DH. ANTON POLENEC RAZISKOVANJE PAJKOV V SELŠKI DOLINI Dne 22. aprila sem se odpravil v Selško dolino po lepi dolini Luše, da bi nekje na gozdnatem bregu nastavil pasti, se pravi, zakopal kozarce s posebno tekočino ter tako ugotovil, kakšno življenje, posebej kakšni pajki se skrivajo tod pod listjem, med mahom in med steljo. Izbral sem si mešan gozd (bukev, gaber, smreka, združbo, ki jo imenujejo botaniki — Liizulo-albidae-Fagetum po belkasti bekici in bukvi) na desnem bregu potoka, nekako dobre četrt ure od izliva Luše v Selščico. Ob raziskovalnem prostoru, ki je zavzel kakih 400 m^, je majhna jasa. ki se je začela dobro zaraščati z mladimi smrekami. Tla so pokrita z bolj ali manj preperelim bukovini in gabrovim listjem, mahom in deloma s smrekovimi iglami. Iz tal gledajo tu in tam velike vijoličnordeče. rdeče, zelenkast osi ve sklade — kremenovi peščenjaki, zimčilni za tako imenovane grodenske sklade (prim. A. Ramovš). Pred kakimi 200 niilijoni leti se je tod, kot preko vsega sedanjega Loškega in Polhograjskega pa tudi Posavskega hribovja. preko Dolenjske ter na območju Karavank, širila pusta puščavska pokrajina — in tedaj so se odložili ti rdečkasti skladi, ki jih je. tako domnevajo, večji del nanesel veter. Danes, ko je preteklo od tedaj že toliko milijonov let. pa to starinsko kamenje pokrivajo gozdovi, travniki: številni studenci, ki žvibore iz bregov, pričajo, da so tla slabo propustna. Tudi na našem raziskovalnem pod ročju je majhen izvir. Ko sem se torej prvič podal v dolino, je pomlad ravno dobro dahnila v deželo: jetmik, navadni volčin. podlesne vetrnice, trobentice so že odcvetele, bukev in gaber pa sta imela že nabrekle brste, iz katerih se lx> vsak čas pri kazalo mlado zelenje. Ko sem po enem mesecu spet prišel in pogledal, kaj se je ujelo, je bila dolina že vsa v svežem zelenju. Tudi sončna jasa ob razisko valnem področju je že vsa ozelenela. Toplo sonce je zbudilo tudi številne žuželke, med njimi tudi različne muhe in mušice — odličen plen marsikaterih pajkov, ki so si med travo, med vejami smrekic spredli svoje lovilne naprave. Tako je med mladima smrekama pravkar sredi dopoldneva razpenjal svojo značilno mrežo koniča^ffi pajek {Cyclosa conica Pallas): to je komar dobrega pol centimetra velik križevčev sorodnik s stožčastim zadkom (odtofi ime), ki ima najraje iglaste, zlasti smrekove gozdove, a našli bi ga v vsej Evropi pa tudi Severni Ameriki (Kanadi. Združenih državah in Mehiki). Za njegovo mrežo je značilno, da si napravi nad in po. Koch 43 m + 14 ž Coelotes inermis L. Koch 29 m -|- 1 ž Coelotes poleneci Wiehle 14 m + 1 ž Amaurobius obustus L. Koch 3m + 2ž Cybaeus tetricus C. L. Koch 6 m -| Leptfjphanien tenebricola Wieder 4m+4ž Tegenaria luxurians Chyz., Kulcz. 2 m + 2 ž Histopoma torpida C. L. Koch 2 m + — Tegenaria siloestris L. Koch 2 m + — Lifcosa chelata O. F. Mueller — + 2 ž Dy.idera ninni Canestrini 1 m + 1 ž Amaurobius jugorum L. Koch 1 m -| Mecopistes silus Cambridge 1 m + — Saloca diceros Cambridge 1 m + — Ceratinella maior Kulczynski — + 1 ž Slika 4 Fenoioškc krivulje: Zelotes serotinus L. Koch 1 m + — Coelotes incrmis, -. - . - H a r pa 11 e5 I e p i - Troglochuphantes excauatus Fage 1 m + — dus, C. poleneci ^ '^'^ Za določitev slednje vrste se moram zahvaliti enemu najboljših specialistov H. Wiehleju. Kot je iz seznama razvidno, prevladujejo na gozdnih tleh predvsem prvi dve oziroma tri vrste: šesterooki Harpactes lepiduS, s katerim smo se že srečali v gozdovih okoli Cmogroba in v Mali Hrastnici (Loški razgledi 1959, 1%1. 1%2), prav tako sodi pajek lijakar (Coelotes inermis), sorodnik hišnega pajka, med naše najpogostejše pajke in smo ga tudi že srečali v pravkar ome- 63 SI. 6 SI. 5 SI. 7 SI. 8 SI. 9 SI. 5. Obvodni pajek D o 1 o m e d e s f i m b r i a t u s. (Iz Bristowa.) — SI. 6. Obrobljeni baldahinar pri ploditvi; samec je črn. (Iz Wiehleja po Kasfonu.) — SI. ?. Kroglasti pajelc Theridium redi- m i t u m. (Iz Wiebleja.) — SI. 8. Pajek skakač Evarcha blancardi je zelo podoben skakaču (E. m a r C g r a v i i), ki ga vidimo na sliki. (Iz Bristowa.l — SI. 9. Glava pajkca Saloca diceros. (Iz Wiehleja.) njenih gozdovih; tema pa se pridruži še C. poleneci, nova vrsta, ki sem jo odkril najprej na pobočjih Storžiča, kasneje pa je bila najdena tudi v crngrobških gozdovih. Kot nam skica kaže, ne nastopajo vse tri vrste istočasno: najprej — v aprilu in začetku maja — Coelotes inermis, nato v maju in juniju Harpactes lepidus, v avgustu pa C. poleneci. Kot je tudi razvidno iz skice (si. 4), sta bila . 64 ujeta dva primerka C. poleneci že v aprilu oziroma maju, večina pa v avgustu. Tako Coelotes inermis kot C. poleneci se dvakrat letno množita, vsak ima po eno glavno in eno stransko razmnoževalno dobo. Takrat ko ima C. inermis glavno, ima C. poleneci stransko in obratno (prim. Biološki vestnik IX). Z večino ostalih na tleh in v njih živečih pajkov smo se že srečali, ko smo jih pregledovali ali v cmgrobških ali pa v malohrastniških gozdovih. Le s šestimi izme