54
Kmetijstvo.
Kmetske zadruge.
(Spisal Ivan Kač.)
Brez vsega dvoma je resničen stari slovenski pregovor: nPomagaj si sam, in Bog ti bode pomagal." In ako kje. pride gotovo pri kmetovalcih ta pregovor v pravo veljavo. Na kmeta se pač malokdo spomni, razen davčnega eksekutorja in pa naborne komisije. Prvi iztr-juje davek, in druga iztrjuje sinove. Kmet, kateri dela takorekoč za občino, okraje, kateri dela za deželo in državo, ta kmetovalec se popolnoma prezira, kadar se gre zato, da bi se izboljšalo njegovo stanje. Vsi stanovi so v vsaki državi neobhodno potrebni, in dolžnost vsake države je, da za one stanove, kateri služijo državi, tudi tako skrbi, da jim je možno živeti pošteno. Pri nas v Avstriji se skrbi kolikor toliko za vse stanove, seveda v prvi vrsti je vojaški stan. Le za jeden stan se ne skrbi tako, kakor bi se moralo, in ta je glava vseh stanov, kmetski stan. Za kmetski stan se je pri nas v Avstriji bore malo zgodilo. Da bi se polovico toliko potrosilo za kmetijstvo, kar se je potrosilo za vojaštvo, naše kmetijstvo bi moglo tekmovati z vsemi državami sveta. Toda kar ni, pa ni. In tukaj ne pomaga nobeno tarnjanje, ne pomaga   nobena druga reč, kakor: »Pomagaj si sam, in
Bog ti bode pomagal.11 Marsikteri bode pa rekel: To je lahko reči, ali kako naj si pomaga revni kmet, ko pa si ne zna pomagati, in drugi ga nočejo podpirati. Toda le počasi, dragi prijatelf in poslušaj, da ti razložima, kako si more kmet tudi sam pomagati.
Da jeden sam človek ne more mnogo storiti, kar bi hasnilo vsem, to je resnica, a sto in tisoč ljudij, ako so zjedinjeni. pa lahko veliko storijo in veliko dobrega dosežejo, to pa je tudi resnica. Zakaj pa ravno družbe, recimo delniške družbe tako lepo napredujejo in se bo* gatijo? Žito ker je veliko močij skupaj ziedinjenih, in ti so prej kos vsaki konkurenci kakor jeden sam. Za tako dolgo, dokler da se kmetovalci ne bodejo zjedinili v jedno celoto, v eno skupino, tako dolgo ne dosežejo ničesar in naj še tako prosijo in tarnajo, zjediniti se, skupno delovati, skupno napredovati, to je tisti čoln, kateri bode rešil kmetski stan pogina.
Da pa kmetje morejo zjedinjeni postopati, za to je treba kmetskih zadrug in kmetskih družb. Kakor imajo vsi stanovi svoje zadruge, imajo svoje družbe, tako mora tudi kmetski stan imeti svojo zadrugo, mora se združiti v skupno delovanje.
Kaj pa je kmetska zadruga, bode marsikateri vprašal ?
Kmetska zadruga je družba, v kateri so se zjedinili kmetovalci, da skupno delujejo, naj si bode pri kupčiji poljedelskih potrebščin ali pa pri prodaji poljedelskih pridelkov. Zadruga je družba, katera se ustanovi na podlagi pravil ali društvenih postav, to je, za vsako tako kmetsko zadrugo se morajo spisati posebna pravila, katera mora vlada odobriti ali potrditi. Vzemimo primer. V vasi ali občini je 100 kmetov, ti se zberejo skupaj in rečejo : Mi se bodemo združili v jedno zavezo tako, da bodemo vse, kar bodemo za naše polje potrebovali, skupno naro-čevali, ker nam pride ceneje, in vse kar mislimo prodati, pa bodemo skupno prodali, da se izognemo prekupcem in tako naše blago bolje in dražje prodamo, in to je zadruga ali družba. In ta družba mora imeti potem postavno dovoljena pravila. Dati mora pravila c kr. okrožnemu sodišču, da ista vknjiži, in zadruga je gotova.
V prihodnje bodemo razlagali in popisali, kako naj se pravila spišejo ali sestavijo, sedaj pa šele toliko omenimo, da vse naše slovenske posojilnice tudi niso nič druzega, kakor denarne zadruge, ko se vpeljejo. V vsakem okraju naj bi se osnovala kmetska zadruga. Vse te zadruge pa se morajo potem med seboj zvezati v eno zvezo in tako bodejo vsi kmetje v eni veliki zadrugi ter bodejo kot kompaktna skupna moč imeli odločilno besedo v deželi in državi. Da se pa to prav lahko naredi, je tako jasno kot beli dan. Le malo dobre volje je potreba in pa dela!
Te vrstice naj bodo sedaj za novoletno darilo vsem kmetovalcem z obljubo, da bodemo v prihodnjih številkah tega cenjenega lista razkladali, kako se kmetske zadruge snujejo, in kako da morajo biti   sestavljena njih pravila.
55
Delajmo in trudimo se, da prisije tudi pozabljenemu kmetskemu stanu kmalu luč boljše in srečneje bodočnosti.
II.
Goii sem skušal dokazati, kako potrebne so kmetske zadruge in kakšnega pomena so iste v gospodarski zadrugi človeštva. Sedaj pa hočem seznaniti častite čitatelje s zadrugami še bolj natančno in sicer tako, da ne bode nikdo dvomil na obilnih koristih, katere bodejo donašale zadruge kmetovalcu in vsem drugim stanovom. Zadruge se snujejo na podlagi postave z dne 9. aprila 1873 dž. zakona št. 70, torej ni na pesek zidano poslopje, ampak ima trda postavna tla. Zadruge so ali z omejenim poroštvom ali z neomejenim. Da bodo čitatelji, posebno izmej kmetskega stanu, bolje razumeli, kaj pomeni beseda omejeno ali neomejeno poroštvo, bom podal kratko razlago. O omejenim poroštvu se govori, ako je kdo le z neko natančno določeno svoto svojega premoženja drugemu porok. Recimo, k kmetski zadrugi pristopi 1000 kmetovalcev, in vsak ud je porok za 10 gld., torej vseh 1000 udov zadruge so poroki za 10.000 gld., ne več ne manj, in za to svoto ima zadruga tudi upa in kredita, ako ga potrebuje, in nobeden ud zadruge ne more več kot 10 gld. izgubiti, ako bi sploh zadruga imela nesrečo. Torej da je kdo porok za natančno določeno svoto, se pravi omejeno poroštvo, ker je namreč svota omejena in določena.
Neomejeno poroštvo pa je ono poroštvo, katero nima nobene določene svote, ampak dotični porok je porok z vsem svojim premoženjem. Recimo, da je pri kmetski zadrugi 1000 kmetovalcev — katerih ima vsak povprečno računjena premoženja v vrednosti 5000 gld. Torej vsi udje zadruge so skupaj poroki za 500.000 gld. in bi morali v slučaju nesreče, ako nima zadruga rezervnega premoženja, tudi to svoto plačati, torej dati celo svoje premoženje.
Kar zadeva kmetske zadruge, priporočam, da se osnujejo povsodi le z omejenim poroštvom in sicer iz dveh vzrokov. Prvič ne potrebuje kmetijska zadruga toliko kredita, ker ne kupčuje niti ne prevzema velikanskih podjetij, drugič ima pa vsak človek do zadruge z omejenim poroštvom takoj zaupanje in rad pristopi k njej, ker ve, da ne more višje poškodovan biti, nego za svoj delež 10 gld v »lučaju, da ima zadruga nesrečo in nima svojega rezervnega premoženja. Vsaka zadruga mora imeti svoje ime, in sicer ne sme nositi imena kake osebe ali uda zadruge, ampak ime mora biti vzeto iz predmeta, s katerim se zadruga bavi. V tem slučaju bode imela za • druga ime ali tvrdko, recimo: Kmetska zadruga v Mariboru, ali kmetska zadruga v Poljčanah. Ker pa mora imeti vsaka zadruga tudi svoj sedež, to se pravi, mora biti imenovan kraj, kjer zadruga deluje, in mora ob enem biti natančno napovedano, je li zadruga z omejenim ali z neomejenim poroštvom, se mora glasiti ime zadrugi nastopno: Kmetska   zadruga za mariborski okraj,  vknji-
žena z omejenim poroštvom v Mariboru." Vsaka zadruga mora biti vpisana v trgovinsko ali zadružno knjigo pri c. kr. trgovinski gosposki, to je pri c. kr. okrožni so-dniji, za to pa se pravi „vknjižena" zadruga. Ker mora imeti vsaka zadruga svoja pravila, zato se morajo za vsako zadrugo posebna pravila spisati. Vse zadruge pa majo lahko enaka pravila, samo da ima vsaka zadruga svoje lastno ime in svoj sedež. V pravilah vsake zadruge mora biti natanko zapisano: 1. ime in sedež zadruge, 2. značaj zadruge ali s čim se peča, tukaj tudi torej nKmetska zadruga", 3. čas, kako dolgo morajo udje ostati pri zadrugi (to sicer pri kmetskih zadrugah odpade), 4. doložbe o pristopu in izstopu, 5. določba svote deleža, katerega mora plačati k zadrugi pristopivši ud, 6. določbo o sklepanju bilance in računa zadruge, in kako, da se porabi čisti dobiček, in kako se pokrije morebitna izguba, 7. način volitve in sestava zadružnega načelništva, namestnikov in uradnikov, 8. določba načina, kako se sklicujejo občni zbori zadruge, 9. določbe o glasovanju pri občnih zborih in način, kako da se glasovanje vrši, 10. določbe, kako se glasuje takrat, ako ne zadostuje navadna večina navzočih, 11. način, kako se razglasijo zadružni razglasi in odloki, 12. določba, ali je zadruga z omejenim ali neomejenim poroštvom in 13. imenovanje prvih udov zadruge, kakor tudi, kdo ima oblast vknjižiti zadružna pravila.
Vse to, kakor je ravno našteto, mora biti v pravilih zadruge natanko, razumljivo in ne nerazumljivo zapisano, sploh morajo biti pravila jasno, določno in tako sestavljena, dani nobenega suma, in da je že naprej izključena vsaka prevara.
Ko so pravila tako sestavljena, da ugajajo vsem zahtevam zadruge, se skliče po ustanoviteljih zadruge ustanovni glavni shod, pravila se prečitajo, od navzočih odobrijo, in spiše se zapisnik, katerega podpišejo vsi oni udje zadruge, kateri so k tej pristopili. Izvoli se zadružno načelništvo, katero obstoji iz načelnika, njegovega namestnika, tajnika in blagajničarja in pa treh odbornikov, torej iz 7 udov. Pravila v dveh izpisih, zapisnik prve seje in pa prošnja za vknjiženje se pošljejo h kakemu notarju, da potrdi istininost lastnoročnih podpisov načelnika, njegovega namestnika, tajnika in blagajničarja, in c. kr. notar predloži potem pravilno kolekovana pravila in zapisnik prve seje s prošnjo vred c. kr. trgovinski go-spodski, da se zadruga vknjiži. Ko dobi zadruga poverilo da so pravila vknjižena, lahko začne delovati.
Tako se osnuje kmetska zadruga. V prihodnjih spisih pa bodem skušal vsa zadružna pravila razložiti, da častiti bralci izvedo veliko važnost in korist kmetskih zadrug. Že zdaj pa omenim in ne bodem nehal klicati: Kmetovalci združite se v kmetijske zadruge, kajti ako se hočete rešiti pogina, morate se združevati in združeni napredovati. Kdor pa si noče sam pomagati, se naj nikdar ne zanaša, da mu bodo drugi pomagali.