List 72.
Gojzdno drevje saditi je dandanašnji živa
potreba.
Dan današnji, ker je cena lesa od tedna do tedna višja, drevja pa čedalje bolj pomanjkuje, vendar pa se ga vedno več potrebuje, bi gotovo prav bilo, da bi kmetovavci bolj ko dozdaj mislili, gojzdno drevje iz novega saditi in potrebnega lesa si rediti. Skrajni čas je, da se to stori, — verjemite nam dragi gospodarji! če ne, že naši otroci ne bojo imeli lesa, s čim kuriti ali pohištva delati.
Ljudstvo namreč se množi vedno, poslopij in hiš postavljajo vedno več; fabrik in obertnij, ktere lesa potrebujejo, je vedno več; mašin, ktere s parom se gibljejo, pivovarnicin žganjarij, ktere ognja in torej paliva potrebujejo, tudi več.
Za vse te naprave je treba res toliko derv, da ni nobene primere več med zarodom in med porabo lesa. Ne bo dolgo, in kmetu bo, ki zdaj svoje zadnje drevje posekuje in v dnar spravlja, naj potrebnišega lesa pomanjkovalo. Je torej poslednji čas, da se še obstoječi gojzdi postavno v a r j e j o m varčno upotrebu jejo, izsekane gojzdno goličave in kerčevine pa brez pomude s koristnim gojzdnim drevjem nasade.
Poslednje opravilo ni ravno težavno, in kako bi prosti kmet tega potrebnega dela se lotil, hočemo tukaj na kratko razložiti.
Da se gojzdne goljave in goličave, pa tudi drugi zapuščeni kraji, ki niso za žito, s koristnim gojzdnim drevjem obsaditi morejo, je najprej mnogo dobrega gojzdnega semena treba. Tega naj si torej kmetovavec najprej priskerbi.
Dobi se pa različno drevno seme, če ga kmet kupiti noče al ne more, takole:
Žel oh! po hrasto v ju naj se nabere lep in zrel. Ki pervi hrastom odpade, navadno je nezrel al čer-viv. Tudi takrat želod ni za setev, če gaje, sena drevesu visečega, slana osmodila. Varovati se mora miš, da bo vgoden za jesensko setev.
Bukovo seme dobi se tako: Berž ko na drevju so bile semenske shrambice se odperle, ter začele so bukevce doli padati (kar se konec tega mesca, septembra, godi), naj se veje z dolgimi rantami potresejo, doli padajoče bukevce pa na podložene rijuhe vjamejo. Potlej se stresejo plitvo na tla, se vsaki dan premešajo, in kader so suhe, se čez zimo pod slamo shranijo, da ne pozebejo. Mesca aprila (malega travna) posade se po goličavah.
Gabrovo seme je brati, ko je listje bilo odpadlo, takole: Čvetero ljudi naj velik pert pod drevesom derži, drug človek pa naj s prekljo po vejah vdarja, ter seme doli tolče (kar je pa le lep brezvetern dan storiti). Ker pa seme po strani od drevesa perši, morajo ljudje s pertom tistega vjeti si prizadevati. Seme se potem na žitnici posuši, pozneje pa na gumnu omlati in krilic očisti. Vsejati ga je, če mogoče, koj v jeseni ali pa kmalo spomladi.
Brezovo seme osmuka se začetka po sv. Mihelu, mesca oktobra, dene se potem na zračnem kraju plitvo narazen, obrača se pogosto, potem se zmelje z rokami in z rešetom se perjic očisti, ker lupinice se ne dajo od semena ločiti. Tudi to seme raste nar bolj, če ga še tisto jesen vsadiš.
Javorovo seme brati je treba mesca vinotoka (oktobra), berž ko krilica njegove so orujavele. Zamoremo. ga osmukati z rokami, kakor gabrovo seme. Suši in hrani se, kakor to, ter vseje se v jeseni ali na pomlad. Ravno tako se tudi z jese-novim semenom ravna.
Brestovo seme nabere se mesca junija (rožnega cveta); osmukamo ga z rokami. Koj po tem je pa treba ga na zračnem kraju sušiti, ker se lahko razgreje in pogubi, če v vreči nekoliko časa vkup stisnjeno leži.
Jelševo seme je lahko dobiti od čeršev. Ti se puste dalj časa na dilah ležati, kjer jih večkrat premečemo, da luskinice svoje malo po malo pasti puste. Melje se potem seme med rokami ali v vreči, da krilica se odlomijo. Sejati ga je nar bolj v jeseni.
Mecesnovo ali relihovo seme dobimo, če odlomimo abranke od svečana (februarja) do pomladi, ker skušnja uči, da abranke, ktere so o jeseni bile odlomljene, se ne dajo tako lahko iztolči, ko tiste, ktere na drevju zimskemu mrazu so bile izpostavljene. Tudi to seme je sejati v jeseni ali na pomlad.
Pri nabiranju drevnega semena je še na mnoge reči paziti, ktere pametnemu kmetovavcu že lastni razum pove, postavim, da seme od drevja se le od tiste strani nabira, kjer ga je sonce nar bolj bilo obsijalo, ker tako seme je bolj zrelo in vgodniši setvi; da seme v suhem vremenu se nabira itd.
(Konec sledi.)
List 73.
Gojzdno drevje saditi je dandanašnji živa
potreba.
(Konec.)
Ko si je kmetovavec po taki viži dobrega drev-nega semena bil pripravil, naj začne goličave, bregove in puste kraje ž njim posejati. Loti naj se pa tega dela takole:
Na g olj a ve je treba seme sejati podolgoma in vprek, pa kolikor mogoče, jednako; glede pa na obstoj prihodnjega gojzda, kakoršnega gospodar želi, naj ga seje ali bolj redko, ali bolj gosto.
Potem naj povlači posejani kraj ali z železno brano, ali naj ga prevleče s teškim otepom prav širokih okornih in praskajočih vej ali ternjovcov.
Boljše bi bilo, se ve da, ko bi zemlja, za gojzd namenjena, že prej nekoliko zrahljana bila. Če se to s plugom in brano ne more opraviti, zamo-gel bi se o poldnevu precej obširen kos ogrebsti z železnimi grabljami, ko bi družina vsa lotila se tega dela.
Po travnatih, mahovitih ali s plevelom in gloto zarašenih krajih ogrebe naj zemlja se le nekoliko z železnimi branami ali grabljami. Gospodar pa zamore tudi pomladi trato odvzdigniti, in, če je suha, na majhne kupe jo spraviti in sožgati, potem pa taki sožgani zemlji pepela primešati, in oboje na odljupljeno goljavo zopet potrositi.
Ako bi hotel kdo na take mesta reži sejati, bila bi taka posetev prav dobro osenčje mladim drevesnim rastlicam. Moralo bi se pa žito jeseni sker-bljivo tako žeti, da bi se majhni divjaki ne oškodovali.
Debelejše seme, kakor je želod, kostanj, orehi, bukovo seme in drugo, je nar bolje, če se vtakne ali v sadi, kakor bob in fižol, tako da k večjem pride poldrugi ali dva pavca globoko s šilastim delom v zemljo. Š i lasti del mora pa za to na spod položen biti, ker iz njega korenina pridere. Ko bi se tako seme čez 2 pavca globoko v zemljo položilo, bi kali pod zemljo zaderžane so-gnjile, preden da bi izpod tleh prirasti mogle.
Ako bi v sledečih poletjih tam pa tam goli kraji postajali, na kterih seme ni kalilo, jih je treba neutegoma posejati vnovič; kajti nič ne za-deržuje ogojzdenja več, kakor če pozneje mladi in stari les mešoma stoji.
Ker listnato drevje pervih dvajset let vselej močneje poganja, kakor če tisto dalj časa stoji, je veliko koristneje — če se le na derva gleda, — tisto ne preveč starati pustiti, ampak sekanice tako verstiti, da les vsacih 20 ali 25 let se enkrat poseka, ker po takim se veliko več lesa dobi. Zakaj ne starost, ampak pomnoženje lesa nam mora vodilo biti.
Dobro je tudi, skraj gojzdov laške orehe saditi. Njih drevje raste hitreje od drugega ter varje gojzdno mladičje silnih vetrov in viharjev.
Tako naj ravnajo, ki hočejo umni kmetje biti. Zemlja ne mami nikoli našega upanja. Vse kar ji zaupamo, prevzame ona ljubeznjivo, ter zredi hvaležno v svojem naročju; tudi nam tisto povernede-seterokrat.
Konečno še nekaj. Kdor si hoče v kratkem času obilen gojzd zrediti, naj verh vsega tako drevje sadi, ktero raste hitreje od navadnega. Mnogo verst tacega drevja je še le ni davno k nam prišlo; to raste tako naglo, da že v 18 letih tako odeblja, da se dajodile iz njega žagati.
Ktero drevje pa te lastnosti ima, in kako ž njim ravnati, bomo povedali v prihodnjem sostavku.
_________                      J. Š.