Uhani miiiiarderfeve Sičere i. »Gospod šef, klicali ste me. Tu sem.« »Me veseli. ljubi Garston. Takoj vam bom povedal, zakaj sem vas klical. Toda ne tu. Potrudite se v mojo zakladnico.« Znani trgovec z zlatnino in biserji je peljal svojega nastavljenca po dolgem hodniku v razmeroma majhno sobo, ki je imela jeklena vrata in z jeklenimi ploščami obložene stene. V njej so bile velike, težke železne omare. Trgovec Tomzon je sedel za pisalno mizo. Gostu je namignil, naj stori isto. Nato je začel: »Milijarder Guld bi rad dal svoji hčeri Jani za god uhane. Mene je prosil, da bi mu jih oskrbel. Seveda morajo biti nekaj izrednega. Prehoditi sem moral precej sveta, preden seir. jih dobil. Upam, da bosta gospod Guld in gospodična Jani z njimi zadovoljna.« Odprl je eno izmed omar in vzel iz nje lepo škatlico. Odprl jo je in izročil Garstonu. Ta si je ogledal uhane z veščim očesom, nato pa jih je vrnil. »Krasni so!« je pripomnil oduševljeno. »Kajne!« se je nasmehnil Tomzon. »Četrt milijona dolarjev bom dobil zanje.« »In kakšno vlogo bom jaz igral pri tej stvari?« »Saj razumete, da take dragocenosti ne morem poslati po pošti. Kak lopov bi zvohal uhane in jih s ponarejenimi zamenjal. Vi ste edini človek, kateremu jih zaupam. Ali bi hoteli potovati h Guldu in mu jih osebno izročiti?« »Prav rad, če mi jih res zaupate.« »Če želite, vam dam dva oborožena moža za spremstvo.« »Nočem spremljevalcev. Kje sploh najdete dva moža, o katerih bi mogli biti prepričani, da me ne bosta napadla ali izdala? Ne, ne! Nočem spremljevalcev. Zadeva naj ostane popolnoma taina.« »Prav imate. Toda kaj bo treba storiti za vašo varnost?« »Nič. Sam bom potoval. Do kdaj morajo biti uhani pri Gulduf« »Do danes tedna.« >Dobro. Potem mi jih že danes izročite. Potrebujem jih za potrebne predpriprave. Svetujem pa vam, da pred izročitvijo naredite na njih kakšno znamenje, ki bo tudi meni neznano, da boste vedeli, ali bom svojo nalogo zvesto izvršil.« Trgovec je šel k svoji delovni mizi, si nastavil na oko povečevalno steklo in je natančno ogledal uhana. Nato je na vsakem naredil zelo tanko zarezo, katere z navadnim očesom ni bilo mogoče opaziti. Nato je uhana dal v škatlico in se je vrnil h Garstonu. Škatlo mu je izročil in rekel: »Srečno pot! Upam, da se vam ne bo nič zgodilo.« »Zbogom, gospod šef.« 2. Garston je vstopil v železniški voz drugega razreda. Zasedel je prostor v kotu pri oknu. Svojo staro ročno torbico si je položil na kolena in jo je z obema rokama močno držal. V zadnjem trenutku pred odhodom vlaka je vstopil v voz močan, lepo oblečen gospod. nosil je črne naočnike. Pri vratih voza se je ustavil in pogledal po vozu. Nato se je usedel nasproti Garstonu. Iz žepa je potegnil časopis in je začel čitati. Vsak list časopisa je imel majhno luknjico, skozi katero je opazoval svojega sopotnika. Vlak je drvel skozi gozd in se bližal samotnl postaji. Tujec je pogledal skozi okno, potem je naglo skočil h Garstonu ter mu z eno roko pritisnil na nos in usta robec, ki je bil prepojen z omamljivo tekočino, z drugo pa mu je iztrgal torbico. Vlak je kmalu nato obstal. Tujec je skočil iz njega m izginil v gozdu, ki se je raztezal okrog postaje. Vse to se je tako naglo odigralo, da Garston ne bi mogel klicati na pomoč, četudi ne bi bil omamljen. Po tem napadu je bil nekaj časa mir. Vlak je oddrdral mimo kakih desetih postaj. Garston se je naposled vzdramil. Začudeno je pogledal okrog sebe. Šele čez čas je zbral toliko svoje misli, da se je spomnil, kaj se je zgodilo. Vlak se je ustavil na neki večji postaji. V voz sta prišla dva moža v policijski uniformi. Sedla sta nasproti Garstonu. Ko se je vlak premaknil, je eden izmed njiju pokazal Garstonu uradno izkaznico in mu je rekel: »Jaz sem policijski komisar Smith. Vi pa ste najbrž gospod Garston?« »Da.« »Vaš šef, gospod Tomzon, je na policiji naročil, naj vam odvzamemo uhane, ne iz nezaupanja, ampak, da zaradi njih ne bi imeli kakih sitnosti. Vprašam vas torej, ali mi jih boste izročili prostovoljno ? Če ne, vas bom aretiral in vam uhane zaplenil. Upam, da vam bo prvi način ljubši.« Garston je nekaj časa razmišljal, potem pa rekel: »Prav imate! Uhane vam bom izročil, toda prosim za uradno potrdilo, da ste mi jih res odvzeli.« »O potrdilu ni govora! Izročite mi uhane — ali pa ...« Garston se je zamislil. čez čas je dejal: »Naj bo! Udam se, ker sem primoran.« Nato je odprl žepni nož in si odparal podlogo na suknji. Pri delu se ni silil in ker je žvižg naznanil, da se vlak bliža postaji, je komisar zavpil nad njim: »Hitro! Hitro!« Medtem ko se je vlak ustavljal, je Garston potegnil izza podloge dragoceno škatlico z napisom tvrdke Tomzon in jo izročil komisar- ju. Ta jo je hlastno odprl in naglo pogledal njeno vsebino. Nato jo je skril v žep, nakar sta s spremljevalcem vred hitro skočila z vlaka. Vlak je pozno zvečer prispel do mesta, v katerem je bila Guldova vila. Takb pozno Garston ni mogel na obisk. Šel je v gostilno, ki jo je že prej poznal in je tam najel sobo. Okrog ene po polnoči je Garstona vzbudil rahel šum, ki je prihajal iz kota, v katerem je stala peč. Garston je v temi napel oči. Z začudenjem je opazil, da se je gornji del peči odprl. Iz peči je prilezla temna postava, ki jfl nekaj časa stala pri peči in prisluškovala, nato naglo skočila k postelji, zgrabila škatlico, ki jo je Garston imel na prsih, prerezala vrvico, s katero jo je imel privezano okrog vratu, in spet hitro izginila v peči. (Kone>c aledi) *ŁSSi|-'