IZ  »PERZIJSKIH MOTIVOV«
(1924—1925)
Sergej   Je s en in   —   Prevedel    Tone   Pavček
Ta povprašal danes sem v menjalni,
kjer zamenjajo valute vse,
kak naj rečem čudoviti Lali
v perzijskem jeziku »ljubim te«?
To povprašal danes sem v menjalni, tiho bolj, kot tih. je veter-ju g, kak naj rečem čudoviti Lali ta prijetni, ljubljeni »poljub«?
In še to povprašal sem v menjalni, plahost skril pri tem sem v dno srca, kak naj rečem čudoviti Lali, kak naj dem ji, da je »moja vsa«?
In menjalec kratkoi me zavrne: O ljubezni tu ne govore. Sama se v očeh safirnih utrne, ko po njej na samem koprne.
Za poljub naziva ne poznajo, ni poljub na grobu epitaf. Kot srh rož poljubi trepetajo in topijo se: na ustnicah.
In v ljubezni jamstva ne želijo, ona radost le in bol deli. Moja si — roke spregovorijo, ko feredžo strgajo z oči.
*
Rekla si, da je Saadi le na grud poljuboval, eh, pošto j, pri božji gnadi, tudi to nekoč bom znal.
7*                                                             99
Rekla si, da nauk korana smrt sovražnikom uči, veš, a kdor je iz Rjazana, takih naukov ne trpi.
Pela si: »Za Evfratom so rože bolj lepe od lepih dev,« če bogat bi bil, bi zložil čisto svoj, drugačen spev.
Bi porezal te cvetlice, ves, tega želi srce, da cvelo najbolj bi lice moje ljube Šagane.
In ne muči me z nasveti, za nasvete nisem vnet. Ce poet sem med poeti, bom poljubljal kot poet.
*
Nikdar nisem Bosporja še gledal, ne sprašuj me, kakšen se mi zdi. V tvojih sem očeh morje zagledal, ki v svetlobi sinji valovi.
Nisem hodil v Bagdad s karavano, nisem s svilo, barvami tržil. Skloni z ljubkim stasom se nad mano, da se bom v naročju ti spočil.
Naj ti potlej spet pripovedujem, pa čeprav ni mar ti teh besed, da v imenu tebi daljnotujem, tam v »Rusiji« sem priznan poet.
Pasji lajež slišim v mesečini, v duši mi harmonika zveni. Mar res nočeš, Perzijka, spoznati naših daljnih, čudežnih ravni?
100
Ni puščoba1 semkaj me prignala,
ti nevidna si vabila me,
si labodje mi roke podala,
z -njimi kakor s krili ovila me.
Dolgo iščem že miru v usodi, a ne kolnem, kar je za menoj. Daj, povej mi nekaj, karsibodi, o deželi tej, kjer dom je tvoj.
Tožni spev harmonike preženi, vdihni nove nade, da bom zdrav, da o daljni severni bi ženi ne razmišljal, tožil, vzdihoval.
In če nisem Bosporja še gledal,
ti o njem že najdem besedi.
Tvoje oči — V njih sem morje zagledal,
ki v svetlobi sinji valovi.
*
Hladne lune zlatolepi sij, vonj po oleandru in šeboju. O, lepo broditi je v pokoju po deželi sinji in krasni.
Daleč tam v daljavi je Bagdad. Tam Šeherezada je živela. Zdaj ničesar ni, kar bi želela. Odcvela cvetoča je pomlad.
Blišč in slavo prejšnjega sveta
zdaj duše pokopališke trave.
Ti pa, potnik, si ne tri srca
in k nagrobnikom ne sklanjaj glave.
Glej, kako je lep, svetal ta kraj! K rožam ustnice kar vleče, vleče. V srcu spor s sovražnikom končaj, pa deležen blažene boš sreče.
101
\
Živi, ljubi, če se da ljubiti, v zlatu lune poljubu j žene, če pa hočeš mrtvece častiti, s tem ne mori onih, ki žive.
To je tudi spev Šeherezade. To ti baker listja ponovi. V komur ni želja in niti nade, ta lahko le usmiljenje budi.
*
Horosan prečudna vrata skriva, kjer je prag ves z rožami nastlan. Peri* tam zamišljena prebiva. Horosan prečudna vrata skriva, a teh vrat odipreti jaz ne znam.
Močne, žilave roke so moje, rdi v laseh mi baker in zlato, Peri tak lepo in nežno poje; močne, žilave roke so moje, a teh vrat prečudnih ne odpro.
Niti drznost čustvu ne pomaga. Kaj bi z njo? Komu bi pesmi pel? Saj če zdaj ni ljubosumna Saga, ker odpreti nisem vrat uspel, niti drznost čustvu ne pomaga.
Čas bo iti v Rusijo nazaj. Perzija, naj že od tebe romam? Mar za vedno zapustim te zdaj iz ljubezni sinovske do' doma? Čas bo iti v Rusijo nazaj.
* Peri — izgnani angeli v ženski podobi, ki varujejo človeka pred demoni. Iz iranske mitologije. V perzijskem jeziku pomenijo peri — krilati.
102
Zbogom, Peri, zbogom, moja mala. Res odprl nisem tvojih vrat, vendar lepa bol, ki si jo dala, v mojih pesmih stke ti venec zlat. Zbogom, Peri, zbogom, moja mala.
*
Sinji svet, ki pel ti je Firduzi, ti boš pomnil svoje žive dni tega Rusa, ki kot sin te ljubi, in lepo zamišljene oči, sinji svet, ki pel ti je Firduzi.
Lepa si, o Perzija, prelepa. Rože kakor baklje plamene in nanovo mi o daljnih stepah, naših krajih živo govore. Lepa si, o Perzija, prelepa.
Glej, a danes pijem zadnjikrat vonj, ki je opojen kakor braga* in tvoj nežni glas, preljuba Saga, ko je tu slovesa čas grenak, čujem, slušam zadnjikrat.
Toda, mar bom tebe kdaj pozabil! Koderkoli klatež naj že grem. vsepovsod! bom o tebi pravil tujim in priljubljenim ljudem in nikoli te ne bom pozabil.
Tvojih muk, nesreč se ne bojim. Saj za vsakokrat, ko boš trpela, pesem ti o Rusiji pustim. Spomni name se, ko jo boš pela, pa se v njej ti zopet oglasim.
* Braga — rusko pivo.
103
Biti pesnik — tudi to se pravi, če življenja resnice ne prelomiš, da trpinčiš se do ran krvavih, tujim dušam čustev kri nakloniš.
Biti pesnik — to se pravi objeti šir in daljo, da se slava širi. Slavec poje, ni težko mu peti, eno in isto poje v vseh večerih.
A kanarček s tujini glasom — to je ropotulja klavrna in slaba. Svetu treba peti je po svoje svojo pesem kot jo rega žaba.
Mohamed se je v koranu zmotil, ko je svojim alkohol zabranil, torej, kadar se je k mučenju napotil, se poet ne bo pijače branil.
Kadar pa poet obišče drago in zaloti v postelji jo z drugim, le ker štedi oživljajoč© vlago, prizanese z nožem njenim grudim.
A do doma v ljubosumju žgočem
ne znebi skelečega se klica:
Kakor klatež umreš! Nu, kaj si hočem -
tudi to za nas ni več novica.
Roki ljubice — laboda dva vtapljata se v zlate moje lase. Človek s sleherne stvari sveta zvablja o ljubezni nežne glase.
Pel sem tudi jaz nekdanje dni in spet poje duša zaneisena. Zdaj beseda polno mi zveni, saj vsa z nežnostjo je prepojena.
104
Če izljubi duša se do dna, ti srce kot zlata gruda sije, toda luna perzijska ne zna prepojiti z žarom poezije.
Kaj me v svetu čaka, sam ne vem. Mar dogorel v Šaginem bom žaru, ali tožil v starosti ljudem o poetskem izgubljenem daru.
Vsak po svoje hodi in živi. Kar očem je všeč, kar sluhu ugaja. A če slabo pesem Perzijec zloži, ve se, da s širaskega ni kraja.
A o meni in o tehle stihih naj takole kroži prek sveta: Da ni lepših pel, bolj nežnotihih, temu kriva sta — laboda dva.
105