tKorbar France Ravno četrt stoletja je minilo. Pred 25. leti je prišel v Sv. Peter nov nadučitelj tov. Korbar in ž njim njegov prvorojenec in edinec Francl. Bil je to zdrav, živahen dečko, kmalu znan z vsemi in ljubljenec vseh. Mladostna leta so mu tekla malo v učenju, malo v igri, malo v brezdelju, kakor pač običajno minevajo leta učiteljskim sinovom na deželi. Kmalu pa je moral zapustiti vamo materino Ikrilo ter je postal študent in še celo medvojni študent. Pričel je okušati bridkosti tega sveta. Nadarjen in priden je dovrševal razred za razredom. Pripravljal se je za učiteljski poklic, da sledi tako vzgledu svojega očeta. Nekaj časa je služboval v Vitanju. Ustalil pa se je v Dramljah, si s prijazno življenjsko družico ustanovil družinsko srečo in šel na delo. Narod ga je kmalu Ikot iskrenega prijatelja cenil in spoštoval. V jeseni gre priroda k počitku. Vemo, da mora tako biti in vendar nam je težko. Mnogo tovarišev smože tekom let spremili na zadnji poti. Osiveli so v službi, v letih pokoja jim je polagoma ponehavala življenjska sila in ko je prišel čas. so se mirno in vdano zrušili, Iker pač tako biti mora. Mora tako biti in vendar nam je težko vsako slovo, če tudi smo vedeli, da mu večni spanec sili na oči in da je poslednjega počitka potreben. V jeseni gre priroda k počitku, iker je počitka potrebna in vendar nam je težko. A nekaj drugega je, če se v bujno rast v juniju ali juliju vsiplje ledena smrt. Bohotna moč, zanosito upanje strto tako brez vzroka, brez svrhe. Komaj nekaj nad 30 let je imel pokojni Korbar mlajši in že je moral pod rušo. Na poti v življenje je prišel pred 25. leti y Sv. Peter, črez četrt stolecja so ga pripeljali zopet tja, da ga prijatelji iz mladih let spremijo na zidnji poti. Številni so bili pogrebci in duše so jim tile tožne, ker je toča udarila v stmen in je uiičeno upanje, uničena sreča mnogih. Še neka? bi moral napisati. A se napisati ne da. Ožjemu krogu ljudi je bil pokojnik :ivljenjska sreča. Kjer nosijo k pogrebu življenjsko srečo, molčijo besede in zamirajo vzdihi. Ti pa France počivaj v miru pod zeleno Stražo, Mrzlek in Ločnica Ti naj šumljata večno uspavanko! M V.