Poštnin« plačana ▼ gotovini
o9rtmnsl(i ^pdnilt
IIUSTROVAHI LIST ZA MESTO IN DEŽELO >Bl^^<	iB	B	iBl	lB)	W
Številka 36 Leto vil
Posamezna Številka po
2 Din
J*haja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal 8«*v. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393.
Ljubljana, 12. septembra 1935
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2% dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko.
Ha f%oti
Dva meseca smo imeli težave za-
Eadi tiskarske stavke. Morali smo e celo začasno preseliti iz Ljubljane na deželo, samo da bi mogli ustreči svojim bralcem in izpolniti svojo dolžnost do njih.
Vsak večji pretresi j aj tako pri Posamezniku kakor družini in državi pusti posledice. Tako je bilo tudi pri nas. Ne samo da nam Je začasna selitev napravila nove Izdatke in povečala upravne posle, Pe samo da smo se morali za časa stavke neprestano voziti iz Ljubljane v Kamnik in nazaj in je ?ato trpelo tudi uredniško delo — ffie potem, ko je bilo stavkovnega gibanja konec, se nismo mogli koj Vrniti na normalni obseg lista, temveč smo morali izhajati še Zmerom v skrčenem obsegu, dokler tiskarna zaradi nastalega zastoja he pride spet v prejšnji tir. Tako je izostalo marsikatero lepo gradivo in marsikateri naš dopisnik Je moral s svojim prispevkom počakati boljših časov.
šele zdaj, po dveh mesecih, smo Se spet preseliti v Ljubljano in mogli misliti na izdajanje lista v običajnem obsegu. Prepričani smo, da bo vas prav tako razveselilo kakor je nas vse v uredništvu in upravi »Družinskega tednika«. Prav tako smo prepričani, da se niste ta dva meseca zaradi zmanjšanega obsega lista srdili na nas, tudi če niste bili z njim tako zadovoljni ko Prej; zakaj vedeli ste, da je bilo to nujna posledica višje sile, ki smo bili proti njej brez moči.
Od prejšnje številke dalje se naš tednik spet tiska v tiskarni »Merkur«^ kakor pred stavko; od današnje številke dalje bo imel spet svoj prejšnji obseg 8 strani. Tako nam bo mogoče ustreči tudi željam vseh tistih, ki so na 6 straneh pogrešali marsikaj lepega in zanimivega.
Za jesen in zimo smo pripravili svojim bralcem več velikih in prijetnih presenečenj. Avtorizacija nenavadno zanimivih prispevkov, ki smo si jih priskrbeli, in razni honorarji so terjali od nas velike denarne žrtve. Ni nam jih žal; saj se zavedamo, da se samo dobre stvari z užitkom bero in da bralci le tak list priporočajo, ki ne varčuje s trudom ne z de c ar jem, samo da ustreže svoji čitaceljski družini. In stvari, ki vas mislimo prav v kratkem z njimi presenetiti, so res dobre, zanimive in kakovostne. Prepričani smo, da si boste tudi vi ustvarili takšno sodbo o njih.
Toda to je še vse premalo. List, ki hoče imeti samo zadovoljne bralce, se ne more napraviti in napisati samo v uredništvu. Potrebna je spodbuda, potrebni so prispevki, potrebna je sodba vseh tistih, ki ga bero. Le tako more uredništvo izvedeti želje svojih bralcev in jim tudi ustreči.
Zato, dragi bralci, vas zdaj pred začetkom jesenske sezone, ko se vračate z dopustov in počitnic, pozivamo, da stopite vsi brez izjeme v krog svetovalcev uredništva »Družinskega tednika«. Prosimo vas, da nam takoj ali pa ob tednu ali mesecu, kadar boste le utegnili, sporočite svojo sodbo o listu. Napišite, kateri roman vam ugaja, katera rubrika je po vašem okusu — a ne prizanašajte tudi z grajo, če se vam zdi upravičena. Napišite, kaj bi vi pisali in o čem, če bi sedeli za uredniško mizo v »Družinskem tedniku«. Le to imejte neprestano pred očmi, da ne boste od nas terjali nemogočih stvari; kaj gre v okvir možnosti, prepustimo vaši presoji.
Razumljivo je, da vseh predlogov ni moči kar tako uresničiti. Ni vse za vsakogar. Saj tudi pri vas drugače žive in v drugih razmerah kakor recimo pri sosedovih. Pri listih je podobno.
V današnji številki uvajamo novost, kakršne v tej obliki slovenska žurnalistlka še ne pozna. Ta novost je rubrika PARLAMENT »DRUŽINSKEGA TEDNIKA«. Naj-brže bomo že v prih. številki začeli priobčevati drugo velezanimivo stvar, tretjo pa pripravljamo za
začetek oktobra. Glede vseh teh novosti vas prosimo vaše sodbe. Pisma s svojimi nasveti in mnenjem naslovite na »Družinski tednik« (za urednika Hako); za vsako dobro premišljeno besedo ali kritiko vam bomo hvaležni. Dvakrat dobro došla nam bodo pisma, napisana z okorno, peresa nevajeno delavsko roko; vemo, da bo-
mo v njih srečali klene misli in nepristransko sodbo. A to ne pomeni, da bi kogarkoli odklanjali; vsakdo, komur je kaj do zboljšanja in izpopolnitve »Družinskega tednika«, je povabljen, da po svoje pripomore.
Naš program za jesen in zimo je velik in — mislimo — dober. Da ga izvedemo, se nismo ustrašili
novih gmotnih žrtev. Zdaj je vrsta na vas, da nas podprete z nasvetom in dejanjem. Poskrbite, da pride »Družinski tednik« (a ne s posojanjem!) v vsako hišo, kjer imate prijatelja, znanca ali sorodnika! To nam bosta naj večje priznanje in najlepša nagrada, pa tudi najizdatnejša spodbuda za naše bodoče delo.	Haka
V cgnj eniškem
Vratolomen poskus laponskega časnikarja
C.	i. Tokio, septembra.
Kdo je še pred dvema letoma poznal Ošimo, samotni in nerodovitni otok sto kilometrov od Tokia s par tisoči prebivalcev? Njih borne koče so kakor prilepljene ob znožju ognjenika Mihare Jame. Bruhanje ognjenika je za siromašne ribiče postalo tako rekoč že vsakdanja reč. Kadar se začne, jih čaka strahoten teden v ognju in pepelu, potem se pa »oče« Jama spet pomiri in do prihodnjega togotnega izbruha samo pod zemljo renči in bobni. Pač nihče se ne bi zmenil za ta zapuščeni otočiček, da si ga ni nekega lepega pomladnega dne pred dvema letoma izbrala mlada in zala študentka Ki-oko Matsumato za svoj izlet. Na vrhu ognjenika se je iz nesrečne ljubezni vrgla v ognjenikovo žrelo.
če hočemo razumeti, kakšen odmev je zbudil ta dogodek na Japonskem, moramo vedeti, kakšno pomembno vlogo igra med Japonci samomor.
Strašna smrt nesrečne Kioko je proslavila njeno ime po vsej deželi, ognjeniku je pa privabila na tisoče in tisoče obiskovalcev. Mala ladja, ki je poprej le vsak teden enkrat pristajala ob otoku, je od tistih dob začela voziti po dvakrat na teden, vsa natrpana z radovedneži. Kar v tropah so prihajali ljudje, da si čez nedeljo ogledajo samomorilski otok. Tako so v kratkem zrasli iz tal kar trije hoteli za tujce.
Prihajali so pa tudi življenja siti mladeniči in dekleta; ko je legla noč na zemljo, so splezali na ognjenik in se po zgledu mlade študentke zagnali v globino. Nič manj ko 313 ljudi se je samo v zadnjih dveh letih vrglo v vrelo lavo, 1208 jih je pa policija rešila šele v poslednjem trenutku.
Vsa dežela je z vročično napetostjo brala poročila o nenadnem navalu samomorilcev na ognjenik. Policija je dala napraviti več metrov visoko ograjo okoli ognjeni-kovega žrela in postavila stražo, da zajezi samomorilsko epidemijo. *
Tedaj je lepega dne sklenil glavni urednik neznatnega lističa v Tokiu, Tokuzu Ivata po imenu, da izkoristi velikansko zanimanje za samomorilski ognjenik za svoj list. Z velikimi črkami je razglasil na prvi strani, da bo uredništvo »Jo-
miurija« plačalo veliko nagrado tistemu, kdor se bo prvi upal spustiti v globino Mihare Jame in napisal poročilo o tem, kaj bo videl.
Tedne in tedne je list prinašal dolga poročila o pripravah za to pustolovsko in nevarno podjetje, in naklada lista je od dne do dne naraščala. Čedalje več ljudi se je preseljevalo na otok in radovedno opazovalo, kako pripravljajo na vrhu velik žerjav in pričvrščajo majhno gondolo na več sto metrov dolgi jekleni žici.
Tako je napočil čas, ko se je imela senzacija izvršiti — a še zmerom se ni nihče prijavil. V uredništvu »Jomiurija« so se vršile dolge in razburljive debate. Če kmalu ne vprizore tega »spuščanja v pekel«, ki ga je list napovedal s tolikšno reklamo, utegne izgubiti ves ugled in z njim tudi naročnike. Tako ni glavnemu uredniku Ivati ostalo drugega, kakor izbirati med harakirijem — po japonskih šegah bi bila to njegova častna dolžnost, če bi se mu načrt izjalovil — in med tem, da se sam spusti v ognjenikovo žrelo.
Sredi prejšnjega meseca se je lepega dne Ivata napotil po položni strmini ognjenika. Na vrhu je sedel v gondolo in pomahal svojim prijateljem v slovo. Pred odhodom je napisal nešteto poslovilnih pisem in napravil oporoko. Izprego-voril je nato še par besed nepregledni množici ljudi, si nateknil masko s kisikom in prihodnji trenutek izginil v ognjenikovi sopari. Spodaj so gledalci molili za njegovo življenje.
Ko je bil že 130 metrov globoko, je nastal izbruh, da je gondolo vrglo kvišku, drznega žurnalista pa zavilo v strupene pline. Toda Ivata ni odnehal; čeprav ves v omotici je z junaško ravnodušnostjo vse zapisoval, kar je uzrl med oblaki dima in žvepla.
Ko je bil 200 metrov globoko, je zagledal okostnjak nekega samomorilca; glavo mu je bilo razbilo na skali. V globini 450 metrov je gondola trčila na širok skalnat pomol in obstala. V ognjeniku je bobnelo in hrumelo, da mu je jemalo sluh, izbruh je sledil izbruhu, stene žrela so se tresle in razbeljeno kamenje je frčalo na vse strani.
Takrat šele je dal Ivata znamenje, da naj ga potegnejo kvišku. In res so drznega časnikarja spravili živega na dan. Natanko 52 minut je trajala njegova peklenska vožnja. Danes je junak dneva in naklada »Jomiurija«, kjer je izšlo natančno poročilo njegovega glavnega urednika, je narasla na več ko 900.000 iztisov.
A tudi sloves otoka Ošime je po tej vratolomni pustolovščini še , bolj zrasel. Danes premore nekdaj toli negostoljubni otok 14 hotelov, 29 taksijev in 47 fotografov. Zdaj so ustanovili tudi ligo zoper samomore na Mihari Jami. Ta liga je dala postaviti velikanska zrcala, ki jarko kažejo strahotno notranjost ognjenikovega žrela, da prestrašijo morebitne samomorilske kandidate. In vendar se od 1200 tujcev, ki pridejo teden za tednom na otok v goste, marsikateri ne vrne nikdar več.
Načc ankeie
Parlament
,,Dcužifpsltc^a tednika"
Rubrika, kjer naj sodelujejo vsi naši čitateljl
Nož z dvema obrazoma
Tragedija med klovnom In trgovčevo hčerjo
G. i. Los Angeles, septembra.
Kadar izpregovorimo ime Kalifornije, se nehote spomnimo filmskega mesta Hollywooda in njegove čuvstvene pokvarjenosti. Ali so mar v tej deželi ljudje še zmožni prave ljubezni? Ali jih ni film že popolnoma pokvaril?
Naglo živi kalifornski svet in površno. Plehke so njegove afere in preveč jih je, da bi se ljudje
Gumi razpadel od tolikšne bistrosti
Prejšnji teden se je slavnemu angleškemu avtomobilistu Malcolmu Campbellu izpolnil	sen njegovega	življenja: prekoračil	je	hitrost
300 milj (484 km)	na uro. Slika	kaže rekorderja po	vratolomni
vožnji, kako pregleduje svoj voz;	od neznanske hitrosti se	mu je
odluščil gumi	na kolesih.
ustavljali pri njih. Toda ljubezen med Lucijo Parondijevo in Paolom Contambello je bila tako čista, njuna tragika tako pretresljiva, da je roman teh dveh ljudi še danes, po več letih, ostal svetal zgled prave ljubezni, kakršne današnji svet skoraj nič več ne pozna.
*
Lucija Parondijeva je bila hči uglednega in bogatega italijanskega trgovca v Rakersfieldu v Kaliforniji. Zanjo so se pulili naj-lepši in najbogatejši domačini, toda lepa Lucija se ni marala za nikogar odločiti. Dokler ni tudi nad njo prišla ljubezen, iznenada, ko je najmanj pričakovala. Seznanila se je z mladim gospodom, še rojakom povrh; dejal ji je, da je inženjer in da je prišel za nekaj časa v Ameriko po poslih.
Zakaj ni Lucija tega znanja in ljubezni marala priznati svojim staršem in prijateljicam, bo za zmerom ostalo skrivnost. Rojak in imovit inženjer z lepo bodočnostjo — zoper takšno partijo njen oče pač ne bi imel pomislekov. In vendar nista mlada človeka živi duši črhnila o svoji srčni skrivnosti.
Dokler ni prišla njuni neskaljeni sreči nevoščljivost na sled.
Neka tako imenovana dobra prijateljica je lepega večera izma-mila Lucijo k predstavi nekega potujočega cirkusa. Prva točka sporeda je bila dresura živali; nastopile so prekopicajoče se opice, ravnotežje loveči tjulenji in po dveh nogah hodeči kodri. Potem so prišli akrobati na vrsto. In tedaj ji je šepnila prijateljica na uho: »Pazi, zdaj pride senzacija večera!« (Dalje na 3. strani)
Na svetu je ni stvari, ki bi bili ljudje o njej istega mnenja. Vzemimo samo svetovno gospodarsko krizo: ali se niste še nikoli dajali s svojimi prijatelji, ker je ta ali oni trdil, da ve za popolnoma zanesljivo zdravilo zanjo, češ da je tisto samo »skrpucalo«, kar preizkušajo brez uspeha razni učeni gospodarstveniki ?
Kakor je s krizo, je tudi z drugimi problemi.
širokim slojem prebivalstva je že od nekdaj t -žko, da bi prodrli s svojim dobro mišljenim mnenjem pred javnost. In vendar se porajajo baš med njimi dostikrat prav zdrave misli... da v pozabljenju umro.
Z današnjo številko uvede »Družinski tednik« novo rubriko, ki bo dala prostora takim zdravim mislim in predlogom iz občinstva. Imenovala se bo
Parlament »Družinskega tednika«
:<
V vsaki številki bomo zadali po eno vprašanje; nanj boste morali takoj odgovoriti, da bomo mogli odgovor natisniti že v prihodnji številki. »Družinski tednik« izide v četrtek, časa za premislek imate tedaj dobra dva dni, zakaj najpozneje v nedeljo morajo biti odgovori v naših rokah, da jih pregledamo, izberemo in damo v ponedeljek zjutraj v stavnico.
Odgovori morajo biti kratki in jedrnati; glejte, da strnete po možnosti v par kratkih stavkov vse. kar imate povedati. Prekratek ne bo vaš odgovor nikoli, pazite pa, da ne bo predolg. Največ ga sme biti toliko, kolikor ga gre na dopisnico. Pišite lepo in čitljivo!.
Ta naša rubrika je dobila v našem tedniku prostora samo za ava meseca, t. j. od 12. septembra do 14. novembra. Tudi po prostoru je omejena, zato bomo mogli natisniti samo najboljše dopise.
Za najboljše odgovore smo pripravili tri nagrade v denarju. Prva nagrada znaša 200.— Din, druga
100’— Din in tretja 50'— Din.
Nagrade bomo takole razdelili; komur bodo prvemu natisnjeni trije odgovori, bo dobit prvo nagrado, drugi za njim drugo nagrado in tretji tretjo.
če boste torej videli, da je vaš prvi odgovor objavljen v listu, drugi leden pa ne, ne odnehajte, temveč tekmujte dalje! Vsega skupaj bomo objavili deset vprašanj; če bodo le trije vaši odgovori (kateri, je vseeno) tako dobri, da pridejo v list, ste si priborili pravico do nagrade.
Rokopise pošljite v pismu ali po dopisnici na naslov:	»Družinski
tednik« (Anketa), Ljubljana, Tyr-ševa 29/1., poštni predal št. 345. Premalo frankirane dopise bomo zavrnili.
Na koncu odgovora mora biti točno ime in priimek pošiljalca, poklic, kraj, ulica in hišna številka. Natančni naslov nam je potreben zaradi evidence pri razdelitvi nagrade. V listu bomo pri vsakem odgovoru podpisali pošiljalca samo z začetnicama njegovega imena in navedli njegov poklic.
Naše prvo vprašanje se glasi:
Ali naj ženske dobe volilno pra-vico ali ne, in zakaj T
Zdaj pa sedite, napišite svoje mnenje in po možnosti še danes oddajte na jDošto! Najboljše odgovore bomo priobčili v prihodnji številki.	Uredništvo.
Sirene ua cerkvah. V Nemčiji bodp postavili v vse zvonike sirene in druga obrambna sredstva pred letalskimi napadi. Najvišji cerkveni oblastniki v Kolnu so izjavili, da nima cerkev nobenih pomislekov zastran instalacije takih obrambnih naprav.
Ugrabljen lepotec
Povest o Štirih mladenkah, ki so se tako zatreskale v lepega Jacka, da so ga odpeljale s seboj
Srečni	kla
NI<5 ni sejal, nič ni sadil, na stara leta bo pa vendarle žel
(t-l) Hollywood, septembra.
Da, če ne bi bilo te šmentane ljubezni! Kako ves drugačen bi bil svet! In kako malo opravka bi imela sodišča! A kako malo snovi bi bilo tudi za pogovore, saj se — kar pošteno priznajmo! — vse na svetu vrti okoli ljubezni.
Ta večna resnica je postala usodna tudi sinu nekega newyor-škega borznega magnata.
Jack Holtay je bil daleč na okoli znan zaradi svoje lepote. Čeprav še zdavnaj ni bil v letih dona Juana, mu ni manjkalo ljubezenskih dogodivščin, zakaj ženske so kar rojile okoli njega kakor vešče okoli luči. Pokazati se v družbi z lepim Jackom Holtayem, je bil najvišji cilj mladih Newyorčank. Toda vsaki lepotici ni bilo dano, da bi mogla priti na ples z mladim lepotcem pod roko.
štiri lepa dekleta, ki so se do vratu zatreskala v novodobnega Adonisa, ne da bi imela le najmanjše upanje, da jih bo Jack uslišal, so tedaj sklenila mladega moža kratkomalo — ugrabiti. In lepega dne je nič hudega ne slu teči mladi mož res brez sledu izginil. Vznemirjeni starši so seveda še tisti dan prijavili zadevo policiji. Ker je bil mladenič bogatega rodu, se je policija z vso vnemo lotila preiskave. Detektivi so se razkropili širom Amerike, telefon je pel jnoč in dan, radio je pošiljal obupne klice na pomoč: Izgubil se je lepotec. Kdor ga najde, dobi nagrado...
Zaman!
Obupani starši so mislili, da so Jim ljubljenega edinca ugrabili razbojniki — kidnapperji jim pravijo v Ameriki — da bi se dokopali do mastne odkupnine. A čudno: nihče ni prišel terjat denar. Milijonsko mesto je bilo kakor v vročici. Ljudje niso drugega govorili, časopisi ne drugega pisali kakor o skrivnostnem izginotju mladega milijonarja. Posebno ženske se kar niso dale potolažiti.
Nekega dne se je pa stvar kar sama od sebe razpletla. Policisti so našli Jacka Holtaya v filmskem mestu Hollywoodu čilega in zdravega — in svobodnega. Tedaj jim je povedal svojo nenavadno odisejado. Štiri mlada dekleta so ga ugrabila in mu zagrozila, da ga 'tako dolgo ne izpuste, dokler se ne odloči za eno od njih. (Ali bodo druge tri potem skočile v morje ali pod vlak, mu niso povedale.) Sele tisti dan bo prost, kadar se bo s katero izmed njih poročil. Toda mlademu lepotcu se je nekega dne posrečilo, da se je z zvijačo izmotal iz sladkih vezi. Tako je prišel v
(y-i) Newyork, avgusta.
Dobrih trideset let je že minilo od takrat, ko sta se klativiteza Roy Damroz in John Menkins odpravila iz Mehike. Oba sta bila brez beliča; njuno edino premoženje so bile razcapana obleka, strgani čevlji in zarjavel pločevinast lonček, da sta si kuhala na »potovanju«. S to imenitno opravo sta jo lepega dne mahnila čez mejo, da si poiščeta sreče v obljubljeni deželi Dolarijl.
Leta in leta sta se potepala širom Amerike. Poleti sta si služila kruh na farmah kot poljska delavca, pozimi sta se preživljala z milodari in priložnostnim delom. Lakote in mraza se nista bala; zlata svoboda klativiteškega življenja jima je bila ljubša od polnih loncev njunih sitih dobrotnikov. Med njima je vladalo globoko, v stiski preizkušeno prijateljstvo; pri vsaki priložnosti sta prisegla, da bosta drug drugemu do smrti ohranila zvestobo.
Da to svojo namero tudi na zu naj potrdita, sta podpisala pred pričami kaj čudno pogodbo. Obvezala sta se, da bodi vse, kar imata in kar si utegneta še kdaj pridobiti, lastnina obeh. Ta pogodba je imela veljati do njune smrti.
Nekaj let je vse kazalo, da se je bosta res vestno držala. Toda nekega dne so se njuna pota razšla. Postala sta kakor toliko pustolovcev njune baže zlatokopa ln več let vsak na svojo pest stikala po gorah za žlahtno rudnino. Naposled sta se pa tega le preveč ciganskega garanja naveličala in sta se ponudila neki rudniški družbi v delo. Sicer sta morala zdaj še huje pljuniti v roke, a imela sta zato vsaj kruh zagotovljen in streho nad glavo.
Morda bi bilo šlo vse po sreči, da ni takrat stopila v njuno življenje mala črnolasa Bessie. Služila je v neki trgovini v zlatokopskem mestu za prodajalko In je imela med srečolovci na prebitek oboževalcev. Tudi Damroz in Menkins sta ji začela dvoriti na žive in mrtve. Menda je bil Damroz srečnejši od svojega prijatelja; vsaj Menkinsu
se je zdelo, da ga črnolasa lepotica odlikuje pred drugimi s svojo naklonjenostjo.
Lepega dne je Menkins izginil. Njegov prijatelj je preteknil vse mesto, povprašal v slednji krčmi; zaman. Tudi pozneje ni bilo več glasu od njega.
Tako so minevala leta. Damroz je med tem na Bessiejino prigovarjanje obračunil s svojim dotedanjim življenjem in si z denarjem, ki mu ga je dala Bessie na razpolago — nekaj si je pa tudi sam del na stran — napravil skromno trgovinico. Iz malega rase veliko; trgovina je tako dobro vzcvetela, da si je nekaj let nato lahko kupil zlat rudnik.
*
Od tistih dob je minilo petnajst let. Damroz je popolnoma pozabil, da je bil nekoč klati vi tez, kakor toliko drugih srečolovcev v Ameriki; z varčnostjo in pametnim gospodarstvom si je nabral lepo premoženje, ki je raslo kar samo od sebe. Postal je večkraten milijonar. Svojega nekdanjega prijatelja s ceste je bil kajpada že zdavnaj pozabil.
Tedaj se je nekega dne pojavil v Littlerocku, glavnem mestu države Arkansas raztrgan in neobrit, od solnca ožgan potepuh. Ne da bi kaj dosti izpraševal, jo je ubral naravnost proti palači milijonarja Damroza in rekel vratarju, da bi rad govoril z gospodarjem. Vratar
Ali se živali res smejejo?
Nova dognanja trde. da tudi živali poznajo smeh
Hollywood, na čisto drugi konec Amerike.
Seveda bi tej (popolnoma resnični!) istoriji nekaj manjkalo, če ne bi bil rešeni ugrabljenec stopil naravnost k prvi filmski družbi, ji povedal svoje razburljive pustolovščine in se ji ponudil, da napravi film o svojih doživljajih. Kajpada je tudi odločno poudaril svoje prepričanje, da bi bil tak film figo vreden, če ne bi on sam igral glavne vloge — le zastran ženskih vlog se menda ne puli za to, da bi jih igrale njegove štiri amazonke...
VELESEJEM V LJUBLJANI
5.— 16. septembra Riutovttce obsega 40.000 ra*
Naš ladraa: Jadranska straža. Zgodovina. Geografija. Jame. Živali. Rastline. Narodne noše in običaji, Vojna in trgovska mornarica, Šport. Promet. Tujski promet. Gospodarstvo. Ribarstvo.
Velita razstava linih morskih rib in drugih živali Umetnostna razstava »late morje« Posebne razstave: Arhitektura. Perutnina. Kunci. Koze. Ovce. Obrt. Industrija itd. itd.
Tekmovanje harmonikarjev 15. septembra Velikomestni variete. Predstave vsak dan ob 4. popoldne in /49. xveccr
Polovična voznina na železnici in avijonih, popusti na parobrodih. Železniške legitimacije se dobijo po Din 5 - na postajah Vabimo na prekrasno razstavo.
ga seveda nl hotel pustiti noter; le toliko se je dal preprositi, da je stopil k Damrozu in mu povedal njegovo ime.
Milijonar se je koj spomnil svojega nekdanjega tovariša in je naročil vratarju, naj ga pripelje k njemu. Svidenje je bilo zelo prisrčno; podala sta si roko, gospodar je naročil pijače in v prijaznem kramljanju sta veselo obujala stare spomine.
Zdajci je pa Menkins potegnil iz žepa svojega raztrganega suknjiča porumenel papir. Bila je pogodba, ki sta jo sklenila pred tolikimi leti — pogodba, ki je določala, da ima vse njuno premoženje do smrti ostati skupna last. Menkins se ni dosti pomišljal in je položil kar na mizo vse, kar je premogel: omenjeni raztrgani suknjič, žepni nožič in 24 centov v gotovini. Potlej je pa prijazno pozval prijatelja, da naj tudi on tako stori in pripravi pol svojega imetja.
Damroz se takisto ni obotavljal; prijel je prijatelja za ovratnik in ga prijateljsko postavil pod kap.
A Menkins se ni dal ugnati. Ko je bil na cesti, mu je bila prva pot k odvetniku, da vloži tožbo zoper nezvestega prijatelja, češ da je prekršil pogodbo.
Sodišče mu je v prvi instanci dalo prav. Hočeš nočeš je moral Damroz ugrizniti v kislo jabolko. Te dni so se končala pogajanja za mimo poravnavo. Nekdanja prijatelja sta se sporazumela, da bo Damroz plačal Menkinsu odpravnino 400.000 dolarjev (20 milijonov Din), le-ta se Da zato odpove vsem ostalim pravicam.
Drugi dan ie Menkins izginil iz Littlerocka. Razcanani suknjič in škrbasti ženni nožič je pa pustil svojemu prijatelju za spomin.
Če je človeku namenieno
C. w. London, septembra.
Ni še dolgo tega, kar je neki angleški tednik razpisal anketo med najslavnejšimi angleškimi pisatelji, državniki in učenjaki; vprašal jih je, ali so kaj praznoverni. Tudi znameniti pisatelj H. G. Wells je poslal svoj odgovor, negativen seveda; vendar je šaljivo dodal: »Edina reč, ki se je človek upravičeno boji, če gre mimo lestve, je to, da mu ne pade na glavo.«
Ondan je šel pisec »Nevidnega človeka« gledat hišo, ki si jo misli kupiti v Londonu. In glej: nenadoma je nanj zgrmela lestev, prislonjena k zidu (hišo namreč popravljajo) in ga dokaj hudo potolkla po obrazu. Ko so ga prijatelji pobirali, je Wells zaječal: »Zdaj vidite, da sem zadel!«
Profesor Bolton, šef psihološkega zavoda na Temple-Univerzi v Filadelfiji, odločno trdi, da se tudi živali smejejo. Smejejo se prav iz istega razloga kakor človek. Iz občutka zadovoljnosti in sreče. Žival je zadovoljna, če se je dobro najedla in še smo lepo ravnali z njo. Srečna je žival takrat, kadar jo ljubeznivo pogladimo. To ji je največji užitek. Oči dobijo drug sijaj, nekaj dobrega in smejočega se izraža v njih. Žival je srečna!
Napačna je bila prvotna trditev, da se je poleg človeka samo hijena zmožna smejati. Skoraj vse živali se smejo, če njihova zadovoljnost pri' kipi do tiste točke, ki povzroči smeh. Konj, mačka, žaba, opica, tiger, lev in še nešteto drugih živali se smejejo, če imajo vzrok. Do najvidnejšega izraza pa pride smeh pri psu in mački. Pri ljudeh se izraža smeh največ v ustih in glasu, pri živalih pa v očeh.
Kadar se živalim godi krivica, se gotovo ne smejejo, kakor se žalosten človek ne more. In živalim se dostikrat godi krivica. Le malo je še ljudi, ki bi bili resnični ljubitelji živali in njihovi zaščitniki, šole si vse premalo prizadevajo, da bi privzgojile otrokom ljubezen do živali, če bi bili že otroci dovolj poučeni, da je treba z živaljo imeti sočutje in ji izkazovati ljubezen — da ne omenim hvaležnosti, ki jo je človek dolžan marsikateri živali, ki dela zanj vse življenje in mu je bila morda celo zvestejši prijatelj ko človek — bi gotovo prenehalo okrutno ravnanje z živino in živalmi obče. Žival je prav tako občutljiva za bolečine kakor človek, saj je prav tako iz mesa in krvi. Žival se ne more in ne sme braniti. Če bi se branila, bi jo človek, krona vsega stvarstva, neusmiljeno pobil 1
Pravijo, da bo Bog na sodni dan najprej žival vprašal, kako je človek ravnal z njo, potem bo šele sodil človeka.
Da živali res čutijo ne samo telesno, temveč tudi duševno, in da se njihova zadovoljnost izraža v smehu, je trdil tudi Charles Darwin, oče teorije o razvoju človeka iz opice.
Poslednja želja
Bogat kmet se je več let pravdal s svojim sosedom, tako da so mu odvetniški honorarji in sodne pristojbine požrle vso kmetijo. Ko je ležal na smrtni postelji in je čutil, da bo umrl, je dal poklicati oba odvetnika, ki sta ga zastopala, in ju prosil, naj sedeta vsak na eno stran njegove postelje.
»Moja poslednja želja je,« je rekel z umirajočim glasom, »da umrem kakor Kristus med dvema razbojnikoma.«
LISTEK ..DMHINSKEG« TEDNIKA'
te bi kamenje govorilo
Pred dvema ali tremi meseci je umrl v Parizu slavni francoski zgodovinar G. L e n o t r e. Njegova specialiteta je bila zgodovina francoske revolucije, čeprav tudi starejših stoletij ni zanemarjal. Pa ni bil zgodovinar običajne vrste; 'iskal je v zgodovini najrajši drobne zanimivosti, »istorije v histeriji«, kakor je sam rad rekel. Zapisal Jih je, kjerkoli jih Je našel v starih in zaprašenih letopisih, v arhivih francoskih gradov, v ohranjenih zasebnih pismih in drugih listinah. Tako je ob smrti zapustil celo polico knjig o takih zanimivih zgodbah iz davnih stoletij; ko Jih berete, kar prijemljivo čutite, kako veje iz njih duh tedanjega časa. Nekatere teh zgodb se bero kakor povesti izpod peresa iznajdljivih pisateljev, pa Jih ni pisala človeška domišljija; življenje jih je napisalo.
Takšna »istorija iz histerije« je tudi naslednja skrivnostna zgodba s starodavnega francoskega gradu. Da, če bi kamenje govorilo... Bogve ali ne bi potem našli še nekatero slično tragedijo tudi drugod?...
Proti koncu vlade Ludovika XIV. so prebivali na gradu Montsčgurju Pracontali. Osemnajstletna grajska hči Lucija je
bila že od otroških let zaročena z grofom Quinsonasom, elegantnim dauphinskim plemičem. Poroka se je vršila 25. Junija 1715. Graščak in njegova žena sta v proslavo veselega dogodka priredila v gradu veliko veselico in povabila nanjo mnogo gostov.
Proti večeru, ko je bilo razpoloženje zelo razigrano, so nekateri gostje predlagali, da bi se šli skrivalnico. Seveda so kmalu vsakogar našli. Le Lucije Pra-contalove, od tega dne Quinso-nasove, niso našli nikjer. Mislili so, da si Je pač znala poiskati posebno skrito skrivališče, in se zaradi tega niso preveč razburjali. Toda ko so le zaman iskali, jih je vendarle začel obhajati strah. Lucije nl bilo nikjer...
Noč je legla na zemljo in strah med gosti se je izpreme-nil v pravo paniko. Kaj se Je zgodilo z mlado ženo? Da je ni raztrgala divja zver? Ali ugrabili cigani?... če se JI nl še kaj hujšega pripetilo?
Prižgali so plamenice in se spusti11 na dno prepada onkraj grajskega zidu. Niti najmanjšega sledu. Nekateri gostje so se tedaj spomnili, da tabore v bližini cigani. Oborožili so se s puškami in se odpravili k njim. Toda mlade grofice ni bilo med njimi. Neka ciganka Je pri tej priliki prerokovala obupani materi, da bo še videla svojo hčer, vendar ni hotela ničesar natančnejšega povedati.
Preiskali so vse gozdove okoli gradu; da se ni morda pritihotapil kakšen medved in mlado ženo raztrgal? Našli niso ne zveri ne nesrečne grofice...
Tako so minili dnevi in meseci, tako so minila leta. Trideset let...
•
Pracontalova sta se bila med tem preselila v mesto in pustila grad pod nadzorstvom grajskega oskrbnika.
Poleti 1745. V okolici gradu se je vršil lov. Opoldne, ko je solnce najhuje pripekalo, so se lovci zatekli v senco gradu.
»Kaj bi bilo, če bi si malo ogledali graščino?« je nekdo predlagal.
Vsi so bili za to. Neki stari služabnik je pri tej priliki povedal gostom žalostno zgodbo o svatbi mlade grofice Lucije. Eden izmed lovcev se je dogodka še spomnil; to Je bil grof de Rabasteins, v mladih letih oboževalec lepe Lucije. Melanholično je hodil po praznih sobah in zaprašenih hodnikih ter prišel tudi v zatohle kleti. Nekateri so predlagali, da bi se šli skrivalnico, prav tako kakor junija leta 1715. Kdo ve, ali ne bi morda tako prišli na sled tedanji tragediji?...
Grof Rabasteins je pristal; čudna slutnja je glodala ▼ njem. Spustil se Je iz kleti še globlje v grajske ječe In zavil po ozkem hodniku. Tedaj je zagledal od daleč nekega gonjača, kako mu prihaja nasproti. Da se mu ogne, se je stisnil k zidu, in tedaj je z grozo začutil, kako se je kamen za njim zavrtel okoli svoje osi: odprla so se skrivna vrata in za njo se je prikazala nekaka galerija. Grof je vstopil in se zagledal v veliki dvorani. Tedaj mu je udaril v nos stra-
hoten smrad. Na naslanjaču, vsem oglodanem od črvov, je zagledal človeški okostnjak. Na mizi pred njim je ležalo zaprašeno sveto pismo in na usnjatih platnicah je bral tele zlovešče besede, zarezane v usnje s konico bodala:
»Vi, ki pridete sem, priporočite svojo dušo...« nato par nečitljivih besed in potem: »...obsojeni ste v pogubljenje!« »Lucija!«
Da, ona je bila. In grof Rabasteins je zamrmral v mislih na one zlovešče besede na platnicah:
»...Tudi jaz sem pogubljen!«
Nesrečnež se je obupno pognal proti kamenitim vratom, ki so se bila zaprla za njim, zagrebel svoje nohte kamen in iskal rešilne špranje. Ni je bilo Pograbil Je preperelo pohištvo in ga treščil v vrata. Zaman. Zagnal je obupen krik: »Na pomoč! Na ;* omoči« Nič. Kamen se nl zganil, niti odmev mu ni odgovc.il. Izigubljen je...
»Lucija!«
Zgrudil se Je Pred nogami svoje ljubljenke na tla in izgubil zavest----
Rahel vetrič ga je prebudil. Odprl je oči. Velika črna mačka je predla pri njem. Rabasteinsu se Je tisti mah vrnila vsa hladnokrvnost. Počasi, neizmerno počasi Je iztegnil roko, da ne bi živali prestrašil — edine nade v rešitev. Tako jo je srečno zagrabil in obdržal v rokah, ne meneč se za njeno srdito otepanje. Razrezal je svoj pas na ozke trakove in ga pričvrstil živali okoli vratu, drugi konec je pa krčevito obdržal v rokah.
Nato je mačko izpustil, zana-šaje se, da mu bo pokazala izhod iz grobnice.
Toda prestane strahote so izčrpale njegove moči. Žival mu je ušla, ni ji mogel slediti. Ves obupan je omahnil Rabasteins na kamenita tla. Izgubljen je.
Toda sreča mu je bila milejša kakor pred tridesetimi leti ubogi Luciji.
Njegovi prijatelji so med tem preiskali vse kleti, vdrli vrata vseh ječ in podzemeljskih hodnikov. Videli so mačko, kako je prišla iz skritega hodnika, in takoj ugenili, kaj se je zgodilo, ko so videli pas okoli njenega vratu, šli so po sekire in krampe in začeli udrihati po kame-nitem zidu. Po dolgem in napornem delu se jim Je posrečilo vsekati luknjo v skalo. In glej: na tleh je ležal Rabasteins nezavesten pred okostnjakom Lucije Pracontalove. Njena mat! Jo je takoj spoznala, čeprav s o ostale od nje le še preperele kosti. Tako se je izpolnila ci-gankina prerokba...
G.	Lenotre Je dognal, da je to nevarno skrivališče napravil zloglasni baron des Adrets; tja se Je vselej skril, kadar so ga spravili njegovi -ovražniki v zagato.
(Baron Adrets je bil eden izmed voditeljev protestantov na Francoskem, znan po svoji okrutnosti. Pravijo, da Je prisilil svoje ujetnike, da so morali skočiti z grajskega stolpa na sur te njeg-vih vojakov, živel je sredi 16. stoletja.) (u-t)
Kaj beremo in slišimo drugod
Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod
Skrivnostni Rickett
č. w. London, septembra.
Pretekli teden je bilo mnogo pisanja in prerekanja o neki skrivnostni osebnosti: o Angležu Ricket-tu. tistem, ki je zintrigiral podpis angleško - ameriško - abesinske Pogodbe o koncesiji za vrtanje petroleja v Etiopiji. Mož je tudi na Angleškem zelo skrivnostna osebnost; imajo ga za nekakega gospodarskega Lavvrencea, kakor je bil pokojni »kralj Arabije« politični.
Čudno pri Rlckettu je pa tole: možu je petrolej tako rekoč žlv-Ijenski cilj — in vendar niti njegovega duha ne prenese! Celo duh bencina, daljnjega petrolejevega sorodnika, mu smrdi. Kadar izpušča avtomobilski motor le preveč plinov, mu hoče kar slabo postati.
Podobna je bila nekoč stvar s Cecilom Rhodesom. Njegova zasluga je, da je Anglija prišla do dragocenih zlatih rudnikov v Južni Afriki — a Rhodesa živ krst ni mogel pregovoriti, da bi vzel v roke zlato, že dotika z njim- se je bal, kakor bi čutil na koži njegovo prekletstvo. Vse življenje je nosil navadno jekleno verižico pri Uri, cekina pa ni nikoli videla njegova denarnica.	(»Intran«)
Abesinski Rdeči križ
A. w. Pariz, septembra.
Abesinci do nedavnega še niso vedeli, kaj je Rdeči križ. Ustanovili so ga šele letos 8. julija, kp se je začel poostrovati njihov spor z Italijo.	.	.	.....
Pri tej priliki omenjajo listi, da bo mednarodni Rdeči križ slavil čez štiri leta železni jubilej: ustanovili so ga leta 1864, dve leti po bitki pri Solferinu. Njegov oče je ženevski zdravnik Henri Dunant; ko je slišal, da je bilo po omenjeni bitki 40.000 avstrijskih, italijanskih in francoskih ranjencev prepuščenih samim sebi, je izdal topel apel na ves civilizirani svet, naj se zavzame za nesrečne ranjence. Njegov poziv ni ostal glas vpijočega v puščavi: dve leti nato se Je -odil mednarodni Rdeči križ
'NVihitrejša človeka sveta
E. w. London, septembra.
Po svoji najnovejši zmagi v hitrostni vožnji — dosegel je z avtomobilom 484 km na uro — sme biti sir Malcolm Campbell lep čas brez skrbi: nihče mu danes ne bo šel osporavat njegovega vzdevka, da je najhitrejši človek na zemlji.
V zraku je stvar druga; tam je za skoraj 50% hitrejši od njega Italijan Agello s 709 km na uro. Toda veščaki trde, da se čuti hitrost v avtomobilu mnogo nepri-jetneje kakor v letalu.
človek bi mislil, da je Malcolm Campbell, ko vendar pri sleherni takile hitrostni vožnji drzno postavlja svoje življenje na kocko, tudi drugače zelo pogumen mož. Pa ni. Kadar se namreč vozi v avtomobilu, je zelo plašen, če kdo drugi šofira. Tako se je zadnjič hotel pejatl z londonskim avtobusom. Toda komaj se je bil dobro vsedel, je ves v strahu vstal In je že na prvi postaji izstopil.
»Ta človek mi vozi dosti prehitro,« je pojasnil prijatelju, ki Je bil z njim.
skoraj že povsod uzrl na vrhu visokega drevesa ob njivah radijski zvočnik. Iz njega ti ves ljubi božji dan doni hreščeča eterska godba, pomešana s predavanji, napovedmi in poročili: od jutrnje telovadbe čez borzna poročila do najmodernejšega jazza in predavanja o NIRA je vse ubrano na ptičji strah. In pravijo, da temeljito zaleže, mnogo bolj kakor nekdanje razcapane prikazni s pošev poveznjeno klofeto na slamnati glavi in razbitim dežnikom v lesenih rokah.
Steklina od mleka
A. k. Budimpešta, septembra.
V občini Szalardu je osem ljudi v dveh družinah pilo mleko od krave, ki jo je uklal stekel pes. Vseh osem ljudi je zbolelo za steklino. V Pasteurjevem zavodu jim niso več mogli pomagati. V strašnih mukah so vsi podlegli okužbi.
Radijsko strašilo
(o-k) Newyork, septembra Ameriški farmarji znajo iti z duhom časa. To so pokazali tudi pri ptičjih strašilih.
Strašila na njivah niso naša Posebnost; imajo jih povsod na svetu, da odganjajo vrabce, kavke, vrane in druge nepoklicane goste. Zdaj so pa Iznajdljivi Američani dognali, da na primer radijski zvočniki niso samo strah za ljudi, nego tudi strašilo za kavke. In ker pri yankeejih od spoznanja do dejanja ni dolga pot, so to dognanje hitro porabili ▼ praksi.
če se voziš mimo ameriških farm ih prerij, boš zato nekaj časa sem
Zaradi 1 šilinga
<y-w) London, avgusta
Te dni je umrl v Londonu pastor Arthur Jephson, eden izmed najbolj priljubljenih angleških duhovnikov; njegovi farani mu nikoli niso drugače rekli kakor »naš dobri pastor«.
Pokojni Jephson je bil tisti, ki je prvi uvedel novost, da je za veliko noč poročal kar po dva ali tri tucate parov hkratu. Za takšno »serijsko« poroko je računal oklice samo 1 šiling (15 Din).
Nekega dne se je oglasil pri njem mlad mož in med njima se je razvil tale pogovor:
»Častiti, prosil bi vas, da izpre-menite ime dekleta, ki sem 3e jo namenil jutri vzeti za ženo.«
»Zakaj, sin moj? Ali si se zmotil, ko si mi ga povedal?«
»Ne, častiti... samo premislil sem se. Rad bi se oženil z neko drugo.«
»Če je tako. bodo pa potrebni novi oklici in boš moral še enkrat plačati svoj šiling.«
»O, potem naj pa kar ostane, k&Kor jc!«
Pastor Jeohson je sam pripovedoval to zgodbico: zatrjeval je, da je .do pičice resnična ...
(»Intran«, Pariz)
Njen recept
E.	i. Pariz, septembra
V vasi Cargu-en Gausson živita zakonca Grossetova. Frangois Grosset rad pogleda v kozarček, ne pazi na denar in si tudi privošči kak skok čez planke; takrat ga vselej po par dni ni na izpre-gled. Njegova žena Marija mu dela pridige, rada bi ga popravila) pa doseže ravno nasprotno: mož ga potem nalašč še bolj polomi.
Ondan je Grosset spet prišel natrkan domov. Ker mu je žena preveč regljala, jo je hotel pretepsti, a to pot se mu je postavila po robu. Nekje je iztaknila polovico vajeti in z njimi mu je zvezala noge; to ji ni bilo težko, ker se ga je bil Fran?ois tako nalokal, da je komaj stal pokonci.
Drugi dan so ga našli še zmerom zvezanega in z zlomljenima nogama. Odpeljali so ga v bolnišnico, njo so pa vzeli orožniki s seboj.
»Nisem si mogla drugače pomagati,« se jim je opravičevala. »Nobena lepa beseda ni zalegla; kadar ga je pičilo, je šel popivat in ga po več dni ni bilo domov. Da ga tega odvadim, sem mu sklenila pri prvi priložnosti polomiti noge, da ne bo več mogel hoditi. In tako sem tudi storila.«
Dokaz
D.	1. Delhi, septembra.
V Delhiju (Indija) so pred kratkim pripeljali pred sodnika nekega moža, obtoženega, da je nastopil kot fakir in tujcem na sleparski način izmamljal denar.
Toda obtoženec ni niti trenutek izgubil hladnokrvnosti.
»Nisem slepar, sahib!« je zatrjeval venomer, dokler ga ni sodnik nadrl:	>
»Pa dokaži, da nisi — če moreš!«
Fakir se je ves ponižen skl j učil v dve gube. Toda ko je sodnik že hotel izreči razsodbo, je zdajci vzkliknil od groze: pred njim na mizi se je sikaj e zvijala dolga kobra. Stražniki so vedeli, da kače ne smejo dražiti, zato so ostali popolnoma nepremični. Le eden izmed njih se je po tihem priplazil od zadaj in z vso silo zamahnil s sabljo po mizi. Na kar so se razleteli na vse strani črnilniki, akti in peresniki — kače pa ni bilo nikjer. Izginila je brez sledu.
In z njo obtoženi fakir...
Sodnik je še tisti dan prosil 'za daljši dopust.
Ob lOOletnici Marka Twaina
A. p. Newyork, avgusta V Missourlju se Američani že z vso vnemo pripravljajo na proslavo stoletnice slavnega humorista Marka Twaina. Pri tej priliki nam je prišla na um ena izmed neštetih anekdot, ki krožijo o tem 100%nem Američanu.
Neki Twalnov občudovalec je bil humoristu podoben kakor jajce jajcu. Lepega dne mu je poslal svojo fotografijo s temle vprašanjem namestu posvetila: >Kako se vam zdi ta podobnost?«
Na odgovor mu ni bilo treba dolgo čakati.
»Dragi gospod,« mu je pisal humorist, »tolikšna podobnost je res hudo nevsakdanja. Zato sem si obesil vašo sliko nad pisalno mizo, da se brijem pred njo.«
Triumf sv. Birokracija
D. w. Trenton (New Jersey), avgusta.
Leta 1908 je trentonsko sodišče obsodilo Archlbalda Herrona zaradi umora na smrt. Toda sodniku, ki ;s vodil proces, se obsojenčeva krivda še ni zdela dovolj dokazana; zato je sklenil izvršitev razsodbe odgoditi, dokler ne dožene še nekaterih podrobnosti.
Nekaj mesecev nato je sodnik umrl, in ker je on edini imel pravico odrediti usmrtitev, ki jo je od-godil, obsojenec še zmerom čaka. Se več: ker guverner ni dovolil od-
goditve justifikacije, velja Archl-bald Herron že od leta 1908 za zakonito mrtvega.
Mož živi tako že sedem in dvajset let v celici za kaznjence, ki so obsojeni na smrt. Vsa ta leta ni bil niti enkrat na dvorišču ne na kaznilniškem vrtu, zakaj na smrt obsojenim izprehodi niso dovoljeni. Skoraj popolnoma oslepel, gluh in hrom se Archibald Herron zanaša le še na pravo smrt, da ga reši trpljenja; zakonito mrtev je tako že.
Zdaj se je pa neki newyorški odvetnik spomnil drznega načina, kako bi Herronu vrnil prostost. Sorodniki na smrt obsojenih imajo namreč pravico terjati njihovo truplo. Odvetnik je pozval kaz-njenčevega sina, naj se obrne do guvernerja; le-ta je bil odvetniku obljubil, da bo na pismeno zahtevo »živega mrtveca« takoj izpustil.
Ko so to sporočili Archibaldu Herronu, je samo brezčutno skomignil z rameni, kakor češ: »Po-čemu?...«
TVORNI&A CIKORIIt
Abesinske šege
F.	w. Pariz, septembra.
Njega dni, ko v Abesiniji še niso poznali petrolejskih vrelcev, je bilo edino bogastvo Etiopcev živina, posebno krave. Neki misijonar, ki je potoval v 18. stoletju po Abesiniji in napisal kratko zgodovino dežele, omenja pri tej priliki tudi čudno šego njenih tedanjih prebivalcev.
Vsak Abesinec, ki je imel tisoč krav, je moral namreč enkrat na leto vse njihovo mleko zliti v veliko kad in prirediti v njej kopel zase in za. svojce, po kopeli pa veliko pojedino. Kdor je imel 2000 krav, je bila njegova dolžnost dvakrat na leto prirediti kopel v kravjem mleku in dve pojedini; kdor je imel 3000 krav, tri kopeli in tri pojedine, Itd.
Iz tistih dob izvira tudi označba za bogataša pri Abesincih: če hoče podložnik kralja kraljev poudariti, da je kdo posebno bogat, reče: »Ta človek se koplje toliko in tolikokrat.«
Se dobro, da se je ta šega preživela. Drugače bi bilo malo nerodno, če bi se morali dan današnji abesinski lastniki petrolejskih vrelcev na sličen način odkupovati za svoje bogastvo... s kopeljo v petroleju.
Pomanjkljiva mapa
A. p. Pariz, septembra.
Ko so pred nekaj tedni začeli v Parizu graditi novo progo podzemeljske železnice, Je graditelj iz-računil, da bi bilo zanj dosti bolje, če bi proga šla bliže njegove hiše, kakor je bilo določeno po prvotnem načrtu. Zato je šel k pristojnemu občinskemu svetovalcu, da izposluje izpremembo načrta. Dobro vedoč, da ne bi dosti opravil, če bi se predstavil praznih rok, je zato pripravil 25 bankovcev po tisoč frankov, jih zavil v ličen zavojček in vteknll med liste svoje z načrti opremljene vloge.
Tako »oborožen« je potrkal pri občinskem očetu. Obrazložil mu je z vseh strani svoj predlog, nato mu je pa izročil mapo z načrti, češ:
»Najbolje bo, če sami natančneje pregledate vso stvar; boste videli, da so moji predlogi res tehtni.«
Nekaj dni je minilo, ko je naš iznajdljivi graditelj dobil telefon-
S LAVI J A
JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA
(OSIGURAVAJUČA)
BANKA, D. D. V LJUBLJANI
TELEFON ST. 21-76 IN 22-76
VSE VRSTE ZAVAROVANJ
PODRUŽNICE: BEOGRAD, ZAGREB, SARAJEVO, OSIJEK, NOVI SAD
HIŠE V LJUBLJANI, SARAJEVU, OSIJEKU IN NOVEM SADU
8
NaS pravi domati izdelek!
sko vabilo, naj se oglasi pri občin'* s kem mogočnežu. Brez obotavlja« nja Je odšel, toda občinskega očeta ni našel doma. Sprejel ga j« njegov tajnik in mu vrnil njegovo mapo; na njej je bila s svinčnikom napisana tale opazka:
»Prosim, da mapo izpopolnite — pol dokumentov še manjka.«
_	(»Jourc)
Kongres nenormalnih
D.	I. Denver, septembra. Oktobra bo v Denverju (Colora-do, USA) pač najnenavadnejši kongres, kar se jih je kdaj vršilo: imenoval se bo kongres nenormalnih. Sestali se bodo pohabljenci vseh mogočih vrst, da se organizirajo in pogovore o vsem, kar jih tare v življenju.
Kongresu bodo predsedovali neki mož brez rok, neki pritlikavec in »ženska z brado«.
Mož z dvema obrazoma
Nadaljevanje s 1. strani
Senzacija večera? Navaden klovnski intermezzo. Kričavo poslikan bebasti Avgust je prištorkljal v manežo, povedal par neumnih, da se je občinstvo veselo zahohotalo, in najavil: »Zdaj bom pa pokazal gospodi svojega hlapca — najne-rodnejšega bebca pod solncem.«
In v areno se je prizibala nepopisno groteskna postava, razcapana in zamazana in bebasta na oko — in jela gledalce zabavati s šalami in bebarijami. Pravi ba-jazzo! Občinstvo je poskakovalo, ploskalo, kričalo od smeha — in tako ni čudo, da se nihče ni zmenil za krik obupa in groze, ki se je izvil deklici iz ust. Le »dobra prijateljica« ves čas ni izpustila Lucije iz oči; videč, da bo omahnila na tla, jo je prestregla v roke in ji škodoželjno šepnila na uho:
»AH ni to presenečenje vredno, da si šla k predstavi? 2e dolgo je tega, kar sem opazila, da mi nekaj prikrivaš. Zdaj pa imaš svojega elegantnega .gospoda inženjerja' Paola Contambello!«
•
Teden dni po tej usodni predstavi dobi bajazzo potujočega cirkusa — ime mu je res Paolo Con-tambella — pismo od Lucije:
»Bila sem priča tvojega cirkuškega onečašcanja. In zdaj odhajam. Ko boš dobil te vrstice, me ne bo več med živimi. Ne zapuščam te iz prezira. Le te zavesti ne prenesem, da se mož, ki sem mu poklonila svoje srce, večer za večerom degradira pred vso javnostjo. ZdravstvuJ in pozabi me. Lucija.«
de tisti dan se je po mestu razširil glas, da se je Lucija, nčl bogatega trgovca Parondija, zastrupila. Da so ljudje kmalu izvedeli, kaj jo je pognalo v smrt, je poskrbela že »dobra prijateljica«, a tudi če ne bi bila, bi jim dal misliti drugi samomor: bajazzo potujočega cirkusa — Paolo Contambello po imenu — se Je ustrelil.,,
del je v smrt takoj za svojo ljubljenko. Le pretresljivo pismo Je poprej napisal Lucijinim staršem, da jim pojasni, zakaj ni hotel svoji ljubi nikdar pokazati svojega drugega, pravega obraza...
Kakor ogenj se je novica o pretresljivi tragediji raznesla na vaei strani. Lucijina roditelja sta dovolila, da odneso oba mrtveca ▼ istem sprevodu k večnemu počitku. Sprevod je bil v začetku le majhen, toda vsak korak Je naraščal, na slehernem vogalu se Je pridružila truma novih pogrebcev, dokler ni zrasla v nepregledno vrsto ljudi, ki so Ju vsi hoteli spremiti do skupnega groba — lepo Lucijo ln klovna z dvema obrazoma...
• / •:;r
,* \.. -
Odrasli ljudje pri skušnji
Kako beremo časopise io kaj si v oagliei in vrvenja današnjega časa iz njih zapomnimo
Razni sloji prebivalstva imajo tudi različno zanimanje za dogodke oboli nas, med nami in drugod po svetu. Anketa, ki smo jo izvedli med 10 ljudmi raznih poklicev in različne izobrazbe, nam kaže, kako in s kakšnim zanimanjem različni sloji prebivalstva prebirajo časnike in kaj jim od vseh teh vsakdanjih senzacij ostane v spominu.
Abesinija kot šolsko vprašanje je spravila skoraj vse, ki smo se nanje obrnili, v veliko zadrego. Nekaterim je celo kar vroče postalo, ker niso znali odgovoriti na posamezna vprašanja, ali se vsaj niso spomnili pravega odgovora — čeprav berejo zadnje čase v časnikih baš o Abesiniji po cele strani.
Uredništvo »Družinskega tednika« mi je naložilo, da se obrnem do več ljudi različne starosti in poklicev in da jim zadam šest vprašanj o Abesiniji. Vsi ti ljudje, so mi rekli v uredništvu, naj dobe popolnoma enaka vprašanja, njihove odgovore si pa moram natanko zapisati.
Reči moram, da se mi je naloga zdela zelo zanimiva, zato sem se je lotil s tem večjim veseljem. Zdaj ko sem z anketo gotov, vidim, da ideja res ni bila slaba.
Skoraj vseh deset vprašancev je prišlo že pri prvem vprašanju v zadrego. Dokaz, da beremo časnike zelo površno in z veliko naglico. Zato je razumljivo, da je tudi naše znanje, ki si ga nabiramo iz časopisja, prav takšno, to je površno, plitvo in nezanesljivo.
Vsem desetim se na tem mestu iskreno zahvalim. Prosim jih, naj mi ne zamerijo, če sem jih spravil v zagato — podobno zagato, kakršno smo pač že vsi prestali v osnovni šoli, gimnaziji ali na univerzi, ko nismo vedeli odgovora na učiteljeva vprašanja (samo, da je bilo takrat nevarnejše...). Naj se ne hudujejo name, če so jim moja vprašanja o abesinskem cesarju, abesinski prestolnici, abesinskem prebivalstvu itd. pognala pot na čelo. Nič hudega ni, če nisto tega vedeli. Zemlja se bo prav tako dalje vrtela okoli svoje osi, le bralci »Družinskega tednika« se bodo morda tu pa tam od srca komu nasmejali, iz zlobe ali škodoželjnosti — čeprav bi marsikateri izmed njih na ista vprašanja naj-brže še slabše odgovoril.
Toda preidem naj k stvari!
Prvi, ki sem ga ustavil z vprašanji, je natakar, ki mi nosi črno in časopise v moji stalni kavarni, druga je mlada trafikantka, pri kateri kupujem svoje priljubljene »Ibarke«, tretji je mlad inženjer, četrta že starejša raznašalka časopisov, peti je zasebni uradnik, šesta mlada črnolasa natakarica z velikimi očmi, sedmi je prijazen trgovec, kjer imam kredit, osma pa ljubezniva prodajalka, ki zna tako zapeljivo govoriti, da mi skoraj pri vsakem obisku obesi kakšno lepo blago ali vsaj ovratnico. Poslednja dva sta bila mlad gospodič >iz četrtega razreda meščanske šole (smučar z dušo in telesom) in zelo zaposlen podjetnik kakih tridesetih let.
I. me je Abesinija I
-1. Natakar: Gre se skozi Su-| eški kanal. Natanko ne vem. Bral sem pa že v časopisih, a ne vem kje. Aha, zdi se mi, v »\Viener Journalu«.
2. Trafikantka:	Kako	naj
i odgovorim na to! Ne vem!
3. Mladi inženjer: V Afriki. V severovzhodni Afriki.
4. Kolporterka:	Na	žalost
tega ne vem. Na zemljevidu, ki ga
ima moj sin, bi že vedela. Drugače pa ne. Ne vem.
5. Zasebni uradnik: V Afriki.
6. Natakarica: Kje naj jaz to vem!
7. Trgovec: V vzhodni Afriki ne?
8. Prodajalka (se zasmeje): Ne vem.
9. Srednješolec: V Afriki.
10. Podjetnik: Nekje v Afriki. Kje, ne vem. Samo to vem, da je tam zelo vroče.
11. Kdo vlada v Abesiniji?
1. Natakar: Cesar Haili Se-lasi.
2. Najprej mi povejte, zakaj bi to radi vedeli. Haili Selasi.
3. Mladi i n ž en j er: Hail He-lasi... saj mu je tako ime, ne?
6. Natakarica: Veste, to me ne zanima. Jaz rajši berem, če se kje stepejo ali če piše o kakšni nesrečni ljubezni. Najrajši berem poročila iz Celja. Tam sem namreč doma.
7. T r g o v e c : Me pa že preveč vprašate. Mislim, da bo večja kakor Evropa.
8. Prodajalka : Nikar me ne izprašujte takih reči. Za to se absolutno ne zanimam.
9. Srednješolec:	Tega	pa
ne vem.
10. Podjetnik: Saj sem že bral, spomniti se pa ne morem,
IV. Kako se imenuje abesinska
prertolnita in kako pravijo Abeiinti
svoji držati I
1. Natakar: Addis-Abeba. Kako pravijo svoji državi? Čakajte no...
Predsednik vlade in zunanji minister dr. Milan Stojadinovič
Abesinski cesar Haile Selasi I., ki je pri anketi igral važno vlogo in marsikomu pognal pot na čelo.
roke! Mislim namreč, da so strašno I NOVELA krvoločni.	1
5. Zasebni uradnik: »Nova roža« se imenuje glavno mesto.
Drugega ne vem.
G. Natakarica: Takšnih reči sploh ne berem.
7. Trgovec: Adis-Abebi — vsaj tako beremo v časopisih.
8. Prodajalka:	Se nič ne spomnim. Za te reči se ne brigam.
9. Srednješolec: Adis-Abe-ba. Kako pravijo svoji državi, pa ne vem.
10. Podjetnik: Se ne spomnim.
Bral sem že, pa sem že pozabil.
.DRUŽINSKEGA TEDNIKA**
V. Kaki— vere so AbesiRci?
4. Kolporterka: Cesar Adis A ... čakajte no .. sem že pozabila.
5. Zasebni uradnik: Halcj
Selasi.
6. Natakarica: Saj se spomnim, da sem brala, pa sem že pozabila.
7. Trgovec: Neguš, ne? Selasi se piše.
8. Prodajalka: Cesar. Kako mu je ime, ne vem. Se toliko ne zanimam.
9. Srednješolec: Cesar, ime sem že pozabil.
10. Podjetnik: Neki cesar. Kako mu je ime, pa ne vem.
III. Kako velika je Abesinija in
prebivalcev ima!
je bil prejšnji teden na uradnem obisku v Parizu in se je pri tej priliki sestal s predsednikom francoske vlade in zunanjim ministrom g. Lavalom in drugimi francoskimi državniki
1. Natakar: Velika je približno kakor Jugoslavija. Prebivalcev pa ima okrog 12 milijonov. Štirna?
2. Trafikantka: Nimam pojma.
3. Mladi inženjer: čakajte no ... 1,200.000 kvadratnih kilometrov ima in okrog 8 milijonov prebivalcev. Od Jugoslavije je trikrat ali štirikrat večja.
4. Kolporterka (se zasmeje): Kako bi jaz to vedela! Ja, v primeri z Jugoslavijo je dosti manjša, recimo kakor Slovenija. Koliko ljudi ima? Hm, če ima 500.000 vojakov, kakor pišejo, pomnožimo to s pet in dobimo ...
5. Zasebni uradnik:	To sem tudi že vedel. Kakor Nemčija! Koliko ljudi ima? 12 milijonov, ne?
1. Natakar: Ja, zdaj večinoma prevladuje katolicizem. V zadnjem času seveda. To zdaj namreč forsi-rajo.
2. Trafikantka: Ne vem.
3. Mladi inženjer: Pravoslavne.
4. Kolporterka: Na žalost vam ne vem povedati. Sploh Indijance in Abesince ne vem, kam bi jih dala in če sploh imajo kakšno vero.
5. Zasebni uradnik: Ja... to sem tudi že vedel.
6. Natakarica: Ravno včeraj sta dva gospoda pri nas dve uri premlevala Abesinijo. Kaj sta si imela toliko povedati, ne vem. Tudi o tem sta govorila, pa si nisem zapomnila.
7. Trgovec: Katoličani oziroma kristjani. Kristjani, morate zapisati.
8. Prodajalka: Katoličani.
9. Srednješolec: Kristjani. 10. Podjetnik (si obriše znoj s
čela): Vidite, kako mi je vroče postalo pri tem vprašanju.
VI. Kaj ožitajo kulturni narodi Abesintcm?
DORINA IN LEON
Franooskl naplaal
Mavrice Bordel
Eritreja in Somalija... ne, to so kolonije ... Kako imenujejo svojo državo, vam res ne vem povedati.
2. Trafikantka: Adis-Abeba. Drugega ne vem.
3. Mladi inženjer:	Adis-Abeba. Kako imenujejo svojo državo? Čakajte, saj sem že vedel, v časopisih sem bral, pa se ne morem spomniti. Ne Vem!
4. Kolporterka: Tega pa ne vem. Preveč daleč je od nas. Lahko vam pa povem, kako si predstavljam njihove vojake. Zahrbtne in bose, z
velikimi plašnimi očmi, da se Italijanom sploh ne upajo pokazati, in samo kukajo za kakšnim gorovjem. Ampak gorje tistemu, ki jim pride v
1. N a t a k a r : Da so napadli italijanske straže pri... no, kako se že pravi tistemu kraju? Pomagajte mi, saj imam na jeziku! Vsaj privatno mi povejte ...
2. Trafikantka: Suženjstvo.
3. Mladi inženjer: Suženjstvo.
4. Kolporterka: Po mojem jim nimajo ničesar očitati. Mislim pa, da je to majčkena država in da si jo hočejo zato bolj korajžno raztrgati.
5. Zasebni uradnik: Lju-dožrstvo.
6. Natakarica: Da jim kaj očitajo? Tega sploh nisem vedela. Kaj jim pa imajo očitati?
7. Trgovec: Kaj jim očitajo? Da so samostojni, jim očitajo.
8. Prodajalka: Ne, tega pa res ne vem.
9. Srednješolec:	Ne vem. Politike dosti ne berem, ker me ne zanima. To bi morali mojo sestro vprašati, ona se bolj zanima za takšne reči.
10. P o d j e t n i k : Da so sto let za nami.
Tako so mi torej odgovarjali ljudje, ki sem se obrnil do njih z gornjimi šestimi vprašan j L Vsak dan berejo časnike in najbrže tudi vsak dan o Abesiniji. A kaj hočemo: dandanes čas hitro drvi, vsi hlastno živimo in mislimo samo na službo in denar, na kupčijo in zaslužek. Zato ni čudo, da gredo skoraj neopaženo mimo nas tudi naj-večje senzacije; ako nas kdo vpraša o njih, dobi le površen odgovor — ali pa še tega ne.
Zato se jim nikar preveč škodoželjno ne smejte! Če bi v a s vprašali kaj podobnega, bi vam najbrže tudi vroče postalo... Viator.
Pravi cdtgovovi
Banka Baruch
11. Rue Auber, PAR1S (9e)
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji. Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64. Bruxelles: Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst: Francija št. 1117-94, Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
V oddelku prvega razreda se je mlada dama naslanjala na okno in sanjavo strmela v mimo lniečo pokrajino.
Mož zraven nje je pretrgal njeno nemo zasanjanost.
»Dorina! še par minut, pa bova v Parizu. Najina usoda se bo odločila. Ali naj bo res vsega konec?«
»Mora tako biti, Cesare. Povedala sem ti, zakaj.«
Vzdihnil je in se srepo zagledal 6koai okno.
Dorina in Leon »ta bila vzrasla kot otroka dveh sosedov in sta že od mladega vedela, da se bosta nekoč poročila. Rada ga je imela, res rada, tega odkritega in poštenega človeka — dokler ni nepričakovano* stopil v njeno življenje Cesare. Ali jii je bil mar vročekrvni Italijan več od njenega preprostega in mirnega Leona? Sama ni vedela; v dolgih, nespečnih nočeh ni mogla priti na čisto. Samo eno je spoznala z vso jasnostjo: ne sme se izneveriti Leonu, ker veruje vanjo, ker ji zaupa. Vedela je, kakšna žrtev je bila zanj, ko ji je dovolil, da odide za leto* dni študirat petje v Italijo. Žrtev ne samo zastran denarja, temveč tudi duševno. Ali sme sedaj stopiti predenj in mu priznati: Na tujem sem spoznala nekega drugega moža in njega boli 1: bim ko tebe?
Leon je stal na peronu, ko je izstopila. Oči so mu gorele. Prerinil se je skozi množico in jo poljubil na obraz. Potem jo je spremil v njeno malo stanovanje, ki ga je bil okrasil s cvetlicami.
Če bi utegnila par minut, bi rad s teboj govoril,« je rekel, ko je postavit kovčege v kot. Šele zdaj je videla, kako kamenih je njegov obraz. Okoli ust so se mu rezale drobne brazde. Da nima kakšnih velikih skrbi?
r Seveda utegnem,« je odgovorila. Bila sta v malem, a okusno urejenem salonu. Dorina je sedla na divan, Leon je pa stal; prižgal si je cigareto, nekajkrat hlastno potegnil dim in ga nervozno spet puhnil v zrak.
: Ne bodi no tako zapet,« se je zasmejala, hoteč obrniti pogovor na veselejšo stran; začutila je, da nekaj ni v redu. : Menda vendar ni kaj hudega?«
Hotel se je prisiliti k nasmešku, pa ni šlo.
> Zastran najine zaroke bi rad govoril,« je rekel naposled kar naravnost. »Leto dni je dolga doba. Mislil sem, če .. ■.«
rLeon!«
Resno ga je pogledala. »Ne vem, kaj hočeš reči, toda če me vprašaš, ali najina zaroka še velja, morem odgovoriti le D a k
Čeprav je bil zelo bled, je bilo v njegovih očeh nekaj trdega in odločnega.
?Ne, Dorina, nisem tako mislil. Zeto težko mi je povedati ti resni-
I. Abesinija leži v severno-vzhodni Afriki.
II. Njen vladar je cesar Haile Selasi L (sam se imenuje negus negesti — kralj kraljev).
III. Površine ima 1,120.000 km2 (za VA Jugoslavije ali za najmanj 50 Sloveniji, prebivalstva pa 10 do 12 milijonov (ljudsko štetje je tam še zelo površno), t. j. nekoliko manj od Jugoslavije.
IV. Addis-Abeba (naglas na obeh prvih ,a‘: adis-abeba), približno 60.000 prebivalcev; svojo državo imenujejo Abcsinci Etiopijo.
V. Po večini krščansko-koptskč, nekaj je Židov, mohamedapcev in poganov.
VI. Suženjstvo.
Lizuni so nižji od psov. Zakaj pes se vsaj pokonci postavi, kadar se sladka.
Dcmokritos-V eber.
Vojni minister general Peter živkovič
je v ponedeljek otvoril mednarodni letalski kongres v Dubrovniku
f0• •. Teb« ni bilo... Sam sem
M.'..«
Razbiirjena je planila pokoncu.
jDfugo ljubiš?«
Nemo je prikimal
Soba se je zavrtela okoli nje in “'h ji je zastal. -To pomeni prostost! To pomeni Cesara! Zdaj se ■ji ne bo treba sami odločati, usoda je izbirala zanjo.
»Grdo je to,« je nadaljeval, »in Pripravljen sem seveda, da te vseeno vzamem, če bi vztrajala pri teni...«
Leon,« je odgovorila in mu Potožila roko na ramo. »Tega ne maram! Kdo je... ona?«
^Diana Devalova.«
Ali jo zelo ljubiš?« je tiho vprašala in si skušala predstavljati, ida Leon drugo poljublja. Toda ni se ji posrečilo.
*
. Čudovit je bil Pariz tisti večer 'n Dorina je prebila prelestne ure s Cesarom. Stala sta na bregu Seine. Pred mostom je zapiskal parnik. Ko je potem zdrknil mimo njiju, se ji je zdel z razsvetljenimi °kni kakor ladja iz pravljice. Dobila je bila zelo, zelo srečna.
Prihodnje tedne je večkrat srebala Leona v družbi ali pa popoldne pri južini v manjših kavarnah. Zmerom je bil z Diano; instinktivno jo je Dorina začela so-vi'ažiiti. Rekla si je, da je ta nenavadno lepa plavolaska iz sebičnosti vjela Leona; prepričana je bila, da Leon ne bo srečen z njo.
Sploh je mnogo mislila nanj. Popolnoma podzavestno je v duhu primerjala oba moža in Cesare je medalje bolj izgubljal v njenih očeh.
Nekega popoldne je šla s svojo Prijateljico Pavlino na popoldanski čaj. Pavlina je bila ena izmed tistih žensk, ki poznajo menda vse ženske iz tako imenovanega polpeta.
Glej, glej!« je rekla in pokapala z očmi proti mizi nedaleč od njiju. »Ameriška plesalka Marjorie Arielova.«
Gospod, ki je sedel s plesalko ^a mizo in ji pravkar nežno pogladil roko, jima je obračal hrbet. Vzlic temu ga je Dorina pni priči spoznala. Cesare je bil.
Plačala je in odšla. Doma je Potem dolgo sedela nepremično v velikem naslanjaču poleg kamina. Kaj naj stori?...
*
Pozno ponoči je bilo, ko ji je Leon odprl.
Prosim, nikar se ne srdi,« se je opravičila.
Bežno se je nasmehnil in ji ponudil stol, ne da bi jo vprašal, zakaj je prišla k njemu. Vedel je, da mora bili, nekaj važnega, in j« je dal časa, da se zbere.
Ali te nič ne mika vedeti, zakaj sem prišla?« je rekla po kratkem premolku.
Pogledal jo je s svojimi prijaznimi 'in pametnimi očmi — kako dobro je poznala ta njegov pogled in kako blagodejen je bil zmerom
Svečana otvoritev novega
KIHAnSLOGE"
(prej kina Ljubljanski Dvor)
bo v petek 13. septembra ob 20. uri
ftFRANC LEHARJEVO opereto
FRAtOUITA
JARM1LA NOVOTNA
H.	H. BOLLMANN
Krasen dopolnilni spored in najnovejši zvočni tednih
Ob otvoritvi dobite labko brezplačno
nov Philipsov radioaparat
Kako, pove članek v današnji številki.
kino sloga
je ves prenovljen, modeniiiran, ima novo. najboljšo zvočno aparaturo „Philips Philisonor 111“ ter bo predvajal le najboljše filme ob najnižjih cenah 4, 6, 8 in 10 Din
Predstave ob delavnikih ob 16, 19.15 in 20.15 uri, ob nedeljah ob 15.,
17.,	19. in 21. uri
njenemu src«! šele ta trenutek je popolnoma spoznala, kaj je izgubila.
»Ali si se sporekla z Italijanom?«
»l)a,<< Je tiho odgovorila in se nagnila 'naprej. »Leon, svetovati mi moraš, kaj naj storim ... Tako strašno sem se zaletela... Ne vem ne kod ne kam ...«
Kako lepo bi bilo, če bi jo zdaj sklenil v svoje roke kakor nekoč. Toda tega je za zmerom konec. Na njegovi pisalni mizi je videla Dianino sliko.
»Saj ne bo tako hudo,« jo je hotel potolažiti.
Tedaj mu je vse priznala. Vse, brez ovinkov.
Ko je končala, sta nekaj časa tiho sedela, brez besede. Leon je prvi dvignil oči; videl je, da se Dorina joka. Solze so ji polzele po obrazu in še na misel ji ni prišlo, da bi si jih otrla.
»Tako neumna sem bila, Leon, nisem znala cenili svoje sreče.«
Tedaj jo je sklenil v svoje roke.
»Ali imaš svojega starega Leona vsaj še nekoliko rada?«
»Da,« je zaihtela. »Ljubim te! Ljubim te!«
»Jaz tudi tebe!« je zavriskal.
»A vendar...« je zajecljala, »Diana...?«
Veselo se je zasmejal.
»Kaj si mar res verjela, da bi mogel katero drugo ljubiti kakor tebe? Diana je moja dobra znanka in ko sem jo prosil, naj malo zaigra komedijo, mi je ustregla.«
»A vendar ... saj si rekel...«
»Pierre ml je pisal dz Milana, da hodiš s tem Italijanom,« ji je skočil v besedo. »Ker le dobro poznam, sem vedel, da se boš vrnila k meni, hotel sem le. da bi to storila iz lastnega nagiba.«
Prižela se je k njemu, s Kako čudovit človek si lik In modro je dodala: »Človek mora biti v strahu za svojo srečo, da jo prav spozna. Vsaka ženska bi morala enkrat v življenju tvegati izgubo svojega dragega — potem šele bo vedela, kaj ji pomeni.« (C. i.)
Ljudje unijo bili prav toliko lnalei-ni kolikor so zmožni maščevanja.
Svvift.
Skrivnostna slika
Po „Heraldu de Experanto“
prosto pre v a d e1
Peter Golobič
V mali japonski vasi Yowenski niso še poznali zrcala. Deklice torej niso vedele, kakšna je njihova zunanjost.
Zgodilo se je nekoč, da je mlad Japonec našel na cesti zrcalo. Seveda je bilo prvič v življenju, da je Kiki-Tsum kaj takega videl. Pogledal je zrcalce, in glej čudo, v njem je videl sliko moža zarjavelega obraza in črnih oči.
»To je moj oče: kako je prišla sem njegova slika? Ali je morda kakšno svarilo?«
Potlačil je zrcalce v veliki žep svojega jopiča. Ko. je zvečer prišel domov, ni vedel, kam bi skril sveto sliko. Naposled jo skrije pod cvetlično vazo. Svoji ženi ni nič omenil o sliki, ker se je bal, da ne bi stvari izblebetala.
Nekaj dni je bil Kiki-Tsum zelo razburljiv. Ves čas je mislil samo o sliki, večkrat je celo zapustil svoje delo in prihitel domov, da pogleda dragoceni zaklad.
Nu, na Japonskem, kakor tudi drugod, mož ne sme imeti skrivnosti pred ženo. Lili-Tse, njegova žena, ni razumela obnašanja svojega moža. Začela ga je opazovati. Videla je, da često zahaja v sobico v zadnjem delu hiše. Iskala je v sobi, da bi izvedela, kaj tako privlačuje njenega moža, pa ni ničesar našla. Že je hotela oditi iz sobice, pa je še pogledala pod evetlično vazo in našla zrcalce. Pogledala ga je in kriknila. Kaj je zagledala? Žensko sliko! In vendar je bila tako sveto prepričana, da je Kiki-Tsum najzvestejši mož na zemlji. Grozna jeza jo je popadla. Znova je pogledala zrcalce: ista slika. Pa se je vprašala: »Kako more moj mož ljubiti to žensko?« «
Ni vedela, kaj naj počne. Tudi večerje ni pripravila. Ko se je čez nekaj časa mož vrnil domov, se je zelo začudil, ko ni našel pripravljene jedi.	,
Že leta in leta prisegam na to pralno metodo!
SCHICHT0V°
K
In za namakanje Ženska hvala
TERPENTINOVO MILO
»Torej tako ravnaš z menoj, pa še leto dni ni tega, kar sva se poročila!«
»Kaj hočeš reči, Lili-Tse?«
»Kaj jaz hočem reči? Kaj ti hočeš-reči?! Zakaj hraniš sliko pod mojo vazo? Kar vzemi jo. Slaba, slaba ženska.«
»Ne razumem te,« 'n zakričal mož.
»Da, t i ne razumeš, ne moreš razumeli,« je kričala ona. »J a z pa razumem. Ti ljubiš ono vlačugo bolj kakor svojo zvesto ženo.«
»Lili-Tse, kaj govoriš?«
»Zakaj pa skrivaš sliko?«
»Draga moja, to vendar ni slika kake žene, to je živa slika mojega umrlega očela.«
»Ha, ha, sedaj me hočeš imeti še za tako neumno! Misliš, da ne znam ločiti moškega od ženske?«
Zadeva je postala resnejša. Njuno medsebojno zakonsko življenje, ki je do tedaj potekalo v sreči in zadovoljstvu, je bilo v nevarnosti, in to samo zaradi skrivnostne slike.
Kiki-Tsum je postal divji zaradi ženine obtožbe. Saj je bil viendar trdno prepričan, da je to slika njegovega očeta in ne ženska podoba. O lem vendar ni dvoma.
Njun prepir je slišal japonski duhovnik, ki je šel ravno mimo. Ustavil se je in nekaj časa poslušal. Ta prepir se mora nehati, si je mislil sam pri sebi. Zato je vstopil.
»Otroka moja, zakaj tak nespodoben prepir?«
»Oče, moja žena je znorela!« »Vse ženske so takšne, sin moj, bolj ali tnanj. Popolnosti ne dobiš
nikjer. Saj še ni vredno jeziti.«
»Moj mož ima sliko neke ženske, skrito pod mojo cvetlično vazo!«
»Prisežem, da nimam slike ni-kake ženske, razen slike mojega očeta!«
»Otroka moja, pokažita mi sliko!«
Duhovnik vzame zrcalce in si ga resno ogleda. Nato se globoko prikloni pred njim in reče s spoštljivim glasom:
»Otroka moja, nehajta s prepirom in živita v miru. Ta slika predstavlja svetega, vsega spoštovanja vrednega duhovnika. Ne razumem, kako sta se mogla tako zmotiti!«
Blagoslovil ju je in vzel s seboj zrcalce, da ga priloži k drugim svetim dragocenostim.
»MOJ NOVOROJENČEK«
Knjižica »Moj novorojenček« (Spisala ga. Hočevar-Megličeva), obsega 32 strani. Besedilo devetih kratkih poglavij ponazoruje 25 lepih slik. Posebno zanimivo je poglavje o novodobni opremi za dojenčka. Novodobni kroji otroških oblačilc so lepši, udobnejši in cenejši kakor dosedanji. Knjižica se drži smernic, ki jih je avtorica spoznala v Ameriki. Znano je, da je v novem svetu ljubezen in razumevanje za otroka dosti večje kakor pri nas, kjer še nismo spoznali, da je najdragocenejše bogastvo dobro in pravilno odgojen otrok. Zato naj se vsaka mati potrudi, da bo dala in storila otroku, kar knjižica svetuje.
Knjižica stane Din 12-— in se naroča proti predplačilu pri upravi Ženskega sveta, Ljubljana, Tavčarjeva ulica 12. Pišite po položnico!
Slavnostna otvoritev
kina
Kakor smo izvedeli, je preureditev novega kina »Sloge« (prej kino »Dvor«) končana, tako da bo že v petek 13. t. m. ob 20. uri v popolnoma prenovljeni in modernizirani dvorani slavnostna otvoritev.
K otvoritvi novega kina bo uprava povabila najuglednejše ljubljanske osebnosti, da bo krstna predstava posebno svečana.
Za premiero si je kino »Sloga« izbral zelo posrečeno Leharjevo opereto »Frasquito« s slavno Čehinjo Jarmilo Novotno in H. H. Bollmannom v glavnih vlogah. O Novotni pač ni treba dosti govoriti. Njeni uspehi i na platnu i v dunajski državni operi so tolikšni, da je zaslovela širom sveta. Le mimogrede naj še omenimo, da je na Dunaju nastopala tudi kot Tau-berjeva partnerica.
Kakor smo dalje izvedeli, priredi kino »Sloga« skupaj z znano tvrdko »Philipps« od vštetega 14. do 18. t. m. tekmovanje za zelo dragocene darove. Prva nagrada bo velik Philippsov radijski aparat, razen njega bo pa še več manjših praktičnih daril, kakor sobni zvočnik, radijske žarnice itd. Vsak obiskovalec kina bo dobil obenem z vstopnico listek s številko. Vsak dan od 14. do 18. septebra bo pred večerno predstavo izžrebanih po 10 številk, 19. septembra ob 21.15 bodo pa iz izžrebanih 50 številk definitivno izžrebane omenjene nagrade.
Iz vsega tega se vidi, da se novi kino »Sloga« res trudi, da se čim bolj približa našemu kinematografskemu občinstvu in mu čim bolj ustreže. Kino je, kakor slišimo, zelo elegantno in okusno prenovljen in ima popolnoma novo in najmodernejšo aparaturo.
Predstave v kinu »Sloga« bodo od sobote dalje vsak delavnik ob
16., 19.15 in 21.15. Le slavnostna otvoritev v petek bo ob 20. uri. — Nedeljske predstave bodo ob 15.,
17., 19. in 21. uri.
Vstopnina bo zelo nizka. Najdražji in najlepši sedež bo stal 10 Din, najcenejši pa 4 Din.
Iz velefilma po romanu angleškega majorja Francisa Yeats-Browna
Režija Henrjf Hathaway
/ Sengali
Osebe:
poročnik McGregor . podporočnik Forsythe podporočnik Stone polkovnik Stone . . major Hamilton . . Hamzula-kan . . . vohunka Tanja . . . Muhamed-kan . . . podporočnik Barrett . gopalski emir ....
V severno zapadni Indiji, nedaleč od Afganistana, tabori polk angleških bengalskih vojakov. Z vseh strani ga obdajajo bojevita
Gary Cooper Franchot Tone Richard Cromwell sir Guy Standing C. Aubrey Smith Monte Blue Kathleen Burke Douglas Dumbrille Colin Tapley Akim Tamirov
dovi so prekrasni in polni razkošja in bogastva, kakor v pravljicah iz Tisoč in ene noči. Toda ko se vojaki vrnejo v službo, so spet
Ljubezen bengalskih suličarjev
plemena, ki so v silni premoči. Podnebje je nezdravo, bojeviti domačini pa vsak čas podnevi in ponoči odkrito napadajo vojake ali pa pripravljajo zasedo. Le redko imajo častniki in vojaki mir, le redko dožive lepše dni. To se dogodi samo takrat, kadar jih povabi kateri Angležem naklonjeni maharadža v goste. Njihovi gra-
sami, spet morajo biti vsak trenutek pripravljeni na smrtonosne boje z uporniškimi Afridi. Le z nadčloveškim junaštvom, neverjetno lokavostjo in veliko nesebičnostjo morejo maloštevilni Angleži in njihovi prijatelji kljubovati premočnemu sovražniku. »Bengali« je takšno poglavje te neenake vojne, ki se je začela takrat, ko so noge
Evropcev prvič stopile na indijska tla in bi se končala šele tedaj, kadar bi se domačim plemenom posrečilo izvojevati si popolno svobodo. Ali se bo to kdaj zgodilo, je pa veliko vprašanje.
*
Polkovnik Stone, poveljnik bengalskih suličarjev, jezdi na čelu svojih vojakov skozi ožino Khyber. Naprej je poslal izvidno četo pod vodstvom častnika Hendricksona. Polkovnik Stone in major Hamilton prisluškujeta strelom, ki grme v daljavi. Po teh strelih polkovnik ve, kaj se dogaja daleč pred njim in ali se Hendrickson ravna po dobljenih zapovedih.
»To so streli Afridov!« pripomni Stone in pohvali svojega častnika: »Hendrickson je dober vojak!«
»Njemu ni lahko,« pripomni Hamilton. »Ukaz ima, da ne sme streljati.«
»Vem,« prikima polkovnik Stone. »Toda vse kaže, da pojde Muhamed-kan, naš najhujši sovražnik, v nastavljeno past. če ga izmami-mo na odprto polje in mu onemogočimo vrnitev, bo naš!« in s povzdignjenim glasom doda: »Tega že čakam petnajst let, Hamilton!«
Prav takrat je bil Hendrickso-nov oddelek izpostavljen napadu krvoločnih vojakov uporniškega plemena Afridov. Domačini s svojim voditeljem Muhai.ied-kanom, skriti za skalami in grički, streljajo na nezavarovane suličarje. Vsak trenutek se zvrne kateri vojak, toda Hendrickson ne zapove streljanja, ker mu je prepovedano. Tedaj ga mladi poročnik McGregor nestrpno vpraša:
»Kdaj bomo začeli?«
Hendrickson mu pa mirno odgovori:
»Ne smemo streljati — prepovedano nam je!«
Ko se je spet zvrnil neki konjenik mrtev s konja, vpraša McGregor nestrpno:
»Ali zdaj lahko začnemo?«
»Prepovedano je!« dobi odgovor. Hendrickson skuša pomiriti svojega nepotrpežljivega tovariša: »Ti bi bil dober v vojni, v miru si pa...«
Zabliska se strel in Hendrickson pade s konja. McGregor razjaha in se skloni k umirajočemu tovarišu. Hendrickson še dogovori začeti stavek:	(Dalje prihodnjič)
ueT3TC
29. nadaljevanje.
V mladem Rusu je vse kuhalo. A čeprav se mu je že hotela delati tema pred očmi od neznanskega srda, je bil vendar še toliko bister, da je tisti mah izpregledal položaj. Pri starem Kreugerju ne bo z lepim ničesar opravil. Po drugi strani so bile pa stopnice proste, v hiši ni bilo nobenega služabnika, in ... in Suzana je njegova žena, sama mu je dala pravice, ki mu jih nobena sila na svetu ne more več vzeti. Zato naprej, k njej!
Zagnal se je in švignil ko divja mačka mimo odrevenelega hišnega gospodarja. Obup mu je podeseteril itak orjaške moči, da je kar zletel po stopnicah. Ko je prišel na vrh, se je Kreuger že osvestil, slišal ga je, kako kliče po telefonu policijo, češ da je vdrl k njemu neki norec, njegov bivši šofer, ki je zmožen vsega ...
Knez je samo skomignil z rameni.
Ta mož ne more biti pri pravi pameti. Ali bi drugače naročal policijo, ko vendar ve, da bo škandal padel najprej na Suzano, naj že imenuje njeno ime ali ne?
Toda knez že ni več mislil na to. Gledal je, kam se mora obrniti, da pride do Suzanine sobe — tedaj je pa vstala pred njim Kreuger-jeva žena.
gov nekdanji šofer, in nehote se je vprašal, kako je mogel biti tako slep, da je vzel takega človeka v službo k svoji hčeri.
»Ne, ta pritepenec ni bil nikoli šofer,« je rekel svoji ženi, ko je Rus odšel. »Na limanice sem mu šel kakor neizkušen šolarček. A kako naj bi si bil le v sanjah mislil, da bo mož tako predrzen in bo hotel priti k Suzani, ne da bi mene prosil dovoljenja?«
Kreugerjeva žena je zamišljeno zmajala z glavo. Bled usmev ji je razklenil ustnice.
»Preveč nasilen si, Pavle. Ta človek bi ti bil lahko vse pojasnil, da si ga sprejel nekoliko hladnokrvneje...«
»Kajpada! Zdaj sem spet iaz kriv!«
»Moj Bog, saj se ni še nič ubilo, zato pač ni treba, da bi bil kdo kriv. Sam praviš, da bi rad izvedel, kaj in kako, a ko pride luč, da te razsvetli, jo postaviš pred vrata.«
»Mislim, da mi boš priznala, da je s to tvojo lučjo težko ravnati: samo vratarja poglej, saj ga je skoraj ubil.«
Žena mu je skočila v besedo.
»Slišiš, zvoni! Policija prihaja, ki si jo poklical... Pojdi, sprejmi ljudi in če ti smem dati dober svet, ne govori jim o Jeanu; s tem
Stresla se je, ko ga je zagledala f sanM> sv°i° beer spravil v sra-tako divjega, pripravljenega na in°t°« vse. Instinktivno je iztegnila roke pred se, kakor bi ona, slabotna žena, mogla zastopiti pot njemu, velikanu.
In vendar je obstal. Zenska ga je razorožila.
»Suzana?« je samo hripavo vprašal.
»Pri svetih Kriščevih ranah!« ga je prosila, »govorite tiho! Najmanjši trušč jo lahko ubije.«
»Videti jo hočem,« je rekel tiše.
»Ne zastavljajte mi poti!«
»Bodite pametni, prijatelj! Nihče ne sme prestopiti praga njenih vrat...«
In mehko, materinsko, kakor bi vedela, kaj se godi v njegovem srcu, je dodala:
»Ce vam je količkaj do njenega življenja, gospod, pojdite! Zdravnik je zapovedal, da mora vsa služinčad iz hiše, samo zato da bo imela popoln mir. Niti njen oče in jaz ne smeva k njej.«
»A kaj se ji je vendar zgodilo?« je vprašal s smrtno tesnobo.
»Kri ji je udarila v možgane,« je povedala po pravici; ženski instinkt ji je rekel, da ga drugače ne bo ukrotila.
»Ali me ne varate?«
»Prisežem, da sem vam povedala golo resnico...«
Med tem je bil stari Kreuger obesil telefonsko slušalko nazaj in je prihajal po stopnicah v prvo nadstropje.
»Pojdite, gospod!« jo prosila mati in sklenila roke. »Ne dajte, da bi prišlo do prerekanja pred vrati njene sobe! Bodite usmiljeni z mojo hčerjo, da je ne ubijete.
Pojdite, prosim va«.«
Mladi mož je pobesil glavo. V njegovi duši se je bil hud boj. Ali mu ne sipajo peska v oči? Mar naj gre, ne da bi videl Suzano?
A že je prihajal Kreuger po stopnicah. Mladi mož je nehote odstopil za korak, kakor da bi ga bil obšel gnus.
»Ne dotikajte se me!« je rekel oholo. »Odhajam, ker me je ženska piosila.«
Uprl je v milijonarja pogled, poln neizprosnega prezira.
»Nihče ne meče na cesto človeka, ki spodobno potrka na vrata. Verjemite, gospod, bolje bi bilo, da ste me pustili dogovoriti... Toda zanesite se, vrnil se bom in takrat me boste morali poslušati!«
•Kreuger ni odgovoril. Mladi mož ga je s svojim mirom ukrotil. Kaj utegne biti med Suzano in tem človekom? Prvič danes je milijonar videl, kako moško lep je nje
Služinčad in jima postregel s ko-
zarcem vina.
XI
Mladi Rus še ni bil odšel. Ne vedoč, kaj naj stori, je stal spodaj v veži. Ali naj res odide? Takšne priložnosti, da bi videl Suzano, ne bo nikoli več; drugič se mu najbrže ne bo več posrečilo vdreti v hišo, kakor se mu je danes...
Toda likratu ga je obhajala jeza nad samim seboj, da se je tako izpozabil. Kaj je dosegel s svojim nastopom? Nič drugega kakor da je potegnil Suzano v sramoto in zbudil sum pri njenem očetu. Kaj si bodo zdaj mislili o njej?
Do tod je prišel v svojem razmišljanju, ko je zagledal dva redar ja pred vrtnimi vrati. Pozvonila sta in vratar jima je šel odpirat.
Mlad' mož je po bliskovito pregledal položaj. Zavedal se je, da mora na vsak način preprečiti škandal. Če ga aretirajo, a tudi če bi moral samo na stražnico, ne bi s tem nikomur koristil, ravnp narobe: še bolj bi vso stvar za pletel.
A že je bil vratar pokazal redarjema s prstom nanj. Prav takrat se je prikazal stari Kreuger.
Knez Nižinskij je videl, da je zamudil odhod. Da bi zbežal, je bil pa preponosen.
Ves bled od gneva, da ga še zmerom vidi v svoji hiši, je Suzanin oče iztegnil roko proti njemu. Toda prestregel je ohol in porogljiv ogenj v njegovih očeh in zagledal bled in izzivalen nasmeh na njegovih ustnicah; tedaj se je spomnU nasveta svoje žene in roka mu je sama od sebe omahnila.
»Prepozna sta, prijatelja,« je rekel hripavo, komaj premagovaje gnev, ki ga je dušil. »Mož, ki sem vaju zaradi njega nadlegoval, je že odšel.«
Umolknil je. Megla mu je legla na oči od pridušene togote. Vzlic temu je videl, kako si je njegov nekdanji šofer mirno prižgal cigareto in puhnil dim v zrak. Za vest, da ima zvezane roke in da ne more ničesar proti temu človeku, ki mu kar vidno kljubuje, ga je prikovala na mestu, da prvi mah ni bil zmožen niti besede.
»Jan!« je zaškrtal z zobmi in se obrnil k osuplemu vratarju. »Spremite gospoda ven!«
Saša je privzdignil klobuk.
»Do svidenja, gospod,« je mirno pozdravil.
Brez naglice je krenil proti vrtnim vratom. Gospod Kreuger je pa sam peljal redarja v sobo za
Pri vratih je knez Nižinskij pomignil vratarju:
»Dve sto kron vam dam, Jan, če mi priskrbite naslov sobarice Marinke in poveste, kje hišnik stanuje; za V3ak naslov po sto kron.«
»Ne vem, kje sta; davi sta oba odšla,« je osorno odgovoril vratar.
»Prav, pa ime in naslov zdravnika in usmiljenke in naslov njenega reda.«
Ta vražji človek je imel tak nastop, da se mu vratar skoraj ni upal postaviti po robu. Sicer pa... ali ni celo gospodarja ugnal?
»Sto kron za vsak naslov?« je nezaupljivo ponovil.
»Da.«
»Prav. Toda svetujem vam, da se nič več no zadržujte. Videti morajo, da ste odšli. Vrnite se čez uro v Svatoplukovo ulico, potrkajte na okno moje sobe, pa vam bom dal listič z naslovoma v zameno za vaša stotaka.«
»V redu.«
Knez se je obrnil in odšel.
Kakor je bil skromen ta uspeh, se je vendar vrnilo nekaj upanja v njegovo dušo.
Ce mu vratar priskrbi zaželena naslova, se ni bal, da mu ne bi zdravnik postregel z novicami o Suzani. Po drugi strani se je pa zanašal, da bo preko usmiljenke že kako prišel v stike z deklico.
Uro nato mu je vratar izročil oba zaprošena naslova. Ves vesel, da je tako poceni prišel do dveh stotakov, je sam od sebe začel pripovedovati, kako se je zgodilo.
»Bilo je sredi med večerjo. Nekdo je pripovedoval o nekakem škandalu, ki se je po pisanju časnikov pripetil v najboljši družbi, ko je Suzana zdajci zagnala strašen krik in se zgrudila na tla. Prenesli so jo takoj v posteljo, toda vso noč je bila kakor v deliriju. Nihče ni smel k njej, še nje-pa starša ne. Le usmiljenki je zdravnik dovolil, da bedi pri njej. Spustili, so zavese na oknih in napravili -popolno temo v sobi, nam so pa zapovedali, da moramo hoditi po prstih in da ne smemo niti
Zanimivosti z vsega svela
Najhitrejša kolesa na svetu izdelujejo v neki tovarni na Angleškem; z njimi dosežeš hitrost do 30 milj na uro (okoli 50 km). Prvo kolo bicikla je zelo majhno, drugo pa dvakrat večje od prvega. Pedala sta napravljena tik prvega kolesa.
žensko policijo je dobila Varšava po zgledu Londona. Danes imajo V Varšavi že 25 policajk, pa jih bo še več. — Poljska je prva med vzhodnimi državami, ki je uvedla to novost.
V kopalnih kostumih lahko pridejo v cerkev v nekem slovitem angleškem morskem kopališču. Dovolil jim je župnik N. A. Wattson. Razglasil je namreč s prižnice, da nima nič proti temu, če pridejo verniki v cerkev tako oblečeni kakor naša praroditelja Adam in Eva. — Ne verjamemo, da bi imel dosti posnemovalcev.
56.246 ljudi so sterilizirali na Nemškem v enem samem letu. Na 10.000 Nemcev pride torej povprečno 13 sterilizirancev.
»Govorečo knjižnico« gramofonskih plošč misli napraviti lord Now-field. Namenjena bo slepcem; prva govoreča knjiga bo sv. pismo.
..Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati" 1 kdor fih pokusi, trdi vsaki.
Največ pisem v Evropi pišejo Nemci (7.3 milijarde na leto), za njimi pa Angleži (7 milijard). Francozi napišejo samo 6.5 milijarde. V USA napišejo 11 milijard pisem (zato pa ima tudi skoraj trikrat toliko prebivalcev kakor Francija), na Japonskem 4.6 milijarde. Vseh pisem na svetu utegne biti 55—60 milijard na leto. Povprečno pride tedaj na vsakega prebivalca (vštevši Kitajce, Melane-zijce in druge necivilizirane otočane) kakih 30 pisem na leto.
črhniti na glas. Zjutraj se je spet vrnil zdravnik in potem še opoldne.«
Iz vsega tega pripovedovanja si je mladi mož zapomnil samo eno: da je Suzana resnično .bolna.
A zakaj sta Kreuger in njegova žena odslovila vse osebje? To mu je bilo uganka.
Ali sta se mar proti njemu hotela tako zavarovati? Toda potem mora sklepati, da oče že vse ve!
Da pride na čisto s to stvarjo, je šel v kavarno in skušal vnovič priti v telefonski stik s Kreuger-jevimi. A prav tako kakor malo ur prej se mu tudi zdaj ni nihče odzval.
Potem se je spomnil Molly Bur-kove. Poklical jo je in ji povedal, da je Suzana nepričakovano zbolela; prosil jo je, da naj bi sama šla in povprašala, kaj je.
»Takoj pojdem!« je z vnemo obljubila Američanka.
Mladi mož je poklical taksi in se skril v njem. Tako je čakal, ali bo Američanka res prišla. Nekaj minut nato jo je zagledal. Pozvonila je in priklicala vratarja; toda prav tako kakor on sam tudi ona ni nič opravila.
Zdaj je vedel, da hiša ni zaprta samo njemu, temveč vsakomur. Molly mu je povedala, da ni mogla od vratarja izmamiti niti besedice o Suzani. Rekel ji je samo to, da so »gospod, gospa in gospodična odšli...«
Mlademu možu tedaj ni kazalo drugega, kakor da se obrne do zdravnika. Njegov naslov je imel, zato je brez odlašanja odšel k njemu. Na posetnici, ki se je z njo prijavil, se je bralo pod njegovim imenom: doktor vsega zdravilstva. Obrniti se je hotel do njega kot poklicni tovariš.
Zdravnik je bil že v letih; sprejel ga je sicer vljudno, a brez prisrčnosti. Že po prvih vprašanjih mu je skočil v besedo.
»Oprostite,« je dejal, »poklicna tajnost...«
Zaman ga je Saša prosil in rotil; mož je ostal neizprosen. Še več; njegovo prošnjo mu je štel v zlo.
»Oče moje pacientke mi je vnaprej povedal, da me bo najbrže kdo vprašal, kaj je z njegovo hčerjo. Priznam vam, nisem pričakoval, da bo kateri kolega, naj bo še tako mlad in neizkušen, prevzel tiko kočljivo nalogo. Tudi si nisem mislil, da bom moral zavrniti člana naše velike zdravniške družine«
Te besede so bile še preveč jasne. Vzlic temu Saša ni odnehal.
»Prisežem vam, gospod, da sem prišel k vam s popolnoma poštenim namenom. Neki sorodnik gospodične Suzane je v silnih skrbeh zanjo in bi rad izvedel, ali je nevarno...«
»Kakor mi je žal, ne smem v v tej stvari iti preko njenega očeta; on edini je poklican dajati informacije o svoji hčeri.«
»Tudi če zlorablja pravice, ki jih ima do nje...? Deklica je že polnoletna.«
»Kočljivo je soditi o tem. Iz ob-zirov do družine, ki mi je zaupala svojega člana v varstvo, se moram ogrniti v popoln molk. Mislim, da bo tako za vse najboljše.«
Knez Nižinskij je skomignil z rameni. Take in podobne visoko doneče besede mu danes niso šle do srca.
Suzana je vendar njegova žena kako mu potem smejo braniti k njej? Bolna je, nevarno celo, kakor pravijo, pa mu ne dovolijo, da bi jo negoval... še več: niti tega mu ne puste, da bi izvedel, kakšno bolezen ima.
Saša je čutil, da ga hoče zadušiti. Še malo, pa bo bruhnilo iz njega, a potem gorje vsem, ki ga tako brezsrčno trpinčijo.
»Tak si je gospodična Kreugerjeva nakopala kakšno sramotno bolezen, da jo tako skrbno prikri vajo ljudem?«
Stari zdravnik je skočil pokonci. »Malo preveč se predrznete, gospod!«
»Ali sem sam kriv? Še včeraj sem bil skupaj z njo; takrat je bila vesela in popolnoma zdrava. Dve uri po najinem razstanku jo napade pri večerji. Božjast? Histerija? Kako naj vem! Zakaj nikogar ne puste k njej? Kaj si obetajo od takšnih nerazumljivih ukrepov?«
»Včeraj ste bili z njo?« se je začudil zdravnik.
»Da.«
»A potem niste prišli poizvedovat v imenu koga drugega?«
»Ne, zaradi sebe samega sem prišel,« je priznal mladi Rus. Preveč je bilo vse skupaj navalilo nanj, da bi še mislil na opreznost; po drugi strani se mu je pa zdelo njega nevredno, da bi v takem trenutku lagal. »Ta nepričakovana bolezen me silno skrbi, bojim se, da bom še zblaznel. Kakšne njene napake bi radi svetu prikrili? Ali pa... ali jo pa pod pretvezo, da je bolna, hočejo samo odrezati od sveta... Oh, kaj počno z mojo ubogo Suzano, da ji v svoji onemoglosti ne morem pomagati...«
Ihtljaj mu je zlomil glas. Drugače brezhibni kavalir se ni mogel več premagati; preveč strašno je bilo vse to zanj, njegove moči niso bile kos tej preizkušnji. Od jutra ni imel drugega v ustih kakor skodelico čokolade; zdaj so se začele kazati posledice telesne izčrpanosti. Vse v njem je drgetalo od strahotne negotovosti; najrajši bi se bil razjokal na glas.
Sključen v dve gube je ždel v naslanjaču, ki mu ga je bil ponudil zdravnik, in si zakril obraz.
Stari zdravnik ga ni niti trenutek izpustil iz oči; na obrazu se mu je slikala velika zadrega. Začele so se mu odpirati oči.
»Mlade gospodične ni nihče zaprl,« je rekel čez nekaj časa. »VI take stvari se jaz ne bi nikoli spuščal.«
Mladi mož je dvignil glavo. »Torej je zares bolna?... In nf po sredi histerija ne božjast? Kaj je pa potem?«
Nastal je trenutek mučne tišine. Zdravnik je premišljal, ali naj mu pove ali ne.
»Naval krvi v možgane,« je naposled resno dejal.
In tehtaje sleherno besedo, ja nadaljeval:
»Zelo nevaren napad, združen s hudo vročino, velika oslabelost srca, neprestan delirij... Pripravljen moram biti na vse in preian kusiti vsa sredstva, ki nam jih daje zdravniška veda. Zato sem tudi zahteval popoln mir v hišL Ker ste sami zdravnik, boste razumeli, da je bila taka moja dolžnost; bojim se namreč, da bi jo najmanjša razburjenje ubilo... Storil bom vse, da jo rešim, pa čeprav bi moral poteptati najsvetejše ozire... tudi srčne!«
Prestal je in uprl v mladega moža dolg pogled. Potem je vprašal;
»Ali ste njen zaročenec?«
»Najina zveza je nerazdružlji-va,c je trdno odgovoril knez.
»Ljubezen, ki ji njeni nasprotujejo?« je hotel natančneje vedeti zdravnik. Opazil je, da se je mladi mož ognil direktnemu odgovoru.
»Da, ljubezen, ki je nočejo priznati, toda kljub temu nama je ne bodo izruvali iz srca.«
Moža sta se spogledala. Razumela sta drug drugega.
»In pravite, da ni včeraj nič kazalo, da bi se pripravljala takšna kriza?«
»Prav nič! Ko je odhajala od mene, je bila popolnoma zdrava in vesela,., to je bilo ob sedmih zvečer... Edino, kar bi lahko rekel, je bilo to, da se je skoraj bala slavnostne večerje; takšne reči jo odbijajo.«
Zdravnik se je zamislil.
»V dveh urah se marsikaj lahko izpremeni,« je dejal, kakor bi govoril sam s seboj. »Jaz vem izključno le to, kar so mi povedali; malo pred koncem večerje se je vzpela pokonci, strašno zakričala in se sesedla. Zunanjega vzroka za bolezen torej ni videti.«
Zdravnik je utihnil. Zmajal je % glavo in povzel:
»Stari Kreuger je želel, da žena odpove vsemu osebju. Zakaj, ne vem. Mogoče se je bal, da ne bi vi česa izvedeli iz ust služinčadi.« Potem je povzdignil glas:
»Moja stvar je, da izpolnim svojo zdravniško dolžnost in da jo rešim. Kaj se godi za kulisami, se mene ne tiče.«
»Ali mislite, da bo dolgo trajalo, preden bo iz nevarnosti?«
»Bojim se, da... morda več tednov!«
Za god in praznik mati dobro ve,
otroci se Dr. OETKER-jevih kolačev vesele!
GROF MONTE-CRISTO
Roman
Napisal Aleksander Dumas
103. nadaljevanje.
Monle-Cristo ga nežno potegne za seboj.
»Ali ne bi bilo prav, da prebijeva te poslednje tri ure kakor »tari Rimljani, ki jih je njihov cesar Neron obsodil ja smrt in so ovenčani s cvetlicami posedli za mizo in vdihavali blagodejne vonjave heliotropov in vrtnic?«
Morrel se nasmehne.
»Kakor je vaša volja,« odgovori. »Smrt ostane smrt, to se pravi Pokoj: nič več življenja in zato hidi ne trpljenja.«
S temi besedami se vsede, grof 8i pa izbere sedež njemu nasproti.
Nahajala sta se v oni prečudni obednici, ki smo jo že popisali, z marmornatimi kipi, ki so nosili na glavah košarice s samim izbranim sadjem in cvetjem.
Morrel se je le mimo grede*ozrl na okoli in ni ničesar videl.
»Govoriva kot moža!« reče nato in pogleda grofu v oči.
»Začnite, prosim!«
»Vi, grof, se mi zdite ko vtele-Sena vsevednost; ko vas gledam, mi je tako, kakor da bi prihajali z drugega sveta, naprednejšega in bogatejšega od našega.«
»Nekaj resnice je v tem, Morrel,« pritrdi grof z otožnim usine-vom, ki ga je delal toli lepega. »Prišel sem s planeta, ki ga imenujejo trpljenje.«
»Vse vam verjamem, kar mi poveste, in niti ne skušam razumeti. Hočete dokazov? Rekli ste mi, da naj živim, in res živim; rekli ste mi, naj upam, in skoraj sem si ohranil nado. Zato se vas drznem vprašati, kakor da bi bili že kdaj umrli: ali to boli, grof?«
Monte-Cristo pogleda Morrela z neizrekljivo nežnostjo in odgovori: »O, da, zelo .boli. Če brezobzirno ugonobite svoje telo, ki se mu še hoče življenja; če zakriči vaša koža ob brutalnem dotiku z bodalom; če vam abotna krogla prevrta možgane, ki se že ob naj-rahlejšcm dotiku zvijejo od bolečin — potem boste gotovo trpeli in med bolečinami zapustili to življenje, ki se vam bo v obupnem smrtnem boju še zmerom zdelo lepše od toli drago plačanega pokoja.«
»Razumem,« prikima Morrel. »Smrt pozna prav tako kakor življenje svoje skrivnosti, trpljenja in slast; samo dognati jih je treba.«
»Zadeli ste, Maksimilijan. Smrt fe lahko naša prijateljica, nežna in ljubezniva ko ljubeča dojilja, ali pa sovražnica, ki nam s silo iztrga dušo iz telesa. Nekoč, čez tisoč let morda, ko bo človek spoznal njene skrivnosti, se nam bo zdela prav tolikšna slast kakor sen v naročju ljubljenega bitja.«
»Če bi vi hoteli umreti, grof — ali bi znali na tak način dati življenju slovo?«
»Da.«
Morrel mu stisne roko.
»Zdaj vem, zakaj ste me semkaj naročili, na ta samotni otok sredi prostranega morja, v to podzemeljsko palačo, vredno, da bi si jo faraon izbral za poslednje bivališče. Samo zato, ker me ljubite, kaj ne, grof? Ker me tako Belo ljubite, da mi privoščite smrt brez poslednjega boja?«
»»Da, prav ste zadeli, Morrel,« pritrdi grof.	...
' »Hvala vam; zavest, da mi jutri ne bo treba več živeti, tako dobro de mojemu trpečemu srcu.«
»Ali se vam po ničemer ne toži?« vpraša Monte-Cristo.
»Po ničemer!«
»Tudi to vam ni hudo, da se boste morali od mene ločiti?« vpraša malone s tresočim se gla som grof.
Morrel ni odgovoril. Njegove jasne oči so se zdajci skalile in dve solzi sta se zalesketali v njih.
več, grof! Ne podaljšujte mojega trpljenja!«
»Vidim, Morrel, da je vaše trpljenje neizmerno. A vendar vam rečem: verujte v Boga in ne zapravljajte si zveličanja svoje duše!«
Morrel se žalostno nasmehne. »Moja duša ni več moja, grof.« »Poslušajte, Morrel: nobenega sorodnika nimam več na svetu; navadil sem se, da gledam v vas svojega sina.. In da rešim sina, bi žrtvoval tudi svoje življenje, koliko bolj šele svoje bogastvo.« »Kaj hočete reči?«
»Reči hočem, Morrel, da želite dati slovo življenju, ker še niste okusili vseh slasti, ki jih človeku podeli veliko bogastvo. Morrel, moje imetje je vredno sto milijonov; s takšnim bogastvom lahko vse dosežete, kar le hočete. Ali ste častihlepni? Vsa vrata vam bodo odprta, vsa pota posuta s cvetlicami. Postavite svet na glavo, uganjajte vratolomne norosti, postanite hudodelec, če ne gre drugače — samo živite!«
»Vašo besedo imam, grof!« odvrne mrzlo Morrel. »Pol dvanajstih je ura.«
»Premislite, Morrel! V moji hi-
ši, pred mojimi očmi?«
»Ne razumem vas!« vzklikne
Brof. »Toži se vam po nečem, in ' vendar hočete v smrt?«
»O, rotim vas!« zaječi Morrel s Prosečim glasom, »nobene besede
»Dobro, pa me pustite, da grem,« meni mrko Morrel. »Drugače bom moral misliti, da me ne ljubite zaradi mene, temveč zaradi samega sebe.«
In mladi mož vstane.
»Prav,« prikima Monte-Cristo in obraz se mu razjasni. »Vaša volja naj se zgodi. Zelo ste nesrečni in samo čudež vas lahko ozdravi, kakor ste sami rekli. Sedite, Morrel,'in počakajte.«
Morrel nagne glavo v znak privoljenja. Monte-Cristo vstane in stopi k skrbno zaklenjeni omari, katere ključ je vedno nosil s seboj na zlati verižici. Iz nje vzame majhno srebrno skrinjico, jo položi na mizO in odpre. Prikaže se majcena zlata škatlica na vzmet in v njej neka mazilu podobna snov. Grof zajame z zlato žličko in ponudi s pomembnim pogledom Morrelu.
»Tole je tisto, kar bi radi od mene,« reče mlademu možu, »in tole sem vam obljubil.«
Morrel vzame žličko iz grofove roke.
»Hvala vam, prijatelj, iskrena hvaia!«
Z drugo žličko zajame zelenkasto snov grof.
»Kaj počnete, prijatelj?« vzklikne Morrel in ga prime za roko.
»Smrt božja,« se nasmehne grof, »mislim, da mi bo Bog odpustil. Tudi jaz sem se naveličal življenja, in ker se mi ponuja priložnost —«
»Stojte!« krikne mladi mož. »Vi, ki ljubite in ste ljubljeni, vi, ki še niste izgubili vere ne upanja, ne smete storiti tega, kar bom jaz storili Hudodelstvo bi bilo! Bog z vami, moj plemeniti in velikodušni prijatelj! Bog z vami! Povedal bom Valentini vse, kar ste zame sorili!«
In preden je utegnil grof odgovoriti, je Morrel použil skrivnostno snov.	•	.
Nastala je tišina v sobi. Ali je neslišno prinesel tobaka in kave in prav tako tiho spet odšel, Druga za drugo so se utrnil© svetiljke v rokah marmornatih kipov; čedalje prodirljiveje je jel objemati Morrela kadilov vonj.
Monte-Cristo je sedel v temi; tako je razločil Maksimilijana, leta je pa videl samo njegove velike, čudno se leskečoče oči.
Silna bolečina je zletela mlademu možu po životu. Pipa se mu izmuzne iz rok, vse okoli njega se jame izpreplelati in izgubljati barvo in obliko. Njegovim kalnim očem se je zdelo, kakor _da bi se odpirala vrata in zastori v zidu.
»Prijatelj,« reče s slabotnim glasom, »smrt se mi bliža. Hvala ... hvala ...«
Hotel je še poslednjič dati grofu roko, toda onemoglo mu je omahnila ob telesu.
Potlej se mu je zdelo, kakor bi se Monte-Cristo smehljal, a ne na oni čudni in strahotni način, ki mu je odpiral skrivnosti tega nenavadnega moža, temveč z neko usmiljenja polno dobrohotnostjo, kakor jo kaže oče svojemu otroku, kadar blebeta nespametne reči.
Hkratu je pričel grof v njegovih očeh vse bolj in bolj rasti. Svoje lepe, črne lase si je pogladil nazaj, in tako je stal ponosno vzravnan, podoben angelom, ki bodo na sodnji dan ločili hudobne od pravičnih.
Omamljen se Morrel nasloni na mehko naslonilo. Bilo mu je, kakor da se mu ustavlja kri v žilah. Ničesar več se ni zavedel kakor samo še tega sna. Zdelo se mu je, kakor bi plul z razpetimi jadri nekam daleč, in na koncu vožnje
Ea bo sprejela blagodejna smrt. e enkrat je hotel dati grofu roko, a to pot ni mogel roke niti premakniti. Rad bi bil še poslednjič zašepetal: »Zbogom, prijatelj!« toda niti glas ni prišel iz njegovih ust.
Zoper njegovo voljo so se mu zaprle oči. A vendar je videl za trepalnicami sliko, ki se je premikala in ki jo je vzlic temi spoznal. Bil je grof, ki je odpiral skrita vrata v zidu.
Tisti mah se razlije iz sosednje sobe bleščeča svetloba in obsije Morrela. In mladi mož zagleda na pragu čudovito lepo žensko bitje s krotkim smehljajem na obrazu.
»Ali se mi že odpirajo nebesa?« se vpraša v mislih umirajoči. »Saj ... saj je to angelsko bitje na las podobno onemu, ki sem ga izgubil!«
Monte-Cristo pokaže mladi ženi s prstom na zofo, kjer je ležal Morrel. Z blaženim smehljajem na
TE#*Šivalni stroji že preko Mr M C3LM M 75 let le kakovost!
Na ugodna mesečna odplačila!
IGN. VOK
UUBLJAHA. TAVČARJEVA UL. 7.
PODRUŽNICE:
Kranj, Novo mesto, Celje: Mikloiileva 2
V 24 URAH
barva, plisira in kemična Cisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
obrazu stopi k njemu in razširi roke.
»Valentina, Valentina!« vzkrik-ne Morrel iz dna svoje duše.
Toda iz ust mu ni prišel glas. Z naporom vseh svojih ohromelih sil je zavzdihnil in spet zaprl oči.
Valentina se je vrgla k njemu.
Morrelove ustnice so se vnovič zgenile.
»Kliče vas,« pravi grof, »kliče iz globine svojega sna, on, ki ste z njim zvezali svojy usodo in ki vas je smrt hotela ločiti od njega. Toda na 6rečo sem prišel jaz in premagal smrt. Valentina, poslej naj vaju nobena stvar več ne loči; zakaj samo zato, da bi našel vas, je hotel, obračunati z življenjem. Brez mene bi bila oba umrla; jaz vaju boni vrnil drugega drugemu. Naj mi Bog zapiše v dobro ti dve življenji, ki sem ju rešil!«
Valentina prime grofa za roko in jo brezmejno srečna pritisne na ustnice.
»O, zahvaljujte se,mi!« zaprosi grof. »Nikoli ne prenehajte ponavljati, d« «em vaju osrečil; saj ne veste, kako potreben sem te zavesti.«
»Oh, da. iz vsega srca se vam zahvalim,« vzklikne vroče Valen tina. »A če še dvomite o iskreno sti mojih čuvstev, vprašajte Hay-džejo; od tistega dne, ko sva zapustili Francosko, sva govorili, samo o vas — dokler nisem pričakala najlepšega dne v svojem živ ljenju.«
»AU ljubite Haydeejo?« vpraša Monte-Cristo z ganjenostjo, ki jo je zaman skušal prikriti.
»O, iz vsega srca!«
»Če je tako, bi se vas predrznil nečesa prositi.«
»Mene? Ali mi je res namenjena sreča, da vi mene prosite?«
»Da. Rekli ste, da vam je Hay-dee draga ko sestra. Naj vam bo res prava sestra, Valentina; vrnite njej vse, kar mislite, da ste meni dolžni, vzemita z Morrelom ubogo Haydeejo v varstvo, zakaj ... poslej bo popolnoma sama na svetu...«
»Sama na svetu?« ponovi neki glas za grofovim hrbtom. »Zakaj?«
Monte-Cristo se obrne.
Pred njim je stala Hayd6e, bleda ko smrt, in strmela v grofa z očmi, razširjenimi od neznane groze.
»Ker boš od jutri dalje svobodna, hčerka moja,« odvrne mehko grof; »ker boš zavzela v človeški družbi mesto, ki ti gre; ker nočem, da bi moja usoda potegnila tvojo za seboj. Knežna, vrnem ti očetovo bogastvo in njegovo ime!«
Haydee še huje prebledi. Z glasom, hripavim od solz, zaječi: »Tak me hočeš zapustiti, gospodar?«
»Mlada si, Haydee, in lepa; pozabi me in srečna bodi!«
»Zgodilo se bo po tvoji zapovedi, gospodar,« odgovori mirno Haydee. »Pozabila te bom in srečna bom.«
In deklica se obrne, da bi odšila. »O, Bog!« krikne Valentina, nežno ljubkovaje Morrelovo glavo, »ali ne vidite, kako je bleda? Ali ne čutite, kako trpi?«
»Zakaj naj bi čutil zame?« odvrne Haydče z glasom, ki je trgal grofu srce. »Moj gospodar je in jaz sem 'njegova sužnja; zato ima pravico, da ničesar ne vidi.«
Grof vztrepeta pri tem glasu, saj je vzdramil najskrivnejše žilice njegovega srca; njegove oči so se srečale z dekličinimi, a so se morale pobesiti, tako plameneč je bil ogenj v njih.
»Moj Bog!« zajeclja Monte-Cristo. »Tak je le res tisto, kar sem se drznil le slutiti? Haydče! Povej, oh, povej, ali bi bila srečna, Če te ne bi zapustil?«
»Mlada sem,« odvrne krotko deklica, »in ljubim življenje, ki si mi ga znal zmerom tako' osladiti; zato bi mi bilo hudo, če bi morala umreti.« .
»To se pravi... če bi te zapu stil, Haydee...«
»Bi umrla, gospodar!«
»Tak me res ljubiš?«
»O, Valentina, vpraša me, ali ga ljubim! Valentina, povej mu vendar, ali ti Maksimilijana lju biš!«
Grof je čutil, kako sč mu širijo prsi in mu razbija srce. Razširil je roke in Hayd6e se mu je z vzklikom neizrekljive sreče vrgla v naročje.
»O, ljubim te!« je jecljala. »Ljubim te, kakor }e kdo ljubi očeta, brata in moža; ljubim te, kakor ljubi človek ‘življenje, kakor ljubi Boga — zakaj ti si mi najlepše, najboljše in največje med vsemi bitji, kar jih je Bog ustvaril.«
>Naj se zato zgodi, kakor je tvoja volja, moj ljubljeni angel!« odvrne nežno grof. »Zdaj vidim: Bog, ki mi je dal moč zoper moje sovražnike, da sem jih premagal, noče, da bi delal pokoro po dobljeni zmagi. Hotel sem samega sebe kaznovali, a Bog mi ponuja odpuščanje. O, ljubiš me, Hayd6e! Kdo ve,' morda bom pri tvoji ljubezni pozabil tisto, kar moram pozabiti.«
»O čem vendar govoriš, gospodar?« vpraša deklica.
»Pravim, da me je ena sama beseda iz tvojih ust, Hayd6e, bolj olajšala kakor dvajset let moje hrome modrosti. Samo tebe imam še na svetu, Ilaydče; s teboj bom lahko trpel, s teboj bom lahV užival v sreči.«
»Ali slišiš, Valentina?« vzklikne Haydee, vsa ožarjena od blažen-sfva.
Grof se za trenutek zatopi v misli.
»Ali sem sanjal, ali je resnica?« reče nato, kakor bi sam s seboj govoril. »Kakor si odločil, Bog, tako sprejmem: naj bo plačilo ali kazen. Pojdiva, liavdee, pojdiva ...«
S temi besedami stisno Valentini roko, objame Haydčejo okoli pasu in jo nežno potegne s seboj.
Dobra roba se hvali sama,
zato Dr. OETKER-jU ni potrebna reklama 1
Skoraj celo uro je Valentina nemo in s srepimi očmi čakala, kdaj se bo Morrel prebudil. Tedaj šele je začutila, kako mu začenja rahlo utripati srce.
Naposled so se vendar odprle njegove oči, toda pogled v njih je bil srep in nepremičen; potlej šele so je vrnila zavest in z njo občutek bolesti.
>0,« zaječi obupno mladi mož, »še zmerom živim! Grof me je prevaral!«
In njegova roka seže po nožu na mizi.
»Prijatelj,« ga pokliče Valentina s smehljajem blaženstva. »Zdrami se vendar in ozri se name!«
Morrelu se utrga iz ust hripav krik. Kakor bi ga oslepila nebeška prikazen, omahne z ležišča in zdrkne na kolena...
Drugi dan, ob prvih žarkih porajajočega se dne, sta stopala Valentina in Maksimilijan z roko v roki po obrežju. Valentina je pripovedovala Morrelu, kako se ji je prikazal Monte-Cristo v njeni sobi, kako ji je vse razodel in ji dal priložnost, da se je na lastne oči lahko prepričala o zločinih, ki so se dogajali v hiši, in kako jo je naposled na čudežen način rešil, ko so vsi mislili, da je umrla.
Vhod v votlino je bil odprt in tako sta prišla k morju. Na jutranjem nebu so tu pa tam še migljale poslednje zvezde.
Tedaj uzre Morrel v senci skal nekega moža. Bil je Jacopo, kapitan jahte; očitno je čakal, da ga bosta poklicala. Valentina mu pomigne.
»Ali nama imate kaj povedati?« vpraša Morrel.
»Tole pismo mi je naročil grof, da vama ga izročim.«
:Grof?< vzklikneta hkratu oba. »Da, n&te ga.«
Morrel odpre pismo in bere: »Moj ljubi Maksimilijan!
V pristanišču vaju čaka jadrnica. Jacopo vaju bo peljal v Livorno; tam že čaka gospod Noirtier svojo vnukinjo, da jo blagoslovi, preden stopita pred oltar. Vse, kar je v tej votlini, ljubi prijatelj, moja hisa na Elizejskih poljanah in moj gradič v Treportu, so poročno darilo Edmonda Dantesa sinu njegovega nekdanjega gospodarja Morrela. Gospodična Vllle-fortova mi bo izkazala čast, če prevzame polovico zapuščine; zakaj prosil bi jo, naj vse premoženje, Id ga Ima dobiti po svojem zblaznelem očetu in po bratu, umrlem v septembru skupaj z njeno mačeho, razdeli med ubožce.
Prosite angela, ki bo bedel nad vašim življenjem, Morrel, naj pomoli časih tudi za človeka, ki se je kakor satan nekaj časa Imel za Bogu enakega, a je zdaj z vso krščansko ponižnostjo prišel do spoznanja, da je samo v božjih rokah vrhovna oblast in neomejena
modrost. Te molitve bodo morda izprosile, da ga ne bo tako žgoče pekla vest, kakor ga žge danes.
In zdaj naj vam izdam, Morrel, skrivnost svojega vedenja do vas. Na tem svetu ni ne sreče, ne nesreče; vse je samo primerjava razmer med seboj. Samo oni, ki je doživel najhujše trpljenje, zna doživeti tudi največjo srečo. Človek je moral občutiti bližino smrti, Maksimilijan, potem šele spozna, kako lepo je življenje.
živita tedaj in bodita srečna, ljuba otroka mojega srca. A nikoli ne pozabita: do tistega dne, ko se bo Bogu zdelo vredno razodeti ljudem bodočnost, bo ostala vsa človeška modrost v dveh besedah:
Čakaj in upaj!
vajin prijatelj
Edmond Dantes, grof Monte-Cristo.«
Ko je Maksimilijan bral to pismo, ki je Valentini razkrilo žalostno usodo njenega oče la in smrt njenega polbrata in mačehe, je deklica prebledela in grenke solze so ji spolzele po licih. Njena sreča je bila drago kupljena.
Morrel se nemirno ozre okoli sebe.	s
»Ne, ne!« vzklikne. »Grof je šel predaleč v svoji velikodušnosti; Valentina bi se bila zadovoljila z mojim skromnim imetjem. Kje je
grof, prijatelj? Peljite me k njemu!«
Jacopo iztegne roko na morje.
Mlada človeka pogledata tja, kamor jima je pokazal pomorščak. In tedaj uzreta na temnomodri črti, ki je delila na obzorju nebo od morja, majhno belo jadro.
»Odpokmflk vzklikne Morrel. >0dpotoval je! Zbogom, dobri prijatelj, zbogom, oče moj!«
»Odpotoval!« vzdihne Valentina. »Zbogom, prijateljica, zbogom, sestra moja!«
»■Kdo ve, ali ju bova še kdaj videla!« zamrmra Morrel in si otre solzo, ki se mu je prikradla na obraz.
»Nikar, prijatelj,« odvrne Valentina. »Ali nama ni grof pravkar povedal, da je vsa človeška modrost izražena v besedah: Čakaj in upaj?«
KONEC
Vabimo Vas K noKupu v najcenejši oblaillnici
žl.
Sv. Pefra cesta 1%
 ..................    m
HUMOR
Rešilen domislek
Ona (plavka): »Tale črni koder sem našla na tvojem površniku.«
On: »Draga moja, ta površnik je vendar še lanski! Samo spomni se, prosim, da nisi bila zmerom plavolaska.«
V šoli
Vsa okna so odprta. Tedaj reče učitelj:
»Janezek, če ti je mraz, lahko okno pri sebi zapreš.«
Janezek: »O, ne, gospod učitelj — saj tudi doma pri odprtem oknu spim.«
Gos
»Premislite, gospod doktor: kuharica mi je pravkar vrgla v obraz, da sem neumna gos.«
»Nikar naj vam ne gre preveč do srca, gospodična! Vse gosi so neumne.«
Tehtno pojasnilo
»Oče, kaj pomeni, kakor si malo prej rekel: .kratko potegniti4?«
»Oženiti se!«
Za tnal’ d’narja dosl muzke!
Plošče - gramofone izposojamo, zamenjavamo, prodajamo in kupujemo
„ELEKTROTON“
d. z o. z. pasaža nebotičnika
Srečanje v gozdu
Neki človek je šel po gozdu. Zdajci stopi predenj razbojnik, nameri nanj revolver in zavpije:
»Denar ali življenje!«
»Nimam ne tega ne onega,« odgovori brezčutno napadenec.
»Kaaaj?« osupne razbojnik. »Če nimaš denarja, imaš vendar vsaj življenje!«
»Temu praviš ti življenje?!«
»Ne onegavi! Kakšno službo imaš?«
»Državni uradnik sem.«
»Hodi dalje — tebi res nimam ničesar vzeti!« odgovori razbojnik in spravi revolver.
Dva konja
Konj trojanski ugonobil Trojo, lipicanski ugonobil — Kojo.
(»Ošišani jež«)
(Koja = Kojič. Humorist meri na našiško afero v Osijeku; tam so dr. Kojiču, pravosodnemu ministru v Jevtičevi vladi, očitali, da je zahteval za nagrado za svoje posredovanje par lipicanskih konj...)
Politični utrinek
»Tudi najslabši politik lahko osreči svoj narod — takrat, ko zapusti oblast.«	(»Ošišani	jež«)
Drži!
Tenorist: »V mojem grlu je premoženje.«
Alkoholik: »V mojem tudi.«___________
Dlake,
cenjene dame!
na licu itd Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opasnosti vseh nepotrebnih dlak.
Naročite še danes lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam žal. Dobi se ali po pošti pošlje: l steklenica za Din 10'— (predplačilo), na povzetje 18'—, dve Din 28’—, tri Din 38'—.
RUDOLF COTIl, LJUBLJANA VII
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Športni noži
prvovrstna kakovost
Din 35'-. 45’-, 55’-
Razpošilja po povzetju ali proti vplačilu vnaprej
Oštrica
Moderna bru&ilnica in
nožarska delavnica Zagreb, li’ca 38
|J3ll<=>IIC3IIC3IIG3IIC=>IIG3IIC3IIC3l<=>IIC3IIC3IIC3ll<=3IIC3IIC3IIC^
Tudi Vi!
i
storite kakor sto in sto drugih, nabavite blago za obleke, plašče in manufakturo sploh za jesen in zimo
po znižanih cenah pri tvrdki
NOVAK-UUBUANA
Kongresni trg 15 (pri nunski cerkvi) Dobro blago! Ogromna izbera!
IUGOCESKA
IJUGOSLOVENSKO - ČEŠKA tekstilna industrija
IZDELUJE:
KRANJ
barvano in tiskano blago iz bombaža in umetne svile. Zahtevajte samo izdelke te tovarne!
(_3IIC3IIC=>IIC=>IIC=>IIC3IIC:ilC3IIC3IIC3IIC3HOIIC3IIC3IIC3IIC3
0
0
o
0
0
o
0
o o
lij
Din 1000’- platani
ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic, trde kože, bul itd. Blagovolite nemudoma poslati Vaše tako uspešno mazilo proti kurjim očesom Naš stari sosed si je odpravil 10 zastarelih. — Z odličnim spoštovanjem Šolske sestre, Gospodinjska šola, Mladika, Ptuj. Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10'— (predplačilo). Na povzetje Din 18'—, dva Din 28'—, tri Din 38'—.
RUDOLF C0TII. LJUBLJANA VII
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Povečanje
p rihrankov
Vam omogočamo kljub težkim časom.
Ničesar drugega Vam ni treba napraviti, ko da od svoje plače, oziroma dohodkov odločite, četudi najmanjši, a zato stalni znesek za svojo bodočnost. Vse drugo Vam izvedemo sami, ako se zglasite pri nas.
Samo načrtno varčevanje Vam pri sedanjih pičlih dohodkih zagotovi, da dosežete načrt, cilj, za katerega je potreben denar (za izlet, tečaj, šolanje, zidavo, gospodarsko osamosvojitev, preskrbo za starost, bolezen ter doto itd.). To je novi način štednje, s katerim hočemo tudi nepremožnim pomagati do blagostanja.
Kavno zato se Vam obrestuje ta denar po izredno ugodni obrestni meri ter samo ob sebi umevno tudi redno izplačuje.
Na ta način spravite svoj prihranek varno, plodonosno, vsak čas razpoložljivo. Blagovolite se le obrniti pismeno ali osebno na
Hranilnico Dravske banovine
Ljubljana Celje Maribor
MALI OGLASI
Mali oglasi v »Družinskem tedniku« stanejo po Din 1’— beseda. Posebej se računa davek, in sicer za vsak mali oglas Din 1’50. Kdor želi odgovor ali dostavitev po poiti, naj priloži 3 Din v znamkah. Denar za male oglase je treba poslati vnaprej, lahko tudi v znamkah.
BARVANJE LAS ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro-barvo za lase, ki jo dobite v črni, rjavi, temnorjavi, svetlorjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30'—. Po poSti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34. ŽENSKO KOLO, dobro ohranjeno kupim. Ponudbe na »Družinski tednik« pod šifro »Žensko kolo«.
MAKULATURNI PAPIR na prodaj. Vpraša se v upravi »Družinskega tednika«.
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda iz kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na' teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30’—. Po posti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem Eau-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40’—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
POVERJENIKE SPREJMEMO v ?seh krajih Dravske banovine, pa tudi drugod, kjer je večja slovenska kolonija. Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Lep postranski zaslužek«.
NEPOTREBNIH DLACIC na obrazu, roKah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erbol-praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15’—. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograjice, triciklje itd. solidno izdelano in poceni pri
S.	Rebolj & drug,
Ljubljana, Gosposvetska 13, Kolizej.
Senzacija fr Xtyaeat <za Jbritfr
„ FAZAN"
Ne strga kože,
samo brado brije!
Brije brez bolečin,
Izbrije do kožel
* POSEBNOSTI:
1. PREVZBOCEN GORNJI DEL
prepreči sleherno, celo naj-nedolžnejšo ranitev. Torej stoodstotna varnost!
2. POŠEVNI GREBEN
da rezilu pravilno lego.
3. POŠEVNO VSTAVLJENO
REZILO
med gornjim delom in poševnim grebenom reže varneje ko brivčeva britev.
4. ŽLEBIČI ZA PENO
olajšajo drsenje po koži, aparat se prilepi k licu.
5. ZARADI PRAVILNE RAZ-
DELITVE TEŽE
je aparat v vsaki legi, tudi pri še tako hudem pritisku priročen in drsi mehko po koži.
6. VES JE IZ BAKELITA, zato ne more britvica nikoli zarjaveti, čeprav bi jo kdaj pozabili neosnaženo v aparatu.
Ta aparat prekaša vse dosedanje, lep je, nezlomljiv in priročen. Izdelan je na tri načine:
I. Ves iz bakelita, temne mahagonijeve barve, v naprej plačan stane Din 35'—, po povzetju za poštne troške več.
II. Ves iz bakelita v lepi ba-kelitasti škatlici, v naprej plačan stane Din 50’—, po povzetju za poštne troške več.
III. Pollopas, slonokoščene barve, luksusna izdelava s prav tako škatlico stane v naprej plačan Din 75'—, po povzetju za poštne troške več. '
Naročila sprejema: »OŠTRICA«, trgovina nožev, jeklenega in galanterijskega blaga, ZAGREB, ILIČA Br. 38. Plačila v naprej: Po položnici na ček. račun zagrebške Poštne hranilnice št. 35.399 na ime: Vjekoslav Flosbergcr, Zagreb. Predprodajalci poseben popust!
POSREDUJEM DENAR na hranilne knjižice vseh denarnih zavodov Rudo)! Zore, Ljubljana, Gledališka ulica 12, telefon 3810. Pismeni odgovor 3 Din v znamkah.
VAŽNO ZA GOSPODINJE IN DEKLETA!
Ravnokar je izšla od S. M. Felicite Kalinšek, v osmem pomnoženem natisu najpopolnejša knjiga
»SLOVENSKA KUHARICA« z novimi večbarvnimi tabelami in v elegantni vezavi, ki jo dobite za ceno Din 160— v knjigarni ANT. TURK nasl., LJUBLJANA, T.vrševa (Dunajska) cesta 5.
PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina 8 kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva cesta 25.
BELO GOSJE ČESANO PERJE prvovrstne kakovosti, izbrano in mešano * puhom prodam po Din 120'— kilogram. Vprašanja naslovite na M. P. v upravo Družinskega tednika.
Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar. Odgovarja Hugo Kern, novinar. Tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek, vsi v Ljubljani.