Notranja gorkota naše zemlje.
Spisal M.Pirc
(a ima naša zemlja na svoji površini vso gorkoto edino le od solnca, to je gotovo vsakemu znano. Saj se lahko prepri-čamo vsak dan o lem. Komaj se prikaže zjutraj solnce na nebu, že čutimo večje gorkoto, in čim dlje časa nam sije, tein gorkeje je. Zvečer pa, ko solce . zaide, prihaja vedno hladneje. To izpremembo gorkote opažamo povsod, karaor sežejo solnčni žarki.
Drugače pa je v kleteh ali vodnjakih, ki leže pod zemeljskim površjem. Do teh solnčni žarki ne morejo prodreti; zato pa je v takih prostorih tudi poleti hladno, ko nas obdaja pod milim nebom blagodejna solnčna gorkota. Toda varali bi se, ako bi mislili, da je v zemlji vedno hladneje, čim globočje pridemo. Ravno narobe! Gorkota v globokih jamah pojemlje namreč samo do gotove globočine — približno do 20 m pod površjem — potem pa raste vedno bolj in bolj. Rudarjem, ki izkopujejo globoke jame, je to posebno dobro znano. Čim globočje so pod zemeljskim površjem, tem gorkeje prihaja, in v celo globokih rovih, kakor na primer v Parušovicu pri Rybniku v Šleziji, kjer je najglobočji rov na zernlji (2002 m) je vročina že neznosna; rudarji so morali opustiti nadaljno kopanje, ker bi ne mogli živeti v taki vročini.
0 tej notranji gorkoti naše zemlje nas pa prepričajo tudi gorki vrelci, ki jih je vse polno na zemlji. Kraj Toplice na Dolenjskem vam je gotovo vsem znan, vsaj po imenu. Leto in dan izvira tatn vrelec, ki je tako gorak, da se lahko v največji zimi brez skrbi kopljemo v njem. Po tem vrelcu so
-**    8    »*•
zato ljudje tudi kraj iroenovali Toplice. Od kod ima ta vrelec svojo gor-koto? tz zemlje jo je s seboj prinesel na površje. Voda njegova prihaja iz velikih globočin, kjer se je ogrela in precej gorkote je še prinesla s seboj na dan.
Notranjo gorkoto zeralje čutijo posebno tudi potniki, ki se vozijo z železnico skozi predore (tunele), ki leže globoko pod zemeljsko površino. Ako se pelješ skozi predor pod Sv. Oothardom v Švici, Cutiš kmalu, kako ti prihaja gorkeje in gorkeje. Na pol poti predora je vročina že taka kakor pri nas v najhujšem poletju, četudi se pelješ v najhujši zimi.
Če je torej gorkota v zemlji vedno večja, čim globočje pridemo, bi moralo postati potemtakem ista jako globoko že tako velika, da bi se voda izpremenila v par in da bi se morala ruda in kamenje razbeliti in raztopiti! To je tudi v resnici tako. Človek sam seveda ni mogel priti do tiste glo-bočine, a zemlja nam pošilja sama dokaze za to trditev na zemljo. Časih vrže kaka gora tako raztopljeno rudo in kamenje na povrjje, strašno bob-nenje in potresi pa spremljajo to bljuvanje zemlje. Takim bljuvajočim goram pravimo ognjeniki ali vulkani. Ko je leta 1883. izbruhnil v Aziji vulkan Krakatoa (tudi Krakatau), je bil pok tako silen, da so ga sli-šali petkrat tako daleč, kakor je oddaljena Ljubljana od Dunaja, pepel pa, ki je švignil neizmerno visoko v zrak, je več let v nekaterih krajih zatem-neval solnce.
Taki izbruhi naše zemlje so seveda večinoma za bližnjo okolico jako nevarni. Leta 79. po Kristusovem rojstvu je zasul Vezuv, vulkan blizu Napolja v Italiji, tri mesta, narareč Pompeje, Herkulanej in Stabije. In pred dvema letoma je strmel ves svet nad grozno nesrečo, ki se je pripetila v Ameriki, ko je kar hipoma izbruhnila gora Mont Pe!e na otoku Martiniku ter zasula celo mesto. Okrog 30 tisoč Ijudi je izgubilo svoje življenje pri tej grozni nesreči.