-^,   137   .-~-MARA GREGORIČEVA:
Klepetavi Miček.
Vescla fgrica v enem dejanui. (Predstavlja se na dvorišču, oziroma na pragu pred hišo.)
OSEBE: Janez, gospodar.
Manica,  njcgova žcna. IMIfek, sin. Jaka, stric.
1. prizor. Miček, Jaka.
Miček  (izrezuje piščalko in prepeva):
O, zdravstvujte, ljubi striček!
Stric (z dežnikom in suknjo na roki): Ni nikogar H doma, da sedevaš sam pred vrati?
Miček:          Kajpak! V hiši sta oba,
oče moj in moja raati!
Stric:            Torej pojdiva ]e noterl
Miček (mu zabrani):
Ne, premUi stric in boter! Malo še počakajva, da jedila od kosila, ki so že pripravljena, bode mamica poskrila.
Stric:           Kaj pa vendar to pomeni?
Brez strahu mi razodeni!
Miček:          Hm! Ne vem, če to bi del,
kar je oče mami rekel . . . Morda bi od jeze klel ali pa mi — hlačke slekell
S t r i c  (potegne deselico iz žepa):
Glej jo, Miček, desetico! Greh ni, praviti resnico!
M i t e k  (veselo):
Stopali ste s klanca k nam po mostiču nad vodico, ko je atek moj šel v hram po pijačo in potico.
—.    138   -^-
Vse je že na mizi stalo, kar na cesto je dišalo, ko de oče mamici: Brzo z mize vse pospravi! Stric prihaja k nam v gosti; že koraka po goščavi. Urno skrij, da njega grlo ne požre, kar se je scvrlo!
Stric:            A tako? Hi, hi! Ha, ha!
Kam pa so obed poskrilil
Miček:         Zelje in kos jagnjeta so v omaro položili. Gos z ocvirki na solati je na peč poskrila mati, Polič vina, celo gnjat djal je očka na polico! Štruklji pa — ki jem jih rad — skrili v skrinji so s potico!
2.  prizor. Prejsnja, Janez.
Janez  (pride s škafom v roki):
Oj, pozdravljen, svak moj mili! Žal, obed ste zamudili!
Stric  (mu seže v dlan):
Dober tek in hvala vam za postrežbo, dobri Janez, saj namenjen sem drugam . . . Na botrino gretn za danes!
3.  prizor. PreJSnji, Manica.
Manica  (prileti iznenadena, ga objame): Vendar ne še toli kmali, ko da bi se ne poznalil
S t r i c (ji da roko):
Bog te živi, Manica! Vrnem se, ko boš povžila zelje in kos jagnjeta, kar si pravočasno skrila! Ne prihajaj mi rdečal
—«    139   ~-
Mirno jej prešičja pleča,'
štrukeljčke, potičice,
da ne splesnejo ti v skrinji . . .
Z Janezom pojej slastnč
ob okusnem lanskem vini!
Manica:      Slušam, Jaka, te in gledam, čudim tvojim se besedam, ki so ostre kakor nož!
(Možu):
Kaj pa ti tak čmerikavo v zemljo gledaš, mili mož? Odgovori, dvigni glavo!
Janez:          Vse umem, kar Jaka pravi!
Naš fantiček klepetavi naju je izdal obeh! Ampak zdaj mu bo zasula preko usten, po zobeh za jezičnost vsaj klofuta!
Manica (sinu): Jaz pa ti pretepem truplo ! Le oziraj se osuplo, ti nesramni otroček!
(Manica in Janez se zaletita   v Mička,  ki  stoji  plašen  ob stricu. Stric ga
obrani.)
Stric (resnobno): Le počasi, skrbna mati, in pa ti, predragi svak, preden začneš kaznovati! Tej nezgodi kriv ni Miček! Le vidva sta se ko ptiček sama ulovila v past! Če želita, da otroče zraste vama v radost, čast, se mu lepih zgledov hoče! Srce blago, plemenito, nehinavsko in odkrito kažita mu vsakokrat! Ako starši pa učijo svojo deco sleparijo — vzklije v nji razbojnik, tat! —
Konec.
9