S knjigo ali brez knjige. Ljudje, ki jim je resnični napredek šolstva pri srcu, si prizadevajo, da bi ga z novimi uredbami in uvedbami dvignili čim više. Ker pa nismo ljudje nezmotljivi, je jasno, da ni vsaka reč, ki jo ukrenejo reorganizatorji Ijudskega šolstva, edino pravilna in šolstvu v prid. Mnogo stvari je bilo že kar kratkomalo zaukazanih, a ker so se izkazale kot neizvedljive in celo šolstvu kvarne, so se molče pozabile ali pa tudi zopet z ukazom prepovedale. Sola ima opraviti z živim materijalom. Zatorej ni vladati šolstva izza pisalnih miz in samo po dozdevno zdravih mislih. Pravo pojmovanje bistva ljudskega šolstva dobi šele tedaj čvrsta tla in pravico do življenja, kadar ga je rodila dolgoletna praksa, ki si jo pridobi Človek med poukom, med šolskimi stenami. Napredek Ijudskega šolstva je odvisen od premnogih okoliščin, zlaati napredek Ijudskega šolstva na kmetib, kjer mu je izmed glavnib ovir nekako prirojeno ali vsaj od klerikalcev ucepljeno nasprotstvo nespametnih staršev in pa neredni šolski obisk. Učiteljatvo se resno tradi, da se osvobodi vseh očitkov, ki grde njega delovanje, češ, šolstvo ne doseza tistih uspehov, ki bi jih moralo spričo denarnih žrtev, ki jih zahteva. Učiteljstvu ne more biti enako, ali rodi njegov trud sadove ali se poizgubi brezplodno. Zato si išče učiteljatvo opore, da mu je delovanje v šoli lažje in da mu je plačano izven šole a trajnimi uspehi. Ker deluje samo učiteljstvo pri pouku, je jasno, da sodi v prvi vrsti njemu glavna beseda, kaj je umestno in kaj neumestno, da se uspeh šolskega pouka ali dvigne ali zniža. Oprto na mnogoletne izkušnje, jedanesučiteljstvo mnenja, da nikakorne kažemetatiizšolskih sob knjig, ampakda je treba pustiti knjigi v vsaki šoli prejšnje, uveljavljeno mesto, da ae naj torej vrši poukšenadaljesknjigo, a ne brez knjige! Kakor tudi je miael, da se naj pou.uje brez knjige po takozvanih učnih slikab, lepa, vendar ae nam zdi — in najai se ne glasi to -moderno" — neizvedljiva. Če drugod ne, je neizvedljiva v višjih razredih, kjer je snov preogromna, nego da bi jo mogel učitelj obravnavati brez knjige in da bi tudi ostala ucenčeva last. Izvedljiva je ta misel kvečjeniu v I. in II. razredu pri nazornem pouku, sicer je pa nje realizovanje nemogoče, ker je prenaporno. Tako poučevanje bi komaj zmagoval tudi najpridnejši učitelj, pa tudi njega bi moralo kmalu fizično popolnoma ubiti. Samomorilci pa vendar še ne marajo biti naši učitelji in naše učiteljice! Rea je: berilo imej vzorne sestavke! (N. pr. Erjavec: Žolne.) Učitelj najprej n. pr. obravnava imenovano berilo po formalnih stopnjab, in potem vzamejo učenci v roke Erjavčev klaaični apis. Tako imajo od pouka koriat tudi tisti učenci," ki niso bili v aoli, ker imajo obravnavano snov v knjigi, ki jo bero tudi domačini, aaj je na krnetih dostikrat šolako berilo edina knjiga v hiši. Na ta način ostane mladini mnogo več v glavi, kakor pa če ae dotična snov tudi več dni obravnava v šoli. Sicer pa itak ne more priti po določilih učnih načrtov vaa snov v knjigo. Tam jo naj izpopolnujejo učne alike. Pomožne knjige in tiskane učne slike so le za učitelja, pa tudi učenec mora imeti kaj v roki, da ai priučeno snov utrdi in obnovi v spominu. To velja zlasti glede pouka iz realij. Pri zemljepisu je treba mnogokrat ponoviti imena rek, gora, mest i. t. d., pri zgodovini razna imena, letnice i. t. d. Vestni učitelj ne rabi pač sestavkov iz iizike, ker mora pri takem pouku eksperementirati, ker je brez tega pouk mrtev. A vendar je učencu tudi v tem primeru knjiga Čvrsta opora, zlasti če so taki sestavki vzorni in nazorni, kakor je to n. pr. v Josin-Ganglovem nTretjem berilu". Nemci so v šolski literaturi ranogo pred nami, pa ao vendar njih najboljša berila sestavljena tako, da so u.encem zvest kažipot po kraljevstvti znanosti, vede in prirode. Zato pa: s knjigo in ne brez knjige !