Na nas temelji nov svet  Vida Janežič
Že v februarju 1975 je nekaj nekdanjih aktivistov predlagalo, naj bi največja slovenska gimnazija, Poljanska gimpazija v Ljubljani, počastila spotnin narodne junakinje Vide Janežič s tem, da bi po njej imenovali to šolo katere dijakinja je bila in pozneje na njej delala. Šele letos, v letu obletnic, jimje svet šole izpolnil to željo. — Poljanska gimnazija se danes imenuje gimnazija Vide Janežič, Po-Ijane.
Potem, ko je šolski pevski zbor zapel internacionalo, je spregovo-ril predsednik šolskega sveta prof. Trojar. Govoril je o zgodovini šole, katere dijaki so bili nekateri zna-meniti znanstveniki, ugledni poli-tiki, revolucionarji. Na koncu je še povedal nekaj besed o življenju Vide Janežičeve. Njegov govor je dopolnil z nekaj stavki polnih to-pline gost, tovariš Franc Kimo-vec-Žiga, ki je Vido Janežičevo osebno poznal.
Vida Janežič se je rodila 6. junija 1914 na Podbrdu. Ze z enajstimi leti je postala sirota, vendar je dru-go mamo našla pri svoji teti, pri kateri je po smrti svojih staršev živela.
Osnovno šolo je obiskovala v Lukovici pri Domžalah, gimnazijo pa na Poljanah v Ljubljani. Po končani gimnaziji je na univerzi v Ljubljani študirala slavistiko, ki jo je diplomirala leta 1939. Za časa študija na univerzi je stanovala v domu za visokošolke, kjer je zače-la politično delovati in kjer je bila članica naprednega akademskega društva Slovenski Klub.
Po diplomi se je zaposlila na
Poljanski gimnaziji kot tajnica. Profesorica ni mogla in ni hotela biti, kajti nazadnjaškim ljubljan-skim krogom njena politična usmerjenost ni ostala skrita.
Takoj po okupaciji se je Vida priključila OF. Naloge, ki jih je dobivala so bile vse težje in vse bolj odgovorne. Leta 1942 je člani-ca rajonskega odbora LjubLjane, nato sekretarka OF in pozneje KP v rajonu Center, Šiška in Moste. Nazadnjfe je postala članica okrož-nega komiteja KP za Ljubljano in članica okrožnega finančno go-spodarskega odbora.
Vidina sestrična, tovarišica Da-rinka Banovec pripcveduje: »Bilo je februarja 44. Vida je bila pri nas, saj nas je pogosto obiskovala, če-ravno radi svojega dela, ni več sta-novala pri nas. Okoli devete ure zvečer se je Vida napotila domov. Svarili smo jo. Pozno je že, ne hodi nikamor. Ni pomagalo.« Tisto noč so Vido Janežičevo prijeli.
Poslali so jo v intemacijo v Hal-leim, avgusta 44. pa jo privedejo nazaj v Ljubljano. Mučenju feledi mučenje, a Vidine ustnice ostane-jo neme. Celo z drogo so hoteli
zlorniti njeno železno voljo, a jim ni uspelo. Ob tej priložnosti si je prerezala žile, vedar so jo rešili. In zopet je na vrsti mučenje, ki mu sledi le Vidin molk.
Tik pred smrtjo je Vida izvedela, da so partizani že v Beogradu, da se bliža svoboda, vendar se je tudi zavedala, da ona te svobode ne bo nikdar dočakala.
Tovarišica Banovec nadaljujeto žalostno zgodbo: »Preden smo jo pokopali, smo odprli krsto, da bi se prepričali, da je v njej res naša Vida. Nikdar ne bom pozabila nje-nega obraza. Bil je tako spokojen, spočit, na ustnicah je lebdel na-smešek. Vedela }e, da je svojo na-logo dobro opravila, ušla je svojim mučiteljem, ne da bi ti od nje izve-deli za eno samo ime.«
Ljudje pravijo, da se od spomi-na ne da živeti. Vendar bi nam moral spomin na to mlado, hrabro ženo, ki je vse svoje življenje in smrt posvetila dompvini, le nekaj pomeniti. Naj bo to vodilo mlade-ga rodu. Kajti sedanjost gradimo na preteklosti, ki je ravno zato ne smemo izbrisati iz svojega spomi-na. In mlad slovenski rod je lahko upravičeno ponosen na svojo pre-teklost, katerega del je tudi naro-dna junakinja Vida Janežič. Njen spomin naj ostane večno živ v srcih mladih ljudi, ki vsak dan prestopajo prag šole, ki nosi njeno ime.
V. Vlajki