159
Politične  stvari.
Shod v Berolinu.
Shod dveh cesarjev in treh državnih ministrov v Berolinu je pri kraji, in elektrika je poslala po vsem svetu golobice z zelenimi vejicami, naj mu oznanijo mir. Vse tri velike oblasti so se popolnoma porazumeie o daljnem postopanji proti Turčiji in proti u s tajnikom, in ministri so se razšli popolnoma slož ii — za-dobivši svojemu načrtu tudi pritrjenje Francoskega, Angleškega in Laškega poslanca.
Tako vsaj se glase oficijozna poročila. Vsi Evropski narodi naj se tedaj zibljejo v zavesti, da se bo vzhodno vprašanje mirno rešilo.
Potem bi človek sodil, da se v politiki ni nič spremenilo in da bodo vlade držale se glasovitih načrtov Andrassvevib. Al temu ni po vse tako: Andrassv je pri tem shodu oddal prve gosli kancelarju Ruskemu; oče novemu načrtu, ki se le v glavnih točkah še drži Andrassvevega, je GorČakov; po takem prvo nalogo, katero je zdaj Andrassv z znanim slabim vspebom igral, prevzame odslej Rusija. Gorčakov načrt bodo podale Evropske oblasti najprej sultanu, potem pa tudi ustajnikom, glede na pogoje, ki so jih Rodiču stavili. Ce bi se Turčija branila ali nezmožna ska-zala te reforme izvršiti, ali če bi se jih sprejeti ustaj-niki branili, in bi se na nobeni strani ne dal doseči mir brez orožja do izvršitve, potem se pošlje „žandar<k v Bosno in Hercegovino, ki ima obe deželi zasesti; ta „žandar" pa po Gorčakovem načrtu ni več Avstrija, ampak — Italija, Vprašanje je le, če bo ona hotela to žandarsko nalogo prevzeti.
Kolikor je dalje znano o Gorčakovem načrtu, se imajo te „reforme" raztegniti ne le na Bosno in Hercegovino, temveč na vse Turške dežele, katerim bi se dalo vsaj toliko svobode, kolikor je imela je Srbija do 1. 1515, jdokler je bila na pol odvisna od Turčije. Ali se ima Crnagora tudi kaj razširiti, to ni še gotovo, dasiravno verjetno. V ostalem je Gorčakov načrt zelo podoben Andrassv-evernu, Gorčakovemu pa je priimek „apostelj miru", ki si ga je ž njim pridobil, jako všeč.
Prav lep je na videz res ves ta načrt, in Evropa bi zopet prosto dihala. Al — kakor bomba priletela je iz Carigrada novica o odstopu starega bolj miroljubnega Turškega ministerstva in o nastopu novega kristjanom sovražnega med posvetovajoče se di-plomatične velikaše v Berolinu. Res, Turčija ni si mogla izbrati bolj neugodnega Časa za tako premembo, ki je naj veča ironija na obravnave Evropskih vlad. Ta pre-memba je jasen dokaz, da je v Turčiji prišla na vrhunec bojaželjna, kristijane črteča stranka, ki bo kmalu vzdignila kvišku bakljo boja in uničevanja kristijanov*
Ruski poslanec general Ignatiev je svojemu earu v Be-roiin poslal poročilo o tej dogodbi s pristavkom, da po vsem Turškem bo treba zdaj vladam braniti kristijane pred Turško grozovitostjo, ker so vsi v grozuem strahu in se po pravici boje nove ,,Siciljanske vespere". Da to ni ie prazen strah, kažejo dogodbe v Bosni, kjer so v Priedoru Turčini več mirnih kristijanov poklali in jim Turški vojaki pod poveljem Selim-paše niso ne le tega branili, ampak še sami pomagali ubite ropati. Verski fanatizem je pri Turkih tako se vnel, da komaj Čakajo dne, ko bi smeli pasti čez kristijane in jih vse poklati, ker jim, kakor je po dogodbah v Solunu dokazano, še osebe konzulov niso več svete.
Pri takih razmerah pač ni dvoma več, da vlade s samimi načrti v Carigradu nič ne opravijo; treba bo z orožjem posredovati. To prepričanje je prerilo zdaj že skoro povsod, tudi pri dosedanjih prijateljih Turkov, ker nihče več ne verjame, da bi bila Turška vlada tudi pri najboljši volji v stanu, brzdati verski fanatizem dušmaninov. Da pa ona tudi te volje nima, porok je sedanje ministerstvo, katero pomeni boj in pogin vsemu krščanstvu.
Pomirljivi načrti Grorčakovi in pa krvoločno Turško ministerstvo — kako se vjema to?   Kakor dan in noč!
160