-----    229   -----
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
177.
Pustošenje kobilic po Slovenskem. Arabci in kobilice. Kobilice kot hrana.
Tudi v naše kraje so se zaletavale kobilice. Posebno mnogo je trpelo dravsko polje na Štajarju, kamor 80 kobilice prihajale z Ogrskega, Prvič so prišle 873. 1. in vse tako požrle, da je bila potem velika lakota. 1306. 1. jih je od vzhodnih krajev prišlo toliko, da so na milje daleč solnce zakrivale. Požrle so vse, kamor so sedle, da je bila zemlja sredi leta vsa gola, kakor po zimi. Veliko kvaro so učinile tudi 1447. 1. Zgodovina nam sporoča, da so 1473. in 1474. L ondi vse požrle, tako da je v ptujskej okolici vladala taka lakota, da so ljudje od glada mrli. Leta 1478 jih je v Slovenske Gorice toliko priletelo, da jih je zlasti ob Muri in Dravi bilo semtertje do kolena. Istega leta so bile tudi po Kranjskem in po Primorju in daleč tje po Italijanskem. Sporoča se nam, da je takrat na Beneškem do 30.000 ljudi od glada pomrlo. Leta 1542 so prišli s Turškega in 8 Slavonije zopet loji kobilic. Pustošile so mej Ptujem
in Radgono, pa tudi v celjskej okolici in po Kranjskem 80 napravile mnogo škode. Tri leta pozneje so bile zopet na slovenskej zemlji zlasti ob Savi. Leta 1672 je nastala v Ptuju kuga radi gnilih kobilic. Leta 1749 je izdala Marija Terezija poseben pouk, kako treba kobilice pokončevati. Po vseh deželah so bili nastavljeni komisarji, ki so nadzorovali priprave v pokončevanje kobilic. Dne 24. avgusta 1782. 1. so prihrumele kobilice v velikej množini z Ogrskega ter so se spustile na dravsko polje. Preplašeno ljudstvo s prvega ni vedelo, kaj bi začelo. Kmalu pa so začeli zvoniti, ljudje so vreli vkup, užigali 80 kupe slame, s cepci so udrihali po kobilicah, streljali, 80 mej nje, bobnali in kričali. In kobilice so se res vzdignile in dalje odletele. Dne 25. avgusta so bile v Slovenskih Goricah, 26. v ščavniškej dolini in na murskem polju, 27. po vinogradih okoli Kapele, 28. okoli Radgone, 29. okoli Apač in okoli Cmureka. Septembra meseca pa so se v večjih tropah potikale po nemškem Štajarju ter so zopet odletela v spodnje kraje, dokler jih ni rani sneg pokončal.
Kobilice so povsodi prava nadloga, proti katerej se je človeku težko braniti. V priredi je mnogo živalij, katere kobilice žro in zatirajo, ali vse to je slabo, kedar se v silnih rojih pokažejo. Naj stori človek vse, kar je v njegovej moči, vendar se jih ne more odkrižati. Ne ogenj, ne topovi in sploh nobena moč no more jih ugnati, dokler sama priroda človeku ne pomaga. Plinij pripoveda, da 80 Grki v Kireni imeli posebno postavo, da vsi sta-novniki morajo trikrat na leto nad kobilice iti. Enkrat 80 morali iti jajčeca pobirat, enkrat ubijati mlade, brez-krile, in enkrat krilate kobilice. Kdor ni storil dolžnosti svoje, kaznovali so ga ostro. Ni sumnje, da človek ne more s prekrižanima rokama gledati svojega neprijatelja, ko mu ves imetek uničuje, temveč da se brani z ognjem in mlatili, in da proti mladim kobilicam grabna koplje z vodo zaliva, kjer jih potem poduši.
Arabci imajo gotovo sredstvo proti kobilicam. Ben Omer pravi, da je prerok čital na krilih ene kobilice tele besede : „Me smo največja vojska božja. Me nosimo vsaka 99 jajčec, ako pa bi jih položile sto, konec bi vzel ves svef Mohamed se je na to prestrašil in je ponižno boga prosil, da uniči te neprijatelje musulman-skega sveta. Na to prošnjo je došelj angel Gabrijel in povedal preroku, kako naj si musulmanski svet pomaga. Prerokova molitev naj se zapiše na papir, pritrdi na tresko ter zasadi na polje, in kobilic ne bode blizu. In Arabci zatrjujejo, da to sredstvo pomaga. Po vrhu imajo Arabci še drugo sredstvo. Treba je ujeti štiri kobilice, vsakej zapisati na krila po jeden stih s korana, kateri proti kobilicam govore, pa jih pustiti, da odlete, in ves roj se bode obrnil na drugo stran. Kobilice Arabci spoštujejo in mnogo drža do tega, ako se jim o njih sanja. Komur se sanja, da kobilice je, veseli se, ker to je dobro znamenje. Komur se sanja, da padajo zlate kobilice, njemu hoče bog povrniti^ kar je bil izgubil.
-----    230    -----
Za kalifa Omar-ben-el Khotthalla ni bilo kobilicam sledu, kakor da so izginile z zemlje. In zato je bila v deželi velika žalost. Kalif je poslal poslanike v Jeuren, Ham in Irak pogledat, ali so tam še kobilice. Eden poslanik se je srečno povrnil s pota in je prinesel polno pest kobilic. ;,Allah je velik!" vzkliknil je Omar, ko je videl, da so še kobilice, ker se je uže bal za rod človeški. Treba nam je vedeti, da stoji v knjigah zapisano tole: „Kedar ne bode več kobilic, konec bode rodu človeškega." Pravljica pripoveda, da je ostal kosec prsti, ko je bog človeka ustvaril, in s tega ostanka je bog ustvaril kobilice, zato so kobilice ustvarjene človeku za hrano. Arabcem dopušča bog od vseh živalij jesti samo kobilice in ribe, a tako da se ne koljejo. In res jih jedo z največjo slastjo. Ko so jih vprašali, kakošna je ta jed, odgovoril je kalif Omar-ben-el Khotthal: „Da bi le imel vedno poln koš kobilic!"
General Dumas pripoveda, da so kobilice dobra hrana za ljudi, in za kamele. Jedo jih pržene ali kuhane. Suše jih tudi na solncu, meljejo in z moko mešajo ter potem na razne načine pripravljajo. Kamelam po-kladajo posušene ali pržene kobilice. Posušene ali nasoljene kobilice prinašajo v Aziji in Afriki pogosto tudi na trg. V Bagdadu se je uže več potov dogodilo, da je cena mesu pala, kedar so prinesli mnogo kobilic na trg.
Na vzhodu je bil od nekdaj običaj kobilice jesti. Samim Izraelcem je bilo dovoljeno kobilice jesti, kakor stoji v sv. pismu. Tudi sv. Janez Krstnik se je v pustinji po izgledu preroka Amosa hranil s kobilicami. Vsi potniki, kateri so bili v Arabiji, pripovedajo, da so kobilice dobra hrana, in da se more človek ob njih odebeliti. Gotovo pa je, da so kobilice dobra hrana ptičem in drugim živalim.
Starodavni narodi so radi kobilice v zdravništvu upotrebljali. Dioskorid pravi, da je proti kožnej bolezni dobro zdravilo, ako se stegno kobiličino v prah stolče in pomeša s krvjo jarčevo. Ako se pomeša z vinom, pa ni boljšega zdravila proti piku škorpijonovemu. Enakih receptov je bilo še več.