Januš Golec: 10 Hči mariborsLega mesinega sodlnika Ljudaka poveet Iz junaSke dobe obrambe Maribora pred Turkl leta 1532. Pri kratkem opisu Turškega zida je bila omenjena drča, katera je bila strašno nevarna paat za vsakega, kateri bi se lotil napada v dolinici. Na vrhu drče so bili nagrmadeni ogromni kupi kamenja ter hlodov. Ta plaz so sprožili v odlo.ilnem trenutku, zagrmel je z največjo brzino po strmi riži, se izpraznil nad glavami janičarskih kričačev in je pokopal pod Beboj najbolj ropaželjno ter krvoločno sodrgo. Do neba segajoči obupni kriki... Tulenje in ječanje na pol živih ter ranjenih, zaokren na pobeg za podsutimi stoječih ... Tak je bil začetek in konec zadnjega naskoka nad Turfcki zid med Rušami in Falo. Za bežečimi Bosanci in Hercegovci so metali Rušani z obzidja koše čebel. Razljutene živalice so se spustile v gostih rojih za bežečimi In so jih neusmil'jeno pikale. Preganjani vragovi so po Ijudski govorici bežali, kolikor so jih nesle noge, in se drli na ves glas: »Strašne so Stajerske muhe! Bežimo, bežlmo, sicer bomo vsi poginili!« Na Ali pašo v čolnu na Dravi so streljali mušketirji » kroglami, ko je gonil z golim mečem svoje ljudi v boj za posest zida. Verskega odpadnika se ni prijela niti ena od izstreljenih krogel. Po prepričanju o nedotakljivosti paejega sina šine po ljudskem pripovedovanju enemu od krščanskih strelcev rešilna misel v glavo. Z roke snamo zlat blagoslovljen poročni prstan in ga porine namesto svinčenke v cev muškete. Zlati naboj v puški izstreli. Komaj se razkadi oblaček smodnikovega dima, že omahno paša smrtno zadet iz čolna v Dravo, ki ga odnese proti sultanovemu mostu kot prvo sporočilo, da bo bili Turki poraženi tudi pri Turškem zidu. Takoj po pobegu napadalcev so Rušani odprli vrata Turškega zida ter so začeli vlačiti izpod kamenja ter hlodovja ubite ter ranjene Turčine. Mrtve in poškodovane so brez usmiljenja in prizanašanja pometali v Dravo in so na ta način oznanili sultanu Sulejmanu, da Ruše nikakor niso zaostale za Mariborom! Vladarja velike Turčije je silno potrlo, ko je prejel vest, da je priplavalo po Dravi najprej truplo Ali paše v blesteči bojni opremi, za njim pa nešteto mrličev iz vrst bosanskih in hercegovskih janičarjev. Medtem ko je grebel Ali paša kostanj iz žerjavice Turškega zida, tudi njegov v Rušah zaostali mostarski tovariš Moharaed ni držal križem rok. Preprostemu narodu je do danes znano, da se je podal višji Turek iz Mostarja v ruško Marijino cerkev na konju. Kolikorkrat je pogledal kip Marije, je obrnila nevidna moč glavo nevernika tako daleč nazaj, da je moral gledati čisto proč od Matere božje. Pri tem čudežu vzklikne paša: »Verjamem v moč božje porodnice in ji bom prinesel dar, kakršnega ji še ni poklonil nihče!« Dal je napraviti tako veliko in težko svečo, da so jo morall potegniti v cerkev štirje konji. Ob slovesu je naro.il Rušanom, naj od njega podarjeno svečo prižgejo, kadar bo največ ljudi v 8vetišču. Preudarni Rušani so opominjali k previdnosti z ozirom na turški zahvalni dar. Slednjič so se odločili, da ogromne sveče sploh ne bodo prižgali, ampak jo odprli. Sveča je bila votla in napolnjena s tolikšno koli.ino smodnika, da bi bila eksplozija pognala v zrak veli.astno ruško hišo božjo. Mostarski paša je stikal po izpraznjenih Rušah 8 svojimi vojaki tako dolgo, da je naletel na čuvaja ruške Matere božje — župnika Lichtensteina. Zapovedal je duhovnika mučiti z mongolsko brezsrčnostjo in krutostjo. Ker niso končale življenje svetniškemu duhovniku najstražnejše muke in je še vedno zahvaljeval Boga in Marijo, so ga razsekali turški rablji na drobne kose in jih razmetall po vasi. Ob pojavu prvih na vso mo. kri.ečih premagancev izpred Turškega zida v Ruše jo je odkuril tudi mostarski paša Mohamed proti sultanovemu mostu v Bistrici in se pridružil s preostanki Bosancev ter Hercegovcev jedru proti vzhodu se pomikajoče Sulejmanove vojske. Kunigunda ugrabljena Junaški branilci Turškega zida s številnimi begunci nikakor niso takoj verjeli, da bi bil sovražnik resnično pobegnil po prvem neuspelem naskoku, saj so poznali njegovo zvijačnost ter zahrbtnost. Navozili so nov plaz kamenja in polen ter čakali v strogi pripravljenosti, kje se bodo poturčenci pojavili, da ponovno poskusijo, kar jim je prvi. tako bridko spodletelo in končalo v krvi ter smrti. Sovražnika ni bilo dolgo od nikoder. Straža na Gradišču je javila najurnejše gibanje dolgih vrst Turčinov ob bistriškem mostu, ki so se vse pomikale ob Dravi proti vzhodu. Turška vojska je zatonila in izginila bogznaj kam. O kakem večjem premikanju vojaštva pri mostu ni bilo nič več opaziti. Dne 21. septembra popoldne so se začeli motati okrog Viltuša in Bistrice bolj neznatni turški oddelki, kateri so z vso naglico razdirali most, začenši na sredi in proti vsaki strani na levo ter desno. Deske in trame so enostavno metali v reko. Odvezali so od zasidranih čolnov mehove govejih kož, katere so tudi odnesli valovi Drave. Končno so omajali še sidra mlinskih čolnov, poskakali vanje ter odveslali po Dravi proti Mariboru. Sultanovega mostu ni bilo več. Niti en Turek se ni pojavil, da bi jezdil ali se plazil peš proti Rušam. Posadka za Turškim zidotn je resni.no zmagala, domači begunci in pribežniki iz Središča, Ormoža ter Ljutomera so bili rešeni. Radi previdnosti do Bistrice in še dalje poslani izvidniki so se vrnili z veselim poročilom, da jo je prokleti sovražnik s tako naglico odkuril iz Riiš, da niso imeli janičarski jezdeci toliko časa, da bi pripravili, užgali in izstrelili prižigalne puščice v škodlaste ter slamnate strehe in jih podnetili. Prijazne Ruše so ostale radi prenaglega pobega požigalcev in roparjev nepoškodovane. Naleteli so na vasi na razmetane posamezne kose človeškega trupla, iz katerih niso mogli prepoznati, nad kom bi se bile maščevale pobesnele zveri tako ne.loveško. Zmagovalci za Turškim zidom so se razporedili v nekak slavnostni sprevod in se začeli pomikati od utrdbe med ukanjem in prepevanjem proti Rušam, katere so našli skoraj nedotaknjene, kakor so javili izvidniki. Na nasvet mariborske gospodične Kunigunde je zavil zmagoslavni sprevod v ruško cerkev pred noge nebeške Kraljice, ki je uslišala obupne prošnje krščanske raje in ji izprosila tako sijajno zmago nad toliko premočjo nevernikov. V pobožne romarje pretvorjeni zmagovalci so zdrknili na kolena, sklenili roke in iz hvaležnih krščanskih src je puhtela pred glavni oltar nebeške Matere najtoplejša zahvala za pomo. in zmago. Ljudje so jokali veselja, se objemali, peli, molili in kar verjeti niso mogli, da so oteti za dalje časa peklensko zlobnih sovragov. Prva se je spomnila Kunigunda, da bi bila na mestu večerna služba božja 8 petimi lavretanskimi litanijami v slovesno razsvetljeni cerkvi. Iskali so povsod gospoda župnika, ki je ostal edini v Rušah, da bi pazil na Marijino svetišče. Junaškega duhovnika niso mogli priklicati od nikoder. Vsem se je porodila prebridka zavest, če bi bil ostal dušni nastir pri življenju, bi jim on prvi javil odhod divjakov in bi bil organiziral zmagoviti povratek od utrdbe v Ruše. Do glasnega in krčevitega ihtenja je potrlo pobožne molilce prepričanje, da so po vasi razmetani kosi človeškega telesa preostanki mučenika, ki je edini od Rušanov dal življenje za svoje ovčice. Na poziv gospodične Kunigunde so isti večer zbrali oskrunjene svete preostanke, jih očistili, prenesli v krsti v cerkev in objokovali dolgo v noč svetniškepa rnfxa, kateri je rajši pretrpel iz ljubezni do Marije najkrutejge muke in smrt, kakor da bi jo bil zapustil in se rešn z drugimi vred za varni Turški zid. Zbrani ostanki župnikamučenca so bili drugo jutro položeni k počitku do sodnega dne za glavni oltar ruške Marijine cerkve ob ogromni udeležbi otete krščanske raje in z ganljivimi prizori, kakor jih Ruše niso in najbrž ne bodo več doživele. Po pogrebu za sveto stvar do smrti trpinčenega gospoda župnika Lichtensteina se je podala Kunigunda 8 svojimi služabnicami v Vrhov dol pri Limbušu, da pogleda in se prepri.a, kako je z viničarijo njenega očeta. Hvaležni Rušani in begunci so spremljali junakinjo in mater slovenskih beguncev do Bistrice v znak tople hvaležnosti za bodrila, pametne nasvete in pomoč. (DalJ« miedl)