Zapiski, ocene in poročila
PRIIMEK TAVČAR V STATISTIČNI LUČi
O priimku Tavčar so že veliko razmišljali in pisali nekateri zgodovinarji, jezikoslovci in drugi ljubitelji naše preteklosti; zbrali so se v dveh »taborih«: eni izpeljujejo Tavčarja (s pisnimi različicami Tavčer, Taučar, Taučer, celo Tovčarj iz Deutscher, drugi ga enačijo z Davčar (človek, ki je doma iz Davč; ki je prišel iz Davč). Literaturo o priimku je zbral Branko Berčič v monografiji Mladost Ivana Tavčarja (1971), 305; odločil se je za prvo izhodišče (12— 13), ki ga je doslej najtemeljiteje razložil in branil dr. Lovro Sušnik v Loških razgledih (1963), 146—156. Drugo domnevo sta nekaj let pred tem podprla Dušan Ludvik z razlago kr. imena Davče iz nem. »in der Als« (Als = jelša) in z zavrnitvijo možnosti za substitucijo Deu-/ Teu- v Tau-, in Ferdo Gestrin z odkritjem dveh Tavčarjev v mitniških knjigah iz leta 1536, ki sta to-vorila žeblje na Primorsko (JiS 1959/60, 27—28; JiS 1961/62, 58—59).
S Sušnikovo pritegnitvijo še starejšega — zunaj škofjeloškega in selškega zapisa — priimka Tavčar (Urbar za Postojno, 1498 — M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja, 2. del, SAZU, 1954, str. 231) je bilo mnenje o Tavčar = Davčar prepričljivo omajano, saj Davč takrat še sploh ni bilo (skrajno mejo za začetek kolonizacije Davč je premaknil Gestrin do leta 1515); razen tega pa ni mogoče misliti, da bi nem. 1 (Als je zapisano tudi Alis) preko 1 že v začetku 15. stoletja prešel v u (prim. F. Ramovš, Konzonanti-zem, str. 23 in dalje) —• pojav je namreč povezan z moderno vokalno redukcijo, ki jo Ramovš uokvirja v meje 16. stoletja. Vse kaže, da je bil priimek Tavčar konec 15. stoletja že kar ustaljen; urbar ob njem namreč ne navaja krstnega imena, ki je bilo sicer takrat še zmeraj glavno in postavljeno na prvo mesto, npr. Jakob župan, Lovre vidmar ipd.
Glavni napor pa je Sušnik usmeril v dokazovanje pravilnosti domneve Tavčar = Deutscher, ki stoji in pade na dvoglasniku au. Res je, da južnonemškemu eu iz iu — diutisc), ki so ga Slovenci substituirali z aj (ej, oj), ustreza v srednjenemškem pasu au (prim. juž. Neumann : srednj. Naumann : sev. Niemann), toda ali lahko sprejmemo srednjenemški refleks za priimek, ki po svoji pogostnosti prekaša vse druge s prvotnim pomenom »Nemec«? Z narečji sred-
njenemškega pasu so imeli Slovenci le sporadične stike, glavni jezikovni pritisk pa je gotovo prihajal od južnonemških bavarsko-tirolskih kolonizatorjev, fevdalnih gospodov in njihovih pomagačev, katerih izgovor so slovenski domačini posnemali. Ali pa je morda bila usoda naklonjena prav priimku Tavčar, ki je zgodaj zastrl svojo nemško glasovno podobo in ni bil več v družbi drugih Daj carjev in Dajčmanov, ki so še očitno »razkazovali« svoj izvor.
Med močnimi Sušnikovimi dokazi za vzporedni obstoj dvoglasnika au (tudi ou, u, o) so različni priimki tipa Rutar, Rauter, Rov-tar, Rotar ipd., ki imajo skupen izvor v starem riut-, reut-, raut-. Precej se opira tudi na redek koroški priimek Tavčman, ki naj bi podprl vzporedje Dajčar —¦ Dajčman : Tavčar — Tavčman; toda medtem ko je razmerje po pogostnosti v prvem paru 1:5 v korist Dajčmana, je razmerje v drugem paru vsaj 100:1 v korist Tavčarja; znano pa je tudi, da je postal -man(n) že prava pripona, ki je popolnoma enakovredna priponi -er (-ar). Lahko bi dodali še precej drobnih dokazov za obstoj ujevske različice dvoglasnika; na to bi kazali redki priimki Tučman, Tucman, Dučman, Ducman (verjetno tudi Tuček, Tučič, Tučko, Dučič, Du-cičj in nekatere dvojice priimkov, kot so Najvirt : Nauvirt, Lajtgeb : Lautgeb, Naj-zer : Nauzer, priimek Navrot (iz nem. neu -f raut (reut) ipd., med katerimi so tisti z -aj- številčno precej močnejši. Toda vsi ti drobci še niso dokaz za domnevo Tavčar = Deutscher.
Predno bi predlagal doslej zanemarjeno ali odklonjeno rešitev za razlago izvora priimka Tavčar, si oglejmo, v kakšni obliki so zastopani »Nemci« v današnjem slovenskem priimkovnem fondu. Frekvenco nad tisoč doseže samo priimek Nemec (Nem-ček, Nemčič, Nemeček, Nemšak; v Pomur-ju je po nekaj deset priimkov Nemeš, Ne-met, Nemeth (madž.)j; vendar Nemec lahko skriva v sebi vsaj tri izvore: vzdevek za nemega človeka (kot Sepec, Gluhak, Gluhar, Slepec, Mutec ipd.), etnonim Nemec, prevod katerega od številnih ostankov iz Deutsch-. Po nekaj sto Slovencev se piše Dajčman, Dečman, Dešman, Dežman, h katerim lahko prištejemo še maloštevilne »odkruške« s slovenskimi priponami, npr. Dečnik, Dejčnak, Dejčnjak, Dečar, Dečov-
167
nik, Dešnik, Dešnikar, Dežnak, Dežnik, Dežnikar (dežnik je lahko pomagal samo pri kakšni mladi predelavi). V ta krog vabi tudi priimek Deško (iz Tedesko), ki ga najdemo na Goriškem (prim. F. Bezlaj, Začasni seznam slovenskih priimkov, SAZU, 1974). Sušnik omenja tudi priimek Dovečai (Dovečer), ki je precej razširjen na slovenskem vzhodu, in naj bi bil dejevska različica Tavčarja (Dovčar, Davčar). To pisano podobo naj dopolnijo še redki priimki Tajč, Tajčar, Tajčman, Dajč, Dajič, Daič, Dajčar, Dojčman, in nekaj takih, ki so ostali deloma pri nemškem pravopisu npr. Deuš, Deučer, Deučman.
Iz vse te gmote malofrekventnih in glasovno razkropljenih priimkov, ki pa vsi kažejo na slovensko-bavarsko substitucijo dvoglasnika (aj, ej, oj), se dviga od prvih zapisov glasovno najbolj čisti »Nemec« Tavčar, ki se s frekvenco nad 1300 uvršča v prvo stotino slovenskih priimkov. (Podatke mi je po ljudskem štetju 1971 posredoval P. Jakopin.) Toda ali lahko spričo
nezasedenosti različice Davčar brez pomisleka pristanemo na razlago Tavčar =¦¦ Deutscher? Najbrž se bo le treba oprijeti zanemarjene domneve, da je Tavčar prvotno pravzaprav iavšar, ki je izkazan tudi v priimku Menic. K tej misli nas spodbujajo priimki Tauš, Taušič (Tavš, Tavšič) in manjkajoči priimek Taušar, ki se skriva v Tavčarju (menjava š-č je bila splošna). Tak priimek (po opravilu, funkciji, poklicu človeka — mogel bi biti tudi vzdevek) so lahko dajali Slovenci na podlagi svoje ljudske izposojenke tavšati, ali Nemci po svojem glagolu tauschen (menjavati). Razlaga bi tudi ustrezala poklicu, ki so ga opravljali nekdanji Tavčarji, ki so tovorili in prenašali blago (Gestrin) in ga vsaj sprva verjetno bolj menjavali kot prodajali. Ker pa tako množični priimki niso mogli nastati le enkrat in na enem mestu, ni izvzeta možnost, da se je prvotni Taušar križal z Deutscberjem in da so priimek po ljudski etimologiji pozneje povezovali tudi s prebivalcem Davč.
F.  Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
168