Darja Zaviršek
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ
Kolegice na centru za socialno delo so mi re-
kle, da naj parkiram avto, ko delam obiske v
romskem naselju, da bom lahko hitro speljala,
če bom morala pobegnit. (Osebni pogovor,
2005.)
Na razgovoru za posvojitev romskega otroka
iz Makedonije me je strokovna delavka na
svetovalnem centru vprašala, če se zavedam,
da so Romi slabi v šoli in hitro spolno dozo-
rijo. (Osebni pogovor, 2004.)
Predolgo smo govorili, da imamo multikul-
turno družbo, kjer bodo ljudje sami našli
pot drug do drugega. Bili smo preveč naivni
v razmišljanju, da bodo ljudje v družbi sami
po sebi živeli skupaj. (Nizozemska ministrica
za priseljence Rita Verdonk, 2004.)
UVOD
Skupna značilnost nekaterih »starih« zahodnih
demokracij in držav vzhodnoevropskih »novih
demokracij« je med drugim ta, da so do pojavov
rasizma brezbrižne. Eden takih primerov je Ni-
zozemska, ki je na lovorikah pregovorne »strpne
družbe« gradila multikulturnost, ne da bi opazila
strukturne značilnosti tlečega rasizma med ljud-
mi.' Taje na politični vrh naplavil skrajno des-
ničarskega politika Pirna Fortuyna v letu 2002,
se izrazil v napadu na levega filmskega režiserja
Thea van Gogha, ki gaje leta 2004 ubil islamski
fundamentalist, in se eklatantno razbohotil v
številnih povračilnih ukrepih nizozemskega pre-
bivalstva, kot so bili požigi islamskih verskih in
drugih objektov.
Da bi te dogodke bolje razumeli, si moramo
priklicati v spomin znano družboslovno ugotovi-
tev, da se makro socialni dejavniki ali strukture,
kot je rasizem, proizvajajo v interakcijah. V njih
pa so ključne rutina in prakse ponavljanja, ki
ustvarjajo socialne strukture in imajo velik po-
men pri današnjem rasizmu. Niti politiki najbolj
znanih zahodnih demokracij niti politiki novih
demokracij tega še niso vzeli resno in se še
niso začeli zares ukvarjati z vprašanjem, kako
zajeziti rasizem, ki se zdi zgolj nedolžen izraz
»individualnega« rasizma »neuravnovešenih«
posameznikov. Tudi v socialnem delu in drugih
socialnih znanostih naletimo na fenomen zmanj-
ševanja pomena, namesto da bi socialne delavke,
učiteljice, psihologi in drugi zavzeto prepovedali
rasizem, politiki in policaji pa kaznovali vsakda-
nje prakse rasističnih napadov tako med lastnimi
ljudmi kot v družbi nasploh.
Na Nizozemskem pa tudi po državah vzhodne
Evrope verjamemo v obstoj multietnične enako-
sti, kije eksplicitna norma, implicitno pa se v res-
nici predpostavlja etnični ali kulturni hierarhični
red. Kot je bila nekoč prisotna rasna hierarhija,
obstaja sedaj etnična hierarhija.
RASIZEM KOT PROCES
S pojmovanjem rasizma kot procesa želimo v
prvi vrsti poudariti, daje treba rasizem spremlja-
ti v njegovi zgodovinski kontinuiteti. Ta pokaže,
da ne obstaja en sam rasizem, temveč da imajo
rasizmi svoje zgodovinske izvire, značilnosti
in specifične manifestacije. Ker pojem rasizma
ne želimo povezovati z družbeno konstrukcijo
»ras«, temveč s konceptom moči, bomo uporabili
zelo uporabno definicijo, ki pravi: »Rasizem te-
melji na poniževanju ljudi, ki jim glede na izvir
pripisujemo negativne lastnosti, in na poveliče-
vanju tistih, ki jim glede na izvir pripisujemo
251
DARJA ZAVIRŠEK
pozitivne lastnosti. Pripisane pozitivne lastnosti
naj bi obenem potrjevale ideale lepote, kreposti,
inteligence in premišljenosti skupine, ki velja za
dominantno« (Rommelspacher 1995: 39). Ta
definicija že predpostavlja, da ima skupina, ki
»pripisuje«, več družbene moči kot tista, ki je
označena, in da se v rasizmu vedno artikulirajo
zahteve po moči. Kulturni determinizem je na
primer v 70. letih 20. stoletja zagovarjal pre-
pričanje, da sta revščina in počasni napredek
posledica specifične »kulture« temnopoltih ljudi,
ki jih ovira, da ne dohajajo »spretnejših« azijskih
priseljencev. Temnopolte ljudi so obsojali, da
ne razvijajo vrednot belega srednjega sloja, kar
lahko opredelimo kot kulturni imperializem, saj
predpostavlja, da so zahodnoevropske vrednote
belih ljudi nekaj pozitivnega in nevprašljivo do-
brega za vse. Čeprav je deloma še vedno prisotna
genetsko-biološka interpretacija o inferiornosti
temnopoltih ljudi, je teorija kulturnih razlik,
socialne neustreznosti in tehnološke manjraz-
vitosti bolj razširjena.
Essed (1991) to poimenuje kulturalizacija
rasizma, kar je po njenem mnenju značilnost
pluralnih pogledov na družbo, ki so značilni za
obdobje od 60. let 20. stoletja naprej. Po njenem
mnenju naj bi v Združenih državah Amerike črna
diaspora doživljala najprej odkrito suženjstvo,
potem zmanjšanje rasizma in njegovo prelevitev
v kulturni rasizem.
Zahteve po moči ustvarjajo podobe »tujosti«
in spreminjajo posameznike in posameznice in
skupine v »notranje« ali »zunanje« tujce (Gold-
berg 1993, Zaviršek 2000). Notranji in zunanji
tujci so vedno manjšine, rasistične podobe pa
se navidez zgolj po naključju vežejo prav na te
manjšine. Večina ljudi na primer doživlja vrsto
neugodja v zvezi s prisilo dela, vendar je samo
hendikepiranim osebam, Romom in revnim
ljudem pripisano, da živijo na račun drugih, da
so leni, nekoristni in v breme. Neugodje, ki ga
sprožajo norme discipline in dela, potlačimo
tako, da projicira željo po brezdelju v manjšino,
ki postane nevarna za širjenje »lenobe«. Podo-
bno večina ljudi doživlja nelagodje v zvezi s
partnerskimi izbirami (kar dokazujejo ločitve,
nasilje nad ženskami in otroki, psihične zlorabe,
umori v družinah, število sodnih primerov zaradi
družinskih nesoglasij ipd.), vendar so nekdaj
samo ženskam z otroki, ki niso bile poročene,
pripisovali nemoralnost in razvrat. Zaradi so-
cialistične ekonomije, feminističnega gibanja
in demokratičnih modernizacijskih premikov
po Evropi ženske z otroki večinoma niso več
predmet rasističnih artikulacij, so pa to še vedno
homoseksualci, ki kršijo normo heterospolnosti.
Pripisovanje promiskuitete, nemoralnosti in
možnosti spolnih okužb je izraz nelagodja z
normami, ki imajo vedno funkcijo zatiranja in
samozatajevanja. Eden najboljših primerov je
bil nizozemski skrajno desničarski politik Pim
Fortuyn (ubit leta 2002), zagovornik fašizma in
rasizma, ki je bil sam homoseksualec in s tem
tudi možna tarča rasističnih napadov. Fortuynova
osebna naravnanost proti pripadnikom entičnih
skupin na Nizozemskem je postala rasizem šele,
ko je postala kolektivna in se je institucionalizi-
rala s političnim delovanjem.
Čeprav nekateri teoretiki razlikujejo med
osebnim (individualnim) in strukturnim (institu-
cionalnim) rasizmom, ki se manifestira v institu-
cijah (Dominelli 1995), pa ta primer potrjuje, kar
poudarja tudi nizozemska teoretičarka Philome-
na Essed (1991), da ta ločnica ni vedno uporabna.
Namesto ločevanja med »institucionalnim« in
»individualnim« rasizmom sama poudarja, da
osebni rasizem ne more v resnici učinkovati, če
ni tudi kolektivni in ne izraža skupinske moči.
Namesto o »sistemskem« rasizmu kot stični točki
med strukturnimi in interakcij skimi oblikami
rasizma, ki živi v institucijah, govori Essed o
»vsakdanjem rasizmu«, ki pomeni izkušnjo
rasizma v določenem socialnem kontekstu. Ta
pojem po njenem mnenju presega ločevanje na
institucionalni in individualni rasizem.
Vsem rasizmom je skupno, da vključujejo
makro (strukturno-kulturno) in mikro dimenzi-
jo, ki sta med seboj povezani. Makro dimenzija
upošteva rasizem kot sistem socialne neenakosti
in kot zgodovinski proces, ki se ustvarja in po-
navlja prek rutinskih praks. Z mikro perspektive
lahko ugotavljamo razloge, pomene in generira-
nje rasizma. Na miko ravni lahko prakse, naj se
zavedamo njihovih posledic ali ne, opredelimo
kot rasizem le, če so konsistentne z našo ved-
nostjo o obstoječih makro strukturah rasne ne-
enakosti v sistemu. Prakse torej dobijo definicijo
rasizma le, če aktivirajo obstoječo strukturno
neenakost v sistemu.
Rasizem je oblika skupinske moči, ki obstaja
tako dolgo, dokler ostane skupina skupaj. Ljud-
je iz skupine, ki ima strukturno moč (skupina
»mi«), imajo tudi osebno večje občutke samoza-
vesti, gotovosti, varnosti, ki jim jo daje že zavest,
252
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACII
da pripadajo skupini, ki ima moč. Beli ljudje, na
primer, jemljejo »belo« barvo kože kot normo,
zato sploh ne opazijo, »da so beli«, ali narobe, če
je večina bela, pozabimo, daje bil v razredu tudi
»temnopolti« učenec. Zaradi te samoumevnosti
ima dominantna skupina strukturni dobiček
od samega rasizma, ne glede na to, ali vsi njeni
člani sprejemajo rasizem ali ne. Čeprav je na
primer dominacija belih ljudi nad temnopoltimi
sistemska dominacija (posledica kolonialnega
rasizma iz časa kolonialnih osvajanj, kjer je bila
rasistična ideologija uporabljena kot opravičilo
za zavojevanje), beli ljudje obvladujejo temno-
polte s tem, da se ne zavedajo, da je ves sistem
strukturiran tako, da varuje interese belih Ijudi.^
Poleg vloge ideologije v sistemu paje treba videti
tudi razlike v osebnem prispevku k rasizmu in
njegovi reprodukciji. Posamezniki so glede na
spol in razred različno vpleteni v reprodukcijo
rasizma v vsakdanjem življenju. Gre torej za
vprašanje lokacije moči v določeni situaciji. Več
ko ima kdo dostopa do moči v sistemu, hujše
posledice ima njegova rasistična praksa. Več ko
imajo osebe dostopa do znanja o naravi domi-
nacije, večja je njihova odgovornost za rezultate
njihove prakse.
Rasa je torej ideološki konstrukt, rasizem
pa ideologija, struktura in proces, v katerem
neenakosti, inherentne širši socialni strukturi,
pojasnjujemo na determinističen način (z bio-
loškimi posebnostmi), ki so dobili ime »rasa«
ali »etnična« skupina, včasih pa tudi »kultura«.
Rasizem, ki deluje prek zakonodaj in pravil in
prek regulacije in alokacije resursov, je tudi
proces, ki v praksah vsakdanjega življenja pro-
izvaja predsodke in konkretne akcije (kot je to
diskriminacija).^
VIRI NIZOZEMSKEGA RASIZMA
Današnji nizozemski rasizem je kompleksna
kombinacija kolonialnih vzorcev (Nizozemska
ima zgodovinsko izkušnjo izkoriščanja Afri-
čanov na Karibskih otokih in v Južni Afriki),
dekolonizacije, strukturne marginalizacije med
migracijami z juga proti severu po drugi svetovni
vojni in kulturne asimilacije v okviru zahodnega
pluralizma. Predstavitev nizozemskega primera
smo izbrali zato, ker lahko s pomočjo obstoječih
analiz pokažemo izvire rasizma, njegovo vsak-
danje zanikanje in delujoči vsakdanji rasizem.
in tudi zato, ker v globalizacijski soodvisnosti in
»pomanjšanih« geografskih razdaljah dogodki v
eni državi vplivajo na dogajanje v drugih evrop-
skih družbah.
Čeprav je rasizem povsem prikrit in zanikan,
ima večina temnopolith priseljencev najslabšo
izobrazbo in najslabša delovna mesta. Tega,
poudari avtorica, ne pojasnjujejo z rasizmom,
temveč s »socioekonomskimi dejavniki« in
»kulturnimi razlikami«. Prav temu lahko rečemo
vsakdanji rasizem.
Kot smo zapisali, korenini današnji rasizem v
obdobjih kolonialnega zatiranja in vzpostavitve
meje med »belimi« in temnopoltimi ljudmi. Ne-
kateri poudarjajo, da so predsodki proti črnim
ljudem obstajali že v 16. stoletju, ko so Evropejci
uporabili milijone mladih Afričanov za delovno
silo. Ideje o beli dominaciji pa so dodobra utrdile
tudi biološke in antropološke teorije. V vsakem
primeru je šlo za vzajemni proces, bodisi da je
bilo najprej zatiranje, ki je prineslo ideologijo
in predsodke, ali da so bili najprej »znanstveni«
koncepti, ki so spodbudili zatiranje. Šlo je za pro-
cese, ki v Evropi niso poudarjali homogenizacije,
temveč so razlike, na temelju napihnjenih razlik
pa so lahko zatirali manjšinske skupine, ki so
jih začeli poimenovati »obrobne«, »drugačne«,
»etnične« in »rasne«. Ta naravnanost je ostala
do današnjih dni.
Na Nizozemskem živi 14 milijonov prebival-
cev, med njimi okoli 5 odstotkov temnopoltih
ljudi iz nekdanjih kolonij in mediteranskih pri-
seljenih delavcev. Po neodvisnosti Indonezije leta
1949 je prišlo na Nizozemsko okoli 28.000 ljudi
evropsko-indonezijskega rodu z nizozemskimi
potnimi listi, ki so bili prisiljeni emigrirati po
padcu kolonialnega sistema. Evro-Indonezijci so
bili opisani kot primitivnejši, obiskovati so morali
tečaje kuhanja in higiene, kar je veljalo zlasti za
ženske."^ Poleg belih kolonialnih gospodarjev
je moralo oditi tudi okoli 12.500 Molukancev
(domačinov zvečine krščanske veroizpovedi s
skupine indonezijskih otokov v zahodnem Paci-
fiku), ki so v času holandske dominacije služili
kot vojaki in se borili na holandski strani proti
indonezijskim nacionalistom.^ Tudi ti so morali
z družinami zapustiti državo po razglasitvi
neodvisne Indonezije. Danes je na Nizozem-
skem 40.000 Molukancev. Njihova integracija
v holandsko družbo je bila strukturirana prek
razredne, spolne in rasne diskriminacije.
Vprašanje ras in odnosa do temnopoltih ljudi
253
DARJA ZAVIRŠEK
se je tako iz kolonij dokončno preneslo na Nizo-
zemsko. Biološko definirani stereotipi o črnih
ljudeh so se ponovno aktivirali in preoblikovali
v kulturno definirane predsodke. Biološke stere-
otipe, da so črnci necivilizirani, grdi, umazani,
agresivni, so prevedli v kulturne predsodke, po
katerih so leni, pasivni, glasni in nepripravljeni,
da bi se asimilirali, čeprav izkoriščajo koristi
države blaginje.
V	70. letih so prišli delavci iz Italije, Španije,
Grčije, ko pa seje življenjski standard teh dežel
povečal, so začeli prihajati delavci iz Turčije
in Maroka. Njih je skupaj z družinami okoli
32.000.
V	70. letih so prišli tudi delavci iz nekdanje
kolonije Surinam v Karibskem morju (okoli
210.000), ko je prišlo tam do ekonomske krize.
Nizozemska dominacija in izkoriščanje prebival-
stva na Surinamu sta trajala 400 let. Njihov status
je bil od samega začetka slab, bili so izključeni
in marginalizirani na trgu delovne sile. Eden od
kolonialnih ostankov je zanikanje surinamske
kulture, obenem pa to zanikanje trči na koncept
»kulturnega pluralizma«, ki ravno povzdiguje in
poudarja »razlike«.
Tako kot Evro-Indonezijci v 50. letih so tudi
Surinamčani v 70. letih naleteli na diskriminacijo
na trgu delovne sile in asimilacijsko politiko pri
iskanju stanovanja in na področju izobraževanja.
Oblast je izvedla asimilacijo tako, da je Evro-
Indonezijce razselila po deželi. Ker se jim to
pri Surinamcih ni posrečilo, so jih prostorsko
segregirali. Danes živijo centralizirano v velikih
mestih.
V	80. letih je na Nizozemskem prišlo do izred-
nega povečanje brezposelnosti med temnopoltimi
priseljenci, kar je bila med drugim tudi posledica
diskriminacije temnopoltih ljudi na trgu delovne
sile. Začelo se je govoriti o kolonialni dediščini
kot o »nizozemskem tovoru«, ki ga morajo ure-
diti tako, da »pomagajo črnim ljudem«, da se
asimilirajo v moderno družbo. Ta ideologija je
pojenjala proti koncu v 80. let 20. stoletja. Po-
tem se je razširila ideja kulturnega pluralizma,
ki je zavrnila biološke razlike med ljudmi ter
poudarjala »enakost«, vendar ob upoštevanju
»kulturnih razlik«. Tudi teorija kulturnih razlik
je predpostavljala hierarhični red med kulturami.
Pluralizem je po tem konceptu mogoč le, če črni
ljudje sprejmejo pravila bele dominantne več-
ine, njihove vrednote in norme. Vlada je jasno
izjavljala, daje kulturni pluralizem nujen in da
mora biti imigrantom dovoljeno ohraniti kulturno
identiteto, dokler ubogajo nizozemski pravni red.
Nizozemska ideologija pluralizma temelji v 19.
stoletju, koje institucionalizirala religiozne raz-
like v družbi. Essed (1991: 15) poudarja, da so
ključni pojmi v nizozemskem diskurzu o rasah
in etničnih odnosih »kultura«, »etničnost«, in
»multietničnost«, ne pa »rasa« ali »moč«.
KONCEPT VSAKDANJEGA RASIZMA
Čeprav Nizozemska ideološko ni rasistična dru-
žba, imajo temnopolti ljudje, kot smo opisali
zgoraj, vendarle izkušnje rasizma v vsakdanjem
življenju. Enega najzanimivejših konceptov, ki
so nastali ob analizi te strukture, je razvila Phi-
lomena Essed (op. cit.): »rasizem v vsakdanjem
življenju« ali vsakdanji rasizem.^ Po Essed (op.
cit.: 50) je rasizem integriran v vsakdanje prakse
in razmerja moči, ki jih jemljemo za samoumev-
ne in se o njih ne sprašujemo. Ko se rasistični
pojmi in akcije vključijo v reprodukcijo sistema,
začne sistem reproducirati vsakdanji rasizem. Za
avtorico, nizozemsko teoretičarko, se vsakdanji
rasizem ustvarja vsak dan znova v konkretnih
praksah: »Vsakdanji rasizem je rasizem, vendar
ni vsak rasizem vsakdanji rasizem« (op. cit.: 3).
Avtorica raziskuje tako strukturo in ideologijo
kot sile, ki delujejo v vsakdanjem življenju in
reproducirajo rasizem. Vsakdanji rasizem je
kompleks praks, ki so heterogene glede na spol
in razredne razlike, obenem pa se trudi biti
uniformen. Je torej proces, kjer (a) socializirani
rasni pojmi postanejo integrirani v pomene, ki
delajo prakso razumljivo, (b) prakse z rasistič-
nimi implikacijami postanejo same domače ter
se ponavljajo in (c) se rasna in etnična razmerja
aktualizirajo in reproducirajo v teh rutinskih in
domačih praksah v vsakdanjih situacijah (op.
cit.\ 52).
Essed je naredila zanimivo raziskavo skritega
rasizma na Nizozemskem, ki temelji na konceptu
izkušnje. Intervjuje je opravljala med leti 1985 in
1986, zajela pa je 55 temnopoltih žensk, starih
od 20 do 45 let (z dvema izjemama). Intervju-
vanke so bile iz dveh velikih mest v Kaliforniji
in na Nizozemskem (27 žensk iz ZDA in 28 iz
Nizozemske). Tretjina je bila študentk, ostale
pa so že imele poklic. Nivo izobrazbe ameriških
intervjuvank je bila od magisterija do doktorata,
na Nizozemskem pa je bilo takih z doktoratom
254
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ
le nekaj. Večina osebnih izkušenj intervjuvanih
žensk o izkušnjah rasizma v njihovem življenju
je bila povezana tudi z vprašanjem spola. Šlo je
za rasizem s spolno specifičnimi dimenzijami
{gendered racism).
Za avtorico so izkušnje dober vir raziskoval-
nih informacij, saj vključujejo vsakdanje izkuš-
nje, obče znanje o rasizmu, ki je pomembno, da
ocenimo, ali je mogoče dogodek generalizirati,
in mnenja, torej verbalne rekonstrukcije izkušenj.
Mnenja o rasizmu umestijo pripovedovalca iz
osebne izkušnje v socialni kontekst vsakdanje-
ga življenja in specificirajo dogodke. Vsakdanji
rasizem ni nikoli singularna, temveč vedno
pluralna forma; je kompleks vzajemno delujočih
kumulativnih praks in situacij. Vse to implicira,
da so različni ljudje različno vpleteni v proces
vsakdanjega rasizma, glede na njihov spol, razred
ali socialni status in druge dejavnike, ki določajo
strukturo njihovega vsakdanjega življenja.
Glede na ta teoretski okvirje avtorica vklju-
čila v intervjuje nekaj kategorij, ki so rabile kot
analitična shema kvalitativnega raziskovanja:
1.	makro in mikro dimenzije rasizma, kijih
je analizirala prek splošnih trditev o situacijah in
ravnanjih in trditvah o specifičnih dogodkih,
2.	opisi rasističnih dogodkov, rekonstruira-
nih s pomočjo identifikacije socialne situacije
(kontekst, akterji rasizma, opazovanj rasističnih
dogodkov, ravnanja).
3.	različni tipi izkušenj, pri katerih je raz-
likovala med pričanji o situacijah in posrednimi
informacijami o njih,
4.	uporaba znanja ali hevristike primerjanja
dogodkov, kar je analizirala prek interpretacij
(npr.: »Razumela sem, da...« »Kar seje dogajalo,
je ...«), evalvacije in argumentacije (na temelju
vednosti o rasizmu, sklepanja, primerjav) (op.
cit.: 69-70).
Scenariji rasizma vključujejo vednost, ki
si jo ljudje delijo o dogodkih, pravilih, delcih
dogodkov in o konvencijah, kaj velja za spre-
jemljivo. Tako tudi v novih situacijah prevladajo
stari scenariji. Ti vključujejo obča pričakovanja o
»normalnem« poteku dogodkov v določenem tipu
situacije (na primer, če gre ženska afriškega rodu
iskat stanovanje), pa tudi pričakovanja, povezana
s tem, kar lahko »gre narobe« v rasnih situacijah
(ženska afriškega rodu gre iskat stanovanje v
agencijo, kjer delajo belci). Po avtorici je obča
vednost o rasizmu sestavljena iz dveh komponent,
generalizacije določenih tipov rasističnih epizod
(scenariji rasizma) in abstraktne vednosti o pro-
cesih in mehanizmih rasizma (op. cit.: 76)
SPOLNO SPECIFIČNI RASIZEM
Ena od številnih zgodb, ki jih je analizira Essed,
da bi pokazala, kako odkrivati »vsakdanji rasi-
zem«, je zgodba o Rosi N., ki govori o mikro
svetu vsakdanjega rasizma. Rosa je bila rojena
v Surinamu leta 1951 in ko ji je bilo 10 let, je
izgubila starše. Posvojila jo je teta (mamina
sestra), živela je še s štirimi drugimi deklicami.
Visoko šolo je končala v Surinamu in dobila je
štipendijo za študij medicine na Nizozemskem.
Po diplomi se je izobraževala na področju me-
dicine starih ljudi in raziskovala. Poročila se je
z nizozemskim arhitektom. Je nadarjena, ima
zaposlitev in zdi se, da se ji obeta dobra kariera.
Je »uspešna črnka«. Na prvi pogled se zdi, da
rekonstrukcija vsakdanjega rasizma ne potrdi
tistega, kar se nam zdi, da je rasizem. Rosa ni
bila nikoli fizično preganjana in nikoli ni bila v
življenjski nevarnosti. Nikoli je niso odpustili
in le enkrat je doživela sovražni govor, ko jo je
nekdo ozmerjal za »črno kurbo«. Na oddelkih
bolnice so jo pacienti večkrat imeli za čistilko
ali prostitutko.
Srčika vsakdanjega rasizma je po avtorici
prav nevidnost zatiranja in neobčutljivost za
izredno vztrajnost Rose N. Zavračanje, iz-
ključitev, problematiziranje, podcenjevanje in
druge neenakosti so navadno vključene v pojem
»normalnega« življenja in postanejo nevpraš-
Ijive. Essed to poimenuje »zgodba zatiranja v
preobleki vsakdanjega življenja« (op. cit.: 146).
Rekonstrukcija njene življenjske zgodbe je poka-
zala nekaj elementov »vsakdanjega rasizma«. Če
hoče omeniti, »problematizirati rasizem«, mora
svoja »stališča zastopati zelo dobro«, »sicer te na-
padejo in zasmehujejo« (op. cit.: 146). Rosa N. je
intervjuju je povedala: »Težko je razumeti, kako
so lahko rasistične (ali seksistične) šale smešne,
razen če z drugimi deliš sklepe, ki ležijo pod
njimi« (op. cit.: 172). Du Bois (1969) je poudaril,
da so črni ljudje iz generacije v generacijo razvili
t. i. »dvojno zavest«. Črni ljudje druge, tretje
generacije in poznejših sprejmejo kulturno inter-
pretacijo rasizma in realnosti, ki je razširjena
v dominantni skupini. Po drugi strani pa jim
njihova lastna konstrukcija realnosti in izkušnja
dajeta drugačno vednost in zavest.
255
DARJA ZAVIRŠEK
Po avtorici vsakdanji rasizem sestavljajo:
•	kognitivne izkušnje, ki obsegajo vse tisto,
kar človek čuti, verjame ali ve, da se neprestano
dogaja, ali pričakuje, da se lahko zgodi tudi
njemu; pod površjem socialne realnosti je stalni
pritisk, ki se lahko aktivira tako pogosto, da ob-
likuje občo izkušnjo v spominu;
•	evropocentrizem in pritisk asimilacije;
•	podcenjevanje, ki se kaže v Rosini izjavi,
da ne sme biti manj odlična, če hoče ohraniti
pozicijo, ki jo ima.
Čeprav tudi mnogo drugih ljudi živi z grož-
njo, da ne smejo propasti, je pri Rosi še nova
dimenzija. Če zataji, bo to razumljeno kot
napaka črne ženske. Napaka se nalepi na že
obstoječo implicitno stigmo in na prikrite stere-
otipe, ki se vežejo na barvo kože. Patologizacija
je pogosto hujša izkušnja kot inferiorizacija, saj
implicira, da se mora nekaj pozdraviti in postati
»normalno«.
V Rosini zgodbi se prepletata rasizem in sek-
sizem (predpostavka, da je temnopolta oseba v
bolnici bodisi čistilka ali prostitutka). Tudi druge
intervjuvane v raziskavi Philomene Essed so
imele izkušnje tako seksizma kot rasizma, včasih
več enih, včasih več drugih. Zato se avtorica
zavzema za pojem spolno specifičnega rasizma
(gendered racism), ki ga doživljajo temnopolte
ženske. Tudi zgodnje feministke, ki so bile bele,
so reproducirale rasistične obrazce, doživljale pa
so tudi seksizem črnih moških. Pri belih ženskah
je bilo značilno zlasti pokroviteljstvo, pa tudi
ekonomsko izkoriščanje. Temnopolte ženske so
opravljale najnižja dela (čistilke vlakov, stranišč,
hodnikov, služkinje, varuške belih otrok). Delale
so stvari, ki jih bele ženske niso hotele več oprav-
ljati, in bile so spolno izkoriščane. Tudi ideal žen-
ske lepote je bele barve; temnopolta ženska nima
veliko prostora za pozitivne podobe. Stereotip
bele ženske je bil, da je pasivna, šibka, odvisna
in monogamna; stereotip temnopolte ženske
pa je bil, da je aktivna, močna, dominantna,
promiskuitetna in trda delavka. Ta stereotip je
vključeval tudi mit o matriarhatu črne ženske, ki
dominira v gospodinjstvu. V kulturi, kjer sta bili
in sta agresivnost in dominantnost definirani kot
pozitivni, če gre za belega moškega, postaneta
izrazito negativni, če gre za črno žensko. Na
makro družbeni ravni spolno specifični rasizem
deluje tako, da so temnopolte ženske marginali-
zirane kot kulturno problematične in ovirane v
socialni mobilnosti.
SKLEP
Nizozemski rasizem deluje torej prek diskurza
tolerantnosti ali strpnosti. Dominantna skupina
sklepa, da so nizozemske norme in vrednote
superiorne in niso subjekt sprememb. To opazi-
mo tudi pri nas. Diskurz tolerantnosti prekriva
praznino obljub o kulturnem pluralizmu.
Ti primeri nas silijo, da se ponovno spomni-
mo na koncept multikulturalizma, ki je danes
tako kritiziran, kot sta pojma demokracija ali
človekove pravice. Za multikulturalizem je
kultura kolektivna socialna entiteta, »gibanje
za spremembo«, ki se bori proti kulturni he-
gemoniji dominantne skupine ali vladajočega
razreda, pa se konstituira zlasti prek dominantne
kulture (Turner 1993). Je gibanje proti zatiranju
različnih skupin v etnično mešanih kulturah.
Kritični multikulturalizem poskuša uporabiti
kulturne razlike kot temelj za to, da izziva in
relativizira temeljne pojme in principe, ki so
skupni tako dominantni kot manjšinski kulturi,
in se približuje ideji »demokratične kulture«, ki
se poskuša odmakniti od kulturnih hierarhij, o
katerih govori Essed. Zdi se, da je to eden od
možnih odgovorov na sedanje neenakosti in
vsakdanji rasizem.
256
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ
OPOMBE
' Medtem ko je Nizozemska trdila, da rasizma pri njih nikoli ni bilo, so Združene države Amerike
trdile, da rasizma ni več.
^ Spomnimo se samo idej, ki so v tistem času znanstveno ugotavljale obstoj različnih ras. Beli
krščanski človek je videl sebe kot krono stvarstva in najboljši proizvod človeške zgodovine in
civilizacije v odnosu do »nerazvitih« in »neciviliziranih« črnih ljudi. Ker te podobe živijo naprej
in se kar naprej obnavljajo v pravljicah, pesmih, umetnosti in znanosti, so se tako utrdili v zavesti
zahodnega človeka, da je vsak od nas ponotranjil dele rasistične strukture.
^ Predsodki so nenaklonjenost, ki temelji na napačnih in zastarelih generalizacijah. Lahko so le
občuteni ali tudi izraženi. Naravnani so na skupino ali na posameznika, ki je član te skupine,
njegovi elementi pa so občutek večvrednosti, pojmovanje, da je deprivilegiranan skupina (»rasa«)
intrinzično drugačna ali tuja, občutek, da je pravično, če na določenih področjih obstajajo pri-
vilegiji ali prednosti, strah in nezaupanje, da hoče podrejena »rasa« določene prednosti pred
dominantno skupino.
^ Evro-Indonezijci so prišli v deželo, ki je že imela izkušnje z rasizmom, saj so bili v začetku 20.
stoletja znani rasistični izgredi v Amsterdamu in Rotterdamu proti kitajskim priseljenim delavcem,
v času velike recesije pa so bili tudi prisilno deportirani.
^ Molukanci so bili rekrutirani v nizozemsko vojsko proti koncu 19. stoletja (večina moških je bila
z otoka Ambon), da bi zagotovili nizozemsko dominacijo nad indijskim prebivalstvom. Šlo je za
vojaško strategijo kolonialistov, ki so si s političnim razdorom med lokalnim prebivalstvom zagotovili
dolgotrajno oblast. Nizozemci so Molukancem zagotovili višji socialni status in šolsko izobrazbo,
v zameno pa so zahtevali vojaško udejstvovanje. Posledica tega je bila, da so tako Japonci, ki so
okupirali Indonezijo med drugo svetovno vojno, kot indonezijski nacionalisti v njih videli sovražnike
in kolaboracioniste. Imenovali so jih tudi »črni Holandci« (prim. Allen, Loubert 2005).
^ Struktura vsakdanjega življenja je heterogena, zanjo so značilni ponavljanje, »normalnost«, pri-
čakovanost, običajnost. Vsakdanje življenje določajo najrazličnejši družbeni odnosi, ki oblikujejo
vsakdanje prakse, te pa obstajajo prek vsakdanjih situacij.
257
DARJA ZAVIRŠEK
LITERATURA
Allen, B., Loubert, A. (2005), History and Identity: Moluccans in the Netherlands, www.safecom.
org.au/dutch-moluccans.htm (20. 7. 2005).
Bhavnani k., Phoenix, A. (ur.) (1994), Shifting Identities Shifting Racisms: A Feminism & Psychology
Reader. London, New Delhi: Sage.
Dominelli, L. (1995), Antirasistične perspektive v socialnem delu. Socialno delo, 34, 3: 181-195.
Du Bois, W. E. B. (1969), The souls of Black Folk. New York: New American Library.
Essed, P. (1991), Understanding Everyday Racism. An Interdisciplinary Theory. Newbury Park,
London, New Delhi: Sage Series on Race and Ethnic Relations.
Goldberg, D. T. (1990), The Social Formation of Racist Discourse. V: D. T. Goldberg (ur.): Anatomy
of Racism. Minneapolis: University of Minnesota Press (295-319).
-	(1993), Racist Culture: Philosophy and the Politics of Meaning. Oxford, Cambridge: Blackwell.
Raethzel, N. (1994): Harmonious 'Heimat' and Disturbing 'Auslaender'. V: K. Bhavnani, A. Pho-
enix (ur.), Shifting Identities Shifting Racism: A Feminism & Psychology reader. London, New
Delhi: Sage.
Rommelspacher, B. (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit und Macht. Berlin: Orlanda.
-	(1996), Desničarska skrajnost in rasistično nasilje. Socialno delo, 35, 3: 227-236.
Turner T. (1993), Anthropology and MulticulturaHsm: What Is Anthropology That Multiculturalists
Should Be Mindful of It? Cultural Antropology, 8, 4: 411-430.
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma. Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks
prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba /*cf.
258