Cerkvene zadeve. Družba duhovnikov Lavantinske škoflje. F. J. B. Denašnjemu listu _S1. Gosp." je pridjan račun ,,Družbe dubovnikov Lavantinske škofije". Da dragi čitatelj, ra5una ne prezreš, kakor reči, ki te ne briga, pisemo v pojasnenje kratek sostavek o imenovani družbi. Delavec je svojega plačila vreden. Tako veli sv. pismo, tako zahteva tudi pamet Sloveška. Cem pridnejše pa kdo dela, tem ve6je placilo se mu tudi spodobi; in čem težavnejša je slažba, tem boljši mora biti tudi zaslužek. In prav to je bilo stališSe, na katero so se pospeli naši predniki, glede dohodkov duhovskega stanti. Da bi dubovnikov, ki opravljajo najgvetejšo službo, in kot pastirji 5rede Kristusove nosijo breme odgovornosti polno, skrb za vsakdanji krub ne trla, ter jih v preblaženem poslu ne ovirala, so jim omislili dovoljnih, deloma obilnih dohodkov. — Pa kar so oui ustanovili, je nemili čas razdjal. Nekdaj tako obilni dohodki duhovskib služeb «0 se sčasoma skrčili in znižali, tu pa tam do konca pogubili. Kamo so prešli in kako zginoli, tega razkazovati nečemo. Vsaj jih niso domaSe roke zapravile. Dendanes ima vecina dubovnib gospodov tako pifilo in nedostojno plačo, da nikakor ne morejo svojemu stanu primerno se nositi, še manje pa si za vede potrebnih knjig in Sasnikov kupovati. To je resnica, katere nihče, ki dotične razmere pozna, tajil ne bode. In ako dubovnik onemore, ter za opravljanje svoje glužbe, bodi si že zavoljo starosti, bodi si zavoljo bolezni, ve5 sposoben ni, dobi 200, in ako se prav posre5i, 300 gld. penzije; tedaj znesek gotovo na pol prenizek, da bi za hrano, opravo stanišSe, zdravila ter druge potrebe ostarelega in bolehnega človeka zadosti bilo. Pregovor, da ,,Dominus vobiscum" še nikoli ni kruha stradal, nekdaj resniSen, proti lažnjiv postati. Spoznanje o nedovoljnosti pla5e dubovnikov, in zares krščanska želja, možem, ki se tretjino svojega življenja po šolah z učenostjo trudijo, potem pa preimeniten in v sedanjih 5asih pretežaven posel opravljajo, skrb za vsakdanji kruh zlajšati: je vzbudila ter ustanovila po raznih skofijah družbe z namenom duhovnikom v pomanjkanji in revSČini na pomoč priti. Tudi v naši Lavantinski skofiji se je leta 1873. osnovala družba z enakim namenom. Vlada njo je potrdila in milostljivi knez in škof so njej pokrovitelj. Vsled svojih pravil (§. 3) podpira služe5e dubovnike (družbenike), katerih uboštvo je obče znano ali dopričano, zlasti, ako p o d postavno kongruo stoje, ali so od kakib nesre5 zadeti. Podpira tudi bolene, onemogle in doslužene družbenike. Še le poldrugo leto stara družba lepo raste. Dosedaj šteje 214 dejanskih udov in nje premoženje znaša 20.891 gld. 25 kr. a. v. Prav 5vrsto in plodovito se bode pa vkoreninila še le tedaj, ko njo bodo svetovnjaki podpirali in v duhu krščanke darežljivosti ubogih duhovnikov se spominjali. Na nje se ozirajo tudi pravila družbe; kajti tretja to6ka §. 5 se glasi: Dohodki družbe 80: Darovi in poročila dubovnikov in Bvetovnjakov. Tedaj svetovnjakom so te vrstice prav za prav namenjene in do njib se pošlje prijazna beseda: Podpirajte družbo dubovnikov! Nikar ne ugovarjajte: nImamo že tako plaa Srez glavo in jim skorej ne bomo ve5 kos". Do takih ni poslana naša beseda. Marve5 naša prošnja gre do tistih, kojim je Bog premoženja dal, in kar je še več, blago, dobro in krščanske ljubezni polno srce. Njim naj velja nasa prošnja, ki si s posvetnim blagom kupujejo nebeška prebivališ5a; njim ki nahranijo lačnega soseda, oblečejo zapuščeno siroto, kinčijo veže božje. Menimo namreč, da kdor ubogemu dubovuiku pomoie, stori dobro delo; in prav do pike tu izpolnjuje besedo Gospodovo: Kar ste enemu izmed mojih bratov storili, ste meni storili.