Kako vost na sta rost, let. 27, št. 3, 2024, (82-83) © 2024 Inštitut Antona Trstenjaka 

VOZNIŠKA SPOSOBNOST V STAROSTI 
angleško: Driving ability at old age 
Avtomobil in vozniška sposobnost sta za vecino odraslih ljudi v naših raz­merah vsakdanja potreba in del osebne identitete. Avtomobil je najpogostejši in najpomembnejši sodobni »podaljšek« clovekovih nog, ki je tako povecal našo gibljivost, da si tega generacija prastarih staršev pred sto leti ni mogla predstavljati niti v sanjah. 
S staranjem pešajo zaznavne in odziv­ne zmožnosti, ki so odlocilne za varno vožnjo. Ob nekaterih boleznih in v visoki starosti clovek izgubi vozniško dovoljenje. To je eden vecjih skokov v odvisnost od drugih: skokovito se zmanjšajo socialni stiki, mnogim zelo pade samozavest in samospoštovanje. Vprašanje o vožnji sta­rejših ljudi in o prenehanju le-te v primer-nem trenutku je pomembna raziskovalna in metodicna tema gerontologije. Znanje 
o tem za smiselno ravnanje je nujno tako za osebno kakovostno staranje kakor za vsakdanje sožitje med generacijami v družini in družbi. 
Podatki obsežne reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari pre­bivalci Sloveniji potrebujejo, zmorejo in hocejo za kakovostno staranje in sožitje med generacijami (Staranje v Sloveniji, 2013), kažejo o vozniškem izpitu in vo­žnji z avtomobilom pomembne podatke. Vozniški izpit jih ima dve tretjini (65,1 %); ženske skoraj pol manj kakor moški. Od njih dnevno vozi avtomobil dobra tretjina (37,3 %), tedensko vsak šesti, mesecno vsak dvajseti, manj kakor en od­stotek nekajkrat letno, skoraj vsak deseti ni vozil že leta. Ženske tudi v dejanskem vsakdanjiku vozijo pol manj kakor moški. Ta razlika med spoloma se bo pri vožnji avtomobila v prihodnje naglo manjšala, današnje gerontološko delo za aktivno in zdravo staranje jo mora upoštevati. Z zavestnimi dejavniki v skupinskih in skupnostnih programih lahko ne le preprecimo, da ženske, ki ne vozijo avta, niso prikrajšane, ampak s komplemen­tarnim sodelovanjem dosežemo koristne stranske ucinke, npr. vkljucevanje moških voznikov v prostovoljstvo, širjenje social-ne mreže za moške in ženske, povecanje peš hoje moških v programih, kjer skupni vožnji sledi skupna hoja ipd. 
Pomembna naloga gerontoloških programov je tudi priprava na upadanje vozniške sposobnosti. Podatki iz navede­ne raziskave kažejo, da dnevna vožnja po 
50. letu starosti ves cas upada in preneha v osemdesetih letih starosti pri moških; ženske nehajo voziti avtomobil 5 let prej kakor moški. Da vozijo obcasno (te-densko ali mesecno), se starejši trudijo, dokler morejo; pri moških strmo upade ta pomembna dejavnost po 85. letu. Ker ženske živijo dlje od moških in niso manj zdrave, bi pri iskanju vzrokov, da prej prenehajo voziti avtomobil, morali upoštevati razlicne dejavnike; med njimi so življenjska navada voziti se ali peš ho-diti po opravkih v okolici, ki je razlicna pri moških in ženskah, simbolna vrednost vožnje avtomobila za osebno samospo­štovanje in kot statusni simbol v družbi pri moških, morda pa bi se pokazalo, da ima nekaj vloge pri tem tudi vecji ži­vljenjski realizem žensk in jim ta pomaga prenehati z vožnjo avtomobila takrat, ko postane to zanje in okolico manj varno. 
Kljub temu, da s starostjo pešajo senzorne in odzivne zmožnosti, ki so potrebne za vožnjo avtomobila, pa po­datki v redni statistiki prometne varnosti kažejo, da so starejši vozniki med bolj varnimi; poleg izkušenj vpliva na to tudi previdnost, ki lahko s starostjo zori. Ta in druga spoznanja o vožnji avtomobila v starosti kažejo, da se tudi pri tej dejavnosti izraža clovekov celostni razvoj: od telesne potrebe po gibljivosti in zmožnosti za varno vožnjo, do duševnih, duhovnih, socialnih in bivanjskih potreb in zmo­žnosti. Upoštevanje te celote odpira vrata v vzgojo za varno vožnjo v starosti in za smiselno izpušcanje te dejavnosti, ko je clovek ne more vec opravljati tako, da je relativno varno zanj in za druge. 
J. Ramovš