Bernard Dolenc, najboljši strojni kovač v Jugoslaviji
Uspeh plod dolgoletnega dela
Bernard Dolenc, strojni kovač iz Litostroja, je ju-nija na republiškem tekmovanju kovinarjev zasedel prvo mesto in se tako udetežil zveznega tekmova-nja. Tudi tu se je izkazal in sedaj se ponaša z naslo vom zveznega prvaka med strojnimi kovači.
Zakaj sle se odločili za poklic strojnega kovača?
»Pravzaprav se nisem odločil sam, kar določili so me. Že moj oče, ki je padel med vojno, je bii kovač, pa so doma rekli, naj eden izmed sinov nadaljuje daižinsko tradicijo. Poklic se mi je zdel zanirnjv in šel sem v uk k zasebniku v Poljansko dolino. Takrat nisem imet vpogleda v indusMjo in sploh si nisem mislil, da se da nekatere stvari narediti tudi s strojem. Ko setn se izučil, sem se zaposlil v Litostroju, se spoznal s stroji in to mi je dalo še večje vesefje do dela.«
Kdo organizira tekmcvanje kovinarjev in na kakšnih ravneh poteka?
»Tekmovanje organizira zveza sindikatov in sicer na pobudo tovariša Tita. V ostalih ropublikah ta tek-movanja potekajo že petnajst let, v Sloveniji je bilo letos petič. Tekmovanje najprej poteka v okviru po-djetja — prijavi se, kdor želi tekmovati, Dobro uvrš-čeni se nato pomerijo s tekmovalci iz ostalih Ijub-Ijanskih občin, drugje po Sloveniji pa imajo namesto mestnega tekrnovanja regijsko. Nato za najboljše sledita republiško in državno tekmovanje.«
Kako to, da ste se odločili, da boste tekmovali?
»Odločil sem se zaradi same narave poklica — ta je taka, da nikoli ne moreš biti popoln. Sam že triind-vajset let delam kot strojni kovač, pa se moram še vedno izpopolnjevati. No, zanimalo me je, kakSne so moje sposobnosti v tem trenutku in izkazalo se je, da kar v redu«
In kaj menita o samih tekmovanjih? »V vsakem pogledu so zelo koristna. So edina manifestacija, kjer se kovači zberemo in izmenjamo
izkušnje, vsak koristen nasvet pa je zlata vreden. Moti pa me to, da so na vseh tekmovanjih tekmovalci z domačega področja na boljšem. Lansko teto, ko je bilo zvezno tekmovanje v Makedoniji, so ekipno zmagali Makadonci in enako je bilo letos v Vojvodini. Tudi na republiških tekmovanjih se to dogaja in mi-slim, da je to skrajno nepošteno, saj je glavno.kaj znaš, ne pa od kod si«
Vas pri tekmovanjih še kaj moti?
»Da. Predvsem to, da javna občila tekmovanjem kovinarjev posvečajo malo ali pa nič pozomosti. Za ta poklic ni novega kadra, zato bi vsaka najmanjša omemba zelo koristila. Moti pa me tudi različno vrednotenje dobrega delavca po republikah. V Slo-veniji smo dobro uvrščeni na republiškem tekmova-nju dobili le simbolično nagrado, v nekaterih drugih republikah pa so delavci za isto uvrstitev dobili na-grado v višini dveh mesečnih dohodkov.«
Kako pa so v podjetju zainteresirani za taka tek-movanja?
»Ne zavedajo se, kaj vse lahko na tekmovanju pridobiž. Poudarjajo le, da to vzame veliko časa, da v času tekmovanj trpi delo v tovami in podobno. Pa tudi drugače smo strojni kovači v podjetju zapostav-Ijeni, saj delamo na zastarelih strojih Modernizadja bi bila že nujno potrebna, a dvomim, da bo do nje kmalu prišlo, saj smo kovači v veliki manjšini, tako da nas malokdo posluša. Vseeno pa upam, dajobom v desetih letih dela, kolikor ga imam pred seboj, doča-kal.«
In kaj vam pomeni naslov zveznega prvaka med strojnimi kovači?
»Pomeni mi predvsem priznanje moji strokovno-sti, saj to ni le enodneven uspeh, temveč plod dokjo-letnega dela na tem področju.«
Sonja Nered