Štev. 6.          V Ljubljani, dne i. rženega cveta 1897.      Leto XVII.
Podgorska svetnica.
o približa se mrak, zapusti beli dvor "In gre k Matere božje kapelici gor Gozdarjeva hčerka Marica, Pred kamenim deva oltarjem kleči . . . Raz obokani strop pa svetilka visi, Vsa v rožah je lurška Devica.
Pa podgorska že mamka zanetila je, Aj večernica zvezda zasvetila je, Aj že vetrc zavel od zapada. Ko še rožica moli,  devojka tam, Pridreve, pridreve Mariji pred hram Lovski psi kakor blisk iznenada.
Kako je njen pogled boječ in plah, Njene grudi prebele pa zožil je strah, In kako pač dekle trepeta mi! Glej, tu se prikaže iz temnih vej, Jo pogleda začuden in stopi naprej Mlad lovec, da, s puško na rami.
»Nič psov se, prelepa devojka, ne boj, In dovoliš, da grem   tja  do ceste s teboj, Do cesarske, do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva hči, O kteri ves narod okrog govori, Da večer vsak h kapelici roma?<
Ni vedela ona, ni kaj, ni kako, In molče mu podala je belo roko In besedo poslušala sladko;
22
326
Zor: Podgorska svetnica.
A ko, se na cesti tam ločil je, Oj to se lepo priporočil je In obljubil ji priti črez kratko.
»»Lepa hčerka moja, prej vesela tako, Zakaj si, zakaj si začela tako Pobešati lice otožno? In zakaj tak zamišljena, hčerka,  sediš, Si li bolna, li morda si česa želiš, Ali morda tak moliš pobožno?««
>Saj nisem ne bolna, prav nič se ne boj,
In tudi molila še nisem nocoj,«
Očetu je hčerka dejala;
»In tudi ničesar srce ne želi.«
Ah, to si lagala, gozdarjeva hči,
Ko to si očetu dejala.
»»No, če bleda bi nunica rada bila In k častitim Klarisinjam rada bi šla, Ne bo se ti nikdar branilo.« « Tako je gozdar lepi hčerki dejal, A nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, Kaj srce je mladi težilo . . .
In prešel je dan in pretekla je noč, Minil eden teden, o dva sta že proč, Pa na cesti — poglej — na  cesarski Pred kočijo konjiča, hej, vrana mi dva Kot ptiča brza nad poljanami dva Letita prot' hiši gozdarski.
»Bog Vas živi, gozdar, Bog  ohrani vaš krov,
A jaz sem pripeljal se danes na lov
Na srnico s puškico tenko.«
»»Predlanskim   tu   zvrnil   se   zadnji  je par««
»O saj meni ni take srnice mar,
Vašo hčerko mi dajte za ženko!«
»»Mojo hčerko bi radi za ženko svojo? Prav lepo! Jaz nimam prav nič zoper to, Ali ona je živa svetnica, In prej ko ne pojde v kak tih samostan, In prej ko ne boste prosili zaman, No, vendar mogoče . . . Marica!
Aleksandrov: Pastirjeva tožba.
327
Poslušaj me, ljubljena hčerka moja: Da bila bi. ženka mu, lepa gospa, Ta lepi mladenič te snubi; Iz srca bi rad bil zakonski ti mož, A kaj, ko ga menda hotela ne boš »A kaj da ne, očka moj ljubi ? . .
.  .« <
In pohitel je lovec k nevesti vesel
In za belo ročico je ljubo prejel
In poljubil na lica razvneta.
Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan:
>*Ho,   hčerka,   od   kdaj   pa  je  to samostan?
No, to ste, no to ste dekleta. <«
Zor.
I
Pastirjeva tožba.
n čarovnica v resnici Draga moja bila, Ki z radostjo, tugo plamen Mi netila je srca.
Ah, bila je najkrasnejša, Kar ima jih cela vas, Skoro lepša kot Marija, Ki z oltarja zre na nas.
Ah, bila je kakor ptica, Ki se dviga pod nebo . . . In naenkrat kakor ptica Me pustila je — tako.
Videl sem jo še nevesto, Ko na gori piskal sem, Videl sem jo, ko najlepše Zadnjič tam zavriskal sem .
Aleksandrov.
&t4Ml
4
Maj.
malu maj ogrne Zemljo v novo cvetje, Kmalu spet se vrne Ptičic sladko petje . . .
Dekle, boš se v maju Enkrat vsaj vzbudila — Bode zdaj  za naju Vsaj ljubezen vzklila?
I. N. Resman.
22,