URN_NBN_SI_DOC-3VVQ78M8

452 Šolska kronika • zbornik • 2 • 2006 Še bolj neposredno v bistvo stvari se poglablja drugo poglavje, naslovljeno Dva deželna jezika – neenako vrednotenje. Slednje je treba zavračati že od vsega začetka vsaj s slovenskim obredom ustoličevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju in z najstarejšimi zapisi v slovenščini – koroškimi brižinskimi spomeniki. Uveljavljenje slovenskega jezika Kukovica zatem sledi predvsem skozi razvoj slovenščine kot učnega jezika v koroških šolah, ki se kot takšen končno oblikuje v sedanji dvojezični šoli. Pri tem izjemno pomembno vlogo daje pr- vemu šolskemu glasilu staroste slovenskih učiteljev v Avstriji Franca Aichholzerja Mladi rod, ki izhaja že od leta 1952. Med književnimi pričevanji se že pojavijo Jožef Štefan, poznejši zna- meniti fizik, Valentin Polanšek in Janko Messner. Sledi poglavje Ponemčevanje – vodilo koroške politike? Opira se na zgodovinarje z obeh strani meje; med njimi so Janko Pleterski (Narodna in politična zavest na Koroškem), H. Haas ter K. Stuhlpfarrer (skupna raziskava Avstrija in nje Slovenci), Valentin Inzko (vodja delovne skupine s študijsko nalogo Zgodovina koroških Slovencev od leta 1918 do leta 1985). Med literarnimi pričevalci sta tudi Primož Trubar s prvim knjižnim poimenovanjem Slovencev že v Katekizmu (leta 1550) – prvo slovensko navedbo mu dolguje tudi mesto Slovenj Gradec (v letu 1577) ter Prežihov Voranc s svojim pretresljivim opisom nasilja ponemčenega učitelja nad učenci v povsem slovenskih Kotljah. Kdaj postanejo nemškonacionalna združenja nevarna demokraciji ter slovenskim sodeželanom in kam seže njihov vpliv je naslov IV. poglavja. Za izhodišče najprej jemlje Inzkovo zgodovinarsko delovno skupino, zatem pa lastni (Kukovičev) Šolski vsakdan na dvojezičnem Koroškem s poglavjem o koroškem hajmatdinstu (dobesedni prevod = koroška domovinska služba), zatem pa Gera Fischerja Slovenstvo na Koroškem z nemško nacionalističnim nave- dkom, da so se Slovenci do leta 1918 tako ali tako imeli za del nemškega naroda. Slovenska stran temu ugovarja z zbornikom Pregnanstvo in upor (Teodor Domej in sodelavci – zlasti o tem, kako je Hitler hotel Slovence uničiti) in Domejevo študijo Koroški Slovenci in leto 1938 ter na pripoved Franca Merkača ... ‘’Postal sem bolj Slovenec...!’’ Literarno pričevanje je tokrat omejeno na kratko nemško besedilo Janka Messnerja iz Koroške domovinske knjige, pri čemer bo kdo seveda pogrešal prevod v slovenščino. Pričevanja učiteljstva – Dvojezične ljudske šole na Koroškem po letu 1945, Celovec: Strokovno pedagoško združenje 2004, 352 str. Tako naslovljen zbornik je v letu izida 2004 s pomočjo Ministrstva za kulturo RS založilo Strokovno pedagoško združenje, kakor se imenuje zveza zamejskih slovenskih učiteljev, ki poleg osnovno (ljudsko) šolskih združuje tudi glavnošolske (spomnimo se: ljudska šola / Volksschu- le je v Avstriji samostojna razredna stopnja, glavna šola / Hauptschule pa predmetna stopnja osnovne šole, obe stopnji združujejo le redke predvsem odmaknjene gorske šole in samo te se imenujejo osnovne / Grundschule) ter nekatere srednješolske pedagoge. Ustanovitelj združenja je Franc Kukovica , upokojeni dolgoletni ravnatelj ljudske šole v Žitari vasi / Sitters- dorf, nedvomno eden najpomembnejših slovenskih učiteljev v Avstriji, znan po svoji zavidljivi vztrajnosti in izredni pokončnosti v uveljavljanju pravic slovenske manjšine. V njeno korist mu je uspelo dobiti več zadevnih sporov na dunajskem zveznem ustavnem sodišču, o katerih so v prejšnjih osemdesetih letih dokaj pogosto poročala tudi sredstva obveščanja po Sloveniji. Na