9 Janez Gregori, Boris Kryštufek Ob stoti številki revije Scopolia /  At the occasion of the 100 th issue of Scopolia Ob stoti številki revije Scopolia At the occasion of the 100 th issue of Scopolia Naključje  je napletlo  tako,  da stota  številka  Scopolie  izhaja  v  letu,  ko Prirodoslovni  muzej  Slovenije  (PMS) kot  njen  založnik,  praznuje  200-letnico  obstoja.  Pričujoča  številka  tako  opisuje  dve stoletji  obstoja  ustanove,  ki je cvetela  ali  hirala  v petih  različnih  državnih  tvorbah  in najmanj   treh  družbeno-ekonomskih  oziroma  političnih  sistemih. Rodila  se je v letu  ljubljanskega  kongresa   (1821) in preživela  pomlad  narodov,  propad  habsburškega  cesarstva  in dveh  Jugoslavij  ter  šla  skozi   rušilni  (ljubljanski)  potres  in dve veliki  vojni. Doživela  in preživela  je dobre  in slabe  gospodar ­ je, prosvetljene  in maloumne  administracije,  dokler  se ni znašla  v nočni  mori kulturne  politike   dokončno  samostojne  Slovenije.  Muzej je ves ta  čas spreminjal  ime,  večji del  obstoja  pa je bil   znan  kot  deželni  muzej, narodni  muzej ali  pa prirodoslovni  muzej, okičen  še s kakim pridevni ­ kom. V ozadju  neštetih  pestrosti  pa vseeno  vidimo dve stalnici,  ki sta  zaznamovali  tako  muzej kot   njegovo publicistično dejavnost: ciklične zgodovinske prelome in stalno slabšanje statusa.   V letošnjem  jubilejnem  letu,  ko nam bodo  fanfare  kulturne  propagande  še bolj  kot  drugače  polnila  ušesa z bajko  o Kranjskem  deželnem  muzeju kot  o prvi ustanovi  namenjeno  izključno  kulturi,  ponovno  povejmo, da  je to  izmišljotina.  Laž  zaradi  neznanja  ali  premišljene  manipula ­ cije, še vedno  pa laž.  Ob nastajanju  muzeja ni besede kultura  nihče niti  omenil.  Umestitev  na ­ slednikov  deželnega  muzeja v kulturni  resor  je dediščina  časov, ki jih radi  slikamo  v mračnih  barvah  in krasimo  s pridevniki  kot  sta  enoumje in totalitarizem.  Nasilna  premestitev  PMS pod  kulturni  resor  po letu  1945 je začetek  mračnjaštva  in šikane,  ki jima tudi  danes  ni videti  konca.  Muzejski  začetki  so bili  vedrejši.  Konec  koncev,  pa naj  se to  v teh  časih sliši  še tako  odmaknje ­ no, je PMS otrok razsvetljenstva.  Društvo  kranjskega  deželnega  muzeja (ustanovljeno  1839),  ki se  je kasneje preimenovalo  v  »Muzejsko  družbo  za Kranjsko«  (Musealferein  für  Krain)  je svoja predavanja  začelo  ob­ javljati  najprej  v časopisu »Illyrisches  Blatt«  (1849), nadaljevalo  pa v Zborniku  (Jahreshefte)  Muzejskega  društva  (1856-1866) in društvenem  časopisu (Mittheilungen  des Musealverein  für  Krain,  1866-1907), ki ga je urejal  Dragotin  Dežman. Vse do leta  1888 je bil časopis v celoti  namenjen  prirodopisu,  zato  ga upravičeno  štejemo za začetnika  Scopolie.  Objavljal  je samo v  nemščini. Nasledila  ga  je revija  »Carniola«  (1908–1918), ki je bila  od  leta  1910 naprej  dvojezič ­ na  (nemško-slovenska).  Vzporedno  so v letih  1908–1918 izhajala  »Izvestja  Muzejskega  društva  za Kranjsko«, ki so objavljala v slovenščini, prirodoslovni članki pa so bili redki.  Po letu  1918 se je društvo  preimenovala  v “Muzejsko  društvo  za  Slovenijo”  njegovo  glasilo  pa v  “Glasnik  Muzejskega  društva  za Slovenijo”  (1920  –1945).  Prvi letnik  Prirodoslovnega  dela  Glasnika  (1920) je uredil  Gvidon  Sajovic,  letnike  2–10 (1923-1929) pa Fran  Kos. V prvi  številki  Glasnika  leta  1920 je bila  objavljena  znamenita  Spomenica Odseka  za  varstvo  prirode  in prirodnih  spomenikov, kot  začetnica  sodobnega  nacionalnega  varstva  narave.  Pod njo je  podpisan  dr.  Stanko  Beuk (Bevk), tesen  sodelavec  muzeja  in darovalec  zooloških  muzealij.  Ko  se je leta  1930 društvo  razdelilo  na Prirodoslovno  in Zgodovinsko  sekcijo,  je prva  nadaljevala  svoj  del  Glasnika  pod  naslovom  “Prirodoslovne  razprave”  (1931–1939), ki so izhajale  separatno,  urejal  pa jih je Pavel  Grošelj.  Prirodoslovna  sekcija  se je leta  1934 preimenovala  v Prirodoslov ­ no društvo,  ki je začelo  izdajati  poljudno  revijo  “Proteus”  (1933/34). Ko so leta  1939 ugasnile  Prirodoslovne  razprave,  je Slovenija  dejansko  ostala  ne samo  brez strokovne  in znanstvene  revije  s področja  prirodoslovja,  temveč brez  prirodopisa  samega. Potrebna  so bila  štiri  desetle ­ tja preden je Scopolia zapolnila vrzel na publicističnem področju.  V tem času sta  v Sloveniji  izhajali  dve temeljni  naravoslovni  glasili.  Slovenska  akademija  znanosti  in umetnosti  je izdajala  Razprave  IV razreda,  namenjene  objavam obširnejših  tehtnih  10 SCOPOLIA No 100 – 2021 11 naravoslovnih  razprav,  Biološki  vestnik,  glasilo  Društva  biologov,  pa je objavljal  prispevke do  16 strani  rokopisa  (kar  ustreza  avtorski  poli).  Muzejska  revija  je bila  zamišljena,  da »zapolni  vmesni prostor« . Prva  številka  Scopolie  je bila  načrtovana  za september 1978, vendar  je bila  zaradi  neljubih  tehničnih  zapletov  natisnjena  prihodnje  leto.  Poimenovana je  po  Joannesu  Antoniusu  Scopoliju  (1723–1788), italijanskem  naravoslovcu  klasičnega  linejevskega  obdobja,  sicer rudniškemu zdravniku v Idriji, ki je objavil temeljna dela o flori in favni Kranjske. Scopolio  je na pot  pospremil  predgovor  muzejskega  direktorja  Antona  Polenca  (1910–2000)  in akademika Ernesta  Mayerja  (1920–2009),  v  katerem  sta zapisala:  »Ob  podpori  Biološke ­ ga inštituta  Jovana  Hadžija  Slovenske  akademije znanosti  in umetnosti,  Inštituta  za biologijo   univerze  v Ljubljani,  Biološkega  oddelka  biotehniške  fakultete  in Zavoda  SRS za spomeniško  varstvo,  nam je Raziskovalna  skupnost  SRS omogočila  izdajo  strokovne  revije SCOPOLIA.«  V njeni  temeljni  vsebinski zasnovi,  objavljeno  v 2. številki,  je urednik  zapisal:  »Osnovni  namen  revije  je objavljanje  znanstvenih  in strokovnih  prispevkov  z različnih  področij  naravoslovja,  ki  predstavljajo  dejavnost  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije:  muzeologije,  zoologije,  botanike,  pa­ leontologije,  geologije  in pedagogike.  Ker imajo možnost  objavljanja  vsi naši strokovnjaki,  bo  revija  pomemben  informator  o stanju,  dogajanjih  in nalogah  na  omenjenih  področjih,  s posebnim  poudarkom  na  favni,  flori  in gei. Dela  bodo  objavljena  kot  posebni odtisi,  kar  bo velika  prednost   revije.«  V Želji,  da  prispeva  k razvoju  domače  strokovne  in znanstvene  terminologije,  je Scopolia   že kmalu  pričela  objavlja  besedila  v slovenščini  in angleščini,  izjemoma v nemščini in franco ­ ščini. Revijo je urejal  Janez  Gregori,  od  njenega  začetka  do  svoje upokojitve  leta  2008. Odtlej  je  glavni in odgovorni urednik Boris Kryštufek, J. Gregori pa še vedno sodeluje pri urejanju. V letih  1978–2020 je izšlo  99 številk  revije  na  skupno  9090 straneh  formata  B5: 55 številk  je  s področja  zoologije,  31 jih obravnava  botanično  problematiko,  9 je geološko  - paleontološko,  4 številke  pa so posvečene  zgodovini  naravoslovja.  Številka  83/84 je bila  zaradi  velikega  obsega  (414 strani)  dvojna,  dve številki  pa sta  vsebovali  več vsebinsko povezanih  člankov  različnih  avtorjev.  Scopolia  je bila  zasnovano  enako  kot  njena  predhodnica  Prirodoslovne  razprave,  kot  revija  s separatnim  izhajanjem.  Tej samoomejitvi se je izognila  s posebnimi  izdajami  s samo­ stojnim  številčenjem.  Zanimivo, vendar  za te  izdaje  nismo nikoli  poiskali  primernega  sloven ­ skega  imena, ampak so vselej  označeni  v angleški  različici  »Supplementum«.  V letih  1990–2010  je izšlo  šest  takšnih  suplementov  na  1229 straneh.  Štirje  zborniki  obravnavajo  geološko  proble ­ matiko.  Ker  so namenjeni  širšemu krogu  občinstvu,  se ne izogibajo  poljudnejših  tem, težijo  pa  k široki  in celoviti  obdelavi  problematike.  Eden  od suplementov  je zbornik  referatov  na znan ­ stvenem (entomološkem)  srečanju,  drugi  pa priložnostni  zbornik  ob 80-letnici  obročkovalske  dejavnosti  v Sloveniji.  S suplementi  je bilo nekaj  konceptualnih  in bibliografskih  težav,  zato  smo se jim po letu  2010 odrekli.  Skupno  z njimi je pod naslovom  Scopolie  v 105. zvezkih  izšlo   več kot  deset  tisoč  strani  besedil  in ilustracij.  Dobršen  del  zvezkov  je monografsko  predstavil  izbrano  taksonomsko  skupino, ki štejejo  od nekaj  deset  do nekaj  sto  vrst.  Pri teh  izdajah  gre  dejansko  za  »Favne«,  v razvitem  svetu  same po sebi razumljive  civilizacijske  pridobitve,  ki pa  Sloveniji nekako ni uspela.  Med članki  so velike  razlike  v obsegu; posamezne izdaje  so imele med 11 in 496 stranmi,  polovica  številk  Scopolie  pa je štela  34–125 strani  (mediana = 60 strani).  Članke  je pisalo  94  avtorjev,  velika  večina (n=64, 68%) jih je objavila  enkrat  samkrat,  osem  avtorjev  (8,5%) pa  je objavilo  v petih  do devetih  številkah:  Savo Brelih,  Boris  Kryštufek,  Andrej  Gogala,  Miha  Jeršek,  Nada  Praprotnik,  Ignac  Sivec, Bill  P. Stark  in Al  Vrezec.  Avtorji  so iz 12 držav:  Avstrije  (2 avtorja),  Češke Republike  (2), Hrvaške  (3), Italije  (3), Japonske (1), Makedonije  (1), Nizo­ zemske (1), Rusije (1), Srbije (3), Združenih  držav  Amerike (1), Združenega  Kraljestva  (1) in  Slovenije  (68). Slovenski  avtorji  so (bili)  zaposleni  v najmanj  12 ustanovah.  Največ  (20; 29,5%)  jih je (bilo)  iz Prirodoslovnega  muzeja Slovenije;  sledijo  pa Znanstveno-raziskovalno  središče  Janez Gregori, Boris Kryštufek Ob stoti številki revije Scopolia /  At the occasion of the 100 th issue of Scopolia 12 SCOPOLIA No 100 – 2021 SAZU (9 avtorjev),  Univerza  v Ljubljani  (9), Nacionalni  inštitut  za  biologijo  (4), Geološki  zavod  Slovenije  (3) in Znanstveno-raziskovalno  središče  Koper  (3). Od muzejskih uslužbencev  jih je  med avtorji  Scopolie  največ  s Kustodiata  za nevretenčarje  (6), sledijo  pa Kustodiat  za vreten ­ čarje  (5), Kustodiat  za geologijo  (4), Kustodiat  za botaniko  (2), Služba  za stike  z javnostjo  (2),  Tehnična  služba  (1) in uprava  (1). Število  avtorjev  posameznega  prispevka  niha  med  enim  in  šestimi. Veliko  večino  (55%) jih je pisal  posameznik,  samo sedem člankov  pa je nastalo  v sode­ lovanju štirih in več avtorjev. V povprečju je članek pisalo 1,33 avtorjev.  Revija  je bila  sprva  splošno  prirodoslovna,  od  leta  2014 naprej  pa vsebina temelji  na  ohranje ­ nem materialu.  To je spodbudilo  objavljanje  katalogov  zbirk  Prirodoslovnega  muzeja, s čimer  je informacija  shranjena  v muzeju lažje  dostopna  javnosti.  Scopolia  je edina  revija  v državi,  ki neguje  zgodovino  nacionalnega  prirodoslovja.  Informacijska  revolucija  je globalizirala  na ­ ravoslovno  publicistiko  in potisnila  majhne revije  na robu  preživetja.  Uredništvo  Scopolie  se  zaveda  omejenosti  znanstvenega  dometa  (nacionalne)  revije,  verjame  pa v trajno  vrednost  ob­ javljene  informacije  in njen  pomen za  intelektualni  obstoj  majhnega  naroda.  Vse gradivo  obja ­ vljeno  v Scopolii  je dostopno  na  medmrežju  na  domači strani  PMS www.pms-lj.si/si/o-muzeju/ arhiv-publikacij/scopolia Z izdajanjem  Scopolie  so bile ves čas finančne  težave,  ki se vlečejo  v današnji  čas. Načr ­ tovali  smo  dve ali  tri  številke  letno,  pa nam je včasih uspelo  izdati  eno samo. Usodni in ne­ pričakovan  udarec  je reviji  v tem letu  zadala  Agencija  za raziskovalno  dejavnost  RS (ARRS),  ki je zmanjšala  letno  finančno  podporo  z 9.432 Eur  (2020) na 1.170 Eur,  torej  za 8-krat!  Prva  praktična  posledica  tega  uničujočega  udarca  je bila  sprememba načrta  številk  100 in 101, ki sta  zaradi  jubilejnega  leta  namenjeni  zgodovini  muzeja in povzetku  dejavnosti  njegovih  oddelkov.  Besedila,  že pripravljena  in ona  ki še nastajajo,  smo morali  drastično  krčiti,  prav  tako  pa nismo  mogli  zagotoviti  profesionalnega  jezikovnega  lektoriranja  za  celoten  letnik.  Škoda  pa je veliko  večja. Uredništvo  je obvestilo  avtorje,  ki delajo  na  člankih  predvidenih  v letu  2022 in kasneje,  da  obsežnejših  del  ni več zmožna  založiti.  ARRS je tako  uničila,  poleg  vsega  drugega,  še tisto  malo  preglednih  favnističnih  del,  ki so izhajala  doslej.  Nacionalni  prirodoslovni  reviji  je zadala  udarec  prav  v letu,  ko  ponovno  govorimo  o slovenski  znanstveni  terminologiji,  pa tudi  o naci ­ onalnem  jeziku  v javni  rabi  nasploh  in visokošolskem  izobraževanju  posebej. V času izhajanja  jubilejne številke je prihodnost revije mračnejša kot kadarkoli po letu 1978. Spremembe, ki so se zgodile  v času  izhajanja  revije  Scopolia  povzemajo  utrinki  s konca  70-ih  let  prejšnjega  stoletja.  Prve številke  revije  so izšle  v letih,  ko smo  članke  še pisali s pisalnim  strojem,  ilustracije  risali  s peresom na  prosojni  papir,  zraven  pa lepili  črke  znane  kot  »letraset«.  Avtorji  so v pisemski  ovojnici  uredniku  poslali  tri  izvode  članka;  leta  1978 so bili  kopirni  stroji  že toliko  razširjeni,  da  je šel  kopirni  papir  indigo  v pozabo.  Papirna  verzija  je šla  do  recenzen ­ tov  in lektorjev,  ki so vpisali  pripombe. Besedilo  je bilo  namreč  napisano  z dvojnim razmikom  in širokim robom. Avtor  je članek  s  popravki  ponovno  pretipkal.  Ko so v tiskarni  postavili  besedilo in slikovno  gradivo,  je  urednik  pripravil  tako  imenovano »zrcalo«  revije. Vzel je  liste  formata  A3  in jih prepognil,  na obe polovici  začrtal  do kam  sega besedilo  v željenem  formatu  revije,  čemur je sledilo  delo.  Liste  s postavljenim  besedilom  je bilo  potrebno  razrezati  na  velikost  predvidenih  strani  in jih nalepiti  v začrtani  prostor.  Na odrejena  mesta je bilo  treba  nalepiti  tudi  tabele  in slike  oz.  risbe,  ter  pod nje  ustrezne  podpise. Pripravljeno  »zrcalo«  so nato  prevzeli  tiskarji,  pred  tiskanjem  pa so omogočili  še manjše korekture.  Danes  delo  poteka  veliko  bolj enostavno, glavnino pa jo opravi digitalna tehnologija.  Janez Gregori   Boris Kryštufek