Stran 114 ANGELČEK Leto 27 Ivan Langerholz: Šola lepega vedenja. ^— ___ 4. V c e r k v i. ^^H K^^Serkev je hiša božja, zato svet kraj. V cerkvi se gMgflg zbiramo k nedeljski in prazniški službi božji. ^^^ Pa tudi sicer prihajajmo radi v cerkev. Sve-temu kraju in svetemu namenu priraerao mora biti pa tudi naše vedenje. V zgled naj vam bodo Dobrinovi otroci. Posne-majte jih! Žal vam ne bo. Pri Dobrinovih imajo to navado, da vzame vsako soboto večer in ravnotako pred vsakim večjim praz-nikom eden izmed otrok v roke sveti cvangelij in ga prebere drugim.1 Včasih pa bero še kako drugo pri-merno knjigo. Tako zahtevajo Dobrinov oče. Na ta način gredo otroci v nedeljo ali praznik lepo pri-pravljeni v cerkev. Vedo že, kakšen dan se praznuje; vedo, kakšen bo sveti evangelij, pa so zato lepo zbrano in pobožno pri sveti maši. Prosite še vi starše, da vam bodo kupili kaj takih knjig! Gotovo vam bodo radi to storili. K službi božji prihajajo Dobrinovi otroci vedno 0 pravem času; ne veliko prezgodaj, prepozno pa nikoli. Če pridejo malo prezgodaj, ne postopajo okoli cerkve, ne govore glasno prcd ccrkvenimi vrati, kakor delajo postavači marsikje, da sebe in druge motijo, 1 Naj ti naštejem nekaj knjig, ki jih lahko s pridom rabiš za take prilike: Berila in evangeliji, priredil dr. Jožef Lesar; Evangelijska zakladnica, sestavil V. Podgorc, iz-dala družba sv. Mohorja; L i t u r g i k a. Nauk o bogočastnih ob-redih sv. katoliške Cerkve. Spisal Alojzij Stroj; Večno živ- 1 j e n j e. Molitvenik. Spisal dr. Gregorij Pečjak. Leto 27 ANGELČEK Stran 115 ampak gredo naravnost v cerkev, vsak na svoj do-ločeni prostor. Pa kako dostojno gredo po cerkvi! Vsak se naj-prej pokropi z blagoslovljeno vodo in gre mirno in tiho po cerkvi naprej. Vse drugače kakor to delajo nekateri štorkljači in ropotači. Prostor Dobrinovim otrokom je v cerkvi pred velikim oltarjem. Starši so jim namreč povedali, da odrastli ljudje ne vidijo radi, če brišejo otroci svoje črevlje ob njih praznično obleko. Pa tudi najprimer-nejši prostor je za otroke v bližini ljubega Jezusa, ki je rckel: »Pustite malim k meni!« Če bi videli vi, kako se znata Dobrinov Lojzek in njegova sestra Marica lepo prikloniti pred taber-nakljem, kjer biva Ijubi Jezust Pa, kaj bi hodili gle-dat! Sami sc navadite, da bostc lcpo upognili koleno pred Gospodom! Ne samo malo ukriviti ga, ampak z desnim kolenom do tal! To je prav! Tako je najlepše! S seboj v cerkev pa prineso Dobrinovi otroci vedno tudi molek in molitvenik. Zakaj oboje ? No, kadar pridejo šolarji v tistem kraju bolj zgodaj v cerkev, pa molijo skupno sveti rožni venec, včasih pa opravijo tudi skupno jutranjo molitev (glej Šolski molvtvenik, stran 1!) ali pa počaste ljubega Jezusa v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa (glej Šolski molitvenik, stran 141!). Mcd pridigo se pa Dobrinovi ne igrajo z mol-kom, tudi ne pregledujejo svojih podobic po molit-veniku mcd mašo. Dobrinova mama pravijo, da za molitvenik par podobic čisto zadostuje. Pa je to tudi res! Kjer imajo otroci po molitvenikih polno svetih podobic, taki otroci navadno nič ne molijo, knjižico imajo pa vso raztrgano. Ali je ni škoda ? Med pridigo naj pa lc počiva molitev; pač morajo pa 1* Stran 116__________ANGELČEK___________Leto 21 otroci pridno poslušati. Hudoben je, kdor ne posluša. Doma bi ga moralo nekaj čakati; že veste, kaj. Mimogrede še to-le omenimo: Cundrčeva Francka je imela že v šolskih letih zvezček, pa je vanj zapisala marsikatero nedeljsko ali prazniško pridigo. Ne cele, ampak samo nekaj, kar si je najbolj zapomnila, in kar ji je bilo najbolj všcč. Včasih pa tudi, kar jo je najbolj spcklo... Tak zapisnik je lep spomin na mlada leta. Pa tudi lep vodnik v čednostno življenje in v sveta ne-besa. Beseda, ki jo slišiš, jo pozabiš; zapisana beseda pa ostane. Poizkusi znabiti še til Ko se prične sveta maša, takrat pa začnč Do-brinovi otroci brati mašne molitve. Pa ne tako, kakor delajo kod otroci, ki mašnc molitve kar vse hitro pre-bero, potem se pa dolgočasijo, zijajo okrog, šepetajo, se brcajo, pregledujejo, kako je kdo oblečen, pa tako reč. Tudi ne delajo Dobrinovi tako, kakor tisti deček, ki je prebral do povzdigovanja vse mašne molitve iz »prve svete maše«, potcm je pa začel koj z »drugo sveto mašo«. Dobrinovi otroci bero toliko počasi, da zraven tudi kaj mislijo, kaj bero, in da vmes pazijo na to, kaj se godi na oltarju. Saj vedo od doma m iz šole, da prazno žlobudranje ni molitev. Kadar moliš, misli na to, kaj izgovarjaš in kaj prosiš od Boga. Mo-litev brez namena, kar tjavendan, je zelo slaba molitev. Čc vem, kaj si hočem izprositi od Boga, potem botn lepo in zbrano molil. Česa naj pa prosim ? To šcle vprašujcš ? V kate-kizem poglej: za starše, za brate, za sestre, za duše v vlcah, za sovražnike, za domovino, za sveto Cerkev, za svetega Očeta, za škofa, za dtihovnike .. . Pa ti ne bo nikoli zmanjkalo. * I Leto 27___________ANGELČEK_________Stran 117 Dobrinova Marica ima tudi lep glas za petje. Zato so jo onidan v šoli zatožili, da je v cerkvi pela in sicer popoldne pri litanijah. Gospod katehet so jo pa še pohvalili: »Kdor ima od Boga pevski dar, zakaj bi ne poizkušal zapeti kake lepe, bolj znane, domače pesmi pri svetem križevem potu, pri litani-jah, ali raed sveto mašo ? Lepa pesem je kakor mo-litev. Kdor pa nima pevskega posluha, naj pa rajši molči,« Kdaj je treba v cerkvi stati in kdaj klečati, to pa Dobrinovi otroci tudi dobro vedo. To so jim po-vedali starši doma, pa tudi učitelji v šoli. Zlasti lepo je, če tudi zahvalno pesem stoje poslušajo, so dejali gospod katehet. Stati je pa treba seveda dostojno, ravno, obraz obrnien v oltar, ne pa z očmi kam v tla. Ravnotako je treba lepo klečati, Na obeh kolenih f Na enem samem kolenu klečati, je nedostojno, Tako so Judje Kristusa zasramovali. Klečati in zraven še na petah sedeti, se pa tudi ne spodobi. Bogu moramo služiti s celim srcem, pa tudi s celim telesom. Po-vršnost in polovičarstvo v službi božji je vse graje vredno, I Posebno pazi, ljubi otrok, na čedno vedenje v i cerkvi od povzdigovanja do zauživanja, Pri povzdigo-vanju glej na sveto hostijo oziroma na kelih, pa ne v tla. Med povzdigovanjem vedno kleči! Kadar mašnik povzdignejo sveto hostijo, se pokrižaj, potem se po-trkaj trikrat na prsa, nato se pa zopet pokrižaj. Ravno-tako stori pri povzdigovanju keliha. Kadar pa dajo mašnik blagoslov s svetim Rešnjim Telesom, pa stori tudi tako. Pri mašnikovem obhajilu se pa — samo tri-krat potrkaj na prsa. Kako mučno je, če moraš gledati otroke, ki se potrkajo na prsa gotovo po dvajsetkrat. To je igračkanje. Cerkev pa ni kraj za igrače. Stran 118 t ANGELČEK___________Leto 27 Ko mine sveta daritev, pa zbeže otroci pone-kod koj iz cerkve. Komaj čakajo, da je konec božje službe. Ko bi jih z bičem podil, bi nekateri ne drli tako ! To ni lepo ! Dobrinovi otroci morajo vselej počakati, da sc veliki razidejo, potem šelc smcjo iz cerkvc. Ali ni to prav ! Komur se preveč iz cerkve mudi, mu ogenj Ijubezni do Boga v srcu ne gori. Kvečemu tli ali pa že ugasuje. Tudi ob poslovu iz cerkve se moraš Jezusu lepo s kolenom prikloniti in ob vhodu se pokropiti z blagoslovljeno vodo. V cerkev idoči se dečki odkrijele, zunaj cerkve se pa smete zopet pokriti. Onidan je bil nckdo na božji poti pri Mariji Pomagaj. Saj veste, kje je to? Brezje! Bilo je ondi več svetih maš. Pa je videl ta človek: Kadar je kje zapel zvonček, pa se je pričelo nekaj otrok križati in trkati na prsa. Toda vedi: Če si v taki cerkvi, kjer je več svetih maš, pazi samo na e n o sveto mašo in ne na vse! Nekje, kjer je bilo tudi več svetih maš, j« bilo pa opaziti tolc: V cerkev je prišlo več otrok. Ena sveta maša se je ravno pričela, pri drugi je minilo ravno povzdigovanje. Pa so hoteli ti otroci biti kar naenkrat pri obeh svetih mašah: pri eni od začetka do povzdigovanja, pri drugi pa od povzdigovanja do konca. To je dalo po njih računu ravno eno sveto mašo. Pa ni res! Kdor tako misli, vara samegasebe, Boga pa pač ne more. Kdor pride k sveti maši, naj bo pričujoč pri eni sveti maši, ki jo bere isti mašnik. V nekem mestu je bilo pa tako: Otroci so pri-hajali k sveti maši precej pozno — o, ti zaspanci grdi in počasneži! — pa so jo ubrali koj po mašnikovem Leto 27__________ANGELČEK_________Stran 119 obhajilu, eni pa še prej, iz cerkve. Ali so ti otroci kaj vedeli, kako je to grdo? Kako je taka nemarnost pred Bogom grešna, sramotna! Otroci! Šc eno prošnjo! Vi pridctc tudi druge-krati radi v cerkev, ne samo k sveti maši. Tudi k popoldanski službi božjil Pa kadarkoli greš mimo cerkve, stopi vanjo vsaj za par trenutkov, da obiščeš ljubega Gospoda Zveličarja. Lepo ga pozdravi, povej mu kakšno svojo prošnjo, potem pa spet vun na svojo pot! Najmanj pa, kar si storiti dolžan, je pa to, da se odkriješ, če greš mimo cerkve. Tako ravnaj v cerkvi in v bližini cerkve, pa te bo Bog rad imel in vsi dobri Ijudje! 5. Na pokopališču. Pokopaltšče je tudi svet kraj, Ijubi otrokl Smrt ima ondi svoj vrt. Naši rajnki pričakujejo tam prihod-njega vstajenja. Enkrat se bo tudi naša pot pribli-žala tjakaj. Pokopališče naj bo kraj miru. Zato se ne spo-dobi, če kdo vpije na pokopališču. Mirna naj bo ondi tudi hoja. Pokopališče naj bo kraj ljubezni. Pusti ondi v miru vse, kar ni tvojega: spomenike, ki so jih živi postavili mrtvim v spomin; cvetje, ki ga je nasadila ljubezen do rajnkih na grobove; in tudi stopaj ne in ne posedaj po grobovih. Pravijo, da se na pokopa-lišču pozna, kakšni so ljudje v kakšnem kraju : dobri ali slabi. Ta ljudska sodba ni tako prazna. Pokopa-lišče naj bo vernim kraj molitve. Lepo je, če pokropiš iz cerkve grede grobove naših rajnkih; še lepše je pa, če na njih grobovih kaj pomoliš. Vsaj to : »Go-spod, daj jim večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti! Naj počivajo v miru! Amcn.« Stran 120________ANGELČEK___________Leto 27 Grdo je pa, zelo grdo, če marsikje opravljajo otroci svojo potrebo na pokopališču! Slišite, ncote-sanci: pokopališče je svet kraj, in na svetem kraju ne bodi nič nečednega ! (Konec.)