Narodna in univerzitetni knjižnica
v Ljubljani



■ , ■ •



h


' I


I


107410

TRETJI DEL

• 'l ■: ■

POZNEJŠA DOBA.

1868. DO 1873. L.

UVOD.

Imenitna bo ostala doba od 1. 1868. do 1873.
v zgodovini ne samo Evrope, temuč tudi drugih delov
našega planeta. Do leta 1869. so Francozi pod Napo¬
leonom III. zavzemali prvo mesto na političnem po-
prišču. Bila je premagana Rusija pri Sebastopolju,
Avstrija pri Magenti in Solferinu in Pariz je bil, lahko
se reče, središče vsega političnega in narodnega gi¬
banja. A razkošje in razuzdanost je, kakor nekdaj vse¬
mogočni Rim, vladajoče francoske kroge razjedala in
slabila moč narodu. In prišlo je do nepričakovane ka¬
tastrofe 1. 1869. in 1870. — Mi, ki smo jo doživeli,
smo se kar čudili, da je z neverjetno naglostjo bila
premagana dotlej tako sloveča armada in se je več
sto tisoč francoskih vojakov moralo podati. Bismarck
pa in Moltke, ženialna moža vsak v svoji stroki, sta
ustvarila zedinjeno Nemčijo. Ta je zdaj stopila na
prvo mesto, katero je poprej Francoska zavzemala, in
njena premoč na političnem poprišču je rastla in
raste, posebno v sedanji dobi, ko je ruski avtokratizem
zadela v rusko-japonski vojski ista zaslužena usoda,
kakor Francosko leta 1870. Naša Avstrija pa, katere
politiko so od 1. 1848. naprej vodili sami nezmožni
ljudje, je tudi v tej dobi igrala žalostno ulogo, ne¬
značajno na zunaj, neznačajno na znotraj proti svojim
narodom. Mislila je pomagati Francozom, da bi si

i

2

pridobila spet veljavo v Nemčiji, a po prvih nemških
zmagah je na pol potegnjeni meč spet varno shranila
v nožnici in zviti Bismarck jo je celo pridobil za tro-
zvezo. V notranji politiki pa je ista brezznačajnost
Cehom vzela s slovesnim cesarskim manifestom zago¬
tovljeno samoupravo ter inavgurirala kruto nemško in
madžarsko hegemonijo nad slovanskimi narodi.

Tudi za nas Sloyence je ta doba bila imenitna.
Poslužujoč se novega zakona o društvih, smo sklica-
vali tabore, na katerih se je na tisoče našega ljudstva
zavzemalo za svoje narodne pravice. Ko se je vnela
francosko-nemška vojska, so naše simpatije seveda
bile na strani Francozov in bili smo prav potrti, ko
smo morali dan za dnevom čitati brzojavke o nemških
zmagah. Slutili smo, da nastane prevrat v politični pre¬
moči, usoden tudi za nas Slovence.

Vendar smo, ko je leta 1871. nastopilo Hohen-
wartovo ministrstvo, upali, da bodo dunajski visoki
krogi vsaj takrat dosledni in se, kar je za Avstrijo
vendar naravno, naslanjali na slovanski element, ki je
že večkrat, zlasti 1. 1848., habsburško državo obvaroval
propada in razpada. A varali smo se; zmagal je spet
okoščeneli nemški birokratizem in militarizem. Hohen-
wart se je moral umakniti in pričela se je doba naj¬
krutejšega pritiska na Čehe in Slovence pod Auers-
berg-Lasserjevo vlado. Ta vlada je sicer vpeljala
direktne volitve v državni zbor, toda na podlagi starih
skupin, in dunajski parlament je ostal, kar je še zdaj,
zastop privilegiranih stanov. Mi štajerski Slovenci smo
sicer pridobili po direktnih volitvah dva mandata, a
na Kranjskem so izmed deseterih poslancev le štirje
bili narodni.

Kako smo se povsod borili za naše narodne
pravice, povem v dotičnih oddelkih. Citiral bom tudi

3

odlomke iz govorov narodnih zastopnikov, ker se mi
zde vredni, da Se ohranijo v spominu in ker se ž njimi
najbolj razsvetljuje tista doba.

LETO 1868.

V tem letu se je vršilo več za Slovence imenitnih
dogodkov. Da bi vzbujali v prostem narodu narodno
zavest in narodni ponos, smo sklicavali tabore,  na
katere je od vseh strani prihajalo na tisoče ljudstva.
Naša najboljša ljudska govornika, Božidar Raič  in
dr. Valentin Zarnik, znala sta, prvi s svojim patosom,
drugi s svojim drastičnim humorjem buditi narod iz
letargije, da se je začel brigati in potegovati za svoje
narodne pravice.

Pa ne samo za prosto ljudstvo smo skrbeli, spo¬
znali smo tudi, da je potreba duševne hrane za omi-
kance, katerim „Novice“, edini slovenski tednik, pač
niso mogle zadostovati; zato smo se resno lotili usta¬
novitve večjega političnega lista. Za tako podjetje je
seveda pred vsem bilo treba kapitala. Sklenili smo si
ga pridobiti z izdavanjem deležev po 250 gld. in v
ta namen ustanovili komanditno društvo s tvrdko:
„Dr. J. Vošnjak in dr.“

Pisali smo vsem znanim rodoljubom in smo po¬
sebno iz našega središča, iz Ljubljane, pričakovali iz¬
datne udeležbe, ker je že takrat bil naš namen, list,
ko se ustanovi, preseliti v Ljubljano; a varali smo se.
Iz Ljubljane nismo dobili ne enega peneza, in na vsem
Kranjskem smo oddali samo eden delež, ki ga je vzel
Viljem Pfeifer v Krškem. Podpisali in plačali pa so:
dr. F. Dominkuš 1000 gld., dr. V. Pavlič v Velikovcu,

i*

4

I. Gorup v Trstu, nadžupnik I. Rozman v Konjicah po
500 gld., dr. J. Vošnjak, Ivan Žuža, dr. St. Kočevar,
Fr. Kapus, dr. I. Muršec v Gradcu, dr. Ploj v Ptuju,
dr. G. Ipavic in M. Kavčič v Šent Jurju, notar dr. Fr.
Radej v Mariboru, notar Slavoljub Knez v Š. Lenartu,
Božidar Raič, Al. Lenček na Blanci, I. Lipold v Mo¬
zirju, Miha Herman, V. Pfeifer in „Goriški rodoljub"
po 250 gld.

Te zneske smo vsi vplačali, dasi smo vedeli, da
je to dano a fond perdu, in da se nam nikoli nič ne
povrne. In res se je vseh teh 6000 gld. porabilo v
prvih treh letih v to, da smo pokrivali deficite pri listu.

Takrat smo mislili tudi lastno tiskarno ustanoviti
in bi to bili tudi storili, ko bi bili oddali deležev za
12.000 gld. Pa nabrali smo samo 6000 gld. in tako
nam je ta up takrat splaval po vodi. Ko so 1. 1870.
Rapoc, Skaza in;Tanšič ustanovili tiskarno v Mariboru,
oddali smo jim v last „Slov. Narod", ne da bi bili
zahtevali povračila za ustanovne stroške. Pa taka po¬
žrtvovalnost se je zdela nemogoča ljubljanskim No-
vičarjem, ki niso bili vajeni na denarne žrtve, in sum¬
ničili so nas, da smo pri ustanovitvi delniškega društva
za Narodno tiskarno si dali povrniti svoje deleže.
Dr. Poklukar je celo v prvem občnem zboru Narodne
tiskarne vprašal, ali je res bil povrnjen ta ustanovni
zaklad. Pa Rapoc mu je odgovoril, da od prvih usta-
novnikov nihče ni dobil povrnjenih svojih vplačanih
deležev, pa tudi nihče ni zahteval povračila. Ce pa
hoče morda Poklukar biti tako radodaren in jih vrniti,
bode to dotične gospode prav veselilo.

Za prvo silo je torej bilo, vsaj po našem mnenju,
dovolj kapitala. Tudi zaradi tiska nam ni bilo skrbeti,
ker je mariborski tiskar Janšič bil pripravljen prevzeti
tisk. Takrat ni še bil v Mariboru tak terorizem, da bi

5

nemški tiskar ne smel tiskati slovenskega lista, kakor
se je to zgodilo v Celovcu Einspielerjevemu „Slovencu“.

Teže je bilo najti sposobnega urednika; saj ni
bilo v tej stroki nobenega izurjenega pisatelja, ker je
dr. Bleivveis svoje „Novice“ sam urejeval, istotako
Einspieler svojega „Slovenca“, torej se nikomur ni vz¬
ljubilo, posvetiti se časnikarstvu. Kje torej dobiti
urednika?

Tu nas je dr. Dominkuš opozoril na mladega
jurista, ki je bil prejšnje leto vstopil v njegovo pisarno
in se mu je dozdeval popolnoma sposoben za ured¬
nika, ako bi se hotel za ta posel odločiti. Pravil nam
je, da se ta mladi jurist silno zanima za vsa politična
vprašanja in da razvija prav zdrave nazore o potih,
po katerih naj bi hodila slovenska politika. Ta jurist
pa je bil

ANTON TOMŠIČ.

„Der vvindische Christus" so ga Mariborčani v
šali imenovali, ker je imel dolgo, gosto, svetlo brado
in obraz, s kakršnim so nekateri slikarji Kristusa sli¬
kali. Bil je visoke rasti; gosti, kodrasti lasje so obkro¬
žali jasno, visoko čelo; nosil je ščipalnik, ker je bil
kratkoviden; pod ravnim grškim nosom je imel zavi¬
hane brke in bil sploh moška lepota. Hodil je samo¬
zavestno in bil spoštovan tudi od nasprotnikov. Jaz
sem ga poznal že iz Gradca, kjer je kot pravnik redno
zahajal k sejam deželnega zbora. Ker ni več imel
sredstev za daljnje študije, je jeseni 1. 1867. vstopil v
pisarno dr. Dominkuš  a.

Vprašali smo ga, ali bi prevzel uredništvo. Od¬
govoril je, da je pripravljen. Spisal nam je program
za list, ki smo ga z malimi izpremembami odobrili.
Mesca marca se je razpošiljalo vabilo na naročbo

6

s programom
in 2. aprila je
prva številka
zagledala beli
dan. Oglasilo
se je takoj
kakih 600 na¬
ročnikov in ko
bi bili vsi red¬
no plačevali,
bil bi večji del
stroškov se
pokril iz na¬
ročnine.

Tu še mo¬
ram omeniti,
da smo zaradi
kavcije, ki je
znašala 2000
gold., imeli
dosti pregla¬
vice. Jaz sem
ponujal svoj
vinograd, naj

se kavcija nanj vknjiži, pa vlada je zahtevala ali
gotov denar, ali državne obligacije. Nazadnje je
dr. D o m i n k u š dal še tudi ta dva tisočaka.

Tomšič  se je z navdušenjem in največjim ide¬
alizmom poprijel dela ter imel najboljše nade, da bo
z mirno, prepričevalno besedo si pridobil čimdalje
večji krog čitateljev. V polemiko se je spuščal le, če
je k temu bil prisiljen, in se je tudi v polemiki izo¬
gibal vsakega osebnega napadanja in preprostega
psovanja, kakršno se je pozneje sploh vgnezdilo v
časnike.

ANTON TOMŠIČ.

7

Bil je silno rahločuten in če je slišal kako grajo
o listu, hotel je takoj vse pustiti. Do mene je imel
veliko zaupanja, tožil mi v pismih, kar ga je težilo, in
me prosil, naj vendar pridem v Maribor, da se bo
mogel z menoj dogovoriti o daljnjem postopanju.

Shranil sem nekatera njegovih pisem. Naj tu na¬
vedem v njegovo karakteristiko nekatere stavke iz njih:

L. 1868. „Ne trpim, da bi mi kdo, kadar bi mu
kaka pičica na i ne stala dovolj ,senkrecht‘ ali v plajbi,
žugal s sunom ali odpustom. Ijlisem se silil nikdar, pa
tudi rad pojdem, zmerjati ko šolski dečko se ne
pustim. Veljati mora tudi med nami: clara pacta, boni
amici!“ —

L. 1869. pred tiskovno pravdo zaradi Levstiko¬
vega članka „Tujčeva peta“: „V naglici Vas le pro¬

sim, da ne pišete dr. Žurbiju v Celje, da bi mene za¬
govarjal. Nemškutarja nočem za zagovornika in če mi
ga lastniki po sili pošljete pred sodnijo, zanesljivo ga
bom pred njo dezavuiral. Če imam biti obešen, hočem
viseti sam, ali pa v dobri, pošteni družbi. ,Šaharja‘ ne
maram ni levega ni desnega. Sklenil sem v takih
okoliščinah razliti pred sodnijo ves svoj žolč in, ko
sodba veljavo dobi, iti na prično sedet ali ležat in tam
čakati druge pravde. — Če enkrat izostane „Narod“,
imelo bo to te-le razloge: 1. Pomanjkanje vsake zu¬
nanje pomoči, 2. mojo bolehnost, 3. vzeto mi veselje
do dela, 4. ker ne bom vedel kaj pisati. Človek se iz-
činža. Sicer pa Vam voščim prav vesele praznike in
sem vedno vaš iskreni prijatelj Tomšič."

L. 1869- „Sploh prosim, da se o pravem času
ogledate po nasledniku za uredništvo, ker sem grozno
zabredel in hočem zopet to biti, za kar imam sposob¬
nosti: rokodelec. Tudi sem v denarnih stiskah, katerih
ne bom nikdar premogel, ker so mi doma vso pomoč
odrekli."

8

L. 1869. 28/9. (Izjemoma je postavljen datum pod
to pismo, kar sicer ni bila v Tomšičevih pismih na¬
vada.) „Z naročniki noče posebno naprej; pač jih ne¬
koliko dohaja novih, pa le neizdatno. Ljubljančani in
»Domovina" 1  vselej pred začetkom novega naroče-
vanja narede kakšen škandal. — Tudi sem ves bolan,
trga me hudoben revmatizem. Če bo tako šlo naprej,
v kratkem ne bom za nobeno teh del, katera že zdaj
polovičarsko opravljam. Res bo treba ogledati se po
svetu, kdo bo za menoj prevzel uredovanje."

L. 1871., nekaj časa pred nepričakovano svojo
smrtjo mi je pisal: »Vsakako pridite čimpreje tem
bolje v Maribor. Zato Vas prosim s povzdig¬
njenimi rokami.  Pismeno Vam ne morem nič po¬
vedati, le ustno se bo dalo razložiti. „Narod“ je v
veliki nevarnosti — od domače  strani. Z Železni¬
karjem si ne moreva nič pomagati. A o tem ne go¬
vorite in ne pišite nikomur, predno ne govorite z menoj.
Še enkrat Vas prosim, pridite, silno Vas je potreba.
Pridite kmalu, da nas ne prekosi kaka katastrofa.
Verujte mi, da ne delam praznega strahu, pa molčite
za zdaj." —

Prišlo je res kmalu do katastrofe, pa ne za
„Narod“, ampak za ubogega Tomšiča. Jaz sem se
takoj peljal v Maribor — bil sem takrat zdravnik v
Šmarju — da pozvem, kaj da se je spet pripetilo.

Našel sem Tomšiča silno razburjenega. Dr.
Razlag  je namreč bil nasvetoval, da se za „Narod“
sestavi neki nadzorstveni odbor, po katerega navodilih
bi se moralo uredništvo ravnati. In v ta odbor bi se
naj tudi pozval dr. Costa.  Tomšič je vedel, da je
Costa njegov nasprotnik in torej sumil, da po tem
potu hočejo njega odpraviti od lista. Izkušal sem ga

1  Takrat je izhajal v Gorici časnik »Domovina".

9

pomiriti, pa bil je. silno potrt in zdelo se mi je, da ga
ne toliko skrb za „Narod“, kolikor neka druga duševna
bol vznemirja. Povabil sem ga, naj pride na nekaj dni
v Šmarje, da se oddahne, pa je odklonil, češ, da ima
preveč dela pri listu, ker Železnikar, ki je sodeloval,
ni sposoben spisati kak uvodni članek. Ko sva se
ločila, bil je videti bolj pomirjen; nisem slutil nič
hudega.

Dne 24. maja pa dobim telegram iz Maribora
da so v jutro našli Tomšiča mrtvega v njegovem sta¬
novanju. In zdaj se je sploh govorilo, da ni umrl na¬
ravne smrti, ampak da se je sam zastrupil. Zdravniki,
ki so njegovo truplo razparali, so sicer izrekli, da je
umrl za srčno kapjo, a govorica le ni utihnila. Jaz
sem o vsej tej aferi večkrat govoril z Železnikarjem.
Ž njim je namreč Tomšič poslednji večer bil skupaj in
sta do polnoči sedela v neki krčmi, odkoder je Želez¬
nikar spremil Tomšiča do njegovega stanovanja. Tomšič
je ves večer bil razburjen in obupan. Tudi to je vedel
Železnikar, da je Tomšič o neki priliki povedal, da se
mu je posrečilo dobiti strup digitalin. Ali je res ta
strup použil tisto nesrečno noč, ni dokazano. Saj za¬
stran svojega položaja pri „Narodu“ ni imel nobenega
povoda biti v skrbeh. Gg. Fr. Rapoc, Fr. Skaza in
H. Tanšič  iz Šmarja so že imeli koncesijo za tiskarno
v Mariboru in so bili v svojo last prevzeli „Narod“
od dotedanjega konsorcija. Z vsemi tremi je Tomšič
bil v najboljših prijateljskih odnošajih. „Narod“ je zdaj
imel trdno podlago in se ni bilo bati, da bi moral po¬
nehati, kar bi se pa prej bilo lahko zgodilo, ko bi bil
nemški tiskar Janšič odpovedal tisk, kakor je to storil
Kleinmayer v Celovcu Einspielerjevemu Slovencu.

Torej če je Tomšič res sam iskal smrti, so ga
k temu nesrečnemu koraku silile druge okoliščine, med
katerimi niso bile, na primer, slabe financielne razmere,

10

kajti po njegovi smrti se nobeni upniki niso oglasili.
Preostaja le tista duševna bol, katero sem že omenil
— cherchez la femme! Železnikar  je sicer tudi na
to stran namignil o nekih razmerah Tomšičevih z neko
gospo, a meni se je vsa stvar zdela malo verjetna.

Tisto noč, ko je Tomšič umrl, zbudil sem se
proti svoji navadi pred polnočjo, kakor bi me nekaj
bilo splašilo iz spanja. Celo uro nisem mogel zaspati
in bilo mi je tako težko pri srcu, kakor da bi se mi
bila- pripetila kaka posebna nesreča. Zjutraj, ko stopim
iz hiše, dobim telegram in precej sem vedel, da mi
naznani kaj prav žalostnega. Bilo je obvestilo o Tom¬
šičevi smrti.

S Tomšičem  smo Slovenci izgubili najbolj na¬
darjenega žurnalista, ki je imel vselej jasno in pravo
sodbo o vseh političnih in narodnih vprašanjih in
spretno pero. Bil je energičen in je vselej brez strahu
zagovarjal svoje stališče, naj se je s tem komu zameril
ali ne. „Njegovi članki so se“ — in tej sodbi dr. Gla-
serja v njegovi »Zgodovini slov. slovstva' 1  mora vsakdo
pritrditi — »odlikovali po krepkem jeziku in redki du¬
hovitosti; v vsakem slučaju je znal najti primerne iz¬
raze in zadeti pravo javno mnenje Slovencev." Bodi
mu večno ohranjen hvaležen spomin od Slovencev! —

Toda vrnimo se spet k letu 1868. Takrat je
Tomšič  z mladeniško navdušenostjo se lotil dela.
Toda kmalu je uvidel, da ne more sam zmagovati dela
pri trikrat na teden izhajajočem listu, in uvideli smo
tudi lastniki, da je treba pomočnika. In tu mi je pisal
Tomšič, da bi bil voljen pristopiti kot sotrudnik

JOSIP JURČIČ.

Spomin na Jurčiča mi je posebno mil in nepozaben,
ker sva v vsej dvanajstletni dobi kar sva skupaj delo-

11

vala na narodnem in političnem polju, zmerom bila enih
misli in se niti enkrat nisva sporekla ali sprla o kaki
stvari. Opisal sem sicer najino razmerje v „Ljub. Zvonu"
1. 1889. in 1890. Ker pa menda večina Matičarjev nima
pri rokah tistih letnikov, mlajši jih pa sploh niso čitali,
podajam tu glavne podatke iz tistega spisa.

Tomšič mi je torej naznanil, da bi Jurčič pristo¬
pil k „Narodu“ kot sotrudnik. „Ponujam se ne", tako je
pisal Jurčič, „le če mislijo lastniki lista, da bi moje delo
bilo koristno za list in za našo stvar, vstopim". — „Ali
je pri vas tudi taka mizerija, kakor tukaj?" vzdihuje
ob koncu pisma.

Jurčiču se je takrat na Dunaju silno slabo godilo.
Od doma, od revnih malih kmetovavcev ni dobival no¬
bene podpore; živil se je s spisovanjem za Janežičev
»Glasnik" in Mohorjevo družbo. Bili so dnevi, ko nič
gorkega ali sploh ničesar ni zaužil. Pravil mi je večkrat
o teh žalostnih dnevih silne bede, ko še skorje suhega
kruha ni imel, da bi si glad utešil. Nekega dne se je
ves oslabljen ulegel na zofo in se sam nad seboj raz¬
jokal, smrti si želeč.

Ko sem prejel Tomšičevo in Jurčičevo pismo, sem
bil prav vesel, da dobimo tako imenitnega sotrudnika.
Jurčičevo ime je že bilo znano po njegovih spisih v
„Novicah“, v knjigah Mohorjeve družbe, posebno pa v
Janežičevem „Glasniku“. Odpeljal sem se takoj v Maribor
ter se dogovoril z dr. Dominkušem, s katerim sva imela
oblast, vse, kar bi bilo potrebno, ukreniti. Jurčič je bil
sprejet za sotrudnika pri „Slov. Narodu" in je kmalu
potem prišel v Maribor.

Jurčiča nisem poprej osebno poznal. Videl sem ga
prvikrat, ko sem spet zarad lista se moral v Maribor
peljati. Stanoval je v uredništvu „Slov. Naroda", kjer sta
se skupaj utaborila s Tomšičem. Bila je to prodajal-
nica pri tleh v Gospodskih ulicah z velikimi vrati na

12

ulice in z malimi postranskimi na dvorišče. V sprednjem
delu sobe je stala pisalna miza in omara za spise in
časnike. Povsod po tleh in po stolih so ležali na kupih
zaprašeni časniki in tuintam kaka knjiga. V ozadju je
bil z zaveso ločen od prednjega dela sobe nekak temen
alkoven in tam sta imela svojo spalnico oba urednika.
Ali sta imela postelje ali sta ležala le na kakih zofah,
tega nisem videl, ker je zavesa zakrivala ta kot. Pogle¬
dati za to zagrinjalo pa me ni mikalo, ko sem videl
ženialno razvlako in povsod smeti in prah v prednjem
delu sobe. Sta li urednika navadno spala v tem brlo¬
gu, tega nisem vprašal: Tomšič vsaj je pozneje imel
čedno stanovanje v Čeligovi hiši.

Takrat sem prvikrat videl Jurčiča. Bil je šibek mla¬
denič srednje rasti, pa prvi pogled njemu v obraz mi
je razodel tista njegova svojstva, po katerih se je od¬
likoval vse svoje življenje: visoko čelo je kazalo na ne¬
navadno inteligenco, njegove jasnosvetle, rjave oči na
odkritosrčnost, njegov trdo in krepko naprej moleči nos
in krepki podbradek na eneržijo združeno s pogumom.
O prvem pogledu na bledo lice, na stisnjene prsi, na
strčeče, suhe lopatice pa se mi je tudi vsililo žalostno
spoznanje, da Jurčič ne učaka visoke starosti in da ga
nam žalibog prezgodaj vzame tista morivka, ki nam je
pobrala že toliko nadepolnih mladeničev, preden se je
cvetje razvilo v sad. Jurčiča nam je vendar ohranila uso¬
da toliko časa, da je mogel našemu slovstvu podariti na
marsikatero stran doslej še nedoseženih umotvorov.

Začela sva se razgovarjati in čudil sem se nje¬
govemu globokemu sonornemu glasu, ki ga nisem pri¬
čakoval iz tako tesnih prsi in tako rahlega života. Kmalu
sva si bila dobra in ostala si prava in zvesta prijatelja,
dokler naju ni ločila prerana njegova smrt 1. 1881. Vseh
teh trinajst let, ko sva skupaj delovala, sva bila soglas¬
na v vseh narodnih in političnih vprašanjih in kvečemu

13

bila včasi različnega mnenja o sredstvih in taktiki, ker
se jaz nisem rad ujemal s skrajnimi pomočki, tako da
mi je Jurčič nekaterikrat očital preveliko mehkost in
popustljivost.

Kot sotrudnik pri „Narodu“ je Jurčič dobival 50 gl d.,
mesečne plače, pa pri listu je ostal le do začetka 1870.
leta. Čedalje bolj zamotane denarne razmere pri „Na-
rodu“ (in menda tudi vabilo Stritarjevo) so ga napotile,
da se je vrnil na Dunaj, kjer je pridno sodeloval pri
„Zvonu“. Leta 1870. je začela v Sisku izhajati „Siid-
slavvische Zeitung“, kot opozicionalno glasilo proti
Rauchovemu tiranstvu. Jurčič je prevzel uredništvo in se
preselil v Sisek, kjer je ostal do sredi leta 1871.

Po Tomšičevi smrti 27. maja 1. 1871. sem brzo¬
javil Jurčiču in ga povabil, da naj prevzame uredništvo
„Slov. Naroda“. To ponudbo je rad sprejel, ker mu ni-
* kakor ni ugajalo življenje v Sisku. Sredi mesca julija
se je pripeljal v Maribor in od tistega časa do smrti
je bil glavni urednik »Slov. Naroda“, izvzemši čas bo¬
lezni, ko ni mogel uredniškega posla opravljati. Odslej
je svoje velike duševne zmožnosti žrtvoval listu in lahko
rečem, da brez njega bi se ne bil list preselil v Ljub¬
ljano in izpremenil v dnevnik. Tudi za ustanovitev Na¬
rodne tiskarne je na vse strani agitiral in pridobival
delničarjev.

V začetku oktobra 1. 1872. se je Jurčič s „Slov.
Narodom 11  vred preselil v Ljubljano, željno pričakovan
in srčno pozdravljen od mene in mnogih svojih znan¬
cev in somišljenikov. Našel je tu mnogo prijateljev, a
ne manj protivnikov. Prvi so se ga oklenili in zvesto
držali, drugi so ga črtili, a so morali nehote priznavati
njegovo duševno zmožnost in neomajno značajnost.
Bili so še v tistem času tudi politični boji in zlasti prva
leta njegovega bivanja v Ljubljani niso bila druzega,
nego neprestano delo na političnem polju, borba brez

14

počitka, skrb za narodni obstanek, doba silnega pri¬
tiska na Slovane od strani Auersperg-Lasserjeve vlade
in teptanja narodnih pravic. Domači prepir se je sčasoma
kolikor toliko pomiril in 1. 1878. se je Jurčič najbolj
trudil, da se je dostojno obhajala sedemdesetletnica
dr. Janeza-Bleiweisa, njegovega največjega protivnika
v prejšnjih letih.

Takratni strastni politični boji ga vendar niso od¬
vračali od priljubljenega mu literarnega delovanja. Za
listek „Slov. Naroda" je spisal roman „Erazem Taten-
bah“, za “Slovensko knjižnico" romane „Doktor Zober",
„Med dvema stoloma" in „Cvet in sad". V glavni osebi
poslednjega romana je, kakor mi je pravil, hotel slikati
Stritarja, kateri pa, ko je čital konec, ni bil zadovoljen
s slikanjem značajev in razvozljanjem dejanja.

Epohalno delo te dobe pa je bil „Tugomer“. Spisal
ga je proti 1. 1875. Ko sem se vrnil iz državnega zbora,
imel je že več dejanj spisanih. Izročil mi jih je, da mu
povem svoje mnenje. Daši je tragedija napravila name
globok vtis, spoznal sem vendar, da je delo bolj epično,
ko dramatično. Glavna hiba je bila, da se ono usodno
gostovanje ni vršilo na odru, ampak je o njem samo
pripovedovala oseba, ki se je rešila. Jurčič je sam to
pripoznal, a se izgovarjal, da takšno dejanje je težko
spraviti na oder. Pozneje pa, ko je vso tragedijo spisal
na novo v jambih, je v 3. dejanju uprizoril to gosto¬
vanje. Tudi v drugi stvari se je vdal. Grozdano je sli¬
kal kakor žensko brez narodne zavesti. Na moj ugovor,
da bi delalo to slab vtis, menil je Jurčič, da so ženske
mehke in se dado rade pregovoriti. Vendar je pozneje
Grozdano idealiziral, kar gotovo poveličuje vpliv tra¬
gedije na vzgojo narodovo.

Svoja leposlovna dela je Jurčič spisaval popoldne
od 3. do 5. ure, ko je izvršil urejevanje „Slov. Naroda".
Kadar sem bival v Ljubljani, sem ga vsak dan med

15

5l in 6. uro obiskoval. Na mizi so ležali listi, katere je
bil popisal tačas, navadno po dva, ker je pisal počasi in
premišljeno. Ni rad videl, če sem jih hotel pregledati.
Šla sva potem se izprehajat, navadno pod Tivoli ali
v Šiško, in pravil mi je med potom o načrtih, ki jih je
nosil v glavi.

Jurčič ni bil nikoli prav krepkega zdravja. Nobe¬
na jed mu ni teknila in použil je navadno le juho in
malo pečenke. Mesca septembra 1. 1879. se je odpeljal
v Muljavo, da bi obiskal svoje roditelje, in tu se je silno
prehladil. Drugi dan, ko se je vrnil v Ljubljano, sem
ga našel ležečega na zofi. Potožil mi je, da ga mraz
izpreletava. Šel je sicer z menoj, a kmalu sva se vr¬
nila v čitalnično restavracijo, kjer pa ničesar ni použil,
ampak se je kmalu odpravil domov. Hotel sem ga spre¬
miti, pa ni dal, da bi šel jaz ž njim. Toda skrb mi ni
dala miru in šel sem kmalu v njegovo stanovanje. Našel
sem ga v postelji v silni vročini, skoraj nezavestnega.
Ukažem, naj mu devajo na glavo mrzle obkladke, kar
mu je dobro delo. Drugi dan sta zdravnika dr. Jenko in
dr. Drč našla, da se mu je vnela rebrna mrena in da
se nabira plevritičen eksudat. Kaj sedaj početi? Od rod¬
bine, pri kateri je Jurčič stanoval, ni se moglo zahte¬
vati, da bi mesce in mesce stregla bolniku s tako
težko boleznijo. Obrnil sem se torej do prednice
usmiljenih sester, da bi bolnika sprejela v ravno dozidano
hiralnico. Bila je precej pri volji in odredila v ta na¬
men lepo, prostorno sobo v I. nadstropju. Tu je ležal
Jurčič celo zimo 1879/80. Tu sem ga obiskaval vsak
teden, kadar sem se pripeljal z Dunaja v Ljubljano k
seji deželnega odbora. Šele mesca marca je toliko
okreval, da se je mogel odpeljati v Gorico, kjer je bi
srčno sprejet od prijatelja prof. Erjavca. Iz Gorice se
je odpeljal vBenetke, odkoder mi je pisal 22. marca 1880. L

1  Gl. „Ljublj. Zvon“ 1890, str. 269.

16

Iz Benetek se je Jurčič vrnil v Ljubljano, okre-
vavši toliko, da je spet prevzel urejevanje „Naroda‘“
in ko je Stritar naznanil, da neha izhajati „Zvon“,
sklenil je začeti izdavati leposloven list, ki ga je krstil
»LjubljanskiZvon“.Prvi zvezekzdne l.januarja 1881, ki
je bil tiskan v 1200 izvodih, se je moral radi vedno rasto¬
čega števila naročnikov še dvakrat ponatisniti. Ta uspeh
je Jurčiča silno razveselil in rad je pripovedoval, kaj
bo še spisal za novi list.

V tej dobi se je čutil mirnega in zadovoljen je
bil s svojim poklicem. Tudi to mu je bilo po godu, da
se ni oženil. Nekaj let poprej je res našel žensko bitje,
s katerim bi se bil rad združil za celo življenje. Pravil
mi je o svoji nameri in ogledal si je že neko stano¬
vanje. A delale so se ovire in prišlo 'je do ločitve pri¬
čete zveze.

Istotako je prešlo 1. 1880. še precej ugodno. Le
29. decembra se je, kakor pripoveduje Levec 1 , znova
prehladil, in odslej se ni več popravil. Vendar dela ni
opustil do zadnjega trenutka, dasi je britko čutil svojo
telesno slabost, kakor kaže pismo z dne 12. marca 2 .

V ZLATI PRAGI.

Dne 16. maja L 1868. je bil imeniten dan za češki
narod. Položil se je temeljni kamen za novo narodno
gledališče. Na ta veseli in svečani dan so bili povab¬
ljeni zastopniki drugih slovanskih bratov, tudi mi Slo¬
venci. Pisal sem v Ljubljano in vprašal, pojde li kdo
v Prago. Odgovorilo se je, da se nihče noče odločiti
za tako daljno pot; istotako na Primorskem in Šta¬
jerskem. Torej bi bili edini Slovenci imeli ostati brez za-

!) »Ljublj. Zvon“ 1888. str. 428.

2 ) Gl. „Ljublj. Zvon“ 1890 str. 271. V popolnitev karak¬
teristike Jurčičeve služijo tudi pisma priobčena v „Ljub. Zvo¬
nu" 1889 str. 202. i. nasl.

17

stopnika na tej slavnosti. In spet so na mene pritiskali,
da se naj jaz odpeljem v Prago. Pa tudi za mene stvar
ni bila tako lahka, prvič zaradi prakse ne, s katero
sem se vendar moral živiti, in drugič zaradi stroškov.
Svojo prakso sem si že itak bil zelo oškodoval po
svoji politični delavnosti, ki mi je nakopala mnogo na¬
sprotnikov, in po pogostni odsotnosti, ko sem bival v
deželnem zboru v Gradcu. Zato so moji dohodki bili
prav pohlevni in — zdaj tako daljna pot! Naposled sem
se vendar odločil in naznanil svoj prihod slavnostnemu
odboru v Pragi. Dobil sem odgovor, da je za mene
pripravljeno privatno stanovanje pri g. Komersu, bratu
bivšega poljedelskega ministra, in da mi je prideljen
kot vodnik po Pragi neki jurist, čigar imena pa več
ne vem.

. Odpeljal sem se torej in prepustil svoje bolnike
spet kirurgu, ki je zraven mene v mestecu zdravniški
posel opravljal. Vozil sem se noč in dan, ne da bi se
ustavil na Dunaju. Medpotoma sem na moravskih po¬
stajah že poizkušal pristno plzenjsko pivo, a čimveč
sem ga pil, tembolj sem bil žejen. Prišedši proti ve¬
čeru v Prago, sem se s kolodvora odpeljal precej k
rodbini Komersovi, ki me je že pričakovala; tudi jurist
je že bil na straži. Šla sva skupaj v neko krčmo, kjer
se je po izreku juristovem točilo najboljše plzenjsko
pivo. Bila je natlačeno polna, kakor sploh vse gostilne
in krčme, ker je na tisoče ljudstva že bilo privrelo v
Prago.

Drugo jutro sem oblekel svojo surko — tisto leto
smo Slovenci začeli v gali mesto fraka surke nositi —
in šla sva z juristom, ki me je zmerom spremljal, na
veliki trg, odkoder se je kmalu začel premikati izpre-
vod na stavbišče. Za slavnostnim odborom in drugimi
dostojanstveniki so bile razvrščene slovanske deputa-
cije, med njimi zraven Hrvatov jaz edini slovenski za-

2

18

stopnik. Izprevoda se je udeležilo gotovo nad 100.000
ljudi z brezštevilnimi zastavami in mnogimi godbami.
Po ulicah, po katerih smo šli, stalo je povsod v gostih
špalirjih ljudstvo, ki nas je pozdravljalo s slava- in
nazdar-klici. Na slavnostnem prostoru je dr. Sladkov-
sky, takrat sloveč za najboljšega govornika za dr. Rie-
gerjem, imel slavnostni govor, ki je prav očaral
ljudstvo.

Popoldne smo bili povabljeni na banket na Zofi¬
jinem otoku. Tu so se vrstile napitnice in tudi jaz sem
imel svojo pripravljeno in jo govoril. Ker je govor
značilen za tisto dobo, ga tu uvrstim, kakor je bil
tiskan v „Slov. Narodu 1 '.

»Najsrčneji pozdrav sem ti prinesel, mili narod
češki, od tvojih južnih bratov Slovencev. Nas dele gore
in doline in prebivavci tujega naroda, ki se je v ne¬
srečni dobi vrinil med severno-zapadne in južne Slo¬
vane, vendar nas vodi enako mišljenje, isti namen in
solidarnost naših koristi. Mi se bojujemo za svoje
bitje, za svoje narodno življenje. Slovenci in Čehi smo
obdani od treh strani od tujih, nam neprijateljskih na¬
rodov, samo na eni strani smo v dotiki s slovanskimi
brati. Vi Čehi ste v tem boju že slavno zmagali in do¬
kazali svetu, da ste in da hočete živeti. Ves vaš narod
je politično izobražen, oživljen in kadarkoli ga bodo klicali
njegovi voditelji, bode gotovo žrtvoval na oltar domovine
ne le svoje premoženje, ampak tudi svojo kri. Voditelji va¬
šega naroda so enako razumni, kakor njihovi čini dosledni.
Mi Slovenci pa nimamo zgodovinskega prava, mi nimamo
krone slovenske, a naše pravo ni manj upravičeno, naše
pravo je naravno, narodno. Po tem pravu se mora
rešiti narodnost naša. Preteklost naša je tužna in ža¬
lostna, polna nepretrganega bojevanja in trpljenja. Okolo
nas prebivajoči narodi so nam odtrgali kos za kosom.
Medtem, ko smo mi branili Evropo napadov krvo-

19

ločnih Turkov, so si naši zapadni sosedje v miru opo-
magovali do omike in blagostanja. Naš narod je umiral
od dne do dne in že so nam Nemci kopali velik grob,
da bi nas vanj zagrebli, kakor so to naredili že ne¬
katerim drugim slovanskim plemenom. Okoli izkopa¬
nega groba so se veselili tudi naši sosedje Italijani in
Madžari, ali zmotili so se. Mrtvaško zvonjenje, nam
namenjeno, zbudilo nas je iz spanja in sklicalo k
novemu življenju. Spoznali smo, da smo Slovenci, da
smo veja velike lipe slovanske in da je naša sveta
dolžnost ohraniti Slovanom od severa vhod do Jadran¬
skega morja, po katerem roke stegujejo trije tuji na¬
rodi. Kako pa bi mogli sami bojevati ta neenaki boj,
ko bi nas ne krepila misel, da za nami stoje milijoni
in milijoni naših bratov, v katerih se od dne do dne
živeje budi duh slovanske vzajemnosti, premagujoč stare
predsodke? Vsi, naj govorimo katerokoli slovansko na¬
rečje, spoznali smo se kakor narodni bratje in čutimo,
da smo sinovi ene matere Slave. Kateri izmed slovan¬
skih narodov pa je povzdignil prvi mogočni glas in
rekel: „Mi vsi smo Slovani, vsi imamo skupne koristi,
torej delajmo vzajemno in skupno; kakor je tudi naše
početje velikansko, moramo končno vendar zmagati".
Ali niso bili to sinovi onega naroda, čigar slavni dan
danes slavimo? Ali niso bili to Dobrovsky, HanKa,
Čelakovsky, Šafarik, Kolar in vsa sedanja češka inte¬
ligenca? Češki narod je kakor Mojzes udaril v skalo
in iz skale je privrel čisti vir bratovske ljubezni in vza¬
jemnosti, ki raste in se širi na našo radost, a na strah
neprijateljem našim. Prvemu vojniku slovanske ideje,
češkoslovanskemu narodu in njegovim slavnim vodi¬
teljem: Slava in živili!"

In slava- in živio-klici so odmevali po dvorani,
dasi češki poslušavci gotovo niso dosti razumeli mo¬
jega slovenskega govora.

2*

20

Zraven mene je sedel znani hrvatski voditelj doktor
Mrazovi č, s katerim sem se menil o lirvatskih razmerah.

Takoj po mojem govoru me je prosil navzočni
urednik „Nar. Listov 11 , da mu naj govor izročim za list.
In bil je že . drugi dan natiskan in sicer v češkem pre¬
vodu. Nagovarjal me je tudi urednik ilustrovanega lista
„Kvety“, da mu izročim svojo fotografijo. V eni prihod¬
njih številk je bila med drugimi govorniki natiskana tudi
moja slika in to je bilo prvikrat, da je bila moja podoba
litografirana. Druga litografija je bila, ko sem bil državni
poslanec, prijavljena v zbirki slik državnih poslancev.

Po banketu sem se predstavil najimenitnejšemu
češkemu zastopniku tiste dobe, dr. Ladislavu R i e g e r j u.
Duhoviti izraz njegovega obličja, mirni jasni pogled,
lepo doneči njegov organ, vsa vnanjost, — bil je srednje
visoke rasti s krepkimi širokimi prsmi — vse to ga je
delalo simpatičnega in ni čuda, da ga je ves češki na¬
rod oboževal takrat in še mnogo let potem. Poznejše
postopanje Mladočehov proti takemu možu, ki je imel
nevenljive zasluge za svoj narod, se po mojem mnenju
nikakor ne da opravičiti. Takrat pa je bil dr. Rieger
v najboljši moški dobi in ljubljenec svojega naroda.
Moje ime in delovanje je že poznal in ga je zanimalo
in veselilo, da so tudi štajerski Slovenci se začeli vzbu¬
jati in gibati. Ko sem mu nazadnje izrekel, da se ču¬
dim nad velikanskim napredkom njegovega naroda,
odgovoril mi je:

„Res, lahko smo veseli današnjega dneva, kateri
je prekosil vse, kar smo sami pričakovali od svojega
ljudstva. Pa nikar ne mislite, da je vse to postalo črez
noč. Štirideset  let že delamo neprenehljivo, vsak po
svojih močeh. In ko mine današnji dan, se ne bodemo
usedli in mirno počivali na lavorjevih vencih, ampak
še z večjim veseljem in večjo eneržijo se bodemo trudili
in borili za povzdigo naroda in domovine."

21

Ko sem mu pravil, da bi rad se informiral o za-
ložnah — tako se na Češkem imenujejo posojilnice —
in da bi tudi rad šel v kako kmetsko vas, da bi videl
češkega kmeta na delu, poklical je nekega moža v
kmetski obleki: „Pane Kratochvil"! Predstavil je naju
drugega drugemu in mi potem povedal, da je Kratochvil
deželni poslanec in kmetski posestnik v Lounkah, prav
ob jezikovni meji, da ima tudi hmeljne nasade z lastno
pivovarno in da je član založne v Roudnicah. G. Kra¬
tochvil me je z veseljem povabil, da ga naj obiščem
na njegovem domu. Obljubil sem priti.

V Meščanski besedi sem zvečer govoril še z
mnogimi drugimi imenitnimi Čehi, kakor so dr. Sladkov-
sky, oba Gregra, dr. Trojan, celo slavnemu Palac-
kemu  sem bil predstavljen. Tako simpatičen, kakor
dr. Rieger, pa mi ni bil ne takrat ne pozneje, ko smo
od 1. 1879. skupaj sedeli v državnem zboru, nobeden
češki zastopnik. Drugi dan sem med drugimi zname¬
nitostmi še ogledal deželni muzej, kjer so mi kot naj¬
večjo pod steklom zaklenjeno imenitnost pokazali „Kra-
ljedvorski rokopis", o katerem je pozneje se razvila
silna polemika in se je dolžil kustos Hanka, da ga je
on falzificiral. Če je to res, potem je moral Hanka biti
ne samo pesnik in temeljit poznavatelj staročeškega
jezika, ampak tudi veščak v tem, kar se priprave per¬
gamenta in pisave tiče.

Opoldne sem bil na kosilo povabljen pri Ko-
mersu, seveda s svojim juristom vred. Za pijačo je bilo
na mizi pivo, česar mi Slovenci nismo vajeni; potem
so tudi vina v buteljah prišla na vrsto.

Naslednje jutro sem se poslovil od gostoljubnih
Komersovih, na kolodvoru tudi od jurista in peljal sem
se v Roudnice. Tam sem se oglasil v založni, kjer mi
je ravnatelj vse knjige pokazal in me poučil o delo¬
vanju založen. Slučajno je bil v založni ravnatelj go-

22

spodarske šole v Hracholuskah blizu Roudnic, g. Dla-
bač. On in pa gostilničar Rehaček, pri katerem sem se
bil nastanil, sta me potem spremljala v Lounke h g.
Kratochvilu. Bilo je kako uro hoda med njivami, trav¬
niki in hmeljnimi nasadi. Predvsem sem se čudil,
da smo zmerom morali hoditi po prašnih cestah in da
nikjer ni bilo tistih pešpotov zraven cest in črez trav¬
nike, kakor pri nas. Povsod ob cestah so bile višnje
zasajene, zemlja se je povsod kazala dobro obdelana.

V Lounkah smo bili z velikim veseljem sprejeti
in gospodar nas je vodil po svoji zemlji, po sadov¬
njakih, travnikih in njivah, s posebnim ponosom pa po
hmeljnih nasadih. Ko sem jih ogledal in slišal, koliko
dohodkov hmelj donaša hmeljarjem, sem si pač mislil,
kako dobro bi bilo, ko bi tudi v naših krajih rastel
hmelj. Pa tu sem se spominjal ponesrečenega poizkusa
mojega očeta, zato sem v svojem spisu: „Učimo se od
Čeho-Slovanov“, ki sem ga po vrnitvi s Češkega ob¬
javil v „S1. Narodu", hmelj le mimogrede omenil.

Obširno pa sem tam razpravljal o posojilnicah in
s tem dal povod, da so se tudi pri nas pričele usta¬
navljati. Toda slovensko posojilništvo se je začelo šele
razvijati od 1. 1879. nadalje, ko je brat Mihael se na¬
selil v Celju in vse svoje zmožnosti in vso svojo ener-
žijo posvetil ustanavljanju in razvoju slovenskih denar¬
nih zavodov. Po vsem tem mi ni bilo žal ne stroškov,
ne časa, ki sem ga porabil za to potovanje, ker sem
se vrnil s Češkega z novim pogumom za narodno delo.

TABORI.

Slovenski tabori!  Kadar se spominjam te
najkrasnejše dobe naše narodne zgodovine, širi se mi
srce od radosti in vselej na novo preživim ure vzvi¬
šenega narodnega navdušenja, katero je takrat preši-

23

njalo govornike in tudi v prostem narodu vzplamtevalo,
da je res v takih trenutkih pripravljen bil vse žrtvovati
za svoje narodne pravice. Tu je stala na odrih po¬
svetna in duhovna inteligenca v nerušeni edinosti, zdru¬
žena v bratovski ljubezni, pred odrom pa na tisoče in
tisoče mož in tudi žen, ki so vsi napeto poslušali govor¬
nike in jim pritrjevali z glasnimi klici. In ideje, tu iz¬
rečene, so se širile od hiše do hiše in dotedaj neza¬
vedno ljudstvo je začelo samo sebe spoznavati in ču¬
titi krivice, ki se mu gode. Stoinstoletna sužnost je bila
zamorila v njem vsako samozavest in apatično se je
vdajalo svoji usodi. Vso gospodo je dotlej slišalo
le nemško govoriti, iz uradov je dobivalo le nemške
spise. In zdaj naenkrat je videlo na odru doktorje in
profesorje, meščane in tržane, sploh može vsakega
stanu, ki so govorili k njemu v njegovem jeziku, le
čistejšem in gladkejšem, ne popačenem po nemčiznah.
Govorili so mu o splošnih človeških in narodnih pra¬
vicah in zdaj je šele prav spoznalo krivice, ki se mu
gode.

Žal, da je ta doba tako kmalu bila prekinjena od
vladajočih faktorjev, ki so se ustrašili rastoče slovenske
zavednosti. Po ukazu Nemcev in Madžarov so takoj
drugo leto začeli prepovedovati vse tabore, dasi bi se
po zakonu o društvih bili morali dovoljevati.

Leta 1868. pa je bilo na krmilu takozvano me¬
ščansko ministrstvo (Biirgerministerium), ki je res v li¬
beralnem smislu uredilo pravice o društvih in shodih
in dotični zakon tudi pošteno izvrševalo. Minister za
notranje stvari je bil tisti G iskra,  ki je slovel zaradi
svojega govorniškega talenta, a je nazadnje moral sra¬
motno odstopiti, ko se je zvedelo, da se je dal pod¬
kupiti s 100.000 gld., da je izposloval koncesijo za neko
gališko železnico. Sicer se je pa Giskra že poprej bil
cesarju hudo zameril po svoji breztaktnosti. Schneid

24

mi je pravil o Giskri naslednje: Ko je 1. 1869. šlo za
to, da bi se cesar peljal v Galicijo — Poljaki so v
tistem času bili v neki opoziciji proti vladi — se je
ministrstvo'temu potovanju protivilo in res je bilo v
ministrskem svetu pod predsedstvom cesarjevim skle¬
njeno, da se cesarjevo potovanje opusti. Giskra se je
takoj po seji odpeljal na deželo. Na južnem kolodvoru
je videl nekega poročevavca časnika „N. Fr. Presse“
in njemu je na glas povedal:

„Der Kaiser geht nicht nach Galizien."

Drugo jutro je to že stalo debelo tiskano v listu
s hudimi napadi na poljske poslance. To se je seveda
cesarju za malo zdelo, da se je tajni sklep tako in-
diskretno objavil in odslovil bi bil precej Giskro, da
niso obziri na splošno politično situacijo ga zadržavali.

Da smo pa smeli sklicavati slovenske tabore, ka¬
terih glavna točka je bila „zedinjena Slovenija", torej
trganje dežel štajerskih in koroških, se imamo le Giskri
■zahvaliti. Ko je ljutomerski  taborski odbor, ki mu
je stal na čelu odvetnik dr. Ploj,  čigar najbolj de¬
lavna moč pa je bil njegov koncipient dr. Valentin
Zarnik,  vladi naznanil program tabora, ga graško
namestništvo ni dovolilo zavoljo programne točke „ze-
dinjena Slovenija". Odbor pa se je brzojavno obrnil
do ministra Giskre in ta je odgovoril: „Wird bewil-
ligt“.

In prvi slovenski tabor  se je vršil v Lju¬
tomeru  dne 9. avgusta 1868. 1. Ta dan se sme za-
znamenjati kot imeniten dan v naši narodni zgodo¬
vini. Vsi smo bili radovedni na prvi ta poizkus, vpli¬
vati na maso ljudstva, ali se jih bo mnogo odzvalo
vabilu in kako se bodo obnašali pri govorih. Iz Ma¬
ribora in Slov. Bistrice smo se peljali z jutranjim vla¬
kom do Ormoža, kjer so nas čakali vozovi. Med Ma¬
riborčani je bil Jurčič,  kot poročevavec za „S1. Na-

25

rod“. Cesta iz Ormoža v Ljutomer je bila takrat prav
slaba in večkrat smo morali stopiti z voz, da smo mogli
naprej. V Ljutomeru nas je že čakal odbor in nas je
peljal v čitalnico, da smo se malo okrepčali pri prist¬
nem, a premočnem ljutomerčanu, in potem smo imeli
posvetovanje, da določimo načrt zborovanju in besedilo
resoluciji. Jurčič  je bil zapisnikar in sedel blizu
mene s svinčnikom v roki in z belo polo pred seboj.
Prvi del resolucije je še zapisal, a pri drugem sem že
zapazil, kako mu je svinčnik plesal po vsej poli. Pre¬
magalo ga je bilo ljutomersko vino; zato sem jaz sam
naprej zapisoval, Jurčiča pa je Zarnik spravil v so¬
sednjo sobo, kjer se je malo prespal, in opoldne je že
spet bil pokoncu.

Za tabor je bil jako srečno izbran senčnat pašnik
zunaj Ljutomera. Ob treh popoldne smo z ljubljanskimi
Sokoli na čelu korakali iz trga na taborišče in glej,
ko se približamo, vidimo v svoje veliko veselje ves
obširni prostor pred govorniškim odrom natlačen s
kmeti ne le iz ljutomerskega, ampak tudi iz sosednjih
okrajev. Za predsednika je po vzkliku bil izbran
dr. Razlag,  ki je pričel z besedami:

„Več ko tisoč let je preteklo, ko se naši očaki
niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posve¬
tovali o občnih rečeh. Zdaj je prišla doba, da sme
slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati
presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je
godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz
mislim, naj se pa naši deci bolje godi". Dolgotrajni
živio-klici. Kmetje vihte klobuke. Ko to zapazimo, dejal
mi je Jurčič: „Led se že taja. Zdaj smo na dobrem* 1 .

Vrstili so se potem govorniki in zagovarjali točke
naslednje resolucije, ki je še dandanašnji po blizu 40
letih tako aktuelna, kakor je bila takrat:

26

„Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka,
da v paragrafu 19. državnih osnovnih postav ne najde
poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, do¬
kler ne bode

1. slovenski jezik na Slovenskem izključijivo uradni
jezik in dokler se ne bo v ta namen uradnikom na
Slovenskem neodlogoma določil obrok, in sicer pol
leta, do katerega morajo znati slovenščino .v besedi in
pisavi;

2. dokler ne bode cerkvena vlada na Slovenskem
uradovala v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogo-
slovnicah predmeti, kateri se dozdaj nemško predavajo,
slovensko razlagali;

3. dokler ne bodo ljudske šole čisto slovenske
in ne bo v srednjih učni jezik slovenski; nemški
jezik ostane učni predmet;

4. dokler se ne združijo Slovenci v zedinjeno
Slovensko  z narodno upravo;

5. dokler se ne bodo iz deželnega zaklada šta¬
jerskega v razmeri števila Slovencev in njihovih pri-
neskov napravljali, podpirali in vzdržavali slovenski za¬
vodi, n. pr. slovenske realke, gospodarske šole;

6. dokler ne bodo dodane temu paragrafu 19-
izvršilne postave  ter dejansko vpeljane in dokler
se ne bode posameznim deželam dala večja samo¬
upravna oblast. 1 '

To resolucijo smo zagovarjali Kukovec  iz Lju¬
tomera, dr. Zarnik,  Božidar Raič, dr. Prelog
in jaz.

Naj navedem tu nekatere stavke iz teh govorov.
Dr. Zarnik: „Kaj bi Nemci na gornjem Štajerskem rekli,
ko bi se ž njimi v kanceliji slovensko poslovalo? Take
uradnike bi v Muro zagnali. (Gromoviti živio-klici in
smeh.) To je narobe svet, kakor se po naših uradih
godi. Ko sta sv. Ciril in Metod prišla našim pradedom

27

sv. evangelij oznanjevat, govorila sta njihov slovenski
jezik. Tudi naši duhovniki so večidel vneti rodoljubi,
dobri Slovenci. Ti z vami govorijo slovensko, njih škof
jim pa le nemško piše. Ako se vam bo pri duhovski
in deželski oblasti slovensko dopisovalo, brali boste
lahko.sami, brali vam bodo dopise vaši otroci. Ne bo
vam treba plačevati tolmačev, ne časa gubiti. Bolje je,
da tačas, ko vam je okolo in okolo pozvedovati, go¬
rico obdelujete, ali pa če je po zimi, da za pečjo le¬
žite".

Raič:  „Terjajmo svoj jezik tudi v naše šole in
sicer v ljudske in tudi v višje. Ves namen naših učilnic
je ta, da bi nas v Nemce izpremenili; tega pa nočemo.
(Gromoviti klici: Nočemo!) Ker ima vsak drug narod
svoj jezik v šoli in tako naraven pot do pouka in
omike, zakaj bi tega Slovenec ne imel? Slovenski
otroci se v dozdanjih nemških šolah niso naučili ne
nemško ne slovensko, izgubili so pa mnogo časa in
dobička od šole ni bilo nobenega. Kaj je krivo, da
mnogi našinci še svojega imena ne znajo prav zapi¬
sati? Naše šole. Kaj je krivo, da se še celo med pro¬
stimi ljudmi taki nahajajo, ki se od nas Slovencev
obračajo? Šole. V šolah so se napili namesto domače
ljubezni medu tujega strupa. Slovenci radi pojo pesem:
„Kje dom je moj?“ Ena vrsta se glasi „Na Sloven¬
skem dom je moj“. Da, slovenska je naša zemlja,
zemlja, na kateri se trudimo, na kateri solze pretakamo,
na kateri se veselimo. (Gromoviti klici: Živio!) Popri-
mimo se gesla našega presvetlega cesarja! „Z zedi¬
njenimi močmi" si pomagajmo, kar nas Slovencev živi
na zemlji, združimo se v eno celoto. Združimo se, ker
smo bratje in sinovi ene matere!"

Dr. Vošnjak:  „Nov čas je nastal za vse narode.
Čas je torej, da se oglasimo tudi mi Slovenci. Mi smo
zvesti Avstrijanci in želimo, da se naše cesarstvo ohrani

28

in okrepča. Kot Avstrijanci se veselimo, da se je en¬
krat za vselej raztrgala vez, katera je priklepala Avstrijo
na nemško kolo. Mi vsi tukaj povzdignemo glas zoper
to, da bi se kedaj spet ponovila pogubna ta vez, in
bi naše slovenske dežele spet vsilili kateremu nemškemu
„bundu“. Mi Slovenci obžalujemo vpeljavo dualizma
od katerega imajo le Ogri dobiček, mi pa povečane
davke. Mi moramo k skupnim državnim stroškom 70° o
plačevati, Ogri pa le 30%. Bremena se nam torej po
decembrski ustavi niso polajšala, narodnih pravic pa
tudi nismo pridobili. Nova ustava ima sicer § 19., ki
se pa ne izpeljuje. § 19. ostane torej le gola prazna
teorija, dokler se ne pridado izvršilne postave, in do¬
kler vlada tega ne stori, nimamo zaupanja, da ji je v
resnici mar za želje in zahteve našega slovenskega na¬
roda."

Zbranega naroda je bilo kakih 7000 po naši ce¬
nitvi, kateri je pritrdil tudi c. kr. komisar. Dva Čeha,
ki sta tabore na Češkem videla, trdila sta, da jih ni
manjkalo veliko do 10.000. Govori so skoro dve uri
trajali, a vkljub gneči in hudi vročini, ni bilo videti,
da bi se bili ljudje naveličali poslušati. Še do trde
noči je ostalo več ko 4000 ljudi na taborskem pro¬
storu, kjer so krčmarji začeli točiti vino in pivo.

Mi tuji gostje smo se zvečer odpeljali z veselim
zadovoljstvom in prepričanjem, da nam, dokler imamo
tak narod, ni obupati nad njegovo boljšo prihodnostjo.

Srečni izid ljutomerskega tabora nas je izpod-
budil, da smo sklenili sklicati tabor v Savinjski dolini
in sicer na dan 6. septembra v Žalec.  Vabilo na tabor
je podpisalo kakih 60 zaupnih mož, izmed katerih, če
sedaj (1904) pregledam imena, žive samo še dr. Gustav
Ipavic,  dr. Janko Sernec,  Andrej Elsbacher,
trgovec na Laškem in Anton Goričar  v Mozirju.

29

Tabor v Žalcu  je bil za vižmarskim najštevil¬
nejši; cenili smo zbrano ljudstvo na 15000 oseb. Iz
Ljubljane se je pripeljalo okrog 60 članov „Sokola“.
Prišlo je še mnogo drugih rodoljubov iz Ljubljane, z
vsega Kranjskega, s Koroškega in iz vseh daljnih in
bližnjih krajev Štajerskega. Zastopana je bila res takrat
v Žalcu vsa Slovenija. Nad 2000 je bilo samo omi¬
kanih Slovencev navzočnih. Več kakor 100 velikih voz
se je opoldne z raznimi zastavami, na čelu jim ban-
derij 12 konjenikov, peljalo iz Celja do Žalca, kamor
so do treh popoldne vedno nove vrste z zastavami,
trakovi in smrečjem okrašenih vozov dohajale. Vseh
skupaj je bilo črez 400 vozov.

Ivan Žuža,  poznejši deželni poslanec, pozdravil
je taborite s Hermanovim geslom: „Bog kliče; Slavjani,
predolgo tlačeni, stopajo čvrsto med svet na svoje
slavno mesto" in nasvetoval je za predsednika mene,
ki sem si za zapisnikarja naprosil Tomšiča in Jur¬
čiča.

Dr. Ploj  zahteva vpeljavo slovenščine v urade:
„Na noge Slovenci, pokažimo, da hočemo gospodarji
biti v deželi, katero smo sprejeli od svojih očetov! Da
bi naša beseda v zapečku čepela, nemškutarija pa se
ošabno šopirila, tega ne smemo dopuščati, sicer nismo
vredni biti Slovenci. V naše urade mora slovenščina
na prvo mesto. (Dolgotrajni klici: „To mora biti"!)
Cesar sam je podpisal ustavo in s tem tudi podpisal
ravnopravnost našega jezika. Izrecite torej, da je vaša
sveta volja, da se naj na slovenski zemlji slovensko
uraduje in pisari". (Občno pritrjevanje.)

Dr. Zarnik:  „Zemlja slovenska je zemlja sveta.
Zadnji ostanek je onega velikega slovenskega posestva,
katero se je nekdaj raztezalo črez Gradec, Dunaj, Ti¬
rale, katerega pa smo izgubili dve tretjini, tako da
imamo sedaj svojo granico že pri Muri. Zadnji sveti

30

ostanek je, kar še imamo, držati ga moramo z vsemi
močmi, da ne bodo nekdaj naši otroci rekli: „Naši
očetje so nam zapravili lepo deželo, ker jim ni bilo
mar zanjo. Do zdaj smo se le vedli kakor pohlevni
čolnar, ki se pri vratih ni upal proti nebu pogledati,
pred velikim oltarjem pa se šopirijo in bahačijo na¬
rodni nasprotniki. O biblijskem čolnarju beremo, da je
opravičen šel iz templja, farizej pa ne. Tako mora po¬
stati tudi pri nas. Mi smo nosili preponižno klobuček
pod pazduho, klanjali se tujcu, ki se je od naših žuljev
redil, medtem ko je moral domači sin po tujih de¬
želah iskati pičlega živeža ali pa se je uvrstil med nem¬
škutarje in je z njimi v en rog trobil. Znana vam je
basen o medvedu, ki se je med ljudmi v sužnosti ple¬
sati naučil in je potem hotel te umetnosti tudi druge
medvede naučiti, ko je ušel iz sužnosti. Medvedi pa
so mu odgovorili: Beži, svoje umetnosti si se naučil
v sužnosti, ne maramo je. Ali bodemo mi zaostali za
svobodnimi medvedi?" (Velik smeh in klici: Ne bo¬
demo plesali po tuje!)

Dr. Razlag  govori potem o potrebi slovenskih
kmetijskih šol, Božidar Raič  o šolskem vprašanju:
»Šola je neka vsemogočnost in ako je rekel stari mo¬
drijan Arhimed: Dajte mi prostor zunaj zemlje in jaz
jo bodem iz njenih tečajev vzdignil, smemo mi reči:
Dajte 'nam narodne šole in to bo tisti prostorček iz
katerega si bodemo ravnopravnost pridobili, nemšku-
tarijo vzdignili iz tečajev. Naše nižje šole so le kuka¬
vice, ki so slavčevo petje zatirale. Ko bi naš jezik go¬
spodoval po srednjih šolah, ne bi dobivali tujci najboljših
in najvišjih služeb med nami, dobivali bi jih naši ljudje,
ki bi imeli srce in glavo za nas“.

Nazadnje je bilo meni naloženo govoriti o »ze¬
dinjeni Sloveniji", katero prepričevalno zagovarjati je
pač bila lahka stvar; a do izpolnitve te naše idealne

31

zahteve se tudi do današnjega dne nismo približali
niti za en korak.

Z žalskim taborom je bilo za leto 1868. zaklju¬
čeno taborovanje na Štajerskem. Koroški rodoljubi pa so
objavili vabilo na tabor, ki bi se bil moral vršiti 29. sep¬
tembra v Bistrici pri Plibergu, toda koroška vlada je
prepovedala tabor z jalovim izgovorom, da je Bistrica
preblizu Celovca, kjer je bil zbran deželni zbor ko¬
roški.

Na Kranjskem se nič niso genili, goriški rodoljubi
pa so sklicali 18. oktobra tabor v Šempas, kamor sem
se tudi jaz peljal pričakujoč, da se mi v Ljubljani pri¬
druži nekaj tamošnjih rodoljubov. A bil sem silno iz-
nenaden, ko sem prišel zvečer v čitalniško restavracijo
in zvedel, da iz Ljubljane nihče ne pojde na tabor.
Torej sem sam nadaljeval drugo jutro svoje potovanje
v Gorico, kjer so mojega prihoda bili prav veseli. Po¬
poldne sem se peljal z dr. Tonklijem, poznejšim držav¬
nim poslancem, in z njegovo mlado gospo, pravo kra¬
sotico, v Šempas.

Tudi na tem taboru smo cenili število zbranega
ljudstva na 10 —12 tisoč oseb. Predsedoval je dr. Lavrič
iz Gorice. Dr. Lavrič  je bil vzor nesebičnega rodo¬
ljuba, ki je vse žrtvoval za narodne namene- Bil je
sicer advokat v Gorici, a advokatura mu je bila deveta
briga. Skromen v računih, še tega malega, kar je za¬
služil, ni porabil zase, ampak je to delil z revnimi di¬
jaki. Ko je v poznejših letih se mu zdravje tako izhuj-
šalo, da mu je skoro nemogoče bilo advokatski posel
še dalje opravljati, lotila se ga je malodušnost in končal
je sam svoje življenje. Menda mu je bila nenormalnost
v možganih prirojena, ker tudi njegov brat, ki sem se
bil ž njim v Ljubljani seznanil, ni bil pri zdravi pa¬
meti. Ob času šempaskega tabora pa je bil Lavrič
v najboljši moški ..dobi in kakor sem videl o njego-

32

DR. KAROL LAVRIČ.

vem nastopu,
najbolj popu¬
laren in obo¬
ževan od go-
riških Sloven¬
cev. Tudi na
tem taboru so
se zagovarjale
in so bile spre¬
jete vse reso¬
lucije, kakor
na Štajerskem.

Izvrstno je
govoril dr. J.
Tonkli  za
zedinjenje Slo¬
vencev. O tej
točki sem se
tudi jaz oglasil
in sem bil kot
zastopnik šta¬
jerskih Sloven¬
cev pozdrav¬
ljen z brez¬
končnimi slava- in živio-klici.

Za menoj je na oder stopil Ivan Nabergoj.
Bil je posestnik v Proseku in deželni poslanec tržaške
okolice. Tudi njega sem tukaj prvokrat videl in nisem
mislil, da bodeva pozneje skozi 12 let skupaj sedela v
državnem zboru dunajskem. Nabergoj, mož lepe po¬
stave, je nosil, kakor tržaški okoličani, kratke modre
hlače in bil obut v nogavice in šolne. Tako opravljen
je tudi še leta 1873. Drišel v državni zbor in celo hodil
k avdiencam in na cesarske plese. Vendar je pozneje,
ko so ljudje zaradi te nenavadne noše preveč gledali

33

za njim, jo opu¬
stil in se začel
civilno nositi.

Na taboru je
zagovarjal
vpeljavo slo¬
venskega je¬
zika v šole in
ustanovitev vi¬
soke pravne
šole v Ljub¬
ljani. Govoril
je krepko in
ljudstvu raz¬
umljivo: „Do-
zdaj naše šole
niso bile učil¬
nice ampak
mučilnice.

Mesto da bi
se um bistril
otrokom, vbi-
jala se jim je
nesrečna tuj-

ščina v glavo, tujščina, katera um in pamet meša
prostemu kmetiču. To je zoper naturno postavo, greh
zoper Boga. Jezik je dar božji in najprvi dar, ki ga
uživa vsak človek. Bog nam je dal jezik slovenski,
ki je prečudno lep, mil in bogat. Ker naš jezik še nima
svoje pravice, zato se nam Slovencem velika škoda
godi. Ako bi se v domačem jeziku poučevalo, bi se
vednosti razširjale med nami in ker bi več vedeli, bi
si povsod lažje pomagali".

O vpeljavi slovenskega jezika v uradnije govoril
je dr. Lavrič  temeljito in prepričevalno. Zvečer je ta-

3

■


IVAN NABERGOJ.

34

borišče bilo razsvetljeno z baklami, umetelni ogenj se
je užigal in peli so se razni pevski zbori.

Jaz sem se odpeljal z vipavskimi rodoljubi, da bi
o tej priliki videl Vipavsko dolino. Po vseh gorah so
goreli kresovi in slišalo se je pokanje topičev. Peljali
smo se na lestvičnih vozovih in se ustavljali tuintam
pri krčmah, kjer so nas domov se vračajoči taboriti
pozdravljali s klici: Živela Slovenija! Prenočeval sem
pri g. Dolencu, očetu vodje grmske vinarske šole, na
njegovi graščini blizu Vipave, kamor smo šele o pol¬
noči prišli. Drugo jutro sem se odpeljal v Postojno in
se tisti dan tam mudil do večera, da sem spisal poro¬
čilo o taboru za »Slov. Narod“ in za »Politiko 11 . Zvečer
je bila mala veselica v čitalnici in tu se je izigral
divji petelin, katerega je nekdo prinesel v čitalnico. Jaz
sem bil tako srečen, da sem ga dobil, pa ker mi ni
kazalo ga s seboj jemati v Slov. Bistrico, podaril sem ga
gospe Kavčičevi iz Razdrtega.

S svojim popisom tega tabora v »Slov. Narodu"
sem se prvokrat hudo zameril »Novicam 11 . Pisal sem
namreč: »Tiha noč in gosta megla je ležala na beli

Ljubljani, ko nas privleče hlapon v »Station Laibach 11 .
Prvi moj pot je bil v »Čitalnica Restauration 11 , da bi
pozvedel, kedaj se odpelje »Sokol 11  in kateri izmed prva¬
kov se podajo v Šempas. Povprašam tega in onega;
odgovor je bil vselej: Nič ne vem. Povprašam v dvo¬
rani, kjer so ravno sejo imeli gg. društveniki za brambo
narodnih pravic. »Nič ne vemo; šel menda nihče ne
bo, pa bodemo telegrafirali". In res — čudno in never¬
jetno se bo zdelo vsemu slovenskemu svetu — k ta¬
boru, ki se poganja za združenje Slovencev s sredi¬
ščem v Ljubljani, bela Ljubljana ni poslala nobenega
zastopnika. Taka politika slabosti in neodločnosti v
najvažnejšem času se ne da preostro obsoditi. Pogum,
gospodje, pogum ! 11

. ^^UJCiA.CESC FHA1VC

35

„Novice“ so se nato repenčile, da jaz imam
srbečico povsod govoriti; mi pa smo odgovarjali, da
bi tako srbečico želeli ljubljanskim gospodom.

Tabori so se še drugo leto nadaljevali in bode o
njih govor na svojem mestu.

ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBOR IN SLOVENCI.

Nemci se radi ponašajo, da so narod mislecev,
ker so se med njimi rodili nekateri svetovno znani fi¬
lozofi. A nemška filozofija, vsaj kakor jo Nemci pov¬
sod izvajajo, ne pozna pojma pravičnosti proti drugim
narodom. Kjer imajo Nemci silo v rokah, kruto pritis¬
kajo na druge narode, zlasti na Slovence; kakor je bilo
pred 100 leti, tako je še zdaj. Le na Nemškem se je
moglo roditi in propagando delati Nitscheanstvo, ki
zasmehuje vse nazore o pravici in resnici in naše člo¬
veštvo hoče nazaj poriniti v ono dobo divjaštva, ko je
silnemu vse bilo dovoljeno proti slabejšemu. Od dobe
Karola Velikega do današnjega dne kaže zgodovina ne¬
pretrgano vrsto nemškega nasilstva proti slovanskim na¬
rodom. Zdaj so jim v novo ustvarjenem nemškem ce¬
sarstvu samo še Poljaki na potu in kaj vse počenjajo
z državno in denarno silo, da bi jim odvzeli zadnji
košček njihove zemlje!

Avstrijski Nemci pa, zanašajoč se na svoje brate
onstran avstrijskih mej in podpirani od njih, povsod, kjer
imajo večino, brezobzirno izrabljajo svojo oblast proti
svojim nenemškim sodeželjanom. Kjer pa nimajo ve¬
čine, kakor na Češkem, tam kriče in zahtevajo od vla¬
de, da jim pomaga zatirati Slovane.

Najhujše zadeti od te nemške krutosti so Slovenci
na Štajerskem in Koroškem. Tu so imeli in še imajo
Nemci tem lažje delo, ker je slovensko ljudstvo po tisoč¬
letni sužnosti izgubilo vso samozavest in se privadilo

3 *

36

v hlapčevski ponižnosti se klanjati svojim zatiravcem.
Zato so Nemci popolnoma prezirali Slovence in njih
vodja dr. Rechbauer je o neki priliki v šestdesetih letih
se izjavil: „In fiinfzig Jahren gibt es keinen Slovvenen
mehr in Steiermark“. Mož se je sicer temeljito zmotil,
a resnica je, da se je nemški živelj v tej dobi na mno¬
gih krajih okrepil in da se nam je še dandanašnji, ka¬
kor pred 40 leti, boriti za najprimitivnejše narodne pravice.

Leta 1867. je bilo prav kratko zasedanje dežel¬
nega zbora, samo z namenom, da so se izvolili državni
poslanci. In tu so Nemci bili prisiljeni voliti dva Slo¬
venca, ker sta na kmetsko skupino spodnještajersko
spadala dva poslanca. Šele v zasedanju 1. 1868. so
imeli slovenski poslanci priliko boj začeti za narodne
pravice. V seji 19. septembra so vložili obširno uteme¬
ljeno interpelacijo do vladnega zastopnika, v kateri so
navedli vse krivice, ki se Slovencem gode glede njiho¬
vega jezika v šolah in uradih, in vprašali:

„Kaj misli vis. vlada storiti, da se dejansko ures¬
niči narodna ravnopravnost v šoli in uradu na sloven¬
skem oblastju dežele in ali bi bilo vlado zlasti volja,
zaukazati uradnikom in javno poverjenim pismosestav-
ljavcem, da se nauče slovenskega jezika in pismenega
uradovanja v tem jeziku, in sicer, da se ga nauče v dolo¬
čenem obroku, če ne hote iz služeb izpuščeni biti,
in ali je vlado volja, v slovenske sodnije nemudoma
postaviti uradnike, ki so jezika zmožni?"

Ta interpelacija je spet hudo razburila živce nem¬
ških poslancev in tudi vladi ni bila po volji. Nemci
so, da bi dokazali, da slbvensko ljudstvo ne stoji za
svojimi poslanci, začeli agitirati po slovenskem Štajerju za
izjave proti interpelaciji in pridobili so za to tuintam kak
nezaveden občinski zastop. A tudi Slovenci nismo miro¬
vali in na vse strani pošiljali^ pisma, da se naj narod¬
ne občine zglase in deželnemu zboru pošljejo prošnje

37

za ravnopravnost in zjedinjenje Slovencev v eno ad¬
ministrativno skupino.

In res so slovenskim poslancem dohajale dan za
dnevom take prošnje, katerih je nazadnje bilo 104 v
veliko jezo nasprotnikov.

Cesarski namestnik je v seji dne 5. oktobra pre-
čital odgovor na našo interpelacijo, ki je bil prav ob¬
širen, pa se niti najmanj ni oziral na pravične naše
zahteve. O zjedinjenju Slovencev ni črhnil niti besede.

Narodno vprašanje je bilo v tem zasedanju, ka¬
tero je trajalo od 22. avg. do 5. okt., še mnogokrat na
dnevnem redu. Prvi kruti udarec so nam Nemci zadali
pri verifikaciji deželnozborskih volitev. Potrdili so vse
svoje volitve, če so se tudi pri njih razni pogreški bili
zgodili, ovrgli so pa volitev dr. Dominkuša.  Pri tej
priliki se je zopet pokazalo ono pomanjkanje pravnega
čuta, kateri se povsod javi, kjer imajo Nemci večino
in moč v rokah. Najrajši bi bili ovrgli vso mariborsko vo¬
litev in s tem tudi mojo izvolitev razveljavili, a jaz sem
imel 20 glasov večine in toliko dvomljivih glasov ven¬
dar niso mogli najti. V debati sem jaz poudarjal, da
formalnih pogreškov je le politična oblast mariborska
kriva in zahteval, da naj bi cesarjev namestnik preči-
tal poročilo mariborske politične oblasti, iz katerega bi
se videlo, da je volitev postavno se izvršila. Še tega
zbor ni dovolil. Podpiral me je dr. Razlag, ki je ka¬
zal na veliko večje nepravilnosti v drugih volilnih o-
krajih in predlagal, da se naj odloži glasovanje. Tudi
to se ni zgodilo in zbor je ovrgel volitev dr. Domin¬
kuša. To je bil res hud udarec za nas Slovence, ker
smo vedeli, da pri novih volitvah ne bomo lahko pro¬
drli. In res smo 1. 1869. propadli in izgubili ta pos¬
lanski sedež, katerega smo šele I. 1876. spet si pridobili.

Zanimiva je bila adresna debata. Nemška večina
je namreč nasvetovala, izreči cesarju zahvalo za novo

38

ustavo in zaupnico ministrstvu. Proti tej adresi sva go¬
vorila Herman in jaz. Iz obširnih govorov slede naj
tukaj odlomki:

Herman:  „Dobili smo § 19. državnih osnovnih
postav — da se Bog usmili! Dvajset let že se v Av¬
striji nihče več ne drzne ravnopravnost vseh narodov
v teoriji zametovati; ali dejansko je vse ostalo, kakor
je bilo. Vse tožbe, vse prošnje, vse pritožbe se razgube
po zatohlih prostorih upravnih. — Kdo pazi, da
bi se narodna ravnopravnost izvrševala ? Morebiti tisti,
katerim je ravnopravnost potrebna? Ne! Oni, ki sami
trde, da so njeni nasprotniki; a tudi najboljše postave
ne koristijo, če jih uradniki najnižji in najvišji ne spoš¬
tujejo in če ti ne ljubijo naroda, za katerega so postave.
Z §om 19. le opoziciji usta maše, in srditeje kakor le
kedaj se kaže staro germanizujoče divjanje, samo da
v ustavni obliki, in ako si pregledamo vse, kar smo
najnovejši čas doživeli, zdi se nam, kakor bi se na¬
ravnost na to delalo, da bi se vse Slovanstvo pokon¬
čalo. (Nemir.) Še zmerom gospoduje tujstvo v šolah, in
Slovenec se tu svojemu narodu izneverjuje, da ga po¬
tem morejo rabiti proti lastnemu rodu. (Nemir, ugovor.)
Še zmerom gospoduje tujstvo po uradih, dasiravno bi
ne trebalo druzega nego ministrskega ukaza, da bi
uradniki uradovali v jeziku tistega naroda, čigar kruh
jedo; in s pomočjo raznarodene birokracije se sili
tujstvo v srenjo, v okrajni zastop, v deželni zbor in
tu svojo sodbo dela o slovenskem narodu, narodnjaka
pa povsod v kot stavijo. Ljudski jezik so izpehali, da
je ostal samo še po vaseh, kjer se ne more razvijati
in ravnopraven je le še slovenski goldinar, s katerim se
davek plačuje. Tujec je pri nas vsemogočen, v svoji
lastni hiši je Slovenec le hlapec, a tujec njegov gospod.
Narodovo telo je razkosano, osamljeni si prizadevajo

39

narodovi poslanci v posameznih deželnih zborih, v tej
osamljenosti pa so brez moči.

Višje deželne oblastnije, kakor je videti, slabo
umevajo slovenski narod in nas narodnih poslancev tu
tudi.nočete umeti. (Smeh.) Zastonj je, da tu sedimo;
v tem deželnem zboru ne bomo slovenski poslanci nik¬
dar nič dosegli. Vsled nemškega liberalizma so Slo¬
venci brez zastopnika v deželnem odboru, dasiravno
jih je 2 /5 vseh dežel, prebivavcev.

Temu zlu se ne pride popred v okom, preden se
Slovenci ne ločijo od vas in se ne združijo v eno ce¬
loto. Da! Ločiti se morajo in potem združiti v eno na¬
rodno in politično individualiteto. (Dolgotrajen smeh.)

Vsaka reč le nekoliko časa trpi. Deželni zbor bo
potem tem uspešneje deloval; prepiranje in ovajevanje
bo nehalo, uprava bo lažja in cenejša. Taka naredba je
živa potreba za Slovence, kakor za Nemce; dokler se
nam ne pripozna naša narodna individualnost, dokler
nimamo odločene svoje dežele, kar nam bi individual¬
nost varovalo, dokler ne obvelja naš jezik, dokler smo
brez narodne uprave, katera bi prirojeno krepost ljud¬
sko razvijala, toliko časa je ravnopravnost za nas prazna
pena. (Klici: Za nas!) Da, za nas!

Pričeta liberalna sistema narodne ravnopravnosti
ne more dati, niti ji je ravnopravnost po volji, ker je
ta nasprotna načelom one sisteme, katera zahteva iz-
ključljivo nadvlado enega plemena; ta sistema ne more
narodom miru in sloge niti dati, niti ju hoteti. Sloga,
ki stoji na enaki pravici za vse, bila bi konec te sis¬
teme, katera se more le z onimi sredstvi obdržati,
katera so jo omogočila, z razdvajanjem in silo.

Sedanja liberalna sistema ne more trpeti svobod¬
nega tiska, ako noče sama sebi jamo kopati; ona ne
more trpeti avtonomije, kajti avtonomija in centraliza¬
cija sta si podobni, kakor noč in dan. Vladajoča sis-

40

tema je toliko kakor: zaukazovati in služiti; prvo ni
liberalno, drugo svobodo izključuje. Liberalna sistema,
kakršna zdaj vlada, je pokazala da je goljufiva; vso
svojo svobodo mora sama uničiti. Le resnično omikani,
nravni, domoljubni možje naj bi vladati smeli. „Po
njihovem sadu jih boste spoznali". Ozrite se okolo sebe!
Povsod upor, povsod strupena nezadovoljnost, pov¬
sod razdraženost — samo nasledki žaljene pravice.
Na drugi strani sila in grožnje, kakor da bi bila
ljudstva samo zarad sedanje ustave na svetu. Povsod
se povzdigujejo značaji, katerih ne moremo boljšim
prištevati; boljši in blažji morajo odstopati in molčati
in demoralizacija napreduje. Čutila za vladajočo hišo
so se ohladila, vera v Avstrijo je zbežala, ljudstva sa¬
ma pa propadajo bolj in bolj v siromaščino, ker jim
je odvzeta edina nravna zaslomba, vera v pravičnost
svoje vlade.

Večja in večja bojazen pa se mora lotevati vsa-
cega avstrijskega domoljuba, videčega tako počenjanje.
Povprašuje se: Ali ni nikogar več, ki bi se postavil na
narodno podlago?

Gospoda moja, mi se obračamo od vsega, kar
nam je prinesla nova era, za nas nima ustava in par¬
lamentarno ministrstvo nikakršne pravne veljave. (Oho!
Živi ugovori.) Mi se obračamo od liberalizma obstoje¬
čega v frazah, od liberalizma doktrinarnega, kateri bistvo
in poroštvo svobode išče v ustavnih papirjih in osnov¬
nih pravicah; mi se obračamo od liberalizma ki se je
rodil iz narodnega zatiranja in ščuvanja, in se samo
s temi sredstvi tudi obdržati more.

Avstrije ne more urediti samo politična svoboda,
naj bi se še tako obilna pripoznala; najprvo se mora
zadovoljiti narodnim željam in terjatvam. Tega je pa
pričakovati le v federališko urejeni državi. Avstrijske
razmere so take, da stoji politična svoboda v drugi«

41

narodna svoboda v prvi vrsti. (Živo ugovarjanje.) Av¬
strijskim narodom je ljubši vladni absolutizem, kakor
absolutizem katerega drugega naroda. Slovan noče le
fizično životariti, kakor živina, nego se hoče tudi po¬
litično in narodno razvijati, in gotovo niso prenapete
terjatve slovanskih narodov, katerih večne prošnje so

v svetovni zgodovini zapisane; samo to terjajo, kar
drugi narodi že dolgo imajo in uživajo.

Vsakatera centralizujoča poizkušnja bo nezado¬
voljnost v državi množila, in narode v tuja naročja go¬
nila. Avstrija se more urediti le na podlagi starih de¬
želnih pravic po skupnem delovanju med deželnimi
zbori in krono. Vse obotavljanje je brezuspešno. Pre¬
štejte le sami sebe in preštejte druge! Vlada in narodi
si prizadevajo in trošijo svoje najbolje moči v meju-
sobni borbi. Preštejte se! Čim bolj slovanski živelj
odrivate, tem težje postaja stanje Nemcev, in kakor ste

vi nekdaj klicali: Vrnimo se, pobotajte se z Ogri! tako
kličemo mi: Vrnite se, pobotajte se s Čehi, pobotajte
se z vsemi narodi!“

Dr. Vošnjak:  „Če jaz izpregovorim zoper na¬

svet adrese, ne nasprotujem principom svobode in na¬
predka, kolikor jih obsezajo osnovne postave, temuč
jaz se s svobodo in napredkom popolnoma zlagam,
dasiravno sta se za zdaj le še prav bojazljivo na beli
dan pokazala, in še ta bojazljiva svoboda je le vla¬
dajoči stranki na korist. Dva druga preudarka me si¬
lita, da se izrekam zoper adreso in ta dva preudarka
bom jasno in odkrito razložil. Kot dober Avstrijan ni¬
kakor ne morem malomarno gledati, kako se s trmo¬
glavo politiko ene stranke naša nekdaj tako mogočna
Avstrija vedno bliže in bliže proti gotovemu pogub¬
ljenju tira. (Živo ugovarjanje.) Kot Slovan ne morem
in ne smem molčati nasproti nadvladnemu prizade¬
vanju Nemcev in Madžarov, kateri na podlagi enostran-

42

sko in s protestom od strani Slovanov težavno zlep¬
ljene ustave prete slovanski element tukaj in tam uni¬
čiti. “

Potem sem govoril proti dualizmu in proti de¬
cembrski ustavi, s katero je bil uveden. Dokazoval
sem, zakaj da se moramo proti tej duališki osnovi
ustave braniti, ne samo kot Avstrijci temuč tudi kot
Slovani.

Kazal sem na krivice, ki se Slovanom gode v
Avstriji in na Ogrskem in nadaljeval:

„In kakšno življenje imamo mi Slovenci? Ne¬
čem omenjati, da se naše materialno stanje od dne
do dne slabša; nečem o tem govoriti, da so bila naša
davkarska bremena, ki so že do zdaj bila neznosna,
še povišana; hočem le govoriti o tistem sistematičnem
dušnem zdravljenju s stradanjem,, ki hoče naše slo¬
vensko ljudstvo pripraviti in izgoditi za nemško pri¬
hodnjo državo.

V naših uradih vseskozi gospoduje nemški kot
uradni jezik. Pri organizaciji, o kateri se je toliko
hrupa delalo, kakor da bi bila Bog vedi kaka nova
genialna ideja prodrla, (kateri hrup nam je pa le rodil
ubog posnetek organizacije leta petdesetega) — pri
tej organizaciji so bili uradniki, ki ne znajo slo¬
venskega jezika, v slovenske okraje postavljeni, in na¬
sprotno taki, ki popolnoma znajo slovenski jezik in uži¬
vajo zaupanje pri slovenskem prebivavstvu, bili so kakor
za kazen v nemške okraje obsojeni. (Nemir.) Ali je to
pot, po kateri se nas misli zadovoljiti? Ali je to iz¬
vršitev §. 19. tolikanj slavljenih osnovnih postav? Naše
srednje šole niso učilnice, temveč raznarodilne naprave.
Naše srednje šole so vseskozi nemške, kakor da jih
ne bi tudi na stotine slovenskih učencev obiskovalo in
kakor da jih ne bi morali tudi mi Slovenci s svojim
poštenim denarjem plačevati.

43

In če se oglasimo in najnaravnejšo vseh pravic
— uradovanje v  narodnem jeziku, podučavanje v ma¬
terinem jeziku — tudi za nas terjamo, očita se nam
naroden fanatizem. Potem se pravi, da umejemo samo
narodno politiko uganjati, in da je nam jezik edini
idol, ki nam je drag in vse naše dejanje in nehanje
vlada. Kako politiko pa ima zdaj v Avstriji vladajoča
stranka? Ali nima čisto golo narodnostno politiko? Ali
se povzdigne kdaj v kakem vprašanju črez izključljivo
narodnostno stališče? Ne naglaša li vsako trenotje
zvezo z Nemčijo, in sicer ne samo dušno, temuč tudi prav
vidno politično zvezo? Ali ne groze njeni voditelji z
odpadom od Avstrije, če jim ne proda manjših narod¬
nosti? Gospodje, še nobenemu Slovanu ni na misel
prišlo pretiti z odpadom od Avstrije. (Klici: Oho!). Pro¬
sim da mi nasprotno dokažete. (Klici: Moskva!) Jaz
nisem bil v Moskvi, (Veselost) in tam je bila le ved-
nostna, .etnografska razstava. (Večja veselost.) Takih
nepatriotskih groženj mi Slovani še nismo izgovarjali,
in ko bi jih bil kdo izgovoril, gotovo bi že sedel v
ječi na Kufsteinu.

Ker se tako naša narodnost neprestano stavi v
nevarnost, in zarad teh neprijetnih razprtij prišli smo
do spoznanja, da je samo zedinjenje vseh Slovencev
v eno celoto z narodno upravo tisti pot, po katerem
bomo svojo narodnost ohranili in razvili in zopet med¬
narodni mir dobili. (Nemir.) Eden gospodov govornikov
nam je zarad tega nedoslednost očital, ker nasproti
deželam češke krone zgodovinsko državno pravo bra¬
nimo, za sebe pa narodno pravo zahtevamo, ki je zgo¬
dovinskemu pravu nasprotno. Jaz prav tako lahko na¬
sprotnikom nedoslednost očitam in sicer ravno tisto.
Vi zanikate češko zgodovinsko pravo, in tukaj, naši
deželi nasproti, opirate se na zgodovinsko pravo in go¬
vorite o historično-politični individualnosti. Zakaj enako

44

ne govorite o deželah češke krone, kakor o nas go¬
vorite?

Dasiravno se je nam Slovanom v Avstriji bati,
da bode nova državna osnova zelo kvarna našemu na¬
rodnemu bitju in razvitju, je vendar ohranitev in okrep-
čanje našega cesarstva tista zastava, okolo katere se
zbiramo, katero bomo visoko nosili vsemu napadanju
od zunaj in vsakemu izdajavstvu od znotraj nasproti.
Mi se držimo Avstrije in se ne damo motiti zatiranju,
katero nas nezasluženo zadeva. Mi upamo še vedno,
da bode Avstrija naposled na tista pota krenila, ka¬
tera ji je odkazala zgodovina in da bode potem za¬
vetje za vse narodnosti, ki so v njej skupaj zmetane.
Naše ministrstvo se tega velikega spoznanja brani; pot
po katerem naše ministrstvo hodi, ne drži do okrep-
čanja, temuč do razpada Avstrije, če se avstrijski na¬
rodi v poslednjem trenotju ne zdramijo in vzdignejo
ter črez glave gospodstva željne klike zedinijp, da se
v Avstriji pod ustavo, opirajočo se na podlago popolne
ravnopravnosti, združijo. “

Od slovenske strani sva govorila le Herman
in jaz. Kaj pa dr. Razlag?  Ko sva s Hermanom
prišla v zbornico, najdeva na Razlagovem mestu kos
papirja, na katerem je stalo z rdečim črtnikom zapi¬
sano: „Z Bogom! Jaz se odpeljem domov v Brežice.
Dr. R.“. Ker smo že prejšnji večer slovenski poslanci
v klubu se posvetovali o našem nastopu pri adresni
debati in dr. Razlag ni izrazil nikakih pomislekov, se
nam je čudno zdelo njegovo naglo odpotovanje. A še
bolj smo se začudili, ko po otvoritvi seje dež. glavar
prečita pismo dr. Razlaga, s katerim se odpoveduje
poslanstvu, ne da bi povedal zakaj. Tudi pozneje pravega
razloga za to odpoved nisem mogel zvedeti. Sodil sem,
da se ni ujemal z ostrim nastopom Hermanovim.
Tudi je bil nejevoljen, dani  bil izvoljen za državnega

45

poslanca. L. 1867., ko se je vršila ta volitev, so Nemci
ž njim obravnavali in .ga povabili v svoj klub, kjer
jim je moral razložiti svoj program. Ker jim ta program
ni ugajal, so potem, kakor sem že povedal, izvolili
Lipolda in Lenčka.

Razlagov  odstop nas pa ni motil v našem de¬
lovanju v deželnem zboru in porabili smo vsako pri¬
liko, da ožigosamo krivično in protipostavno ravnanje
nemške večine in vlade proti Slovencem.

Dr. Razlag je bil vnet narodnjak, pa, kakor sem
že povedal, mehkega značaja. Prepuščal je rajši dru¬
gim, da so delali in se bojevali, kakor da bi se sam
lotil dela. Ker pa je kot star Ilirec užival splošno spo¬
štovanje, smo ga postavljali tudi na taka mesta, na
katera ni sodil, na primer na predsedniško mesto pri
Narodni tiskarni 1. 1872. Tu nam je tisto napravil, ka¬
kor 1. 1868. v deželnem zboru štajerskem. Ko je 1. 1878.
Nar. tiskarna, za katero se je on sploh prav malo brigal,
prišla v hude denarne zadrege — zapadla je neka
menica, če se ne motim, za 2000 gld. — je podpred¬
sedniku dr. Ahačiču naznanil, da odloži predsedništvo.
Dr. Ahačič je potem imel neprijetno nalogo, urediti za¬
motano denarno stanje, kar je srečno izvršil s svojim
osebnim kreditom.

Da se vrnem k delovanju in prepirom v štaj. de¬
želnem zboru, navedem še vse predloge, katere smo
stavili v obrambo naše narodnosti.

Pri nasvetu, da se ustanovi vinarska šola  pri
Mariboru, sem nasvetoval, da naj bo uradni jezik slo¬
venski. Proti je govoril grof Kotulinski — že ime kaže
na slovansko pokolenje — ter je trdil, da je mladina
na Spodnjem Štajerskem že zdaj nemška in bo čedalje
bolj. Kaiserfeld,  čigar oče je bil nekje blizu Ptuja
rojen in se je pisal Blagotinšek,  je rekel: Kdor

zahteva, da bi bil učni jezik slovenski, dela Slovencem

v

46

krivico, ker jim brani naučiti se nemškega kulturnega
jezika.

Herman:  Šola je za slovenske kmete. V ljudski
šoli se ni še nobeden slovenski otrok nemškega jezika
naučil. O prihodnosti slovanskih narodov nimate niti
vi, niti Nemci sploh odločevati. Češka in poljska lite¬
ratura ni slabša od nemške in Jugoslovani so že imeli
dragoceno literaturo, ko se o nemški kulturi in litera¬
turi^ še govoriti ni moglo.

Dr. Prelog:  Vse Štajersko je bilo nekdaj slo¬
vensko. Glavno sredstvo ponemčevanja sta bila šola
in urad. Toda zdaj ne pojde več tako naprej. Slo¬
vanska je bodočnost. Kako izpolnjujete državne osnovne
postave? § 19. nam daje pravico zahtevati celo slo¬
vensko vseučilišče, pa še kmetijske šole ne moremo
dobiti.“ —

Moj nasvet je bil zavržen, vendar se je sprejel
predlog Lipoldov, da se morajo vsi učitelji
vinarske šole,  tudi vodja, naučiti sloven¬
skega jezika.  Ta deželnozborski sklep iz 11. seje
1. 1868. še danes velja, ker ni bil preklican, a kako se
izvršuje, to kažejo imenovanja učiteljstva za ta zavod.

Za ustanovitev realne gimnazije v Ptuju
sva se s Hermanom potegovala; pač nisva mislila, da
bo iz nje postala najhujša ponemčevalnica.

Za deželno kopališče v Slatini  smo zahte¬
vali ravnatelja in uradnike, ki bi bili slovenščine zmožni.
Pri zakonu o realkah  se je vendar sprejelo, kar je
vlada predlagala, namreč, da mora biti učni jezik
slovenski,  ko bi realka bila na Slovenskem, sicer
pa da je slovenščina prost učni predmet; obligaten da
je le tedaj, ko bi to starši učenčevi izrekoma zahte¬
vali. (17. seja 1. 1868.). No, realko imamo v Mariboru
na slovenskih tleh, a na njej se pouk na slovenščino
niti najmanje ne ozira.

47

V končni seji dne 5. oktobra so bile na vrsti pe¬
ticije slovenskih občin za ravnopravnost in za zedi¬
njenje vseh Slovencev  in tudi nasprotne izjave.
To priliko sva porabila s Hermanom,  da sva še
enkrat odločno razvila naš narodni program.

Herman:  „S svojo interpelacijo, to smo vedeli,
ne ustrežemo niti vladi niti večini dež. zbora in vedeli
smo, da se bodo vzdignili tudi nasprotni glasovi iz
onih 5% potujčencev. Velika večina naroda pa je na
naši strani in se ni dala zapeljati. Ali smo mi krivi,
da potujčenemu življu strah pred Slovani in pa slaba
vest skoraj pamet jemlje? Jaz mislim, da bo Drava
tudi potem navzdol tekla, da obstanejo mesta in hiše
in da boste vi pri nas vino, mi pa pri vas železo ku¬
povali, če bomo tudi svoje namestništvo in svoj de¬
želni zbor v Ljubljani  imeli. Že večkrat se je v
Avstriji zgodilo, da so se provincije ločile in združile.
Više kakor tesnosrčni provi n cializem stoji
narodnost.  Zloba, katera se z ljudstvom uganja, ko
se mu podmetava mnenje, češ, da njegov jezik ni spo¬
soben za urade, in da se mu predlagajo prošnje proti
materinskemu jeziku, ta zloba bo zadela svoje lastne
provzročitelje in morda pride čas, ko bo zapeljano
ljudstvo po svoje maščevalo dolgo dobo svoje sužnosti.
Slovensko ljudstvo v primeri več bere, ko nemško.
Narodnjaki pišejo, da bi ljudstvo poučili; kaj pa je
kedaj storila protinarodna birokracija, potujčeno me¬
ščanstvo za narodovo omiko? Da, visoke obresti je¬
mati, ljudstvo iz vseh zastopov izrivati in kar največji
dobiček pri njem iskati, to je pri nas izobraženost in
svobodomiselnost. Seveda, zdaj ko je tujstvo vse zase
pograbilo, zahteva, da bi mu nihče ne kalil mirnega
užitka, in ako hoče ljudstvo in hočemo mi pristopiti k
mizi, kjer uživajo, zdaj se nam očita: Vi kalite mir!
Mir, katerega hoče imeti tujstvo, ni blagonosen in mora

48

se kaliti, ako se neče narod zaradi njega pogubiti. —
Kaj bi vi rekli, ko bi se vam vsiljevala raznarodena
birokracija, ko bi se v vaših šolah izpodkopavala vaša
narodnost in se vam potujčevali vaši sinovi?... Ali
res upate, da boste predrugačili večino narodovo, ka¬
tera je v tisočletnem boju znala obvarovati svojo na¬
rodnost? Ali ni za nas vse prostora dovolj? Ali je res
nemška narodnost v nevarnosti, ako hoče katera druga
tudi biti in živeti? . . .

Ideja, za katero se je čas odločil, se zopet in
zopet na novo rodi in zastonj se trudijo njeni sovraž¬
niki z ovirami in sponami. Mi tudi nismo tako slabi,
kakor se vam zdi. Mi smo močni v bratovski ljubezni,
katero imajo milijoni in milijoni za nas. Slovenci sta¬
nujejo v prekrasni deželi, so lepe rasti, narava jih je
obdarila z bistro glavo, v soseščini pa imajo vse drugo
južno Slovanstvo z njegovo krasno prihodnostjo. Dolgo¬
časno in prosto se mi zdi, če se v mnogojezični Av¬
striji vedno in vedno govori le o nemški vednosti,
nemški pridnosti, nemškem duhu, kakor da bi drugi
narodi ne imeli tudi pridnosti, tudi zdrave pameti. Slo¬
vensko je dandanes imenitno  („nobel‘ ; ) in še
od dne do dne bolj imenitno postaja (Krohot Nemcev.)
in jaz si nekaj na to domišljujem, da so bili moji,
kakor tudi vaši predniki Slovani.  (Krohot
Nemcev.)

Ali je Avstrija pozabila, kaj se ima Slovanom
zahvaliti? Avstrija je brez Slovanov nemogoča. Ali ste
pozabili, da se imate za svojo omiko, na katero si to¬
liko domišljujete, zahvaliti večinoma slovanskemu de¬
narju? Kake pa so nasprotne dobrote, katere so Nemci
prinesli Slovanom? Kaj je vlada kedaj zanje storila?
Kje pa so znamenja prave omike, človekoljubja in lju¬
bezni do bližnjega? Kje kažejo Nemci svoja velika
državljanska dela? Avstrijo so dozdaj izključljivo Nemci

49

vladali; kaj so iz nje naredili, vidimo vsak dan. Odkod
si Nemci jemljejo pravico, da bi drugim gospodovali?
Narod, ki si brezpravno prilastuje gospodstvo nad dru¬
gim, ravno tako malo ve, kaj je svoboda in enakost,
kakor oni narod, ki trpi tako gospodstvo. Ni prvi ni
drugi ni še dozorel za idejo človekoljubja . . . Kar po
rodu, jeziku in želji spada v eno celoto, kar pa je po¬
nočna sila raztrgala in sebičnost hoče raztrgano ohra¬
nit, to nepremagljivo vkup sili. Da se ljudstva razre¬
šijo po narodnosti, to je terjatev časa in se ne da za-
raniti. Za Slovence ni druge pomoči, da se rešijo svo¬
jega neznosnega stanja, nego če se ločijo od tujcev in
potem zedinijo. Dokler bo trajala brezsrčna politika,
dokler se bo izvrševala teorija o nižjih plemenih, dokler
se bo katerikoli narod v Avstriji moral bati za svojo
narodnost, dotlej v Avstriji ne bo miru in zadovoljnosti.
Slovenija  je vprašanje, katero bo rešeno, samo se
še ne ve, kedaj.

Za Hermanom  sem se oglasil jaz. Bil sem silno
razburjen tiste dni. Nasprotniki ne samo, da so po
časnikih dan za dnevom udrihali po meni, segali so še
dalje, da bi me zadeli v moji eksistenci. Okrajni zastop
v Slovenski Bistrici, ki je bil v nemških rokah, je vlo¬
žil pri vladi pritožbo proti meni kot okrajnemu zdrav¬
niku, da zanemarjam svojo službo, ker sem po cele
tedne odsoten. Zahteval je, naj mi vlada odvzame to
službo in jo razpiše, da bo okraj dobil zdravnika, ki
se bo brigal za bolnike, ne pa kalil miru in vznemirjal
ljudstva s svojimi agitacijami. No, ta služba ni bila
Bog ve kako imenitna. Bil sem le provizorno nameščen
in dobival na leto po 315 gld. remuneracije. Tudi
zdravniška praksa ni bila zlata in zaslužil sem le to¬
liko, da sem se preživil, tem laže, ker sem bil samec
in tako lahko postopal brez obzirov. Vendar ne bi bil
rad zapustil tega kraja, ker sem bil v narodnem oziru

4

50

tu neobhodno potreben. Okrajnemu zastopu pa, če zdaj
stvar premislim, se ne more zameriti, da je iskal zdrav¬
nika, ki bi se brigal za zdravstvene reči, in ne bil v
prvi vrsti naroden agitator. V mestu je sicer zraven
mene še izvrševal zdravniški posel kirurg L, ki je bil
seveda zadovoljen in vesel, da je vsled moje mnogo¬
kratne odsotnosti dobro prakso imel, a ljudje so si le
želeli bolj učenega doktorja. Zato so tudi nasprotniki,
kadar sem bil na svojem mestu, k meni zahajali in jaz
bi bil imel tu najprijetnejše stališče, ko bi se bil ž njimi
družil. To pa mi ni bilo mogoče po mojem prepri¬
čanju, ki je bilo zares fanatično, da sem popolnoma
pozabil na svoje osebne koristi.

Oglasil sem se torej za besedo in omenil, da
ideja zedinjenja vseh Slovencev ni nova, da je že
1. 1848- deputacija pri nadvojvodi Ivanu za to prosila
in da je nadvojvoda to za koristno spoznal. »Želja po
zedinjenju je naravna in praktična, da se ji
more protiviti le napačen razum, zaslepljenost in
sebičnost. ,Slovenec je praktičen 1 , pravite. Da, in
zato je s svojim priprostim praktičnim razumom
izprevidel, da more le zedinjenje vseh Slovencev jim
pomagati do večjega blagostanja, kajti od vas nima
ničesar dobrega pričakovati, kakor kaže zgodovina.

Tujstvo, ki ne pozna potreb našega naroda in
nima srca za njegovo trpljenje, v tem trenutku spet
kaže svojo moč in v strahu, da ne izgubi te svoje
moči, deluje proti našemu narodu, spravlja nasprotne
adrese na dan in hoče ž njimi dokazati, da je ljudstvo
proti nam slovenskim poslancem. Kdor ima za ljudstvo
srce in delavno roko, tega ti tuji vsiljenci črte in pre¬
ganjajo, katero preganjanje se od korsikanskega krva¬
vega maščevanja le v tem razločuje, da se narodnjak
ne zakolje mahoma, ampak da ga počasi uničujejo,
izpodkopavaje mu njegovo državljansko čast in eksi-

51

stenco. Kultura, katera tako demoralizira, katera duši
blažja čuvstva človeškega duha in budi surove strasti,
taka kultura se sodi sama, se je že obsodila.

S svojo nogo nam na zatilnik stopate, potem
pa se čudite, da tako tlačeni od veselja ne prepevamo.
Tujčeva peta  nas je dolgo dovolj tlačila; naše
ljudstvo pa je to tlačenje čutilo, se zdramilo in prišlo
do samozavesti. Ali morda mislite, da ne vemo, pri
katerem narodu imamo iskati svojo rodovino, da ne
znamo šteti, da nas je 80 milijonov, ki slovansko govo¬
rimo, slovansko mislimo in čutimo? Še nekoliko
desetletij in na mesto obubožanih kultur bo stopila krepka
slovanska. (Nemci se posmehujejo.) Svobodo in člove-
čanstvo bo slovanska kultura podprla. Napredek in
Slovanstvo, to je eno in isto. Narodnostna misel sili
evropejske narode, da se združujejo; Slovenija bo torej
prej ali slej nastala. Narodno središče Slovenije pa je
Ljubljana. Ločitev tudi ni težavna, Slovenija ima prav
lepe naravne meje: Spielfeld je severni mejnik, Trst
pa južni. Kar se tiče premoženja deželnega, je delitev
prav lahka. Mi vam radi prepuščamo vsa narodna
poslopja, kar jih je deželnih v Gradcu in na nemškem
Štajerskem, vi pa nam pustite Slatino in Dobrno.
(Krohot med Nemci.)

Za tako združenje prosita tudi 102 slovenski občini.
In ko bi se tudi to gibanje v adresah ne kazalo, kdo
pa zastopa narod ? Njegova inteligenca in narodovo
časopisje. Vsa slovenska inteligenca pa se je izrekla
za to združenje in vse slovensko časnikarstvo dela že
leta in leta v tem zmislu. Ideja pa, katero zagovarja
vsa inteligenca, vendar ne bo v škodo narodu. Z našo
inteligenco, z našim narodnim časopisjem vam še
enkrat kličem v imenu naroda: Vsi Slovenci se hočemo
združiti! “

4*

52

Po tem govoru sva s Hermanom odšla iz zbor¬
nice, ki je potem vse peticije izročila vladi in to burno
zasedanje se je zaključilo.

V Gradcu sva s Hermanom  stanovala v hotelu
„Kaiserkrone“ in tu sem imel priliko občudovati njegovo
pridnost, s katero se je pripravljal za vsak govor. Pre-
črtaval, prepisaval, pilil, iznova zapisaval je stavek za
stavkom, dokler mu ni dal one zaokrožene oblike, po
kateri so tako sloveli njegovi govori. Znal je Nemce
zadeti v živo in dasi so ga črtili kot narodnega odpad¬
nika, so se vendar, kadar se je oglasil, zbirali okoli
njega, ker so vedeli, da bo spet povedal kako originalno.
Žal, da je imel slab glas, ki ga je čisto zapustil, če
je dalj časa govoril. Vpletel je včasi kako smešno, da
se je vsa zbornica smejala, na primer, ko je Carnerija
imenoval: „Der Kulturtiirke von Wildhaus“ ali ko je
ustavoverce, ki so zmerom se bahali s svojo ustavo,
primerjal kokoši, ki kokoče, kadar je jajce znesla.

Po seji sva se vrnila v hotel in se ločila. Jaz
sem se vrnil domov v Slovensko Bistrico, ves utrujen
in izpehan, z glavo polno novih načrtov, Herman pa
v nemški Weiz. Vlada ga je namreč iz Ptuja prestavila
v Weiz, da bi ga oddalila od slovenskih tal in nje¬
govih slovenskih volivcev. Iz Weiza pa ga je 1. 1869.
zopet kot sodnika prestavila v Hartberg. Tu je potem
Herman ostal, dokler ni bil izvoljen v dež. odbor šta¬
jerski in se preselil v Gradec. Da ves čas ni avanziral,
da so njegovi kolegi že zdavnaj bili svetniki in nad-
svetniki, on pa še zmerom sodnik, o tej vladni krivici
se mi je, ko je že bil državni poslanec, večkrat pri¬
tožil. Naposled je pod Pražakom dobil naslov svetnika
in pri tem je ostalo.

Med zborovanjem sva s Hermanom  dobila
mnogo telegrafskih zaupnic ne samo iz vseh slovenskih
dežel, ampak prav mnogo tudi s Češkega in Morav-

53

. skega; nekatere so bile prav krepke, n. pr. iz Benešova:
»Hermanu in Vošnjaku, neustrašljivima borivcema za
narodno samostalnost slovenske domovine tisočerna
slava! Vi na jugu, mi na severu branimo lipo slo¬
vansko. Stojmo vsi kakor skale, kakor zidovi in črna
zemlja naj ga pogrezne, kdor odstopi od občnega dela.“

KRANJSKE RAZMERE.

Po vpeljavi dualizma so se tudi na Kranjskem
razmere na slabše obrnile. Južni Sokol je bil zaradi že
omenjene nočne rabuke razpuščen in več Sokolov je
bilo v preiskavi. Zagovornik pri obravnavi je bil
dr. Razlag,  ker je dr. Toman odklonil zagovorništvo.
Sedem jih je bilo obsojenih, pet oproščenih. Dr. Costa
pa je še zmerom kot župan bil suspendiran ; šele me¬
seca julija je bil rehabilitiran. Najhujše pa je bilo to,
da je bil po nemškem vplivu Slovencem prijazni
dež. predsednik baron Schloissnigg moral v pokoj iti,
kakor se je mnogo let pozneje tudi baronu W i n k 1 e r j u
pripetilo. Na Schloissniggovo mesto pa je bil imenovan
neki Bach,  nemški birokrat. Prvo njegovo delo je bilo,
da je uradništvo organiziral proti narodni stranki. In res
so pri občinskih volitvah ljubljanskih Slovenci zmagali
le v 3. razredu, v 1. in 2. pa Nemci v zvezi z biro¬
kracijo. Ko smo to čitali na Štajerskem, smo bili zelo
poparjeni in dolžili smo voditelje, da so premalo delavni.

V kranjskem deželnem zboru so bile hude praske
med narodno in nemško, vladno stranko, o tem vpra¬
šanju pa, za katero smo se tako strastno vnemali in
borili na Štajerskem, o zedinjenju Slovencev
so kranjski deželni poslanci molčali, kar nas je silno
peklo.

Tudi nobeden tabor se to leto ni sklical na
Kranjskem. Nam se je to zdela velika malomarnost in

54

„S1. Narod" je stopal v zmerom ostrejšo opozicijo
proti ljubljanskim vladajočim krogom, podpiran od
vseh mlajših moči, zlasti od Levstika,  čigar fulmi-
nantni članki so vzbujali občno pozornost, pa tudi
nakopali „Narodu“ prvo tiskovno pravdo. »Narod“ bi
bil moral zagovarjati pred porotniki v Celju dr. R a z 1 a g,
pa je odklonil. Tomšič se je torej sam zagovarjal in
je res bil oproščen, dasi je večina porotnikov bila
protinarodna. Še ni se bil izgubil ves čut za pravico
pri Nemcih, kakor se je gubil čedalje bolj v poznejši
dobi.

SLOVENCI V DRŽAVNFM ZBORU. SVETEC.

DR. TOMAN IN GORENJSKA ŽELEZNICA.

Po deželnih zborih je bil sklican 20. oktobra
državni zbor. Opozicija, katera se je v prejšnjem letu
začela proti slovenski delegaciji, se je to leto nadalje¬
vala, posebno proti Svetcu, ker je on največ pisal po
časnikih v obrambo postopanja slovenskih poslancev
in tudi skoro edini govoril v drž. zboru. Mi smo se
pri tem postavljali na češko stališče, a smo premalo
premislili, da so Čehi se lahko opirali na svoje staro
zgodovinsko pravo, da pa nas zgodovinsko pravo le
vzdržuje v sužnosti. Tudi bi bilo Čehom pač malo po¬
magalo, ko bi par Slovencev zapustilo državni zbor,
kar je Svete  c po pravici poudarjal, če tega ne bi
storili tudi Poljaki.  Pa na Poljake se ni bilo nikoli
zanašati; za nekaj narodnih ali gospodarskih koncesij
jih je še vsaka vlada pridobila.

Svetec  je v državnem zboru 3. novembra, ko je
šlo za vladni predlog, da se za Češko uvedejo neka¬
tere izjemne določbe, v prav obširnem in dobro
utemeljenem govoru pobijal vladni predlog in pri tem

55

se krepko potegoval za naše narodne pravice, razlo-
živši krivice, ki se nam gode v šoli in uradu.

„Glede narodnega gibanja 11 , govoril je med dru¬
gim, „menijo nekateri, da se je pričelo šele 1. 1848.
To kratko malo ni res. Narodno gibanje avstrijskih
narodov sega že v preteklo stoletje nazaj. Jasno je,
da ga je prvi zbudil cesar Jožef, zlasti ker je hotel
nemški jezik po vsej državi razširiti. To gibanje se je
najprej pokazalo na Ogrskem, potem se je razširilo
tudi po drugih deželah. Tako je znano, da so bili med
Hrvati in Ogri v tej zadevi že okoli 1. 1830. prepiri.
Leta 1845. je v Zagrebu curkoma tekla kri ravno iz
tega vzroka. — Kar se nas Slovencev tiče, mnogo jih
misli, da smo se šele včeraj ali predvčerajšnjim zavedeli
svoje narodnosti. Tudi to ni resnično. Že za francoske
revolucije se je pri nas pokazalo narodno gibanje.
Pesmi Vodnikove bi vsacega o tem poučile, da je že
tedaj Vodnik slovensko ljudstvo izpodbujal k delav¬
nosti in samozavesti, sam pričenši narodno slovstvo
povzdigovati, gradiva za besednjak zbirati in celo prvi
slovenski časopis 1. 1802. izdajati. To gibanje kesneje
nikdar ni ugasnilo, ampak zopet in zopet in krepkejše
se pokazovalo že pred 1. 1848.; kajti časopis „Novice“,
ki še danes izhaja, začel je že 1. 1843. izhajati ...

Vladno postopanje glede ravnopravnosti ne more
nikjer najti prijazne sodbe. Ne le pri tistih, katerih
se neposredno tiče, ne le pri Slovencih so nasledki
tega vedenja škodljivi, ako se kaže, da se postave ne
izvršujejo, ampak ravno tako se mora goditi tudi pri
drugih Slovanih, pri Poljakih in Čehih. Istina je, da
je v slovenskih pokrajinah slej ko prej še vedno
nemški, oziroma italijanski jezik učni jezik celo v
ljudskih šolah. Slej ko prej se še vedno pri kazenskih
obravnavah s čisto slovenskimi strankami spisujejo
nemški zapisniki, pišejo se vabila, odloki in naredbe

56

še zmerom v nemškem jeziku in razen ukaza, kate¬
rega je izdal že prejšnji minister pravosodja Hye za
Kranjsko, ni se v tem oziru do zdaj v slovenskih
deželah storil še najmanjši korak, da bi se izvršil § 19.“

Tudi po tem govoru Svetčevem, ki je bil ves
natiskan v „S1. Narodu", se duhovi niso umirili in je
zlasti Levstik  spisoval prav ostre, celo strupene
članke proti Svetcu.

Dr. Toman  pa je to leto popolnoma utihnil; na
občno strmenje je še celo v delegacijah v Pešti glaso¬
val za dispozicijski zaklad in s tem Beustu izrekel
svoje zaupanje. Pa temu se nismo čudili, ko smo sli¬
šali in tudi čitali v listih, da je koncesijo za Gorenjsko
železnico, za katero je država prevzela garancijo, do¬
bil dr. Toman.  In kmalu seje  raznesel glas, da je
dr. Toman to koncesijo prodal neki banki za 120 ali
150 tisoč gld. Iz tega denarja so se plačali stroški, ki
jih je imel dotični konsorcij za pripravljalna dela. Tudi
vsak član konsorcija je dobil neki znesek, ki se [e pa
na pr. V. C. Supanu,  predsedniku trgovinske zbor¬
nice, premajhen zdel, kar je vsak lahko čul iz nje¬
govih ust, kadar je v krčmi govoril o tej stvari.
Dr. Toman  je podaril Slov. Matici 10 tisoč gld. in si
kupil graščino Polhov Gradec. A ni dolgo užival ploda
svojega delovanja. Začel je bolehati in umrl dve leti
pozneje, 1. 1870.

Premišljeval sem, ali naj bi vso to stvar, ki
nekako osenčuje Tomanovo sicer idealno podobo,
omenil v teh spominih; a vse to je takrat bilo znano
in govorilo se je javno o tem, ne da bi kdo oporekal,
torej ni bila nobena tajnost, k večemu glede zneska.
Sicer pa je že tudi Levec  v svoji biografiji Lev¬
stikovi  o tem govoril in „S1. Narod" je 1. 1889.
imel neko opomnjo o tej stvari. In naposled, ko bi
Toman, Svetec, in ostali slovenski poslanci bili

57

delali Beustu še tako ostro opozicijo, bi s tem nič ne
bili opravili. Tako pa so vsaj Kranjci dobili Gorenjsko
železnico in dr. Toman, ki je ves svoj čas in vse svoje
delo žrtvoval za narod, je zaslužil, da je vsaj zadnje
dni življenja brezskrbno preživel.

L. 1869. se je dr. Toman  nekega poletnega dne
pripeljal v Slov. Bistrico, da bi se z menoj pogovoril
o politični situaciji in vedenju „Naroda“ proti slo¬
venskim državnim poslancem. Bila sva ves večer
skupaj, a ni me mogel uveriti o pravilnosti pota, po
katerem so hodili poslanci.

DR. VALENTIN ZARNIK.

Zarnikovo ime mi je znano bilo iz „Novic“, v ka¬
tere je v šestdesetih letih pošiljal svoje humoristične
slike iz narodnega življenja in duhovite dopise iz du¬
najskega državnega zbora. Leta 1868. je vstopil za
koncipienta pri dr. Ploju v Ljutomeru. Prav radoveden
sem bil ga osebno poznati. Ko smo se vozili proti Lju¬
tomeru k taboru, dejal mi je Jurčič: „Moške lepote ne
pričakuj!“ In zares, ko naju je Jurčič drugega drugemu
predstavljal, bil sem iznenaden, ker sem si ga bil po
njegovih spisih vse drugačnega slikal. Bil je bolj majhne
rasti, kratkih nog, za mladega človeka nenavadno tre-
bušnat. Glava je bila okrogla, lasje bolj redki, lice ra-
zorano po osepnicah, ki so tudi nos mu potlačile in
raztegnile, usta široka, podbradek z redko brado širok,
brki redki, rjave oči majhne, globoko ležeče — takšen
je bil pred menoj Balant, kakor smo ga v ožjem krogu
prijateljskem imenovali. Kmalu sva bila v živem raz¬
govoru in še tisti dan sva se pobratila.

Moška lepota dr. Zarnik res ni bil. Ko pa je
L 1870. v Levstikovem Pavlihi genialno pero Kličevo
naslikalo njegovo podobo — Levstiku se namreč ta-

58

krat Zarnik ni zdel
dovolj radikalen —
bil je preveč kari¬
kiran in Zarnik je,
zagledavši to kari¬
katuro, bil silno raz¬
jarjen in je vzklik¬
nil: „Tako grd pa
vendar le nisem!"

Na ljutomerskem
taboru, za katerega
prireditev se je Zar¬
nik najbolj trudil,
sva se torej os,ebno
spoznala in od te
dobe do njegove
prerane smrti 1.1888.
sva si ostala pri¬
jatelja ter se samo
enkrat oddalila
drug od drugega, pa le za malo časa. Ko je 1. 1886.
začel bolehati za vodenico, sva si spet dobra bila in
po njegovi smrti sem moral spet jaz, kar mi je prav
hudo delo, govoriti ob njegovi krsti poslednje slovo.
Ni mi pa-bilo v tem žalostnem trenutku treba iskati
pretiranih fraz in neresničnega poveličevanja; saj je
bil Zarnik eden tistih, žal, prav redkih značajev med
Slovenci, ki niso nikoli za ped odstopili od narodnih
pravic in ki so bili v narodnih vprašanjih vselej »trdi
neizprosni".

Taki energični, odločni značaji dobro vplivajo na.
svoje somišljenike in pridržujejo omahljivce v bojnih
vrstah. Štajerski Slovenci smo bolj mehki, imeli smo
le enega Božidara Raiča,  ki je bil, kakor Zarnik
in Jurčič,  mož jeklen in se ni spuščal nikakor v no-

59

bene kompromise z nasprotniki. Tako se je tudi Zar¬
nik kadar je slutil, da se pripravljajo tla za kako
zbližanje strank, ustavljal na vso moč in včasi upo¬
rabljal prav čudna sredstva, da ga je zabranil. Naj
navedem samo eden karakterističen slučaj.

Leta 1872., ko sem se preselil v Ljubljano, naj¬
bolj po prigovarjanju Jurčiča, Razlaga in Zarnika, je
bila razpisana primarijska služba v prisilni delavnici,
za katero sem se tudi jaz oglasil. Odločilno besedo v
deželnem odboru sta imela dr. B1 e i we is in dr. Costa.
Po svojem sodelovanju pri „Slov. Narodu" in svoji opo¬
ziciji proti takrat vladajoči takozvani prvaški stranki
sem obema bil nekako nepriljubljen. Moja preselitev
v Ljubljano je bila za mene pravi riziko, ako bi se
bil moral živiti le s privatno zdravniško prakso;
tako si pridobiti ni bilo upati v takratnih razmerah;
zdravniki so se namreč kar pehali za bolnike in prav
kakor pri minuendo-iicitaciji so delali vizite po
vedno manjših cenah. Saj je primarij dr. Fux prav rad
hodil po hišah za pol gld. Zato bi bila zame stalna,
četudi pohlevna služba neka podlaga eksistenci.
Vendar mi ni bilo moči se tako ponižati, da bi se
osebno predstavil mogočnima gospodoma kot prosivec,
dasi bi se bilo dalo pri takem osebnem pogovoru
marsikaj razjasniti in bi se bil morda dal preprečiti
preteči razdor. Jaz sem bil zmerom za kompromise;
saj menim, da se v politiki z glavo skozi zid navadno
nič ne opravi in da se mora iskati le bolj to, kar zbli¬
žuje in združuje, ne pa to, kar razdira.

Dasi nisem torej storil zase nobenega koraka,
me je vendar deželni odbor imenoval za primarija, kar
mi je naznanil sam dr. Costa, ko je prišel po seji
obedovat v čitalnično restavracijo. Seveda sem se mu
zahvalil in dejal, da bi bilo dobro, o tem in onem do¬
govoriti se, čemur je dr. Costa takoj pritrdil.

60

Zvečer sera o tem pravil Zarniku, a ta je na
mene zarohnel, da gre tu za principe, ki se ne dajo
premostiti. Rekel je: „'Proti ,očki‘ (dr. Bleiweisu) ni¬
mamo nič, toda Costa, ki se je prelevil iz Nemca v
navideznega Slovenca, ga zapeljuje na krive pote in
se mora odpraviti."

Drugo jutro pride Zarnik k meni na stanovanje.
Imel je v roki že zalepljeno pismo brez naslova.

»Spisal sem“, reče, „za „Narod“ kratek dopis, pa
nisem imel doma zavitka, kupil sem ga po poti; daj,
pa ti napiši naslov."

»O čem si pisal?" vprašam.

»Tiste navadne vsakdanje novosti."

Nič napačnega ne sluteč, napišem naslov na ured¬
ništvo »Slov. Naroda" v Mariboru. Ko list, v katerem je
bil ta dopis natisnjen, priroma v Ljubljano, sem videl, da
govori o mojem imenovanju, češ, da naj gospodje, ki
so glasovali za to, nikar ne mislijo, da se bo politični
položaj izpremenil, saj se ve, da se temu imenovanju
niso mogli izogniti, ako niso hoteli storiti največje
krivice itd. Bil sem res iznenaden in pisal sem Jur¬
čiču, kako je vendar mogel sprejeti ta breztaktni do¬
pis, ki je prav zdaj, ko bi se še dalo priti do kakega
sporazumljenja, zopet vse razdrl.

Jurčič mi je odgovoril, da se je tudi njemu ta
Zarnikov dopis zdel neumesten, a ker je bil naslov na
listu od moje roke, si je mislil, da sem ga prečital.
Zarnika sem oštel, da me je tako zvijačno spravil na
led, toda on se mi je prav debelo smejal:

»Ti si prenaiven in premehak v politiki in ne
poznaš naših ljudi."

Kaj sem hotel? Prihodnje »Novice" so ves svoj
žolč name izlile in emfatično klicale: »Taka je za¬
hvala Štajerca!" Jaz pa sem moral molčati in požirati
očitanje, ki ga nisem zaslužil.

61

Glede dr. Coste pa je tudi Zarnik, ko je 1. 1872.
stopil v upravni svet nesrečne banke Slovenije, moral
poslušati moje porogljivo vprašanje, kako se more on
družiti z možem, „ki se je prelevil iz Nemca v Slovenca
in dr. Bleivveisa zapeljuje na krive pote."

„Veš“, se je izgovarjal, „tu gre za imenitno na¬
rodno stvar in za kapital, kakršnega Slovenci še niso
imeli nabranega. To je ravno treba paziti, da se po
Costovi lahkomiselnosti vse ne zapravi."

Dr. Zarniku pa se ni posrečilo rešiti banko pro¬
pada, in da se izogne vsakemu očitanju, je svoje del¬
nice, ki jih je dobil za nagrado, podaril narodnim
društvom.

Oženil se je leta 1872. z gospodično Kosovo.
Gospod Kos je bil priljubljen zdravnik in imel svojo
hišo na vogalu Šentpeterske in Resljeve ceste. Starejšo
Kosovo hčerko je poročil dr. Karol Bleiweis, mlajši pa
se je prikupil Zarnik po svojih duševnih zmožnostih in
moškem značaju. Kosov sin se je preselil v Peterburg,
kjer je dobro situiran trgovec.

Poroka Zarnikova je bila originalna. Naprosil je
Davorina Trstenjaka,  takrat župnika na Ponikvi,
naj ga pride poročat. Za priči si je izbral prof. Er¬
javca  iz Gorice in mene. Določil je čas poroke na

peto uro zjutraj. Bilo je v poletnem času in ob tej

zgodnji uri smo bili zbrani pri sv. Petru. Zarnik se

pripelje v kočiji z nevesto, ki je bila v potni ob¬

leki, Trstenjak mašuje in potem po primernem nago¬
voru blagoslovi mladi par.

Ko stopimo iz cerkve, se Zarnik zahvali Trste¬
njaku, sede z ženko v voz, nam še zakliče: »Hvala in
srečno!" in voz oddrdra po Dolenjski cesti. Mi pasmo
stali in se začudeno pogledavali.

»Takšne poroke", godrnjal je Trstenjak, „pa še
nisem doživel."

62

„Vesta“, dejal je Erjavec, „to je zopet prava
Zarnikova."

Jaz sem se smejal. Trstenjak pa se je hudoval:

„Tako daleč sem prišel, pa mislil, da se kaj
zmenimo, pa odleti, ko ptič. Kje bomo pa zajutr-
kovali?"

»Pojdimo v Švicarijo", nasvetujem, „tam se dobi
dobra kava." In šli smo in tam trčili z vodo na
zdravje novoporočencema. Zarnik pa se je odpeljal k
svojemu staremu prijatelju Rudežu na Gracarjev Turn,
kjer je preživel svoj medeni teden.

Njegovim trem sinovom sem potem jaz bil krstni
boter. Ko smo nesli prvega h krstu, mu je Zarnik iz¬
bral ime Mil j uti n, ker se je takratni ruski vojni mi¬
nister tako pisal. V sakristiji povem kaplanu, ki je
prišel krstit, to ime.

„Miljutin?“ vpraša kaplan začuden, „tacega svet¬
nika ne poznam."

„Je pač svetnik pri pravoslavnih. Sicer pa menda
ni nobene dogme, da bi se moralo krstiti na imena
svetnikov."

„Ce ni dogme, pa je tako vpeljano in tega ob¬
reda se moram držati."

In tako sva debatirala; ne spominjam se pa, ali
je prišlo do kakega kompromisa, da smo Miljutinu še
dodali ime katoliškega svetnika, ali ga je kaplan na¬
posled le krstil na ime Miljutin.

V enakem slučaju, ko sem svojemu sinu izbral
ime Samo, sem se vdal želji župnika, kateri je pa¬
metno omenil:

„Mi Slovenci smo vajeni, da veseli obhajamo
svoj god in da drug drugemu na ta dan lepo česti¬
tamo. Kdaj pa naj bi ga obhajal Samo, ko tega imena
še zdaj ni v koledarju?"

In dodali smo ime sv. Mihaela.

63

Najbolj zaslovelo je Zarnikovo ime v lepem času
slovenskih taborov 1. 1868. in 1869., ko je on s svojim
svežim humorjem in svojimi dovtipnimi prispodobami
s silno močjo vplival na narodno maso.

Ko je bil v kranjskem deželnem zboru, se je
rad vtikal v debate, posebno kadar je šlo za pobijanje
Dežmana, po katerem je mahal včasi s „prokletimi
grabljami", da se je oni kar penil od jeze. Na govore
se nikdar ni pripravljal; zato je najrajši se oglašal, ko
je šlo za odgovor nasprotniku. Pri tem mu je poma¬
galo njegovo temeljito znanje zgodovine in državnih
razmer na Angleškem in Francoskem. Bil je vešč fran¬
coskemu, angleškemu in italijanskemu jeziku, seveda te¬
meljito tudi nemškemu, iz katerega je kaj rad vpletal
kake „šlagerje“, da je bolj krepko izrazil svoje
mnenje.

Dokler je bil še samec, je zahajal večerjat v či¬
talnico, kjer nas je zabaval s svojimi dovtipi. V svojem
zakonu je srečno živel. Njegova žena je bila vzorna
gospodinja, pri tem tudi vneta narodnjakinja in je razu¬
mela in podpirala narodno stremljenje svojega moža.
Sicer pa je lahko bila ž njim zadovoljna, ker je bil
dober hišni oče in varčen gospodar.

Svojega proletarskega rodu — njegov oče je bil
mestni uslužbenec in cestni pometač — se nikoli ni
sramoval; nasprotno, še rad se je ponašal s tem, da si
je z lastnimi silami priboril svoje socialno stališče. Ko
so nekoč bili hrvatski gostje v Ljubljani, sva jih z
Zarnikom vodila po mestu. Pridemo na Stari trg, kjer
so pometači pometali cesto. Tu stopi Zarnik k enemu
izmed njih, starikavemu možu, in mu poda roko, nam
pa, ki smo obstali, ga predstavi: „Moj oče“. Stari mož
je bil ves osupnjen, a poznalo se mu je na svetlem
obrazu, kako ga veseli, da ga sin priznava vpričo to¬
liko imenitne gospode. Potem nam Zarnik pove, da

64

zmerom vabi svojega očeta, naj se k njemu preseli,
kjer ga bo rad preskrboval. A oče se brani rekoč:

„Z lastnim delom sem se preživil vse svoje dni
in se hočem tako preživiti, dokler bom imel še moči,
da bom lahko delal."

Iz tega rodu je vendar Zarniku ostala neka ro¬
batost, dasi je več let živel v aristokratski Rauchovi
hiši. Stritarju, možu finih manir, zato Zarnik ni ugajal.
To robatost so večkrat občutile njegove stranke, pa
mu tega niso zamerile, ker je sicer bil vesten v od¬
vetniških poslih.

V poslednjih letih ga je hudo mučila njegova
bolezen, vendar se je vsak dan, dokler je še mogel,
vozil iz svojega stanovanja v pisarno. Dr. Bleivveis ga
je menda dvakrat operiral, pa brez trajnega uspeha.

Umrl je 30. marca 1888. Pokopali smo ga pri
sv. Krištofu. Ker so pa takrat osepnice razsajale v
Ljubljani, ljudstvo ni smelo na pokopališče. Pogreb je
postal pred cerkvico, kjer sem govoril starem prijatelju
poslednje slovo. Prav simboličen je spomenik na nje¬
govem grobu, velika granitna  plošča z napisom :
»Dr. Valentin Z a r n i k“; saj je res bil graniten
značaj.

DR. JAKOB PLOJ.

je bil sin Slovenskih goric, onega prelepega dela Slov.
Štajerja, kateri se razprostira med Muro in Dravo in
slovi zaradi rodovitnosti zemlje, sadjarstva, vinogradar-
stva, poljedelstva in živinoreje, zlasti konjereje. Tu sem
silijo severni sosedje in tu se vrši neprestani boj, rekel
bi, za vsak košček zemlje, ki ga tujci izkušajo odvzeti
prvotnim slovenskim naseljencem. Doslej se še branijo
proti tujemu navalu, četudi so v poslednjih desetletjih
gmotno bili zelo oškodovani po trtni uši, ki je uni-

65

čila rodovitne vinograde. Vendar niso obupali; s prejšnjo
marljivostjo so se lotili dela in namesto starih uni¬
čenih krasijo gorice novi pravilni nasadi. Tudi narodna
zavest se je okrepila in upati smemo, da Slovenske
gorice ostanejo, kar so bile od starodavnih časov, —
slovenske.

V teh krajih se je torej 1. 1830. rodil Jakob Ploj
pri sv. Jurju na Ščavnici od še dovolj premožnih kmet¬
skih roditeljev. Latinske šole je dovršil v Mariboru,
pravoslovno fakulteto v Gradcu. Tam se mu je spo¬
četka prav hudo godilo, ker od doma ni dobival no¬
bene podpore — starši so mu zamerili, da ni ostal v
semenišču. Podpiral pa ga je Davorin Trstenjak, kateri
ga je tudi pozneje, ko je 1. 1861. vstopil kot koncipi-
ent v pisarno dr. Dominkuša, izpodbujal k narodnemu
delovanju.

In Ploj ni le zvest ostal svojemu narodu, on je
tudi dejansko, kar je bilo v njegovih močeh, vse svoje
življenje se trudil za narodni blagor, tako v Ljuto¬
meru, kjer je 1. 1862. odprl odvetniško pisarno, kakor
tudi v Ptuju, kamor se je 1. 1870. preselil. Bil je dela¬
ven pri čitalnicah in posojilnicah in tudi na gospo¬
darskem polju se trudil, posebno za povzdigo konjereje.

Leta 1868. je bil dr. Zarnik  pri njem koncipi-
ent. Dr. Ploj, dr. Zarnik in dekan dr. KI emenčič,
eden tistih duhovnikov, ki se tudi škofa Stepischnegga
niso strašili in ki so z vso gorečnostjo javno nastopali za
narodne pravice, —ti trije so sklicali prvi slovenski tabor.

Tu sem se seznanil z dr. Plojem. Bil je mož bolj
drobnega života, obraza podolgastega, čela visokega, v
govoru živahen, v vedenju prikupljiv, neomahljiv v svo¬
jem narodnem prepričanju, ne samo v javnosti, ampak
tudi v rodbinskem krogu. Daši mu je bila žena Nemka,
ali vsaj čisto nemško vzgojena Ptujčanka, vzgojil je vse
svoje otroke v narodnem duhu in s tem dal najlepši

5

66

zgled tistim narodnjakom, ki so, žal, ravno na to stran
malobrižni in popustljivi.

Umrl je 1. 1899. v Ptuju, zapustivši sinove, ki so
res vredni svojega spoštovanega očeta in zvesto nada¬
ljujejo od njega začeto delo za povzdigo narodne za¬
vesti in narodne blagovitosti.

FRAN ERJAVEC.

Ker ne vem, ali pridem s svojimi „Spomini“ do
tiste dobe, ko sem tudi z Erjavcem bil v prijateljskih
razmerah, naj se tukaj njega spominjam, dasi sva se
šele pri Zarnikovi poroki osebno seznanila. Zarnik mi
je že poprej večkrat o njem govoril in o njunem starem
prijateljstvu. Meni je Erjavec po prvem pogledu bil
simpatičen, pa menda tudi ni bilo moža, kateri bi se
bil po svojem vedenju, svoji značajnosti in mirnosti
vsakemu, kdor je ž njim občeval, tako prikupil, kakor
Erjavec.

Bil je, kakor jaz, leta 1834. rojen, pa zgodaj, že
1. 1887. poklican s tega sveta, ko bi s svojim spretnim
peresom še lahko bil obilno obogatil naše leposlovno
in znanstveno slovstvo. Ko je prišel k Zarnikovi po¬
roki, bil je že v Gorici nameščen, takrat še samec, a
menda naslednje leto se je oženil. Žal, da mu je žena
vsled necega prestrašenja začela bolehati na duhu in
odslej mu je pač rodbinsko življenje, za katero je on
prav ustvarjen bil, prinašalo hude muke, ki jih je tiho
prenašal, ne da bi se komu drugemu, izvzemši prija¬
telja Zarnika, bil kedaj pritožil.

Ko mu je edini ljubljeni sinček Milan umrl, pravil
je o tem, ko je prišel o počitnicah v Ljubljano, kjer je
vselej pri Zarnikovih stanoval, meni in Zarniku in sol¬
zeč se je rekel:

67

»Papravje
storil, daje za¬
pustil ta svet.

Ko se mu je
bližala po¬
slednja ura,
obrnil se je
proti zidu, ka¬
kor da bi ne
hotel več gle¬
dati vsega te¬
ga sveta, v ka¬
terem bi ga
gotovo nič do¬
brega ne pri¬
čakovalo."

Mislil je
menda pri tem
na tragično
usodo, katera

je preganjala Erjavčevo rodbino, kakor pripoveduje
Levec v njegovem životopisu.

Zbližala sva se z Erjavcem bolj 1. 1880., ko se je
Jurčič spomladi po svoji hudi bolezni odpeljal v Go¬
rico, kamor ga je bil povabil Erjavec.

3. marca 1880 mi je pisal na Dunaj: „Dragi pri¬
jatelj !“ (V uvodu govori o takratnih političnih razmerah,
potem nadaljuje:) „Jurčič je prišel v soboto večer v Go¬
rico. Pot ga je močno utrudila, jaz sem se pa kar
ustrašil, ko sem ga zagledal v vagonu. Spravil sem ga
hitro v posteljo; spal je precej dobro in drugo jutro
je bil nekoliko krepkejši. Danes pa, ko to pišem, se je
že toliko popravil, da se mu mora človek čuditi. Imeli
smo pa res tri prekrasne solnčne dneve. Od pol desete

FRAN ERJAVEC.

s*

68

dopoldne do pete popoldne sedi na našem vrtu v zavetju
in se greje, kakor kak kuščar! To mu neizrečeno dobro
de. Opoldne pride na kosilo v sobo, pa gre kmalu
spet na solnce. Prvi dan, ko je bil še truden od pota,
šel je po kosilu malo počivat, a zdaj pa neče več, ker
pravi, da ne čuti potrebe. Jaz sem ga od dne do dne
bolj vesel. Dobro znamenje je tudi, da se mu je zdaj
povrnil apetit, za katerega je rekel, da ga je zadnji
čas v Ljubljani popolnoma izgubil. Dokler bode tukaj
tako prijetno vreme, kakor zdaj, ostane tukaj, pozneje
pojde v Benetke.

Ako mu imaš kaj pisati, piši mu pod mojo adreso.
Tukajšnji narodnjaki, zlasti mladi, zmerom povprašujejo
po njem in bi ga radi videli in z njim govorili, ali jaz
nobenega ne pustim k njemu; prosim jih, naj ga puste
v miru, dokler se popolnoma ne okrepča. Edini Gre¬
gorčič, pesnik, je včeraj z nami kosil in imeli smo par
prav prijateljskih uric.

Prisrčno te pozdravlja tvoj prijatelj

Er j avec.“

Kaka nežna skrb za bolnega prijatelja veje iz
vsake teh vrstic! Bil je pač mož najblažjih čutov in
bil bi zaslužil tudi v svojem rodbinskem življenju oni
mir, ki si ga je želel, a ga ni našel, dokler ga ni do¬
hitela smrt. Zares dohitela, kajti zdravega se je čutil,
dokler ga ni necega dne, 13. januarja 1887. leta, na¬
padla huda bolečina v prsih, da se je moral uleči. Žena
pošlje po zdravnika in po svojega brata, ki je bil v
Gorici vodja plinarne. Ko oba prihitita, toži Erjavec,
da ga silno boli v prsih in pa duši. Hkratu potem iz¬
gubi zavest in izdihne svojo blago dušo. Zdravnik je
bil mnenja, da mu je počila kaka večja žila v prsih.

Erjavec je bil le malo večji od Zarnika in mene.
Glava mu je bila okrogla, lasje gosti, obkrožujoči bolj

69

nizko čelo, oči prijazne, izraz lica v poznejših letih
zmerom resen, skoro melanholičen. Na litografiji, ki
jo jaz imam, je prav dobro zadet.

Jaz sem ga večkrat vabil, naj s svojo „potno
orbo“ tudi naše Pohorje enkrat obišče. Pa ni prišel in
tako ta zanimivi del slovenske zemlje še ni našel svo¬
jega popisovavca v narodnem in botaniškem oziru.

V vrsto dopisnikov „Slovenskega Naroda" je
stopil tudi

DR. PAVEL TURNER.

Dopise s podpisom „Ahasverus“ smo z veliKim za¬
nimanjem čitali, tudi njegove razprave v Einspielerjevem
„Slovencu“ o razmerah na Angleškem, kjer se je takrat
mudil. Ko smo začeli izdajati „Narod“, obrnil se je
Tomšič do njega in Turner mu je potem večkrat poslal
kak dopis ali kako razpravo; pozneje je pisal tudi za
„Kres“ in „Ljublj. Zvon". On je prvi Slovenec, ki je
obhodil, reči se sme, vso Evropo, povsod opazoval
državne, socialne in narodne razmere in jih, v kolikor
so se mu dobre zdele, nam priporočal v posnemo.

Jaz sem ga prvič videl 1. 1867. pri nekem shodu
v Mariboru, potem šele spet, ko sem od I. 1873. na¬
dalje prihajal na Dunaj v državni zbor. Dopisovanje
sem pa ž njim začel 1. 1881. po Jurčičevi smrti. Iskali
smo novega urednika in takrat sem najprej mislil na
Turnerja. Pisal sem mu in spočetka ni odklanjal, pa
nazadnje mi je naznanil, da si ne upa in da ga ne
veseli prevzeti uredništvo.

Pozneje sva si pogosto dopisovala, na primer, ko
je šlo za Trstenjakovo slavnost. Turner je tudi bil velik
častitelj Davorinov in se je večkrat pri njem po več
dni mudil. Do njega se je, kakor mi je Trstenjak pra-

70

vil, obračal v
svojih dušev¬
nih bojih in
iskal in nahajal
tolažbe. Ko je
Trstenjak bil
župnik v Sta¬
rem trgu, ga
je tam Turner
obiskal. Da¬
vorin pa je
imel strog red
v svoji hiši, ki
se je vselej
točno ob 9ih
zvečer zaprla
in nikomur več
ne odprla.
Turner se je
neki večer pre¬
dolgo mudil
DR. PAVEL TURNER. v mestecu in

ko je prišel po
9. uri v Stari

trg, bilo je župnišče že zaprto. Trkal je na vrata,
pa nihče ni prišel odpirat. Moral se je vrniti v mesto
in tam prenočiti. Drugo jutro se mu je pa Davorin
smejal, kako da more on, ki toliko piše o redu v državi,
sam se tako malo držati reda.

Po truda polnem življenju se je Turner vrnil v
svoj rojstni kraj, v prekrasni Fram ob vznožju Pohorja
in tu se, kakor jaz, peča z vinogradarstvom, ki ni vselej
hvaležno, pa je prijetno opravilo. Uvod v moje zbrane
spise je iz njegovega peresa.

71

ŠE NEKAJ DROBTINIC IZ L. 1868.

Mesca novembra smo tudi v Slovenski Bistrici
ustanovili čitalnico s silno pohlevnim številom udov.
Predsednik sem bil jaz, odborniki so bili notar Ratej,
Ivan Železnikar, koncipient pri notarju, gostilničar Si-
monšek in župnik Cene. Slovesno odprli smo jo na
Silvestrovo s petjem in tombolo. Ko smo se priprav¬
ljali za zabavo, je neki večer skozi okno prav prek
moje glave priletel precej debel kamen, ki ga je neki
fanatičen ali podmičen nasprotnik zalučil s ceste v okno
prvega nadstropja. Razen ubite šipe ni bilo druge škode.
K veselici se je pripeljala iz Maribora kočija s ta-
mošnjimi rodoljubi; med njimi sta bila dr. Zarnik in
Jurčič. Ker so že po kosilu prišli, sem jih peljal k svo¬
jemu vinogradu, pokušat novo vino. In leto 1868 je
res rodilo tako izborno kapljico, da enake nisem v svoji
kleti imel ne prej ne slej. Tehtal je mošt 26°, česar
na Pohorju, kjer ima mošt navadno le 14° do 18°,
nismo še doživeli. Prišli smo nazaj v mesto prav dobre
volje in Mariborčani so se šele o polnoči odpeljali.
Bil je hud mraz in Zarnik mi je pozneje tožil, da mu
je, kakor se je drastično izrazil, skoro Špeh na trebuhu
zmrznil, ker je sedel na kozlu zraven kočijaža.

Čitalnica v Slovenski Bistrici je po mojem od¬
hodu 1. 1871. zaspala in se k novemu življenju zbudila
šele po več ko tridesetih letih.

Še tega ne smem pozabiti, da je „Narod“ tekom
leta začel objavljati humoristične listke z grškim pod¬
pisom „Epiharmos“, o katerem je vse ugibalo, kdo da
bi to bil. Pozneje smo zvedeli, da za tem psevdoni¬
mom tiči naš Davorin Trstenjak.

72

II.

LETO 1869.

Ne spominjam se rad tega leta. Bilo je mnogo,
le premnogo napornega dela, uspeha pa malo ali nič,
da sem včasi res obupal in se malodušno vprašal:
Čemu se trudim, čemu si nakopavam toliko sovraštva,
si grenim življenje in uničujem svojo eksistenco, ko
ljudstvo ne mara za to, za kar ga navdušujemo, in z
malimi izjemami nam apatično ali celo nezaupno na¬
sproti stoji! Treba je res bilo neomajnega prepričanja
o upravičenosti narodne ideje, da sem vztrajal in nada¬
ljeval neenaki boj proti fanatični in surovi sili nemštva
in nemčurstva, delujoči pod vladnim krilom, in proti
ljudski mlačnosti. Izpodbujalo k delu in krepčalo me
je le priznavanje, ki se mi je izkazovalo iz drugih
slovenskih krajev. Tudi mi ponos ni dopuščal, da bi
kazal kak strah pred nasprotniki ali malodušnost. Fa¬
natizem za katerokoli idejo povzdiguje človeka nad
vsakdanjost, da se ne straši nobenih ovir, da popol¬
noma pozabi na svojo osebo in stremi naprej nebrzdano
po potu, naj je še tako posut s trnjem, do vzvišenega
cilja. Kakor o svojem času fanatiki verski, tako smo
mi fanatiki narodnosti pripravljeni bili k vsaki žrtvi.

MARIBORSKA VOLITEV.

Ko je Dominkuševa  volitev bila ovržena v
štaj. deželnem zboru, smo vedeli, da nam bo v tem
okraju pri novi volitvi težko zmagati, posebno z dr. Do-
minkušem. Agitiralo se je proti njemu, da je advokat
in da kmetje vendar ne bodo volili advokata, ki vsak
dan kmete tožari. Na drugi strani pa Dominkuš ni bil
pri ljudstvu zelo priljubljen, ker je premalo vešč bil
slovenščine in si zato ni upal sklicavati volilnih shodov
ter se je moral zanašati le na agitacijo drugih.

73

Na dan 27. februarija je bila razpisana nova vo¬
litev. In zdaj se je začela prava gonja na volivce. Nemci
so osredotočili vse svoje sile na ta okraj. Mrgolelo je
povsod njihovih plačanih agitatorjev, ki so po občinah
lazili od hiše do hiše, odgovarjali od volitve advokata
in na vse pretege hvalili tistega upokojenega stotnika
Seidla žalostnega spomina. Vsem tem mahinacijam na¬
sproti smo imeli težko stališče, ker je bilo malo ali
skoro nič agitatorjev in nismo imeli nobenega volitve-
nega zaklada. Dali smo tiskati oklic na volivce, v ka¬
terem smo na vse pretege hvalili svojega kandidata;
pa tudi Nemci so izdali oklic v nemškem in sloven¬
skem jeziku. V takih slučajih, kadar gre motiti in za-
peljavati ljudstvo, jim naš jezik ni zoprn in zaničevan.

Duhovniki so nam pri agitaciji prav malo poma¬
gali. V slovenskobistriškem okraju so bili skoro sami
stari župniki, ki se s svojim načelnikom dekanom
Druschkovvitschem vred za narodno stvar nič niso bri¬
gali. V Mariboru se je duhovništvo, odkar je Stepischnegg
zasedel škofovski sedež, odtegovalo narodnemu delu.
Nekaterim med njimi tudi ni ugajal „S1. Narod", češ, da
je preliberalen, in so se celo spotikali nad nedolžnimi
šalami Epiharmovimi.

Volitve volilnih mož so se vršile pod silnim pri¬
tiskom nasprotnikov in vladnih komisarjev in ko so
bile končane, smo videli, da smo tuintam izgubili kako
občino in da so tudi med temi, ki smo jih šteli za
naše, bili taki, ki niso bili trdni, neomahljivi možje, kar
se je potem res pokazalo pri volitvi.

Na dan volitve so pri vseh vhodih v mesto stali
nemški agitatorji, da so prežali na prihajajoče volivce,
jih pregovarjali in vabili v gostilno, kjer so se zbirali
volivci njihove stranke. Kdor se jim ni vdal, tega so
psovali in moral je hiteti naprej, da ga ni telesno na¬
padel kdo izmed teh barab, že na pol pijanih. Ko

74

sem jaz šel na volišče, ki je bilo v mestni dvorani,
skoči proti meni neki S., krčmar pri slovenskobistriški
postaji in se zadere nad menoj, da jaz nimam tu
nobene pravice agitirati. Hotel me je zgrabiti za prsi,
a možje, ki so šli z menoj, so ga sunili nazaj. A takoj
se je začela zbirati tolpa postopačev okoli nas in mo¬
rali smo se podvizati, da smo srečno prišli v dvorano.
Tu so stali na eni strani dvorane naši, na drugi
nasprotniki a takoj je bilo videti, da je naših bilo manj.

Že poprej smo se zmenili, da bo dr. Radej
v našem imenu vložil protest proti volitvi zaradi
nepostavnosti, ki so se vršile pri prvotnih volitvah.
Pri sestavljanju komisije je vladni komisar tako pri¬
stranski bil, da je v njo poklical same nasprotnike in
med njimi celo nasprotnega kandidata Seidla. Ker so
tudi izvoljeni člani bili sami nasprotniki, ni bilo nobe¬
nega naših v komisiji. To nas je tako razkačilo, da
je dr. Radej stopil pred komisijo in izjavil, da nasproti
nepostavnostim in od vlade podpiranemu terorizmu se
Slovenci ne bodo udeležili volitve. In odšlo nas je
iz dvorane 70 narodnih volivcev. Seidl je potem bil
enoglasno, menda s 129 glasovi izvoljen. Naši volivci
so se razkropili po mestu, le nekaj jih je šlo z nami
v gostilno, kjer smo skupaj obedovali. Tu smo sedeli
prav klavrni in imeli obupne pogovore. Jurčič, ki je
s Tomšičem  zraven mene sedel, bil je še najbolj
pogumen in nas je tolažil, češ, da ni še vseh dni konec.

Pozneje se nam je očitalo in smo tudi sami
izprevideli, da smo se prenaglili, ko smo brez boja
nasprotnikom prepustili bojišče. V dvorani je ostalo
še več naših dvomljivih, ki bi bili z nami glasovali, ki
so pa, ko smo odšli, tudi glasovali z večino. Takrat
sem se prepričal, da pasiviteta nikoli ni na pravem
mestu in da škoduje le tistim, ki se ji vdajo. Naj-
očitniši zgled imamo na Čehih, ki so vendar močen

75

narod; a ko so začeli s pasiviteto proti državnemu zboru,
so jo morali poplačati z ogromnimi žrtvami in jo na¬
posled vendar pustiti.

Tudi pasiviteta pri mestnih volitvah ljubljanskih
od 1. 1869. nadalje je le nasprotnike okrepila in ko
sem 1. 1872. se preselil v Ljubljano, sem takoj začel
priganjati, da se naj udeležujemo spet volitev. Pri tem
sta me podpirala Horak in Schvventner, med obrtniki
najveljavnejša moža. Pasivnost je smrt, le aktivnost
je življenje.

Med kosilom je prihitel eden naših agitatorjev
in mi povedal, da hočejo usnjarski pomočniki mene,
ko se bom peljal črez dravski most, v Dravo vreči.
No, takim marnjem smo se smejali in ko sem se po¬
poldne z nekaterimi volivci peljal črez most, se nihče
ni brigal za nas.

Hudo, prav hudo mi je bilo pri srcu, ko sem
zvečer prišel domov, ves utrujen in izpehan. Lekarničar
Gutkovski, po rodu Poljak, pri katerem sem takrat
stanoval v I. nadstropju, mi takoj po prihodu pride
povedat, da se v mestu pripravlja demonstracija proti
meni in da bi najbolje bilo, če bi se umaknil nocoj
k svojemu vinogradu.

„Tega pa že ne“, sem mu jezno odvrnil, „naj
počenjajo, kar hočejo."

Pa zgodilo se ni nič posebnega. Bil je neki prav
pohleven obhod po mestu z nekoliko baklami in
s hoch-klici na Seidla pod mojim oknom. Jaz pa sem
šel v svojo navadno gostilno, kamor sta prišla tudi
Železnikar in Ratej me tolažit.

In tako je minul tudi ta dan in tekli so dnevi
naprej in prišli spet taki, da smo se mi veselili, dnevi
taborovanja.

76

Tri dni po mariborski volitvi je bil v Celju na
mesto odstopivšega dr. Razlaga izvoljen Ivan Žuža.
Ta zmaga, katere smo itak bili gotovi, nas je le prav
malo potolažila za mariborski poraz.

TABORI LETA 1869.

Prvi tabor so v tem letu sklicali na Goriškem
na 25. dan aprila v Brda.  Predsedoval je dr. Tonkli,
govorili so dr. Lavrič, Klavžar, Doljak  in drugi.
Udeležnikov je bilo 7 do 8 tisoč in so vse že znane
resolucije bile soglasno sprejete. Zaradi stroškov in
zamude časa mi ni bilo mogoče se tako daleč voziti.
Pač pa sem se peljal k taboru v Sevnici  dne 2. maja,
kjer sva z dr. Zarnikom  zagovarjala točko o
zedinjenju Slovencev. Na tem taboru se je zgodilo, da
ljudstvo ni pritrdilo resoluciji, za katero je govoril
dr. Razlag,  da bi se postavil most med Sevnico in
Kranjskim; menda so se bali kakih stroškov. Pri gla¬
sovanju se je vzdignilo par rok in resolucija je bila
odklonjena. Razlag se je začudil, da njegova dobra
utemeljitev ni prepričala ljudi, mi pa smo iz tega skle¬
pali, da ljudstvo ne sprejema kar tja v en dan, kar
se mu nasvetuje, ampak da ima svoje samostojno
mnenje in pritrjuje le temu, kar je samo za pravo
spoznalo. Če torej glasuje za vpeljavo našega jezika
v šole in urade in za zedinjenje Slovencev, stori to
iz lastnega prepričanja. Na taboru, za katerega se je
najbolj trudil poslanec Lenček,  je bilo zbranih kakih
6000 ljudi.

Tu sem prvič videl notarja Irkiča  iz Krškega,
katerega so nekaj let pozneje, to je 1. 1873. „Novice“
kandidirale za državni zbor proti Pfeiferju.  Bil je
nenavadno majhen mož, prav živahen in vesel. Po
taboru sva skupaj sedela pri isti mizi. Oglasi se tudi

77

on za  neko napitnico. Ko vstane, se je videla le njegova
glava nad mizo. Začel je govoriti, a slišali so se klici:
„V -mite, da vas bomo videli." Mislili so, da sedi.
Pomagal sem mu na klop, na kateri stoječ je dovršil
svoj govor.

Zdaj so se tudi Ljubljančanje zbudili. Po veli¬
kanskih plakatih so vabili na tabor v Vižmarjah
dne 17. maja.

Vižmarje so majhna vas med Št. Vidom in Savo,
kako uro oddaljena od Ljubljane. Da si niso gospodje
izbrali ali da niso mogli dobiti prostora bliže Ljubljane,
temu smo se prav čudili. Za tabor je bil najet travnik
v ravnini pod Vižmarjami in tam je bil postavljen oder
za govornike z razgledom na Šmarno goro s Kam¬
niškimi planinami v ozadju.

Iz Slovenske Bistrice se nas je odpeljala malo¬
številna deputacija čitalnice. S seboj smo vzeli narodno
zastavo. Na ljubljanskem kolodvoru je bila silna gneča
in čakalo je tam brez števila kmetskih lestvičnih vozov,
okinčanih z zelenjem in zastavami. Plačavši po 20 kr.
za osebo smo se odpeljali v Vižmarje. Bil je krasen
majniški dan, po cesti nepretrgana vrsta vozov in
neprenehujoči slava- in živioklici, da so nam lica ža¬
rela od veselja in nismo čutili gostih oblakov prahu,
ki so nam komaj dihati dali. Pred Vižmarjami smo
stopili z vozov in odkorakali na taborišče. Zdaj se
pripelje ljubljanska gospoda, prvaki, na čelu jim
dr. Jan. Bleivveis,  ki so se mu klanjali in ga po¬
zdravljali z živioklici.

Stopili smo na oder in pred nami se je po vsem
obširnem prostoru gnetlo ljudstvo glava pri glavi. Bil
sem res presenečen. Dr. B le i w e i s se obrne do mene :

„Vi ste bili že na več taborih. Koliko ljudi ce¬
nite, da je tukaj zbranih."

78

„Po mojem mnenju kakih 25 do 30 tisoč, vse-
kako veliko več, ko na dozdaj najštevilnejšem žalskem
taboru.“

Dr. Bleiweis je ponosno gledal na množico in
poznalo se mu je, da ga je veselilo pokazati nam
Štajercem, da vendar še več premore ko mi.

Okoli odra so se razvrstili zastavonosci s svojimi
zastavami in na oder je stopila brhka Gorenjka v
narodni noši. Bila je Koširjeva Franja iz Tacnja ob
Savi, kateri je Levstik  nekaj svojih najlepših pesmi
posvetil. Pozdravila je zastavonosce in pripela šopek
cvetlic na vsak drog.

In zdaj so se vrstili govorniki, kakor na drugih
taborih. Prvi je govoril dr. Bleiweis  o zedinjenju
Slovencev, a ko začne, se iz oblakov, ki so se že dalj
časa zbirali nad nami, ulije silna ploha. Ker so ljudje
bili tako previdni, da so s seboj vzeli dežnike, so jih
sedaj razgrnili, da je bilo z odra videti, kakor bi
narod zbran bil pod šatori. Pa dež je kmalu ponehal
in spet je solnce prodrlo skozi oblake. Dr. Bleiweis
je končal svoj govor z besedami: „Dajte nam Slo¬
venijo !“

Potem sem jaz pozdravil tabor v imenu štajerskih
Slovencev, dokazoval s štajerskega stališča potrebo
zedinjenja in končal: „Ako se je cesarica Marija Tere¬
zija imenovala gospa Slovenskega, tudi mi ne smemo
nehati, dokler se naš cesar ne bo imenoval gospod
Slovenije. 11

Dr. Tonkli  je govoril v imenu goriških Sloven¬
cev in potem je dotična resolucija bila sprejeta, ravno
tako vse ostale resolucije, ki so jih zagovarjali
dr. Zarnik, dr. Razlag, dr. Costa  in N o 11 i.

Potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer so vse
krčme, zlasti čitalniška restavracija, bile kmalu natlačene
ljudstva; s ponočnim vlakom pa sem se spet odpeljal

79

domov, za nekaj časa okrepčan po tem, kar sem vi¬
del in slišal.

Z vižmarskim taborom je bil dosežen vrhunec '
taborovanja. V njegov spomin so Ljubljančani iz do¬
neskov, ki so ostali po poravnanju taborskih stroškov
sklenili postaviti nekak spomenik na vižmarskem
polju in dr. P o k 1 u k a r ga je res naročil pri kamnoseku'
Čamerniku. A ko sem mnogo let pozneje, menda
1884. ali 1885. 1. imel nekaj opraviti pri Čamerniku,
videl sem na dvorišču neko piramido iz kraškega
marmorja z napisom: „V spomin na tabor v Vižmarjah
dne 17. maja 1869.“

„Kaj pa ta kamen tu dela?“ vprašam.

„Takrat ga je naročil pri meni dr. Poklukar in
ga plačal. Pozneje se pa nihče zanj ni več brigal in
zdaj že kakih 14 let tu stoji.“ — Morda še zdaj tam
stoji!

Imeniten za štajerske Slovence je bil tabor pri
Ormožu  dne 8. avgusta. Tu sva zopet dr. Zarnik
in jaz govorila o zedinjenju Slovencev, Anton
Tomšič  o vpeljavi slovenskega jezika v urade,
Raič  o vzgojevanju slovenske mladine, dr. Razlag
o šolah.

Tu se je zgodilo, kar sem že kratko omenil, ko
sem govoril o Božidaru. Ob koncu govora se obrne do
slovenske mladine:

„Mladezen! narod te postavlja za vernega straž¬
nika svojih pravic, grobov svojih milih očetov in pra¬
očetov, da jih ne bode tlačila tujčeva peta, gazila so-
vražniška noga. Izročil ti je najdražjo dedino, jezik in
narodnost, da oboje zvesto in neoskrunjeno ohraniš.
Mladezen, oteri in obriši solze materi Sloveniji, vzro-
kovane od nevrednih in nevernih sinov. Prosim vas v
imenu slovenskih prednikov, katerim je že bela žena
davno postlala pod težko grudo, v imenu vaših rodi-

80

teljev, kateri vas presrčno ljubijo, želeči vam ugodno
bodočnost, v imenu našega zatiranega slovenskega
naroda, kateri se od vas pomoči nadeja, v imenu
matere Slave, da jo razveselite, v imenu vašega po¬
štenja in časti, v imenu vaše boljše bodočnosti, v
imenu vsega slovenskega naroda. Mladezen, bodi stalno
naša, bodi narodna, bodi značajna, nikoli ne popusti
od naše slovenske zastave! Vem in vidim, da si na¬
vdušena za vse, kar je blago, kar je narodno, toda
navdušenost se lahko izkadi, kakor dim, mine kakor
rosa s trave; zato terjam od tebe, slovenska mladezen,
da s prisego potrdiš svoje dobre nakane ter te vprašam:
(S krepkim glasom.) Hočeš li marljiva in delavna biti na
korist svojemu narodu? Reci: Prisegam." Raič vzdigne
prste, kakor k prisegi in ves narod kliče: „Prisegamo“
in prisega se ponavlja pri nadaljnjih njegovih vpra¬
šanjih: „Hočeš li pravična in poštena in nravnega
obnašanja biti? Reci: Prisegam! Hočeš li po vzgledu
častnih mož braniti pravo, istino in svobodo svojega na¬
roda do poslednjega zdihljaja? Reci: Prisegam! Hočeš li
se vselej upirati tujemu in krivičnemu gospodstvu nad
slovenskim narodom? Reci: Prisegam! Hočeš li iskreno
brez strahu ljubiti dom in rod do črnega groba? Reci:
Prisegam!“ In vselej so vzdigovali vsi roke in niso
prenehali klici: „Prisegamo!“

Bil sem na mnogih taborih in shodih, pa tacega
splošnega navdušenja, kakor pri tem govoru, nisem
doživel. Po govoru smo ga drug za drugim objemali
in solze so nam silile v oči. In zdaj smo zapazili in
tudi Božidara opozorili, da mu kri kaplje od desne roke.
Iz deske na odru je žrebelj molel, s katerim se je ranil
na roki, ne da bi to čutil v svoji navdušenosti.

Pozneje nisem obiskal nobenega tabora več, spisal
sem pa za naše politično društvo v Mariboru brošuro:
„Slovenski tabori". Dr. Razlag  ž njo ni bil prav za-

81

dovoljen, ker opisuje preveč vunanjosti pri taborih, go¬
vorov pa premalo objavlja.

Po našem zgledu so tudi Nemci izkušali prire¬
jati ljudske shode, tako zvane „Verfassungstage“, pa se
jim ni prav posrečilo. Zborovali so zmerom le v za¬
prtih prostorih, ker so se bali, da ne bi privrelo slo¬
venskega ljudstva. Prvi tak „Verfassungstag“ so sklicali
v Slovensko Bistrico, kjer so v graščinski jahalnici
imeli zborovanje in kosilo, kar je vse prav humoristično
Železnikar popisal v „Narodu“.

V Celju  so mislili Nemci zborovati pod milim
nebom. Ko se je o tem pisalo v časnikih, peljal se je
Tomšič  v Celje in Slovenci so sklenili, da se na isti
dan skliče slovenski tabor tik Celja. To je nasprotnike
tako prestrašilo, da so odstopili od svoje namere in se
omejili na zborovanje v kazini. K temu shodu se je
pripeljalo tudi nekaj Ljubljančanov, med njimi Dežman,
ki ga ni bilo sram poslušati, kako so govorniki udri¬
hali po štaj. Slovencih in po siromašnem Kranjskem, s
katerim se hočejo združiti. Dežman  je pač takrat že
bil pravi janičar. Pozabil je na „Slavo Slavjanom", na
»Proklete grablje", na imenitne besede, katere je go¬
voril 1. 1861. po prihodu na Dunaj slovenskim dijakom:

»Slovenski mladeniči! Ako se bodete
kedaj ženili, smejo biti  vaše soproge  samo
poštene Slovenke.“

TRI DEŽELNOZBORSKE VOLITVE NA KRANJSKEM.

Na Kranjskem je bilo oddati dva mandata v
kmetskih občinah, v Kranju in v Trebnjem, in en
mandat v veleposestvu.

Za volitev v K r a n j u so „Novice“ na naše ne malo
začudenje priporočale dr. Razlaga,  ki se je dr. Blei-
weisu menda s tem prikupil, da je grajal preostro po-

6

82

stopanje „Slov. Naroda" in hvalil mirno in modro pisavo
„Novic“. Razlag je seveda v tistem volilnem okraju, ki
od nekdaj slovi po svoji strogi disciplini, lahko zmagal;
vendar je imel protikandidata v osebi kanonika Kra¬
marja, ki so ga pa brez njegovega vedenja kandidi¬
rali nekateri njegovi osebni prijatelji, duhovni tova¬
riši. Krožil pa je med volivci neki v Celju tiskan
pamflet, v katerem so se volivci svarili pred šta¬
jerskim advokatom. Toda to nič ni pomagalo. Razlag
je dobil 67, Kramar pa samo 10 glasov. To je bil tisti
kanonik Kramar, ki je pozneje Kljuna  proti knezo-
škofu Pogačarju  vzel v svoje varstvo.

Za volitev v Trebnjem pa ni šlo tako gladko. Po
vsem volilnem okraju seje med privrženci „Naroda“ agi¬
tiralo za dr. Zarnika,  ki je tudi objavil svojo kan¬
didaturo društvu Sloveniji v Ljubljani; a tam so se ga
branili in dr. Bleivveis  je pisal na več strani, da so
dunajski slovenski poslanci, torej Svete c in dr. To¬
man,  proti volitvi dr. Zarnika.  Da prepreči vse te
spletke, se je dr. Zarnik  sam peljal v trebanjski vo¬
lilni okraj, hoteč se seznaniti z veljavnejšimi možmi.
Slovenija v Ljubljani ni hotela priporočati Zarnika, a
protikandidata si tudi ni upala postaviti. Nemci so s
početka- agitirali za dež. predsednika Conrada, ki je na
mesto Bacha prišel to leto v deželo; toda Conrad se
je, ko so mu okrajni glavarji naznanili, da ni zanj nobe¬
nega upanja, javno odpovedal kandidaturi. Dne 25. maja
je bil potem dr. Zarnik  izvoljen v kranjski deželni
zbor, dasi je še zmerom bil koncipient na Štajerskem;
kajti v Ljubljano se je preseli! šele dve leti pozneje.

O tej volitvi mi je pravil Zarnik naslednjo anek¬
doto, ki kaže, kako malo zavedni so takrat še bili ne¬
kateri priprosti kmetski volivci. Ko se je peljal proti
Trebnjemu je videl moža, ki jo je tudi mahal po tej cesti.
Sodil je, da je to gotovo kak volilni mož in ustavil je voz.

83

„Vi greste gotovo v Trebnje volit?" ga vpraša.

„Grem.“

„Koga mislite voliti?"

„Bom pač stopil na tisto plat, kjer jih bo več
stalo," se je odrezal mož in hodil svojo pot naprej.

Kranjsko veleposestvo pa je izvolilo grofa Auer¬
sperga,  takrat okrajnega glavarja v Litiji. Ta Auer¬
sperg je postal po odhodu Conradovem deželni pred¬
sednik, a le za malo let, ker je umrl v najboljši moški
dobi. Njegova gospa je bila silno usmiljenega srca in
prava dobrotnica revežem. Ostala je po smrti svojega
moža s svojima dvema hčerama v Ljubljani in vse tri
so si izbrale za nalogo svojega življenja, pomagati si¬
rotam in vdovam in sploh vsem revnim. Ker je gospa
bila silno pobožna, smatrala je zgodnjo smrt svojega
soproga za nekako kazen božjo, ker je on kot pred¬
sednik leta 1873. zabranil jezuitom naseliti se v Rep-
njah. Pa Auersperg gotovo tega ni storil iz lastnega
nagiba, ampak na povelje dunajske vlade.

BOJ ZA NARODNO ENAKOPRAVNOST.

Ta boj se je tudi 1. 1869. nadaljeval in se še
zmerom bode, dokler ne bodo tudi mogočnejši narodi
spoznali, da le v znamenju pravice je mogoč splošni
kulturni napredek. Zdaj pa še zmerom velja staro¬
germansko načelo: „Gewalt geht vor Recht." Slovenci
imamo še posebno težavno stališče, ker smo kakor
klin potisnjeni med dva mogočna naroda, germanskega
in romanskega, katera oba hrepenita po naši zemlji.
Nemcem zapiramo pot do Adrije, Italijanom pa severno
obrežje Jadranskega morja. Zato glodajo povsod na
naših narodnih mejah in, žal, na severu ne brez
uspeha; vendar se tudi raznarodnjevanje ne vrši tako
naglo, kakor so si Nemci pred 50 leti domišljevali.

6 *

84

Torej ne smemo obupati, a delati nam je treba,
pozitivno delati, ne pa svoje itak skromne moči tra¬
titi v neplodnih domačih prepirih.

V tem letu, ko so bile na novo organizirane
sodnije, je predsednik graškega nadsodišča
Latterman  razposlal sodnijam na Spodnjem Šta¬
jerskem naredbo  z dne 16. februarja, ki se glasi:

„Iz spisov, ki so se glede znanja in rabe sloven¬
skega jezika pri sodnijah nedavno predložili, spoznalo
je vis. c. kr. pravosodno ministrstvo, da je v okolišu
okrožne sodnije celjske, kjer večidel sami Slo¬
venci stanujejo,  znaten del sodnijskih uradnikov
slovenskega jezika le malo zmožen, nekateri teh
uradnikov slov. jezika sploh ne govore, še manj pa
pišejo.

Vis. pravosodno ministrstvo je našlov tem povod
zaukazati, da se ima pri vseh konkurzih, ki se bodo
razpisali in ki se tičejo uradniških ali notarskih služeb
v celjskem okrožju, znanje slovenskega jezika
staviti med bistveno zahtevane lastnosti,
da naj v kvalifikacijskih tabelah predstojniki dotičnim
prosivcem potrjujejo znanje jezika in da se naj pri na¬
meščanju in podeljevanju služeb vselej na to ozir
jemlje, da ima prosivec potrebno znanje jezika.

To naznanjam vsled zaukaza z 10. febr.  1869.
1. št. 832 predsedništvu okrožne sodnije v Celju, ka¬
kor tudi vsem okrajnim sodnijam tega okoliša in ve¬
levam, da se imajo vsi oni predstojniki, kakor tudi
vsi oni nižji uradniki, koncipisti in manipulanti celj¬
skega okrožja, kateri slovenskega jezika celo nič ali
dovolj ne znajo, tega jezika z vso mogočo pridnostjo
naučiti, sicer bi si imeli nasledke svoje zanikarnosti
sami pripisovati.

Ob enem izrekam, da imajo vsi oni uradniki
celjskega okrožja, ki so slovenskega jezika popolnoma

85

zmožni, dolžnost, da se natanko ravnajo po predpisih,
izdanih glede rabe slovenskega jezika  15. marca
1862 št. 865, 27. jan. 1866 št. 1861, kadar občujejo s
strankami, katere so samo slovenskega jezika zmožne,
in kadar opravljajo uradna dela, napravljajo zapiske
in odloke, kar jih je v onih predpisih naštetih, da se
v prihodnje „nach Moglichkeit" pride v okom vsem
pritožbam v jezikovnih zadevah."

O tej naredbi, kakor malone o vseh, razen o
Pražakovih, se lahko reče: „Wasch mir den Pelz und
mach ihn nicht nass!“ Dostavek „nach Moglichkeit"
se vedno ponavlja in to so tista zadnja vrata, skozi
katera lahko uide, komur ni mar ravnati se po ukazih.

V državnem  zboru je spet Svet  ec  se oglasil
8. marca in zahteval, da se naj § 19. izvrši tudi za
Slovence, da vlada naj predloži načrt izvršilnih zako¬
nov deželnim zborom, in da se naj ustanovi pravna
akademija slovenska ali se naj vsaj na vseučiliščih
nekateri predmeti uče slovensko. Pri tem je zavračal
ministra Giskro, ki je baje na nekem potovanju v Trstu
se izrazil, da naj si Slovenci sami izgojujejo uradnike,
ako hočejo slovensko uradovanje, in si naj sami na
svoje stroške napravijo višje šole, ako jih hočejo imeti.
Giskra je vmes klical: „To ni res."

Učni minister Hasner  je takoj v tisti seji odgo¬
voril Svetcu in izkušal dokazati, da sama pravna aka¬
demija ne more biti, dodati bi se morala filozofska
fakulteta in nazadnje medicinska. Za vseučilišče pa da
še ni pogojev pri Slovencih; nedostajalo bi učnih moči
in učencev.

V štajerskem  deželnem zboru smo takoj po
prihodu v Gradec sklenili interpelirati vlado in sicer
v prvi vrsti zaradi zedinjenja Slovencev.  Interpe¬
lacijo je sestavil Herman, ki se je cel teden ž njo

86

trudil. Potem sva jo skupaj prečitala in še tuintam kaj
dostavila.

Ker je ta interpelacija pristna slika takratnih na¬
rodnih razmer in brezobzirno odkriva in žigosa nem¬
ško kruto postopanje proti Slovencem, jo tu v celoti
objavim. Saj večina tega, zoper kar smo se takrat
ustavljali, se žalibog še zdaj ni izpremenila; zato je
interpelacija na to stran še zdaj aktuelnega pomena.

Interpelacija, res mojstrsko delo iz peresa Her¬
manovega, se glasi:

»Odkar so voditelji našega naroda naravnost na
svojo zastavo zapisali zedinjenje  vsega razkosanega
naroda v eno narodno in politično enoto,
spoznal je po naturnem nagonu naš narod, da je ta
terjatev v resnici pravična, in se ji navdušeno pridružil.
V deželnih zborih, v slovenskih društvih in ljudskih
zborih, v adresah in peticijah, v časopisju, v vsakda¬
njem življenju bije se boj za ta vzor, bije se proti na¬
sprotnikom na domači in tuji zemlji, kateri tudi od
svoje strani vse žile napenjajo, da bi javno mnenje
zmotili, naš napredek ovirali ali celo uničili. Tako
se je tudi štajerski deželni odbor v tiskani okrožnici z
dne 30. oktobra 1868 izrekel proti našim pravičnim
terjatvam in pristavil prenagljeno grožnjo, da štajersko-
nemška večina deželnega zbora nikdar in nikoli ne bo
privolila v to, kar Slovenci zahtevajo.

Naša reč je tako važna in sveta, da moramo na¬
pake brezobzirno razkrivati in s tem izkušati jih od¬
praviti in da moramo torej naše nasprotnike, njih sred¬
stva in cilje zopet in zopet označevati, ter vedno in
vedno opominjati, kaj smo bili in kaj smo, kako sto¬
jimo in kaj hočemo.

Mi Slovenci smo del velike nadepolne slovanske
rodovine. Poleg pičlo 8 mil. Nemcev in poleg pičlo

87

5 mil. Madžarov nas je v Avstriji 18 mil. Slovanov.
Fizična moč je torej na ramah slovanskih.

Cislajtanski Slovenci smo bili nekdaj eno telo, e n
narod, ki se je razprostiral na severu po vsej Štajerski in
še dalje. Nešteta imena krajev in oseb v nemških krajih
dežele pričajo, da so nekdaj Slovani tam stanovali.
Naši knezi in naše gosposke.so v našem jeziku z nami
govorili. Svobodno je živel naš narod po svojih po¬
stavah. Fevdalizma ni poznal. A prišel je tujec med
nas, naše ljudstvo se je razkosalo in kosi so si postali tuji
med seboj. Prišli so tuji fevdalni gospodje s tujimi
učitelji in uradniki, v tujem jeziku so našemu narodu
osorno zapovedovali. Z našimi denarji in žulji so si
zidali gradove. Naši predniki so jim tlako delali, ki se
je še dandanašnji nismo popolnoma odvezali. Naš jezik,
katerega govoriti se je našim prednikom ostro prepo¬
vedovalo, pregnal se je iz mest in gradov pod slam¬
nato streho kmetsko, potem pa kot kmetski jezik za¬
sramoval. Z našim denarjem so tujci sebi zidali šole.
Več kakor 18 milijonov Slovanov ni imelo ni ene na¬
rodne srednje ali visoke šole. Na tujih učiliščih so se
sinovi našega naroda odgajali po tuje in postajali tujci
med svojimi rojaki. Le ako so svojo narodnost zata¬
jevali, mogli so priti do služeb in časti. Tako se je
sredi med slovenskim narodom vzredilo ono večidel
nevedno in nesramno odpadništvo po mestih in uradih,
katero se je svojemu narodu izneverilo in se s tujci
združuje in vse preganja kar je narodno, kar narodno
misli in dela. Izmed Slovanov je Nemec jemal svoje
ljudi, z njimi si je pomlajeval svojo moč. Mnogo nem¬
ških mislecev in učenjakov je slovanskega rodu. Veči¬
del je bila slovanska zemlja, na kateri so živeli in s
katere so nas pregnali. Po svoje so tujci pisali in
učili slovansko zgodovino. Slovanu se nikdar ni ozna¬
njevalo, kako je bil njegov rod velik, slaven, kreposteh,

88

samo da bi mu rodoljubje srca ne ogrelo. Nikjer niso
čutili Slovani, da bi jim bila kje država pomagala, kar
bi bili smeli po mnogoterih žrtvah za državo vendar
le od nje pričakovati. Saj je bilo videti, kakor da bi
vsa vladna umetnost in delavnost samo gledala, kje in
kako Slovanom škodovati.

Ko bi se bilo storilo toliko zanje,  kakor se je sto¬
rilo proti  njim, ko bi jih bili le prepustili same
sebi, drugačni bi bili dandanes. Avstrijski Slo¬
vani niso imeli ne enega srečnega dneva.
Ne opominjali bi več na to, kako brezobzirno je v
minulih stoletjih narodna sebičnost slovenski narod
tlačila in potujčevala, ko bi tega ne potrebovali, da
razložimo enake prikazni v sedanjosti, kajti staro pri¬
zadevanje nas potujčiti se je v najnovejši svobodnostni
dobi z novo močjo ponovilo.

Slovani nismo tako bedasti, da bi črtili katero
drugo ljudstvo zarad njegove narodnosti. Ničesar ni¬
mamo proti nemškemu narodu kot nemškemu. Tudi je
med Nemci mnogo blagih, res izobraženih mož, ki so
nam pravični. Toda svojat importiranih tujcev, brez¬
obzirnih sebičnjakov in odpadnikov vseh narodov,
stanov in ver, brez vsakega pravnega čuvstva, brez ra¬
zuma za pravne naloge državne, polastila se je v
imenu nemštva in slobode vsega gospodstva in je
oboje spravila ob dobro ime; svojat, ki je s svojo
sebičnostjo, vladohlepnostjo in z vsemi mogočimi pri¬
pomočki Slovane spravila v umetno manjšino v obeh
polovicah države; svojat, ki si je naravnost na svojo
zastavo zapisala, da hoče Slovane na steno pritisniti.

A skoraj nemogoče je, da se nezaupanje do ne¬
katerih ne bi raztegnilo na vse. Razumljivo je, da
Slovan pri takih razmerah proti nemškemu ljudstvu ne
more sočuten in zaupljiv biti, dobro vedoč, da se to
ne more iznebiti predsodkov zoper nas, katere ima

89

pod vplivom opisanih razmer iz preteklosti ter pod
vplivom nemškega časopisja, ki je, pod oblastjo one
svojati, največ izpačeno. Saj je človek šele pravičen
potem, kadar je razumen. Pa tega ravno treba.

Nemec v Avstriji, vajen gospodovati in se obna¬
šati kot izvoljeni, edino razumni narod, ni se nikoli
pečal za jezik in za razmere, za želje in potrebe na¬
rodov, poleg katerih in med katerimi je živel. Navadno
je znal le svoj jezik in tega je hotel vsiliti tudi dru¬
gim ter jih glede jezika izkušal storiti sebi podložne.

Odtod prihaja, da Slovan na tuji zemlji zase nič
izrednega ne zahteva, nemški naseljenec na slovanski
zemlji pa navadno ne mara in ne priznava Slovanstva,
jezika, želj in potreb slovanskega naroda, pač pa kmalu
začne svoje tuje kulturno delo, postane zvest zaveznik
renegatov, da bi s temi vred pri volitvah narodnjake
odrinil in jih ob moč in veljavo pripravil. Tako skruni
prvo dolžnost človeško, dolžnost hvaležnosti.

Odtod prihaja, da je inozemstvo že davno za¬
čelo študirati slovansko vprašanje zarad njegove velike
važnosti, a nemška avrstrijska tako zvana liberalna
klika pa odbija in zadržuje vsako poučevanje o tem
ter se v strahu svoje vesti pred povračilom razkači in
razsrdi nad vsakim slovanskim vprašanjem. Tako ta
nemška klika v svojem neuspešnem boju zoper pravico
in nravnost tudi nemški narod pred drugimi narodi v
slabo ime spravlja.

Med vsemi narodi v Avstriji v stvareh drugih
narodov, torej v avstrijskih stvareh, najmanj poučeni,
torej politično in moralno najmanj poklicani, so vendar
Nemci v Avstriji od nekdaj sami vladali in uprav¬
ljali. Saj vidimo, kaj so iz Avstrije naredili. Pri vseh
napravah in političnih izpremembah so zmerom le
Svojo gospodarsko voljo in svoj prid pred očmi imeli,
na posebne želje in potrebe drugih narodov pa niso nikoli

90

gledali; zatorej niso mogli nič stalnega in nič dobrega
ustvariti.

Vendar pa oddajajo Nemci za slovanski narod
vsa mesta pri sodništvu, v administraciji, v učiliščih, v
cerkvi, oddajajo jih seveda svojim vdanim privrženikom
in tako vladajo slovanskemu ljudstvu, določajo nje¬
govo sedanjost in bodočnost, uživajo popolnoma du¬
ševne in materialne koristi vladanja in korak za ko¬
rakom vse, kar je narodno, odrivajo.

Uradniki, odvetniki in meščani stopajo po
večini z veseljem na nemško, ministrsko stran; če pa
velika množina ljudstva se le ne da potlačiti za hlapca,
ki nima druge naloge v življenju, kakor za te gospode
delati in njim služiti, in če hočemo tudi mi svoj del,
potem se nam kliče: Vi mir kalite.

Poleg tega nam je treba še marsikaj pomisliti.
Nemška liberalnost ni bila toliko velikodušna, da bi
bila Slovencem, katerih je vendar V 8  vseh deželnih
prebivavcev, dala le en sedež v deželnem odboru šta¬
jerskem. Sploh se po vsem delovanju dež. odbora ka¬
kor rdeča nit vije premišljeno prizadevanje zatirati naš
narod. Z najničevnejšimi izgovori so se nam leta in
leta šole odrekale; ne gledajo na naše razmere, ozirajo
se vedno v tuje dežele, kamor se za ogledne popotnike
vedno denar pošilja in odkoder dobivamo tujo, naših
okoliščin nepoznajočo, našim koristim protivno tako
imenovano inteligenco. In naposled so nam hoteli vri¬
niti samo meščanske šole, ki bi imele koristiti samo
germaniziranemu meščanstvu in katere so po svoji
osnovi čisto izkvarjene. Skoraj celo desetletje smo se
morali boriti za realno gimnazijo, katera bi bila vsem
odprta. Kmetijska šola na slovenskih tleh se je odrekla,
samo da bi si Slovenstvo ne opomoglo, kljubu § 19.
pa se je na slovenskih tleh za slovensko mladež s
slovenskimi novci napravila nemška vinarska šola v

91

najbolj ponemčenem kraju. Že obstoječega slov. go¬
spodarskega lista zato niso hoteli podpirati, ker piše
list v narodnem duhu, temu nasproti pa se za sloven¬
ski denar vzdržuje nemški list, slov. ljudstvu pa se po¬
daja le neka prestava, neka pogreta jed.

Z veliko vihravostjo se je deželni odbor prenaglil
s postavo o okrajnem zastopu, ki vsled svojega
strahovitega volilnega reda slovenskokmetski živelj ter
njegove narodne, duševne in materialne koristi popol¬
noma izroča potujčenemu meščanstvu in birokraciji ter
je postala samo orodje za narodno tlačenje.

Velike svote plačujemo za deželne potrebe, zlasti
za nemške učne namene, za naše narodne potrebe
pa se sploh nič ne stori, še celo stolici za slovanske
jezike in literaturo, ki je več kakor 50 let bila na
graškem vseučilišču, odtegnila se je vsaka podpora iz
deželnega premoženja. Za naše denarje se olepšuje
glavno mesto, vzdržuje se gledališče, zidajo se palače,
našim ljudem pa se v obilnem številu zemljišča pro¬
dajajo po eksekuciji. Slovenec kot Slovenec ne dobi
pri deželnih uradih nobene službe in z največjo brez¬
obzirnostjo se oddajajo celo službe pri deželnih zavo¬
dih, ki stoje na slovenskih tleh.

Volitve narodnih poslancev se razveljavljajo za-
rad malenkostnih pomanjkljivosti, katerih skrbno iščejo,
glede protinarodnih poslancev pa tudi največje nepo-
stavnosti pri volitvah prezirajo. Če se spominjamo
zadnjih volitev v državni zbor in pomislimo, kako se
vedno sovraži in zaničuje naše narodno prizadevanje,
našjezikin naše slovstvo, karnasprotnikom je vse neznano,
in kako se obenem v zvezde kuje nemštvo, kako se vsaka
protinarodna demonstracija odpadnikov in tujcev hvali
in uvažuje, narodne manifestacije pa zaničljivo pre¬
zirajo in grdijo, kako se nam daje povsod čutiti, da
smo tu neljubi gostje in da mi Slovenci tukaj v dež.

92

zboru svojemu jeziku nikakor ne moremo pridobiti de¬
janske veljave; če pomislimo, da nemška vlada nikdar
ne zine, če se borimo za svojo dobro pravico, in da
ni kazala niti razuma niti dobre volje za naše pravice
in koristi, kako je vse naše pritožbe in interpelacije z
nekaterimi frazami odpravljala; če pomislimo, da smo mi
slovenski poslanci proti vsemu temu zastonj ugovarjali
in da v štajerskem zboru, kjer smo vedno v manjšini,
za svoj narod nikdar nič ne bomo dosegli in doseči
ne moremo ; če pomislimo, da vlada sama postave ne
čisla in ji tudi ne daje nobene veljave, kako vse,
prošnje za narodno ravnopravnost pod klop meče
kako bolj kakor kedaj preganja narodne uradnike in
učitelje ter jih pošilja iz dežele in nadomešča s tujci,
jezika nezmožnimi, kako se vlada očitno protivi slo¬
venstvu in podpira tujstvo, kako pri volitvah povsod
dela proti našemu narodu, kako s pomočjo podpirane
manjšine ogromno narodno večino zatira in demorali¬
zira, kako se je odtegnila ljudstvu edina zaslomba,
vera namreč v pravičnost vlade: če vse to premislimo,
potem se moramo prepričati, da se dela na popolni
propad našega naroda, da se namerava pogrezniti
naš narod v surovost in nevednost, v kateri naj bi
poginil.

Tu nam nastaja dolžnost braniti naš narod proti
gospodstvu tuje stranke in proti liberalizmu, ki tako
cvetje poganja, in to tem bolj, ker bi nam celo vsa
pravičnost naših nasprotnikov ne mogla pomagati; kajti
izkušnja uči, da manjše ljudstvo zvezano z močnejšim
svojo samozavest in samostalnost bolj in bolj izgublja
in naposled svojo narodnost izgubi. Mi Slovenci nismo
za to rojeni, da bi tlako delaje nemštvu in lahonstvu
poginili in v neprestanem boju za narodni obstanek
porabili vse svoje moči, katere bi morali rabiti za dušni
in gmotni napredek. Mi Slovani imamo poklic, da do

93

veljave pripomoremo načelom nravnosti, poštenosti in
biagodušja. Najvišje načelo, ki nas vodi pri vsem na¬
šem dejanju in nehanju, je to, da rešimo in ohranimo
svojo narodnost; k temu nam pa more le pomagati
ločitev od tujega naroda in ozka zveza z našimi brati
v državi, s katerimi smo istega rodu, s katerimi imamo
isti jezik, iste pojmove o svobodi, iste potrebe, s ka¬
terimi moramo hoditi v prihodnje isto pot in s kate¬
rimi, kakor kaže priloženi jezikovni zemljevid slo¬
venske dežele, združeno živimo na odločenem pro¬
storu.

Nazaj segamo na najstarejšo zgodovinsko pravo,
na pravo naravno;  kar smo nekdaj bili, hočemo
spet biti, en narod, eno telo, narod svoboden in
samostalen,  ne moten in ne zmeten po tujem vplivu
in tujem varstvu. Svoje stvari hočemo po svojih po¬
trebah, po svojih pojmih, po svojem lastnem notranjem
nagonu sami urejevati in oskrbovati.

Domači uradniki naj nas vladajo, ki narod lju¬
bijo in katere bode imenovala naša deželna oblast;
hočemo, da se sklepajo postave v jeziku našega na¬
roda in da izvirajo iz našega kulturnega in pravnega
življenja. Mi terjamo postavodajo v domačem skupnem
dež. zboru za vse stvari, ki so v najvišjem diplomu z
20. okt. 1860 deželni avtonomiji prepuščene: za pravo¬
sodje, uk, bogočastje, upravo. Za te stvari terjamo
deželno vlado, katera bo našemu skupnemu deželnemu
zboru odgovorna, katera se bo imenovala izmed nas.
Mi hočemo imeti svojo lastno najvišjo sodnijo,
svoje lastno vseučilišče  na naših tleh, v narodovem
osrčju. Mi hočemo, da se določi in odloči ona svota
denarjev in vojakov, katere moramo dajati državi, in
druge dohodke hočemo upotrebljati za blagor in po¬
trebe lastne dežele in lastnega naroda. Javno pravo je
od nekdaj priznavalo narodom pravico, da si smejo

94

svoje stvari sami oskrbovati in si dati ono ustavo, ki
se z njih razmerami najbolj ujema.

Naj stanuje kateri narod na majhnem ali velikem
prostoru, nastaja mu že iz tega, da živi, moralna dolž-
nost in pravica iskati si pogojev, pod katerimi bo
mogel živeti, ohraniti in razvijati se, državi pak, ki ob¬
staja le zaradi svojih prebivavcev, nastaja ravno tako
dolžnost svoje prebivavce braniti in jim dajati ome¬
njene pogoje. Država, ki bi tega ne hotela ali ne
mogla, izgubila bi moralno pravico do nadaljnjega ob¬
stanka.

Dežele ne reprezentira zemljišče, ampak narod, ki
na zemljišču živi; tako tudi mi štajerski Slovenci
nismo samo stvar, ampak osebna individualnost. Torej
ne moremo priznati nemški večini, da bi imela last¬
ninske pravice do nas in do ozemlja, na katerem ži¬
vimo. Tudi ne moremo dopuščati, da bi nas ona v
narodnih vprašanjih nadvladovala ali da bi imela ona
dati ali vzkratiti dovoljenje, kadar se bodemo hoteli
ločiti iz sedanje deželne zveze.

Politično individualnost vojvodine Štajerske re¬
prezentira oblastveno in vladarsko pravo deželnega
vladarja. Mi se imamo samo do njega obračati. Ako
se on sklada z ljudstvom, katero se hoče ločiti, potem
ima omenjena izprememba vso svojo pravno podlago.
Le premislimo, da so se že često v Avstriji provincije
razločevale in združevale, da torej to nikakor ne bi
bilo nič novega.

Tako so vladni krogi že sami iz narodnih ozirov
premišljevali o ločitvi laškega dela Tirolske od severne
Tirolske, vzhodtije od zapadne Galicije. Srbska voj¬
vodina in kneževina Erdeljska se je pripojila Ogrski,
kar se ustavno nikakor ne da opravičiti. Ravno zdaj
se razpolaga z Vojaško granico. Celo državo so v dve
polovici razdelili. Ako še premislimo, kako nemška

95

stranka skoraj brezvestno prezira zgodovinske pravice
kraljestev in dežel in jih razbija v gola vladna okrožja,
potem imajo Nemci malo pravice sklicevati se nam
nasproti na zgodovinsko pravo, ki ga sicer povsod
taje in ki tudi glede nas ni zgodovinsko pravo, ampak
zgodovinska krivica, in zato imajo ravno tako malo
pravice od nas terjati, da mora ta krivica vekomaj
obstajati.

Poleg vsega tega bi združenje vseh Slovencev v
narodno in politično celoto skrajšalo in pocenilo
upravo, odpravilo bi se hujskanje ter ovajanje med
raznimi narodi in oviranje svobode, naše gibanje pa
bi pospešilo pomiritev, katere vsi tako zelo žele,
kajti ljudstva že laže prenašajo absolutizem svoje vlade,
kakor pa dezpotizem drugega naroda.

Pomisliti je nadalje, da država se more ohraniti
in močna postati le na podlagi enakih pravic za vse,
na podlagi municipalne avtonomije, da je federativni
preustroj Avstrije edino mogoča, državi in narodom
koristna državna osnova; kajti celota se ojači, ako se
ojačijo deli, in federalizem je dozdaj pomenjal le dr¬
žavno celoto, centralizem pa razdeljevanje države; po¬
temtakem se mora priznati, da terja državna korist in
čast Nemcev, da se ustreže našim željam, ako nočejo
Nemci tudi v prihodnje nase nakladati sumnje, da so
nepravični in da hote Slovane tudi za naprej ovirati v
svobodnem mišljenju, svobodnem življenju in napredku
in da hote dozdanjo razkosanost Slovencev v 6 zase
nezmožnih delov samo zato še dalje ohraniti, da bi
mogli Slovence še laže zatirati.

Zatorej vprašamo,

1. ali bi sl. vlada hotela Nj. Veličanstvu predložiti
prošnjo, da bi se osnovala zedinjena Slovenija, in 2.
kaj hoče vlada storiti, da resnica postane slovenska enako¬
pravnost in zakaj v tej zadevi do zdaj še nič ni storila."

96

Ker se mora v staj. deželnem zboru vsaka in¬
terpelacija v poprejšnji seji naznaniti, v naslednji seji
citati, smo prepustili to delo novo izvoljenemu po¬
slancu Ivanu Žuži, ki jo je čital v 14. seji dne 11.
oktobra.

Nemški poslanci so še dosti mirno poslušali, a
med poslušavci na galeriji je bilo dosti nemških dija¬
kov, ki so se vmes krohotali. Najhuje pa se je menda
jezil Waser.  Možicelj, ki je v poznejših letih, ko je
že bil predsednik nadsodišča, bil čudnega obraza, ker
je njegova koža bila videti, kakor žolto usnje, je ves
zelen poskakoval s sedeža in glasno mrmral. Dež.
glavar je moral večkrat zvoniti, da je zopet mir nastal.

Vladni komisar je takoj v prihodnji seji 12. oktobra
odgovoril. Mudilo se mu je pribiti, da je vlada odločno
proti zedinjenju. Dejal je med drugim, da so Slovenci
sami krivi, če ni slovenskih uradnikov. Glede
zedinjenja  je rekel, da vlada pač ne misli izpol¬
niti te želje in imenoval je te težnje protiustavne, grozeč,
da jim bo vlada odločno nasprotna.

To leto so se tudi v kranjskem  deželnem
zboru krepko lotili narodnih vprašanj. V seji dne
15. oktobra je dr. Bleiweis  predložil načrt zakona,
po katerem se naj slovenski jezik rabi pri vseh
c. kr. oblastvih. Nadalje je predlagal, da se za vse
gimnazije na Kranjskem vpelje slovenščina kot učni
jezik in da se v Ljubljani napravi a kad e m i j a za pravo-
znanstvo s slovenskim učnim jezikom. Ako se pa taka
akademija ne bi dala osnovati, naj se ustanovitev
slovenskega vseučilišča  v Ljubljani prične z
osnovo pravoslovne in modroslovne fakultete.

Za slovensko vseučilišče so se oglasili tudi slo¬
venski dijaki v Gradcu. Izročili so meni prošnjo s 100
podpisi, da jo oddam v dež. zboru. Glavar je s
početka ni hotel sprejeti, ker je bila slovensko pisana.

97

Jaz sem ugovarjal, da je že mnogo slovensko pi¬
sanih prošenj bilo izročenih v dež. zboru. In v pri¬
hodnji seji je res bila prošnja sprejeta brez ugovora
in izročena peticijskemu odseku.

Glede glavne točke našega programa, namreč
glede zedinjenja Slovenije pa je Svetec  v
kranjskem deželnem zboru predložil to-le resolucijo:

»Državne osnovne postave z dne 21. dec. 1867
naj se po sporazumku in dogovoru vseh kraljestev in
dežel pregledajo in tako prenarede, da se avtonomija
posameznih kraljestev in dežel, torej tudi nadvojvodstva
kranjskega poveča tako, da se pravosodje, bogočastje
in nauk in sploh vsa deželna uprava izloči iz kom¬
petence državnega zbora in odkaže deželnim zborom
posameznih kraljestev in dežel, katerim naj se pusti
na prosto voljo, po svojih zgodovinskopravnih  raz¬
merah, po narodnem sople m stvu  ali z ozirom
na finančne ali sploh materialne okoliščine združiti se
v d rž a vn o pr av n e skupine."

Mi na Štajerskem smo res razočarani bili, ko
smo brali to resolucijo. „Slov. Narod" jo je obsodil z
jedrnatimi besedami, gotovo iz peresa Tomšičevega:
„To hoče biti resolucija za zedinjenje Slovencev, pa
si tega zedinjenja z imenom še imenovati ne upa;
to hoče biti udarec po zdanji sistemi, pa terja samo
neko revizijo iste sisteme; to hoče biti roka, katera se
iz sredine našega naroda podaja enorodnim bratom na
periferiji, pa zahteva le avtonomijo za vojvodstvo
Kranjsko; to hoče terjati zedinjenje slovenskega na¬
roda, pa pohlevno omenja le nekaj prošnje na ,prosto
voljo 1 , katero prosto voljo naj bi imeli posamezni
deželni zbori! Zedinjenje Slovencev se hoče zahtevati,
vlada pa bo morala šele uganiti, da tu notri v teh be¬
sedah ona terjatev povita in zakopana leži. Skratka,
ljubljanski zbor hoče s slovansko federališko opozicijo

7

98

vred streljati na trdnjavo cislajtanizma, pa svoje ka¬
none nabija z meglenimi kroglami itd.“

Pa celo ta prepohlevna resolucija vladi ni ugajala
in da prepreči vsako obravnavo o tej stvari in sploh
tudi o drugih narodnih terjatvah, zaključila je čisto ne¬
pričakovano zasedanje kranjskega deželnega zbora
dne 22. oktobra.

Tudi v goriškem  deželnem zboru je bila od¬
dana interpelacija za združenje Slovencev, a to inter¬
pelacijo sta podpisala le slovenska poslanca dr. T o n k 1 i
in dr. Žigon,  W in  ki  er  in kar je še drugih sloven¬
skih poslancev bilo, si je niso upali podpisati.

Vprašala sta:

„Ali je volja visoke vlade pravične želje in zahteve
vsega slovenskega naroda s tem izpolniti, da po pri¬
stojni poti vse slovenske pokrajine takraj Litve združi
v eno narodno in politično celoto z enim skupnim
deželnim zborom v Središču slovenskega naroda za
skupne zadeve s postavodajno pravico v vseh stvareh,
ki so v 3. članku najvišjega diploma z 20. oktobra 1860
odkazane deželni avtonomiji, in z eno deželno vlado,
ki ima biti za imenovane stvari temu deželnemu zboru
odgovorna?“

Dr: Tonkliju in Žigonu smo tudi s Štajerskega
pošiljali zaupnice in čestitke na njunem pogumnem
postopanju.

DIREKTNE VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR.

Odkar je bila potrjena decembrska ustava, je
vladajoča nemška, tako zvana ustavoverna stranka, de¬
lala na to, da bi se državni poslanci direktno volili in
ne po deželnih zborih. S tem bi centralizacija in z njo
hegemonija nemška, tako so si domišljali, spet storila
korak naprej. To bi tudi bil udarec proti zgodovinskemu

99

pravu češkemu; zato so Čehi z vso silo se ustavljali
direktnim volitvam in tudi Poljaki jih niso marali, ker
so se hali, da pride potem še več rusinskih poslancev

v zbor.

In mi Slovenci? Mi bi bili morali popolnoma
zadovoljni biti, da direktno volimo svoje poslance, ne
pa da jih nam, vsaj izvun Kranjske, oktroirajo nasprotne
večine, kakor se je to zgodilo na Štajerskem, ko so
namesto od nas nasvetovanih, Hermana in dr. Razlaga,
Nemci volili Lenčka in Lipolda. A solidarnost s češko
opozicijo nam je že tako bila prešla v kri in možgane,
da nismo imeli več nobene samostojne misli in smo
slepo hodili za Čehi, dasi so naše razmere bile vse
drugačne, kakor pri že utrjenem češkem narodu, ki se
mu ni bilo zanašati na ljudstvo na pol še nezavedno
in se mu ni bilo bati, da mu nebi sledilo po trnjavih potih
najskrajnejše opozicije. Kranjcem, dokler so imeli ve¬
čino v zboru, so seveda indirektne volitve bile po
godu, drugim Slovencem pa ne.

Vendar smo se, kakor rečeno, s federališkega
stališča in z ozirom na Čehe izrekli proti direktnim
volitvam in ko je ta predlog I. 1867. bil v štajerskem
deželnem zboru na dnevnem redu, smo slovenski po¬
slanci zbornico zapustili in tako storili jo nesklepčno,
ker ni bilo treh četrtin vseh poslancev navzočnih.

V seji dne 11. oktobra so spet bile na dnevnem
redu direktne volitve. Zagovarjal jih je dr. Rechbauer.

Proti se je oglasil Herman:

„Tudi mi smo v principu za neposredne volitve
s tajnim glasovanjem, za volitve iz celote ljudstva
brez ločenja v kurije in na podlagi najnižjega davčnega
plačila. Vse, kar se da veleposestvu in tako imenovani
mestni inteligenci, je oškodovanje demokratskega na¬
čela in služi samo za to, da gospoduje ena klika, katera
ne trpi nobenega značaja zraven sebe in le gleda, ka-

7 *

100

ko bi trla manjšino. Inteligence ni samo v mestih.
Ravno v mestih je največ polovičarjev, ki žive od ne¬
katerih fraz, ki ne poznajo pravih razmer v deželi in
državi, ki se dajo zapeljati popačenemu in lažnivemu
časopisju ter so sami kričači. Na deželi se poprej rodi
in razvije zdrava politična razumnost. Znan angleški
ekonomist je dejal, da je kmet desetkrat bolj pameten
kakor mali obrtnik v mestu . . . Kmetsko ljudstvo ni
prijatelj birokratizma, pač pa ima podporo v duhov¬
ništvu. Zdaj je birokratstvo bolj v cvetju, nego kedaj,
pa meščanje se ne oglašajo zoper njega, saj ga potre¬
bujejo, da manjšine tero ž njim... Iz teh zmešnjav je
le en pot: drugo sistiranje zdanje ustave. Zdaj nam
celo prepovedujete, kam naj gledamo. Mi gledamo na
vzhod. (Klici: Oho!) Zakaj ne bi? Drugi gledajo na
zahod. Waserju, ki hujska ljudstvo, da naj zapodi slo¬
venske poslance, rečem: Polena niso zrastla samo za
nekatere. Ljudstvo bo imelo razuma dovolj, da bo,
ako do tega pride, tiste izbralo, ki zaslužijo, da jih
zapodi.. . (Silen krik, predsednik zvoni.) Mi smo za
neposredne volitve v dežeini, pa ne v državni zbor.
Vi hočete z direktnimi volitvami še bolj centralizirati,
mi pa hočemo federalizem .. . “

Ko govornik našteva grehe tako imenovanih libe¬
ralcev in pravi, da so Avstrijo spravili na rob pro¬
pada, vzdigne se strašen šunder in glavar pokliče go¬
vornika k redu.

Za Hermanom sem, kakor navadno, tudi jaz go-
govoril in ponavljal vse naše pritožbe in končal:
„Mi Slovenci smo v današnji interpelaciji naznanili
svoje skromne terjatve. (Krohotanje.) Te terjatve so
po naturnem pravu upravičene. Izpolnila jih bode vlada,
ki bo vsem narodom pravična. Vi zdaj zasmehujete
češko krono in nas, nekdaj ste tudi ogrsko krono zasmeho¬
vali. Vedra gredo gori in doli, slovansko se zdaj vzdiguje*

101

Blagotinšek- Kaiserfeld, suh možicelj, se je zdaj
vzdignil in, kakor vsak janičar, se je tudi on pokazal
hujšega od pravega Nemca. Rekel je:

„Dajmo tem ljudem, ki na nas Nemce kriče,
nemški odgovor! Slovenska opozicija bi rada vladala,
tlasi nimajo Slovenci nobene kulture. V vsaki državi
vlada en narod. Nemci hočejo, da nemški narod vla¬
da v Avstriji, če ne, bodo nasprotniki države. Danes
v Avstriji ni nobene avstrijske stranke razen Nemcev.
(Oho! na desnici.) Če se drog zlomi, na katerem vi¬
sita od Vošnjaka omenjeni vedri, padeta obe v brezdno."

Na tako drzno provokacijo nisem mogel molčati.
Zahvalil sem se Kaiserfeldu, da je namene nemške
stranke tako jasno razodel, in sem nadaljeval:

„Danes smo prav razločno čuli nemško geslo, da
oblast je več nego pravica. „Mi smo gospodje", kričite,
„vi ste hlapci; ostanite lepo pokorni, vladati znamo le
mi.“ Kakor zasmeh nam doni v ušesa tak glas od
stranke, ki pravi, da je za svobodo in enakopravnost. Vi
pridigujete despotizem enega ljudstva nad drugim, vedno,
kažoč nam Meduzino glavo oblasti in moči. Toda
preverjeni bodite, da, če tako daleč pride, bomo tudi
mi Slovani svojo kožo branili in predno se damo ra¬
biti za material, prišlo bo do boja z nožem . . . Naše
slovenske terjatve vam niso po godu. Očita se nam,
da preteklosti nimamo, da torej tudi prihodnosti ni¬
mamo zahtevati in pričakovati. Nemci pač nimajo
vzroka, nam tacega očitanja v obraz metati. Saj se
imajo za svojo sedanjo kulturo nekoliko tudi Sloven¬
cem zahvaliti. (Klici: Oho! Smeh.) To bom takoj do¬
kazal. Mi Slovenci smo bili, ki smo stoletja napade
turškega barbarizma morali vzdržavati, in naša telesa
so zapadno Evropo varovala. Naši pradedje so krva¬
veli na bojiščih, naša sela so gorela leto za letom,
slovenski otroci so se odpeljavali v sužnost in vračali

102

kot janičarji,' da so potem divjali zoper lastno kri, prav
kakor današnji renegati. Med tem pa so gradili Nemci
svojo kulturo in za pečjo poslušali, „wie weit hinten
in der Tiirkei die Volker aufeinander schlagen“. Logika
pa, po kateri bi ne smeli imeti nič prihodnosti, ker
baje nimamo nič preteklosti, kar pa zanikujem, je
ravno taka, kakor če bi kdo rekel: Ti si ubog rojen
bil, torej moraš ubog umreti. Poročevavec se je šalil
s slovenskim vojvodskim klobukom. Priznavamo, da
je ta klobuk kje splesnel in segnil, najbrže v arhivu
deželnega odbora. Ali ker je stari klobuk nerabljiv,
hočemo si Slovenci novega napraviti, primernega
zdanjemu času in zahtevam narodnostnega načela."

Tudi Herman  se je še enkrat oglasil in Nem¬
cem povedal take pikre, da so se penili od jeze, po¬
sebno Kaiserfeld in Waser.

IZSTOP IZ DEŽELNEGA ZBORA.

Slovenski poslanci smo se že večkrat posveto¬
vali, ali bi ne kazalo izstopiti iz zbora, v katerem se
Nemci posmehujejo našim še tako pravičnim zahtevam
in mi svoje moči tratimo brez vsega uspeha. Pa od
tega odločnega koraka so nas zadržavali razni po¬
misleki, pred vsem obziri na ljudstvo, ki bi moralo,
ako bi dež. zbor razveljavil naše volitve, spet pretrpeti
vse razburjenosti novih volitev. Sicer ni bilo nobenega
deželnega zakona za slučaj, ako kateri poslanec noče
priti v zbor, a tak zakon bi se bil hitro sklenil in vlada
bi ga bila nemudoma potrdila. Torej smo potrpeli, dokler
se je dalo, a nazadnje je tudi nam vzkipela jeza in ko
se je deželni zbor bližal koncu, smo sklenili, da iz
njega izstopimo. Končni povod temu koraku nam je
dala odklonitev slovensko pisane prošnje slovenskih
akademikov.

103

Podpisali in odposlali smo deželnemu glavarju
naslednje pismo:

„Slavno predsedništvo deželnega zbora! Dozdaj
se je dež. zbor posvetoval skoro le o manj važnih
stvareh. Dosti važnih postav in sklepov še čaka, da
bi se nujno rešili. To pa ni mogoče, ker je tako blizu
konec deželnega zbora. Potemtakem se deželni posli
le površno opravljajo.

Za nas slovenske poslance je pa še težavnejše,
ker večidel nismo izvoljeni v odseke in smo morali
skoro vse svoje moči napenjati v borbi za našo na¬
rodnost. Pri takem prenagljevanju nam ni mogoče v
stvareh naših volivcev krepko dovolj postopati. Tudi
nočemo vzeti nase odgovornosti za prenaglo sklenjene
postave in sklepe in nočemo, da bi mi in deželni zbor
bili le igrača vlade...

Iz tega razloga in ker deželni zbor zaničuje naš
narod in naš jezik, kakor je to zopet v včerajšnji seji do¬
kazal, ko ni hotel sprejeti slovensko pisane prošnje
naših rojakov, smo prisiljeni izreči, da nam spošto¬
vanje do samega sebe in ozir na svoje volivce
zabranjujeta posvetovanja tega dež. zbora v tekočem
zasedanju še nadalje se udeleževati.

V Gradcu 26. oktobra 1869. Dr. Vošnjak, Herman,
Lipold, Lenček, dr. Prelog."

Poslanca Žuža in Rak sta bila na odpustu doma.

Stavek „v tekočem zasedanju" smo zaraditega
sprejeli v pismo, da se ne bi vezali na prihodnje za¬
sedanje, temuč si pridržali proste roke, ravnati se po
takratnih okoliščinah.

Ko se je ta izjava prečitala v dež. zboru, so bili
nemški poslanci osupnjeni. Naposled je dr. Rechbauer
predlagal, da se pismo izroči ustavnemu odseku v
pretres, kar se je sprejelo. Ker je dva dni pozneje bil

104

zaključen deželni zbor, se o tej stvari ni več ob¬
ravnavalo.

Drugi slovenski poslanci so se takoj odpeljali,
jaz in Herman pa sva še tisti večer ostala v Gradcu,
ker so naju povabili v Slovansko besedo. Popoldne
sva zvedela, da nameravajo slovenski dijaki napraviti
baklado nama na čast. Nama ni bilo za tako javno
demonstracijo in zato nama je bilo všeč, ko smo zvečer
slišali, da je namestništvo prepovedalo baklado.
Vendar, ko sva se ravno mislila odpraviti v Sl. Besedo,
zagledava ulico pred hotelom — stanovala sva
pri „Kaiserkrone“ v „Farbergasse“ — razsvetljeno in
živio-klici so naju zvabili k oknu. Tu je stala cela
vrsta mladih baklonoscev, ki so naju z burnimi slava- in
živio-klici pozdravljali. Po odpetih treh pesmih so di¬
jaki ugasnili bakle in šli smo skupaj v Slovansko
besedo, ki je bila po vseh obširnih prostorih na¬
polnjena navdušenih Slovencev, Hrvatov in Cehov.

Dijaki so se takrat kakor dandanašnji zanimali
za vsa narodna in politična vprašanja in stali na
strani „Slov. Naroda". Torej ni čuda, da so po zgledu
lista obsojali postopanje slovenskih državnih po¬
slancev. Dunajski akademiki so celo v jako ostrem
pismu z dne 7. marca 1869 izrekli nezaupnico dr. T o-
manu  in njegovim tovarišem.

MLADOSLOVENCI. „SL. NAROD“ IN NJEGA NA¬
SPROTNIKI. DUHOVNIŠKI SHOD PRI SV. JURJU.
TISKOVNE PRAVDE.

O Mladoslovencih so najprej začeli govoriti
nemški časniki, ki bi bili radi videli, da bi se med
Slovenci razvnel hud razpor. Stranka okoli „S1. Naroda"
je odklanjala to ime in v članku 9. februarja le pri¬
znala, da se program „S1. Naroda" razločuje od pro-

105

grama „Novic“ zlasti v tem, kar se tiče postopanja naših
državnih poslancev. Dalje se tam pravi:

„Predno pa Slovenci trpimo, da se med nami
ustanovi razločevanje med Staroslovenci in Mladoslo¬
venci, pomislimo dobro, kaj utegne iz tega slediti. Že s
samim imenom je vrženo mnogo razdora med nas; koliko
boij pa se moramo tega razločevanja bati, ker je čisto
neopravičeno. Mladina je bila vselej navdušena za
svobodo,  in da je tudi slovenska, to vidi vsak, kdor
hoče. Da bi jo pa kdo za posebno stranko napravljal,
tega gotovo še sama noče. Eno je, kar nas veže vse
v eno samo stranko in to je slovenski narod, njegov
napredek in njegova ohranitev. Sicer pa bodimo vsi,
če ne Mladoslovenci, vsaj mladi Slovenci. V mladosti
je navdušenje, krepkost in odvažna vztrajnost, brez ka¬
tere se nobeno veliko dejanje ne izvrši."

Vzlic tem izjavam pisali so nemški in češki listi
o Mladoslovencih, ki zastopajo svobodomiselno in na-
rodno-radikalno strujo med Slovenci. Že ustanovitev „S1.
Naroda" ljubljanskim, recimo, prvakom ni bila po volji.
Daši smo v svojem prvotnem programu odločno iz¬
rekli, da »našemu listu ne bodo samo verske zadeve,
dogme in bistvene cerkvene naprave svete, kakor so
vsemu narodu, ampak poganjal se bode n. pr. tudi za
to, da se neoskrunjeno ohrani cerkveno premoženje,
da se ljudska šola ne loči od cerkve, da se bo oživ¬
ljalo bolj in bolj javno cerkveno življenje." Vzlic tej
izjavi bil je »Narod" jn vsa naša stranka kmalu na sumu,
da hodi po poti nemškega liberalizma. In že je »Da¬
nica" Jeranova začela svariti pred nami, z »Novicami" pa
se je razvijala polemika, ker so se nam zdele pre-
mlačne v narodnih vprašanjih.

Med duhovništvom štajerskim pa je I. Rozman,
nadžupnik konjiški, pričel agitacijo proti listu in raz¬
poslal (7. junija) vabilo na shod v Celju, kjer bi se

105

sklepalo o ustanovitvi strogo katoliškega lista. Rozman
je bil rodom Kranjec in jako omikan in ljubezniv mož.
Poznal sem ga osebno, in podpisal je bil celo en delež,
ko smo nabirali glavnico za „S1. Narod' 1 . Čudil sem se,
da je ravno on nastopil proti listu, ker po mojem
mnenju za to ni bilo nobenega povoda. Bil je v svoji
župniji zelo priljubljen in ko je par let pozneje se
ponesrečil — voz se mu je zvrnil na Straniškem
klancu — ter je vsled poškodeb umrl, so zelo žalo¬
vali za njim.

Duhovniški shod je res bil v Celju mesca av¬
gusta in, kakor je „Danica“ povedala, je bil glavni go¬
vornik Kosar,  dekan v Kozjem, ki je poudarjal, da
so katoliški duhovniki najprej zvesti sinovi sv. matere
cerkve, pa tudi skoz in skoz narodnjaki, ki nič gor-
keje ne želijo, kot prave narodne omike milemu na¬
rodu. Naposled je pripoznal popolno upravičenost načel
političnega društva, katero smo takrat v Mariboru sno¬
vali, in ni terjal nič drugega, kakor da naj tudi to društvo
pripoznava svobodo katoliške cerkve.

Vendar pa tudi po tem shodu ni prišlo do usta¬
novitve niti novega katoliškopolitičnega društva,
niti novega časnika. Gospodje so menda izprevi-
videli, da z novim društvom bi prišlo do javnega raz¬
dora, glede časnika pa so jim menda iz Ljubljane na¬
mignili, naj opuste to namero, po katere izvršitvi bi le
»Novice" imele škodo.

Med tem je državno pravdništvo »Narodu" nako¬
palo celo kopo tiskovnih pravd. Pri prvi, kakor sem
že povedal, je Tomšič, ki se je sam zagovarjal, bil od
porotnikov za nedolžnega spoznan in oproščen, a to
ni ugajalo drž. pravdniku; pritožil se je na nadsodišče
v Gradcu, kije  Tomšiča spoznalo za krivega prestopka
zanemarjene uredniške dolžnosti in ga obsodilo na
globo 50 gld., oziroma na 10 dni zapora, na izgubo

107

60 gld. na kavciji in povrnitev pravdnih stroškov. Pri¬
tožba na najvišje sodišče, kateremu je predsedoval
ljuti sovražnik Slovanov Schmerling, ni nič pomagalo.
Ostalo je pri obsodbi.

V tisti dobi so tudi na Češkem, kjer je general
Koller kruto vladal, misleč da bo Čehe popolnoma
zatrl, hudo preganjali češko časnikarstvo, obsojali ured¬
nike v mnogomesečno ječo in jim nalagali na tisoče
in tisoče gld. glob. To je bila tista era svobode, ka¬
kršno Nemci razumevajo, izvršujoč jo proti nenemškim
narodnostim.

Daši je državni pravdnik propal pri prvi porotni
obravnavi proti Tomšiču, vendar ni miroval in ga je me¬
sca decembra spet spravil na zatožno klop, pa ne
samo za eden članek, ampak za celo vrsto člankov,
tako da je porotna obravnava trajala cele tri dni. Ta¬
krat je dr. Razlag  prevzel zagovorništvo, branil se
je pa tudi Tomšič  sam. Stavljenih je bilo porotnikom
prvi dan 21 vprašanj, drugi dan 24 in tretji dan 10.
Porotniki so na vsa ta vprašanja soglasno odgovorili:
Nekriv.

Dr. R a z 1 a g je bil na podlagi postave zahteval,
da se mora obravnavati slovensko. Sodniki pa so za¬
vrgli ta nasvet in obravnavalo se je mešano. Državni
pravdnik je svojo tožbo slovensko razvil, prvosednik
je stavil nemška vprašanja, na katera je toženec slo¬
vensko odgovarjal, zagovornik je nemško ometaval po¬
samezne točke tožbe, potem pa slovensko zagovarjal
toženca. Urednik Tomšič se je seveda le slovensko
zagovarjal v obširnem govoru.

In tako so se pravde še dosti srečno končale za
„Slov. Narod". A njegovo gmotno stanje ni bilo ugodno,
ker je število plačujočih naročnikov le prav počasi
rastlo, naznanil pa list skoro nobenih ni dobival. Tudi
je nad listom zmerom visel Damoklejev meč, da mu

108

tiskar nenadoma odpove tiskanje in s tem list spravi
v najhujše zadrege. Zato smo ves čas premišljevali,
kako bi nam mogoče bilo ustanoviti si lastno tiskarno.
Toda to se nam je posrečilo šele naslednje leto.

RAZNI DOGODKI L. 1869.

V notranji politiki so se že kazali slabi nasledki
dualizma za Slovane: tu se je izkušala utrditi nemška,
na Ogrskem madžarska hegemonija. Brezobzirno zati¬
ranje Čehov pa je rodilo še hujšo opozicijo in v naj¬
višjih krogih so začeli spoznavati, da ta mednarodni
boj silno slabi državo in njeno veljavo med velevastmi.
Zato se je celo leto govorilo o ministrski krizi in da
bodo morali odstopiti Slovanom najbolj sovražni mi¬
nistri Giskra, Herbst in Hasner. Predsednik Auersperg
je med letom se odpovedal svojemu mestu in pred¬
sedstvo je prevzel mladi grof Taaffe, ki je pozneje
tako imenitno. ulogo igral. Upali smo že takrat od
njega, da bo Slovanom pravičnejši, pa so mu bile ve¬
zane roke po večini njegovih kolegov.

Baron Beust  pa je bil za to, da je uvedel dua¬
lizem, povzdignjen v grofovski stan.

Vesel dogodek za nas Slovence so bile volitve v
tržaški okolici,  pri katerih so bili vsi narodni
kandidati izvoljeni, med njimi C e g n ar in Nabergoj.

Hudo pa nas je speklo, da smo izgubili večino
v ljubljanskem deželnem zboru in da je bil začetkom
aprila izvoljen za župana dr. Supan. Ž njim se je za¬
čelo nemško gospodstvo v Ljubljani, katero smo
podrli šele 1882. leta, ko smo si priborili večino in
izvolili Petra Grassellija  za župana.

Dabi na Štajerskem bolj trdno narodno organizacijo
si ustvarili, smo ustanovili Slovensko politično društvo v
Mariboru, katero je imelo 15. junija prvi občni zbor. Za

109

prvosednika je bil izvoljen Tomšič, za odbornike:
dr. Vošnjak, Fr. Rapoc, dr. Radej, BožidarRaič,
dr. Ulaga, dr. Srebre, J. Jurčič  in dr. K. K o c e 1 i.
V odboru sta torej tudi bila dva duhovnika in če ne
jemljemo v poštev Raiča, je bil v osebi dr. Ulage iz¬
voljen mož one strogo katoliške stranke, ki si je prej
hotela ustanoviti svoje društvo in svoj časnik. Ulaga
je pozneje prevzel uredništvo »Slov. Gospodarja 1 ' in je ob
času razdora 1. 1873. prav pošteno po meni udrihal.
Po smrti Rozmanovi je on postal nadžupnik konjiški,
pa tudi ni dolgo užival te župnije, katera se hvali, da
je glede dohodkov prva na Spodnjem Štajerju. Poli¬
tično društvo je imelo ob ustanovitvi 150 udov in to
leto je izdalo tri brošure.

Tudi društveno posojilnico,  torej denarni za¬
vod, smo mislili v Mariboru ustanoviti, pa vlada pred¬
loženih pravil ni potrdila.

Napad na nemške turnarje v Jančah,  pri ka¬
teri priliki so žandarji prebodli nekega kmetskega
fanta, Rodeta, je imel sicer za udeležnike slabe na¬
sledke, pa odslej si vsaj nemški turnarji ljubljanski
niso več upali na deželo. Nastal pa je grozen krik po
vseh nemških listih o surovosti Slovencev in njihovem
fanatičnem sovraštvu do Nemcev; toda s tem je bila
pozornost obrnjena na Slovence in konstatirano, da
Slovenci še živimo in hočemo živeti po svoje.

Britka izguba je zadela to leto našo literaturo, ker
sta umrla Anton Janežič  v Celovcu in pesnik S.
Jenko'v  Kranju. Niti prvega, niti drugega nisem
osebno poznal. Janežičev »Glasnik" jejurčič začel nada¬
ljevati v Mariboru, pa izdal je le en zvezek, ker se ni
oglasilo dovolj naročnikov.

Tem bolj nas je razveselilo koncem leta nazna¬
nilo, da začne z novim letom Stritar  izdajati „Zvon“,
za katerega je tudi Jurčič  obljubil svoje sodelovanje.

110

Tekom leta se je dr. Janko Sernec  preselil iz
Kozjega v Maribor, kjer smo njegovega prihoda bili
prav veseli, dr. Ploj  pa iz Ljutomera v Ptuj.

Naj tu omenim še nekatere druge osebnosti. Dr.
Toman  se je odpovedal tajništvu trgovinske zbornice
v Ljubljani; na njegovo mesto je zbornica izvolila
Ivana Murnika,  pristaša dr. Jan. Bleivveisa.

Dr. Jan. Kulavec,  vodja v ljubljanskem bogo-
slovskem semenišču, je bil imenovan za dvornega ka¬
plana in vodjo višjih bogoslovskih študij v Avgustineju
na Dunaju. Ko sem bil državni poslanec, smo ga včasih
obiskali v njegovem stanovanju in ko je nekdaj dobil
kolin iz Š. Vida na Kranjskem, kjer je bil rojen, nas
je povabil na večerjo, namreč dr. Poklukarja, Kljuna,
Pfeiferja in mene, ter smo se prav dobro imeli ta večer.
Ko je po smrti Gogale bil izpraznjen škofovski sedež
v Ljubljani, smo njega kandidirali, a vladi je bil preveč
naroden in iskala je tako dolgo drugega kandidata,
dokler ga ni po priporočbi Zvvergerja, graškega škofa,
našla med graškimi kanoniki, namreč Misijo.

Koroški  Slovenci so se tudi začeli gibati to
leto. Ferdo Vigele,  posestnik v Zilski Bistrici jih je
povabil na shod v Celovec, kjer bi se naj sklepalo o
ustanovitvi političnega društva za Koroško. Shod se
je vršil dne 23. septembra o precejšnji udeležbi. Pod
predsedstvom dra. Poznika,  ki je pozneje bil ime¬
novan za notarja v Rudolfovem, se je sklenilo usta¬
noviti društvo pod imenom Trdnjava. „S1. Narod" se je
izbral za glasilo.

Vigele  je bil po svojem stanu učitelj. Oženil se
je z neko premožno vdovo, lastnico fužin, in je nekaj
let dobro izhajal. L. 1873. smo ga postavili za kandi¬
data v državni zbor, pa ni prodrl. Pozneje mu je žena
umrla, gospodarstvo je šlo rakovo pot in naposled se
je moral spet poprijeti učiteljstva, da bi sebe in otroke

111

preživih Ko sem bil od leta 1883. naprej član deželnega
šolskega sveta, slišal sem pri neki seji kar nenadoma
pri poročilu o neki izpraznjeni učiteljski službi na Do¬
lenjskem ime Vigele. Začudivši se vprašam, odkod da
je, in reklo se mi je, da je prosivec neki Ferdo Vi¬
gele, bivši učitelj na Koroškem. Prav milo se mi je
storilo, da mož, ki je že bil na stopnji do državnega
poslanca in ki je naša krepka in zanesljiva podpora
bi! na Koroškem, mora zdaj, ko je že bolj prileten,
prositi službe na Kranjskem. Bil je seveda imenovan.

Ko sem prelistal 1. 1869- „SI. Naroda", sem na¬
letel na dve imeni, katerih eno še zdaj slovi, četudi
ne med Slovenci, drugo pa je otemnelo in pozabljeno.

Mesca junija 1869 je bil imenovan za konzula
v Aleksandriji kranjski rojak Josip Schwegel,  ki je
pozneje, kakor hitro je prišel v vnanje ministrstvo,
tako naglo avanziral. Tu se je pečal s trgovinskimi po¬
godbami, a ko je Andrassy bil na krmilu, šel je ž njim
v Berlin k tistemu kongresu, pri katerem je Bismarck
svojo hvaležnost Rusiji pokazal s tem, da je pomagal
odvzeti ji vse plode slavne zmage nad Turčijo. Tu je
bil Schwegel desna roka Andrassyjeva in bil je obsut
z redi in tudi povzdignjen v baronski stan in ime¬
novan za tajnega svetnika. Redov ima toliko, da bi si
lahko cele prsi ž njimi pokril, a jaz nisem videl, da bi
kedaj katerega nosil.

Po svoji nadarjenosti in delavnosti bi še gotovo
si bil priboril ministrski sedež, ko bi bil 1. 1897. stopil
na našo stran, kajti Taaffe je imel veliko pomanjkanje
kandidatov za razna ministrstva, posebno za trgovin¬
sko, za katero bi Schvvegel bil popolnoma sposoben. Pa
Schvvegel ni verjel, da bi se Taaffejeva vlada mogla
le par let vzdržati, ker je občeval zmerom le z dunaj¬
skimi, Taaffeju nasprotnimi krogi. Glasoval je proti
dispozicijskemu fondu in dobil je nekaj dni pozneje

112

modro polo, s katero je bila končana njegova urad¬
niška .kariera. Za Kranjsko, v prvi vrsti za Gorenjsko,
pa ima zasluge, ker je po svojem nemalem vplivu
marsikaj koristnega za deželo dosegel. Škoda, da je v
moški dobi pozabil, kar je v mladeniški opeval Rado-
nievič. Pa takšen renegat kakor Dežman ni postal. In
ko bo umrl, pozabljeno bo njegovo ime med Nemci,
katerim je tako verno služil, a v našem skromnem
slovstvu je ovekovečen Schwegel-Radonievič. —

In še drugo ime sem našel v tem letniku »Sl.
Naroda", človeka, ne tako imenitnega kakor Schwegel,
ki pa je vendar na Kranjskem o svojem času nekako,
četudi zanj malo častno ulogo igral proti Slovencem
V neki notici je povedano, da je Julij Vestenek,  kon-
ceptni adjunkt pri mariborskem okrajnem poglavarstvu
premeščen kot vladni koncipient k predsedništvu deželne
vlade v Ljubljano.

Vesteneki so iz uradniškega plemstva, katerega je
vse polno na Kranjskem in so imeli neko graščino na
Dolenjskem, ki pa je malo nesla in z dolgovi bila
preobložena. Mladi Vestenek, ne ravno sloveč po svojih
moralnih lastnostih, slabo vzgojen, lahkomiseln, po¬
traten, se nikoli ni naučil brzdati svoje strasti. Znal se
je prikupiti ženstvu in ko je v Ljubljano prišel, ga je
deželni predsednik baron Conrad povabil v svoj rod¬
binski krog, kjer se je seznanil z eno njegovih hčerk.
Conrad se je sicer izprva nekaj obotavljal, a naposled
ga je le sprejel za zeta. In zdaj je Julij vit. Vestenek
pred seboj imel blestečo uradniško kariero. Kmalu
potem je postal okrajni glavar v Litiji. A tu je kmalu
navskriž prišel z narodnimi krogi z notarjem Svet-
cem  na čelu. In zdaj se je pričela večletna huda
borba med Vestenekom, ki je razpolagal z vso vladno
silo, in med Svetcem, ki se je mogel naslanjati le na
narodno stranko. Vestenek je v Litiji uganjal take

113

okrajnega glavarja nedostojne izgrede, prave izbruhe
svoje nebrzdane narave, da ga celo Conrad ni mogel
več obdržati na Kranjskem. Bil je prestavljen v Deutsch-
Landsberg, a tam je poneveril iz poverjene mu državne
blagajne neke zneske, bil suspendiran in, pustivši ženo
z otroki, je pobegnil v Ameriko. L. 1902. čital sem v
časnikih, da so ga videli v Čikagu, kjer je kot natakar
stregel gostom.

Ko je Vestenek, še kot okrajni glavar v Litiji, tožil
časnik »Tribune", ki ga je izdaval Skrejšovsky na Du¬
naju, zaradi razžaljenja časti, bil je Conrad že minister.
V drž. zboru mi je, ko sem o neki stvari ž njim go¬
voril, očital, zakaj tako preganjamo Vesteneka, češ, da
je Vestenek tudi Slovenec. Dostavil je: »Slovenci ka¬
kor Saturn pogoltujejo svoje lastne otroke. 11  Ubogi mož
se je pač bridko kesal, da je svojo hčer dal takemu
človeku. Ta Julij Vestenek je tudi svojega brata, okraj¬
nega glavarja v Rudolfovem, spravil v nesrečo po me¬
nicah, ki mu jih je ta podpisaval, da je naposled moral
resignirati na svoje mesto.

Koncem leta je Železnikar izstopil iz pisarne no¬
tarja Rateja, zapustil Slov. Bistrico in prevzel inšpektor-
stvo pri „Slaviji“. Ker je število rodoljubov v Slov.
Bistrici že itak bilo prav skromno, nas je ta izguba
bridko zadela in čedalje bolj sem se čutil osamljenega.

111 .

LETO 1870.

Imenitno leto v svetovni zgodovini! Francoska
supremacija se je podrla, mož, ki je toliko let bil naj¬
mogočnejši vladar, ki je ponižal Rusijo v krimski voj¬
ski, ki je Avstriji odtrgal dve lepi provinciji, moral se
je vdati 2. septembra pri Sedanu in bil kot ujetnik

8

114

odpeljan od nemških vojakov. Mesto Francije kot prve
velevlasti pa je zdaj zasela novorojena Germanija. Ne¬
ugodne posledice tega prevrata čutimo Slovenci in vsi
Slovani še dandanašnji.

V začetku leta in še dolgo potem nihče ni slutil,
da se bo vnela ta strašna vojska. Le Bismarck in Moltke
sta vedela, da pride do spopada, in bila sta na to
pripravljena.

Na našo notranjo politiko je sicer vplivala ta
vojska, a v višjih krogih, kjer so simpatizirali s Fran¬
cozi, si vendar niso upali aktivno postopati proti Pru¬
siji, posebno ne, ko je tako nepričakovano naglo bila
razbita francoska armada in je Rusija očitno stala na
nemški strani. Beust  se je lovil in blamiral na vse
kraje, ministrstvo Potockega pa je le životarilo in ni
imelo pri nobeni stranki zaslombe.

Grof Taaffe,  ki je bil ministrski predsednik, ni
se ujemal s političnimi nazori slovanožrca Giskre in
njegovih privržencev, pa v ministrskem svetu je imel le
dva ministra na svoji strani, na Giskrovi pa jih je bilo
pet. Obe stranki sta predložili cesarju spomenici. Gis-
krova, t. j. večina se je izrekla proti večji samoupravi
dežel in proti federalizmu in je zahtevala direktne vo¬
litve v državni zbor, Taaffejeva, t. j. manjšina pa je
želela spravo z narodnostmi in nasvetovala, da se naj
razpusti sedanji nepopolni državni zbor in naj se skliče
nov zbor s slovesno izjavo, da ima ustavo in volitveni
red prenarediti. Iz tega se vidi, da je Taaffe že takrat
imel program, katerega se je držal, ko je 9 let pozneje
prišel do krmila.

Cesar pa se je odločil za večino, odstavil ministre
manjine in imenoval Hasnerja  za ministrskega pred¬
sednika. Giskra je obdržal notranje ministrstvo, Stre-
mayr  pa je v roke dobil uk in bogočastje. A to mi¬
nistrstvo je živelo le prav malo časa.

115

Mesca aprila je odstopilo in grof Potočki  je
bil poklican, da sestavi novo ministrstvo. Po njegovem
nasvetu je cesar mesca maja razpustil državni zbor in
deželne zbore in spet smo se morali spustiti v volilno
ageacijo. Od grofa Potockega smo pričakovali, da bo
pravičnejši Slovanom in da se bo sploh pod njim
vi: ni sistem izpremenil. Začel se je dogovarjati s Čehi
in poljedelski minister Petrino, Rumunec, se je peljal
v Prago, kjer je hodil v čamari in imel razgovore s
češkimi voditelji.

Toda preden bom nadaljeval, naj omenim izpre-
niernbo v mojem zasebnem življenju. Začetkom maja
sem se preselil

IZ SLOVENSKE BISTRICE V ŠMARJE.

Razmere v Slovenski Bistrici so postajale za mene
čimdalje bolj neznosne. S svojo narodno agitacijo sem
res kalil tisti filistrski mir, v katerem se pri obilni
jedi, obilni pijači in vsakdanjem klepetanju o škan-
dalčkih tako dobro čuti malomeščanstvo. Kdor ga v
tem moti z novimi idejami, je njegov protivnik. Meni
bi se bilo prav dobro godilo, ko bi bil plaval v isti
motni vodi in pustil svet, naj se suče, kakor se hoče.
Posebno sem se jim zameril s tem, da sem zdramil
kmetsko ljudstvo, kajti kmet jim je bil in je mnogim
teh ljudi še zdaj inferioren človek, ki je le za to na
svetu, da se meščanstvo od njega živi in redi.

Kolikokrat šemi  je reklo: „Pustite kmeta v miru!
Čemu mu pripovedujete reči, katerih vendar ne umeje
in za katere ne mara? Držite se nas, saj med nami
živite in naša družba je vendar bolj prijetna, kakor
tista med neolikanimi kmeti." Sebe so namreč me¬
ščani imeli za olikance, ker so vsaj ob nedeljah in
praznikih hodili v civilnih oblekah in ker so zraven slo-

8 *

116

venskega jezika, ki ga je vsak znal prav dobro govo¬
riti, kramljali med seboj navadno po nemško. Pa
kakšna je to bila nemščina! Pravilno nemško pisari
takrat nobeden ni znal. Da bi kake nemške knjige čr¬
tali, tega nisem nikjer opazil.

Sicer sem se, kadar ni šlo za narodne stvari, :
vsemi prav dobro imel. Bil sem hišni zdravnik v vseli
boljših rodbinah, katerim seveda ni bilo všeč, da me
tolikokrat ni bilo doma, ko sem se vozil ali sem hodi:
po agitacijskih potih.

Kar se ženstva tiče, sem ž njim še najbolje iz¬
hajal, ker se lepi spol prav nič ni brigal za politiko in
v meni le videl mladega, neoženjenega doktorja. Ko je
tista moja platonična ljubezen čimdalje bolj temneti za¬
čela, sem se prav dobro zabaval v družbi gospe in
gospodičen in 1. 1868. smo poleti napravili pri mojem
vinogradu neki piknik, h kateremu je prišlo zraven ne¬
katerih znancev kakih deset zastopnic lepega spola, ki
so skrbele za jed, jaz pa sem dal vino iz svoje kleti.
Izmed gospodičen, dasi so bile čedne, zdrave, dobro
rejene in so se rade smejale na glas, ni nobena name
naredila posebnega vtisa in dražile so me, da baje
rajše vidim kmetska dekleta.

Izmed gospe sta mi posebno dve v prijetnem spo¬
minu, gospa R., žena adjunktova, in gospa H., soproga
enega najveljavniših meščanov. Adjunkt R. je imel tudi
vinograd blizu mojega; zato sva z gospo, kadar so bila
vinogradna dela, mnogokrat hodila ali se vozila k po¬
sestvoma. R. je bil dobro rejen, ljubil zložnost ter bil
zadovoljen, da se mu ni bilo treba ukvarjati z gospo¬
darstvom. Tudi najmanj ni bil ljubosumen na svojo
ženo, tako daje  prav srečno ž njo živel. Gospa Albina,,
— pod tem imenom sem jo slikal v „Ljub. Zvonu“* —

* L. 1884. str. 207. („Na Silvestrov večer 1883. leta“).

MU £ A ČEK FRANC

11  /

■ je bila finega obraza s črnimi, iskrečimi očmi, le tenki
nos je bil po mojem okusu malo predolg; ustnice so
bil' fine, rdeče, beli vrat tenak, život ne preobilen, tem-
P n e ni bolj koleričen, živahen. Rada je tožila osvo¬
ji;: preobčutljivih živcih in mi zavidala, da imam živce,
k, s a-vrvi. Včasi jo je napadala histerija in moral sem
večkrat po noči k njej hiteti na pomoč.

Neko noč me spet pokličejo, a ni bila bolna gospa
ai >ak njen mož. Zadela ga je kap, za katero je dva
dni pozneje mirno izdihnil svojo dušo, zapustivši vdovo
z dvema otrokoma. Ona še je vdala v svojo usodo in
ker je imela nekaj premoženja, preselila se je v Gra¬
dec. Tam sem jo, ko sem prišel k deželnemu zboru,

■obiskal in pravila mi je, da jo zdaj zdravi za ženske
bolezni imenitni dr. H. Ta doktor, samec že v srednjih
letih, se je vanjo zaljubil in jo vzel za ženo. Prišla sta
potem večkrat k svojemu vinogradu in tam smo se
včasi videli. Po nekoliko letih pa je dr. H. začel bo¬
lehati in je umrl. Ko sem gospo videl nekaj časa po so
progovi smrti, je bila zelo shujšala, le oči so čudovito
gorele. Zavihala je rokav in tu sem videl na polti do
lehti vse polno pik, kakor od igelnih zbodljajev.

„Vendar niste“ — začudivši se jo pogledam.

„Da, da, morfinistka sem. Drugače mi ni živeti."

Svaril sem jo, pa sem vedel, da v takih slučajih
je vsaka beseda odveč. Leto dni pozneje sem dobil
smrtno naznanilo iz Slatine, kjer je bila gospa Albina
umrla v svoji vili. Gospa Dora v mojem romanu po¬
bratimi" je ta Albina. —

Soproga veljavnega meščana H. je bila Nemka iz
Zgornjega Štajerja, bolj majhna, okrogla, zgovorna. H.
je imel lepe vinograde, kjer smo se večkrat prav dobro
imeli v družbi civilistov in oficirjev, katere je H. rad
vabil; ti so potem, kar seje dalo, dvorjanih mladi gospe.

Gospod H. pa ni bil čisto nič ljubosumen, dasi, kakor

118

je znano, oficirska družba ni brez nevarnosti za gospe.
Tista leta od 1861 do 1869 so bile same dobre vinske
letine, povsod vina obilo, tako da so lastniki vinogra-
dovpravradi videli goste v svojih kleteh. Takrat ni biio
ne trtne uši, ne peronospore, za katero so potem i -
umili bedasti izraz „strupena rosa“, medtem ko ljud¬
stvo to bolezen pametneje imenuje „rjo“; tudi plesnoba
na grozdju ni bilo najti. Trs je torej obilo rodil 'r
sicer dobro kapljico. Z gospo H. sem se moral večkrat
peljati v Konjice k stari bolehavi gospe H. Če ni biio
hlapca doma, sem jaz zraven gospe na koleslju sedeč
bil za kočijaža. Včasi sem med potom začel dremati
in gospa je to zapazivši vzela vajeti v svoje roke. Po¬
tem me je seveda dražila, da tako malo poznam ga¬
lantnost. Toda vsak ve, da se človeka, kadar se vozi,
silno rad spanec loti.

Narodno čutila pa je edina gospa grofica Otilija
Th., o kateri sem že govoril v 2. delu. Čudno, da njen
sin, kakor čitam v časnikih, hodi po nasprotnih potih>
dasi je kot dijak še bil vnet narodnjak. To stori nemška
žena.

RODBINA PONGRATZ.

Preden se ločim od Slov. Bistrice, ne smem po¬
zabiti rodbine, katere dva sinova sta si dobro opomogla
v boju za življenje. Najimenitnejša rodbina v Sl. Bi¬
strici so bili Pongratzovi, katerih dom stoji na glavnem
trgu. Pongratz je bil ravnatelj grof-Attemsovih fideiko-
misnih graščin (Slov. Bistrica, Podčetrtek in Brežice).
V petdesetletni svoji službi si je toliko prihranil, da si
je postavil hišo v Sl. Bistrici in kupil vinograd na Ko-
vačlonski gori (Schmitsberg), zraven katere raste sloveči
Brandner. Živel je še mnogo let v pokoju in umrl
blizu 100 let star 1. 1868. prav vpričo mene. Bil je do

119

zadnjega na telesu in duhu čil, lahko je jedel, zraven
pil po par kupic vina, pušil pa ves dan iz pipe.

Na dan njegove smrti sem ga, kakor večkrat,
proti poldnevu obiskal in povabil me je, da ostanem
pr njem na kosilu. Ko pride hišna povedat, da je ko¬
silo pripravljeno, vstaneva, jaz ga primem pod paz¬
duho in šla sva skozi dve sobi do jedilnice. Ko sto¬
piva skozi odprta vrata jedilnice, postoji in zamrmra:
„Slabo mi prihaja. 11  Jaz ga krepkeje primem, toda
zdrkne mi na tla, vzdihne še enkrat in bil je mrtev.
Pač lahka smrt!

Pongratz je imel dva sina in več hčerk. Starejši
sin Gvidon se je naselil v Zagrebu in se pečal z raz¬
nimi podjetji. Med vojsko 1. 1859. je s tamošnjim pod¬
jetnikom Priesterjem prevzel oskrbovanje v Lombardiji
stoječe armade z mesom. Pošiljala sta tja na tisoče
volov, a po končani vojski je bila velika preiskava
zarad sleparij, ki so se tam godile. General Eynaten,
šef intendance, se je ustrelil, Priester je bil dolgo v
preiskavi, ker se je trdilo, da so vole gonili od ene
strani v vojaški tabor, na drugi strani pa vun in drugi
dan spet iste vole gonili v tabor. Naposled je vsa pre¬
iskava zaspala, lepi zneski pa so ostali v žepih pod¬
jetnikov.

Drugi sin Oskar je postal doktor juriš in se na¬
selil kot odvetnik v Ljubljani. Tudi on je bil podjeten
ter sta skupaj z bratom prevzela zgradbo Južne želez¬
nice od Ljubljane dalje črez močvirje. Tu so morali
navoziti na tisoče vozov kamenja, kar se je vse po¬
grezalo v blato; preostal pa je lep dobiček. Doktor se
je seznanil z edino hčerjo nekega Maurerja, ki je imel
nekaj premogovih jam v Trbovljah. Dokler ni bilo že¬
leznice, imele so te jame malo vrednosti, a ko je Južna
železnica tekla po savski dolini, so silno poskočile v
ceni. Dr. Pongratz, ki se je oženil z Maurerjevo hčerjo.

120

je ustanovil Trboveljsko delniško družbo, ki je v last
prevzela Maurerjeve jame, seveda za ne majhno ceno,
govorilo se je o milijonu gld.

Pozneje sta oba Pongratza se pečala z želez¬
niškimi podjetji in na Dunaju imela svojo pisarno.
Mislila sta zgraditi progo Knittelfeld-Zaprešič in tu
sem jaz imel priliko, ž njima stopiti v dogovor. Opo¬
zarjal sem, da bi ta proga naj šla skozi Šmarje, kar
pa se ni dalo izpeljati. Trasirali so jo črez Spodnji
Dravograd, Slovenji Gradec, Vitanje, Konjice, in dalje
po dolini za lipoglavskim predorom v Slatino in po
Sotli v Zaprešič. Ta projekt se ni izpeljal, ker je vmes
prišel borzni polom 1. 1873. Šmarčani pa so naposled
vendar le leta 1903. dobili železnico.

Dr. Pongratz je kupil graščino polzelsko v Sa¬
vinjski dolini in Dornavo pri Ptuju, pa poslednja leta
svojega življenja ni mogel uživati ploda svojega na¬
pornega dela. Že ko sem jaz še bil v Sl. Bistrici, je
navadno, kadar je prišel obiskat svoje starše, tožil o
glavobolu. Ta bolezen se je čedalje hujšala, da je
silno trpel, dokler se mu ni duh čisto omračil. Zdrav¬
niki so sodili, da mu raste bula v možganih, za kar
ni nobene pomoči. Smrt ga je nazadnje rešila vseh
bolečin.

Izmed hčerk, katere je imel Pongratz, se je naj¬
starejša omožila s trgovcem Stigerjem v Slovenski
Bistrici, druga z doktorjem W. v Mariboru, gospa Al¬
bina ali pravzaprav Adela, o kateri sem že govoril,
je tudi bila Pongratzova. Ko jo je snubil adjunkt R.,
dejal je stari gospod:

„Hat dieser Mensch ein Gliick, bekommt eine
Pongratz zur Frau!“ Adjunkt R. je tudi vedel ceniti
to srečo in bil v vsem pokoren sluga svoje žene in
svojega tasta.

121

Hčer Pavlino pa je poročil Fritz Kaltenegger, fi¬
nančni prokurator v Ljubljani, pozneje od 1 . 1877 . do
188.1. deželni glavar kranjski in glavni steber kranj¬
skega nemštva. —

To družbo sem torej zapustil, ko sem se nekega
majniškega dne popoldne odpeljal iz Slovenske Bistrice
Oziral sem se nazaj na mestece, v katerem sem pre¬
živel osem in pol leta, prav burno dobo, oziral se po
zelenem Pohorju in skoro mi je bilo žal, da zapuščam
te lepe idilske kraje. Toda voz je drdral naprej,
slonel sem sam v njem in spominjal sem se Uhlan-
dove pesmi:

„So mufi ich denn die Stadt verlassen,

Wo ich gelebt so lange Zeit.

Einsam zieh ich meiner Strafien,

Es gibt mir Niemand das Geleit."

Saj res, nihče me ni spremljal, nihče se ni jokal
za menoj. Prav mračne misli so me mučile. Bil sem
36 let star in znova mi je bilo začeti boj za vsakdanji
kruh kot privatnemu zdravniku brez gotove plače, v
kraju, o katerem je bilo znano, da tamošnje ljudstvo
ni premožno. Toda misel, da sem zdaj popolnoma
prost in da mi ni treba imeti nobenih obzirov v mojem
delovanju za narod, me je obodrila. In ko sem iz po-
ličanskega grabna se pripeljal na vrh Peščice, odkoder
se odpira prekrasen razgled po zelenih dolinah, gosto
obraslih holmih, vmes po čednih vaseh, belih cer¬
kvah, belih poslopjih sredi vinogradov, in je bilo vse
obsijano od zahajajočega solnca, so izginile vse skrbi,
radost mi je širila prsi in zapel sem:

„In to je slovenska zemlja,
Na Slovenskem dom je moj.

122

V ŠMARJU.

Res idilski kraj! Majhen trg s kakimi 15 ali 20
hišami sredi zelenja, nad trgom farna cerkev z žup¬
niščem in šolo, kaplanija pa stoji med drugimi hišami
v trgu ob cesti, katera se vije po klancu navzgor mimo
Skazovega posestva do največjega poslopja šmarskega
c. kr. sodisča. S hriba nad trgom se blešči znana ro¬
marska cerkev sv. Roka, ki vsako leto o sv. Rok
privabi na tisoče romarjev, Slovencev in Hrvato v .
Šmarski okraj je silno ljudnat, vse polno je kočarjev,
večinoma revnih. Tu je v tistem času takorekoč vlado;
veleposestnik Franc Skaza,  ki je po očetu bil pode¬
doval lepo premoženje in tudi priženil obilno doto.
Bil je ljubezniv, dobrosrčen človek, po vsem okraju
priljubljen, pritem iskren narodnjak, pripravljen k
vsakim žrtvam za narodno stvar. Ž njim sem se bil
seznanil v Mariboru, kamor je večkrat zahajal. Tom¬
šič  je bil njegov osebni prijatelj in ga nagovarjal, da
bi se lotil ustanovitve nove tiskarne v Mariboru.

Skaza je od Tomšiča zvedel, da jaz nameravam
Sl. Bistrico zapustiti in me je začel vabiti v Šmarje.
Tam je bil neki kirurg, že bolj postaren mož, in Skaza
je menil, da bom, ker v vsem okraju ni zdravnika,
imel dober zaslužek. Odločil sem se torej za Šmarje.
In preden sem še tam bil, so me izvolili v okrajni za-
stop in celo za načelnika.

V narodnem oziru je res prijetno bilo v Šmarju,
ker ni bilo nasprotnikov, še celo med uradniki ne, a
to sem precej videl, da z zdravniško prakso si še to¬
liko ne bom mogel zaslužiti, da bi samega sebe pre¬
živih Pa oddahnil sem se vsaj od neprestanih politič¬
nih bojev in dnevi so mirno tekli naprej. Moral sem
se pa spet baviti z lastno lekarno, ker tam ni javne,
in spet pripravljati zdravila in mazila, čemur sem se

123

bii že popolnoma odvadil. Na Ponikvi sem imel pri—
j' 'Ija Davorina Trstenjaka,  s katerim sva se po-
g< 'torna obiskovala.

Izprevidel sem kmalu, da niti tu ne bode ob-
st uka; tudi sem si želel večjega področja. Moje misli
i ; želje so letele v Ljubljano in v tej misli so me po-
1 . vali vsi moji prijatelji. Toda preseliti se v Ljubljano
D-’! privaten, praktičen zdravnik, ko so ljudje v meni
1: videli bolj politikarja, nego zdravnika, to mi je de-
1 'o nemalo preglavice in dolgo se nisem mogel od-
i čiti. Naposled se svoji usodi nisem mogel ustavljati,

: me je gnala naprej iz mirnega zakotja v naše

,:a.vno mesto k novim bojem in podvojenim skrbem.

Ko sem se pa tisti večer pripeljal v Šmarje, so
me že čakali Skaza in drugi Šmarčani in praznovali
smo prav veselo moj prihod.

Kmalu potem je Potočki  razpustil državni zbor
in vse deželne zbore razen češkega in pričela se je
agitacija za nove volitve.

PRI DAVORINU TRSTENJAKU. SLOMŠEKOV
ROJSTNI DOM.

Prva pot, ko sem se utaboril v Šmarju, bila je
k Davorinu na Ponikvo. Šel sem peš, ker se vozna
cesta iz Šmarja v Ponikvo daleč naokolo vije in je
vrhutega takrat bila tako slaba, da bi bil voz gotovo
v blatu obtičal. Bližnjica pa vodi po gričih gori in doli, tu
po gozdu, tam med travniki in njivami; vmes so tudi
vinogradi, ki v toplih letih dajejo pitno vino. Ponikva
leži na holmu nad dolinico, v kateri izvira potoček, ki
pa kmalu spet ponikne v zemljo; odtod ime kraju.

Ponikva je čedna vas, katere se pa od železnice
vidi le nekaj hiš. Glavna poslopja so cerkev, župnišče
in šola. Župnišče je štirioglata hiša z enim nad-

124

stropjem; pri tleh so prostori za družino, kuhinjo,
shrambe, v prvem nadstropju pa velika jedilnica in
več sob za stanovanje.

Ko me Davorin zagleda, se nasmehne:

„Jože, ti? Torej si se res spravil v Šmarje? Ko
bi mene bil vprašal, ne bi ti bil svetoval.“

„Usoda! Usoda!“

„Eh, kaj usoda! Beži no! Človek ima svojo
prosto voljo; tudi ti jo imaš, včasih še pretrmasto."

Šla sva v njegovo sobo, v kateri so bile ob steni
omare s knjigami, na mizi pa je bilo vse polno pisa¬
rij in knjig. Začela sva se pogovarjati o političnem
položaju in čudil sem se njegovim jasnim nazorom o
avstrijski politiki, ki noče priznati, da je edina
njena zanesljiva moč v slovanskih narodih. Trstenjak
je bil osebno znan z vodjo kabinetne pisarne Brau¬
nom, s katerim sta si dopisovala, in tako je marsikaj
pozvedel, kar se je godilo za kulisami. Sploh je imel
obširno korespondenco; le žal, da pisem ni shranjeval,
sam pa tudi ni spisaval kakega dnevnika in tako so
ž njim v grob šli marsikateri za slovensko zgodovino
zanimivi podatki.

Govorila sva o slovenskih razmerah, o Tomšiču
in Jurčiču. Posebno prvega je kot spretnega žurnalista
imel zelo v čislih, pa tudi Tomšič se je v dvomljivih
in kočljivih slučajih vselej obrnil za svet do Davorina.
Ta je svaril njega in mene, da naj postopamo previdno,
ker sva itak že na sumu, da sva liberalca.

Pogovor o slovstvu, zlasti o leposlovju, se je
dotikal Stritarja in njegovega „Zvona“, ki je tisto leto
začel izhajati, pa ga je Stritar koncem leta ustavil in
šele 1. 1876. zopet nadaljeval. Grajal je nezdravo
svetobolje, katero bi posebno nam Slovencem škodljivo
bilo, ker smo itak že premalo aktivni. Ko bi Stritar,
kakor vse kaže z izdavanjem lista prenehal, potem bi

SLOMŠEKOV ROJSTNI DOM.

126

se on lotil leposlovnega lista, seveda le, ko bi bila
gotova slovenska tiskarna. Sodelavcev bi morda že
dobil, ker je znan z vsemi slovenskimi pisatelji. Leta
1872. je res začel izdavatj „Zoro“, katere najplodo-
vitejši sodelavec je bil on sam, dokler lista ni odda!
prof. Janku Pajku.

Po kosilu sem si hotel ogledati Slomšekov
rojstni dom. Šla sva navzdol in kmalu sva bila pri
hiši, v kateri se je rodil mož, ki tudi, ko je zavzel
škofovski sedež, ni zatajil svojega naroda, temuč se ga
je oklenil s še gorkejšo ljubeznijo. Dunajski vladi seveda
to ni bilo všeč in naslova ekscelence mu niso dali, zato
pa ostane ovekovečen v spominu svojih hvaležnih Slo¬
vencev.

Hiša je zidana v kmetskem slogu in stoji nekoliko
od potoka, ob katerem stoji majhen mlin. Vsa zemljišča
naokolo, travniki, njive, gozd pripadajo k Slomše-
kovemu veleposestvu.

Ko sva stopila v sobo, kjer se je rodil Slomšek*
vzdihnil je Davorin:

„Oh, Slomšek, Slomšek! Zdaj šele čutimo nje¬
govo izgubo, ko sedi na njegovem mestu ljubljenec Nem¬
cev. In Slomšekov blagi duh gine tudi pri duhovnikih.“

Trstenjak sicer ni bil Slomšekov učenec, ker je
bogoslovje v Gradcu dovršil, pa je kot profesor na
mariborski gimnaziji od 1. 1856. do 1861. pogostoma
imel priliko s Slomšekom govoriti, česar se je zmerom
rad spominjal.

Na povratku me vpraša:

„Vendar ne misliš ostati v Šmarju ?“

„Ne mislim."

„In kam pa?“

„Menda v Ljubljano."

»Kaj, v Ljubljano?"

127

In začel mi je slikati ljubljanske razmere, ki so
mu bile predobro znane, in moral sem mu obljubiti,
da si bom stvar poprej dobro še premislil. Leta 1872.
pa, ko sem se res preselil, mi je pisal tisto originalno
pismo, ki sem ga priobčil v drugem delu.

Spominsko ploščo na Slomšekovem domu je
Trstenjak dal vzidati na pročelju hiše, da se prav lepo
vidi Iz  železniškega vlaka. Slomšekova rodbina pa se
je naveličala kmetovati in 1. 1905. so prodali vse po¬
sestvo. Prišlo je vendar v narodne roke, ki bodo ču¬
vale, da se ohrani spominska plošča na tej za Slo¬
vence tako imenitni hiši.

Trstenjak me je spremljal blizu pol pota do
Šmarja in ko sva se ločila, bil sem dosti mirnejši, ker
sem vedel, da imam v bližini odkritosrčnega prija¬
telja, h kateremu se lahko zatekam ob dnevih skrbi
in dvomov.

VOLITVE V DEŽELNI ZBOR ŠTAJERSKI L. 1870.

Ker smo pričakovali razpust deželnih zborov, smo
že 24. aprila sklicali neki volilni shod v Žalcu pri
Celju. Šlo je namreč zato, da bi dr. Dominkuša in
mene kandidirali v zanesljivem celjskem okraju, kajti
na mariborski okraj se ni bilo zanašati, občna želja
pa je bila, da bi jaz in Dominkuš spet prišla v de¬
želni zbor. V Žalec je prišlo kakih 100 volivcev in
sklenili smo: 1. Za vsak volilni okraj se voli volilni

odbor; 2. za ves slovenski Štajer se voli centralni od¬
bor s sedežem v Mariboru; 3. centralni odbor naj šteje
11 udov; 4. dr. Vošnjak  se pooblasti, da naprosi
dr. B1 e i w e i s a, naj skliče v Ljubljano shod vseh
slovenskih zastopnikov in voditeljev. Ker se je govo¬
rilo, da bo Potočki  poklical voditelje raznih narodov

128

in strank na pogovor, želel je ta zbor, da se k temu
shodu povabita tudi Herman in dr. Vošnjak.

Volitve so bile razpisane za kmetske občine na
dan 23. junija, za mesta in trge na dan 27. junija.

Shod v Mariboru, na katerem so bili zbrani ro¬
doljubi iz vse Spodnje Štajerske, je bil 17. maja iri
skoval ta-le program:

„1. Slovenske terjatve v državopravnem pomenu:

1. Zedinjenje vseh Slovencev  je naša
poglavitna težnja; dežele, v katerih živimo, niso pravne
osebe nasproti našemu narodu, ampak narod je mo¬
ralna oseba, ki kot takšna nikoli ne more izgubiti
svoje osebne pravice do državnega pravnega življenja
veni  avstrijski kronovini;

2. terjamo, da se nemudoma vpelje za Slovence
raba slovenskega jezika v vseh javnih vladnih, dežel¬
nih, cerkvenih in šolskih zadevah; obenem pripozna-
vamo enake pravice vsem drugim narodom;

3. v prospeh pravosodja terjamo že zdaj višjo
deželno sodnijo za vse Slovence s sedežem v Ljubljani;

4. ker po dozdanjih izkušnjah večina štajerskega
zbora zgoraj navedenim terjatvam ne bode prijazna,
hočemo delati v zvezi in sporazumljenju z drugimi av¬
strijskimi federalisti;

5. slovenski narod, želeč, da se naša država pre-
osnuje na federališki podlagi, priznava samo vojaške,
finančne in trgovinske zadeve za skupne;

6. vse druge zadeve spadajo v oblast deželnih
zborov.

II. Terjatve v cerkvenem  oziru:

1. Slovenci nimamo nič proti temu, da drugover-
niki, ki uživajo popolno versko svobodo, imajo z nami
enake državljanske pravice; toda kot katoličani terjamo,
da tudi katoliška cerkev vse svoje notranje zadeve
samostalno uravnava;

%

129

2. ker je vse na tem ležeče, da se naša šolska
mladina vzreja v krščanskem duhu, želimo, da se
šolska postava še enkrat presodi in tako popravi, da
se v samostalni organizaciji šole tudi katoliški cerkvi
primeren vpliv pri nadzorovanju šol odloči;

3. cerkveno premoženje je, kakor vsako drugo,
nedotakljivo.

III. Terjatve v drugih splošnih zadevah:

1. Društva za napredek obrtstvo, splošno omiko
itd. naj se po potrebi tudi iz deželnega zaklada pod¬
pirajo ;

2. napredek v obrtstvu je le mogoč, ako se iz
deželnega zaklada več stori za uravnavanje naših rek,
za napravo in ohranitev dobrih cest itd.;

3. hočemo, da se varno pazi pri osnovi novega
katastra, da ne bodemo preveč obloženi z davki. Ob
enem želimo, da se pri tej priliki naše zemljiščne
knjige tako uredijo, da pridejo v popolno soglasje z
novim katastrom in da se potem vsled tega realni
kredit bolj okrepča."

Trideset let in več je preteklo od te dobe, ko
smo ta program poslali med svet, a kako malo se je
izpolnilo glede naše enakopravnosti!

Centralni volilni odbor v Mariboru je naposled
postavil in razglasil naslednje kandidate za kmetske
občine: za Celje dr. Dom in k uš a in mene, za Ma¬
ribor dr. Janka Sernca in dr. Fr. Radeja,  za
Ljutomer I. Kukovca,  za Ptuj M. Hermana,  za
Slovenji Gradec pl. K. Adam  o vi  č a, graščaka v Ve¬
lenju; za mestne skupine: za celjsko dr. K. Ipavic  a f
odvetnika v Mariboru, za ptujsko dr. Ivana Gršaka,
koncipienta v Ptuju.

Za kmetske občine smo si bili v svesti zmage
razen v mariborskem okraju. Na ta okraj so Nemci in

9

130

naši odpadniki koncentrirali vso svojo agitacijo in v
tem okraju se je vršil oni zverski napad nahujskane
in pijane druhali na naša dva kandidata, ki ostane v
večno sramoto Nemcem in njihovim zaslepljenim pri¬
vržencem.

Nasprotna kandidata sta bila tisti upokojeni stot¬
nik Seidl, ki je zmagal proti Dominkušu, surovež prvevrste,
in oni Fric Brandstetter, bivši učitelj na kadetni šoli,
ki se je vedel prikupiti vdovi grofinji Oršičevi, lastnici
graščine Radvanje pri Mariboru, da se je ž njim omo¬
žila. Jezik je ta človek res imel namazan in beseda
mu je tekla iz ust kakor mlinsko kolo. Pa nobeden
teh dveh ni doživel srečne starosti. Pri naslednjih vo¬
litvah sta oba propadla. Seidl  je potem bil tajnik pri
okrajnem zastopu, dokler je mogel še to delo oprav¬
ljati, naposled pa je v bedi umrl.

Brandstetter  pa je bil od državnega zbora
1. 1874. oddan sodniji, ker je bil zatožen zaradi po¬
narejanja podpisov na mnogih menicah. Pa kakor je
bil zmerom komedijant, je še takrat, ko ga je sodnik
z žandarmi iskal na gradu njegove žene, da bi ga
aretiral, fingiral poizkušen samomor. Ustrelil je proti
sebi z revolverjem, pa tako, da se ni ranil. Bil je ob¬
sojen na dve in pol leta ječe in ko je to kazen pre¬
stal v Karlovški jetniščnici v Gradcu, bil je prava nad¬
loga za vse svoje prejšnje znance in prijatelje, okolo
katerih je vedno beračil. Nazadnje je prav beraško
životaril na Dunaju in od kapi, ki ga je zadela, hrom
in slep je v obupnosti si segel po življenju. Našli so
ga 1. 1905. neko jutro obešenega v njegovi sobi.

Leta 1870. in še nekaj let pozneje — Maribor¬
čani so ga 1. 1873. izvolili celo v državni zbor — je
pa bil na vrhuncu svoje moči in slave. V moji veselo¬
igri „Pene“, ki se je igrala v Ljubljani, je on glavni
vitez, zraven njega neki dr. in profesor Neminar,

131

. ki je tudi strašil in sleparil po Spodnjem Štajerskem.
Ta Neminar, ki sem ga osebno poznal, je bil nekaj
let odgojitelj pri grofu Taaffeju. To mu je pomagalo,
da ga je Conrad potrdil za docenta na univerzi v
Inomostu in ga kmalu potem imenoval za izrednega
profesorja matematike. Toda Neminar, namesto da bi
predaval na vseučilišču, vzel je dopust in se spustil v
špekulacije, najprej po Češkem, kjer se je zanimal za
nove železnice ter jih dajal trasirati, seveda na stroške
lahkovernih ljudi. Daši je bil, kakor se je pozneje
zvedelo, rojen nekje na kmetih na Moravskem, nami-
gaval je skrivnostno, da je visokega rodu in da zaradi
tega ima tako velik vpliv. S Češkega je prišel na
Dunaj in tu prav po kavalirsko živel v enem prvih
hotelov. Tu mu je prišlo na misel, da bi po zgledu
Alpinske družbe, ki je združila vse fužine za železo,
tudi on združil vse fužine za baker in med (mesing).
Ker so pri Slovenski Bistrici neke že prav stare take
fužine, mi je lastnik, s katerim sem bil znan, pisal na
Dunaj in me vprašal, ali poznam prof. Neminarja. Jaz
sem potem pozvedel, kje stanuje in ga obiskal. Spre¬
mil me je potem v tisto lesenjačo, v kateri je zboro¬
val takrat državni zbor. Med potom mi je pravil, da
izdeluje načrt, kako bi . se amortizirali vsi državni
dolgovi. Stvar mi ni dopadala in zdelo se mi je, da
mož ni. reelen. Poslanec dr. Roser, ki me je videl
ž njim hoditi, me je svaril, češ, da ta človek je prav
navaden slepar. Odslej ga nisem več videl. Slišal
sem pa, da je dr. Radeja  v Mariboru, ki je imel
neke cinkove jame, osleparil za podpis na menici, ki
jo je potem Radej moral izplačati. Ker je zanemarjal
svojo profesorsko službo, so ga morali odstaviti in
odtlej je sleparil po svetu, dokler ga niso zaprli za¬
voljo neke goljufije. In nazadnje „verdorben, gestorben“.
In tako, če človek dolgo živi, marsikaj doživi in

9 *

132

vidi v svojo tolažbo, da poštenje najdalje trpi in da
sleparstvo navadno že v tem življenju najde zasluženo
kazen.

NAPAD V NOVI VASI. DR. FRANC RADEJ.

Seidl in Brandstetter in vsi njihovi privrženci so
hujskali nevedno ljudstvo in kjer so le mogli, izzivali
škandale. Najhujše pa seje zgodilo v Novi vasi  pri
Slovenski Bistrici 19. junija. Naj se tu v večni spomin
zapiše, kako je divjala najeta druhal delavcev proti
Slovencem in njihovim voditeljem. Ker me takrat ni
bilo več v Slovenski Bistrici, povem, kako so mi po¬
zneje pri shodu navzočni možje popisali zverski ta
napad.

Dr. Sernec in dr. Radej  sta sklicala volilni
shod v Novo vas, ki je kake četrt ure od mesta od¬
daljena.

Dr. Franc Radej,  ki se ne sme zamenjati z
notarjem Francem Ratejem*  v Slovenski Bistrici,
bil je rojen v breškem okraju. Pravoslovne študije je
izvršil v Gradcu, in ko so se ustanovili notariati, bil
je imenovan za notarja v Mariboru. Ko sem se jaz
1. 1861. naselil v Slovenski Bistrici, bil je že notar in
zahajal v narodne kroge. Jaz sem se ž njim seznanil v
čitalnici mariborski.

Pri volitvah 1867. leta je bil že med glavnimi
agitatorji za našo stran in kakor sem že povedal, ko
sem govoril o takratni mariborski volitvi, je on s svojim
odličnim nastopanjem kot .predsednik volilne komisije
odločil zmago za nas. Leta 1870. smo ga pregovorili,
da je on sam kandidiral, česar ni rad storil. Takrat
smo propadli v Mariboru, a 1. 1876. ko so spet bile
volitve, je prodrl in je bil potem imenovan za na-

Glej „Popravke“.

133

mestnika de¬
želnega gla¬
varja, kar je
ostal skozi
dvoje zaseda¬
nje. Potem ni
več kandidiral.
V poslednjih
letih življenja
se mu je duh
omračil. Dol¬
žili so ga raz¬
nih nerednosti
v pisarni; bil
je suspendiran
in bil celo v
preiskavi; pa
zaradi doka¬
zane dušne
bolezni je bil
oproščen. L.

Dr. FRANC RADEJ. 1902. je umrl.

Oženjen je bil
s hčerjo ne¬
kega generala in ž njo imel sedem sinov, med temi
jih je šest vstopilo v vojaški stan, vsi so pa bili
nemško vzgojeni. To stori nemška mati; zato je pač
Dežmann jo dobro zadel, ko je slovenskim dijakom
zabičeval, da si naj le Slovenke volijo za žene.

Ko sta se tisti dan Sernec in Radej pripeljala iz
Maribora v Slovensko Bistrico, sta tu zvedela, da se
pripravlja napad na njuno zborovanje. Ker je slučajno
bil v mestu komisar mariborskega okrajnega glavarstva,
neki Korber, mu kandidata to naznanita in zahtevata,
da poskrbi za javni red in pošlje žandarme na lice

134

mesta, kar je tudi obljubil storiti. V Zgornji Bistrici
so fužine za baker, katere je bil neki z Avstrijskega pri¬
seljen Sternberger pred mnogimi leti kupil in razširil
tako, da je v tem času imel že nad 60 delavcev. Na
te delavce, med katerimi je bilo nekaj nemških, drugi
pa so bili nezavedni, za pijačo k vsakemu izgredu
pripravljeni domačini, so se spravili agitatorji in jih z
dovoljenjem in pritrditvijo fužinskega lastnika tirali v
Novo vas. Njihov komandant je bil neki zadolžen po¬
sestnik Soršak iz Črešnjice, znan nemškutarski agitator,
prav tisti, ki je proti meni se zagnal pri mariborski
volitvi.

Komisar Korber je spremljal kandidata do Nove
vasi in prišla sta tudi dva žandarma. Sernec in Radej
sta stala pred vhodom v hišo, v kateri so se zbirali
slovenski volivci. Zdaj se je približala cela tropa de¬
lavcev, vsi z gorjačami v rokah in zahtevali so, da se
tudi puste v hišo k shodu. Komisar jim je naznanil,
da je shod le za kmetske volivce, nekateri kmetje pa
so stali pri vratih, da zabranijo vhod. Zdaj udari eden
razgrajačev kmeta z gorjačo, drugi pa mahne po
dr. Serncu, da je padel na tla, in nastalo je grozno
vpitje. Sernca branijo kmetje in ga hitro črez prag
spravijo v hišo, kamor tudi Radej in drugi kmetje
zbeže ter vrata zaprejo in zapahnejo. Divjaki zunaj so
po vsej sili izkušali prodreti v hišo, bili po vratih,
razbijali okna in kričali: „Pobijmo jih!“

Dr. Sernec mi je pozneje pravil, da je pograbil
sekiro, ki jo je videl v kuhinji, postavil se k vratom,
da bi v slučaju, ko bi vrata polomili, mahal po na-
padavcih, ako bi tudi koga ubil.

In komisar in žandarma? — Komisar je zbežal,
ko se je začel škandal, žandarma pa sta ob strani
stala in gledala, namesto da bi zabranila take javne

135

izgrede. Bog ve, kaj bi se bilo še zgodilo, ko bi nekdo
ne bil raznesel glasu, da se.bližajo huzarji mir napravljat.

Tisti komisar Korber je bil pravo duševno revče;
brez vseh pravniških študij je prilezel do komisariata,
kar je takrat o pomanjkovanju usposobljenih prosivcev
še bilo mogoče. Nepoznajoč postav bil je pri vsakem
nenavadnem slučaju v zadregi, kaj bi ukrenil. Kot
komična oseba nastopa tudi v romanu »Pobratimi".
Umrl je kot penzionist v Slov. Gradcu.

Pa tudi tisti Soršak ni doživel srečnih dni. Za¬
pletenemu v razne pravde in obsojenemu zaradi krive
prisege se mu je prav slabo godilo ob koncu njego¬
vega življenja; edini sin pa, tudi hud razgrajač, se je
obesil.

VOLITVE 23. JUNIJA.

Pred volitvami je centralni narodni volilni odbor
v Mariboru izdal obširen oklic, na katerem je bilo
podpisanih več sto volivcev; med njimi nas je bilo s
kandidati vred 16 posvetnih doktorjev, 4 pa so bili
doktorji teologije: iz Celja takrat edini narodni doktor
Kočevar, iz Maribora dr. Dominkuš, dr. Ipavic, dr. Radej,
dr. Prelog, dr. Sernec, dr. Zarnik, dr. Orozel, dr. Srebre,
iz Št. Lenarta dr. Čuček, iz Ptuja dr. Ploj, dr. Geršak,
iz Brežic dr. Razlag in dr. Mencinger, dr. Ipavic iz
Šent Jurja in jaz iz Šmarja; doktorji teologije pa
dr. Klemenčič v Ljutomeru, dr. Lavoslav Gregorec,
dr. Ulaga in dr. Lipold.

V Celju je bil protikandidat neki profesor Vrečko,
ki se je pa pisal Wretschko in je s svojim odpad-
ništvom pozneje srečno dosegel službo dež. šolskega
nadzornika ter prideljen bil naučnemu ministrstvu,
Okrajni glavar mu je dovolil govoriti v volilni dvorani
pred volitvijo. Kvasil je skoro celo uro, pa ni naredil

136

nobenega vtisa. Jaz sem ga zavrnil v kratkih besedah
in volitev se je potem mirno vršila. Izvoljena sva bila
dr. Dominkuš s 155, jaz s 186 glasovi.

Pri tej volitvi sem se seznanil s takratnim celj¬
skim vikarjem Jurijem Bezenšekom.  Ker so volilni
možje celjske okolice proti nam glasovali, vprašal sem
ga, ali je še tako malo zbujena narodna zavest v oko¬
lici. Odgovoril mi je, da je šele malo časa tam, a če
dalje časa ostane, potrudil se bo ljudstvo spraviti na
pravo pot. In res se je potrudil in tudi dosegel, da se
je okolica otresla verig celjskih mogotcev in zdaj je
celjska okolica zanesljiva narodna trdnjava. Bezenšek
pa je hude boje imel s celjskim županom Necker-
mannom, ki ga je hotel po vsej sili odpraviti iz Celja,
kar se mu pa ni posrečilo. Bezenšek je pozneje dobil
čadramsko župnijo, kjer je s svojo nenavadno eneržijo
postavil novo cerkev, eno najkrasnejših na Spodnjem
Štajerskem, in kjer se še neustrašeno bori tudi za
narodne pravice.

V ptujskem okraju je bil izvoljen M. Herman,
v Ljutomeru I. Kukovec,  v Slovenjem Gradcu
pl. Adamovi  č. Njega sva, dr. Z a r n i k in jaz, preden
smo določili kandidature, poiskala na velenjski graščini
in ga pregovorila, da se je dal kandidirati na naš
program. Držal se ga je tudi zvesto do svoje prerane
smrti.

V Mariboru smo, kakor smo naprej vedeli, pro¬
padli in propadli smo tam še tudi pri prvih direktnih
volitvah v državni zbor 1. 1873. Šele pri deželnozbor-
skih volitvah i. 1876. smo si tudi ta okraj priborili.

Za breški okraj smo kandidirali prejšnjega po¬
slanca Alojzija Lenčka,  toda duhovniki so želeli
dekana F. Kosarja  v Kozjem in Lenček je v po¬
slednjem trenotku v prid Kosarju odstopil, ki je bil
potem tudi izvoljen.

137

Izgubili smo torej mariborski okraj in s tem oba
sedeža v državnem zboru, ker so Nemci iz naše sku¬
pine volili Seidla in Brandstetterja. Pri direktnih vo¬
le! vah bi bili vsaj dva poslanca imeli v državnem zboru
in vendar smo se z ozirom na tisti megleni federa¬
lni ki program in na Čehe trdovratno branili direktnih
volitev in 1. 1873., ko je bila postava že sklenjena v
c: lavnem zboru, smo povsod nabirali podpise za
prošnjo na cesarja, da naj ne potrdi tega zakona.

V mestnih skupinah smo povsod propadli; saj je
vsa birokracija šla v ogenj zoper nas.

Lepe uspehe so pa po nemškem Štajerskem do¬
segli konservativci, ki so skoro v vseh kmetskih sku¬
pinah vrgli liberalne kandidate, tako da smo imeli v
kmetski skupini Slovenci s konservativci vred večino
in vsled tega skupaj eno mesto v deželnem odboru.

VOLITVE NA KRANJSKEM IN V DRUGIH
SLOVENSKIH POKRAJINAH.

Volitve na Kranjskem so se pričele dne 24. ju¬
nija, katerega dne so volile kmetske občine. Rado¬
vedni smo bili posebno na izid v trebanjskem okraju.
Slovenija v Ljubljani ni hotela namreč kandidirati
dr. Zarnika,  ki je dozdaj zastopal ta okraj; ljub¬
ljanskim prvakom ni bil po godu, ker se je upal imeti
in izrekati svoje lastno mnenje, medtem ko so drugi,
imenujem le dr. P o k 1 u k a r j a, se slepo pokorili
dr. B 1 e i w e i s u in dr. Costi.  Slovenija je progla¬
sila proti dr. Zarniku dr. Tomana  za kandidata.
Toman pa, ki je bil na Dunaju še bolan, se je odpo¬
vedal in zdaj si ni upala Slovenija postaviti drugega
kandidata, dr. Zarnika pa vendar ni hotela priporočati.

Pri volitvi je Zarnik  dobil največ glasov,
namreč 119, župnik Tavčar 103, grof Barbo 101 glas.

138

Sicer so tudi v vseh drugih kmetskih skupinah zma¬
gali narodni kandidatje.

Slabeje je šlo v mestih 28. junija. Propadli smo
v Ljubljani, kjer je uradništvo že bilo popolnoma
organizirano proti narodni stranki. Propadli smo tudi
v Tržiču in Kočevju. Vendar je narodna stranka v dež.
zboru imela 23 poslancev, nasprotniki 14.

Isti dan so bile tudi na Koroškem  volitve v
kmetskih skupinah. Trdnjava, katere predsednik je bil
Albin P o z n i k, podpredsednik Anton Š a j n i k,
tajnik Ferdo Vigele,  je kandidirala za velikovški
okraj dr. P a v 1 i č a in Antona Kušarja,  župana v
Černečah, za celovški okraj Kristjana Trampuša,
župana na Hombergu, za zilski okraj Andreja
Einspielerja.  Propadli so v vseh okrajih. Ravno
tako slabo je šlo v Istri,  kjer so skoro povsod La-
honi zmagali, le v poreškem okraju sta bila izvoljena
narodna kandidata Rubeš in Marot. Za goriški
deželni zbor pa so bili povsod v slovenskih krajih
izvoljeni narodni kandidati, tako da je bilo potem 11
slovenskih in 11 italijanskih poslancev in je deželni
glavar odločeval večino.

FRANCOSKO-PRUSKA VOJSKA.

Volitve so torej bile končane, le na Češkem,
kjer je deželni zbor šele mesca avgusta bil razpuščen,
so se vršile pozneje in tam je vlada pritiskala na
veleposestvo, da bi Čehom odvzela večino. Toda vsa
pozornost se je zdaj obrnila na veliko svetovno tra¬
gedijo, v kateri je bila poražena poprej vselej zma¬
govita Francija in z uzurpiranega prestola pahnjen
Napoleon III.

Že mesca junija se je govorilo, da so nastale
neke homatije med Prusijo in Francijo. Pruski kralj

139

Vilhelm je hotel na španski prestol vsiliti nekega
hohenzollernskega princa, čeravno se je Napoleon
ustavljal. Sredi julija je že bil položaj tako napet,
da smo vsak dan pričakovali napoved vojske.
Tomšič,  ki nikoli ni zakrival svojega demokratskega
mišljenja, je pisal v „Narodu“:

„To je gotovo, da pri vsej tej zadevi ne gre za
nobene koristi človečanstva ali kateregakoli oddelka člo¬
veškega društva, ampak za d i n a s t i č n e interese, narodi
pa mirno gledajo, kako bodo dinasti kri in premoženje
tratili v prospeh svojih rodbinskih namenov". Zadel
je s temi besedami v črno, šlo je hohenzollernskemu
rodu za to, da svojo dinastijo spravi na nemški
cesarski prestol, Napoleonu pa tudi za to, da svojo
dinastijo na Francoskem utrdi. Seveda narodom se o
taki priliki govori o narodni časti, s to frazo se
hujskajo na nasprotnika in se pripravljajo k temu, da
žrtvujejo kri in premoženje.

Ko so prvi streli poknili, pač nismo mislili, da
bo Francija tako grozovito poražena. Sicer smo želeli
Napoleonu, ki je bil Avstrijo in Rusijo brez povoda
napadel in obema državama mnogo zla prizadel, da
bi bil premagan, tudi kot zatiravec vsakega svo¬
bodnega gibanja, Prusija pa naj bi zmagala, da bi s
tem prvaštvo dobila v nemških deželah in bi enkrat
za vselej minilo naše avstrijske državnike, vtikati se v
nemške zadeve. Pa nazadnje, ko je Prusija tako ne¬
pričakovano zmagovito napredovala, nam to ni bilo
po godu, ker smo vedeli, da bo posledica pruskih
zmag nemški šovinizem v Avstriji.

Vsak dan smo napeto čakali na poročila z
bojišča, a čitali smo zmerom le o pruskih zmagah,
dokler ni naposled pri Sedanu 2. septembra se mo¬
rala vdati vsa tam nakopičena francoska armada z
Napoleonom vred.

140

DEŽELNI ZBORI.

Koncem avgusta so bili sklicani deželni zbori
razen češkega. V štajerskem deželnem zboru nas je
bilo le 6 slovenskih poslancev, vendar smo s konser¬
vativnimi Nemci, s katerimi smo precej stopili v tes¬
nejšo zvezo, imeli večino v kmetski skupini. Mi smo
nasvetovali, da se naj Herman  voli v deželni odbor
in konservativci so bili s tem zadovoljni, saj so po¬
znali Hermana kot neustrašenega zagovornika kon¬
servativnih načel. Slovenci smo prav veseli bili, da
smo vendar enkrat dobili svojega zastopnika v de¬
želnem odboru. Herman je po volitvi prosil justično
ministrstvo, da mu naj dovoli dopust za čas od-
borništva, ker se je moral v Gradec preseliti. Vlada
pa je zahtevala, da resignira na svojo službo in le v
to privolila, da spet dobi službo okrajnega sodnika,
če ne bo več odbornik. Zdaj pa se vsakemu uradniku
v takem slučaju dovoljuje dopust s polno plačo.

Takoj v drugi zborovi seji je Herman  predlagal
adreso do cesarja, a predlog je bil od večine od¬
klonjen, dasi ga je Herman prav mirno in temeljito
utemljeval.

In zdaj sva se spet usedla s Hermanom in
skovala interpelacijo do vlade zaradi enakopravnosti
v uradu in šolah. Glede gimnazij v Mariboru, Celju
in Ptuju sva se sklicevala na spomenico, katero so
štirje mariborski slovenski profesorji izročili naučnemu
ministrstvu. O tej spomenici bom še govoril. Vprašali
smo vlado, ali hoče

1. pri vseh sodnijskih in političnih uradih slo¬
venske Štajerske vpeljati slovenščino kot uradni jezik,

2. v Mariboru ustanoviti samostalno
nižjo gimnazijo  s slov. učnim jezikom, na
gimnaziji v Celju vpeljati slovenščino kot učni jezik

141

in skrbeti, da postane tudi na realni gimnaziji v
Ptuju slovenščina učni jezik,

3. učni črtež mariborske učiteljske pripravnice
tako izpremeniti, da postane slovenščina učni jezik in
da se bodo pripravniki urili in vadili v slovenski
šob',

4. v Ljubljani ustanoviti pravniško akademijo s
slov. učnim jezikom.

Od teh naših terjatev se je tekom poznejših
trideset let toliko uresničilo, da smo dobili v Celju
nižjo slovensko gimnazijo, v Mariboru slovenske pa¬
ralelke na nižji gimnaziji, pa na obeh se prav malo
predmetov poučuje slovensko. Tudi na mariborski pri¬
pravnici je le pri malo predmetih slovenščina učni jezik.

Na interpelacijo je v zadnji seji 3. sept. od¬
govoril namestnik Kiibek, kakor smo vajeni bili in
smo še vajeni slišati iz ust vladnih zastopnikov, kjer
gre za pravice slovenskih narodov:

„V dolžnost si štejem odgovoriti ne samo na
vprašanja, temuč tudi na uvodne opombe interpelantov.
Obdolžitve so se slišale, katere bi težko na vago pa¬
dale, ako bi bile resnične. Ali jaz moram povedati,
da ni vladi nikdar na znanje prišlo, da sodnije slo¬
venskih vlog ne sprejemajo, ali da na slovenske vloge
nemško odgovarjajo. Trditev, da so v slovenskih
okrajih uradniki, ki slovensko ne znajo, je čisto
neresnična. Ker manjka slovenskih uradnikov, mora
vlada za narastaj skrbeti in skrbi tako, da nemške
pomožne uradnike v slov. okraje pošilja, da se slo¬
venskega jezika nauče. Pri vseh uradih se nemško in
slovensko uraduje, torej se . ni pritoževati. Kar se tiče
druge točke, šol, obžalujem, da na razpolago ležeči
statistični podatki o šolskem pouku interpelanta ne
podpirajo." Potem našteva, koliko Slovencev na mari¬
borski in celjski gimnaziji se je že učilo z odliko.

142

Slovenska narodnost, da ni bila torej noben zadržek
do srečnega resultata. Glede na to in pa ker večji del
profesorjev zna slovensko in glede na dejstvo, da se
slovenski jezik v šoli dovolj goji, ni vzroka, da bi se
v tem oziru kaj izpremenilo v učilnicah.

Baron Kiibek,  še mlad mož, je bil tisto leto
imenovan za namestnika. Vse se je čudilo njegovi
nagli karieri. Njegov brat se je v Jadranskem morju
potopil z neko ladjo, ko je moral, tako se je govorilo,
po najvišjem ukazu odpluti, dasi je bil na morju silen
vihar. In to je bil povod, da so se ozirali na Kiibeka,
ki je potem blizu 30 let vladal na Štajerskem. Ko je
naposled šel v pokoj, mu je cesar podaril neko vilo
blizu Gradca. Nam Slovencem ni bil Kiibek nikoli
prijazen, tudi se ni naučil slovenščine, dasi je imel
v kronovini dve petini Slovencev.

Do posebno važnih debat v tem zasedanju de¬
želnega zbora ni prišlo, ker so vsi deželni zbori z ozi¬
rom na francosko vojsko bili nenadoma zaključeni.

V kranjskem  deželnem zboru so bile živahne
debate o adresi do cesarja, katero je narodna večina
predložila in jo je zbor tudi sprejel. Adresa iz peresa
Svetčevega  navaja vse krivice, ki se Slovencem
glede narodne enakopravnosti v šolah in uradih gode
in izjavlja, da deželni zbor voli poslance v državni
zbor samo za to, da volijo v delegacijo in da se
udeležijo posvetovanja, ki ga zahtevajo zaradi vojnih
dogodeb denarne zadeve.

V goriškem  deželnem zboru je dr. Lavrič  v
obširno utemeljeni interpelaciji vprašal vlado,

1. ali hoče ukazati, da se ima v uradih za Slo¬
vence postavljenih precej začeti slovensko pisati in
malo po malo tako napredovati, da bode po preteku
enega leta vse uradovanje slovensko,

143

2. ali hoče vse pripraviti, da se precej začnejo
vsi predmeti v srednjih šolah v Gorici po slovensko
predavati,

3. ali hoče vlada ustanoviti slovensko vseučilišče
v Ljubljani? “

Na to interpelacijo vladni zastopnik ni odgovoril.
V dež. odbor goriški je bil dr. Lavrič  izvoljen, kar
nas je zelo razveselilo, tudi zaradi tega, ker je ta
ugledni rodoljub s tem dobil neko gmotno oporo.

Zelo zanimale so nas razmere na Češkem, kjer
je Potočki  obravnaval s češkimi voditelji — brez
posebnega uspeha. Na adreso češkega odbora je
cesar v posebnem reskriptu koncem septembra med
drugim odgovoril: „Mi smo pripravljeni vnovič ne¬

razdeljivost češkega kraljestva s pismi neprelomno za¬
gotoviti in svojemu zedinjenju z narodom češkim si¬
jajen izraz dati s kronanjem  s češko krono".
Zahteval pa je, da češki deželni zbor brez zamude
voli poslance v državni zbor. Čehi so odgovorili z
novo adreso in odklonili volitve v državni zbor, na
kar je cesar ukazal, da se volitve direktno vrše. Pri
volitvah je v veleposestvu vlada pritiskala in dosegla,
da Čehi niso imeli več večine. Oddano je bilo enako
število glasov za nemške in češke kandidate in so
potem nemški kandidati bili izvoljeni po žrebu;
nemški kandidati so šli v državni zbor, češki deklaranti
so pa ostali doma. In cesar se ni dal kronati s
češko krono.

SPOMENICA MARIBORSKIH SLOVENSKIH
PROFESORJEV.

Na mariborski gimnaziji so takrat bili nameščeni
štirje slovenski  profesorji, kateri po svoji
značajnosti in neustrašenosti zaslužijo, da se njih

144

imena ohranijo v slovenski zgodovini. Bili so: Jan.
Maj c iger*  Janko Pajk,  Josip Šuman  in Fr.
Žagar.

Spomenico je sestavil Šuman, vsi štirje so jo
podpisali in poslali naučnemu ministrstvu. Ker je pre¬
obširna, da bi jo tukaj mogel celo priobčiti, dasi bi
zaslužila ohranjena biti Slovencem v vsem obsegu,
navesti hočem iz nje le glavne misli.

V uvodu povdarjajo profesorji, da se kot av¬
strijski državljani in državni služabniki, kot odgojitelji
in kot udje slovenskega naroda čutijo prisiljeni na¬
ravnost povedati svoje misli. Po sedanji osnovi, po
kateri je nemški jezik izključno učni jezik, bi mo¬
rala vsa mladina biti nemške narodnosti ali vsaj
nemščine toliko zmožna, da bi mogla popolnoma
urneti znanstvene nauke. Na mariborski gimnaziji pa
je mnogo več Slovencev, ko Nemcev in je na novo do¬
hajajoča slovenska mladina nemščine tako malo vešča,
da pogosto ne razume najnavadnejšega nauka uči¬
teljevega. Taka protinaravna učna osnova rodi nenaravne
nasledke.

»Izkušnja je polna dokazov za to, da mora inte-
lektuelne dušne moči učencev neizmerno moriti in
ovirati, ako tega ne razumejo, kar se jim razklada.
Kako more učenec samostojno soditi in sklepati o
stvareh, katerih niti kot premis ni razumel, ker ni je¬
zika razumel? Koliko tega, kar je slovenski dečko od
svojih prvih let sem videl in spoznal v naravi in v
svojem lastnem dušnem življenju in kar je znal v
svojem materinskem jeziku tudi izraževati, se mora po¬
gubiti in nerabljivo postati za njegovo nadaljnje
izobraževanje!

‘Profesor Majciger, neomahljiv in neustrašen narodnjak,
je imel pri Ciril-Metodovi slavnosti v Mariboru 1. 1863.
slavnostni govor.

145

DečKu seživozdravi in gorki vzduh njegove mladosti
naenkrat odtegne in nov svet praznih, njemu ne¬
razumljivih besed, katerih v svojem duhu nikjer ne
more privezati na že razumljeno, se mu na mesto prvih,
sbdkih sanj življenja s silo zamenja! Deček se po¬
ste vi tako na prvotno stopnjo duševnega razvoja;
oblastno v drug svet jezika in mišljenja presajen,
mora v drugič pootročiti se!“ Zares zlate besede,
kakor takrat, še tudi zdaj bridko veljavne za naše po-
nemčevalnice, od schulvereinskih šol pričenši do
srednjih šol, na katerih se, če se tudi zovejo slovenske,
večina predmetov nemško uči.

Spomenica, ko je temeljito opisala kvar takega
pouka za mladino in njen značaj, nadaljuje:

„Ne smemo pri tej priliki, ko pedagogične in
didaktične pomanjkljivosti sedanjih učilnih naprav
omenjamo, zamolčati velikega kvara, ki izvira
iz tako osnovanih šol za celoto slovenskega na¬
roda. Jasno je, da od učilišč, ki izkušajo le po nem¬
škem učnem jeziku izobraženost med narodom po¬
speševati, ni pričakovati prevelikega vpliva na večino
in celoto prebivavstva, ki je samo slovenščine zmožno.
Kajti oni, ki se v njih izobrazijo, ne morejo zaklada
svojega še tako bogatega znanja drugače govorečim
v delež dati. In vendar ne more biti v državi šolam
pred vsem drug namen nego ta, državljanom v naj-
obilnejši in najrazširnejši meri podajati omike. Gledaje
s tega stališča izpolnjujejo sredi slovenskega jezikov¬
nega ozemlja ustanovljene nemške gimnazije svojo na¬
logo le v najmanjši meri“.

Potem spomenica izpodbija znane ugovore, da
manjka učiteljev in učnih knjig in predlaga:

„V Mariboru  naj se ustanovi slovenska
nižja gimnazija.  Ta naj bi bila samostojna  in
čisto neodvisna od sedanje gimnazije. Naravnost se

10

146

moramo izrekati proti paralelnim  razredom kot
polovičarskim naredbam. Učni jezik za vse
razrede in predmete bi moral biti slovenski, nemščini
pa bi se moralo odločiti nekaj ur več, kakor zdaj ..

»Podpisani se nadejajo, da bodo slavno ministr¬
stvo pri razsojevanju naših nasvetov gotovo vodila le na¬
čela pedagogične vednosti, državne blaginje in pra¬
vega avstrijskega domoljubja, ki vse dežele in narode
obsega z isto ljubeznijo in skrbnostjo, in podajamo to
iz najčistejšega prepričanja in najčistejših nagibov iz¬
virajočo spomenico sl. ministrstvu, ki jo naj milostivo
in primerno presodi in uvaži.“

O naivni fantasti, ki ste pričakovali, da bode mi¬
nister Stremayr se dal voditi od načel pedagogične
vednosti! In ko bi on bil res tako nepristranski, tega
ne bi dopuščali Nemci, ki so ga spravili na ministr¬
ski sedež. Spomenica je šla v koš, dva izmed podpi-
sancev, prof. Pajk in Šuman  sta morala naslednje
leto v pregnanstvo. To je bilo tisto uvaževanje načel,
na katere so se sklicavali slovenski profesorji. Postala
sta oba mučenika za narodno idejo, pa usoda jima je
bila vendar toliko mila, da sta se oba mogla vrniti v
domovino, in Šuman  je celo postal deželni šolski
nadzornik, nekaka nagrada za bridke ure, ki jih je
moral daleč od domovine preživeti.

SLOVENSKE DOCENTURE NA GRAŠKI UNI¬
VERZI.

To leto nam je prineslo nekaj nepričakovano ve¬
selega, košček našega narodnega programa, a tudi ta
malenkost je bila neka fata morgana, ki se še do zdaj
ni uresničila. V državni proračun je namreč s cesar¬
jevim dovoljenjem bilo postavljenih 3000 gld. za tri
docenture s slov. učnim jezikom na pravni fakulteti

147

graške univerze. Precej, ko smo to brali, smo bili jako
skeptični, ker je šlo le za docenture, ki se vsak dan
lahko odpravijo, ne pa za profesorska mesta. Torej ni
bilo pričakovati, da bi se kdo oglasil za take službe,
ki so od danes do jutri. Vendar so se oglasili trije
kompetenti: prof. I. Kranjc,  ki so mu 1. 1900. vzi¬
dali spominsko ploščo na njegovem rojstnem domu v
Šaleški dolini, dr. Ivan Geršak,  sedaj (1904) notar v
Ormožu, in neki dr. Ribič,  ki meni ni znan. Pričako¬
vali smo, da s 1. oktobrom začno slovenska preda¬
vanja, ker smo se zanašali na to, da je dotična svota
prišla v proračun po cesarjevem dovoljenju, čeprav
državni zbor še ni bil sklepal o proračunu. In morda
bi se to bilo zgodilo, ko bi se že takrat vlada bila opi¬
rala na tisti slaboglasni paragraf 14. ustave, kateri je
pozneje prišel v tako veljavo, da vladi ni treba prav¬
zaprav nobenega državnega zbora. Takrat so ministri
res še bili rahločutni ustavoverci, posebno pa, kadar
bi morali Slovanom kaj dovoliti.

Že koncem avgusta sva z dr. Dominkušem šla
k ministru Stremayrju, ki se je kot deželni poslanec
mudil v Gradcu. Zahvaljevala sva se mu, da je v pro¬
račun postavil znesek za tri stolice slovenske, in mu
razložila želje, kako se naj primerno oddajo te stolice.
Potem sva poudarjala potrebo slovenskih srednjih šol
in navajala nedostatke na mariborskem učiteljišču, kj
je čisto nemško. Minister je prav vljudno poslušal in
se razgovarjal o naših slovenskih zadevah. Nazadnje
je naglašal, da ima vlada resno voljo, poskrbeti, da se
bodo tudi v istini izvrševale vse postavne določbe, ki
govore o narodni enakopravnosti.

A kako je isti minister na Dunaju koncem sep¬
tembra odgovoril slovenskemu drž. poslancu v tej reči!
Eden kompetentov, menda dr. Geršak,  ki bi bil vendar
rad izvedel, pri čem da je, obrnil se je do drž. po-

10 *

148

slanca Svete  a, ker štajerski Slovenci niso imeli v
zboru po poslednjih volitvah nobenega zastopnik ■.
Svetec  je odgovoril, da sicer s svojega stališča ne
more ničesar storiti v tej zadevi, ker so Kranjci, ki
zahtevajo polno svoje vseučilišče v Ljubljani, naspro
niki graških stolic. Toda iz vljudnosti do kompetenta
šel je k ministru Stremayrju. In ta mu je rekel, da se
letos še ne morejo odpreti slovenske stolice v Grade
ker drž. zbor še ni dovolil proračuna za to leto. S tem
je bila stvar odložena „ad calendas graecas".

Tomšič  je v svojem opravičenem gnevu vz¬
kliknil v „Narodu“: „Koliko časa bodo še gg. ministri
ničemurili s cesarjevim imenom in s slovenskim na¬
rodom!" Ko bi Tomšič še živel, bi bil leto za letom
skozi poznejših petintrideset let moral ponavljati
tisto vprašanje, ki je še dandanašnji tako aktuelno,
kakor je bilo takrat.

„SLOV. NAROD" IN TISKARNA.

Tudi v tem letu si „Slov. Narod" še ni toliko
opomogel, pa bi stal na lastnih nogah. Imel je kakih
700 naročnikov, pa med njimi ne malo takih, ki so
prav neredno plačevali ali tudi vso naročnino dolžni
ostajali. Naznanil je bila sicer polna poslednja stran,
pa največ je bilo tistih lekarniških, ki zavzemajo dosti
prostora, plačujejo se pa slabo. Torej smo morali iz¬
terjati, kar je še kdo dolžen bil na tistih deležih po
250 gld., ki smo jih podpisali 1. 1868.

Zato smo zdaj na vse pretege se potrudili, da
dobimo koncesijo za lastno tiskarno, za katere usta¬
novitev smo upali dobiti potrebni kapital. Dne 6. marca
smo sklicali v Celje zaupen shod, na katerem smo
sklenili, da ustanovimo v Mariboru delniško društvo
»Narodna tiskarna" in podpisali smo 10.000 gld..

149

delnic. Ta dan je pravzaprav rojstni dan »Narodne

tiskarne 0 .

Preden pa bi pravila bila izgotovljena, od vlade
potrjena in bi bilo dovolj delnic oddanih, bi še bilo
preteklo' poldrugo leto; a s tiskarno nismo mogli tako
dolgo čakati, in zdaj so se našli trije rodoljubi, ki so
ko r komanditno društvo ustanovili tiskarno s to namero,
da jo pozneje delniško društvo prevzame. Njim smo
tudi izročili „Slov. Narod“, ustanovnih stroškov pa
nismo nazaj zahtevali, ostali so in suspenso za bo¬
dočo »Narodno tiskarno", toda vsak od nas je bil
pripravljen, svoj del žrtvovati, ker se nismo nadejali,
da bi list kedaj bil tako trden, da bi jih mogel vrniti,
in res ti ustanovni stroški nikoli niso bili povrnjeni.

Ti trije rodoljubi, ki so nas rešili iz zadrege, so
bili Franc Rapoc,  notarski koncipient v Mariboru, že
omenjeni Franc Skaza  v Šmarju in trgovec Hugo
Tanšič,  tudi v Šmarju.

Izmed teh je pač zaslužil, da se ga spominjam v
posebnem poglavju,

FRANC RAPOC.

V Viktringhofski ulici v Mariboru stoji stara,
sloveča gostilna Rapočevih. Franc Rapoc pa je bil
rojen 28. marca 1842 pri sv. Petru. Latinske šole je
dovršil v Mariboru, pravništvo pa na Dunaju in po
končanih študijah je vstopil za koncipienta pri dr. Do-
minkušu 1. 1868. To leto sem ga vselej videl v na¬
rodnih krogih, kadar sem se pripeljal v Maribor. Bil
je mirne narave in je že takrat slovel zavoljo svojega
finančnega talenta. Ker sem jaz na to stran od na¬
rave slabo obdarovan, mi je imponiral s svojo varč¬
nostjo in natančnostjo v denarnih rečeh. Pravili so
mi, da je že na Dunaju, kakor kak bankir, posojeval

J 50

dijakom majhne zneske, pa strogo zahteval, da so mu
jih vračali ob določenem času. Zase pa je živel takrat
in tudi pozneje zmerom prav skromno. Tudi meni je
enkrat posodil 100 gld. in zahteval za to dolžno pismo.
Črez nekaj let sem mu vrnil to posojilo in zahtev
dolžno pismo nazaj. Nasmejal se mi je:

„Veš kaj? Tisto tvoje dolžno pismo sem takoj
raztrgal, ker sem mislil, da mi nikoli ne boš vrnil tega
zneska.

„Škoda, da sem ga vrnil," se pošalim.

„Ni ne škoda. Bo šlo za narodne namene, če ne
zdaj, pa po moji smrti."

Bil je takrat že oženjen, pa brez otrok, in je več¬
krat pravil in se posvetoval z mojim bratom o dija¬
ških ustanovah, ki jih misli napraviti.

L. 1869. se je močno trudil in marljivo agitiral,
da bi dr. Dominkuš bil izvoljen, kar se pa ni po¬
srečilo. S Tomšičem  sta bila dobra prijatelja in ta
ga je nagovarjal, da se naj loti ustanovitve tiskarne.
Ker ni bilo upati, da se kmalu ustanovi delniško dru¬
štvo, lastne tiskarne za list pa je bilo neobhodno
treba, je Rapoc stopil v zvezo s Skazo, ki je imel
takrat na razpolago potrebni fond, in s Tanšičem.
Tomšič pa- je vložil prošnjo za tiskarniško koncesijo.
Namestnik Kiibek je prošnjo poslal mariborskemu
mestnemu odboru, ki je z večino glasov zanikal po¬
trebo druge tiskarne v Mariboru. Vendar namestništvo
se ni oziralo na izrek in koncem oktobra je Tomšič
dobil koncesijo za novo tiskarno.

Komanditno društvo „Skaza, Rapoc, Tanšič" je brž
naročilo stroje, črke in kar je treba za tiskarno, in te¬
kom 1. 1871. prevzelo tudi „Slov. Narod". S tem smo
bili rešeni glavne skrbi, da nismo bili več odvisni od
nemškega tiskarja, ki bi nam bil lahko vsak dan od¬
povedal tiskanje lista. Misel pa, ustanoviti delniško

151

društvo, ni zaspala in ravno Rapoc se je najbolj trudil
s tem, da je nabiral delničarje po vsem Slovenskem;
toda o tem bom govoril pozneje.

Rapoc  je bil 1. 1873. imenovan za notarja v
Šoštanju, torej v mojem rojstnem kraju, in tu sva se
videla parkrat vsako leto, kadar sem se pripeljal domov
na obisk. Zdravja ni bil prav trdnega; že v mladih
letih si je želodec bil pokvaril in večkrat mi je tožil
o slabostih. Pa da bo umrl v najlepši moški dobi, tega
. i nisem mislil. Sicer je pa tudi preveč grešil proti
svojemu zdravju. Nekoč sem se po zimi peljal v po¬
briti kočiji iz Celja v Šoštanj. Dohitim odprt voziček
z enim konjem in na vozu je v kožuh zavit ves zmrzel
sedel Rapoc. Oštel sem ga, da si ne privošči boljšega
vozila, ko vendar vsak ve, da je dovolj petičen. Izgo¬
varjal se je, da ima zmerom tega voznika, ker se mora
dostikrat voziti v Maribor.

Leta 1882. je resno zbolel in ostal v Mariboru,
da bi se tam ozdravil, toda 28. maja 1882 je umrl.
Po njegovi smrti se je našla oporoka, v kateri je volil
precejšnji del svojega premoženja za dijaške usta¬
nove.  Imenoval je kuratorij štirih gospodov, da dolo¬
čijo, kakšne ustanove naj se narede. Ti štirje smo bili:
dr. Jernej Glančnik in dr. F. Dominkuš v Mariboru,
moj brat Mihael in jaz.

Ko se je končala zapuščinska obravnava, poka¬
zalo se je, da je za ustanove ostal fond nad 30 tisoč
gold., h katerim se bo po smrti vdove Rapočeve še
dodalo 10 tisoč. Kuratorij se je sešel v Mariboru in
določil, da se naj ustanova imenuje: „Rapočeva

dijaška ustanova."  Iz obresti se dele ustanove po
150 gold. na leto obiskovavcem višjih šol, in sicer
vsako leto. Ker za štajerske Slovence skoraj ni no¬
benih ustanov, si je Rapoc  res ovekovečil svoje

152

ime med nami in se bodo še potomci hvaležno njega
spominjali.

In tudi jaz se ga rad spominjam kot zaneslji¬
vega, delavnega rodoljuba in osebnega prijatelja, s ka¬
terim si nikoli nisva bila navskriž v nobeni stvari. Imel
je celo toliko zaupanja do mene, da me je mislil po¬
staviti za izvršitelja oporoke, in šele potem, ko je opo¬
zorjen bil, da jaz v Ljubljani stanujoč ne bi mogel se
tega lotiti in bi moral itak vse kakemu odvetniku iz¬
ročiti, imenoval je dr. Glančnika.

Če vse to pomislim, zdi se mi, da mu v življenju
nisem dovolj odkrito kazal, kako zelo ga čislam. Pa
takšni smo. Imaš prijatelja ali če že ne prijatelja, vsaj
dobrega znanca, ki ga poznaš kot poštenjaka, da se
nanj smeš zanašati. In srečata se na ulici ali kje dru¬
gje, postojita, pozdravita se, izgovorita par navadnih
fraz: Kako se ti godi? Kaj delaš?" itd., roki si stisneta
in vsak gre spet svojo pot in vsak misli svoje misli,
to je, o sebi in svojih poslih. Prijatelj pa, ki si ga
srečal, ima morda na srcu kaj, kar ga skeli, kako skrb,
ki ga teži, in rad bi ti bil razodel svoje težave, pa vi¬
del je tvoj malomarni pogled in spoznal je, da se ti
mudi naprej. To mu je zaprlo usta in nosil je dalje
svojo skrb, ki bi mu jo ti lahko bil, če ne odvzel, vsaj
olajšal s sočutno besedo. In tudi ti, kolikokrat si bil
potreben tolažbe in sočutja in bi ga bil našel pri pri¬
jatelju, pa si bil preveč ponosen ali te je bilo sram
odkrivati mu svoje težave.

„Odpri srce!“ nam kliče naš pesnik, da, odpri
svoje srce in drugi bodo tebi odkrivali svoja srca, bodi
sočuten in našel boš sočutja. Moderno je pri nekaterih
sedanjih pisateljih in takšni že tudi med nami silijo na
površje, da zasmehujejo vsako blago delo, da podti¬
kajo vsakemu človeku podle, samopašne namene, da
z nekim demonskim veseljem vlačijo na dan podlosti,

153

ki jih izvršujejo pogubljene, nad seboj in svetom obu-
pavše osebe. Pa to ne bo motilo nepristranskega, ob-
ivnega opazovavca človeštva in človeške zgodovine.
Človeštvo gre naprej  po potu splošne omike
š humanizma, gre neprestano naprej do cilja, ki mu
ga je Večni odkazal.

DR. L. TOMAN.

Odkar je dr. Toman bil v dobrem gmotnem po¬
ložaju, nastopal je spet energičneje v državnem zboru.
Pri debati o državnem proračunu za 1. 1870. je sicer
z drugimi slovanskimi poslanci in s Poljaki vred gla¬
soval za proračun, da se državni stroj na kvar celoti ne
ustavi. Toda poudarjal je, da je prešel čas, ko smo Slovani
se žrtvovali za tuje koristi, da temu ministrstvu ne
bode krajcarja več dovolil ter da Slovani nimamo no¬
benih dobrot od Nemcev, ako se to dobrota ne imenuje,
da smo za nemške interese kri prelivali in se dajali
potujčevati.

Dne 12. aprila je bil dr. Toman v avdienci pri
cesarju in mu je razložil položaj Slovencev, njih
težnje in želje ter priporočal zvesto slovensko ljud¬
stvo cesarjevi milosti in ljubezni. Cesar je poslanca in
njegovo razlaganje sprejel z veliko prijaznostjo in rekel,
da je njegova volja, naj se začne in izvrši splošno
sporazumljenje med vsemi narodi. O tem je Toman
pripovedoval na kolodvoru v Mariboru, ko se je
13. aprila skozi peljal v Ljubljano in so ga pričakali
brzojavno o njegovem prihodu obveščeni nekateri
mariborski Slovenci, med njimi Tomšič  in dr.
Zarnik.

O tem je zvedel Levstik in zakrožil je stihe:

154

Tam v Mariboru na kolodvoru
Narodni Štajerci, vrli možje,

K Tomanu v skok so pritekli.

Kaj možaki so mu rekli,

Krščena duša ne ve.

Ko je bil v državnem zboru odklonjen predlog,
da naj bi se vsa ustava pregledala in popravila, je
dr. Toman  silil na izstop iz državnega zbora, pa takrat
za to ni dobil večine med slovenskimi poslanci; ven-
dar so pozneje res izstopili s Poljaki vred.

Koncem maja smo zvedeli z Dunaja, da je dr,
Toman hudo zbolel; vnela se mu je bila oprsna mrena
(pleuritis). Po privatnih poročilih se je bilo bati naj¬
hujšega. Mesca junija mu je sicer malo odleglo in
dal se je prepeljati z Dunaja na deželo v Rodaun.
Odtod je pisal dr. Bleiweisu  menda eno poslednjih
svojih pisem: „Jaz sem še zmeraj v postelji. V pon-
deljek 4. julija so me ležečega iz Beča sem prepeljali
in zdaj me lepše dni na zrak nosijo; ali moja moč,
moje zdravje se neče prav vrniti nazaj. Če bode šlo
redno, bodem v D/a ali 2 mescih šele mogel „mirno“
po „ravnem“ hoditi. To je resnica o moji bolezni, ne
pa druge čenčarije dunajskih časnikov, ki me enkrat
za „izgubljenega“, enkrat za zdravega oznanjujejo.“
(„Nov.“)

Njegova nada, da bo v poldrugem mescu spet
po ravnem hoditi mogel, ni se uresničila. Dne 16. av¬
gusta je izdihnil svojo blago dušo. Dne 18. je „Slov.
Narod“ naznanil to vse Slovence pretresujočo vest na
prvi strani z naslednjimi besedami iz peresa Tomši¬
čevega :

„Z Dunaja nam dohaja poročilo, da je umrl na¬
šega naroda slavni zagovornik dr. Lovro Toman.
Od skrajnega do skrajnega konca naše domovine ter
povsod, kjer katero srce bije ljubezni za našo doma-

155

čijo, bode ta vest žalost in togo razprostirala. Kaj je
našemu zatiranemu narodu skozi dve desetini let
Toman bil, kaj je zanj storil, to samo je danes Slo¬
vencem pred očmi! Z ognjem mladeniške ljubezni se
je oklenil milega doma; ta ljubezen ga je spremljala
do zadnjega dihljaja, to ljubezen mu bo narod vračal
z večno hvaležnostjo! In dokler se bode govoril jezik
naših mater, dokler zadnja iskra domo- in rodoljubja
v slovenskih prsih naših potomcev ne ugasne, ne iz¬
gine slavilni spomin na enega prvih narodnih borivcev
slovenskega roda.“

Telesne ostanke dr. Tomana so prepeljali v Ljub¬
ljano in odtod v Kamno Gorico, kjer zdaj počivajo v
rakvi ob cerkvici na griču. Kar je zmerom srčno želel,
da bi se kedaj vozil po Gorenjski železnici, tega ni
učakal, ker železnica še ni bila dodelana in se je šele
pozimi izročila prometu.

Leta 1887. se je" „Pisateljsko podporno društvo"
tudi dr. Tomana spominjalo. Napravili smo 3. julija
veliko slavnost v Kamni Gorici, kjer se je vzidala
spominska plošča na rojstnem domu Tomanovem in
položil krasen venec na njegov grob.

Ko sem spisal dramo „Doktor Dragan", sem pač
imel pred očmi dr. Tomana. In njemu veljajo besede,
ki jih v drami govori njegov bivši učitelj:

„Živelo bode, kar si dobrega storil za svoj narod;
živele bodo pesmi tvoje in še pozni rodovi se bodo
spominjali pesnika, ki je vzbudil narod svoj v novo
življenje. Ko bodo že davno pozabljene zmote tvoje,
ako so res bile zmote, prepevala bode mladež tvoje
rodoljubne pesmi in se oduševljala za vse lepo in
dobro." —•

In tako se je zgodilo in Tomanovo ime ostane
proslavljeno v Slovencih.

To leto, ki nam je vzelo Tomana, je bil

156

DR. GREGOR KREK

imenovan za izrednega profesorja na graški univerzi.
Nisem ga poprej osebno poznal, dasi mi je njegovo
ime bilo znano kot pesnika epopeje „Na sveti večer".

Ko sem prišel k deželnemu zboru v Gradec, sem
ga obiskal in tudi v poznejših letih, kadar sem se
mudil v Gradcu; kazal mi je svojo res bogato knjiž¬
nico, ki ga je več tisočakov stala in pravil o svoji
imenitni knjigi: „Einleitung in die slavische Literatur-
geschichte“. Prva izdaja je bila kmalu razprodana, isto-
tako druga močno pomnožena. V Ljubljani, kjer se je
1. 1904. naselil po upokojitvi, mi je pravil, da ga za¬
ložnik nagovarja, naj bi priredil tretjo izdajo, pa on
da se noče več lotiti tega dela in da hoče tu mirno
uživati svojo pokojnino.

»Dokler.ne bomo obhajali tvoje sedemdesetlet¬
nice", sem dostavil.

„To še ne bo tako kmalu, šele v petih letih",
odvrnil je smehljaje.

Ni je dočakal, kakor je upal. Umrl je že 1. 1905.

RAZNI DOGODKI L. 1870.

V notranji politiki čedalje večja zmešnjava, novi
ministri, a stari poti birokratsko-centrališki, Slovanom
protivni!

Taborovanje  se je v tem letu nadaljevalo.
Sklicali so se tabori in bili povsod obiskani od mnogotisoč-
ne množice ljudstva naKranjskem  v Cerknici in Vipavi,
na Koroškem  v Bistrici in Zopračah — na obeh
je govoril dr. Zarnik — v Istri  v Kubedu in na
Štajerskem  pri Kapeli, kjer je med drugimi govor¬
niki nastopil tudi profesor Š u m a n ter s tem za slo¬
venskega profesorja pogumnim korakom si nakopal še
hujše nasprotovanje vlade.

157

V tem letu je moj brat Mihael bil postajni na¬
čelnik v Zagrebu, kjer je takrat vladal baron Rauch
kakor pravi turški paša. Mesca avgusta, ko se je škof
Strossmayer pripeljal v Zagreb in so ga tam pričako¬
vale razne deputacije, je brat proti volji hrvatske vlade
pustil na peron vse deputacije in ko se je vlak pri¬
peljal, odprl je za Strossmayerja dvorni salon. Vsled
tega je Rauch zahteval od Južne železnice, da brata
odstrani. Ker se vodstvo železnice ni hotelo puliti z

Levstik
je na Dunaju
začel izdajati
šaljiv list z na¬
slovom „Pav-
liha“ z izvrst¬
nimi karikatu¬
rami znanega
umetnika
Kliča. V enem
prvih listov je
bil prav po
življenju zadet
Brandstet-
t e r s Sloven¬
cem v pesti,
ki ga misli po¬
hrustati. O
nesrečni kari¬
katuri na dr.
Zarnika  je
„Narod“ izre¬
kel ostro grajo
in s tem poko¬
pal „Pavliho“.

Dr. GREGOR KREK.

158

Rauchom, poklicalo je brata na Dunaj in mu pri di¬
rekciji dalo še boljše mesto.

1. decembra je bil v Ljubljani shod slovenskih,
hrvatskih in srbskih rodoljubov, ki so spet skovali
skupen program jugoslovanske zveze.

V Šmarju  sem se dobro imel, da bi le do¬
hodki ne bili tako pičli. K sreči sem pri vinogradu
imel še precej dobro trgatev in še nekaj starega vina
v sodih. Kadar mi je zmanjkalo drobiža, sem prodal
kak sod vina, da sem imel za živež. Ustanovil sem
politično društvo »Naprej", katero je priredilo par
shodov z veselicami. Imeli smo tudi pevski zbor, da
nas je kratkočasil ob dolgih zimskih večerih.

IV.

LETO 1871.

V tem letu se je prikazala neka zarja, po ka¬
teri smo upali, da tudi avstrijskim Slovanom in po¬
sebej še Cehom in Slovencem zasijejo solnčnejši dnevi,
a naši upi so splavali po vodi in nastopila je osem¬
letna doba neusmiljenega tlačenja. Grof Hohenwart,
ki je imel dobro premišljen načrt, Avstrijo okrepčati
po enaki pravičnosti za vse narode, moral je po
kratkem vladanju odstopiti, ker so to zahtevali Nemci
in Madžari, in nadaljeval se je stari nemško-birokrat-
ski sistem pod krinko ustavoverstva. Ni ga bilo več¬
jega sleparstva in hinavstva, ko to vedno trobljenje po
svetu, da le Nemci varujejo ustavo, da le oni so libe¬
ralni in naprednjaški, mi Slovani pa nazadnjaki, re¬
akcionarji, hrepeneči po absolutizmu. Govorilo se je
neprenehoma o ustavi, pa ona se je le v toliko v
poštev jemala, v kolikor je vladnim nemškim krogom

159

bilo po volji. Vse te točke ustave, ki so bile ugodne
tudi za druge narode, n. pr. člen 19. o narodni enako¬
pravnosti, ali pravica shajanja, so bile za nas le na
papirju in zastonj smo se Slovenci nanje sklicavali.

V svetovni zgodovini se je to leto končalo s tra¬
gedijo, po kateri je Francija bila pahnjena s prvega
mesta v takozvanem evropskem koncertu velevlasti in
je njeno mesto zavzelo novo hohenzollernsko nemško
cesarstvo. Francija se je sicer iznebila Napoleonove
agresivne dinastije, pa je po tem porazu bila tako
oslabljena, da je dve desetletji morala delati, preden se
je spet toliko okrepčala, da je prišla do veljave, in to
šele od tedaj, ko je z Rusijo sklenila tako zvano dvo-
zvezo proti trozvezi, Nemčiji, Avstriji in Italiji, katero
je Bismarck tako premeteno bil skrpal. Nemci so iz
Francije odnesli pet milijard frankov vojne odškodnine,
pa kakor se je pozneje pokazalo je to bogastvo iz¬
ginilo, kakor rosa na solncu. Francozi so si pa po
svoji pridnosti in varčnosti kmalu spet tako opomogli,
da so zdaj spet med najbogatejšimi narodi na svetu.

Najimenitnejši dogodek v notranji politiki je bilo
4. februarja izvršeno imenovanje novega ministrstva,
kateremu je na čelu stal

GROF HOHENWART.

Ko je „Wiener Zeitung“ 6. februarja objavila
cesarska pisma z dne 4. februarja, s katerimi so bili
imenovani grof Hohenwart  za ministrskega pred¬
sednika, dr. H a b i e ti n e k za justičnega, dr. Schaffle
za trgovinskega, dr. Jos. Jifeček  za naučnega in
S c h o 11 za ministra deželne brambe, zavladala je ve¬
lika osupnjenost v nemških ustavovernih krogih, kajti
do poslednjega trenutka nihče ni vedel o tem imeno¬
vanju, „Wiener Zeitung 11  pa se je to noč stavila pod

160

posebnim nadzorstvom. To je posebno peklo velike
nemške liste na Dunaju, ki so vajeni bili, vsako stvar
pri merodajnih osebah poizvedeti in razglasiti, še preden
je bila oficielno potrjena. „Neue Freie Presse" je kar
pihala od gneva, ko je drugi dan v uvodnem članku
ves svoj žolč razlivala na nove ministre, zlasti na
Habietinka in Jirečka, čigar ime je smešila, češ, da
bodo morali Nemci svoj jezik privaditi na neizrekljive
češke r e . Čutili so, da s tem ministrstvom nastopa
nova doba, Slovanom prijaznejša in s prvim dnevom
se je začel ljut boj dozdaj vladajoče stranke proti novi
vladi, dasi ta še ni objavila nobenega programa in
pravzaprav nihče ni vedel, po katerih potih bo hodila.
Grof Karl Hohenvvart  ni bil dotlej v političnem
življenju nikjer javno nastopil; bil je uradnik in kot
nadarjen mož je dospel po uradniški lestvici do de¬
želnega predsedstva na Koroškem, odkoder je bil
prestavljen v Zgornjo Avstrijo kot cesarski namestnik-

Hohenwarti so imeli na Kranjskem dve graščini,
pa eno je ministrov oče, ki se je oženil s svojo hišno,
prodal in ostala mu je le Jablanica na Notranjskem
blizu šentpeterske postaje. Ko je Hohenvvart bil imeno¬
van za ministra, je sicer »Slov. Narod“ trdil, da zna
slovensko, pa to znanje se je omejevalo na par besed,
ki jih je potreboval, kadar je prišel na svoj grad, kar
se je le malokdaj zgodilo, da je kako frazo izprego-
voril s posli ali delavci. V narodnem oziru nismo to¬
liko upanja stavili na Hohenvvarta, proti Kateremu se
je Tomšič zmerom prav skeptično izražal, kakor na
Čeha Habietinka in posebno na Jirečka, o katerem smo
kmalu zvedeli, da je zet Šafarikov in Čeh z dušo in
telesom.

O porodu tega tako nepričakovano nastopivšega
ministrstva so se širile razne govorice, pa gotovega
se ni nič vedelo. Baje je vodja cesarske pisarne,

161

državni svetnik Braun, vodil obravnave s Hohenwar-
tom. Od neke strani se je celo trdilo, da je Giskra na¬
svetoval Hohenvvarta; bolj verjetno pa je, da je to storil
grof Potočki o svojem odstopu.

In zdaj se je začelo pogajanje s Čehi, katere v dr¬
žavni zbor spraviti in pomiriti je bila glavna naloga tega
ministrstva. Čehi so naposled preveč zahtevali in ko so
bili razglašeni tako zvani fundamentalni članki, so
se združili Madžari z Nemci in mesca novembra je
bil konec Hohenwartove vlade. Na njegovo mesto pa
je stopilo pravo slovanožrsko ministrstvo Auersperg-
Lasserjevo. Da so Čehi bili takrat bolj zmerni v svojih
terjatvah, ne bi bili morali spet skozi 10 let v pasivi-
teti tratiti svoje moči in nazadnje se vendar ne prav
častno vdati Taaffeju 1. 1879. in vstopiti v državni zbor
z nekako medlo izjavo. Najhujšo škodo vsled te
češke trmoglavosti smo mi Slovenci trpeli, ker je ves
ta čas vlada nas pritiskala in 1. 1877. celo v kranj¬
skem deželnem zboru Slovence spravila v manjšino.

Pričakovali smo mnogo, prav mnogo od Hohen-
wartove vlade, dosegli pa nič. Pač, nekaj smo vendar
dobili: Schaffle je kmalu po nastopu ukazal, da se
morajo vse poštne tiskovine tiskati dvojezično, torej
tudinemško-slovensko. Slovanoma Habietinku in Jirečku
pa se nismo imeli zahvaljevati za nobeno reč, dasi
nismo zamudili vse ministre osebno poučiti o naših
težnjah in zahtevah.

Takoj po nastopu novega ministrstva sem pisal
svojim štajerskim tovarišem, da bo treba se peljati na
Dunaj. Stvar se je zavlekla, preden smo se zedinili za
dan. Naposled smo zvedeli, da nas bo minister grof
Hohenvvart 1. maja sprejel. Torej se nas je vseh šest
poslancev odpeljalo na Dunaj. Tam smo se 1. maja
dopoldne predstavili grofu Hohenwartu, ki nas je prav
prijazno sprejel. Takrat sem ga prvič videl.

li

162

Grof H oh e n wa rt je bil srednje rasti, suhoten,
z inteligentnim obrazom, obritim, le goste rdečkaste
brke je imel. Glas njegov je bil prijeten, v vsem ob¬
našanju je bil pravi državnik. Zmeren v jedi in pijači,
si je ohranil zdravje do starih let. V tem času, ko sva
bila skupaj v državnem zboru od 1. 1873. do 1885.,
torej skozi 12 let, se skoraj čisto nič ni izpremenil v
svoji vnanjosti. Govoril je v državnem zboru le malo¬
kdaj, pa vselej dobro premišljeno po konceptu, ki si
ga je poprej spisal. Razburjenega sem ga samo enkrat
videl, ko je 1. 1880. napadal bivšega ministra Herbsta,
češ, da je on kriv vseh zmešnjav v Avstriji.

Pri Hohenwartu smo se celo uro mudili. On nas
je pazljivo poslušal in nazadnje, kakor je to že na¬
vada pri ministrih, obljubil, da se bo informiral, saj
je njegova resna volja, da se pravica godi tudi nam
Slovencem. „Toda prenagliti se nič ne da.“ S tem od¬
govorom smo odšli, a takoj smo izprevideli, da za
nas Slovenec še ne bodo tako kmalu nastopili boljši
časi. Vendar smo videli vsaj dobro voljo, ne pa kakor
doslej ošabno posmehovanje in odbijanje vseh naših
upravičenih pritožeb.

Odtod smo šli k ministru Jirečku. Mislili smo,
on je Slovan, on čuti z nami in on nam bo dal srednje
šole in, če ne takoj vseučilišče v Ljubljani, vsaj slo¬
venske stolice v Gradcu. V njegovi predsobi je bilo
vse polno ljudi, deputacije, seveda češke, samo češki
govor je bil slišati. Dolgo smo čakali, preden smo
prišli na vrsto. Vstopimo; pa moram reči, da mož, ki
je stal pred nami, prav nič nam ni imponiral. Bil je
majhne, čokaste postave z glavo, za tako nizko telo
predebelo, s štirioglatim licem in debelim nosom, nad
katerim so čepeli naočniki. Začel se je pogovor. Ka¬
zalo se je, da je že nekoliko informiran. Zatrdil nam
je, da ima najboljšo voljo tudi za nas Slovence kaj

163

storiti. Odšli smo, pa Jireček v vseh 10 mescih svo-
jega vladanja ni storil ničesar za nas, niti v principi-
elnem oziru, niti pri imenovanjih. Sploh mi ta mož ni
nr. nič v prijetnem spominu. L. 1879. je tudi on z
drugimi češkimi poslanci stopil v državni zbor. V fi¬
nančnem odseku je on imel referat o srednjih šolah.
Ja sem vsako leto ponavljal resolucijo zarad usta-
nu dve slovenskih srednjih šol v Celju in Mariboru.
Jireček jih je sicer sprejemal, a da bi jih kedaj v
zboru bil zagovarjal, tega pa ne. Seveda je imel do¬
volj dela s tem, da je ustrezal češkim terjatvam, zlasti
glede češke univerze, in ni ga bila volja, Nemce še
bolj razdražiti z izpolnitvijo naših slovenskih zahtev.

Za tisti dan smo imeli dovolj obljub. Drugi dan
smo se predstavili ministru Habietinku.  Vljudni
gospod visoke rasti nas je tudi prav prijazno sprejel.
Culi smo iste fraze, da se bo že informiral. Pa preden
je po teh informacijah kaj ukrenil, je s Hohenwartom
vred šel v zasluženi pokoj, ne da bi le najmanjše
stvari storil za Slovence. Tudi on je le skrbel za Čehe,
katerim je bil zvest rojak.

Vrnili smo se domov, nič kaj zadovoljni in ve¬
seli, pa tolažilo nas je, da smo storili svojo narodno
dolžnost. Tomšič,  kateremu sem o vsem tem pravil,
je prav ostro napadal Jirečka in Habietinka, obsojal
njuno bojazljivost in članek v listu 20. maja končal s
temi besedami:

„Glejte, tako ravnata naša rojaka, iz prirojene
bojazljivosti pred Nemcem-gospodom . . . Zato mi od
Jirečka in Habietinka ne pričakujemo niti najmanjšega,
ampak v naših očeh sta le na potu in ne čudili bi se
prav nič, ko bi Hohenwart nekega lepega dne ju za¬
menjal za druge ljudi, kateri bi mu bili s svojo stano¬
vitnostjo istinita podpora . . .“

n*

164

Osem dni pozneje smo čitali v „Narodu“ pre¬
tresljivo vest o smrti Tomšičevi.

O delovanju Hohenwartovega ministrstva bo go¬
vor v poslednjih poglavjih, tu pa naj povem v kratkem
Hohenvvartovo nadaljnje delovanje na političnem polju.
Ko so 1. 1873. bile razpisane prve direktne volitve za
državni zbor, je konservativna nemška stranka želel: ,
da pride Hohenwart v državni zbor. Tudi Cehi in
Poljaki so to želeli in mu ponujali sedeže. Toda Hohen-
wart se je obrnil do dr. Bleiweisa  in ta je bil .
veseljem pripravljen ga priporočiti v kakem varnem
volilnem okraju. Naša stranka pa je še od 1. 1871.,
ko Hohenvvart prav nič ni bil storil za Slovence, bila
proti temu, da bi ga Slovenci kedaj poslali v državni
zbor. Ko so tedaj „Novice“ razglasile grofa Hohen-
warta za kandidata v notranjski kmetski skupini,
smo se mi temu ustavljali in mu nasproti postavili
dr. Razlaga.

Dr. Razlag  se je bil 1. 1869. preselil iz Brežic
v Ljubljano in bil tam sprejet med narodne prvake,
dokler ga ni 1. 1871. Hohenwart imenoval za dežel¬
nega glavarja. To ni bilo všeč dr. Blehveisu in njego¬
vim privržencem, najmanj pa dr. Costi, ki je sam ra¬
čunal na-to mesto. Celo dr. Zarnik  se je v čitalnični
restavraciji izrazil, da je to imenovanje žaljivo za
Kranjce. In dr. Razlag  je res ves ta čas, kar je bil
glavar, to je, blizu eno leto, moral se boriti z nekako
skrito opozicijo narodne stranke. Zato se tudi ni hotel
iz svojega privatnega stanovanja v Virantovi hiši pre¬
seliti v deželni dvorec, dasi je tam bilo lepo, prostorno
stanovanje za glavarja.

Vsled tega se je dr. Razlag oklenil „Sl.Naroda“
in Narodne tiskarne, katere predsednik je bil več let.
In zato se je tudi dal kandidirati na Notranjskem proti
grofu Hohenwartu in je res zmagal, a Hohenwart je

165

bil vendar le izvoljen v gorenjski kmetski skupini, kjer
je dr. Poklukar  njemu na ljubo se odpovedal kan¬
didaturi. Odslej je grof Hohenvvart, dokler je bil v
državnem zboru, vselej na Kranjskem bil izvoljen,
1. 885. celo v ljubljanskem mestu, ker smo v njem
videli glavni steber Taaffejeve vlade in voditelja tako
zva r ega železnega obroča desnice, ki je obsegal Čehe,
Poljake,- Slovence in konservativne Nemce in tvoril
večino v državnem zboru.

Hohenvvart je bil naklonjen nam Slovencem in
bii vselej pripravljen podpirati naše interpelacije in
predloge, a v prvi dobi od 1. 1873. do 1879. pod
Anersperg-Lasserjem ni nič mogel doseči, ker je bil
vodja opozicije, v drugi dobi pod Taaffejem pa spet
kaj bistvenega za nas Slovence ni pridobil, ker je sicer
Taaffe rad vse obetal, pa izpolnil le tedaj, kedar je bil
v navečji zadregi-

Prav pošteno se je Hohenvvart obnašal, ko je šlo
za slovensko gimnazijo v Celju. Tu je mojega brata,
ki seje najenergičneje za njo potegoval, celo izpodbujal,
da naj le ostane trden. Ta odločnost Hohenvvartova
je najbolj pomagala, da je vlada vendar rešila svojo
dano obljubo. Vsaj mi štajerski Slovenci bomo Hohen-
wartu ohranili hvaležen spomin, manj pa Korošci,
kajti Hohenvvart je Taaffeju priporočil za predsednika
tistega Schmid-Zabierovva,  ki jih je potem to¬
liko let tlačil. Ta Schmid je pod Hohenvvartovim mi¬
nistrstvom bil načelnik „Pressbureau-a“, kjer je pisal v
Hohenvvartovem zmislu; zato se je Hohenvvart nadejal,
da bo tudi kot deželni predsednik deloval v istem
zmislu. Mi smo takrat želeli S c h n e i d a na Koroško,
pa smo se premalo energično zanj zavzeli. Seveda
je Schneid bil le titularen vladni svetnik, torej bi bil
več klinov na uradniški lestvici moral preskočiti. Laže

166

je šlo, ko smo za Kranjsko želeli W i n k 1 e r j a, kajti
ta je bil že dvorni svetnik.

Tudi v osebnih stvareh je Hohenvvart vselej rad
ustregel našim željam in storil, kar je le mogel. Gra¬
jati se le mora poslednji njegov čin proti Taaffeju, ko
je on pripomogel ga odstraniti. Njemu in grofu Gro-
holskemu se je silno pod nos pokadilo, da je Taaffe
državnemu zboru predložil volilno reformo, ne da bi
se poprej bil o tem posvetoval z vodji večine. Ko so
se nemške stranke in potem tudi Hohenwart in Gro-

holski izrekli proti tej reformi, ki bi le Nemcem bila

škodovala, Čehom in Slovencem pa koristila, se je

Taaffe odpovedal. „Neue Freie Presse 11  pa, ki za

Hohenvvarta skozi desetletja ni imela drugega ko grajo
in roganje, hvalila ga je z besedami: „der abgeklarte
Greis“.

S tem, da je Hohenvvart strmoglavil Taaffeja, mu
je pravzaprav izkazal malo hvaležnosti, kajti po Taaf-
fejevem predlogu je bil Hohenvvart imenovan za pred¬
sednika najvišjega računskega dvora z dohodki 20 tisoč
gld. na leto in s to sinekuro je bil dobro preskrbljen
do smrti.

HOHENV/ARTOVO MINISTRSTVO.

Ravno, ko sem v spisovanju „Spominov“ prišel
(1. 1904.), do tega oddelka, bile so objavljene po smrti
takratnega trgovinskega ministra Schaffleja  nje¬
gove memoare in iz teh nam je moči pozvedeti po
preteklih 33 ih  letih prvikrat natančno, avtentično zgodo¬
vino tega ministrstva. Scbaffle je par let poprej bil
poklican za profesorja nacionalne ekonomije z Nem¬
škega na dunajsko vseučilišče. Tu je študiral naše
notranje politične in narodne razmere. Seznanil se je
z gornjeavstrijskim grofom Diirkheimom in mu raz-

167

loži: svoje misli, kako bi se morala Avstrija preustro-
jiti, da bi prišlo do miru med narodi. Takrat je bil
grof Ho h e n wa rt cesarski namestnik na Gornjem
Avstrijskem, in Diirkheim mu je povedal o Schaffle-
jevih mislili ter oba seznanil med seboj. Na željo
Diirkheimovo je Schaffle spisal spomenico, ki je
prišla v roke ministrskega predsednika grofa Potoc-
kega in ta jo je izročil cesarju.

Cesar je spomenico prečital in poklical Schaffleja
k avdienci dne 24. oktobra 1870. Tu je Schaffle
skozi poldrugo uro cesarju razvijal svoj program:
Narodi se morajo med seboj spraviti po popolni
ravnopravnosti. Parlamentarni sistem, po katerem vladajo
narodne manjšine, je poguben, ker se manjšina le
vzdrži v zvezi z velikim kapitalom (židovskim) in je
torej pravi vladar kapital, ki mu pomagajo uradniki,
odvetniki, literati in profesorji s svojim doktrinarnim
liberalizmom. Pred vsem se mora odpraviti premoč,
ki jo dajejo Schmeriingovi volilni redi liberalnemu, ve¬
činoma židovskemu veleposestvu in umetno usta¬
novljeni volilni okraji. Volilna pravica se mora raz¬
širiti na srednji stan in na delavce, zraven trgovinskih
zbornic se morajo napraviti kmetske in rokodelske
zbornice z volilno pravico. Gospodska zbornica se naj
izpremeni v državni svet. Šolske in narodne razmere
se morajo urediti in zlasti za Češko in Moravsko se
mora nemudoma izdelati narodnostni zakon. Enaki zakoni
za druge državne skupine bi pozneje na vrsto prišli.

Ker je cesar opomnil, da sprava z Ogrsko
sklenjena 1. 1867. se ne sme rušiti po koncesijah, k
bi se dale Čehom, je Schaffle izrekel mnenje, da se
Madžarom mora pustiti nekaka hegemonija na
Ogrskem, toda če bo na Avstrijskem se dala vsem
narodom enaka pravica, bodo tudi Madžari nasproti
drugim narodnostim in Poljaki proti Rusinom morali '

168

pravičnejši postati, če ne bodo hoteli, da jih po
vpeljavi splošne volilne pravice strmoglavijo ti narodi.
Na avstrijski strani naj se napravijo štiri deželne
skupine, pred vsem se pa morajo urediti češko-moravske
razmere s tem, da se potrdi češko državno pravo in
se cesar da kronati v Pragi.

Cesar je bil za kronanje in za imenovanje
češkega kancelarja, a proti priznanju češkega držav¬
nega prava.

8. novembra sta bila Hohenvvart in Schaffle od
cesarja v avdienco sprejeta in 15. novembra sta
predložila svoj natančni program, ki ga je cesar s se¬
boj vzel v Pesto, kamor so bile sklicane delegacije.
Državni svetnik Braun  pa je bil v dopisovanju s
Schafflejem. Medtem so se vršili dogovori zastran
sestave ministrstva. Hohenwart je s početka le no¬
tranje ministrstvo mislil prevzeti, pa pregovorili so ga,
da je bil pripravljen prevzeti tudi predsedstvo, za ka¬
tero je s početka bil odločen ali grof Mercadin ali
baron Mecsery. Za justico so pridobili Habietinka, za
naučno ministrstvo, ker ga nobeden neklerikalen Nemec
ni hotel prevzeti, so nazadnje vzeli prijatelja Habietin-
kovega, sekcijskega šefa Jirečka.

5. februarija 1. 1871. je novo ministrstvo bilo
imenovano in pozdravljeno je bilo, kakor Schaffle
pravi, „mit Indianergeheul" od strani doslej vladajoče
nemškoliberalne stranke, ki je še bolj razljučena bila,
ko je Hohenwart v državnem zboru govoril o potrebi,
razširiti volilno pravico.

Najhujši sovražnik novega ministrstva in duša vseh
intrig proti njemu je bil zloglasni Beust,  ki do tre¬
nutka imenovanja ni vedel, kaj se vrši za njegovim
hrbtom. On je nahujskal dvorne kroge, Madžare in
vojaštvo, čigar zastopnik je bil fcm. Kuhn.  Ta Kuhn
'je v poslednjem kronskem svetu 20. okt. se silno re-

169

penčil proti fundamentalnim člankom, češ, da so po¬
gubni za armado, a ko ga je cesar vprašal, s katero
določbo da so armadi nevarni, moral je Kuhn pri¬
znati, da jih še čital ni. Tega Kuhna, ki je bil po
rodu židovski Kohn, sem videl 1. 1883. v Ljubljani, ko
je cesar prišel k praznovanju šeststoletnice. Pri obedu,
h kateremu sem bil tudi jaz povabljen, sedel je zraven
cesarja. Imel je pravi židovski obraz in je zmerom
izkušal s kako šalo cesarja kratkočasiti in cesar se je
res večkrat smejal. On je imel prav tisti značaj
židovskega parvenuja, ki postane nesramno drzen, ko
se povzdigne na kako višje mesto. Saj je pozneje celo
cesarjeviča razžalil in potem pač moral iti v pokoj.

Sredi leta pa je ministrstvo Hohenwartovo še
prav na trdnem stalo in imelo popolno zaupanje ce¬
sarjevo. Razpustilo je tiste deželne zbore, ki so bili v
opoziciji, med njimi štajerskega,  in spet smo se
morali mesca septembra spustiti v volilni boj.

Tudi češki in moravski zbor sta bila razpuščena
in pri novih volitvah je zmagala federališka stranka;
na Moravskem je, kakor Schaffle pripoveduje, celo
cesar sam vplival na nekatere volivce v veleposestvu.
Po novih volitvah je ministrstvo smelo računati na
dvetretjinsko večino v državnem zboru in s to bi se
lahko bila prenaredila ustava v federališkem zmislu.

12. septembra je cesar sklical deželne zbore in
češkemu poslal tisti reškript, s katerim je potrdil
fundamentalne članke. A zdaj se je pričela prava
gonja proti ministrstvu in 9. oktobra se je v du¬
najski avli, ko je bil inavguriran novi rektor, vršila
demonstracija proti ministru Jirečku in za Beusta.
Hohenwart se je pri cesarju, ki je bil v Ischlu, pri¬
tožil proti Beustu, toda Beust je imel pokrovitelja v
osebi saksonskega kraljeviča in ko je Hohenvvart za
slučaj, ako ne dobi zadoščenja proti Beustu, ponudil

170

demisijo, dobil je naslednji telegram od cesarja:
„Ihren Bericht erhalten. Entlassung im jetzigen
Augenblick  unmoglich. Verstandigung notwendig.
Halten Sie Ruhe und Entschiedenheit". Iz tega je mi¬
nistrstvo spoznalo, da na dvoru že omahujejo, to tem¬
bolj, ker je vedelo, da so zdaj dvorniki tudi že za¬
čeli spletkariti proti Hohenvvartu. K temu je še prišlo,
da je dunajski policijski načelnik cesarja strašil s pre¬
tečimi nemiri na Dunaju.

Ko se je cesar vrnil iz Ischla, sklical je kronski
svet 20. oktobra. Tu sta posebno Andrassy in Lonyay ro¬
potala proti fundamentalnim člankom, Beust pa je
poudarjal veliko nevarnost za vnanjo politiko. Vpra¬
šanje je bilo, kako se naj odgovori na adreso češkega
deželnega zbora. Odgovor je Hohenwart že bil do¬
govoril s češkimi voditelji in ga prečital. Temu na¬
sproti je Beust in ž njim vsa Hohenvvartova opozicija
nasvetovala drug odgovor, s katerim se češki deželni
zbor poziva, da izvoli svoje poslance v državni zbor,
kjer se bo potem obravnavalo o izpremembi ustave.
Takoj drugi dan je cesar Hohenvvartu naznanil, da je
odobril Beustov predlog in Hohenvvart je s svojimi
kolegi odstopil.

Pa Beust se ni dolgo veselil svoje zmage.
Mesca novembra je tudi on bil odslovljen in na nje¬
govo mesto je stopil Andrassy. Schneid,  ki je v
takih stvareh bil dobro poučen, mi je pravil, da Beust
ni bil namenjen odstraniti Hohenvvarta, in ko je ta
podal demisijo in se takoj odpeljal na Gornje Av¬
strijsko, se je Beust za njim odpeljal in ga pregovarjal,
da bi umaknil demisijo, česar pa Hohenvvart seveda
ni storil.

Cesar se je proti Schaffleju o neki priliki izrazil,
da „Burgerministeriuma“ on nikdar več ne bo klical na
krmilo. Po odstopu Hohenvvartovem je sicer ministrski

171

predsednik postal knez Adolf Auersperg, vsi drugi
ministri pa so bili istega mišljenja, kakor nekdaj
(riskra in Herbst. Celo dva krščena zida, G 1 a s e r in
‘.J n g er, profesorja na dunajskem vseučilišču, sta
bila imenovana, prvi za justico, drugi kot tako zvani
„Sprechminister“ brez posebnegaportfelja. Stremayrje
spet postal učni minister.

In zdaj je nastopila za Čehe doba najhujšega
preganjanja pod namestništvom generala Kollerja in
mi Slovenci smo dan za dnevom čutili udarce nemške
birokracije in nemškega šovinizma. In to je trajalo
dolgih osem let do 1. 1879., ko je Taaffe v roke dobil
državno krmilo.

ŠTAJERSKI DEŽELNI ZBOR IN VOLITVE L. 1871.

Štajerski deželni zbor je bil sredi avgusta raz¬
puščen, ker je spadal med one deželne zbore, ki so
stali v opoziciji proti Hohenwartovi vladi. In spet smo
morali agitirati za volitve, vlada pa ni ničesar storila,
da bi izpremenila lice deželnemu zboru. Ko bi ona s
svojim vplivom bila pritiskala na veleposestvo, pa bi
tam bila zmagala konservativna stranka in zborska
večina bi ne bila več ustavoverna. Konservativcem je
manjkalo do večine le malo glasov in pooblastil je
imel v rokah dosti namestnik Kiibek, pa jih je dal na¬
sprotnikom.

Volitve v kmetskih občinah so bile 5. septembra.
Kandidirali smo v Mariboru prof. Šuma na in dr.
Radeja,  v Ptuju Hermana,  v Ormožu dr. Janka
S e r n c a, v Celju dr. D o m i n k u š a in dr. V o š n j a k a,
v Slov. Gradcu pl. A damo  vi  ča, v Brežicah kanonika
Kosarja.  V Mariboru smo spet propadli s 81 proti
102 glasovoma, propadli smo pa tudi v Brežicah.
Mnogi volivci niso marali za Kosarja, ampak želeli

172

prejšnjega poslanca Lenčka in ker se niso zedinili, bil
je izvoljen neki kmetski posestnik Janežič,  ki pa .ni
vstopil v naš slovenski klub.

Deželni zbori so se otvorili 16. septembra. Šta¬
jerskemu je vlada predložila nov volilni red, po ka¬
terem bi se bile vsaj nekoliko krivice odpravile za
Slovence. Mestne skupine na Spodnjem Štajerskem bi
imele 5, kmetske skupine pa 9 poslancev, torej po¬
vsod po enega več. V mestne skupine so bili uvrščeni
vsi trgi. ki še zdaj volijo v kmetskih skupinah, na
primer, Sv. Lovrenc ob Koroški železnici, Sv. Lenart,
Veržej, Konjice, Podsreda, Sv. Jurij. Kmetski okraji
so pa bili tako razdeljeni, da je vsak okraj volil enega
poslanca.

Slovenski poslanci smo spet podali interpe¬
lacijo  do vlade, v kateri smo se pritožili, da narodna
enakopravnost za Slovence vzlic vsem pritožbam ni
izvedena niti v šolah niti v uradih. Nadaljevali smo tako:

„Na Češkem je vlada predložila narodnostno
postavo, po kateri bi se izključljivo narodna vprašanja
v dež. zboru reševala po narodnih kurijah.  Za
Štajersko dozdaj enake vladne predloge ni bilo, dasi-
ravno je iz navedenih razlogov narodnostna postava
tudi za našo deželo silno potrebna, da vendar enkrat
tudi slovensko ljudstvo stopi v stvarno posest onih
narodnih pravic, katere ima nemško od nekdaj. Torej
vprašamo, ali hoče vis. vlada tudi štajerskemu dežel¬
nemu zboru predložiti dotično postavo ?“

Na to interpelacijo je Kiibek odgovoril v seji
13. oktobra, da je za Češko bila predložena narod¬
nostna postava, ker so se čule od tam želje in izjave
za to. S Štajerskega pa niso se javile take želje, zato
ni vlada postave predložila, a si pridržuje daljnje po¬
stopanje za prihodnjost.

173

Od vlade nasvetovana izprememba volilnega reda
je bila zavržena od nemškoliberalne večine; zagovar¬
jal jo je v imenu Slovencev dr. Dominkuš.

Pri volitvi v državni zbor sta iz naše kmetske
skupine bila izvoljena Seidl in Brandstetter.

NARODNA TISKARNA.

Komanditno društvo »Fr. Skaza in-dr.“ je do
srede julija bilo gotovo z urejevanjem nove tiskarne
in 18. julija se je tiskal „Slov. Narod" že v tej tis¬
karni. Jaz sem v imenu delničarjev „Slov. Naroda"
list izročil temu društvu in odslej se je tiskalo na listu :
»Lastniki Fr. Rapoc in dr., tiskar Fr. Skaza in dr.“
To sem naznanil v listu 18. julija z dostavkom:

„Dasi smo materialno lastništvo izročili, hočemo
kot rodoljubi in narodnjaki s »Slov. Narodom" v zvezi
ostati in z vsem svojim vplivom, svetom in dejanjem
skrbeti za list, ki ostane, kakor dozdaj, svojemu na¬
rodnemu programu zvest in neustrašen branik naših
narodnih pravic in ga torej vsem Slovencem pripo¬
ročamo."

Po Tomšičevi smrti, kakor je že omenjeno, sem
takoj brzojavil Jurčiču v Sisek, kjer je bil sotrudnik
pri »Siidslavische Zeitung"; Železnikar je še bil pre¬
malo izurjen, da bi sam mogel urejevati list. Jurčič je
prevzel uredništvo mesca junija in potem bil urednik
do zadnjih mescev pred svojo smrtjo.

»Slov. Narod" je imel že kakih 900 naročnikov,
torej je že kolikor toliko izhajal, ker je sčasoma do¬
bival tudi več naznanil. Izhajal je trikrat na teden in
veljal na leto 10 gld. Zaradi obstanka lista smo tedaj
bili brez skrbi. A naša misel ni bila, ga obdržati v
Mariboru. Čedalje bolj se je izražala želja, da se naj
list prenese v Ljubljano in tam izpremeni v dnevnik.

174

Že smo v Ljub¬
ljani imeli
mnogo privr¬
žencev; na
čelu so jim
bili dr. Razlag,
dr. Zarnik in
Peter Gras¬
selli.

Ta prese¬
litev se je prej
izvršila, nego
smo mislili, ter
je pravzaprav
nepotrebno
bilo ustanoviti
tiskarno v Ma¬
riboru, po ka¬
tere prodaji
prof. Pajku,
izvršeni nekaj
FR. RAPOC. let pozneje, je

delniško druš¬
tvo „Narodna tiskarna" izdaten del svojega kapitala
izgubila.

Rapoc je sestavil pravila delniškega društva, ka¬
tero naj bi zložilo 50.000 gld. kapitala v 500 delnicah
po 100 gld. Pisaril je in vozil se je na razne kraje
nabirat delničarjev. V Ljubljani pa se je ustanovil za¬
časen odbor delniškega društva, ki je 4. novembra
izdal oklic slovenskim rodoljubom, da naj podpisujejo
delnice. V listu 11. nov. sem razvil ves program tega
podjetja in poudarjal, da se tudi po preselitvi „Naroda“
ne sme opustiti tiskarna v Mariboru. To sem storil iz
upravičenega obzira na rodoljube, ki so v Mariboru

175

ustanovili tiskarno, da se ohrani »Sl. Narod", po pre¬
selitvi lista pa bi tiskarna izgubila glavni dohodek od
tiskanja lista. Seveda ko bi bili poprej vedeli, da se bo
»Sl. Narod" tako kmalu preselil v Ljubljano, ne bi v
Mariboru bili napravili tiskarne, katero je potem mo¬
rala prevzeti Narodna tiskarna v svojo veliko izgubo
Maribor pa je vsaj imel odslej slovensko tiskarno in
to je bilo važno za tisto dobo, ker bi pod Auersperg-
Lasserjevim vladanjem pač ne bila dobila koncesije.

Začetkom novembra je bil v Ljubljani shod ro¬
doljubov, ki so že bili podpisali delnice. Prišlo jih je
kakih 40, Peter Kozler  je predsedoval. Dr. Razlag,
takrat še dež. glavar, je gorko priporočal, da se naj
»Sl. Narod" preseli v Ljubljano in izpremeni v dnevnik.
Tudi tiskarna naj se ustanovi. Odobraval je nastopanje
lista v narodnih in političnih stvareh. Rapoc  pa je
razvijal program vsega podjetja. Povabljen je bil tudi
na shod dr. Janez Bleiweis,  pa ni prišel. Bil je
namreč proti ustanovitvi nove tiskarne po privrženikih
»Sl. Naroda", ker je takrat »Sl. Matica" namenjena bila
kupiti od Blaznika tiskarno.

Zdaj je stvar hitro napredovala. 19. novembra
smo sklicali shod delničarjev v Ljubljano, ki je bil
obiskan tudi od mnogo vnanjih rodoljubov s Štajer¬
skega, Koroškega, Primorskega. Dr. Razlag  je kot
predsednik začasnega odbora poročal, da je 184 del¬
ničarjev podpisalo 318 delnic ali 31.800 gld. S tem
denarjem se naj prevzame tiskarna v Mariboru s „S1.
Narodom" za svoto 26.000 gld.

V specialni debati sem nasvetoval, naj delniško
društvo prevzame tiskarno v Mariboru in ustanovi tudi
v Ljubljani tiskarno, v katero se naj iz mariborske tiskarne
nekaj strojev in druge priprave prenese, ker je ta-
mošnja tiskarna prevelika za navadne razmere, ko iz¬
gubi tiskanje „Naroda“. Določili so se potem obroki

176

za izplačevanje delnic in izvolil se je odbor 15 članov,
ki je imel nalog, dobiti koncesijo za delniško društvo
in za novo tiskarno v Ljubljani.

Tisti večer smo bili prav veseli v čitalnični re¬
stavraciji in so me dr. Razlag, dr. Zarnik  in drugi
znanci nagovarjali, naj se preselim v Ljubljano, Raz¬
lag  pa je obljubil, da mi preskrbi stanovanje v Vi¬
rantovi hiši, kjer je tudi on stanoval.

Za Narodno tiskarno je bilo do konca no¬
vembra že podpisanih 440 delnic, torej 44.000 gld.

KRANJSKI DEŽELNI ZBOR,

ki ga Hohenvvart ni razpustil, je zboroval z dru¬
gimi deželnimi zbori vred mesca oktobra. Nemci se
zborovanja niso udeleževali, torej so tako postopali,
kakor češki deklaranti. V poslednji seji 14. okt. je dež.
zbor sprejel adreso na cesarja, v kateri odobruje po¬
stopanje vlade, takrat še Hohenwartove, nasproti Čehom
in nadaljuje:

„Mi hočemo za našo deželo ono samostojnost,
katero nam pripoznavata pragmatična sankcija in di¬
ploma z 20. okt. 1860 z ozirom na postavodajstvo in
upravo . . . Kakor naj Nemci popolnoma nežaljeni osta¬
nejo v svojih narodnih pravicah, tako mi želimo, da se
tudi drugim narodom enaka pravica ne le zagotovi,
ampak tudi dejansko podeli. V tem oziru se predrz-
nemo prositi, da se naš slovenski  narod v onih
deželah, v katerih je združen z Nemci ali Italijani, po¬
stavi pod varstvo takih deželnih postav, kakršno je
Vašega Veličanstva vlada predložila češkemu dežel¬
nemu zboru.“

„Tako bodo Slovenci, ki se neomahljivo zvesto
drže Vašega Veličanstva prestola, mogli ohraniti si
svojo narodnost, dokler Vašega Veličanstva vladi ne
bode mogoče najti sredstva in pota, da, kakor smo

177

željno prosili v prepokornem pismu z dne 30. avg. 1870,
zedini njihove zemljepisno stikajoče se
zemlje v eno upravno in, kolikor mogoče,
državnopravno telo.“

Deželni predsednik je bil takrat Wurzbach, bivši
deželni glavar, ki je pod Hohenvvartom postal deželni
predsednik, da je prostor naredil iz večine vzetemu
dež. glavarju. Wurzbach je bil popolnoma nevešč v
administrativnih stvareh in njegovi uradniki so delali,
kor so hoteli. Auerspergova vlada ga je zato kmalu
odstranila s tem, da mu je preskrbela baronstvo proti
temu, da prostovoljno odstopi. S tem je vlada dobila
priliko, na mesto dež. predsednika postaviti še prav
mladega grofa Auersperga, takratnega deželnega gla¬
varja.

Prvo delo ministrstva Auersperg - Lasserjevega je
bil razpust vseh deželnih zborov, ki so imeli federa-
liško večino, med temi tudi kranjskega,,  le češki,
tirolski in dalmatinski niso bili razpuščeni.

Pri novih volitvah na Kranjskem so 12. decemb.
v kmetskih občinah in tudi v mestnih skupinah razen
Ljubljane zmagali vsi od „Slovenije“ postavljeni kan¬
didati, tako da je v zboru bila spet velika narodna
večina. Vzlic temu vlada ni vzela glavarja iz večine
kar bi bilo ustavno, ampak imenovan je bil litijski
okrajni glavar grof A. Auersperg, izvoljen od velepo¬
sestva. Deželni zbor je le nekaj dni zboroval, da je
volitve potrdil, izvolil deželni odbor in delegate v dr¬
žavni zbor, poslednje na podlagi prejšnjih adres, torej
pogojno. Potem je bil zaključen.

FEDERALIŠKI SHOD V PRAGI.

Po padu Hohenwartove vlade so Čehi povabil
zastopnike federaliških deželnih zborov v Prago na po-

12

178

svetovanje, ki se je vršilo 22. novembra. In spet sem
se kot zastopnik štajerskih Slovencev, kakor 1. 1868.
k polaganju temeljnega kamna za narodno gledališče,
peljal v Prago, takoj ko sem se vrnil po ustanovnem
zboru Narodne tiskarne iz Ljubljane. Takrat me je
pa spremljal Herman,  od drugih Slovencev je prišel
dr. Costa.

Shod je res bil zanimiv, ker se ga je udeležilo kakih
40 zastopnikov iz devetih dežel avstrijskih. Zborovali
smo v palači grofa Nostica. Navzočni so bili in po¬
vedali so svoje mnenje dr. Smolka za Gališko, dr.
Pražak za Moravsko, Greuter za Tirolsko itd. Češko
so zastopali Rieger, Palacky, Brauner, knezi Lobkovic,
Schvvarzenberg, Taxis, grofa Clam-Martinic in Thun.
Posvetovanje je trajalo od 10. ure dopoldne do 3. ure
popoldne in se zvečer nadaljevalo do polnoči. Češki
fundamentalni članki so se sprejeli kot podlaga, na
kateri se naj notranje politične razmere Avstrije urede.
Mi Slovenci smo sicer omenili, da se za strogo zgo¬
dovinsko pravo ne moremo ogrevati in da prevelika
deželna avtonomija bi večini Slovencev bila v kvar,
pa tolažili so nas z narodnimi kurijami in njihovimi
pravicami v narodnih stvareh.

Drugi dan dopoldne smo bili Slovenci pri dr.
R i ege r j u, kjer so bili Palacky, oba Gregra, takrat še
mlada moža, in še nekaj gospodov. Pogovarjali smo
se o položaju Slovencev in Rieger nas je vprašal, ali
se kaj bližamo Hrvatom. Ž njimi da bi morali stopiti
v tesnejšo zvezo. Jaz sem rekel, da tudi mi želimo se
tesneje zvezati s Hrvati, a tam da so nastale pod
Rauchom tako zamotane razmere, da od hrvatske strani
nam ni pričakovati nobene podpore.

Pri tej priliki sem tudi opozarjal na bogate za¬
klade premoga in rudnin po Slovenskih deželah in
izrekel željo da bi češki kapitalisti se začeli zanimati

179

:a naše kraje in pri nas ustanavljali industrielna pod¬
jetja. Odgovarjalo se mi je, da se Čehi za zdaj morajo
doma boriti s premočjo nemškega kapitala.

Vrnil Sem se iz Prage slabe volje in žal mi je
bilo za stroške, ki mi jih je prizadelo to potovanje.

O SLOVENSKIH STOLICAH

na graškem vseučilišču so se še zmerom pletli pogo¬
vori, a do ustanovitve tudi pod Jirečkom ni prišlo.

Mesca januarja 1861, ko je še Stremayr vodil
učno ministrstvo, torej pred Hohenwartovim ministrst¬
vom, prinesla je „Grazer Ztg.“ naslednjo notico:

„Kakor znano, se je bilo odločilo, naj se pred¬
meti judicielnega državnega izpita na graškem vseuči¬
lišču poučujejo tudi v slovenskem jeziku. Glede ivzr-
šitve tega določila je minister Stremayr zaukazal, da
se smejo le taki ponudniki pustiti na slovenske stolice
ki so se po obstoječih postavah habilitirali na vseuči¬
lišču. Ko bi se za praktične predmete v slovenskem jeziku,
ki bi nekako dopolnjevali glavne predmete, našle
sposobne osebnosti, bode se skrbelo za primerno re-
muneracijo."

Ko je J i r e č e k postal učni minister, pričakovali
smo, da bo vsaj to izvedel, kar je Stremayr obljubil,
Mesca aprila je bila obravnava učnega proračuna v
finančnem odseku državnega zbora. Tu je poročevavec
prof. Glase  r, poznejši justični minister, nasvetoval, da
se iz proračuna izbriše teh 3600 gld. za slovenska
predavanja, ker se za taka predavanja niso niti
profesorji našli. V istem zmislu so govorili Herbst,
Lasser, Kuranda; le Bresti,  poznejši finančni
minister, je bil toliko pravičen, da je dostavil,
če ni drugače, naj se ustanovi v Ljubljani
pravna akademija.  In proti vsemu temu izvajanju

180

Jireček ni ene besede izustil, da bi branil od Stre-
mayrja v proračun postavljeno svoto. Izbrisala se je
in nikdar ni več prišla v državni proračun. In vendar
je Jireček ne dolgo poprej enemu ponudniku za slo¬
vensko stolico, dr. Geršaku, zatrdil, da bo on že skrbel,
da slovenščina na graškem vseučilišču ne bode „Aschen-
brodel".

Tudi odvetnik dr. Pogačnik  na Dunaju se je
takrat ponudil ministrstvu, da je pripravljen prevzeti
slovensko predavanje na dunajskem vseučilišču, ako
ga vlada imenuje za izrednega profesorja, če tudi brez
plače. Ali je dobil na svojo vlogo kak odgovor in
kakšnega, mi ni znano.

RAZNI DOGODKI L. 1871.

Najhuje je zadela mene in vse rodoljube ne¬
nadna smrt Tomšičeva  26. maja. Jurčič mu je spisal
prav iz srca žalujočega prijatelja izvirajočo posmrtnico.
V Mariboru pa se je ustanovil odbor, ki je začel na¬
birati darove, da se postavi dostojen spomenik na nje¬
govem grobu. Darovi so nepričakovano obilno prite¬
kali in znašali ob koncu leta 1716 gld. Nasvetoval
sem torej, da se na pokopališču postavi spomenik, a
ostali znesek naj bode za kako literarno ustanovo
shranjen. In tako se je zgodilo. Po smrti Jurčičevi srna
tudi nabirali darove za spomenik in ker je preostal
precejšnji znesek, smo oba zneska združili v Tomšič-
Jurčičevo ustanovo,  iz katere se še zdaj lepo¬
slovna dela obdarjujejo.

Umrl je v tem letu Miroslav Vilhar,  čigar mične
pesmice smo tudi na Štajerskem radi čitali in pre¬
pevali.

Za dvoje imenovanj smo se vendar imeli zahva¬
liti Jirečku. Fran Erjavec  je prišel iz Zagreba v

181

■Gorico, Tušek  pa v Ljubljano. Tudi dr. Geršak  je
to leto bil imenovan za notarja v Ormožu. Pošteni
narodnjak, svetovavec deželne sodnije Mayer,  ki so
ga 1. 1862. zarad njegovega neomahljivega. narodnega
prepričanja potisnili za sodnika v Sevnico in 1. 1870.
upokojili, hotel je v Celju odpreti odvetniško pisarno,
a graška višja deželna sodnija mu tega ni dovolila.
Najvišji sodni dvor na Dunaju, kamor se je obrnil, je
ugodil njegovi prošnji in Mayer je odprl v Celju prvo
slovensko odvetniško pisarno.

V literarnem oziru se je trudil Trstenjak,  da
bi se v novi tiskarni v Mariboru na svetlo dajal bele-
trističen list. S početka je imel namen ga krstiti
„Tabor“, a naposled je obveljal naslov „Zora“, list
pa je začel izhajati šele naslednje leto.

V tem letu mi je Trstenjak o neki priliki pravil,
da mu večkrat piše neki mladenič, ki je doma iz tistih
krajev, kakor on, in kateri se je posvetil slikarstvu.
Pa preden mu je bilo mogoče priti v akademijo, so
ga vzeli k vojakom. Piše se

HOLZ VATROSLAV.

Trstenjak ga je hvalil kot prav talentiranega
mladega človeka in mi priporočal, da bi ga, ko svoja
vojaška leta konča, vzeli k „Slov. Narodu", morda v
upravništvo. Meni je to bilo prav, pisal sem v Mari¬
bor in Holz je menda koncem leta bil sprejet v uprav¬
ništvo lista. Leta 1872., ko smo list preselili v Ljub¬
ljano, ostal je v Mariboru pri mestnem uradu.

L. 1878. je vstopil k banki Slaviji kot potovalni
uradnik in od te dobe do danes potuje po slovenskem
svetu, tako da mu pač nobeden kot naše domovine ni
neznan. Od 1. 1881. nadalje je dopisaval „S1. Narodu 11 ,
v katerem so posebno Prostoslav-Kretanovi podlistki,

182

polni zdravega
humorja, čita-
telje razvese¬
ljevali in jim
vedrili zaradi
takratnih hu¬
dih političnih
borb temne
obraze.

Tudi mene
je večkrat ob¬
iskal pri vino¬
gradu in ko

so neki večer
leta 1886. pri

meni bili na

obisku profe¬
sor Cilenšek,
Raič, Vrhovec
in drugi, za¬

pisal je Holz
HOLZ VATROSLAV. v album: „Kjer

sta dva Slo¬
venca skupaj,

je tretji med njimi — vino.“ K modernim abstinenčar-
jem torej ne spada in tudi jaz ne. —

V Šmarju so mi tekli dnevi še dosti mirno na¬
prej, a praksa je bila tako jalova, da sem moral mi¬

sliti na preselitev. Ves čas sem imel kot načelnik
okrajnega zastopa praske s celjskim okrajnim glavar¬
jem Schonwetterjem, ki je pozneje prišel v Krško, ne na
veselje tamošnjih rodoljubov. Okrajni zastop je po
mojem nasvetu sklenil ustanoviti hranilnico in poso¬
jilnico, a vlada pravil ni potrdila, ker se ji je varščina
5000 gld. premala zdela. Seveda je to bil le izgovor,

183

na zapreči ustanovitev narodnega denarnega zavodal
pomladi sem dal na okrajne stroške zasaditi sadnega
irevja ob cesti v Slatino, ki se vidi na sliki. Drevje
'em naročil od kranjskega deželnega poslanca župnika
Pintarja  na Gorenjskem. Drevje se je lepo raz-
rastlo in obilno rodi. Tako je ostal vsaj eden spomin
na moje bivanje v Šmarju.

V.

LETO 1872.

Leti 1872. in 1873. sta bili najbojevitejši v mojem
življenju. Preselivši se v začetku 1872. 1. v Ljubljano,
moral sem pomagati pri ustanovitvi delniškega društva
za Narodno tiskarno, pri preselitvi „Slov. Naroda" iz
Maribora v Ljubljano in pri izpremenitvi lista v dnev¬
nik. Ustanovili smo po Trstenjakovem predlogu »Pi¬
sateljsko društvo", katero je jeseni napravilo veliko
Prešernovo slavnost v Vrbi. Spopadli smo se pri vo-
litvi za Slovensko Matico in še huje 1. 1873. pri
direktnih volitvah v državni zbor. Proti naslovu, da
smo »Mladoslovenci",  se je sicer Jurčič zmerom
branil v »Slov. Narodu", a zastonj. Skoro pri vsaki
priliki smo si nasproti stali »mladi" in „stari“.

Kako je prišlo do tega boja in so li res bila
taka načelna nasprotja, katera so izključevala vsako
sporazumljenje? Če zdaj premišljujem tisto dobo, se
čudim srditosti boja, ko nas pravzaprav takrat ni lo¬
čilo nobeno načelno vprašanje. Niti nismo mi »mladi"
bili liberalni v zmislu modernega liberalizma, niti niso
»stari" bili strogo klerikalni. »Slov. Narod" se nikdar ni
dotaknil verskih vprašanj, bil strogo krščanski, celo
katoliški in je kvečemu v šolskem vprašanju zahteva.

184

razvitek šolstva pod posvetnim nadzorstvom, čemur
tudi stari niso preveč ugovarjali.

V političnih in narodnih vprašanjih pa smo bili
edini in se le v tem razločevali, da smo mi „ mladi" za¬
htevali odločno, radikalno postopanje glede državnega
in deželnih zborov, „stari“ pa, izprevidevši da s skraj¬
nimi koraki se bolj škoduje, ko koristi, so se rajši
držali utilitetne politike. In vendar ta ljuti boj! Zakaj?

Do 1. 1865. so „Novice“ bile edini naš politični
organ, takorekoč „Moniteur“ vseh Slovencev, dr. Janez
Bleiweis  pa je vladal kot pravi diktator nad vsemi
narodnimi krogi, ne samo v Ljubljani in na Kranjskem,
temuč po vsem Slovenskem. Psihološko razumljivo je,
da je sumljivo gledal vsako novo časnikarsko podjetje
in ga smatral za nasprotniško in škodljivo „Novicam“.
V vseh omikanih narodnih krogih pa se je venomer
poudarjala potreba večjega politiškega lista. Dr. Blei-
we‘is je dobro poznal to občno mnenje, a sam ni
imel toliko podjetnega duha, da bi zraven tedenskih
„Novic“ ustanovil večji političen list. Ko bi se bil on
tega lotil, ne bi se bil rodil Einspielerjev „Slovenec“ v
Celovcu in ne pozneje „Slov. Narod" ter kot nasprotni
list »Slovenec" v Ljubljani. Tako pa se je krčevito
držal svojih starokopitnih „Novic“, in vsakega, komur
niso zadostovale »Novice", smatral za osebnega na¬
sprotnika.

Einspieler  Andrej, ki je od 1. 1865. do 1867.
izdaval »Slovenca", se mi je večkrat pritožil o potuh¬
njenem nasprotstvu »Novic" proti »Slovencu". Pa
njemu pač »Novice" niso mogle očitati liberalizma. —
Drugače je bilo pri »Slov. Narodu", kateri ni stal na
klerikalnem stališču. Tomšič  se je sicer po naši
želji ogibal vsaki polemiki z »Novicami", dasi je bil
večkrat izzvan, a to nič ni pomagalo. »Novice" so se
zdaj postavile na strogo klerikalno stališče in iskale

185

v vsaki še tako nedolžni notici „Narodovi“ kali rasto¬
čega liberalizma, ki ga je treba zatreti.

To nasprotje je rastlo, potem ko smo sklenili
ustanoviti v Ljubljani tiskarno in „Slov. Narod" pre¬
seliti iz Maribora v Ljubljano. Da bi se preprečila
ustanovitev tiskarne, so „stari“ naenkrat se spomnili,
Ja ima Slovenska Matica kocesijo za tiskarno, torej
naj ona novo ustanovi ali kupi eno že obstoječih
iiskaren. In tu je šlo za Blaznikovo tiskarno, katere
lastnik je bil 1. 1872. umrl. Za to tiskarno s hišo vred
pa se je zahtevalo menda nič manj ko 70 tisoč gld.,
kolikor „Slovenska Matica" ne bi bila zmogla. Torej
je dr. Bleiweis  nasvetoval novo tiskarno, vsled
česar je vzpihnil hud odpor pri mnogih Matičarjih in
ustanovili smo Pisateljsko društvo proti Sl. Matici.

Leta 1873. pa je vzplamtel najhujši boj pri di¬
rektnih volitvah v državni zbor, kjer so si skoraj v
vseh okrajih nasproti stali „mladi" in „stari“.

Korist od tega medsebojnega boja so imeli le
naši nasprotniki, kateri so si pridobili vse mestne
kandidate, in smo vsled tega Slovenci v prvem direktno
voljenem državnem zboru imeli le 9 poslancev. Ta poraz
nas je toliko spametoval, da smo čedalje bolj opuščali
medsebojno napadanje in naposled se združili v državnem
zboru „mladi“ in „stari“ v Hohenwartovem klubu. V
tej dobi sva se celo s Kljunom  večkrat menila, ali
bi se ne dala dnevnika „Slovenec“ in „Slov. Narod"
združiti v en list, ker sta takrat oba lista le težko izhajala.

MOJA PRESELITEV V LJUBLJANO.

Ko sem se mesca novembra 1871. 1. peljal s
Hermanom  k federališkemu kongresu v Prago, sem
mu pravil, da se mislim preseliti v Ljubljano in da
sem prosil za eno zdravniških služeb, ki so takrat bile

186

razpisane v deželni bolnici ljubljanski. Oglasil sem se
sicer bil že prej 1. 1870. za mesto c. kr. okrajnega
zdravnika v Ptuju, ker je po novi organizaciji se opu
stilo mesto okrajnega zdravnika v Slov. Bistrici. Kiibek
me seveda ni imenoval, dasi sem izkazal osemletno
opravljanje službe okrajnega zdravnika, ampak je
v Ptuju namestil nekega dosti mlajšega a nem¬
škega zdravnika. Herman  je potem govoril z
dr. Costo,  ki je tudi prišel v Prago, in dr. Costa,
takrat deželni odbornik, je obljubil, da bo za mene
glasoval. Ko sem to zvedel, sem brez odloga se začel
pripravljati na odhod iz Šmarja.

Sklical sem 17. januarja okrajni zastop, da izvoli
mesto mene drugega načelnika. Zvečer so rni Šmar¬
čani napravili odhodnico z mnogimi napitnicami. Mojo
skromno lekarno je spet prevzel prijatelj dr. Gustav
Ipavic  v Šent Juriju, hišno opravo, katere ni bilo
obilo, sem pa poslal v Ljubljano, kjer mi je dr. Raz¬
lag  že bil najel dve sobi v Virantovi hiši. Odpeljal
sem se iz Šmarja, prav krepak na duhu in telesu,
imajoč v glavi polno načrtov, kako bomo delali v Ljub¬
ljani, da pridobimo tla za naše radikalno narodno
postopanje.

Ljubljana se v preteklih desetih letih nič ni bila
izpremenila. Našel sem sicer tam prav malo onih
znancev, s katerimi sem se bil 1. 1861. bliže seznanil.
Pleško in Kočevar sta bila [na deželi pri sodnijah,
Fleišmana sem malokedaj srečal. Postaral se je bil
in je bolehal. Tudi Jentl ni več slovel kot prvi tenorist*

* Tu moram popraviti neko pomoto v prvem zvezku.
Jentl ni bil tako ubožen, da bi ga bili morali sprejeti v mestno
hiralnico, ampak je po opustitvi trgovine toliko imel, da se je
preživil. Ko je zbolel, bil je sprejet kot bivši trgovec na trgov¬
ski bolniški oddelek, ki ima svoje sobe v hiralnici pri sv. Jožefu,
in tu je umrl.

187

Našel sem pa mnogo drugih znancev, kateri so veseli
čili mojega prihoda; ne manj pa je bilo protivnikov,
><i so v meni videli nemirneža, ki bo še huje razdvojil
narodne kroge.

Predstavil sem se dr. Janezu Bleivveisu,  a
lisem bil milostno sprejet. Očital mi je pisavo „Slov.
Naroda", ki na vse strani zdražbo dela in se z ne¬
dostojno polemiko zaganja v nasprotne liste in njemu
neljube osebe.

Jaz sem odgovoril, da za pisavo lista ne morem
biti odgovoren, ker ga ne urejujem in šele zvem, kar
v listu stoji, ko ga v roke dobim. Lahko bi bil od¬
govoril, da »Slovenski Narod" ni začel s polemiko,
ampak „Novice“, proti katerim se je on samo branil
in s početka le prav rahlo. Toda rajši sem molčal in
odšel, ne da bi bila o zdravniški službi kaj govorila.
Pa imel sem zdaj prav malo upanja, da mi jo deželni
odbor podeli.

In zdaj sem čakal, da se oglasi kak bolnik in
se s tem začne moja zdravniška praksa. Pa prav redki
so bili, ki so me iskali o mojih ordinacijskih urah,
še redkejši, ki so me na dom klicali h kakemu bol¬
niku. In še to nezgodo sem imel, da je neki za legar-
jem bolan mož v Virantovi hiši, ki sem ga zdravil
kakih 14 dni, navzlic mojemu trudu umrl. Bil sem že
prav malodušen, tembolj, ker sem svoje skrbi nosil
skrite v svojih prsih in bil preponosen, da bi jih od¬
krival Razlagu ali Zarniku, s katerima sem vsak dan
občeval. Kar mi pride povedat žurnalist Arko,  ki je
pisal v nemške liste, pa tudi v „Narod“ pošiljal svoje
notice, da me je po njegovem nasvetu neko delavsko
podporno društvo imenovalo za svojega zdravnika z
letno remuneracijo30, reci: tridesetih goldinarjev. Spre¬
jel sem to ponudbo, ker sem upal, da po obiskovanju
delavcev pridem tudi z drugimi krogi v dotiko. Arko

188

je bil tisti žurnalist, kateremu je Jurčič nekdaj dejal
šali, da po njegovi smrti se ga bo „Narod“ spominja!
v treh vrstah. In to se je tudi zgodilo, ko je Arko
Ljubljani umrl, pa šele mnogo let za Jurčičem.

Kaj bo z zdravniško službo, za katero sem se
bil oglasil, nisem pozvedaval, ker sem vzlic dr.-Costovi
obljubi v Pragi imel le malo upanja, da bi se mi po¬
delila. Vendar se je zgodilo, česar nisem več pri¬
čakoval. Koncem februarja je bila odločilna seja de¬
želnega odbora. Jaz sem kakor navadno, obedoval v
čitalnični restavraciji. Ob pol dveh pride dr. Costa,
stopi k meni, in pravi:

„Danes smo vas imenovali za primarija v pri¬
silni delavnici."

Bil sem tako presenečen, da sem le kratko rekel:
»Hvala!“

To imenovanje je res bilo važno za mene, da
sem vsaj imel neko podlago, če tudi skromno, za
eksistenco v Ljubljani.

Službo primarijsko v prisilni delavnici sem
opravljal od 2. marca 1872. do sredi marca 1895. 1.,
ko sem zaradi bolehnosti in ker sem sklenil Ljubljano
zapustiti, bil upokojen z letno pokojnino 600 gld.,
torej z nekaj večjim zneskom, kakor bi znašalo po
službenih letih. V tej dobi sem imel le dvakrat težaven
ali celo nevaren položaj, 1. 1875., ko se je pokazal
legar med prisiljenci, a še bolj 1. 1886., ko je kolera
se zatrosila med prisiljence, ki so delali cesto na Igu.
Kolera je potem tudi v prisilni delavnici v Ljubljan
se širila in pobrala 17 prisiljencev, a mesto samo je
ostalo prosto te epidemije.

Zdravniški stan je po mojem mnenju najtežav-
niši in najnehvaležniši stan. Torej naj vsak desetkrat
premisli, preden si izbere ta stan. Že študije so daljše,
kakor za druge stroke, — pet let, in potem še eno leto,

189

i ivadno dve leti za rigoroze. Med študijami pa me-
' inec ne more in ne sme, kakor na primer jurist,
zanemariti predavanj. On mora ostati ves čas na vse-
i čilišču in ker so študije naporne, tudi medicinec ne
nore lahko prevzeti kake instrukcije. Iz tega sledi, da
nora pač, kdor se posveti medicini, imeti od doma
‘oliko podpore, da se za silo preživi. Tudi ko dovrši
študije, ne more takoj nastopiti privatne prakse, ampak
se mora v kaki bolnici, če dobi sploh tam kak prostor,
praktično bolj izuriti. Ko potem postane samostalen,
iskati mu je mesta, kjer bi se mogel naseliti, in to ni
lahka stvar.

Ko sem videl na Kranjskem slabe gmotne raz¬
mere večine zdravnikov, sem se trudil za organizacijo
zdravniškega stanu in na vso moč podpiral vladni
predlog o ustanovitvi okrožnih zdravnikov s stalno
plačo in pravico do pokojnine. Ni to šlo lahko, ker
so se s tem nova bremena nakladala deželi. Posebno
se je ustavljala nemška stranka z baronom
Schvveglom.  Pa naposled je bil zakon, o katerem
sem jaz referiral v deželnem zboru, od narodne ve¬
čine sprejet in Kranjsko je bila prva dežela
s stalnimi službami za zdravnike.  Tega
uspeha sem še danes vesel, dasi pri mojem odhodu
iz Ljubljane 1. 1895. se nihče izmed zdravnikov ni
spominjal tega, kar sem storil za zdravniški stan.

NARODNA TISKARNA.

Pravila delniškega društva »Narodna tiskarna"
so bila šele 21. julija od vlade potrjena. Medtem pa
je začasni upravni odbor, kateremu je na čelu stal
dr. Razlag,  sklenil s tvrdko »Skaza in dr.“ pogodbo,
po kateri je v svojo last prevzel tiskarno v Mariboru
s »Sl. Narodom" vred. Tudi je naročil vse potrebne

190

stroje za ljubljansko tiskarno ter najel stanovanje v
L.-Tavčarjevi hiši, v hotelu »Evropa". P. Grasselli je
prevzel posel denarničarski, jaz pa tajništvo.

Ustanovni občni zbor se je vršil 14. septembra
vpričo 42 delničarjev. Podpisanih je bilo dotlej 43C
delnic po 100 gld. Po tajniškem in blagajniškem po¬
ročilu je občni zbor pritrdil nakupu mariborske tis¬
karne in napravi nove tiskarne v Ljubljani, brezT po¬
sebne debate izvolil definitivni upravni odbor in pre-
gledovalni odsek.

Do konca septembra so vse priprave bile gotove
in „S1. Narod" je zapustil Maribor, kjer je skozi
4 1 / / 2 leta neustrašeno se boril za narodne pravice.
Dne 6. oktobra je prvi list v Ljubljani prišel na svetlo;
izhajal pa je še „Narod“ zmerom po trikrat na teden;
a občni zbor je sklenil, da se list izpremeni v dnevnik
in to se je zgodilo z novim letom 1873. In tako smo,
če tudi z napornim trudom in ne malimi žrtvami
dosegli, da so tudi Slovenci dobili dnevnik.  Seveda
nam je to le bilo mogoče, ker smo imeli v uredniku
J u r č i č u ne samo že priznanega, plodovitega pisatelja,
ampak tudi na vse strani uglednega, značajnega moža, ki
je pred očmi imel samo blagor svojega naroda in
čigar avtoriteto tudi v političnih vprašanjih smo vsi
priznavali.

Preden pa se je „Narod“ preselil v Ljubljano,
se je tu razvnel čedalje ostrejši boj med »novičarsko"
in našo stranko. V začetku leta smo sicer se združili
in sestavili odbor, ki je nabiral darove za dolenjske
in notranjske občine, v katerih je po slabi letini pre¬
tila lakota. V tem odboru je bil dr. Bleiweis
predsednik, dr. R. Razlag  podpredsednik, I. Vilhar
denarničar in jaz tajnik. Pa odboru je kmalu potem,
ko je razglasil oklic, vlada prepovedala daljnje delo¬
vanje, češ, da ona sama darove nabira. Vendar je bilo

191

v „Narodu“ izkazanih mnogo darov, posebno s
Štajerskega.

To je bil zadnji poizkus skupnega delovanja in
odslej so se ločila pota „Staroslovencev“, kakor so
}U:  začele „Novice“ imenovati, proti „Mladoslovencem“,
najprej na literarnem, potem tudi na političnem polju.

Preden opišem te boje, naj naslikam kratko one
može, ki so se zbirali okoli „Novic“ in so potem pod
Bleivveisovo zaščito več ali manj veljave si pridobili
v Slovencih. Najvplivnejši in najdelavnejši je vsekako bil

DR. ETB1N HENRIK COSTA.

Rojen Novomeščan je v mladosti za silo lomil
»kranjsko špraho“. Kot jurist je bil nemški burš in
še, ko se je vrnil v Ljubljano, nosil je ostentantivno
tako zvano belo Humboldovo ovratnico. Toda spoznal
je, da v nemški literaturi zaradi silne konkurence mu
ne cvete nobeden lavor in pečati se je začel s
kranjsko zgodovino. Bližal se je dr. Bleivveisu in na
občno začudenje pričel zbirati gradivo za „Vodnikov
album“, ki ga je potem 1. 1859. izdal na pol nemškega
na pol slovenskega. Začel je pisati v „Novice“ in po
vplivu dr. Bleivveisa prišel v mestni odbor ljubljanski
ter bil 1. 1865. izvoljen za župana. Pa v svoji pre¬
nagljenosti se je udeležil nekih nočnih izgredov
Južnega Sokola, ki so jih provzročili nemški turnarji.
Vladi je to bil povod, da ga je začasno odstavila od
županstva; vendar je po skoro enoletni pravdi bil re¬
habilitiran. Pri mestnih volitvah 1868. 1. so Slovenci
izgubili večino v mestnem zasopu in Costa ni več bil
izvoljen za župana.

Postal pa je predsednik Slov. Matice in to ni
bilo po godu vsem tistim Matičarjem, ki so na
čelu tega imenitnega društva želeli videti v narodnem

192

in literarnem oziru uglednega moža, ne pa uskoka iz
nemškega tabora, ki še pravilno slovenski ni znal
pisati. To je bil prvi povod, da smo pri volitvah
matičnega odbora, ki so se vršile 26. septembra, hudo
se spoprijeli.

V nasprotju smo si tudi bili glede ljubljanskih
mestnih volitev. Ko dr. Costa ni več bil izvoljen za
župana, je razglasil, naj se narodni volivci vzdržijo
volitve in je s tem zakrivil, da so Nemci brez vsega
napora v vseh treh razredih spravili svoje privržence
v mestni zastop. Med narodnimi volivci pa je nastala
taka apatija in nebrižnost, da smo pozneje leta in leta
imeli opraviti, da smo spet organizirali narodno
stranko.

Pa tudi na gospodarskem polju mu je vse
izpodletelo in Slovenci so morali s stotisočinami gol¬
dinarjev izgube pri banki Sloveniji poplačati njegovo
neizkušenost. Ta grozni polom je podkopal njegovo
zdravje; umrl je komaj 43 let star 1. 1875. za že¬
lodčnim rakom.

Costa je bil bolj majhne postave, suhega života,
živahen in gibčen, njegov glas pa neprijetno hreščeč.
Njegova odvetniška pisarna je prav dobro izhajala in
mu dajala lepe dohodke. Oženil se ni, ampak je živel
v rodbini svoje sestre, gospe Schollmayrjeve. Po
njegovi smrti se je našel dnevnik, ki ga je dr. Costa
vsak večer spisaval in slišal sem, da je gospa
Schollmayrjeva bila namenjena ga izdati, pa je to
misel opustila. Tudi to sem slišal, da je dr. Costa iz
vseh časnikov slovenskih in nemških shranjeval izrezke,
na katerih je bil o njem govor.

Dr. Costa  se je v naših očeh s tem najbolj
smešil, da se je kazal silno pobožnega — Levstik mu
je pridel priimek „dr. Klečeplaz" — ko smo vendar
vedeli in videli, da prav posvetno živi, torej njegovo

193

navidezno pobožnost in gorečnost smatrali za hinavstvo.
Pa morda smo krivo sodili in je to verjel v resnici,
kar je javno govoril. Jaz sem ž njim prav malo prišel
v dotiko, le pri shodih.

Dr. Costa  je bil desna roka dr. Bleivveisa
ter mu je, ker je bil dober jurist, pomagal v »No¬
vicah" v vseh prepornih vprašanjih. - Dolžili smo ga,
da je on kriv čedalje ostrejše pisave „Novic“ in da
on na dr. Bleivveisa v tem zmislu preveč vpliva. Po
smrti dr. Coste so se res začele razmere boljšati in
1. 1878. sva z Jurčičem se najbolj trudila, da se je
dr.-Bleiweisova sedemdesetletnica dostojno obhajala.

Manj imeniten Novičar je bil

DR. JOSIP POKLUKAR.

Bil je pravi hrust, močnega telesa, širokih prsi
in pleč. Glava je bila okrogla, pokrita s črnimi, kratko
ostriženimi lasmi, čelo bolj nizko, oči črne, obličje
rdeče, obkroženo z gosto, dolgo, črno brado — to je bil
prototip zdravega, krepkega človeka, da bi se bilo
smelo soditi, da bo visoko starost doživel. A čuda,
umrl je tudi on v najboljši moški dobi, vendar poprej
dosegel, česar si njegovi kmetski roditelji gotovo niso
nadejali, ko so fantka nesli h krstu tam nekje na
Gorenjskem. Umrl je kot deželni glavar kranjski, kot
državni poslanec in vitez železne krone, kateri red mu
je preskrbel baron Winkler. Ko bi bil še dalje živel,
ne bi mu bilo ušlo plemstvo.

Poklukar je po dovršenih pravniških študijah
bil promoviran za doktorja in ostal v Ljubljani kot
koncipient, dokler se ni oženil s hčerjo tiskarja
Blaznika, in postal solastnik Blaznikove tiskarne.
Oklenil se je dr. Bleivveisa in mu zvest ostal do njegove
smrti. Fanatičen pa ni bil; sploh je bil mirne krvi

13

194

in jaz ga nikoli nisem videl razburjenega. Ljubil je
mir in mirno življenje in najsrečnejšega se je čutil,
kadar je mogel na svojem posestvu v Dobrovi blizu
Ljubljane v krogu svoje rodbine se pečati z vrt¬
narstvom in poljedelstvom.

Ko je deželni glavar grof Thurn  1. 1889. umrl
bil je po nasvetu Winklerjevem dr. Poklukar
imenovan za deželnega glavarja, kar je vsem strankam
bilo po godu. Zraven njega delati v deželnem zboru
je bilo prav prijetno in nam je vsem bilo žal, ko je
obolel. Bolezen si je pa poprej tako zdravi korenjak
po mojem mnenju nakopal, ako ni morebiti v rod¬
bini bila taka bolezen (jeterni in črevesni rak) s tem,
da je užival preobilno jedi, posebno kadar je bil na
Dunaju v državnem zboru in sta po sejah s poslancem
Kljunom hodila obedovat, po preobilnem obedu pa v
kavarno posedat. Ko je bil v državnem zboru, se je
pogostoma zgodilo, da se je v zimskem času zvečer
z Dunaja odpeljal ter se v Ljubljani v jutrnem mrazu
usedel na odkrit voziček, ki ga je popeljal v skoro
eno uro oddaljeno Dobrovo; pri tej vožnji se je večkrat
močno prehladil.

Naj je bil vzrok že kakršenkoli, obolel je in se
več mescev, mučil, vendar zmerom se je nadejal, da
se pozdravi. Večkrat sem ga obiskal in prav smilil se
mi je, posebno zadnji čas, ko je bil ves vodeničen,
da se mu je morala koža na nogah predirati in voda
izpuščati. Naposled ga je smrt rešila vseh bolečin
dne 17. sušca 1891. 1.

Literarno ni bil delaven; sploh je le malo pisal,
kvečemu kak članek ali dopis v „Novice“.

Leta 1872. pa je bil še mlad in je stal na strani
Novičarjev. Menda po prigovarjanju dr. Blehveisovem
je podpisal eno delnico »Narodne tiskarne", da je
smel prihajati k občnemu zboru.

195

Leta 1873. pri volitvah v državni zbor je bil
kandidat v gorenjskih kmetskih občinah in je po¬
kazal vzgledno disciplino svoji stranki nasproti.
Odstopil je v poslednjem trenutku in svoje gotovo
mesto prepustil grofu Hohenvvartu,  čigar izvolitev
< ■ Notranjskem je bila jako dvomljiva.

Omeniti moram še enega Novičarja, ta je bil

IVAN MURNIK.

Končavši pravniške študije, prevzel je 1. 1870. po
odpovedi dr. Tomana tajništvo trgovske zbornice vLjub-
Ijani. Ker je bil tako spreten v pisarniškem delu in
sploh zelo delaven, se je dr. Bleivveisu prikupil in ta
je s svojim vplivom dosegel, da je Murnik že 1. 1871.
bil izvoljen v deželni odbor proti dr. Zarniku,  ki si
je tudi želel biti izvoljen na to mesto. Murnikova gospa,
hči rokovičarja H o rak a, o katerem bom še večkrat
imel priliko govoriti, bila je vzgledna v svojem rodo-
Ijubju.

Murnik je pomagal uredovati „Novice“ in po
dr. Bleivveisovi smrti jih je on nadalje izdaval, dokler
niso morale ponehati vsled pomanjkanja naročnikov in
prevelike konkurence časnikov.

Tudi Murnik se ni rad vtikal v prepire, delal je
svoje delo in rad pomagal pri vseh društvih, ki so ga
volila v odbor. Stritarjevi  dunajski soneti so pač,
kakor proti marsikaterim drugim osebam, tudi proti
njemu bili preostro naperjeni.

Naj tu navedem, kar sem pisal v „Slovanu‘ ;  leta
1804. v karakteristiko Murnikove gospe:

GOSPA MARIJA MURNIKOVA

ima največjo zaslugo, da se je v ljubljanskem ženstvu
vzbudila in utrdila narodna zavest. V sedemdesetih

13 *

196

letih je bilo v Ljubljani
še prav malo odloč¬
nega narodnega žen-
stva. Slovela je sicer
gospa Lujiza Pesja¬
kova  kot pisateljica,
a 'ona je živela zase
v svoji rodbini in se
za ostali svet malo me¬
nila. Dekleta premož¬
nejših rodbin so se
vzgajala ali v nem¬
škem Huthovem za¬
vodu ali v notranji
tudi nemški uršulinski
šoli. Gospa Murnikova
je začela zbirati go¬
spodične okoli sebe
in jim dajala dvojno nalogo, veselično in dobro¬
delno.

Pri narodnih slavnostih, pri vzprejemih gostov.
Čehov, Hrvatov, Štajercev itd. so jih morale pričako¬
vati na kolodvoru vse v enakih nošnjah, da so jih po¬
zdravljale in jim delile šopke. To vam je bilo res lepo
videti, ko je gospa Murnikova na peronu, kakor voj¬
skovodja, urejala svojo četo deklet. Včasi jih je bilo
do trideset in več, sama mlada, sveža bitja. In ko je
pridrdral vlak, so vse mahale v pozdrav s svojimi robci
in z drugimi vred klicale: „Slava!“ in »Živeli!“ Radostno
iznenadenim gostom pa so žarela lica od veselja. In
korakali smo v čitalnico v Souvanovi hiši in — sram
nas je bilo, da ne moremo tujcev pozdravljati v do-
stojnejših prostorih.

Danes je seveda vse bolje preskrbljeno za iz¬
obrazbo ženstva v narodnem duhu, kakor je bilo ta-

197

krat. Saj je
-sas na Štajer¬
skem najbolj
zaviralo in nas
še zdaj zavira
v narodnem
napredovanju,
da naše žen-
stvo ni izobra¬
ženo v narod¬
nem duhu ter
da vsled tega
rajši govori v
tujem jeziku.

Posledica tega
je nemškutar-
ski zarod jv
slovenskih
rodbinah.

Gospa Mu r- j
n i k o v a pa 1
je svojo Četo GOSPA MARIJA MURNIKOVA.

gospic porab¬
ljala tudi za

dobrodelne  namene. Kadar se je približal božični
čas, je nabirala darove za božičnico revnim otrokom.
Razposlala je prirezano blago za otroške obleke go¬
spodičnam na dom, kjer so se morale usesti k šival¬
nim strojem, da dovrše pravočasno dano jim nalogo.
Prav ginljiv prizor pa je bil, ko so se na določeni
dan zbrali v čitalnični dvorani dečki in deklice ■— včasi
jih je bilo do 150, — in jim je Murnikova gospa de¬
lila obleke, obuvala in druga božična darila.

Zato pač njena slika, ki sta jo mojstrsko izde¬
lala Al. Šubic in M. Sternen, zasluži, da visi na od-

198

ličnem mestu v Nar. domu in vzbuja poznejše žensk.;
rodove k enaki narodni delavnosti.

Naj še dostavim, da sta Murnik in njegova gospa
rada podpirala slovenske umetnike in da je Murnik v
deželnem odboru kot referent o tej točki se vselej po¬
ganjal za deželne podpore umetnikom.

Na naši strani je stal zraven dr. Razlaga  in
dr. Z a r n i k a in še nekaj mlajših, pa tudi starejših
rodoljubov

PETER GRASSELLI.

Bil je ju¬
rist, a je pustil
pravništvo, ko
je prevzel po
očetu hišo v
Ljubljani. Leta
1863. je izda-
val „Triglav",
toda list je
moral prene¬
hati, ko je
Grasselli bil
obsojen, men¬
da zaradi mo¬
tenja javnega
miru, na 'tri
mesce zapora.
Ko smo
ustanavljali
Narodno tis¬
karno, bil je
PETER GRASSELLI. s početka taj-

199

nik, pozneje pa, ko sem se jaz preselil v Ljubljano
sem tajništvo prevzel, denarničar. Črez nekaj let
■ Narodna tiskarna prišla v velike denarne zadrege
m takrat je podpredsednik dr. K. Ahačič  vso
stvar v roke vzel in spravil v red, seveda tako, da
se je od vsake delnice odpisalo 40 gld. in je odslej
veljala le 60 gld.

Grasselli je bil, ko smo 1882. 1. si pridobili ve¬
čino v mestnem zastopu ljubljanskem, izvoljen za žu¬
pana in pod njegovim županstvom se je dogotovil vo¬
dovod, ki Ljubljano preskrbuje s hladno, vselej čisto
pitno vodo.

Nekaj časa je bil tudi državni poslanec, pa včasi
ni mogel priti tudi k zelo važnemu glasovanju, ker je
bil kot župan zadržan v Ljubljani. Zato 1. 1885. ni več
kandidiral. Tudi županstvu se je odpovedal 1. 1891. Na
njega smo se smeli o vsaki priliki zanašati in midva
sva skupaj zmerom dobro izhajala.

V milem spominu mi je tudi

DR. ALFONS MOŠE.

Seznanil sem se žnjim, ko je bil v šestdesetih
letih advokat v Slov. Gradcu. Ni bil sicer tako odločno
naroden, kakor jaz, saj je bil čisto nemško vzgojen,
dasi v Ljubljani rojen, in se je šele pozneje začel va¬
diti v slovenščini, ki mu je pa zmerom trdo tekla.
Vendar je narodni stranki že 1. 1867. pomagal pri vo¬
litvah za deželni zbor štajerski, da smo v Sl. Gradcu
vrgli prejšnjega nemškega zastopnika Lohningerja, po¬
sestnika mislinjskih fužin, in prodrli z narodnim kan¬
didatom.

L. 1868. se je dr. Moše preselil v Ljubljano in pri
občnem zboru Nar. tiskarne 1. 1872. smo ga izvolili v

200

pregledovalni odsek. Takoj po mojem prihodu sem ga
poiskal — stanoval je v Grumnikovi hiši na Dunajsk-
cesti — in odslej sva si ostala v dobrih prijateljskih
razmerah.

Leta 1881. smo ž njim zmagali pri ljubljanskih
mestnih volitvah v prvem razredu in s tem narušili to
nemško trdnjavo. Leta 1883. pa je bil v Ljubljani iz¬
voljen za deželnega poslanca. V obeh zastopih je bil
jako delaven. V mestnem zastopu se je on najbolj po¬
trudil, da se je ustanovila mestna hranilnica.  Pri
tem je moral premagati čudovite ovire, ker se je ves
prvotni akt na magistratu izgubil, da je Moše moral
znova sestaviti pravila. Moj brat Mihael, ki je takrat že
bil državni poslanec, je težko pričakoval, da se usta¬
novi ta denarni zavod, pri katerem bi posojilnice imele
nekako zaslombo. Ko so torej pravila došla na Dunaj
v notranje ministrstvo, govoril je s kranjskimi poslanci,
da bi naj šli pospeševat rešitev. A nobeden se za
to stvar ni hotel zanimati in Kljun je naravnost od¬
rekel, češ, da je nepotrebna ustanovitev te hranilnice.
Brat je torej sam šel k referentu, nekemu dvornemu
svetniku in dosegel, da se je stvar ugodno rešila. Kranj¬
ska dežela pa se ima Mošetu zahvaliti, da se je po¬
prejšnji 5%ni zemljiškoobvezni dolg konvertiral v 4°/'ono
deželno posojilo.

Toda zahvale ni užival za svoje pridno, nese¬
bično delovanje. Ker ni bil noben frazer, niti govornik
za mase, ampak je brez šuma in ne da bi se naprej
rinil, izvrševal svoje delo, ni postal popularen. Držal
se je Horacijevega izreka: „Odi profanum vulgus —“
in ko so bile spet volitve 1. 1889., ni bil več izvoljen
v deželni zbor. Odslej se je globoko užaljen odtegoval
vsemu javnemu življenju. Bil je tudi literarno delaven
v juridičnih in gospodarskih strokah in organiziral je

201

med sloven¬
skimi odvet¬
niki odločno
narodno
stranko za
uvedbo slo¬
venskega je¬
zika v sodnij-
ske urade.

Bodi mu to¬
rej tu ohranjen
hvaležen spo¬
min !

Naj še na¬
vedem zdaj iz
vrst nemških
nasprotni¬
kov najimenit¬
nejšega in
zraven Dež¬
mana najde-
lavnejšega
moža. To je
bil

VITEZ KALTENEGGER FR1C.

Bil je dvorni svetnik finančne prokurature v Ljub¬
ljani in je prvokrat javno nastopil proti Slovencem pri
volitvah v mestni zastop. L. 1870. je bil kandidiran v
deželni zbor za Ljubljano in pod pritiskom vlade res
izvoljen, a narodna večina deželnega zbora te volitve
ni potrdila, ampak naročila dež. odboru, da preišče ne-
rednosti, ki so se godile pri volitvi.

Ko je grof Anton Auersperg bil imenovan za de¬
želnega predsednika, ugibalo se je, koga bo ministrstvo

202

postavilo za dež. glavarja. Ko bi pri nas vladale v res ¬
nici ustavna načela, moral bi se pač vselej vzeti glava -
iz večine. Toda tega načela se je vlada le tam držala
kjer se ji je zdelo ugodno za njeno stranko, na Kranj¬
skem pa je jemala glavarje takrat zmerom iz nemške
stranke, le pod Hohenwartom je bil Slovenec dr. Razlag
glavar. Šele Taaffe  je tudi v tem ravnal pravično.

Da Auersperg-Lasserjeva vlada, ta za Schmerlin-
govo najkrivičnejša in najsilovitejša proti avstrijskim
Slovanom, ne bo vzela glavarja iz narodne večine, to
smo vedeli, a pričakovali smo, da bo imenovan spet
eden izmed veleposestnikov. Stvar pa se je nepričako¬
vano dolgo zavlekla in šele sredi oktobra 1. 1872. je
„Wien. Ztg.“ razglasila imenovanje Kalteneggerja za dež.
glavarja. To je bilo tembolj čudno, ker njegova volitev
še ni bila potrjena od dež. zbora, in bi bil za slučaj, da
jo ovrže dež. zbor, sedel na glavarskem mestu mož, ki
še poslanec ne bi bil. Pa vlada se je zanašala na to, da na¬
rodna večina ne bo tako jeklena, da bi ovrgla volitev.

Kaltenegger  torej, ki je šele pred malo leti
kot uradnik prišel v deželo, katere ni poznal, in ki tudi
slovenščine ni bil zmožen, je odslej blizu deset let
vodil deželno upravo. Bil je nemško-centrališki biro¬
krat od nog do temena in to se mu je poznalo po
vsej vnanjosti. Bil je visoke rasti, suhega života, ble¬
dega lica gladko obritega, le brkice so obsenčevale
tanke ustnice. Svoje notranje čute je znal brzdati in
nikoli ni prišel v afekt, kakor se je to Dežmanu rado
zgodilo.

Sovraštva proti Slovencem ni kazal in ko sem jaz
1. 1877. v dež. odbor stopil, podpisaval je brez obotav¬
ljanja vse moje slovensko spisane rešitve.

L. 1879., ko je Taaffe vodil volitve v državni
zbor, se je Kaltenegger še na vso moč trudil, da bi
Dežman bil izvoljen v Ljubljani, a izpodletelo mu je.

203

fn ko je 1. 1881. bil Winkler imenovan za dež. pred¬
sednika, je menda Kaltenegger sam čutil, da bo kmalu
konec tudi njegovi oblasti. Vendar je njemu in nam
prišla vest, da je prestavljen na Dunaj, prav nepri¬
čakovano.

Neki večer sredi aprila 1881. 1., ko smo imeli v
državni zbornici sejo finančnega odseka, čigar člen sem
bil tudi jaz, stopi k meni finančni minister Duna-
j e v s k i in reče smehljaje se:

„Nekaj neprijetnega vam moram povedati."

Začudivši se, ga pogledam, kaj bi to bilo.

„Kaltenegger je prestavljen na Dunaj."

Ves vesel se zahvalim za to prijetno novico, ki
nas je rešila enega najnevarnejših, ker brez šuma, a
neprestano delujočih nasprotnikov, in vprašam, ali smem
to brzojaviti v Ljubljano.

„Slobodno! Saj se že tiska v „WienerZtg.“

Hitel sem na telegrafni urad, ki smo ga imeli v zbor¬
nici, in Jurčiču brzojavil to zanimivo vest. Še tisti večer
se je bliskoma raznesla po Ljubljani ter Kalteneggerja sa¬
mega, ko jo je zvedel, silno osupnila. Odstopil je od
dež. glavarstva 30. aprila 1881.

Pa tudi pri njem se je uresničilo: „Promoveatur,
ut amoveatur". Prišel je na imenitno mesto cesarskega
prokuratorja na Dunaju, katero je poprej zavzemal
baron Goedel  Herman, naš 1. 1879. v Mariboru iz¬
voljeni državni poslanec.

PISATELJSKO DRUŠTVO.

Davoiin Trstenjak je začetkom leta v svojem lepo-
znanskem listu „Zori“ nasvetoval, da se naj osnuje
slovensko literarno društvo, v katerem bi bili združeni
vsi slovenski pisatelji, in katero bi nabiralo fond v pod¬
poro ubožnejšim pisateljem. Ost tega nasveta je bila

204

obrnjena proti Slov. Matici, proti kateri se je vsleci
mnogim neljubega predsedstva dr. Coste in premale
literarne delavnosti rodila čimdalje številnejša opo¬
zicija.

Poprijeli smo se Trstenjakovega nasveta. Jaz sem
sestavil pravila in ko jih je Trstenjak odobril, razglasil
sem jih v „S1. Narodu" 28. marca. Po teh pravilih bi
naj društvo delalo na razne načine:

a)  z vsakoletnimi javnimi shodi s predavanjem o
vsakojakih znanstvenih predmetih;

b)  s podpiranjem nadobudnih pisateljev;

c)  s podpiranjem nepremožnih pisateljev in nji¬
hovih rodbin in

d)  s slavljenjem umrlih dobrih pisateljev s spo¬
meniki ali izdavanjem njihovih životopisov, poc^ob in
spisov.

Ko se je oglasilo 30 pisateljev za pristop, smo
sklicali na dan 21. aprila ustanovni shod, na katerega so
zraven nas ljubljanskih pisateljev še prišli Trstenjak,
profesorja Erjavec in Vodušek, Jurčič  in drugi.
Za predsednika je bil izvoljen Trstenjak,  za pod¬
predsednika dr. Razlag,  za tajnika prof. Pleter-
šnik,  za denarničarja jaz, v odbor pa še dr. Zarnik,
Ogrinec,  ki je takrat bil v Ljubljani, J. Stritar.
Erjavec in Jurčič.

Pravila je vlada vzela na znanje in 15. maja je
odbor imel prvo sejo, pri kateri je med drugim sklenil
prirediti Prešernovo slavnost  v Vrbi. Tudi smo
se posvetovali o izdavanju »Poučnega sl ovnika"
po vzgledu „Konversationslexikona“. V „Slov. Narodu"
smo 20. julija razglasili vabilo k pristopu, ki je imelo
dovolj dober uspeh. Do sredi avgusta je društvo že
štelo 65 udov, med temi 52 pisateljev in 3 ustanovnike.

Iz zdaj smo se lotili velikega dela, Prešerna
dostojno poslaviti na njegovem rojstnem domu.

205

Sklicali smo občni zbor Pis. društva na soboto
14. sept., dan pred Prešernovo slavnostjo. Prišlo je
mnogo vnanjih pisateljev, med njimi prof. Erjavec,
Pajk, dr. Ribič, Francelj iz Varaždina, Levec, Parapat,
Jurčič, župnik Ripšl. Predsednik Trstenjak,  ki se
je že prejšnji dan bil pripeljal, je v duhovitem nago¬
voru razložil pomen in namen Pis. društva. Nazadnje
je čital učeno razpravo: „0 imenu slovenske sojenice,
slovenske Moire“.

Od nadaljnjih razprav omenjam, da smo sklenili
izdati „Album“, v katerem bi bili poleg spisov o Pre¬
šernu tudi drugovrstni leposlovni spisi.

Po občnem zboru smo bili v čitalnici res Židane
volje, vesele se Prešernove slavnosti, o kateri smo že
vedeli, da se je bode udeležilo več tisoč Prešernovih
častivcev, ker nam je Nolli izporočil, da je spečal že
1500 voznih listov.

In ko je napočilo jutro 15. septembra, smo se
zbrali na kolodvoru in bilo nas je kmalu toliko, da
smo zasedli vse prostore pripravljenega posebnega
vlaka in se je moral še drugi vlak pripraviti.

PREŠERNOVA SLAVNOST

dne 15. septembra je bila pač najsijajnejša, v narodnem
in političnem oziru na vse strani najdobrodejnejše vpli¬
vajoča izmed vseh slavnosti, kar smo jih priredili. To
je bila veličastna manifestacija slovenske inteligence za
svojega najženialnejšega pesnika, dotlej premalo čisla¬
nega, deloma še celo preziranega.

Obrnil sem se v imenu Pisat, društva do
Stritarja  za slavnostno pesem, in on nam je poslal
prekrasno: „Na Preširnovem domu“, dr. Ben j. Ipa¬
vic  pa jo je uglasbil.

206

Obrnili smo se tudi do Sokola, da bi pomaga!
pri prireditvi, kar je rad storil. Gorenjsko železnico
smo naprosili za poseben vlak in znižane cene, kar
je bilo dovoljeno, N o 11 i, takrat tajnik Dramatičnega
društva, pa je prevzel razpečavanje voznih listov.

Da privabimo tem več vnanjih udeležnikov, je
na soboto pred slavnostjo bil sklican prvi občni zbor
Narodne tiskarne ki se je prav mirno vršil.

Za sobotni list „S1. Naroda" pa sem spisal
uvodni članek: »Največ sveta otrokom sliši Slave. 11

Samo iz Ljubljane se nas je odpeljalo nad 3000
ljudi; pridružilo se jih je pa še mnogo na vseh go¬
renjskih postajah, posebno v Loki in Kranju. V Lescah
je bilo mnogo voz pripravljenih, ki so bili kmalu za¬
sedeni, in večina udeležencev je morala peš iti do
Vrbe.

Tam se je sčasoma nabralo do 6000 ljudi. Ker
pred hišo ni bilo dosti prostora, smo šli na bližnji
grič, kjer stoji cerkvica sv. Marka. Tu je dr. Razlag
govoril slavnostni govor, v katerem je proslavljal
Prešerna.

Med govorom me Jurčič  opozori na oddaljeno
od množice stoječega gospoda majhne rasti in za¬
čuden vzklikne:

„Tam pa stoji Stritar."

Oba hitiva k njemu in tu sem se osebno prvi¬
krat seznanil ž njim. Pripeljal se je z Dunaja, ne da
bi to komu naznanil. Že prej je bil poslal Pis. dru¬
štvu več tisoč iztisov pesmi: »Pozdrav Preširnovim
čestiteljem", katere smo med zbrani narod razdelili. V
Ljubljani se ni mudil niti o prihodu, niti ob odhodu.
Z Razlagovim govorom ni bil zadovoljen, premalo mu
je bil navdušen in posebno nemilo ga je dimilo, daje
Razlag Prešerna nekako primerjal z nemškim pesnikom
Rtickertom.

207

Zvečer smo se vračali v Ljubljano ponosni na
sijajno slavnost in naslednje dni smo s tem večjim
pogumom agitirali za volitve v Slov. Matico, katere
občni zbor je bil sklican na 26. dan septembra.

NARODNA TISKARNA.

Pravila za delniško društvo „Narodna tiskarna 11
so bila 21. julija 1872 potrjena in prvi občni zbor je
bil sklican na 14. dan septembra v Ljubljano. Društvo
je po pravilih imelo pravico izdati 500 delnic po
100 gld. Podpisanih in deloma vplačanih je bilo 430
delnic.

Pri debati je dr. Zarnik  nasvetoval, da list že
z novim letom začne izhajati kot dnevnik, čemur so
vsi pritrdili. Trstenjak  pa je želel, naj se poseben
odsek politično izvedenih mož sestavi, kateri bi imeli
s svetom in dejanjem uredovanje in vedenje lista v
političnih vprašanjih voditi in nadzorovati, odsek, do
katerega bi se v dvomljivih slučajih lahko obračal
urednik lista. Jurčič  zoper to ni ugovarjal, še ljubo
mu je bilo, češ, če se bo mogel obračati do izvedenih
mož za svet, bo potem njegova odgovornost narodni
stranki nasproti lažja in manjša.

Jaz sem še nazadnje nasvetoval, da se naj zraven
„Slov. Naroda" ustanovi majhen tednik, a sklepanje o
tem predlogu se je odložilo do prihodnjega občnega
zbora. Po volitvi upravnega odbora se je mirno kon¬
čal ta zbor. —

S tem, da je delniško društvo prevzelo tiskarno v
Mariboru, sije  nakopalo breme, katero ga je težilo,da
je kmalu prišlo v velike denarne zadrege, iz katerih se
je le s tem izkopalo, da je vrednost delnic znižalo od
100 na 60 gld.

208

Trstenjakov nasvet, da se sestavi nekak odsek za
nadzorovanje lista, je ostal na papirju in je tudi pri
dnevniku bil neizvršljiv. Zanašati se je bilo treba na
izvedenost in takt urednikov. Pa na to stran smo pač
bili srečni, da smo imeli v osebi Jurčičevi  ured¬
nika, na katerega smo se smeli popolnoma zanašati.

SLOVENSKA MATICA.

Ko se je ustanovila Nar. tiskarna, so dr. Blei-
weis, dr. Costa, takrat predsednik Slov. Matice in
njihovi privrženci sklenili, da si tudi Slov. Matica,
ki je po pravilih imela do tega pravico, ustanovi svojo
tiskarno. To je vzbudilo hud odpor in začela se je
agitacija proti tej nameri, katere izvršitev bi bila po¬
žrla ves s trudom nabrani kapital Sl. Matice.

Na 2. dan julija je bila sklicana odborova seja
ter na dnevnem redu je bila tudi ustanovitev lastne
tiskarne. Pri tej seji smo se strastno popadli, kakor še
nikoli ne poprej. Posebno dr. Bleivveis  je duška dal
že dolgo v njem nakopičeni jezi proti „Slov. Narodu"
in zlasti tudi proti meni, ker je mislil, da sem jaz
glavna roka pri „Slov. Narodu", v čemer se je pač
motil.

Tajnik Lesar  je čital poročilo, s katerim je iz¬
kušal dokazati, da bi lastna tiskarna dobro izhajala in
bi se, ker je Blaznik umrl, njegova tiskara dala po
primerni ceni kupiti'.

Prvi je govoril dr. B 1 ei weis,  silno ogorčen, ka¬
kršnega nisem slišal ne prej, ne pozneje. Očital je „S1.
Narodu" laži, ter zahteval, da naj se to v zapisniku
konstatira, „ker pisatelj tega članka" — srdito je mene
pogledal — »menda med nami sedi“.

Bleivveisov govor je ves odbor osupnil, ker nihče
ni pričakoval že v začetku namesto stvarne debate,

209

osebnih, strastnih napadov, še celo dr. Costa  je
menil, da tega ni treba v zapisniku konstatirati. Dav.
Trstenjak  pa je naravnost izrekel: „Kar smo ravno¬
kar morali poslušati, je brez taktno.  Mi nismo zbrani,
vtikati se v časnikarsko polemiko, ampak samo za to, da
se mirno in tehtno posvetujemo o naših narodnih težnjah."

Dr. Bleivveis  ves razjarjen mene vpraša, ali
nisem opozoril Blaznikove gospodične na dotični čla¬
nek v „Narodu“.

Jaz: „Povabljen sem k seji matičnega odbora,ne
pa pred sodnijo, da bi se zagovarjal o tem, kar pišem
ali ne pišem v časnike. Čudim se, da more pameten
mož porabiti take prazne čenče itd.“

Potem je dr. Razlag  obširno, stvarno in mirno
govoril proti matični tiskarni in dokazal, da bi nikakor
ne mogla izhajati. Tudi Božidar Raič in Trstenjak
sta govorila proti nasvetu. Pri glasovanju je za nasvet
glasovalo 15, proti 8 odbornikov. Ker bi nas pa mo¬
rali po pravilih dve tretjini glasovati za tak predlog,
moral je dr. Costa  izreči, da predlog ni dobil potreb¬
nega števila glasov in je torej padel.

Lesar  je potem še dva predloga stavil, dasi
nista bila naznanjena na dnevnem redu:

1. Ako Matica zato, ker se boji izgube pri lastni
tiskarni, si je ne upa ustanoviti, se ji ponuja poroštvo, da
bo od kapitala, v tiskarni založenega, gotovo dobivala 5%.

Na vprašanje dr. Coste, kdo prevzame tako po¬
roštvo, oglasi se Souvan:  „Jaz.“

2. Lesar se sam ponuja, da ustanovi na svoje
stroške tiskarno matično.

Toda stavil je čudne pogoje in tudi ta dva pred¬
loga nista dobila potrebne večine.

Po tej burni odborovi seji se je začela huda po¬
lemika med „Novicami“ in „Narodom“, mi smo se pa
začeli pripravljati za volitve v matični odbor in v ta

14

210

namen agitirali, da so se novi udje dali vpisati v Sl.
Matico.

V „Novicah“ me je „Novičar“ v vsakem listu
napadal, češ, da sem jaz kriv vseh prepirov, in mi
na glavo natovoril celo kopo grehov, prav iz trte
izvitih. Naposled tudi jaz nisem molčal in začel
sem zavračati neosnovano očitanje. Dotični članek
(„SI. Nar.“ 21. sept.) sem končal z besedami: »Moje

prepričanje je, da Slovenci dospemo k srečnejši
prihodnosti celega našega naroda le tedaj, ako bomo
delali vsi vse za domovino, omiko in svo-
bo do.“

In zdaj je bil ogenj v strehi. Očitalo se mi je,
da hočem zamenjati staro slovensko geslo: „Vse za
vero, dom, cesarja!" z novim, s katerim zametavam
vero in cesarja. Tega namena pač nisem imel in sploh
nihče v naši stranki. Verskih vprašanj se nikoli nismo
dotikali, nikoli proti veri pisali ali govorili. Sicer bi
ne bili stalivnaših vrstah odlični duhovniki, Trstenjak,
Rajč, Zl. Pogačar  in še mnogi drugi. Da smo
tudi vsi lojalni bili, ni treba še posebej trditi; seveda
za bizantinizem se nismo ogrevali.

Ker je bilo to leto voliti 11 odbornikov, smo
proti noviškim kandidatom svoje postavili, samo dr. Raz¬
lag in dr. Vončina sta bila na obeh imenikih, pa
Razlag je v javnem pismu odklonil noviško kandi¬
daturo.

Občni zbor je bil sklican na 26. dan septembra.
Naši kandidatje so bili: prošt dr. Pogačar, dr. Razlag,
dr. Vončina, dr. Vošnjak, P. Grasselli, J. Jurčič, profesor
Vodušek, dr. I. Geršak, dr. I. Mencinger, dr. M. Samec,
I. Žuža, nasprotniki od „Novic“ priporočeni pa: dr. Po¬
klukar, dr. Razlag, dr. Vončina, kaplan dr. Šterbenc,
Fr. Souvan, Ivan Tomšič, dr. J. Tonkli, korar Fr. Kosar,
lekarnik D. Savnik, M. Herman in A. Winkler.

211

Tako številno obiskanega zbora še ni bilo,
kakor ta dan. Bilo nas je 120, med temi mnogi vnanji
Matičarji. Tajnik Lesar je omenil med drugim, da je
poslednji mesec pristopilo Matici 249 novih udov.
To je bil za Matico ugoden plod naše agitacije.
Potem se je vnela debata o lastni tiskarni. Tu je
stopil Svetec na našo stran in odboru očital samo¬
voljno postopanje in tratenje matičnega denarja. Dr. B1 e i-
weis,  zelo iznenaden, da je tudi Svetec med na¬
sprotniki, je obžaloval, da je Svetec debato iz trte
izvil, ko zdaj nihče več ne misli na lastno tiskarno.
Tudi Costa zavrača Svetca in ker kot predsednik iz¬
kuša kratiti govorniško svobodo, nastane vmes velik
hrup proti njemu.

Nazadnje so se oddali volilni listi. Cele kupe
jih je bilo. Tajnik Lesar vse pobere in dasi smo za¬
htevali, da se naj skrutinij takoj vrši, sklenil je dr. Costa
zbor in z Lesarjem, ki je nesel paket volilnih listov
pod pazduho, zapustil dvorano. Hitela sta skozi Zvezdo
v  matično hišo, za njima pa mnogi Matičarji, ki so
hoteli navzočni biti pri skrutiniju. Izvoljeni so bili no-
viški kandidati s 780 glasovi proti 670. S tem je bila
končana ta afera, ki je takrat hudo razburila duhove.

BANKA SLOVENIJA

nesrečnega spomina za mnoge njene delničarje se je
ustanovila to leto.

Ko sem še bil v Šmarju, pripeljal se je nekega
dne iz Celja k meni gospod, ki se je predstavil kot
strokovnjak v zavarovalnih stvareh in se pisal pl. Treu-
enstein. Pravil mi je, da organizuje zavarovalno
banko za Slovence, da ima že več ustanovnikov, med
temi dr. Kočevarja v Celju, ki me pozdravlja. Razlaga
svoj načrt in me nagovarja, da naj vstopim v osno-

14 *

212

valni odbor. Jaz sem to odklonil, ne spominjam se
več, iz katerih razlogov, menda glavno zavoljo tega,
ker nisem bil v takih gmotnih razmerah, da bi mogel
delnice vplačati.

Treuenstein je naprej agitiral, s početka po Šta¬
jerskem, potem je šel v Ljubljano, kjer je dr. Costo
pridobil za svoj projekt. Sestavila sta pravila in vlada
je z odlokom z dne 25. januarja 1872 jih potrdila.
Takoj potem se je osnoval upravni odbor, v katerem
je bil predsednik knez Salm-Reiferscheid  v
Novem Celju, podpredsednik dr. Costa  in zraven
teh 12 odbornikov.

Prva občna zavarovalna banka „Slovenija“ je
imela pravico izdati 3000 delnic po 200 gld., kar bi
znašalo 600.000 gld. Toda upravni odbor je sklenil,
da se od vsake delnice vplača le 4O°/ 0 , in sicer po
kursu 85°/ 0 . Po tem takem so se delnice v nominalni
vrednosti 200 gld. oddavale delničarjem po 170 gld.,
od katerih so vplačali le po 68 gld. Tako ugodno
vplačevanje in reklama po velikih inseratih v vseh
slovenskih listih je privabila kmalu- mnogo podpisni¬
kov na delnice.

Živeli smo takrat v dobi tako zvanega gospodar¬
skega pokreta (volkswirtschaftlicher Aufschvvung). Del¬
niška društva so povsod rastla kakor gobe iz tal, na
dunajski borzi pa se je razvila doslej nezaslišana
borzna igra, ki je kakor opojna pijača vabila in ma¬
mila vse kroge prebivavstva. Na borzi so igrali zraven
» profesionalnih židovskih sleparjev najvišji aristokrati,
veletržci in fabrikantje, zraven njih obrtniki, rokodelci
in tudi mnoge ženske. Vsak dan so se ustanavljala
nova delniška društva in za vse te delnice, ki včasi
niso bile vredne piškavega oreha, so se ljudje kar
trgali, jih podpisavali, vplačevali in spet z ažijem na¬
prej prodajali drugim kalinom. In ta igra je zastrupila

213

tudi provincije, segala je v vsa mesta in mesteca, na
deželi in v hranilnicah varno naloženi denar se je vzdi-
gaval ter je potoval na dunajsko borzo. Rothschild in
kar je bilo židovskih denarnih mogotcev, so pa stali
na strani, gledali s sardoničnim smehom na te baha-
nalije in čakali na ugodni trenutek, da se vse podere
iti vsa gotovina zdrkne v njihove malhe.

In ta trenutek je res prišel začetkom maja na¬
slednjega leta, velikanski polom, ki je mnoge poprej
imovite rodbine spravil na beraško palico in bil sprem¬
ljan od samomorov osleparjenih žrtev.

Leta 1872. pa, ko se je ustanovila banka Slo¬
venija, bila je borzna igra na vrhuncu in so ljudje
hlastno segali po delnicah. Do septembra je Slove¬
nija že imela 1000 delničarjev, ki so bili vplačal
175.000 gld. V seji 1. septembra je upravni odbori
imenoval uradnike, med njimi Treuensteina za uprav¬
nega direktorja s 3000 gld. plače. Štirje direktorji
A. Pirnat, dr. Zarnik, dr. Valenta in K. Ahčin so do¬
bivali po 600 gld. plače in diete za vsako sejo. Usta¬
novni stroški so znašali do tistihmal 28.000 gld. „Slov.
Narod" se je banki Sloveniji nasproti hladnokrvno
obnašal, ni pisal proti njej, pa tudi ne za njo, kar je
bilo razumljivo, ker je Costa stal na čelu banke. Jur¬
čiču in meni ni bilo po volji, da je Zarnik vstopil v
upravni odbor, pa on je bil takrat še koncipient in
mu je ta postranski dohodek bil, če ne potreben, vsaj
dobro došel.

RAZNI DOGODKI.

V državni zbor,  ki se je v začetku leta
sklical, so vstopili tudi slovenski poslanci s Kranj¬
skega, izvzemši dr. Zarnika,  ki je bil tudi izvoljen,
pa je doma ostal. »Slovenski Narod" je zagovarjal to

214

abstinenco z ozirom na Cehe, ki so odklonili vstop v
državni zbor. Nasledek te odklonitve je bil za Čehe
usoden, kajti vlada je razpustila češki deželni zbor, a
pri novih volitvah mesca aprila je tako pritiskala na
veleposestvo, da so fevdalci in Čehi izgubili večino v
deželnem zboru. To je bil hud udarec za Čehe in
mnogo let je trajalo, da so pod Taaffejem spet dobili
večino.

Deželni zbori  so bili sklicani na 5. dan no¬
vembra. V kranjskem  je narodna večina spet skle¬
nila adreso do cesarja, v kateri se je sklicevala na
diplomo z dne 10. oktobra 1860, ki zagotavlja deželno
avtonomijo, in se izrekla proti direktnim volitvam v
državni zbor. Dr. Razlag  ni bil zadovoljen s pre¬
ostrim poudarjanjem deželnih avtonomij. Zato je bil
tudi proti češkim fundamentalnim člankom, kateri bi
bili kvarni za male dežele in za nas Slovence, dokler
nismo združeni. Adresa je v poslednji seji bila spre¬
jeta in poslana na Dunaj, kjer se nihče zanjo ni
zmenil.

V štajerskem  deželnem zboru sem stavil v
seji 10. novembra interpelacijo do vlade, v kateri sem
spet opisal vse krivice, ki se nam gode v narodnem
oziru v šolah in uradih. Potem sem navedel in oži¬
gosal nepostavno silovitost učnega ministra Stremayrja,
kije  brez povoda profesorja Šumana in Pajka
prestavil iz Maribora.

To prestavljanje je Stremayr že mesca marca
zaukazal, a oba profesorja sta se pritožila na najvišje
mesto. Suman je s tem res dosegel, da je prišel vsaj
na Dunaj na akademično gimnazijo, namesto da bi
moral iti v malo nemško gnezdo Ried na Gornjem
Avstrijskem. Pajk pa se je odpovedal svoji službi in
ostal v Mariboru, kjer je prevzel prejšnjo Narodno
tiskarno.

215

Po obširnem utemeljevanju vprašal sem vlado:

1. zakaj narodne enakopravnosti v c. kr. uradih
in oblastvih na slovenskih tleh, posebno tudi določeb
osnovne organizacije za gimnazije (§ 17, 2; § 32, 1. in 3-,
§ 96) z ozirom na državni gimnaziji v Mariboru in
Celju in na realno gimnazijo v Ptuju dosedaj še ni
izvedla;

2. zakaj je prof. Sumana in Pajka z mariborske
gimnazije odpravila, in

3. kateri postavni zadržek brani podelitev še
zmerom prazne učne službe na mariborski gimnaziji
popolno kvalifikacijo imajočemu profesorju Pajku?

Na to interpelacijo je namestnik Kiibek odgovo¬
ril v seji 7. decembra, da o prvem vprašanju nima
nič novega povedati, nego da bi samo moral ponav¬
ljati, kar je o svojem času odgovoril na enake inter¬
pelacije 1. 1868., 1869. in 1870. Glede Pajka in Šumana
je Kiibek povedal, da se je prestavljanje zgodilo iz
službenih  obzirov in dostavil, da se gimnazijski
profesorji stalno imenujejo ne za kateri določen kraj,
nego da se vsak mora vdati, ako ga ministrstvo pre¬
stavi.

JANKO PAJK

je dve leti poprej bil prestavljen iz Kranja na mari¬
borsko gimnazijo, kjer je vstopil v čitalnico, pa tudi
hodil na veselice v Casino. Tam se je seznanil s
hčerjo premožnega mariborskega meščana, pekarja, in
jo dobil za ženo. Deklica je poprej bila zaročena z
nekim oficirjem, a oče je zahteval, da se oficir odpove
vojaštvu, kar je ta res storil. Pa kaj se zgodi? Ko se
mož predstavi v civilni obleki, ga deklica ni več spo¬
znala in ni ga hotela vzeti. Oficir je potem njenega
očeta tožil za odškodnino. Prva žena Pajkova pa je

216

kmalu brez otrok
umrla in Pajk se
je potem poročil
z Doljakovo go¬
spodično z Go¬
riškega, plodo¬
vito slovensko
pisateljico.

Pajk se ni
vdal Stremayrje-
vemu ukazu in
se rajši odpove¬
dal službi. Ostal
je v Mariboru ter
prevzel tiskarno,
kakor tudi list
„Zoro“ od Trste¬
njaka. Leta 1873.
smo ga postavili
za kandidata v
JANKO PAJK. državni zbor v

Mariboru, pa je
propadel proti
Seidlu.

Leta 1879. je spet vstopil v državno službo,
prišel v Brno, odkoder je 1. 1887. bil prestavljen na

Franc-Jožefovo gimnazijo na Dunaju, kjer je ostal,

dokler ni stopil v stalni pokoj. Jaz sem se žnjim se¬
znanil, ko je prišel v Maribor. Napev pesmi »Lepe
Vide“, ki je natiskan v moji drami, sem od njega slišal
in trdil je, da je ta napev znan po Krasu.

Pajk je bil delaven in marsikaj pisal slovensko,
pa tudi . nemško o filozofskih vprašanjih.

Z njegovo gospo sem se o neki priliki v Celju
seznanil. Pritožila se mi je, da se tiskar Dragotin

217

Hribar obotavlja, izdati drugi zvezek njenih zbranih
spisov, ker je še od prvega zvezka večina nerazpečana.

Tolažil sem jo, da se tudi meni nič boljše ne godi,
ker imam že dalj časa v tiskarni, rokopis za 4. zve¬
zek svojih zbranih spisov, ki bi obsegal igro „Pene“,
a 3. zvezek še čaka kupcev med čitajočim občinstvom
Rokopis je naposled zaležal in se izgubil v tiskarni
ne da bi bil zagledal belega dne. Za leposlovne spise
je tudi še zdaj pri Slovencih težava, ker je premalo
stalnih odjemavcev, posebno za pesniška dela. Na
drugi strani pa delata Matica in Mohorjeva družba
konkurenco privatnim založnikom.

ZASEDANJE ŠTAJERSKEGA DEŽELNEGA ZBORA
LETA 1872.

je mirno preteklo, ker deželni glavar Kaiserfeld ni
hotel na dnevni red postaviti nobene take kočljive
stvari, pri kateri bi se vnele ostre debate, na primer,
direktne volitve za državni zbor, predlog renegata
Wretschka, da se na realkah namesto slovenščine
vpelje francoščina, prememba občinske postave itd.

V goriškem  deželnem zboru, je dr. Lavrič
vlado interpeliral zarad vpeljave narodne enakoprav¬
nosti v uradih in šolah. Dr. Lavriča so celo Lahi spo¬
štovali zarad njegove neumorne delavnosti in požrtvo¬
valnosti za svoj narod. Neki nam Slovencem nasprotni
laški list ga je stavil v vzgled Lahom in ga imenoval
inkarnacijo svojega naroda.

Silovitosti pri volilnem shodu 1. 1870. v Novi
vasi  so se šele mesca majnika t. 1. sodile in so bili
nekateri tistih razgrajavcev obsojeni, toda pravi pro-
vzročitelji, kakor navadno v takih slučajih, niso prišli na
dan, ker jih sodišče ni hotelo iskati.

V začetku leta nam je vzela smrt dr. M. Preloga
v Mariboru, ustanovnika »Slovenskega Gospodarja",

218

27. januarja, dne 12. maja pa profesorja in pisatelja
Valentina Mandelca v Varaždinu.

B. Raič, župnik v Halozah je pisal v „Narodu“
ostre članke proti knezoškofijskemu redništvu labod-
skemu, katero ni hotelo nič ukazati, da naj se cerkvene
matice pišejo v slovenskem jeziku.

Septembra je bil F r. L e v s t i k imenovan za
skriptorja na ljubljanski licealni biblioteki in se kmalu
potem pripeljal v Ljubljano, ne da bi bil obvestil koga o
svojem prihodu.

FRAN LEVSTIK.

O Levstiku in o njegovem moškem postopanju
sem že govoril v drugem delu „Spominov“. Odkar sva
bila skupaj pri prvem občnem zboru Slov. Matice
L 1865., ga nisem več videl do leta 1872., ko se je
vrnil v Ljubljano. Slišal sem pa, da on piše v Ein¬
spielerjevega „Slovenca ;<  tiste ostre članke, v katerih
graja ljubljanske narodne razmere, posebno nedostatno
nameščenje čitalnice. Nasvetoval je stavbo „Narodnega
doma", a poteklo je še mnogo let, preden se je zgradil.

Ko smo 1. 1868. začeli izdavati „Slov. Narod" v
Mariboru, vzbujali so nekateri silno ostri članki v
njem občno pozornost, pa tudi listu, kakor sem že po¬
vedal, napravili tiskovne pravde. Takrat mi je urednik
Tomšič povedal, da so ti članki in tudi mnogi dopisi
iz Levstikovega peresa. Imponiral mi je njegov krepki
slog, imponirala mi je njegova moška odločnost in
energija, s katero je zagovarjal svoje ideje in bičal
nasprotnike.

Dr. Razlag,  zagovornik „Naroda“ v tiskovni
pravdi, se je silno jezil nad Levstikom, da spravlja s
tako nepremišljenimi in strastnimi članki list v naj¬
hujše zadrege. Zahteval je od mene, naj prepovem

219

Tomšiču, da bi
sprejel še kak
Levstikov spis v
„Narod“. Jaz se¬
veda tega nisem
storil; bil sem
vesel, da smo
imeli tako izvrst¬
nega sodelavca.

Naenkrat pa
sem zvedel, da
se je Levstik pre¬
selil iz Ljubljane
na Dunaj. Tam
je, kakor sem
slišal, pomagal
Stritarju pri ure¬
jevanju „Zvona“
in 1. 1870- sam
začel izdajati
„Pavliho“. Tako
umetniško dovr¬
šenih humoristič¬
nih slik, kakor

jih je prinašal „Pavliha“ od slovečega karikaturista
Kliča, nismo imeli Slovenci niti poprej niti pozneje.
„Pavliha“ je moral po 7. številki nehati in potem spet
dolgo nisem nič slišal o Levstiku, dokler nismo čitali
v „Wiener Zeitung", da je imenovan za skriptorja v
ljubljanski licealni knjižnici.

rKAJN LfcVbllK..

In zdaj, ko je Levstik prišel v Ljubljano, sva z
Jurčičem ga izkušala iznova pridobiti za sodelovanje
pri „Narodu“, toda Levstik se je kratko odrezal, da s
politiko noče imeti nič več opravka.

220

Odslej sva se, kadar sem bil v Ljubljani, večkrat
srečala, kaj malega se pogovorila in šla zopet vsak
svojo pot. Včasi sva ga z Jurčičem poiskala v Perme-
tovem vinotoču v Špitalskih ulicah, kamor je zahajal
skoro vsak večer. Tu se je pogovor sukal največ okoli
jezikoslovnih stvari in Levstik se je jezil nad sloven¬
skimi časniki, češ, da nemškujejo najgrše.

Leta 1873. smo začeli izdajati „Tednik“, list za
priprosto ljudstvo, ki smo ga polnili z noticami
„Slov. Naroda". Nekega dne srečam Levstika, ki me
ustavi ter mi reče:

„Vi, gospod doktor, kakšen pa je ta vaš tednik?
Samo nemškovanje! To naj bo za priprosto ljud¬
stvo? itd.“

Izgovarjal sem se, da so vse notice iz „Slov.
Naroda", ki ga ureja Jurčič, ki vendar zna pisati slo¬
vensko.

„Eh, zna, zna. Pa se noče potruditi, da bi pisal
v duhu naroda."

„Dobro, gospod Levstik, pa mi popravite nekatere
sestavke, da se privadim pravi slovenščini."

„Treba bi vam bilo res, pa Jurčiču tudi in vsem
časnikarjem, ki tako grdo in neusmiljeno pačijo naš
jezik. Pa pošljite!"

Spisal sem hitro neko notico o koristi sadjarstva
in jo poslal Levstiku. Že drugi dan mi jo je vrnil. Pa
bila je tako predelana in prečrtana, da od mojega
besedila skoraj ni ostala nobena beseda. Pokazal sem
Jurčiču list; oba sva se smejala, v popravljanje pa
nisva dala Levstiku nobene reči več.

Ko je 1. 1887. se mu bolezen tako shujšala, da
ni več mogel iz postelje, sem ga obiskal nekaj dni
pred njegovo smrtjo. Tožil mi je o hudih bolečinah,
ki jih trpi. Tolažil sem ga, da se bo že še na bolje
obrnilo, pa odmajal je z glavo. Ko sem mu pri slovesu

221

stisnil roko, je šepnil: „Z Bogom!“ — Pogreb, ki je
bil, reči se sme, prav sijajen, mu je preskrbelo Pisa¬
teljsko društvo.

Odkrito moram povedati, da sem Levstika, dokler
je živel, spoštoval kot značajnega, originalnega moža,
a njegovo res ogromno veljavo za našo literaturo sem
spoznal šele, ko sem dobival v roke zvezek za zvezkom
njegovih zbranih spisov in ko sem čital klasični nje¬
gov životopis iz Levčevega peresa. In žal mi je bilo,
da ga nisem v življenju spoštoval še bolj.

Franjo, katero je uvekovečil v svojih od idealne,
platonične ljubezni navdahnjenih pesmih, sem dobro
poznal. Bila je, kakor sem omenil pri popisovanju viž-
marskega tabora, tista dražestna deklica s pečo na
glavi, ki nam je pripenjala šopke na zastavne droge.

Od 1. 1873. dalje sva z Jurčičem večkrat šla v
Tacenj ob Savi v znano Koširjevo gostilno in se
dobro imela v družbi domače hčere Franje. Omožila
se je nekaj let pozneje na Primorsko.

Levstik pa po svoji vrnitvi v Ljubljano 1. 1872.
ni več zahajal v Tacenj. Zadnja svoja leta je sploh
bil otožen in potrt, kakor to Levec opisuje.

DRUGI DOGODKI LETA 1872.

To leto se je mesca aprila ustanovila „Glasbena
Matica", sedaj najbolj sloveči glasbeni zavod na
južnem Slovanskem. Takoj po ustanovitvi so se od
vseh strani oglašali društveniki, da jih je bilo že 300
do konca leta.

V Gradcu se je ustanovilo podporno društvo
za slovenske dijake,  kateremu je mnogo let
skrben predsednik bil prof. dr. Krek.

222

Tudi prvi dve slovenski posojilnici  sta bili
to leto ustanovljeni: v Ljutomeru na Štajerskem in v
Zilški Bistrici na Koroškem.

To leto je bil Milan  Obrenovič kronan za
srbskega kneza. K slavnosti zasedanja prestola se je
Jurčič peljal v Belgrad, kar je v zanimivih pismih v
„Narodu“ opisal.

Koncem leta smo delali vse priprave, da „Slov.
Narod", ki se je bil s 1. oktobrom preselil v Ljubljano,
z novim letom začne izhajati kot dnevnik.

VI.

LETO 1873.

Da bi osvežil svoj spomin, sem pregledal naše
časnike tega leta, „Slov. Narod", „Novice“ in „Slov.
Gospodarja", in ko sem prišel do konca in se iznova
spominjal vseh teh strastnih političnih bojev, polnih
sumničenja, obrekovanja, psovanja, bi bil najraje
odložil pero, da bi mi ne bilo treba še enkrat v
duhu pretrpeti, kar sem takrat moral prebiti.

In ko bi s tem, da sebe in svojo eksistenco
žrtvuješ v blagi namen, da bi narod poučeval in ga
vzbujal k narodni zavesti, res dosegel ta namen,
potem bi plačan bil za ves trud in vse žrtve. Pa po¬
litična borba, v kateri se iz strankarske strasti grdijo
in z blatom ometujejo vsi, ki so si upali stopiti v
javnost, demoralizuje tudi ljudstvo in mu jemlje vso
vero in zaupanje v svoje zastopnike.

Le poslušajmo! Janeza hvali njegova stranka, češ,
on pozna potrebe naroda, bistroumen je, jasnih na¬
zorov, delaven, da noč in dan na drugo ne misli
kot pomagati svojemu narodu, pri tem je pobožen in
se drži vere svojih pradedov itd. itd. Ivan pa, ki ga

223

nasprotniki priporočajo, je duševna ničla, kričač
praznih fraz, skrbi le za svoj žep, je pijanec, slepar, pri
tem brezverec itd. itd. In nasprotni časniki seveda ne
molče. Kaj ta Janez? Puhla glava, grd samopašnik,
stiskajte svoje žepe, da jih vam ne izprazni, grd hi¬
navec je, nima ne narodnega ne verskega prepričanja
itd. itd. A naš Ivan! Srečen narod, ki je rodil takega
veleuma! Za svoj narod živi, za svoj narod je pri¬
pravljen umreti, vere ne nosi na jeziku, ampak v srcu
itd. itd. Tako slikajo časniki, a Janez in Ivan nista
niti tako črna, niti tako bela, v privatnem življenju
čisto poštena moža, ki se jima nobeno podlo dejanje
ne more očitati.

In narod, ki to čita, kaj si more misliti? Da
tisti, ki ga hočejo voditi, so sami nepoštenjaki, in ne
verujejo potem niti enim, niti drugim. Zato pravim,
da politična borba ne demoralizuje samo ljudi, ki se
ž njo pečajo, v prvi vrsti časnike in časnikarje, ampak
tudi ljudstvo, ker se ne spoznava več, kje je resnica,
kje laž, na koga bi se smelo zanašati, komu zaupati,
komu ne. In slabe nasledke vidimo na omahljivosti
in odpadništvu, ki izpodjeda jedro naroda.

Do prepira pa navadno pride, da človek" ne ve,
kako, in ko naposled strele švigajo semtertja in ne
govori več razum, temuč samo divja strast, se sami
čudimo, kako je moglo priti do takih, mirno mislečemu
in pametnemu človeku zoprnih in nerazumljivih iz¬
bruhov razdivjanosti.

In tako se je tudi godilo v tisti dobi. Ko smo
ustanovili „Slov. Narod", smo sklenili se izogibati
vsaki polemiki z „Novicami“. Da bi mi z listom usta¬
novili kako novo politično stranko, to nam niti na misel
ni prihajalo. Toda „Novice“ — povedal sem že, zakaj,—
so nas začele pikati in izzivati, da naj vendar jasno
pokažemo svoje pravo lice, to je, liberalno. Toda za

224

nemški liberalizem, kakor je takrat vladal in bi še rad
vladal, nam ni bilo, mi smo le hoteli vzbujati narod
iz narodne zaspanosti in brezobzirno braniti narodne
pravice. V tem je, posebno na Štajerskem, edina bila
duhovna s posvetno inteligenco.

Prvo principielno vprašanje, ki nas je res ločilo
v dve' stranki, je bilo šolsko. Novi šolski zakon je
nekaj let poprej bil sklenjen v državnem zboru in
koncem šestdesetih let že bil v veljavi. Mi smo ga
kot postavno vpeljan zakon upoštevali in tudi „No-
vice“ proti njemu niso ropotale, dokler nismo mi se
odkrito izrekli za zakon in da smo proti njegovi iz-
premembi, ki bi izkušala šolstvo zopet spraviti na stari
tir. Tudi v tem so bili mnogi duhovniki, celo večina,
z nami istega mnenja. Vendar so nam „Novice“ s
„Slov. Gospodarjem 1 ' vred očitale liberalizem in prišlo
je do prvega očitnega boja pri Slov. Matici 1. 1872.

To moram priznati, da je od naše strani bilo
malo pametno, ustavljati se Blehveisovi želji, ki je hotel
Slov. Matici pridobiti lastno tiskarno. Seveda je ta
nasvet bil le storjen iz antipatije proti Nar. tiskarni.
Pa to bi naj ne bilo smelo motiti, ker bi nam pač ma¬
tična tiskarna ne delala nobene posebne konkurence.
A stali smo že sredi boja in tu ni več govoril razum,
ampak le strankarska strast. Sicer pa nam je dr. Blei-
weis pozneje lahko hvaležen bil, da smo preprečili
njegovo namero, kupiti staro Blaznikovo tiskarno ter
v njo naložiti matično glavnico na prav negotove
obresti. Ko bi mi takrat bili hladnokrvno sodili, kar
pustili bi bili voljo nasprotnikom, ki bi s tem pod¬
jetjem si bili nakopali ravno tako blamažo, kakor z
banko Slovenijo.

Početkom leta smo sicer bili edini v odporu
proti direktnim volitvam v državni zbor. A ko je po¬
stava bila potrjena in smo razpis volitev vsak čas pri-

225

čakovali, smo se ločili v dva tabora in borba, k sreči
le časnikarska in govorniška, je prav besno divjala —
na veliko radost našega skupnega sovražnika, ki je
potem žel, ne da bi bil kaj sejal.

DIREKTNE VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR.

Do 1. 1873. so deželni zbori pošiljali poslance v
državni zbor, katere so pa le smeli izbirati iz skupin
veleposetnikov, mest in trgov in kmetskih občin, za
vsako skupino toliko poslancev, kolikor se jih je o
svojem času Schmerlingu zdelo potrebno, da ohrani v
državnem zboru nemško večino. Češki deželni zbor pa
po uvedenju dualizma, sklicujoč se na svoje staro
državno pravo, ni hotel voliti poslancev v državni
zbor. Zato je že takoj po odstopu Hohenwartovega
ministrstva nemška tako zvana ustavoverna stranka za¬
čela zahtevati direktne volitve v državni zbor in mi¬
nistrstvo Auersperg-Lasserjevo se je poprijelo te ideje
in naposled 1. 1873. tudi doseglo, da je dotični zakon
bil sprejet v državnem zboru, v katerem pa takrat ni
bilo ne čeških in tudi ne naših slovenskih poslancev;
Poljaki so bili navzočni in so proti zakonu glasovali,
potem pa državni zbor zapustili. Imeli smo torej
direktne  volitve, in mislilo bi se, da so odslej res
volili vsi krogi prebivavstva tako, kakor v vseh drugih
ustavnih državah, na Nemškem, Francoskem, Angleš¬
kem itd., kjer se volijo poslanci po številu prebi¬
vavstva. Toda v Avstriji smo imeli in še imamo tri
skupine, skupino veleposestva, ki je v vseh drugih
deželah, razen na Češkem, brez vsega pomena, a za
ustvarjanje nemške večine najboljše sredstvo, skupino
mest in trgov, katera ima še enkrat toliko in še več
poslancev, kakor bi jej pristojalo po številu prebi-
vavcev, in naposled tretjo skupino kmetskih občin, ki

15

226

volijo namesto dveh tretjin le eno četrtino poslancev.
In ves ta volilni red je ostal neizpremenjen, le da je
vsaka kurija odslej volila njej pripadajoče število po¬
slancev naravnost in ne po deželnem zboru.

Proti direktnim volitvam pa Slovenci nismo bili
zategadelj, ker je ostal stari volilni red, ampak kot
zavezniki Čehov. Nam Slovencem bi bile morale direktne
volitve biti po volji, ker po njih je bilo mogoče, da
tudi s Štajerskega, Koroškega in Primorskega dobimo
svoje poslance, kjer so naši nasprotniki doslej volili samo
svoje pristaše. Torej leČehomnaljubo smo pričeli agitirati
proti vpeljavi direktnih volitev ■ in pri tem spet vsi,
stari in mladi, bili edini.

Dr. Bleiweis  je 27. januarja sklical občni zbor
političnega društva Slovenije, na katerem je po mo¬
jem nasvetu bilo sklenjeno, da se napravi peticija do
cesarja zoper direktne volitve in da se ta peticija naj
podpisuje po vseh slovenskih deželah. V izvrševalni
odbor smo bili voljeni dr. Bleiweis, jaz, dr. Poklukar,
Jurčič in Potočnik, stavbeni svetnik v p.

Peticija, ki sva jo z Jurčičem spisala in ki je
potem bila sprejeta z malimi izpremembami, se je
glasila:

„S pravim veseljem in živo hvaležnostjo so Naj¬
višjemu prestolu zvesto vdani avstrijski narodi spo¬
mina vredne besede Vašega c. kr. ap. Veličanstva čuli:
Naredite mir med mojimi narodi.

Upali smo, da se bode to vzvišeno odločenje
tem preje izpolnilo, ker je Vaše Veličanstvo izvolilo
pozvati v svetovavstvo najvišje krone take može, ka¬
terim je lepi nalog dan, pomirjenje med narodi in
deželami habsburške monarhije doseči!

Pričakovali smo to tem prej, ker spoznavamo v
diplomi z 20. oktobra 1860, katero je Vaše Veličanstvo
kot nepreklicen državni zakon slovesno proglasilo,

227

zagotovljeno podlago onega obnovljenja avstrijskega
cesarstva, v katerega okvirih bi vsi stoletja skupaj ži¬
veči narodi, varovaje svoje narodne in zgodovinske pra¬
vice, razvijali se veseloin povzdignili skupno avstrijsko do¬
movino do moči, ki je njenega visokega poklica vredna.

Obžalujemo pak, da moramo Vašemu Veličanstvu
izpovedati, da se to naše lojalno upanje ni izpolnilo,
temveč se je pod sedanjo vlado Vašega Veličanstva
moč in veljavo države slabeči razpor še pomnožil. —
A naravnost nepregledno daleč bi ta razpor posegel,
ako bi se izvršile zadnje dni priobčene namere v
avstrijskem državnem zastopu, kakršne ima ena sama
posamezna stranka naše velike domovine, namere, ki
potrjeno pravo deželnih zborov uničujejo, enakoprav¬
nosti avstrijskih narodov na korist one stranke ško¬
dujejo in utrjujejo absolutno gospodstvo one manjšine
nad vsemi narodi, ki ne spadajo k tej posamezni
stranki.

Slovenski narod, čigar sinovi so v neprestani
zvestobi in vdanosti za najvišji prestol Vašega Veli¬
čanstva v toliko bitvah navdušeno in pogumno krvaveli,
ob mirnem času pa vselej zvesto svoje državljanske
dolžnosti izpolnjevali, ne more se sprijazniti s takimi
namerami, tem manj, ker je jasno, da imajo ta cilj,
avstrijskim Slovanom kratiti najvažnejše državljansko
pravo, namreč pravo pristojnega in pravičnega par¬
lamentarnega zastopstva.

Ta krivica pa bi nas Slovence tem huje zadela,
ker po nameravani volilni reformi bi imel poldrugi
milijon broječi slovenski narod po komaj dvanajstih
poslancih zastopan biti.

Vaše Veličanstvo! Vedno zvesti slovenski narod
je živo prepričan, da očetovsko srce njegovega bla¬
gega in pravičnega cesarja vse narode in plemena z
enako ljubeznijo objemlje. S tega trdnega prepričanja

15 *

228

gledajo narodi s tem večjim zaupanjem k Vašemu
Veličanstvu, ker hočejo ono pretečo nevarnost odvrniti,
ki je izražena v Vašemu Veličanstvu že izročeni adresi
češkega naroda, da bi se s to nameravano volilno
reformo ,dejanstvene razmere ustvarile, ki bi celo
posredujoči oblasti Vašega Veličanstva ovire delati
mogle'.

V tem resnem času stopamo pred posvečeni
prestol Vašega Veličanstva s spoštljivo prošnjo, naj
izvoli Vaše Veličanstvo vSled svoje vladarske oblasti
ustaviti to ravnanje,na pogubonosnem potu in v sve-
tovavstvo najvišje krone poklicati može, ki bodo na
podlagi popolne enakopravnosti zaželjeno spravo med
narodi in deželami uresničili.

Bog ohrani! Bog blagoslovi Vaše Veličanstvo! “

To peticijo smo dali natisniti in na vse strani
razposlati. Razvila se je živahna agitacija za nabiranje
podpisov. Vladni organi se za vso stvar s početka
niso menili, a naenkrat so menda po povelju mi¬
nistrstva, katero je bilo napadeno v peticiji, začeli
zapreke delati in zasegati pole s podpisi. Celo kazno¬
vali so z denarno globo 20 do 30 gld. nabiravce pod¬
pisov. Vzlic temu nam je bilo doposlanih mnogo pol
s podpisi, posebno s Štajerskega. Izročili smo vse
pole dr. Bleiweisu  in on je poslal peticijo cesarju,
to je, dvorni pisarni. S Češkega je došla peticija s
150.000 podpisi in tudi nemški konservativci so se
pridružili.

Vse to ni nič pomagalo. Vlada je s cesarjevim
dovoljenjem predložila zakon državnemu zboru, ki ga
je sprejel, seveda samo s 130 nemškimi glasovi.
Poljaki so odšli s protestom, slovenskih poslancev pa
že ni bilo več v državnem zboru. Cesar pa je 3. aprila
zakon potrdil. In zdaj so se vse stranke začele pri-

franc

229

pravljati za nove volitve, ki so pa šele septembra bile
razpisane.

To je bila poslednja skupna akcija „starih“ in
„mladih“, odslej so se ločile poti in čedalje hujši je bil
razdor, dokler ni ob času volitev prišlo do prav grdili
osebnih spopadov.

Nekaka predigra k tej glavni bitki so bile mestne
volitve ljubljanske in občna zbora banke Slovenije
in Narodne tiskarne.

LJUBLJANSKE MESTNE VOLITVE L. 1873.

Povedal sem že, da je dr. Costa,  ko ni več
izvoljen bil za župana, izrekel se proti udeležbi pri
volitvah in politično društvo Slovenija je res
storilo sklep v tem zmislu. Proti tej pasiviteti, ki je
prav škodljiva bila v narodnem oziru, smo se začeli
upirati že 1. 1872. Ko so se 1. 1873. bližale volitve,
smo zahtevali, da se naj skliče občni zbor Slovenije.

Dr. Bleiweis  je ugodil tej želji. Občni zbor 5. marca
je bil dobro obiskan. Jaz in dr. Zarnik  sva govorila
za udeležitev in da postavimo kandidate v vseh treh
razredih, dr. C o s t a, sklicujoč se naprejšnje sklepe Slo¬
venije, je omenil, da pod sedanjim vladnim pritiskom
ni upati ugodnega uspeha. Vendar je bil predlog, da
se udeležimo volitev, z veliko večino sprejet. Imeno¬
vanje kandidatov pa se je odložilo do prihodnjega
občnega zbora, ki bi se naj bil sklical v treh dneh.

S tem je bila stvar rešena po volji večine na¬
rodnih volivcev,- a ne po volji dr. Coste in dr. Blei-
weisa,  ki se je tudi v tem slučaju, kakor v mnogih
drugih vdal pogubnemu vplivu dr. Coste. Nestrpljivo
smo čakali na drugi zbor Slovenije, a ni bil sklican
in poročalo se nam je, da je odbor Slovenije proti
odločnemu sklepu občnega zbora sklenil opustiti vse

230

daljnje delovanje glede mestnih volitev, tedaj niti raz¬
glasiti kandidatov. Dr. Bleivveis  je ta odborov sklep
pismeno meni naznanil in mi prepustil daljnje delo¬
vanje, ker sem jaz bil nasvetoval udeležbo pri volitvah.

Po pogovoru z Jurčičem in dr. Zarnikom — mi
trije smo bili nekak triumvirat naše stranke — sem
šel k H o raku in Schvventnerju,  ki sta bila,
oba veljavna meščana in zanesljiva narodnjaka, in
sklenili smo povabiti na pogovor nekatere znane
meščane. Vsi so bili prepričani, da bi bilo v narodno
korist voliti, a volitve so bile že razpisane in za
agitacijo premalo časa. Torej se je tudi to leto zgo¬
dilo, da so samo Nemci in njih privrženci volili.
Kako slabe nasledke je imela ta pasiviteta, se
je pokazalo v tem, da je to leto spet več volivcev
prišlo volit takih, ki bi bili z narodnimi volivci glaso¬
vali, ko bi bili postavili kandidate; tako so pa za na¬
sprotne oddali svoje glasove.

„Novice“ pa so neusmiljeno po meni udrihale
in me smešile, češ, da sem beračil pri Horaku, naj se
skliče shod.

Naša jeza se je sedaj tem bolj obračala proti
dr. Costi,  ker je le on kriv bil postopanju odbora
Slovenije. In on sam nam je dal orožje proti sebi
v roke s svojim delovanjem pri banki Sloveniji.

BANKA SLOVENIJA.

Gotovo 300 tisoč gld., če ne več, so Slovenci
izgubili pri tej nesrečni banki in le zaraditega, ker
banka ni omejila svojega področja na slovenske dežele,
ampak ga raztegnila na Hrvatsko, Ogrsko, celo na
Gališko. Za tako obširno delovanje ni zadostovala
delniška glavnica in ker je banka povsod trčila na
konkurenco že ukoreninjenih zavarovalnic, morala je

231

segati pri zavarovanju na manj varne objekte in njeni
židovski agenti na Ogrskem in Gališkem so hiteli
prazniti bančno blagajno.

Po nekem poročilu, ki je stalo v vseh slovenskih
listih, je bilo začetkom leta podpisanih 3451 delnic,
popolnoma vplačanih 3269 po 80 gld., ker se je od
vsake delnice le 40% vplačalo. Banka se je hvalila,
da delo dobro napreduje in da je že 2960 polic iz¬
dala. Tudi „Narod“ je to reklamo objavil brez vsake
opazke in se je sploh dobrohotno obnašal broti banki,
saj je v upravnem odboru sedel tudi dr. Zarnik.
Banka je kupila kar tri hiše v Zvezdi, v katero je
svoje urade preselila. Dobila je tudi od ogrske vlade
koncesijo za Ogrsko in Hrvatsko ter sklenila usta¬
noviti glavne zastope v Pešti, v Novem Sadu, v
Zagrebu, na Slovaškem itd. Mesca marca je kupila
še eno hišo, tako zvano „Šmirfabriko“ prav po ne¬
potrebnem.

Banki je bil sicer po imenu predsednik knez Salm,
a ker ga nikoli ni bilo k sejam, vodil je delovanje
dr. Costa.  Bil je res podjetnega duha, toda presan-
gviničen in premalo izkušen v zavarovalnih stvareh.
Nenavadno hitro in lahko nakopičeni denar ga je pre¬
slepil, da se je spuščal v preobširno poslovanje in da
je banka prevzela v zavarovanje vsa še tako sumljiva
poslopja posebno na Ogrskem in Gališkem, kjer so
požari na dnevnem redu, a požigavcev ni moč dobiti.

Ko je tedaj občni zbor banke bil sklican na
29. dan maja, so se čedalje bolj množili glasovi, da
pri banki ni vse v redu. Vlada je zahtevala, da so iz
upravnega odbora morali izstopiti vsi uradniki, ki
so v njem bili: Herman, Štuhec, Pesarič, prof. Valenta.
Dr. Costa  pa je dobil od bančnih uradnikov za¬
upnico, kar se je vsem zdelo čudno in smešno. In
zdaj je „Narod“, ki je bil v vsem natančno poučen

232

o bančnem delovanju po dr. Zarniku,  prvič začel
svariti delničarje, naj imajo odprte oči in naj se ne
dado oslepariti, češ, da obstanek banke visi le na eni
niti, ako Costi še dalje vodstvo prepuste."

Občni zbor se je mirno vršil. Dr. Costa je po¬
ročal, da je 3689 delnic oddanih, 3144 po kurzu 85°/o
465 po al pari, da je tedaj 250.992 gld. vplačanih, v
oddelku za ogenj da je 5871 polic podpisanih in iznaša
vrednost zavarovanega blaga 11 mil., pozavarovanja
pa iznašajo 12 mil. gld.

Dr. Jan. Bleivveis  je nasvetoval zahvalo pred-
sedništvu za uspešno delovanje in dodal neke svete
opravilnemu odboru glede varčnosti.

Jaz sem dr. Bleivveisu pritrdil, a želel sem, da bi
se ne bili navedli samo dohodki, ampak tudi stroški.
Namesto odstopivših uradnikov so bili izvoljeni v
upravni svet: dr. Karl Blehveis, Schollmayr (Costov
svak,) Souvan in Pakič.

Kmalu po občnem zboruje dr. Zarnik  izstopil
z direktorija in upravnega sveta, ker je izprevidel, da
se banka pod Costovim vodstvom tira k propadu.
Vsled tega je bil zapleten v strastno polemiko z „No-
vicami" in dr. Bleivveisom, v kateri se je izkazal pra¬
vega mojstra s peresom, braneč svoje poštenje proti
vsakemu sumničenju. Delnice banke Slovenije, ka¬
terih je 10 dobil za svoje delovanje v upravnem od¬
boru, podaril je raznim narodnim društvom, ki pa
seveda od teh daril niso imela nobenega dobička.

Z banko pa je šlo zmerom bolj navzdol in proti
koncu leta je sam ravnatelj Treuenstein predložil spo¬
menico dr. Costi,  v kateri je kazal na nevarni po¬
ložaj banke, ker ima od 300 tisoč vplačilih gld. le še
45 tisoč v blagajni.

Do poloma pa je prišlo šele 1. 1874.

233

NARODNA TISKARNA.

Po prislovici »Schlagst du meinenjuden, schlag’
ich deinen Juden“ so nasprotniki zdaj začeli napadati
Narodno tiskarno. Toda pri tej je šlo le za znesek
kakih 40 tisoč gld., ne pa kakor pri „Sloveniji" za
skoro desetkrat toliko. Res da je vsled nakupa mari¬
borske tiskarne Nar. tiskarna prišla v denarne zadrege,
ker je manjkalo gotovine za ljubljansko tiskarno,
vendar ni bila v nobenem nevarnem položaju.

Takrat je pri svojem stricu kanoniku Kramarju
v Ljubljani živel mestni kaplan Karol Kljun,  ki je bil
dopisnik dunajskega konservativnega časnika „Vater-
land". V tem listu je v svojih dopisih iz Ljubljane
neprestano napadal Nar. tiskarno, ter ji prerokoval,
da bo morala vsak čas napovedati konkurz. Videli
smo torej, da se o b č ni zbor,  ki je bil sklican na
22. dan junija ne bo vršil povse mirno.

Prišlo je 33 delničarjev, med njimi Kljun in
dr. Poklukar,  katera sta imela po eno delnico. Kot
tajnik sem poročal o delovanju mariborske in ljub¬
ljanske tiskarne. Glede »Slov. Naroda" sem omenil da
je list z novim letom začel izhajati kot dnevnik, da
je vsled zvišanja naročnine od 10 na 16 gld. le
kakih 50 naročnikov odpadlo, a 200 novih pristo¬
pilo. Glavni urednik da ima 1200, njegov sotrudnik
600 gld. letne plače. Proračun, sestavljen po uspehu
1. četrtletja, je kazal stroškov za tisk in kolek
9600 gld., dohodkov pa 13800 gld.

Bila je potem še dosti mirna debata. Dr. P o-
klukar  je vprašal, ali je res Narodna tiskarna prvim
ustanovnikom »Slov. Naroda" vrnila tistih 6000 gld.,
ki so jih založili za list v pokritje deficita prvih let.
Na to je Rapoc  odgovoril, da teh stroškov niti Na¬
rodna tiskarna niti kdo drugi ni vrnil, ampak da so

234

jih dotični žrtvovali za namen, da Slovencem večji
politiški list ustanove. S tem so bile ovržene vse go¬
vorice, ki so bile raztrošene od nasprotne strani.

Nazadnje se je še Kljun  oglasil in zdaj je
prišlo do spopada med njim in menoj, katerega na¬
sledek je bila tožba zaradi razžaljenja časti in Kljunova
obsodba.

KAROL KLJUN.

Bil je srednje, krepke postave. Glava z gostimi
lasmi okrogla, obrito lice okroglo, dobro rejeno, rdeče,

ustnicenapete,
vrat kratek,
debel — pravi
habitus apo-
plecticus.

Jaz ž njim
nisem prišel
v osebno do-
tiko, dokler
ga ni bilo pri
tem občnem
zboru. Vedel
sem le o
njem, da do¬
pisuje v „Va-
terland" in o
vsaki priliki
napada Na¬
rodno tiskarno
in našo
stranko.

Ko je dr.
J. Pogačar

KAROL KLJUN.

235

postal ljubljanski škof, je Kljuna prestavil kot kaplana
tam nekam na Notranjsko, a Kljun se je branil iti na
kaplanijo in ostal v Ljubljani pri svojem stricu kano¬
niku Kramarju. Ves svet se je čudil taki predrznosti,
da se upa duhovnik odreči pokorščino svojemu škofu.
Stvar se je pletla naprej in naposled se je škof Po¬
gačar naveličal v nasprotju biti z onimi kanoniki in
duhovniki, ki so stali na Kljunovi strani, in Kljun je
ostal v Ljubljani.

V tem času je bil izpraznjen Rauberjev bene-
ficiat z dohodki 700 gld. na leto. Ta beneficiat je
ustanovila Rauberjeva rodbina pred več sto leti, a pri¬
držala si je pravico, da ga oddaja najstarejši član
Rauberjeve rodbine. Na Kranjskem so vsi Rauberji
že zdavnaj izumrli in nikdo ni vedel, ali sploh še živi
kak potomec in kje. Kljun je hitro, ko je bil izpraz¬
njen beneficiat, na tihem začel pozvedavati, kje bi
živel kak Rauber, kateri bi imel pravico oddati bene¬
ficiat. In res se mu je posrečilo zvedeti, da živi tam
nekje na Sedmograškem neki baron Rauber. Piše mu
latinsko pismo, v katerem ga prosi za beneficiat, in
ker ni bilo druzega prosivca, mu je Rauber obljubil
in res potem dal ta beneficiat, ki je bil ustanovljen za
Ljubljano. Torej se odslej Kljunu ni bilo treba bati,
da bi ga mogel kak škof spraviti iz Ljubljane.

In spet nekoliko let pozneje, v osemdesetih letih,
ko je Kljun  že bil državni poslanec, bilo je izpraz¬
njeno mesto kanonikata, če se ne motim, Flachenfeld-
Wolwizianovega. Ta kanonikat imel je takrat pravico od¬
dati deželni zbor kranjski. Mesto je bilo razpisano
ravno ob času zasedanja deželnega zbora tako, da bi
bili prosivci, ako bi zbor poprej bil sklenjen, preden bi
oddal kanonikat, morali čakati celo leto do prihod¬
njega zborovanja. Prosivca sta bila župnik dr. Ster-
benc in Kljun,  torej ni bilo dvoma, da bode Kljun

236

imenovan. Takrat sva s Kljunom že bila spet dobra
in na Dunaju sva skupaj sedela v Hohenvvartovem
klubu.

Kljun, ki bi bil rad takoj imenovan bil za ka¬
nonika, je govoril z menoj o tej stvari, kako bi se
dala dognati, in jaz sem nasvetoval, da se naj deželni
odbor pooblasti imenovati kanonika. Dotični predlog,
ki sem ga stavil v deželnem zboru, je bil sprejet in
malo pozneje smo v odboru Kljuna imenovali za ka¬
nonika.

Ko smo tisto leto k jesenskemu zasedanju držav¬
nega zbora prišli na Dunaj, me vpraša slavnoznani
tirolski poslanec pater Greuter, zagledavši Kljunovo
rdečo ovratnico, ali je Kljun res kanonik. Jaz potrdim
in Greuter vzklikne v svoji tirolščini: „Wasch? Scho
a junger Schlecker und Domherr!“ in z glavo majaje
se je nevoljno v stran obrnil.

Iz državnega zbora je Kljun pridno dopisaval v
„Slovenca“, da mi ga je Jurčič večkrat v zgled postavil.
Večji spis ni prišel iz njegovih rok, le kaka brošura,
na primer 1. 1874. „Mladoslovenci in državni zbor“ kot
odgovor na mojo brošurico »Slovenci in državni zbor“.
Tu naj omenim, da je predgovor k tej brošuri spisal
dr. Razlag,.

Kljun je naposled hotel priti tudi v deželni odbor
kranjski. L. 1877. po tistih nesrečnih volitvah, ko smo
Slovenci le zmagali v kmetskih občinah, izgubili pa
razen Kranja vse mestne mandate, je Kljun hotel priti
na edino naše odborniško mesto iz skupine kmetskih
občin, pa sem bil jaz izvoljen, k čemur je najbolj pri¬
pomogel prijatelj S vet ec.

Želja pa, postati odbornik, Kljunu ni šla iz glave.
Leta 1889., ko so že začele biti bolj napete strankar¬
ske razmere, se je spet oglasil za mesto deželnega
odbornika. Jaz sem dotlej že 12 let bil odbornik, prvih

237

9 let z remuneracijo 1000 gld., ki se je potem zvišala
na 1400 gld. Opravila svojega referata sem zmerom
zvesto opravljal in da bi se lahko popolnoma posvetil
temu delu, se 1. 1885. nisem dal več voliti v državni
zbor. Da je Kljun zdaj spet proti meni agitiral, me je
res speklo. Še huje osupnjen in ogorčen sem bil, ko
pride k meni Šuklje  in me začne nagovarjati, naj
prepustim Kljunu odborništvo, jaz pa naj bodem na¬
mestnik njegov, češ, da bodem kot tak itak večji del
leta v odboru, ker bode Kljun v državnem zboru.

Jaz sem odločno odklonil to za mene sramotilno
ponudbo in Šuklje je odšel. Zvečer pred odločilno klu-
bovo sejo pride sam Kljun k meni v pisarno in mi
prigovarja, da se naj vdam, da mu je le za odbor¬
ništvo, remuneracijo pa da meni prepusti.

Odgovoril sem mu s pikrimi besedami. Silna
rdečica ga je oblila in ne da bi kaj odgovoril, je od¬
šel. Jaz pa sem ostal sam v nemalih skrbeh, kajti na¬
vezan sem bil še takrat na dohodke deželnega odbor-
ništva. Tu sem spet čutil, kako nepremišljeno ravna,
kdor se poda na politično areno, pa nima dovolj
lastnih sredstev, da se preživi, ter je navezan na do¬
hodke iz javnega delovanja. V takem kritičnem polo¬
žaju sem bil jaz tedaj. Sklenil sem, da v slučaju, ako
mi Kljun vzame odborništvo, Ljubljano zapustim in se
naselim kje v kakem tihem kotu na Štajerskem kot
praktičen zdravnik.

Pa do tega ni prišlo. Kljun se je vdal in tudi
Povše,  ki so ga potem nekateri mislili voliti, ni
hotel proti meni vstopiti v deželni odbor in tako sem
bil spet izvoljen. Zahtevali pa so od mene, da izstopim
iz mestnega odbora in iz upravnega odbora Narodne
tiskarne, kar sem lahko storil, ker niti v prvem niti v
drugem nisem bil posebno delaven.

238

Po tej volitvi pa sem za trdno sklenil, da po
preteku te šestletne dobe se odpovem vsemu javnemu
delovanju, to tem bolj, ker so čimdalje hujši postajali
strankarski prepiri, jaz pa nisem imel niti volje, niti
duševne sile in gibčnosti, podajati se v nove boje.
Tudi ne bi se bil mogel odločiti ne za to, ne za ono
stran, ker se mi je zdelo, da ena kakor druga pre¬
tirava.

S Kljunom sva pozneje spet prijazno občevala
do njegove nagle, nepričakovane smrti 1. 1892. Bil je
takrat izvoljen v delegacijo, ki je tisto leto v Pešti
zborovala. Tja ga je spremljal Nabergoj,  s katerim
sta bila vsak večer skupaj. Nekega večera sta šla
skupaj domov. Kljun v sobo prišedši potoži, da mu
čudno slabo prihaja. Usede se na zofo, a kmalu se
zgrudi in začne težko sopsti. Nabergoj hiti po zdrav¬
nika, a ko se ž njim vrne, najdeta Kljuna že mrtvega.
Zares srečna smrt, nagla, brez zavesti in brez bolečin!

Vrnimo se nazaj v 1. 1873., ko Kljun še ni bil
ne beneficiat ne kanonik.

Pri občnem zboru se je tudi on oglasil in kriti-
koval slabo gospodarstvo pri Narodni tiskarni. Na to
sem rekel jaz, da se čudim Kljunu zaradi njegove
velike skrbi za Narodno tiskarno, pa ji vendar v svo¬
jih dopisih v „Vaterlandu“ prorokuje gotov pogin.
Kljun ves srdit me psuje lažnjivca in obrekovavca,
ako trdim, da on dopisuje v „Vaterland“. Daši hudo
razžaljen, ne bi bil tožil, da ni Kljun psovko ponovil
v „Novicah“ s svojim podpisom. Zdaj so me moji
prijatelji prisilili, da sem ga tožil zavoljo razžaljenja
časti. K obravnavi ni prišel Kljun, ampak samo nje¬
gov zagovornik dr. Costa. Kljun je bil obsojen na par
dni zapora, katera kazen se je v denarno globo izpre-
menila.

239

In le dve leti je preteklo in 1. 1875. smo vsi
slovenski poslanci v državnem zboru mirno skupaj se¬
deli v Hohenvvartovem klubu. In tudi 1. 1877. po tistih
nesrečnih volitvah na Kranjskem smo „stari“ in „mladi“
se združili v en klub. Sila nasprotnikov nas je na¬
posled prisilila k skupnemu delu za narodno stvar.

JANKO KERSNIK.

Poleti 1873 se je oglasil v „Slovenskem Narodu 11
listkar, čigar dovtipni, z zdravim humorjem spisani
listki so vzbujali občno pozornost. Podpisaval se je
Baptista.  Vprašal sem Jurčiča, kdo je ta Baptista.

Jurist Janko Kersnik,  oče mu je sodnik in
graščak na Brdu."

Prvi njegov listek »Muhasta pisma" (16. maja)
je sicer zapadel konfiskaciji, ker je preveč smešil de¬
želnega predsedniku grofa Auersperga in sploh aristo¬
kracijo, a pozneje je izpremenil naslov v »Nedeljska
pisma 11  in s temi je redno zalagal „Slov. Narod" od
15. junija do 12. oktobra 1873. ter je bilo 18 takih
pisem natisnjenih. Vredna bi bila, da bi se objavila v
njegovih zbranih spisih, ker so živo zrcalo tistega časa.
Seveda bi trebalo kratkega komentarja.

Ob počitnicah je Kersnik pogostoma prihajal z
Brda k Jurčiču, 1. 1876. pa, ko je dovršil študije, je
vstopil kot koncipient pri notarju dr. J. Zupancu v
Ljubljani ter ostal do 1. 1878., ko je bil imenovan za
notarja na Brdu, kjer mu je medtem bil umrl oče in
njemu zapustil tamošnjo graščino.

V tej dobi smo imeli literati in politiki svoje
skupno omizje v lepi dvorani hotela „Evrope“, kjer je
pozneje bila in je še zdaj kavarna. Tu smo se malone
vsak večer shajali Jurčič, jaz, Kersnik, Zarnik, Levec,
mestni fizik dr. Ambrožič, dr. Stare in še drugi. Tu so

240

nas iskali naši
somišljeniki z de¬
žele, kadar so
prihajali v Ljub¬
ljano. Veselo je
bilo omizje, naj¬
veselejši in naj-
živahnejši pa naš
Janko. Še Jurčič,
ki je navadno
bolj čmerno in
zamišljeno gle¬
dal, se je na-
muzaval Janko¬
vim dovtipom.

Bil je Kersnik
zares čeden mla¬
denič, črni lasje
so mu obrobljali
gladko čelo, za
naočniki so se
JANKO KERSNIK. svetile črne oči.

Nos je bil raven,
proporcionalen,

ustnice ubrane na smehljaj, posebno lepa pa je bila nje¬
gova dolga, gosta brada kostanjeve barve. Lice je bilo
ovalno, cvetoče v zdravi rdečici, da je Janku vsak pre¬
rokoval visoko starost. Bil je 18 let mlajši od mene
in pač nisem mislil, da bo pred menoj zapustil ta
svet. A v najboljši moški dobi je komaj 45 let sta¬
rega tuberkuloza, ta srašna morivka, ki nam je že
dosti mladeničev pobrala, položila 1. 1897. v grob.

Takrat pa, ko je bil v Ljubljani, ga je bila sama
veselost in vsi smo se ž njim veselili in ga radi imeli.
Bil je vsem simpatičen in vsem se prikupil po svoji

241

ljubeznivosti, katera je tudi njegovim dovtipom jemala
vsako razžaljivo ost. Ni poznal onega pikrega sarkazma,
s katerim je Zarnik  bičal svoje nasprotnike in s
katerim v najnovejši naši literarni dobi Cankar obsipa
vse kroge našega občinstva. Pa hvala Bogu, naše
ljudstvo ni tako ostudno, podlo in ničvredno, kakor
ga on slika, ker ga pač ne slika po življenju, ampak
kakor ga on vidi v svoji bujni fantaziji. Janko pa je
bil pravi realist, predstavljajoč nam osebe in dejanja,
kakršna so v resnici.

Rad, prav rad sem ga imel, dasi do onega intim¬
nega prijateljstva, kakor z Jurčičem ni moglo priti, ker
je bil dosti mlajši od mene, tudi v politiki ne tako
odločen, kakor naša stranka. V tem obziru se je po¬
polnoma vdajal vplivu Šukljeja, ki je izkušal ustvariti
vladno stranko. To politično nasprotje pa ni motilo
našega osebnega, zmerom prijaznega občevanja.

L. 1889., ko sem za Vodnikovo slavnost spisal
igrico „Svoji k svojim", poslal sem mu rokopis, da
mi pove svoje mnenje, in ga pri tem povabil, ali bi
hotel skupaj z menoj spisati kako veseloigro, kakor o
svojem času z Jurčičem. A on se ni hotel lotiti dra¬
matičnih del, ker se mu je priljubil roman, v katerem
je pač bil mojster v slikanju značajev in doslednem
razvijanju dejanja.

Na njegovem gradu brdskem sem ga samo en¬
krat obiskal v poletnem času. V starikastem gradu je
imel svojo pisarno, v prvem nadstropju je bila velika
dvorana s knjižnimi omarami.

Takrat je že bil sam postaven rodbinski oče.
Okolo njega in skrbne gospe so se sukali že trije ali
štirje dečki, vsi zdravi in živahni. Pred kosilom me je
vodil po svojem posestvu, skozi sadni vrt, dalje med
njivami in travniki do gozda. In tu je z nekakim po¬
nosom mi kazal obširni gozd, katerega debele smreke

16

242

in bori so pričali o njegovi starosti, še neomadeževani
po roparski sekiri. Pa žal, nekaj let pozneje je tudi tu
pela sekira, ker je posestnik bil preveč zaupljiv in
moral rešiti svojo iz prijaznosti dano poroštvo z do¬
hodki iz posekanega gozda. Da se je to zgodilo, ga
je hudo speklo in odslej, kadar sva se srečala, ni več
bil tako živahen in vesel.

Ko je 1. 1891. umrl deželni glavar dr, Poklukar,
je deželni predsednik baron Winkler  mislil v prvi
vrsti na Kersnika  in ga priporočal za naslednika.
S tem so bile vse stranke zodovoljne, ker je Kersnik
vsled svojega kulantnega obnašanja bil pri vseh pri¬
ljubljen. Pripeljal se je v Ljubljano in obravnaval z
Winklerjem, toda ni se lahko odločil za to mesto. Pre¬
seliti bi se bil moral s svojega ljubega Brda, kjer je živel
brezskrbno v najprijetnejših razmerah, v Ljubljano in
tudi za notarja bi si bil moral preskrbeti namestnika.
Vse to mu je pač šlo po glavi, pa naravnost vendar
ni odklonil namenjene mu časti. Winkler pa s svojim
predlogom ni prodrl na Dunaju in imenovan je bil
Detela.

Odslej je Kersnik spet mirno naprej živel na
svojem Brdu in ko ga je k temu silil notranji pisatelj¬
ski nagon, prijel je za pero in spisal ono klasično
povest »Očetov greh“, katera ga stavi na prvo mesto
med našimi pisatelji realisti. Ko sem 1. 1894. čital v
»Ljubljanskem Zvonu" začetek te povesti, ki je tako
dramatičen, da bi na odru naredil največji vtisk, na¬
menjen sem bil dramatizirati to povest, seveda s so¬
delovanjem Kersnikovim, pa on ni soglašal, dobro
opominjajoč, da drame posnete po romanih in povestih
kažejo navadno svoj nedramatični izvor.

Po nesrečnem potresu 1. 1895., ki je tudi njegov
grad močno poškodoval, ga nisem več videl in tudi
pozneje ne, ko je obolel in zastonj iskal ozdravljenja

243

v Gleichenbergu. Odtod se je mesca avgusta 1897.
vrnil na smrt bolan v Ljubljano, kjer je 18. avgusta
izdihnil svojo blago dušo.

In tako ga nisem videl bolnega, za smrt zorečega,
v skrbi za rodbino borečega se za daljše življenje —
v duhu ga vidim pred seboj le zdravega, z rdečim
obličjem, z lahkim smehljajem, zmerom živahnega,
zmerom veselega in zdi se mi skoraj nemogoče, da
je, toliko mlajši in krepkejši, pred menoj zapustil
ta svet.

Na svidenje, dragi Janko, nad in med zvezdami!

PRIPRAVE K DIREKTNIM VOLITVAM.

Ko je cesar 4. aprila potrdil zakon o direktnih
volitvah, smo takoj potem nasvetovali v „Slov. Narodu 11 ,
naj se sestavi osrednji volilni odbor za vse
Slovensko,  v katerem bi bili zaupni možje iz vseh
slovenskih dežel. Razposlali smo pismena vabila na
vse strani in 20. aprila je res prišlo na ta zaupni shod
nad 50 zastopnikov od vseh strani Kranjskega in Šta¬
jerskega, iz Gorice in Trsta; Korošci so pa pismeno
izrazili svoje misli. K temu shodu smo tudi povabili
dr. Bleivveisa, dr. Costo, dr. Poklukarja, ker smo vsi
želeli, da se v tej imenitni dobi ohrani sloga med
Slovenci. Toda ti gospodje niso prišli in s tem po¬
kazali, da bodo šli svoje pote.

Na shodu smo izvolili osrednji volilni odbor
12erih mož in jaz kot predsednik sem to naznanil
dr. Blehveisu ter po sklepu odborovem dostavil gorko
željo, da v tem važnem trenutku delamo vsi Slo¬
venci složno in vzajemno.  Odgovora ni bilo,
a „Novice“ so izjavile, da je osrednji odbor nepo¬
treben in da naj vsaka dežela dela za se, za Kranjsko

16 *

244

pa bo politično društvo Slovenija že kandidate pro¬
glasilo o svojem času.

Vendar je vsled našega delovanja Slovenija skli¬
cala 6. maja shod, na katerega so bili povabljeni vsi
kranjski deželni poslanci, osrednji volilni odbor in
zastopniki katoliško-političnih društev. Na tem zboru
se je dosegla nekaka edinost, izvolil se jeizvrševalni
odbor  12erih udov za volitv*e na Kranjskem, osred¬
njemu odboru se je prepustilo delovanje v izvunkranj-
skih deželah. Ker so v izvrševalnem odboru za Kranj¬
sko bili trije zastopniki osrednjega odbora: Grasselli,
Petričič in dr. Zarnik, smo s to ureditvijo volilne agi¬
tacije bili zadovoljni.

V izvrševalnem odboru  so bili: Dr. Blei-
weis, dr. Costa, Grasselli, Jeran, Kljun, Murnik, Pakič,
Perme, Petričič, Pirnat, dr. Poklukar in dr. Zarnik.

Osrednji odbor je imel 7 ljubljanskih in 50
vnanjih udov. Ljubljanski so bili: Dr. J. Vošnjak,
dr. K. Ahačič, P. Grasselli, J. Jurčič, dr. A. Moše,
V. Petričič in dr. V. Zarnik.

Po tem kompromisu bi se bilo dalo morda do¬
seči skupno delovanje, da se ni v tem času rodila
med nemškimi konservativci tako zvana pravna stranka
(„Rechtspartei“), katera je zagovarjala zgodovinske
pravice dežel in na prvo mesto postavila versko vpra¬
šanje, za narodnost pa se ni menila. Za to stranko
se je izrekel Herman  in v „Slov. Gospodarju" jo je
tačasni urednik dr. Ulaga z vso gorečnostjo in od¬
ločnostjo zagovarjal. S tem smo si prišli navzkriž in
parola je bila „Tu narodnost, tam katoliška vera", da-
si v „Narodu“ se nismo niti z eno besedo doteknili
vere. Mi smo bili le prepričani, da je v nevarnosti
narodnost, ne pa vera, in da šele s propadom narod¬
nosti tudi verski čut propada.

245

Dne 25. maja je sklical osrednji volilni odbor
v Celje  shod zaupnih mož in prišlo jih je nad 150.
Sklenjeno je bilo, da štajerski Slovenci ostanejo pri
narodnem  programu in se ne morejo poprijeti pro¬
grama nove pravne stranke, zlasti ne njene zahteve,
da se šolske postave izpremene, ker bi bile na kvar
šolstvu. Tudi za zgodovinsko celoto dežel da se Slo¬
venci ne morejo izreči, ker s tem nikoli ne dosežejo
zedinjene Slovenije. Naposled sem bil jaz proglašen
za kandidata v celjski kmetski volilni skupini, za
Maribor in Ptuj kakor tudi za mesta so se imeli kan¬
didati šele postaviti po zaslišanju krajnih volilnih
odborov. Takoj po tem shodu je pravna stranka skli¬
cala dne 13. junija shod v Celje, kateri se je izrekel
za program pravne stranke in za slučaj, da jaz ne
pritrdim temu programu, postavil za kandidata kano¬
nika Franca Kosarja.  Imel sem torej protikandi¬
data in sicer moža, kateri ni bil samo med duhovniki,
ampak sploh spoštovan.

FRANC KOSAR.

Bil je učenec Slomšekov in pozneje njegov so-
trudnik pri „Drobtinicah“. Slomšek ga je, spoznavši
njegove vrline, 1. 1846. imenoval za svojega dvornega
kaplana in špirituala, kar je ostal tudi po preselitvi v
Maribor. Prerana smrt oboževanega Slomšeka ga je
hudo zadela in opisal je njegovo življenje z vso nav¬
dušenostjo hvaležno vdanega učenca. A po nastopu
novega škofa Stepischnegga ga ni več veselilo ostati
v Mariboru; postal je 1. 1865. dekan v Kozjem, kjer
je ostal do 1. 1870. Takrat ga je sam škof nagovoril,
da se je oglasil za kanonikat in prevzel profesuro
cerkvenega prava. In živel je odslej v Mariboru, lite¬
rarno delujoč posebno v »Drobtinicah". L. 1894. se je

246

peljal v Iko blizu
Opatije, da si po¬
pravi svoje
zdravje, a tam
je nagloma umrL
V mariborski
čitalnici je več¬
krat govoril. L.

1863. sem ga
tudi jaz slišal
tam govoriti. Iz-
podbujal je k
spisovanju, po¬
udarjajoč: „Ko-
mur je Bog dal
dar pisanja, naj
nikar ne zane¬
marja tega ta¬
lenta." Potem ga
mnogo let nisem
več videl, slišal
sem ga pa zme¬
rom hvaliti zaradi
njegove značaj-
nosti in njego¬
vega neomahljivega narodnega prepričanja. Bil je zelo
popularen in priznan izvrsten govornik.

Kandidature 1. 1873. ni rad prevzel; branil se je
na vse pretege, a naposled se je vdal pritisku vse
konservativne stranke, posebno Hermana in dr. Ulage.
A sam prav nič ni storil za svojo kandidaturo ter
vse delo prepustil svojim privržencem po deželi, ki so
z vso vnemo šli zanj v boj. Ko bi on sam bil skli-
caval volilne shode, kakor se je to godilo od naše
strani, bi gotovo bil zmagal.

247

Nekaj let pozneje, ko so se polegli burni valovi
in se je spet doseglo neko sporazumljenje, obiskal sem
ga v Mariboru in prejšnja politična nasprotnika sva
dolgo časa sedela na zofi v prijaznem pogovoru o
naših narodnih težnjah. Dokler sem bil državni po¬
slanec, do 1. 1885., sem vselej, kadar sem se mudil v
Mariboru, tudi pri Kosarju se oglasil.

Bil je precej visoke postave, bolj suhega života,
inteligentnega obraza s svetlimi očmi. Karakterističen
pa je bil njegov nenavadno dolgi nos; v tem oziru je
bil podoben papežu Leonu XIII.

Naj tu kratko naslikam še nekatere rodoljube, ki
so pri prvih direktnih volitvah v državni zbor bili po¬
stavljeni za kandidate.

Na Goriškem  so v slovenski kmetski skupini
kandidirali dr. Lavrič,  okrajni glavar Wi n k 1 e r
in dr. Tonkli.  O dr. Lavriču sem že govoril.

ANDREJ BARON \VINKLER.

Bil je zmerom poštenega narodnega prepričanja,
ko je še bil nižji uradnik na Goriškem in ko je v
uradniški karieri dospel do mesta deželnega predsed¬
nika na Kranjskem. Ni se pa imel zahvaliti za svoje
napredovanje v službi kaki protekciji, ampak edino le
svoji nadarjenosti, pridnosti in temu, da je znal raču¬
nati z obstoječimi razmerami. Nikoli ni izkušal pro¬
dreti z glavo skozi zid, temuč mirno in premišljeno
je čakal na ugoden trenutek.

Bil je sin kmetskih staršev s Trnovske planjave
in bil ponosen, da se je iz kmetskega pokolenja po¬
vzpel do baronstva. To je tudi dokazal s tem, da si ni,
ko je povzdignjen bil v barona, pridel, kakor to na¬
vadno delajo poplemeničeni uradniki, kako novo ime,

ANDREJ BARON WINKLER.

249

ampak je, ostal kakor poprej, Winkler, četudi zdaj
baron Winkler.

Leta 1890. ko je še bil predsednik na Kranjskem,
bil je deželni glavar dr. Poklukar,  škof pa
Mi s si a, torej so najimenitnejša mesta v deželi za¬
vzemali trije kmetski  sinovi.

Ko smo Slovensko Matico ustanovili, smo njega
izvolili za Goriško v odbor, ker tudi v tisti za Slo¬
vane hudi dobi ni zatajeval svojega narodnega prepri¬
čanja. K sejam ni prihajal, vsaj jaz se ne spominjam,
da bi ga kedaj bil videl pri sejah. Osebno sem ga
spoznal šele leta 1873., ko sva oba prišla v državni
zbor.

Tam se je usedel med nemško levico in ž njo
glasoval. V debate se ni vtikal. Postal je dvorni svet¬
nik pri upravnem sodišču, kjer je imel referat o stva¬
reh iz slovenskih krajev. Govorila sva le malokedaj
in tako je ostalo do 1. 1879., ko je Taaffe stopil na
čelo vladi in izpremenil vladni sistem. Strastna opo¬
zicija nemške stranke Winklerju ni ugajala in ko je
bilo 1. 1880. glasovanje za dispozicijski zaklad, je
Winkler v nasprotju z dotedanjimi sočlani stranke
glasno izrekel: „Da.“ Burni oho-klici Nemcev! To pa
Winklerja ni motilo. Odslej je hodil svoje pote, vendar
ni vstopil v Hohenvvartov klub.

Leta 1880. je bil na Kranjskem vitez Kalina de¬
želni predsednik. Prejšnji, baron Widmann, hud na¬
sprotnik Slovencev, je bil 1. 1879. povišan za namest¬
nika na Tirolskem. Kalina je bil Moravan, znal češko
in se ravnal . po takratnih vladnih načelih. Bili smo
ž njim zadovoljni, pa naše želje, da bi se razpustil
kranjski deželni zbor, ki je bil voljen 1. 1874. pod naj¬
hujšim vladnim pritiskom, ni hotel uvaževati, ker pač
Taaffeja ni bila volja s takim odločnim korakom
nemške liberalce še huje razdražiti. Jaz sem parkrat

250

bil pri Kalini in mu v tem zmislu prigovarjal ter pretil,
da izstopimo iz deželnega zbora, ako se ne razpusti.
Tudi to ga ni prestrašilo.

„V tem slučajuodgovoril je, „bo vlada razpisala
nove volitve za izstopivše poslance."

Začetkom 1. 1880. je bilo izpraznjeno mesto ce¬
sarskega namestnika za Moravsko in Taaffe,  po¬
sebno pa P raž a k, sta iskala zanesljivega moža,
ki bi delal na tem mestu v vladnem zmislu.

Vprašal me je Pražak, kako smo zadovoljni s
Kalino, in dejal, da ga mislijo prestaviti v Brno. To se
je zgodilo kmalu potem.

In zdaj je bilo izpraznjeno eno najimenitnejših
mest za Slovence. Zbrali smo se vsi slovenski poslanci
in ugibali, koga bi priporočali. Kakšnega prononsira-
nega narodnjaka, to smo vedeli, nam Taaffe ne bi
dal, pa tudi ni bilo nobenega takega med višjimi
uradniki; Schneid je bil še premlad in le naslovni
vladni svetnik. Razšli smo se brez sklepa.

Drugi dan stojimo v zbornici skupaj grof Hohen-
wart, Schneid, jaz in pristopili so še drugi slovenski
poslanci. Na svojem sedežu pa precej visoko gori je
sedel Winkler. Jaz ga zagledam, domislim se, da je
Winkler vendar le Slovenec in da je na Goriškem
Slovencem dosti pomagal, in rečem Hohenwartu:

„Kaj, ko bi mi Winklerja priporočali ?“

Hohenvvart malo časa premišljuje, potem reče:
„Winkler? To bi se dalo doseči; govoriti hočem s
Taaffejem. Vendar moramo poprej vedeti, ali bi Winkler
hotel prevzeti to mesto.“

Šli smo torej še tisti dan Schneid, Poklukar in
jaz v stanovanje k Winklerju. On je bil zelo prese¬
nečen. Menil je, da je to sicer res lepa čast, pa zdaj
da živi mirno v najprijetnejših okoliščinah, a potem
da bi imel težavno stališče; saj pozna protivladno

251

mišljenje večine uradnikov. Pokliče svojo gospo, da
pozve njeno mnenje. Gospa, jako razumna in skrbna
gospodinja, je precej pritrdila, gotovo z ozirom na
svojo številno rodbino, katero bi bilo potem laže pre¬
skrbeti.

In tako je bila stvar urejena in 18. marca 1880
je bil Winkler imenovan za deželnega predsednika na
Kranjskem. Njemu v slovo smo napravili banket in
pri tej priložnosti je on v daljšem govoru, ki ga je
imel spisanega pred seboj, napil zdravico grofu Hohen-
vvartu.

Kmalu potem je Winkler odložil državno poslan¬
stvo, odpeljal se v Ljubljano in prevzel deželno pred¬
sedstvo. Bil je prvi Slovenec na tem za nas Slovence,
rekel bi, najimenitnejšem mestu in trudil se je res po¬
šteno, da bi Slovencem pridobil vsaj na Kranjskem
njihove pravice v uradu in šoli. Toda povsod je zadel
ob ovire, s početka silne, od strani uradništva v biro¬
kratskem duhu odgojenega; pozneje pa, ko bi bil
Taaffe rad si pridobil nemške liberalce, tudi na Du¬
naju niso ugajali njegovim predlogom.

To ga je naposled tako užalilo, da je 1. 1892.
sam prosil za upokojenje, v kar je Taaffe rad privolil.
Saj je eden glavnih pogojev levičarjev za premirje
bilo odstranjenje Winklerja.

Nismo pa tudi Slovenci sami, to moram pri¬
znati, brez krivde, da je Winkler, ki bi bil po svojem
telesnem zdravju in svežem duhu, še lahko celo desetletje
dalje vladal na Kranjskem, se naveličal svojega mesta.
Zdelo se nam je, da je premalo energičen v narodnem
oziru, a nismo premislili, da so na Dunaju vsako
našo narodno željo smatrali za pretirano in da tudi
Winklerjevih zmernih nasvetov niso upoštevali.

Posebno prva leta se je odločno potegoval za
naše pravice in iz tiste dobe sem slučajno ohranil

252

par njegovih pisem, ki kažejo njegovo pošteno na¬
rodno mišljenje. Kaka britka izguba je nas Slovence
zadela, smo šele čutili po njegovem odstopu. Bil je
prvi slovenski predsednik in težko, če nam Dunaj še
kedaj postavi na to mesto moža slovenske krvi in
slovenskega prepričanja.

Tudi jaz sem mu nekaj let v nekaterih stvareh
nasprotoval, poslednja leta pa sva dobro izhajala in
prav žal mi je bilo, ko sem slišal, da misli pustiti
svoje mesto, kajti vedel sem, da ž njim poneha doba,
v kateri so Slovenci imeli na čelu dežele svojega ro¬
jaka, gorečega za blagor svojega naroda. In ti časi se
nam ne bodo več vrnili.

Ker spada delovanje Winklerja kot deželnega
predsednika v poznejšo dobo, vrnem se k 1. 1873.

Ko smo 1. 1880. bili pri Winklerju, rekla je
gospa med drugim:

„Zdaj se bo pa veselil dr. Tonkli, da bo vendar
enkrat postal državni poslanec".

Leta 1873. je bil namreč protikandidat Winklerjev.

DR. JOSIP TONKLI.

Bil je lep mož z inteligentnim obrazom in finim
vedenjem. S tem se je menda prikupil še kot jurist
na Dunaju lepi hčerki nekega profesorja, katero je po¬
tem poročil, ko je postal odvetnik v Tolminu, odkoder
se je pozneje preselil v Gorico.

Videl sem Tonklija in njegovo ženo prvikrat v
Gorici, ko sem se peljal na šempaski tabor 1. 1868.

Leta 1873. mu je izpodletelo proti Winklerju in
bil je šele 1. 1880. po Winklerjevem izstopu izvoljen
za državnega poslanca.

Dr. Tonklije  vstopil v Hohenwartov klub in
1. 1882. je imel priliko, se silno prikupiti Taaffeju.

253

Takrat se je zapazilo med delavci neko anar¬
histično gibanje in Taaffe je za potrebno spoznal,
uvesti nekatere izredne naredbe. Izvoljen je bil po¬
seben odsek, v katerega je vstopil od strani našega
kluba dr. Tonkli.  Odsek je pritrdil vladnim na¬
svetom, a nihče ni hotel prevzeti poročanja o njem v
državnem zboru, bodisi da so se bali delavcev,
bodisi da so se jim z liberalnega stališča zdele določbe
preostre. Naposled se ponudi Tonkli, da prevzame
poročilo in Taaffe mu je hvaležno stisnil roko.

Izkazal pa je Tonkliju svojo hvaležnost s tem,
da mu je preskrbel red železne krone 3. vrste in
viteštvo. Večkrat smo ga v šali vprašali, kakšen
priimek si bo izbral, in nasvetovali „Tolminski“,
„Goriški“ ali „Soški.“ Pa Tonkli si, kakor Winkler
ni izbral nobenega priimka.

Državno poslanstvo na Goriškem mu je po¬
zneje odvzel dr. Gregorčič in odslej je živel v Gorici
kot odvetnik v svoji hiši, za katero je čeden vrt.

Tonkli nam je bil ves čas ljub tovariš in se
pošteno trudil za goriške Slovence, torej se mi je za
malo zdelo, da ga niso več izvolili.

Ravno ko to pišem, 1. 1905., se mi poroča iz
Gorice, da Tonkli že dalj časa boleha in da ga je
zadela velika nesreča, da je oslepel. Naj pač nihče ne
hvali dneva pred večerom. S šampanjcem smo praz¬
novali njegovo viteštvo, a zdaj solza žalosti kane pri
spominu na nesrečnega tovariša, s katerim sva na
Dunaju preživela marsikatero prijetno uro.

PRED VOLITVAMI L. 1873.

Sloga, katero smo skrpali s Slovenijo, se je
kmalu začela rušiti, ker so se „Novice“ izrekle za pravno
stranko ter zagovarjale njen našemu narodnemu gi-

254

banju popol¬
noma na¬
sprotni pro¬
gram. Tudi za¬
radi kandida¬
tov se nismo
mogli zediniti,
posebno za
Notranjsko ne.
Tu so silili
grofa H o h e n-
w a rt a, da bi
podpisal na¬
rodni pro¬
gram, pa ni
hotel; vsled
tega so se ta-
mošnji za¬
vedni rodo¬
ljubi branili
njegove kan¬
didature. Za¬
htevali smo to¬
rej, naj se grof
Hohenwartkje
drugje kandidira, za Notranjsko pa smo nagovorili dr.
Razlaga,  da je prevzel kandidaturo.

Osrednji volilni odbor je torej na svojo pest
kandidiral na Notranjskem dr. Razlaga nasproti
Hohenwartu, na Dolenjskem V. Pfeiferja nasproti
notarju Irkiču, v Celju dr. Vošnjaka nasproti kanoniku
Kosarju, v Ptuju dr. Ploja nasproti Hermanu. Nadalje
smo podpirali kandidaturo prof. Pajka v Mariboru in
tudi za mesta in trge postavili svoje kandidate: za


Dr. PLOJ.

255

Ljubljano dr.

Razlaga, za
Kranj-Lokodr.

Zarnika, za
Celje dr. Prusa,
odvetnika v
Konjicah.

Ko smo po¬
stavljali kan¬
didate, pripe¬
ljal se je v
Ljubljano knez
Czartoryski,
da bi se v
imenu Polja¬
kov dogovar¬
jal s Slovenci.

Iz časnikov je
videl, da mi¬
slimo postaviti
svoje narodne
kandidate in
tu bi rad bil

posredoval in nas združil. Stanoval je pri Maliču. Na
njegovo vabilo sem ga tam poiskal in pri njem našel
dr. Costo. Czartoryski namaje govoril na srce, da naj
složno postopamo in oba, dr. Costa in jaz, sva trdila,
da nisva kriva prepira, da pa zdaj, ko je nasprotje
že preostro, se bo težko doseglo kako sporazumljenje.
Sla sva potem pozdravivši se vsak svojo pot.

Knez Czartoryski me je naprosil, da mu naj
poročam o našem volilnem gibanju, kar sem tudi
storil. V državnem zboru je on v poljskem klubu
zmerom zagovarjal naše slovenske zahteve. Bil je pravi
poljski aristokrat, visoke rasti, od starosti že malo

Dr. JOSIP POKLUKAR.

256

upognjen, inteligentnega obraza in finega vedenja.
Meni je bil med poljskimi poslanci najbolj simpatičen.

Prve volitve so bile na Kranjskem v kmetskih
občinah dne 16. oktobra in bili so izvoljeni: Dr. Raz¬
lag  na Notranjskem s 102 glasovoma proti 57 za
grofa Hohenwarta, grof Barbo  v Ljubljani s 167 gla¬
sovi proti 56, katere je dobil P. Kozler,  ki smo
ga v poslednjem trenutku postavili za kandidata proti
njegovi volji, grof Hohenvvart  na Gorenjskem, kjer
je novičarski kandidat dr. Poklukar  prepustil svoje
gotovo mesto grofu Hohenwartu, V. Pfeifer  na
Dolenjskem.

V skupini Kočevje-Trebnje smo pa propali. Tam
so „Novice“ postavile jako nesrečnega kandidata v
osebi kaplana dr. Šterbenca. Naša stranka se v to
volitev ni vtikala in glejte, izvoljen je bil naš naj¬
hujši protivnik Dežman  z 90proti bornim 26 glasom
za Šterbenca. To je bila prva naša blamaža pri teh
volitvah. Naš kandidat

VILJEM PFEIFER

je bil posestnik ene hiše v Krškem in več posestev,
katere je podedoval po svojem stricu župniku, poštena
duša, ki se je vselej silno brigal za lokalne koristi
svojega volilnega okraja. Z visoko politiko se ni pečal,
temuč se strogo držal klubovih sklepov. Kedar je kaka
nezgoda, toča, povodenj ali požar zadela njegov vo¬
lilni okraj, oglasil se je v državnem zboru, vložil
prošnjo in mnogokrat dosegel kako podporo. Ko je
konservativna stranka v njegovem okraju si pridobila
večino, se je dal od nje kandidirati, kar je lahko storil,
ker ni bil nikoli odločno liberalnega mišljenja. Vestno
pa je zahajal k sejam državnega zbora.

257

Dvanajst let
sva skupaj ho¬
dila na Dunaj
in zmerom bila
najboljša pri¬
jatelja. L. 1885.
jaz nisem več
kandidiral, ker
sem bil deželni
odbornik,

Pfeifer pa je
bil zopet in
zopet izvoljen
in 1. 1898. je
praznoval pet¬
indvajsetlet¬
nico držav¬
nega poslan¬
stva. Takrat
jih je že prav
malo bilo tako
mnogoletnih
poslancev. L.

1903. je že

minulo 30 let in Pfeifer je
slanec, zmerom skrbeč za
okraja.

Obiskal sem ga večkrat
v njegovi gostoljubni hiši vselej do pozne noči skupaj
s starim prijateljem d r. J a n e z o m Mencingerjem.
Te urice so mi še zdaj v prijetnem spominu.

VILJEM PFEIFER.

še zmerom državni po-
lokalne koristi svojega

v Krškem in sedeli smo

DR. JANEZ MENCINGER

je eden tistih maloštevilnih srečnih ljudi, katerega vsak
rad ima, kdor ga pozna. In zakaj? Ker se nikoli ni

17

258

spuščal v raz¬
burkane va¬
love politične
agitacije, am¬
pak je ves čas
s filozofsko
mirnostjo in
gotovo dosti¬
krat smehljaje
se nas gledal,
kako smo se
pehali med se¬
boj. Ko je bil
koncipient pri
dr. Razlagu v
Brežicah, sem
1. 1865. prvič
čital njegovo
ime na oklicu,
s katerim smo
Razlaga pri¬
poročali zapo-
slanca.

Osebno seznanila sva se pa šele, ko je bil od¬
vetnik v Kranju. Kadar sem prišel v Kranj, vselej sem
ga poiskal. Ko se je preselil v Krško, smo ga pred
vsakimi volitvami nagovarjali, da bi prevzel kandida¬
turo, a on jo je vselej odločno odklonil in si tako
ohranil mir in se izognil razburjenosti in sovraštvu,
združenemu z nastopanjem v javnosti.

Njegov »Abadon “ — kdo ni čital te v klasičnem
slogu pisane knjige, in ni občudoval duhovitosti, ki
veje iz vsake črte? O tem najimenitnejšem njegovem
delu sem se večkrat ž njim menil in mu očital, da
prečrno slika našo dobo in s tem le vodo na mlin

Dr. JANEZ MENCINGER.

259

napeljuje tistim pesimistom, ki potem svojo mlačnost
v narodnih stvareh in svojo nedelavnost s tem opra¬
vičujejo, češ, da se itak nič ne da opraviti. Pa Mencin¬
ger je bil ravno nasprotnega mnenja, da namreč on
pobija pesimizem in vzbuja k poštenemu delu za
narod.

Ko sem ga pred par leti poslednjič obiskal, imel
je Lermontova pred seboj in se trudil, ga preložiti v
pošteno slovenščino. Rekel mi je:

„Ni ne tako lahko prelagati, tudi iz ruskega je¬
zika ne, čeprav je naš slovenski jezik med vsemi slo¬
vanskimi najbližji ruskemu. Pilim in pilim, a zmerom
se mi še dozdeva, da nisem našel pravega izraza za
ruski original."

Njegova gosta dolga brada je že tudi osivela, a
oči so svetle in jasne in jasni tudi njegovi nazori.

Leta 1906. bo tudi on obhajal svojo sedemdeset¬
letnico, ker je, kakor naš Stritar rojen 1836. leta.

Izvoljen je nadalje bil

GROF BARBO.

Bil je graščak v Rakovniku na Dolenjskem, iz
stare laške rodbine, katera je dala svetu celo enega
papeža. Bil je strogo konservativnega mišljenja, v vseh
narodnih vprašanjih pa zanesljiv. Njegov izrek je bil:
»Discipline se moramo držati." Z govori ni nadlegoval
zbornice, a pri nobenem važnem glasovanju ga ni
manjkalo. Umrl je kot poslanec na Dunaju.

Na Goriškem je pri ožji volitvi bil izvoljen
W i n k 1 er s 156 glasovi proti 82 Tonklijevim; v
tržaški okolici pa je zmagal Nabergoj  s 1103 gla¬
sovi proti 357 Morpurgovim.

In zdaj je prišel imeniten dan tudi za mene.

17 *

260

VOLITVE NA ŠTAJERSKEM.

Vršile so se v kmetskih občinah 20. oktobra.
Po izidu volitev volilnih mož je zame slabo kazalo
in nisem imel dosti upanja na zmago. Dan pred vo-
litvijo sem se peljal v Celje, spremljan od nekaterih
prijateljev; med njimi je bil France Hren,  znani
rodoljub notranjski, ki je tudi pozneje pri volitvah na
Kranjskem za mene agitiral.

Bili smo pa v Celju trije kandidati: Kosar, jaz
in Snideršič iz Brežic od nemčurske strani. Ta mož
je v breškem okraju imel dosti privržencev, kakor je
volitev kazala. Dobil je tam 57 glasov, jaz in Kosar
vsak le po 26.

V Celju so se moji volivci zbrali zvečer v krčmi
pri „Slonu“, Kosarjevi pri »Belem volu". Pozvedeli
smo, da je poslednjih veliko več od naših. Drugi dan
ob desetih se je začela volitev. Jaz sem v Kapusovi
prodajalnici s prav malim upanjem čakal izida. V Celju
je bilo oddanih za Kosarja 116 glasov, za mene le 61,
za Snideršiča 12, torej vseh skupaj za Kosarja 142,
za mene 87, za Snideršiča 68 glasov. In prišlo je do
ožje volitve med Kosarjem in menoj, ki se je takoj
tisti večer vršila. Jaz nisem govoril s Snideršičem,
torej ga tudi nisem nagovarjal, da bi mi v takem slu¬
čaju prepustil svoje glasove. Tudi do poslednjega tre¬
nutka nisem vedel, kaj namerava njegova stranka.
Šele ko se je pričela ožja volitev, so mi prišli pravit,
da Snideršičevi pristaši za mene glasujejo. To je od¬
ločilo, da sem bil izvoljen s 150 glasovi proti 138
Kosarjevim.

Ko sem se ponoči nazaj vozil v Ljubljano, nisem
bil vesel te zmage. Tudi mi je hudo delo, da sem
zadel ob tako hudo nasprotstvo, celo sovraštvo, ko
sem vendar imel najboljše namene narodu pomagati

261

do boljše bodočnosti. Zares politična borba zaduši čut
za resnico in pravico, to sem takrat britko čutil in
preklinjal vse politično delovanje. Gotovo je častno
mesto državnega poslanca, a koliko je pri tem jeze,
razburjenosti in gnusa pred podlimi napadi protivnikov
in naposled kako malo uspeha!

Ko sem drugi dan po tej viharni volitvi poiskal
Jurčiča v uredništvu, pravil mi je, da je bil v velikem
strahu. Bila je gledališčna predstava in dr. Costa  je
v svoji loži kazal znancem telegram iz Celja, da jaz
gotovo propadem. Jurčič je šel iz gledališča in za¬
mišljen hodil po Zvezdi. Tu pride telegrafni sluga in
mu odda telegram. Poslal ga je Tanšek,  notarski
koncipient v Brežicah, ki je bil tam pridno za mene agi¬
tiral; poročal je, da vsi Snideršičevi volivci za mene
glasujejo. Kmalu potem je došel iz Celja telegram, da
sem res izvoljen. Jurčič je hitel nazaj v gledališče in
vest o moji izvolitvi se je bliskoma raznesla med ob¬
činstvom.

V Ptuju je zmagal Herman  proti dr. Ploju, v
Mariboru pa je propal prof. Pajk  proti Seidlu.

Pravi Sedan pa smo doživeli pri mestnih volit¬
vah. Propali smo po vsej črti, tudi na Kranjskem. V
Ljubljani je bil izvoljen dr. Schaffer, v Kranju dr. Sup-
pan, v Rudolfovem Hočevar. Poslednji je bil ustano¬
vitelj krške meščanske šole. Pridobil si je lepo pre¬
moženje z najemom dača, kakor o svojem času
Kalister v Trstu. Kot politik je bil brez lastnega pre¬
pričanja in se ravnal po Dežmanu, sicer pa je bil
dober človek in, kakor pozneje njegova vdova, pod¬
piral dobrodelna podvzetja.

Dr. Suppan  je bil odvetnik v Ljubljani in imel
dosti dela, a ko je po cele mesce zahajal na Dunaj,
začela je pešati njegova pisarna in se je izgubila kli-
entela k drugim odvetnikom, ki so zmerom bili na

262

mestu. Ko leta 1879. ni več bil izvoljen za poslanca,
imenovan je bil za ravnatelja kranjske hranilnice in s
tem ga je njegova stranka preskrbela za stare dni.

Po teh nesrečnih volitvah smo Slovenci imeli v
državnem zboru le osem zastopnikov; s Kranjskega so
bili grof Hohenwart, dr. Razlag, Pfeifer in grof Barbo,
s Štajerskega jaz in Herman, potem iz tržaške okolice
Nabergoj in iz Goriškega Winkler; poslednji je sicer
bil od Slovencev izvoljen, pa je vstopil v nemški libe¬
ralni klub.

V DRŽAVNEM ZBORU.

Prve dni novembra je bil sklican državni zbor.
Odpeljali smo se na Dunaj. Takrat je bil konec sve¬
tovne razstave, katera se je 1. maja bila otvorila. Po¬
slanci srno dobili vstopnice, tudi jaz sem šel gledat v
rotundo, pa je že bilo vse razmetano in v največjem
neredu.

Ko smo v državnem zboru imeli storiti obljubo,
sem zahteval, da se obljuba tudi v slovenskem jeziku
prečita, na kar je predsednik dr. Rechbauer mene po¬
vabil, da jo prečitam.

In zdaj so se organizirale stranke. Najštevilnejša
je seveda bila vladna, kajti vlada je pri volitvah pov¬
sod na vse pretege pritiskala, posebno s pomočjo
svojih mnogoštevilnih uradnikov, da so se njeni pri¬
staši izvolili.

Pred otvoritvijo državnega zbora so sklicali Cehi

FEDERALIŠKI SHOD, 3. NOVEMBRA L. 1873.

Na shod so prišli češki zastopniki dr. Rieger,
Zeithammer, Trojan, Clam-Martinic, Čižek, poljski za-
stooniki, med njimi dr. Smolka in knez Czartoryski, z

263

Moravskega dr. Pražak in Meznik, potem grof Hohen-
wart in slovenski poslanci. Predsedoval je dr. Rieger.
Prvo vprašanje je bilo, ali naj vstopimo v državni zbor.
In tu so se vsi izrekli za vstop, tudi Moravani, le Cehi
so izjavili, da ne vstopijo. Pri debati je dr. Rieger za¬
govarjal fundamentalne članke, a tu se je oglasil
dr. Razlag  in poudarjal, da bi pač fundamentalni
članki bili koristni Čehom tudi v materialnem oziru,
da pa male dežele ne bi mogle nase vzeti take avto¬
nomije, ker so pasivne.

„Torej“, vzkliknil je Rieger, „hočete, kakor berači,
živeti na tuje stroške ?“

»Nikakor ne“, odvrne dr. Razlag, „mi donašamo
za skupno državo, kar je v naših močeh, a večjih
bremen prevzeti ne moremo/

Nazadnje sem jaz obžaloval, da tudi odslej ne
bo vsa opozicija edina v akciji, ker ne bodemo vsi v
državnem zboru združeni. Treba bi pa vendar bilo, da
se spravi nekaka edinost v delovanje cele opozicije. V
ta namen naj bi se volil odbor  iz vseh opozicional-
nih strank, katerega naloga bi bila, program za delo¬
vanje cele opozicije izdelati, po katerem bi se naj rav¬
nala zunaj državnega zbora in v njem. Čehi pa niso
bili za tako trdno zvezo in federališki shod, na ka¬
terem nas je bilo (v hotelu Miiller) kakih 50 poslan¬
cev, se je razšel brez uspeha.

Čehi so ostali pri svoji nesrečni pasiviteti, ki jim
je nalagala velike žrtve, a naposled so le morali 6 let
pozneje vstopiti v državni zbor. Ko bi bili že poprej
vstopili ali sploh ves čas bili ostali v državnem zboru,
bi marsikateri zakon bili preprečili, ki je naperjen bil
proti Slovanom.

Grof Hohenvvart  je zdaj zbral v klubu vse
anticentrališke poslance, zlasti tudi nemške konserva¬
tivce. Mi štirje, dr. Razlag, Nabergoj, Pfeifer in jaz,

264

nismo pristopili takoj v prvem zasedanju, dasi je
Hohenvvart sam obiskal Razlaga in ga k temu nago¬
varjal. Šele naslednje leto, ko so se notranji prepiri
bolj pomirili, smo tudi mi vstopili v Hohenwartov
klub, v katerem sem potem ostal vseh 12 let svojega
državnega poslanstva od 1874.-do 1885. 1.

V 3. seji je finančni minister De Pretiš naznanil,
da misli vlada zahtevati dovolitev posojila 80 milijonov
goldinarjev, da s tem pomaga preprečiti denarno krizo.

ADRESNA DEBATA.

V  adresni debati smo govorili dr. Razlag, Her¬
man in jaz.

Dr. R a z 1 a g je govoril proti adresi, češ, da je
preveč centrališka, a se ne meni za enakopravnost
narodov, katero tudi mi Slovenci terjamo za šolo in
urad. Nadalje je bil proti temu, da bi se razmere med
državo in cerkvijo tako uredile, da bi država imela
nadvlado. Obžaloval je, da se v adresi ne vabijo Čehi,
da bi vstopili v državni zbor. Pot do zedinjenja av¬
strijskih narodov bi se nastopil, ko bi se na dnevni
red postavila revizija  osnovne državne in deželne
postave. Ni priznaval zakona o direktnih volitvah. Na¬
rodom, da se je s tem nov boj napovedal. Narodi pre¬
našajo pač samovladarski absolutizem, a despo¬
tizma ene stranke ne prenašajo. Dalje je zagovarjal
Čehe, da niso vstopili v ta državni zbor. Nazadnje je
rekel: „Ne veruje se nič, ne upa se nič, ljudstvu je
vzeta tudi vera v pravičnost vlade. Razmere so res
take, da duh domoljubja vedno bolj gine, da se vera
v obstanek Avstrije izgublja. Prej ne bo bolje, dokler
se sistem ne izpremeni in se vlada ne izroči v roke
takih mož, ki ne bodo imeli le antipatije proti cerkvi in
proti drugim narodnostim."

265

Celjski poslanec dr. Foregger se tudi pobaha,
da so ga izvolili Slovenci, ker jih je vodila nemška
kultura. Istotako pravi grof Franc Coronini,  go-
riški glavar, da so njemu tudi Slovenci dali svoje gla¬
sove, zato bode njih opravičene zahteve vselej zago¬
varjal. Ta Coronini se je zmerom gibal med strankami,
zato ni našel nikjer prave zaslombe, dasi se je več¬
krat govorilo, da bo postal minister ali celo ministrski
predsednik. Od njega je izraz „luogo di trafico", s
katerim je hotel smešiti Taaffejevo vlado, in ta izraz
se je pozneje neštevilnokrat ponavljal. Postal je bolj
nesmrten, nego mož, ki ga je spravil na dan.

Potem sem jaz govoril. Grajal sem tedanji vladni
sistem, ki je le naperjen na strogo centralizacijo in
ponemčenje nenemških narodov. Mi Slovenci da do-
zdaj od blagoslova toli hvalisane ustave nismo dosti
več pridobili, nego večje davke in večja bremena za
vojsko. Ustavne pravice se nam povsod kratijo, na¬
rodnim društvom se delajo vsakojake zapreke, tabori
pa se več ne dovoljujejo. O tiskovni svobodi pa se
še govoriti ne more. Potem sem dokazoval s števil¬
kami krivičnost volilnega reda. Narodna ravnopravnost
da se nam odreka vkljub členu 19. ustavnih zakonov.
Ob koncu sem rekel: „Tako čutimo mi Slovenci pov¬
sod pritiskanje centralizacije, ki z Dunaja prihaja in
nas tem bolj žali, ker smo vedno odločno zvesti Av¬
striji in dinastiji in celo naše zahtevanje, naj se
vsi Slovenci združeveno administrativno
skupino,  meri le na okrepčanje skupne domovine
Avstrije. “

Pričakovali smo vsi, da bode tudi Hohenwart
povedal svoje misli, a on je v začetku debate izjavil,
da se njegova stranka ne udeleži debate. Sploh Hohen-
wart ni rad govoril, dolgo že celo ne; navadno je

266

podal le kako dobro premišljeno izjavo, ki jo je imel
pred seboj spisano.

Proti državnemu posojilu 80 milijonov goldinarjev
smo pa v ogenj poslali poslanca Pfeiferja,  ki je
svojo nalogo dobro rešil.

Na ministrskih klopeh so takrat sedeli ali pred
njimi stali ministrski predsednik knez Adolf Auer¬
sperg,  debelotrebušen orjak, za katerega je bilo mi¬
nistrstvo prava sinekura, minister za notranje stvari
Las ser,  pravi vodja te nemškocentrališke vlade, tudi
dobro rejen mož z okroglim trebuščkom in okroglim,
obritim, debelim licem, dva krščena Žida, minister
pravosodja G laser  in tako zvani „Sprechminister“
Unger,  oba bivša profesorja, suha moža, prvi plešast
z redko brado, potem naš stari antagonist, učni mi¬
nister Stremayr,in  še par mož, katerih se več ne
spominjam.

Državni zbor se je 24. novembra odložil, da so
mogli svoje delo žačeti deželni zbori, ki so bili sklicani
na 26. dan novembra.

DEŽELNI ZBORI L. 1873-

V vseh deželnih zborih so se sklenile čestitke
cesarju ob priliki dovršenega 25Ietnega vladanja. Kranj¬
ski je izvolil posebno deputacijo, ki je izročila adreso
cesarju. Sicer pa so se obravnavale le deželne za¬
deve.

Imeniten je bil sklep kranjskega deželnega zbora,
s katerim je naročil deželnemu odboru osnovo deželne
zaloge šolskih knjig za izdavanje slovenskih učnih in
vadbenih knjig za srednje, mestne in strokovne šole.
Za to zalogo se je dala deželnemu odboru svota
10.000 gld. iz deželnega zaklada brezobrestno na raz¬
polaganje. Določeno je bilo, da se rokopisi morajo

267

pred sprejemom v to zalogo v pregled dati veščim
strokovnjakom ter se ima onim rokopisom prednost
dajati, za katere c. kr. ministrstvo uka pisateljem re-
muneracije dovoli, ali katere c. kr. deželni šolski svet
posebno priporoči.

Na podlagi tega sklepa je res izdano bilo neko¬
liko učnih knjig, in jih bo menda še izdanih. Pozneje
so se tudi privatni založniki lotili izdavanja slovenskih
šolskih knjig.

V štajerskem  deželnem zboru je bila neko¬
liko živahnejša debata pri zakonu o realkah, v ka¬
terih bi bila morala slovenščina kot deželni jezik biti ob-
ligatna. Renegat deželni šolski nadzornik Wretschko
pa je nasvetoval, da naj bi slovenščina bila le neob-
ligaten predmet. Proti temu smo govorili dr. Dominkuš,
jaz in dr. Sernec, seveda brez uspeha.

V koroškem  deželnem zboru je poslanec An¬
dr e j Ei n sp i e 1 e r zahteval, da se zapisniki dežel¬
nega zbora slovenskim občinam dajejo v slovenskem
jeziku. Poudarjal je, da zdaj že petokrat stavi ta pred¬
log; pa bil je seveda tudi takrat zavržen. Podpiral ga
je škof Wiery, edini koroški škof, ki je bil pravičen
Slovencem.

RAZNI DOGODKI L. 1873.

S ve te c je to leto odložil poslanstvo in se pre¬
selil kot notar iz Idrije v Litijo. Šele pri volitvah 1. 1877.
se je spet dal kandidirati in bil izvoljen ter je potem
do 1. 1895. bil deželni poslanec.

Škof Vid mar,  nepriljubljen v vsej škofiji, je
resigniral na svoje mesto in se preselil v Kranj.
Upali smo, da se bo imenoval za škofa stolni prošt
dr. J. Pogačar,  ki pa se je nekaterim duhovskim
krogom zdel sumljiv kot Jozefinec. Prihodnje leto je

268

imenovan bi! ka¬
nonik Gogala,
ki pa ni zasedel
škofovskega se¬
deža, ker je po¬
prej umrl. In po¬
tem šele je bil
dr. Pogačar na
vrsti. Bil je dober
prijatelj Razlagov
in ta se je zanj po¬
trudil na Dunaju.

Škofu Poga¬
čarju se imamo
zahvaliti, da je
prišlo v tek izde¬
lovanje Wolfo-
vega slovarja in
da je profesor
P 1eteršn  i k
prevzel ureditev
težavnega dela,
ki ga je srečno
dovršil 1. 1895.

Jurčič je to leto v „Slov. Narodu" objavil svoj
roman: „Erazem Tatenbah", ki ga je dan za dnevom
sproti spisaval. Tudi jaz sem se poizkušal v lepo¬
slovju. Spisal sem dve noveli: „Na črni zemlji" in
„Prvi poljub" pod psevdonimom „Skalec“, seveda obe
»izvirni", kakor smo takrat imeli navado imenovati
svoje povesti, kar je Stritarju  dalo povod k prav
umestnim šalam. Veselilo me je, ko mi je Jurčič po¬
kazal pismo Erjavčevo,  v katerem vpraša Jurčiča,
zakaj svojih povesti ni podpisal s svojim imenom, ko
vendar vsak pozna, da so iz njegovega peresa.

Dr. J. POGAČAR.

269

M. PLETERSNIK.

Kadar smo
mislili, da bo •
list zaplenjen,

smo med tiskom odstranili in skrili par sto iztisov.
Drugo jutro smo jih dali v kuverte in poslali na pošto.
Tu so se čudili taki obilici pisem, v katerih se je dala
ošlatati tiskovina. Niso jih precej odposlali, ampak
vso stvar naznanili deželnemu predsedniku grofu Auer¬
spergu. Pa ta se z ozirom na pismeno tajnost vendar
ni upal ukazati odpreti pisma in šla so na svoja mesta.
Vsak zaplenjeni list pa smo gotovo poslali profesorju
Erjavcu,  ki je liste shranjeval in vezati dajal letnike
„Slov. Naroda"; menda je bil to edini popolni ek-
semplar, izvzemši v uredništvu shranjenega.

V „Narod"
je začel to
leto tudi pi¬
sati profesor
F r. L e v e c iz
Gorice, po¬
sebno o šol¬
skih zadevah.

Desetkrat je
list bil zaple¬
njen, posebno
v času, ko
smo agitirali
zoper direktne
volitve. Zato
smo sklenili
razpošiljati
ga v kuvertih,
da bi vsaj v
vsak kraj pri¬
šel eden list.

270

Z ozirom na
direktne vo¬
litve smo usta¬
novili »Slo¬
venski ted¬
nik", ki smoga
napolnjevali
z noticami iz
»Sl. Naroda",
tako da ni bilo
treba zanj k
druzega spi-
savati, kakor
kvečemu
včasi kak kra¬
tek članek. V
tretjem letu po
rojstvu je li¬
stič spet za¬
spal, ker se
nihče zanj ni
FRAN LEVEC. brigal.

Za »Pre¬
ši r n o v al¬
bum",  ki ga je sklenilo izdati Pisateljsko društvo,
je Jurčič nabiral gradivo in sredi septembra oznanil
v »Narodu", da ima že osem rokopisov in da se je že
začelo s tiskom. Pa ta album ni zagledal sveta. Kam
so prišli rokopisi, mi ni znano, morda pozneje v »Zvon";
papir pa, ki smo ga bili nakupili za album, je pre¬
vzela Narodna tiskarna za znižano ceno in na njem
se je pozneje tiskal »Ljubljanski Zvon".

Poleti je bil v Rudolfovem položen temeljni kamen
za Narodni dom. Dr. Zarnik in jaz sva se peljala k
tej slavnosti in tam imela govore.

271

avstrijskih

vlad, s kateri- Dr. ŽIGA BUČAR,

mi so prega¬
njale inšepre-

ganjajo vsakega za svoj narod gorečega rodoljuba, ki-
noče biti izdajica svojega rodu. Dr. Bučar je bil sla¬
bega zdravja. V Kočevju se gaje lotila jetika; preselil
se je nato v Ljubljano in tukaj umrl, žrtev svojega
poštenega rodoljubja. Zares opravičen gnev mora pre¬
vzeti človeka, ko vidi in doživi toliko krivice in kru¬
tega nasilstva.

V tem obziru je bil Schwegel  bolj praktičen.
Svoji mladeniški navdušenosti za Slovenijo se je sam
posmehoval, je hitro avanziral in 1. 1873. je bil že kot
dvorni svetnik poklican v vnanje ministrstvo. Tu se

V Rudolfo¬
vem je takrat
bil dr. Žiga
Bučar
okrajni zdrav¬
nik. Njega smo
nagovorili, da
je prevzel kan¬
didaturo za
državni zbor v
dolenjskih
mestih. Abrž-
ko je vlada
to zvedela, ga
je brez vsega
povoda pre¬
stavila v Ko¬
čevje; to je
bil eden tistih
silovitih činov

272

je, kakor sem že omenil, kmalu prikupil ministru An-
drassyju. Po odstopu Andrassvjevem pri novem mi¬
nistru Haimerlu menda ni imel več tiste veljave in ko
je 1. 1880. v državnem zboru glasoval proti Taaffeju,
ga je Haimerle rad žrtvoval in Schwegel je bil upo¬
kojen.

Winkler,  ki je zvest ostal svojemu narodu in
vsled tega nepriljubljen bil na Dunaju, ima le red že¬
lezne krone. V baronski stan je sicer bil povzdignjen,
a tajnega svetništva mu niso podelili, pač pa skoro v
istem času za Koroško imenovanemu Schmid-Zabierowu,
ki je imel to zaslugo, da je tlačil Slovence.

Pa dasi je Schwegel bil silno prebrisana glava,
takrat se je vendar zmotil, ko je z drugo birokracijo
in nemškimi centralisti vred pričakoval, da se Taaffe
ne bo vzdržal in bo takoj spet nastopil prejšnji vladni
sistem.

Poznal sem še enega gospoda, ki se je zelo jezil,
da ga nočejo imenovati za tajnega svetnika; ta je bil
baron Goedel-Lannoy,  naš 1. 1879. v Mariboru
izvoljeni poslanec. Bil je upokojen dvorni svetnik du¬
najske finančne prokurature. Na njegovo mesto je potem
prišel Kaltenegger  iz Ljubljane. V državnem zboru
je bil baron Goedel prvi podpredsednik, Smolka pred¬
sednik.

Goedel je bil zraven Hohenwarta naš posredo-
vavec pri ministrih, posebno za naše štajerske zadeve.
Z ministrom Conradom se je tikal in po njem smo
dosegli, da je Šuman prišel v Ljubljano kot ravnatelj.
Mi bi ga bili radi imeli za deželnega šolskega nad¬
zornika, pa Winkler se je na vse pretege potegoval
za Sukljeta in tako je med dvema tekmecema se raz¬
veselil tretji; imenovan je bil namreč gimnazijski rav¬
natelj Smolej. Goedel se mi je večkrat pritožil, da še
ni imenovan za tajnega svetnika. Govoril sem torej z

273

grofom Hohenvvartom. Ta je smehljaje rekel: „Saj ni
tako zanesljiv, kakor mislite. In njegove duševne zmož¬
nosti, no, o tem rajše molčimo." In Goedel res ni
dočakal zaželjenega tajnega svetništva, pa vkljub temu
mirno počiva na mariborskem pokopališču.

Notarju dr. Fr. Radeju  v Mariboru, ki seje naj¬
bolj potrudil za Goedelovo volitev, je bil pravi pri¬
jatelj in mu preskrbel red železne krone; tudi plemstvo
bi mu bil pridobil, da ni poprej umrl in da ni Radej
prišel, kakor sem že povedal, v neke zadrege, iz ka¬
terih je tudi njega le rešila smrt.

Brat Goedelov je bil dolgo let generalni konzul
v Belgradu. Njegova je bila graščina Jelše (Erlach-
'stein) pri Šmarju. Ta je dal poslopje popraviti in mo¬
dernizirati. Na stropu nad stopnicami je velika slika,
predstavljajoča prizore iz kmetske vstaje iz 17. stoletja.
Zraven grada je dal zidati kapelo v orientalskem slogu
z napisi v cirilici iz staroslovenskega sv. pisma. L. 1871.,
ko je prišel za nekaj dni na svbj grad, me je povabil
k obedu, pred katerim mi je postregel s slivovko, ki
je bila baje sto let stara. Podaril mu je bil to slivovko
srbski knez Mihael. Bila je res najfinejše kakovosti.
Pozneje tega gospoda nisem več videl. Slišal sem, da
je imel sina, ki se je tudi posvetil diplomatski kari¬
eri in bil edini dedič svojega očeta in svojega strica
Hermana, kateri ni imel otrok.

V tem letu je umrl tajnik Slov. Matice, katehet
Lesar,  in kakor je „Narod“ poročal, zapustil precej
premoženja; govorilo se je o 20 tisočih, a ni ne za Slov.
Matico, ne za druge dobrodelne zavode ničesar volil.

To leto je bil v Slovenski Bistrici Vojteh Le¬
vični  k adjunkt pri okrajni sodniji. Kadar sem se z
Dunaja pripeljal k svojemu vinogradu, sem o tem ob¬
vestil notarja Rateja in prišel me je z Levičnikom ob-

18

274

smo se razu¬
mevali in
dobro imeli,
tem bolj, ker
je to leto ro¬
dilo mnogo in
dobrega vina.

Levičnik je
iz Slovenske
Bistrice bil
imenovan za
sodnika v
Ptuj. Ko je
Pražak  pre¬
vzel justično
ministrstvu,
želel si je re¬
ferenta za juž¬
noslovanske
dežele. Pripo¬
ročali smo Le-
vičnika, ki je
bil res pokli¬
can v justično ministrstvo in v njem ostal, dokler ni Pražak
odstopil. Njegov naslednik je Levičnika imenoval za
nadsvetnika pri ljubljanskem deželnem sodišču, kjer je
bil po smrti Kočevarjevi imenovan za predsednika.

Neko vprašanje je vzbujalo v tem letu nekoliko
šuma, še več pa šale in dovtipov. Nekateri kaplani,
njim na čelu Slatinšek pri Sv. Križu tik Slatine, se
niso hteli več briti, temuč so začeli brade nositi. Skli¬
cevali so se na to, da so Kristus in njegovi apostoli
brade imeli, kakor tudi vsi papeži do Innocenca XII.
1700. 1., da so še zdaj nekateri redi, n. pr. kapucini

YOJTEH LEVIČNIK.

iskat. Dobro

275

bradati, cerkev pa nikjer ni ukazala, da bi duhovniki
morali biti obriti. Vsi drugi stanovi smejo nositi brade,
le duhovniki ne in gledališki igralci. Stvar se je nekaj
časa obravnavala, naposled so morda na ukaz kon-
sistorija izginile brade in vse je ostalo pri starem.

Koncem leta me je dijaško društvo Slovenija,
katero je na čast nam slovenskim poslancem na Du¬
naju priredilo dijaško veselico, imenovalo za častnega
člana.

In tako se je to leto po mnogih borbah končalo
zame še dovolj ugodno.

Dosegel sem najvišje častno mesto, katero more
oddati narod sam, a s tem tudi veliko odgovornost.
Bil sem državni poslanec skozi dve dobi, ker sem
1. 1879. bil spet izvoljen v Celju in takrat enoglasno.
V prvi dobi od 1. 1873. do 1879. smo bili slovenski
poslanci v odločni opoziciji proti vladi. Dosegli nismo
nič, a po svojih ostrih govorih v parlamentu smo bili
silno popularni, bolj ko v drugi dobi od 1. 1879. do
1885., ko smo bili del vladne večine, a smo morali
molčati in zadovoljni biti, da je tudi za Slovence od¬
padla tuintam kaka drobtinica.

Ker sem v „Spominih“ že omenjal imenitnejše
epizode iz tega časa, zdi se mi nepotrebno, to dobo
še obširneje popisovati in zato končam svoje „Spomine“.

V Visolah začetkom novembra 1905.

KAZALO.

Adamovič 136, 171.

Ahačič dr. 45, 199-
Andrassy 170.

Auersperg A. grof 83, 177.
Auersperg A. knez 108, 171.
266.

Bach 53.

Banka Slovenija 211, 230.
Barbo grof 256, 259.

Beust 108, 114. 128.

Bezenšek A. 136.

Bismarck 114.

Blašnikova tiskarna 185.
Bleivveiss dr. J. 5, 59, 77, 96,
127, 137, 164, 175, 184, 187,
190, 208, 226.

Brandstetter 130.

Braun 124, 168.

Brauner dr. 178.

Bresti 179.

Bučar dr. Žiga 271.
Burgerministerium 23.

Carneri 52.

Cankar 241.

Cegnar 108.

Cilenšek prof. 182.

Clam Martinic grof 178, 262.
Conrad baron 82, 112, 272.
Coronini grof Franc 265.

Costa dr. 8, 53, 59, 61, 78,
137, 164, 178, 186, 191, 209
212, 229, 261.

Czartoryski knez 255, 262.
Čehi 2, 16, 54, 99, 107, 115,
143, 161, 169, 214.
Človeštvo 153.

Čuček dr. 135.

Danica 105.

Detela 242.

Dežman 81, 201.

Direktne volitve 98, 225, 243.
Dominkuš dr. 3, 5, 37, 72, 127.

135, 149, 151, 171.

Drč dr. 15.

Državni zbor 54, 264.
Dualizem 108.

Duhovniški shod 104.

Dunajski soneti 195.

Einspieler Andrej 5, 138, 184,
267.

Elsbacher 28.

.Enakopravnost 140.

Erjavec prof. 15, 61, 66. 180,
204, 268.

Federališki shod 177, 262.
Federalizem 128.

Fleišman 186.

Francelj prof. 205.

Francosko-pruska vojska 138.
Fundamentalni članki 169, 263.
Ceršak dr. 129, 135, 147.
Giskra 23, 85, 108, 114, 161.
180.

Glančnik dr. 151.

Glasbena Matica 221.

Glaser minister 171, 179, 266.
Goedel-Lannoy 203, 272.
Gogala škof 110, 268.
Gorenjska železnica 56.

Goričar Anton 28.

Goriški deželni zbor 98, 142,
217.

Gorup 4.

Grasselli 108, 174, 190, 198.
Graško nadsodišče 84.
Gregorčič Simon 68.

Gregorec dr. 135.

Gregr dr. 21.

Greuter 178.

Habietinek min. 159, 163.
Hasner min. 85, 108, 114.
Herbst 108, 179.

Herman 4, 38, 46, 52, 85, 99,
128, 140, 171, 178, 186, 231,
244, 261.

Hočevar 261.

Hohenwart grof 2, 158, 167,
195, 250, 254, 263.

Holz 181.

Horak 75, 195, 230.

Hranilnica mestna ljublj. 200.
Hren Franc 260.

Interpelacije 36, 86, 98, 140,
172, 214.

Ipavic dr. Benjamin 205.

Ipavic dr. Gustav 4, 28, 186.
Janče 109.

Janežič Anton 109.

Jelše grad 273.

Jenko dr. 15.

Jenko Š. 109.

Jireček 159, 162, 169, 179.
Jugoslovanska zveza 158.

Jurčič 10, 25, 29, 71, 74, 105, '
124, 173. 180, 190, 204, 222,
226, 239, 261, 268.

Kaiserreld 45, 101.

Kalina 249.

Kaltenegger 121, 202, 272.
Kapus 4.

Kavčič M. 4.

Kersnik 239.

Klavžar 76.

Klemenčič dr. 65, 135.

Kljun 82, 110, 185, 194, 200,
233.

Kočevar dr. Št. 4, 135, 211.
Kočevar preds. 186.

Koller gen. 171.

Korošci 35, 100, 165.

Kosar 106, 136, 171, 245, 260.
Kozler Peter 175, 256.

Kramar 82, 233.

Kranjc prof. 147.

Kranjski dež. zbor 96, 142,
176, 214.

Krek dr. prof. 156, 221.

Kiibek bar. 142, 171, 215.

Kuhn gen. 168.

Kukovec 26, 136.

Kulavec, dr. 110.

Kvety 20.

Lasser 161, 179, 266.

Latterman 84.

Lavrič dr. 31, 76, 142, 217.
Lenček 4, 76, 103, 136, 172.
Lesar 208, 273.

Leto 1868 3.

Leto 1869 72.

Leto 1870 113.

Leto 1871 158.

Leto 1872 183.

Leto 1873 222.

Levec 56, 221, 239, 269.
Levičnik 273.

Levstik 54, 56, 78, 157, 218.
Lipold J. 46, 103.

Lipold dr. 135.

Ljublj. mestne volitve 229.
Ljubljanski Zvon 16.

Ljutomer 24.

Madžari 158. 167.

Majciger prof. 144.

Mandeljc prof. 218.

Mariborska volitev 72.

Mayer 181.

Mencinger dr. 135,. 257.
Meznik dr. 263.

Missia 110, 249.

Mladoslovenci 104, 183.
Moravski dež. zbor 169.

Moše dr. 199.

Mrazovič dr. 20.

Murnik 195.

Murnikova gospa 195.

Muršec 4.

Nabergoj 32, 108, 259.
Napoleon III. 138.

Narodna tiskarna 148, 189, 207.
Narodna enakopravnost 26, 29,
33, 83.

Narodnostna postava 172.
Nitscheanstvo 35.

Nolli 78, 205.

Nostic grof 178.

Nova vas, napad 132.

Novice 3, 34, 55, 60, 81, 105,
184, 222.

Okrožni zdravniki 189.

Pajk prof. Janko 126, 144, 174,
215, 254, 261.

Palacky 21, 178.

Parapat 205.

Pasiviteta 74, 161, 263.

Pavliha 157, 219.

Pavlič dr. 3. 138.

Pesarič 231.

Pfeifer V. 76, 110, 257. 266.
Pirnat 213,

Pisateljsko društvo 183, 208.
Pleško 186.

Pleteršnik prof. 204, 268.

Ploj dr. 4, 24, 29, 110, 135,
254.

Pogačar škof 82, 210, 234, 267.
Pogačnik dr. 180.

Poklukar dr. 4, 79, 110, 137,
165, 193, 226, 242, 249.
Poljaki 35, 54, 99, 167.
Pongratz 118.

Posojilnice 109, 222.

Potočki grof 115, 123 167.
Poučni slovar 204.

Povše 237.

Poznik dr. 110, 138.

Pravna akademija 85, 179.
Pražak 52, 178, 250, 263.
Prelog dr. 26, 46, 103, 135,
217.

Prešernova slavnost 204.

Radej dr. 4, 74, 109, 129, 132,
171, 273.

Raič Božidar 3, 4, 26, 58, 79,
109, 209, 218.

Raič prof. 182.

Rapoc 4, 109, 149, 174, 233.
Razlag 8, 30, 37, 44, 53, 79,
81, 107, 135, 164, 174, 186,
190, 206, 214, 254, 262.
Realke 46.

Rechbauer 36, 99.

Rieger 18, 20, 178, 262.

Ripšl 205.

Rozman 105.

Rudež 62.

Rusini 99, 167.

Salm-Reiferscheid knez 212,231.
Schaffle 159, 166.

Schloissnigg bar. 53.
Schmerling 107.
Schmidt-Zabierow 165.

Schneid 23, 165. 170, 250.
Schollmayr 192.
Schwarzenberg knez 178.
Schwegel 111, 189, 271.
Schwentner 75, 230.

Sernec dr. Janko 28, 110, 129,
135, 171.

Skaza 4, 122.

Sladkovsky dr. 18.

Slatina 46.

Slomšek 126.

Slovenec 184.

Slov. docenture 146, 179.

Slov. pol. društvo. 108.

Slov. Gospodar 222.

Slov. Matica 175, 183, 185,
191, 208.

Slov. Narod 3, 22, 54, 56, 97,
104, 148, 173, 184, 223.
Slov. Tednik 220.

Slov. vseučilišče 93, 96.
Smolka 178.

Sokol 1 j ubij. 25, 29.

Spomenica 143.

Srebre dr. 109. 135.

Stare dr. Jos 239.

Staroslo venci 105.

Stepischnegg škof 73.

Stremayr 114, 147, 171, 214,
266.

Stritar 109, 124, 195, 204,

206, 268.

Stidsl. Zeitung 13.

Suppan V. C. 56.

Suppan dr. 261.

Svetec 54, 82, 97. 112, 142,
148, 211, 267.

Šajnik prof. 138.

Šmarje 122.

Staj. dež. zbor 35, 85,171, 214.
Šubic Al. 197.

Šuklje 237, 241.

Šuman 144, 171, 214.

Taaffe min. 108, 114, 165, 202.
Tabori 22, ,2 4, 29 , 31, 76, 77,
79, 156.

Taxis knez 178.

Thun grof 178.

Thurn grof 194.

Tiskovne pravde 7. 106.
Toman dr. 56, 82, 104, 110,
137, 153.

Tomšič Anton 5, 29, 74, 79,

■ 81, 106, 108, 122, 139, 148,
150, 153, 163, 180, 184, 218.
Tomšič-Jurčičeva ustanova 180.
Tonkli dr. 31, 76, 78, 252.
Trstenjak Davorin 61, 65, 69,
71, 123, 181, 183, 204, 209,
210 ,

Turner dr. 69.

Tušek prof. 181.

Ulaga dr. 109, 135, 244.
Univerza graška 146.

Valenta prof. 231.
Verfassungstag 81.

Vestenek 112.

Vidmar škof 267.

Vigele 110, 138.

Vilhar Miroslav 180.

Vinarska šola 45.

Višje dež. sodišče 128.
Vodnikov album 191.

Vošnjak dr. J. 3, 27, 30, 41,
49, 61, 76, 100, 103, 109,
127, 147, 171, 178, 226,

243.

Vošnjak Mihael 22, 151, 157.
165, 200.

Vrhovec prof. 182.

Waser 96.

Widmann 249.

Wiery škof 267.

Winkler baron 53, 98, 166, 193,
203, 242, 247, 259.

Zaloga šolskih knjig 266.
Zarnik dr. 3, 24, 26, 57, 65,
71, 76, 78, 82, 135, 137, 153,
164, 174, 176. 195, 204, 213,
231, 255, 270.

Zedinjenje Slovencev 36, 47,
53, 78, 85, 97, 128.

Zora 203.

Zvon 13, 219.

Žalec 29, 127.

Železnikar 8, 9, 71, 113, 173.
Žigon dr. 98.

Žuža 4, 29, 76.

V III. delu:

COBISS

0

narodna in univerzitetna
knjižnica

lllllll um III iihiiiiiii ih

00000491899

'Sjj&BHft'