V.b.b. KOROŠKI SLOVENEC Naroča se pod naslovom »Koroški Slovenec'4, Klagenfurt, Viktringer-Ring; 26/1. Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Pol. in gosp. društvo Klagenfurt, Viktringer-Ring 26/1. Lisi za politiko, gospodorsrvo in prosveto izhaja vsako sredo. Stane četrtletno : K 10.000 Za Jugoslavijo četrtletno: Din. 25. Posamezna številka 1000 kron Leto IV. Dunaj, 17. septembra 1924. St. 38. Za našo pravdo. Kakor ima vsak človek pravico do sredstev za svoje življenje, tako in z ravno isto pravico sme vsak narod zahtevati sredstev za svoj obstoj. Lahko da narod v boju z močnejšim podleže, lahko izgubi svojo politično samostojnost, lice svoje narodnosti in se raztopi v drugi, nakar se čuti uda tuje narodnosti, a ta nravica, vkoreninjena v pravnem čutu posameznika in naroda ne zastari, niti se ne da uničiti s silo orožja. Izskušnja nas uči, da se narodnosti ne dajo tako lahko zbrisati in da so si celo zasužnjeni narodi, ki so si ohranili svojo nravno (moralno) moč, podvrgli svoje zatiralce. Za ohranitev različnih narodnosti ni ravno potrebno, da živijo v političnih enotah, to je v samostojnih državah, lahko nripadajo drugim državam in ravno tako morejo srečno živeti in si ohraniti svojo narodnost. Za politično svetovno stanje je naravnost nemogoče, da bi pripadal vsak narod v celoti eni politični enoti. Ako pa hoče država, v kateri živi več narodov, srečno uspevati in živeti v miru s svojimi sosedi, mora dati vsem svojim udom možnost, da se razvijajo; potrebno je, da so vsi narodi v taki državi enakopravni, da ne zavlada en narod na razvalinah drugega. Nerazumljivo je torej, zakaj nam Slovencem na Koroškem ne dajo naših pravic, naravnost smešno pa je, če nam očitajo, da hočemo vse preveč. Vsakdo, ki ljubi resnico, mora priznati, da naše zahteve nikdar niso presegale 'pravih mej. In kakor dolgo se mi poslužujemo moralno dovoljenih sred-stevzadosegotehnaših pravičnih zahtev, je sveta dolžnost vsakega poštenega moža in vsake poštene PODLISTEK .loža Vereni: Iz potovanja. (Nadaljevanje.) Najlepše je bilo ob morju. Ob luninem svita smo veslali daleč na morje. Povsodi so migljale lučice ribičev, ki so vabile ribe v nastavljene mreže. Poltiho smo peli, naš dalmatinski spremljevalec pa je poslušal. Ko smo nehali, je zapel on svojo. Kako lene pesmi! Dostikrat smo tiho ždeli v barki in misli so hitele, Bog ve, kam. Podnevi smo bili neprestano v vodi ali pa smo se vozili z jadrcnico. Popoldan h kavi smo prišle kar v kopalnih oblekah. Zadnje dni se je pripljala angleška sredozemska eskadra in se usidrala v bližini obale. Seveda smo vse oblezli, tovarišice so šle tudi na njih ladjo in si jo ogledale od vrha do tal. Obredle smo vso Boko Kotorsko. Perast mi je bil naj bolj všeč. Je to mesto, ki je do dve tretjini izumrto. Cele hiše in palače stoje prazne. So to domovi nekdanjih plemičev, ki so si nagromadili bogastva na morju. Ogledala sem si njih muzej, ki hrani slike znamenitih mož in druge relikvije. Pred Perastom v morju sta dva otočka. Eden je naraven, s cerkvico sv. Jurija med cipresami, obdan z visokim zidom, ob katerega butajo valovi. V bližini je drugi otok, ki pa je umeten. Leto za letom donašajo bokški prebivalci na Marijin praznik v čolnih kamenje in ga spuščajo v morje in otok raste. Na njem je žene, da gre s svojim narodom eno pot! A tudi za Neslovenca ni nobenega vzroka, da se zoperstavi našim pravičnim zahtevam. Ali je mar kaznivo, če trka revež na vrata bogatina? In poleg tega prosimo ja zato, kar nam je bilo svečano obljubljeno! V resnici hodi strah naših zahtev strašit le v glavo nekaterih prenapetnežev, ki v tem oziru nimajo nobene zaslombe v masi svojega naroda. In ravno ti prenapetneži so, ki nam stojijo na potu do dosege naših pravic in podpihujejo vedno in vedno tleče oglje sovraštva. A vedite, da je neverno, smejati se bolestim trpečega naroda. Nas tožite li radi tega veleizdaje, ker zahtevamo svoje svete pravice? Jeli to krščansko, če se sme dandanes napram vam še sploh rabiti to ime? Nihče ne bo zavračal dejstev, da je bila Koroška od Nemcev premagana in da je sprejela od njih kulture, dasi ne govori „vsaka koča na Koroškem11 o nji. A kakor povsod, se je u-resničil tudi tu izrek: Vae victis! Nemec je skušal svoj jezik razširiti, da bi čim tesneje privezal nase premaganca, in tako se je zgodilo, da si je moral oni, ki je hotel doseči kako službo, prilastiti jezik zmagovalcev. Steber naroda je ostal slovenski in od Nemcev mu je ostal samo jarem. Priznamo s hvaležnostjo vrednost nemške kulture, a zdaj imamo vzroka več ko dovolj, da nastopamo proti germanizaciji: z zahtevo po naših šolahznašimi učitelji, po naših sodnikih itd. Kajti črvi so se vjedli v sad nemške kulture! Poglejmo natančneje naše neprijatelje, kdo in kaj so: Tuja inteligenca, ki je našla pri nas drugo domovino, ki pa dežele, njenih potreb in njenih želj vse premalo pozna. Potem sinovi lastnega naroda, ki so ga zatajili, da bi prišli prekrasna cerkev matere Božje. Zunaj so zasadili kraljici Mariji cipreso, povodom njenega obiska. Izjavila je, da je to najlenši košček sveta, duhovnik, dom Djurdjo pa, ki nas je spremljal, je trdil, da je sigurno najlepši v Evropi. Kotor sam mi je še najmanj ugajal. Pohiteli smo tudi na Cetinje, kamor je 46 km daleč od Kotora. Ta pot je bila najlepša. Prosim vas, oglejte si jo enkrat. Razglega z Lovčena ni mogoče pozabiti, vsak opis je odveč. Vidi se tudi Skadarsko jezero in Albanske planine, v katerih je umiral srbski narod, ko je bežal iz svoje domovine preko albanskih gora. Srce meje sabolelo, ko mi je pokazal črnogorski učitelj iz avtomobila to golgoto. Kaj naj pravim o Črnogorcih samih? Take gostoljubnosti še nisem videla. Ko je zvedel v Kotom črnogorski učitelj, da smo Slovenci in da gremo pogledat Črnogoro, se nam je stavil na razpolago. Na Njegušu so šli naši ljudje pit in ta človek je plačal za vse. Ko smo ugovarjali, je prosil: „Ne mojte me žalit, vi ste naši mili gosti !“ V Kotom smo se domenili, da bomo menjevali sedeže žnjim ,ker je bolehen in ga rado duši a ko nas je spoznal, ni hotel, ako-ravno smo ga prosili, ko smo videli, kako ga obliva znoj, kako bledi, stiska ustni in zapira globoke, temne oči. Na Cetinju smo spali v hotelu „Paris“. Čuj-te: hišne vrata na stežij odprte vso noč, naša spalnica pa se sploh ni dala zaklenit. Prestrašene smo tirale mizo pred vrata, skledo, vrč ... A nič ni bilo! do visokih služb! (To ni edino naše mnenje, ampak tudi mnogih Nemcev in nemških listov.) In ravno sodba teh ljudi pade najtežje v tehtnico odločitve! Nadalje domači fabrikanti in obrtniki, ki ne marajo razumeti narodnega čustva in se raje družijo z nasprotniki. In kdo so voditelji onih, ki niso odvrgli svojega poštenja? Vsakdo, ki bere naš list, jih pozna in ve, da v njihovih besedah ni laži, da trpijo preganjanja, ker pričajo pravico za one, ki je nimajo. Narod med Dobračem in Peco in Sinjo planino, okleni se jih in vedi, da boš srečen le tedaj, če ne boš zatajil sebe in duha svojih prednikov. Nemški duhovniki na slo» venskih župnijah. Koroški Slovenec nima prav nič zoper Nemca, ne zaničuje ga, ne mrzi ga, ne zapostavlja ga, kakor Nemci nas. Nedavno je mogel ..Koroški Slovenec" poročati, kako pametnejši Nemci zdaj že sami uvidevajo, kam so prišli s svojo nestrpnostjo, ko so izgubili simpatije vsega sveta. Koroški Slovenec tudi nemške duhovnike spoštuje bolj, kot jih spoštujejo Nemci sami. Povsod naši Slovenci dostojno in prijazno sprejemajo svojega škofa, četudi je Nemec, in nemški duhovniki v Celovcu priznavajo, kako jih ljudstvo pozdravlja le na cestah, ki vodijo med Slovence, ne pa na potih med Nemce. Naše slovensko ljudstvo tudi tistim nemškim duhovnikom ,ki so prišli na slovenske fare, ni delalo nobenih ovir, nobenih demonstracij, tega pa seve nismo verjeli, da je Črnogorke so lepe, zdrave a resne. Delajo hujše kot živina, mož pa lenari. K nam v Lastvo so nosile melone po štiri ure daleč. Ko smo jim dale kruha, so nas božale, noljubljale roke in vikale: „Ti si dobra, ti si dobra." Ko vidi človek njih kamenito domovino, se nehote vpraša: od česa živi ta siromašni narod? Črnogorski spremljevalec mi je pravil, da so topove in druge potrebščine zvlekle njihove žene v pozicije. Oblečeni so vsi v narodno nošo. Hercegovke in Bosanke so večinoma v hlačah, mohamedanke vrhu vsega še z gosto zastrtim obrazom. Čuden občutek se me je nolaščal v kupeju, ko sem ugibala kakšno bitje se skriva za črno kopreno, govoriti slišiš, a obraza ne vidiš. Par Hercegovk sem videla tako krasnih, da sem obstala. Visoko vzravnana, vitka, v belih hlačah, v temnem moderčku s črnolaso glavico, kite kot dve ogromni kači, oči — moj Bog. saj je ne morem opisati! In kako se ie devojka smejala. Da si jo le unajo stariši pokazati! Na jug smo potovali na ladji. Navzoči sta bili tudi dve nuni — učiteljici. Ko smo se seznamih, sem spoznala v mlaiši prijateljico gosno-dične Lojzike. Pisali sva ji karto. Vozili smo se dva dni in dve noči po morju. Bilo je prijetno, prijetno! Zaradi vročine sem ostala tudi ponoči na krovu v udobni chaise-longue-i. Mislila sem na Vas in tuhtala, jeli ste se tudi tako dobro počutili kot jaz. Neka naša gospodična je imela aparat seboi in je večkrat slikala. Ako bodo slike dobre, vam jih pošljem. Komarji so me pošteno zdelali, koža je še bolj porjavela kot navadno. V Avstrijo me ne bo. Veselila sem se pa že želo na Koroško. tudi tako nameščanje od svatega Duha in nismo mogli molčati, ker to ni več cerkvena, marveč grda politična in narodna stvar. Nemški duhovniki so nastopanje našega političnega lista hoteli tolmačiti kot protiversko vmešavanje v cerkvene zadeve. Kitajci imajo tale pregovor: „Kaj je najgršega na svetu? Podgana v svetišču!" Ker se je namreč tam poditi ne sme. Nem-škonarodni duhovniki se hočejo priklatiti v naša svetišča, a mi jim tudi tam ne bomo prizanašali. Če pride na slovensko faro nemški duhovnik, ki ne zna slovenski in nima nobene volje učiti se slovenščine, niti prepohlevni koroški Slovenec ne bo molčal. Bilo je še pred vojno, ko so našli vsenem-ci stika z nemško duhovščino. Kakor je pruski duh prešinil centrum v Nemčiji, tako so se ga nalezli tudi naši, zlasti tisti, ki so študirali v Berlinu. In že tedaj so se dogovorili, katere župnije se že naprej med Slovenci proglase kot nemške: Vetrinj, Grebinj, župnije okoli Celovca, Celovec sam se proglasi kot nemško mesto, v katerem ni treba Slovenca itd. A stvar ni šla tako gladko, kakor so si jo mislili v Celovcu. Vmes je prišla še nesrečna vojna! Nemški listi se še spominjajo tistih lepih dni, ko so delali v deželi, kar se jim je poljubilo. Ko danes njihova društva nimajo več dosti denarja, bi bilo zanje še najceneje, ko bi se nemški duhovniki dali v večjem številu vpreči v njihov voz. Zato list „Freie Stimmen" kaže Nemcem slovenske duhovnike »hujskače" — tem ljudem je vse hujskač, samo oni, ki so do zdaj imeli vse oblasti, so nedolžna jagnjeta — in pravi nemškim duhovnikom: »Slovenski du- hovniki svojega ljudstva ne zapuščajo in so v tem vzorni!" Le to prilizovanje je tudi poštenim nemškim duhovnikom preneumno. Zato odgovarja listu župnik iz Marije na Žili čg. J. Lamprecht, naslednik g. Meškota, ki tam moral služiti dvema gospodoma: dušnemu pastirovanju in ponemčevanju. Vsaka taka služba pa je že od nekdaj zelo nehvaležna. G. Lamprecht se je slovenščine naučil, ali kakor sam v svojem dopisu pove, čuti tudi on, da slovensko ljudstvo kakor vsakatero, hoče duhovnika, ki z njim čuti in da ni že zadovoljno, če župnik zna več ali manj slovenski. Stališče nemškega duhovnika na slovenskih farah je po besedah te priče »tako mučno, da mu premine vse veselje do dušnega pastirstva in željno pričakuje ure, ko se more rešiti te godlje". G. Lamprecht pove več, nego smo mi trdili, a on opazuje ljudsko dušo globlje, ker je razumen dosti, da stvari gleda na dno. Naš Slovenec ne mrzi vas nemške duhovnike, ako znate slovenski, a zaupanje izgubi, ko vidi nemškega duhovnika v družbi ljudi, ki so bili vedno nasprotniki vere, ki jih ni nikoli pri zakramentih, ki širijo naprej brezversko časopisje in so pri vseh volitvah strastni nasprotniki krščanskih strank, Slovenci od nemškega župnika ne žele nič drugega, kakor da vseskozi zastopa cerkvene koristi, ako pa je nemški duhovnik izven cerkve v dvomljivi družbi, naj se ne čudi, če mu potem naši ljudje tudi v cerkvi ne zaupajo, ker čutijo, da je tako pastirovame le še farizejstvo. Zelo hvaležni smo nemškemu župniku, da on pove tisto, kar smo mi vedno pravili: »Nemški župnik ima lahko vsako nedeljo nemško mašo, po nemških poslušalcih pridige v naših farah pa se zastonj ozira, zlasti po poslušalcih iz inteligence. Tem ljudem se usta cedijo nemštva, dobrega izgleda pa Slovencem ne dajejo." G. Lamprecht pove, da Slovenci več ali manj umejo vsi nemški in prihajajo k nemškim pridigam. A vprašano: Kako dolgo bodo hodili, če župniku ne zaupajo? Hodili bodo stari, globokoverni ljudje, mladi ne več. In to ne samo, ker se zavedajo, da nemški duhovnik z njimi ne čuti, marveč iz celo lahko umljivega razloga. Slovenec ni čudež. Vsak človek govori popolno spretno le en jezik, materini jezik, vse drugo se mu ustavlja. Besede pridige pa imajo v sebi neizogibno veliko težje umljivih besedi, to je često kakor katekizem. Tako težke besede človek še deloma razume, ko jih bere v knjigi, ker ima časa, da si jih oočasi pogleda. Ne ume jih pa v govoru, ko ena beseda sledi drugi. To mora vedeti vsaki pedagog, vsaki učitelj, vsaki duhovnik, vsaki govornik. Nemški župniki morajo priznavati, da le kolikor toliko vsi znajo nemški, da je dosti ljudi, ki nemščine prav niso vešči. Kaj s temi, in to so često naši najblažji ljudi! Duhovnik je tudi za te tu. V obče pa moramo le pripoznati, da so duhovniki, ki se dajo tako vpregati v nemško narodno gibanje le izjema, večina nemških duhovnikov se zaveda svoje dolžnosti in čuti, kako so te stvari neznosne in -— grešne. Slovenec naj potrpi, naj poskrbi, da bo imel svojih duhovnikov! Pred vojno so Nemci trdili, da je ves svet nemški, zdaj so meje potegnili do Karavank: postali so že zelo ponižni in se bodo še bolj ponižali, počakajmo še malo. Narodna manjšina v Jugoslaviji in na Koroškem. Graški list »Tagespost" poroča te dni o nemških šolah v Jugoslaviji: Nemcev je tam 40.000, torej dosti manj, nego Slovencev na Koroškem, ki jih je vsaj dvakrat toliko. In ti Nemci imajo 41 šol, med njimi dve meščanski. Na 1000 Nemcev pride torej 1 šola, v Kočevju na 500 ljudi že. O narodni pripadnosti otrok odločujejo stariši, da gredo v to ali ono šolo. Določbe mirovne pogodbe so menda iste tu in tam, določbe, da mora država skrbeti za kulturne potrebe manjšine, in da mora dati manjšini lastnih šol. Le da so naši nemški prijatelji radi ne-kliko gluhi, in v zadnjem času se širi tu anal-fabetstvo tako, da menda mirovne pogodbe ne znajo brati, četudi je priklopljen nemški prevod. Kako bi bilo sicer mogoče, da na Koroškem zapirajo slovenske zasebne šole, javnih pa nam ne dado takšnih seve, kakršne imamo pravico zahtevati. Poročilo Tagespošte si bomo lepo shranili za tisti dan, ko bodo Nemci tu se izgovarjali, da se jih preganja v Jugoslaviji, ko oni dajejo nam srečnim koroškim Slovencem vse pravice — seve le tiste, ki so jih oni nam odmerili. Sž POLITIČNI PREGLED Ei Delitev Koroške. Graški listi vedo poročati, da delegati narodov niso kritikovali samo naš proračun kot tak. marveč tu so stavili stvarne predloge, kako bi se pocenila avstrijska uprava. Predlagajo spojitev posameznih dežel v 5 ali 4 upravne enote. Po predlogu bi se imel spojiti del Koroške s Tirolsko in Pre-darelsko, drugi spodnji del Koroške s Štajersko in delom Gradiščanske, drugi del Gradiščanske s Spodnjo Avstrijo, Solnograška z Gornjo Avstrijsko, poleg tega bi se opustila samostojna upravna enota Dunaja. »Tagblatt" napoveduje boj in pravi: Mi smo vodili enkrat obrambni boj uspešno proti močnemu sovražniku; sedaj se menda nihče ne bo upal, nam vsiliti drugi boj. S tem vprašanjem se je bavil tudi celovški mestni občinski odbor in vsenemška stranka. Oba seveda protestirala. Mi pa mislimo, da bi mogoče ne bilo napačno, če bi se koroškim mogočnežem nekoliko omeiila oblast. Skrajni čas bi že bil. Slični načrti so koroške nemške kroge že večkrat razburiali. Krilatica »Karn-ten ungeteilt" bi izgubila tedaj svoj pomen. Avstrijsko vprašanje v Ženevi. Poročali smo že, da se je tudi dr. Seipcl odpeljal v Ženevo ter sklepali, da ne pojde vse tako gladko. Poročila pravijo, da se nismo motili. Naše vprašanje premotriva posebna komisija, ki pa na prav voljna ugoditi vsem avstrijskim zahtevam. Društvo narodov ne veruje na stalnost naših gospodarskih razmer, zato o kontroli sploh ne bode razpravljalo. Do konča leta ostane kontrola kakoršna ie za prihodnje leto pa se bo najbrž nekoliko olajšala. Kontrolor ostane vsekakor še nadalje. Razpravljalo se tudi ne bo o ostankih kreditov, ker prevladuje mnenje, da iih bo država še rabila. Angleška je odločno proti temu, da se ostanek porabi za investicije, ker ponujajo amerikanski bankirji dosti višje vsote. O privatnih kreditih se mnogo razpravlja ter je bilo stavljenih tudi več predlogov. Kolikor je doslej znano, državni normalni proračun ne bo smel presegati vsote 495 milijonov zlatih kron, dočim je predloženi normalni proračun znašal 516 milijonov zlatih kron. Avstrija. Že teden dni se vleče stavka kovinskih delavcev na Dunaju. Sedaj jih stavka že okrog 100.000. Kovinski delavci zahtevajo 15 odstotno povišanje mezd brez zvišanja cen kovinskih proizvodov. Pogajanja doslej še niso dovedla do rezultata. — Zvezni svet je odobril carinski zakon. Sporazun glede opcij. Med našo in jugoslovansko delegacijo se je vršil sestanek v Beogradu, na katerem se je razpravljalo o priznanju opcij, ki so bile izbršene v poedinih državah. Jugoslavija prizna opcije, izvršene od naših oblasti in narobe prizna naša država od jugoslovanskih oblasti izvršene opcije. Dosežen je bil tudi sporazum o roku izseljevanja, ki je določen za 3 leta, pričenši z dnevom podpisa pogodbe. Jugoslavija. Opozicijonalni listi govore o krizi, ki nastaja vsled Radičeve blebetavosti. Menda stvar ni tako huda, ker se ravno sedaj pogaja vlada z Radičevci o vstopu v vlado. Radičevci bi najrajše imeli svojega ministra brez listnice, ki ne bi imel odgovornosti. Vlada in kralj pa sta drugega mnenja. Oba sta zato, da stopijo v vlado in prevzamejo tudi odgovornost, ako jim je res do tega, da se odpravijo nasprotstva s Srbi. Bolj prijetno je seveda stati v ozadju, zahtevati in kritizirati brez odgovornosti. Občinske volitve v Kočevju. Ta nemške trdnjavé Kočevje se majejo. Pri volitvah v občinski zastop 7. t. m. so dobile slovenske liste 284 glasov in 14 mandatov, nemška lista 194 glasov in 9 mandatov in narodni socijalisti 60 glasov in 2 mandate. Slovenci imajo tedaj večino. Nemštvo, vzgojeno po šulfereinu in Siidmarki, je postalo manjšina. Občinske volitve so potrdile tudi pravilnost ljudskega štetja. Neodgovornost Nemčije za svetovno vojno. Da so glasovali nemški nacijonalci za Da-wesov načrt v državnem zboru je moral dr. Marks obljubiti, da bo v državnem zboru izjavil, da Nemci vojne niso krivi. Pred tem korakom so antantne države dr. Marksa že prej svarile. Sedaj so sprejeli min. predsednik Francije, Angleške in Belgije pismo državnega kancelarja v katerem izjavlja, da bo moral podati javno izjavo, s katero Nemčija enkrat za vselej odklanja vsako odgovornost za svetovno vojno. Ta nota je važen dogodek, ki lahko postane usoden za londonski sporazum in za evropski mir vobče. Še pred kratkim je dejal Herriot nemški deputaciji, da pomeni napovedana nota skrajno slepoto. Vsa svarila^ niso pomagala. Nemčija je v trenutku, ko so v Ženevi toliko govorili o miru in pobratenju narodov, povedala, da ne mara miru in sporazuma. Francija obnovi odnošaje z Rusijo. V kratkem bo sestavljena komisija, ki naj poruči obnovitev odnošajev z Rusijo. Francoska vlada sc bo pri tem držala istih načel kot vlada Mac-donalda in bo sovjetsko vlado' priznala še pred pričetkom pogajanj. Ko komisija odobri besedilo, bo odposlana posebna komisija v Moskvo, da prične pogajanja radi obnove medsebojnih odnošajev. Napetost med Rusijo in Poljsko. Moskva, 11. septembra. V ruskopoljskih odnošajih je zopet nastopila velika napetost. Vzrok je iskati deloma v obmejnem napadu z dne 4. avgusta, deloma v izjavi Rakovskega v Londonu, v kateri govori Rakovski o še ne rešenem vprašanju Vzhodne Galicije. Poljska vlada je z ozirom na to izročila v Moskvi noto, na katero je sedaj odgovoril moskovski ljudski komisarijat. Odgovor naglaša glede vprašanja Vzhodne Galicije, da sovjetska vlada vztraja na svojem stališču da so se s priklopitvijo Vzhodne Galicije k Poljski kršile pravice tamošnjega prebivalstva. Sovjetska vlada pa ne more omalovaževati usode ukrajinskegfl prebivalstva v Vzhodni Galiciji in vztraja na tem, da dobi to prebivalstvo pravico samoodločbe. Kar se tiče obmejnega spopada dne 4. avgusta, pa naglaša sovjetski odgovor, da ni bil izvršen od strani Rusije. Obsežna vstaja proti sovjetom na Kavkazu. Iz Gruzije prihajajo vesti o novih trdovratnih bojih med sovjetskimi četami in ustaši. Boji se vrše na vsej črti od Aserbejdžana in Gaghstana do Kubana. Po došlih informacijah so gruzijski opolčenci zasedli transkavkaško železniško progo. Po vsem Kavkazu je bila proglašena sveta vojna proti sovjetom. Rdeča vojska se mrzlično ojačuje z oklepnimi vlaki. V Batumu in Tiflisu, kjer imajo sovjeti vso moč, je bilo veliko ljudi usmrčenih. Vojna v Maroku. Položaj Špancev je silno ogrožen. Marokanci so položaje pri Kalni obkolili od vseh strani. Zveza med Cevto in Tatuanom je pretrgana. Marokanci so dosegli na več mestih nove ponembne uspehe. Vse kaže, da je popolen poraz Špancev nedvomljiv. Državljanska vojna na Kitajskem. Boji okoli Šan-gaja se nadaljujejo. Revolucijonarji *>a nimajo več tiste sreče ko preje in njihovo napredovanje se je ustavilo. Sedaj nameravajo prodreti na Šangaj z juga. V zadnjih bojih je padlo 500 mož. Velesile so v energični noti prepovedale, da bi se vršili boji na reki Hoangpo in na črti Vuzung-Jorts-Arzenal-Kianguan. Zastopniki velesil so opetovano zahtevali od kitajske vlade, da se ustanovi ob bregovih reke Šangaj nevtralna cona. Francozi so svojo naselbino utrdili. Po ulicah Šangaja je prepletena bodičasta žica. Nastop velesil je pozdravilo prebivalstvo z navdušenjem. Rusi so obdolžili zaveznike, da si nameravajo razdeliti kitajsko ozemlje. Rusko obdolžitev je zavrnil ameriški državni tajnik Hughes z vso odločnostjo, kajti ta obdolžitev da ni samo popolnoma napač-na, ampak tudi smešna. B DOMAČE NOVICE 11 Odkritje spomenika v Velikovcu. V nedeljo 14. t. m. so odkrili v Velikovcu spomenik padlim vojakom. Obenem so napravili „Ab-stimmungsfeier“. Navozili so skupaj okrog 4000 ljudi med njimi par sto Heimatschiitzlerjev, domačega ljudstva ni bilo videti razven iz veli-kovške okolice. Govorili so no maši razni znani govorniki, ki so dali čast padlim vojakom, najbolj pa so se hvalili, kaj so oni storili za rešitev domovine — doma! Deželni glavar Šumi de z dvignjeno pestjo branil „Karnten unge-teilt“, toda tokrat mu Koroške nočejo razdeliti Slovenci, ampak Dunaj. Mož se nam je smilil. Drugače je bilo lepo vreme. Grebinj. Dne 24. avgusta je vzel naš župnik gospod Leitner slovo od nas. Mislili smo, da se bode vsaj pri slovesu držal mej dostojnosti svojega poklica, pa se je na prižnici razburil, da je s svojim govorom v jezi in siro-vosti prekosil vsakega neizobraženega človeka. Vpil je, da so vzrok njegovega odhoda le ,,'slovenische Chauvinisten“ in „14etzer“. Rekel je, da se ni maral več učiti slovensko, ker so to zahtevali od nejga le „fanatični“ Slovenci. Rekel je tudi, da bomo dobili slovenske pridige, pa bomo to pridobitev še bridko obžalovali. Ta izjava kaže, da on že ve za vse intrige in priprave proti Slovencem in njihovim pravičnim zahtevam. Očital je tudi neznačajnosti in predrznost Slovencem, da so si upali pobrati podpise za slovenskega jezika zmožnega duhovnika. Potegnili smo se samo za pravico! Gospod župnik Leitner, mi smo pri škofijstvu spoštljivo prosili za duhovnika, ki bi tudi slovensko znal; proti Vam nismo rekli žal besede, vemo pa tudi, da sveta stolica ukazuje celo misijonarjem, ki gredo v Afriko zamorce poučevat v veri, da morajo znati njih jezik in jih v njih jeziku poučevati! Upamo da tudi nam morate isto pripoznati kar se zamorcem ponuja, če imate še kaj krščanske pravičnosti v sebi. Mi spoštujeme duhovnike, ali Vi ste si ga sami izpodkopali z opustitvijo vseh slovenskih pridig in spovedi v skoraj čisto slovenski fari, z obžalovanja vrednim nastopom proti Slovencem radi cerkvenih sedežev, katere ste nam pobrali, kakor bi mi ne spadali več v katoliški cerkvi. Z obažalovanja vrednim govorom pri slovesu pa se sodite sami mi ne sodimo nikogar. Povedano pa naj bode vsem našim nasprotnikom: Dokler bode država in davkarije imele pravico zahtevati od nas davke, toliko •časa imamo mi pravico zahtevati vse narodne, verske in državne pravice od države in cerkve. Zgornje Trušnje. (Zanimivosti.) Od nas Koroški Slovenec" malokaj izve, pa tudi malokaj piše, četudi spada naša občina med najbolj zaslužne severno Drave. Odveč bi bilo pisati vse, kar so doslej storili nemškutarji ubogim Slovencem. Nemci bi gotovo bili bolj mirni in pametni, ako bi jih kaj bilo. Pri nas Nemci šele bodo, če se bodo nemščino naučili in če bodo tako dolgo živeli. Na Dunaju, v Gradcu itd. so Nemci in med njimi tudi dosti Slovanov, ki žive z njimi v lepši slogi. Pri nas je drugače. V naših krajih se izvoli navadno tistega za župana, ki je prizadjal Slovencem največ krivic in gorja. Pravijo, da so to nemški župani, a še dolgo niso, ker ne znajo niti nemško misliti niti pravilno tovoriti. Govori sc splošno, da so somišljeniki teh ljudi zažgali že 4 hiše, ki so do tal pogorele, veliko Slovencev pred več leti izropali, še več pa pretepli. Ali ponosni so na svoje junaške čine, vedno jih lahko slišiš se hvaliti. Dne 17. avgusta je prišla sem na obisk k znanki Marija Korak. Ko so jo izvohali trušenjski fantje, so je zmerjali do polnoči, potem pa s silo vdrli v hišo, da je morala bežati. Drugo žensko ki jo je branila, so do krvi oklofutali. V celih Trušnjah ni bilo človeka, ki bi podivjane fante posvaril. To so sadovi landbundove, heimatšuclarske in jugend-bundske vzgoje. Vsa čast tem junakom, še večja čast pa njih voditeljem. Št. Kolman pri Grebinju. Več duhovnikov smo slišali in videli slovo jemati, a takega slovesa še pa nismo doživeli, kakoršnega nam je uprizoril g. župnik Leitner. Navadno se ob takšnih prilikah sliši jok in glasno ihtenje, topot pa smo slišali s prižnice hujskanje naroda proti narodu. S prižnice nam je g. župnik povedal, da se v treh letih ni mogoče naučiti tujega jezika in zato je zaprl slovensko slovnico (med narodom živeč duhovnik se je učil jezik naroda potom slovnice!) v omaro in je ni več pogledal. To smo vedeli in vemo tudi mi. zato smo hoteli slovenskega duhovnika in zato je sedaj tudi boljše, da gre eden človek, kakor pa da bi posirovela cela fara. Nočemo, da postanejo naši potomci v verskem in moralnem oziru takšni, kakoršna je nemškutarska mladež vsepovsod. Mi hočemo v cerkvi slišati božjo besedo v materinem jeziku, nočemo pa, da se uganja na tem svetem mestu politika in se ščuva proti nam. Samo naše pravice hočemo imeti. St. Štefan pri Trušnjah. (Razno.) Nemški listi, ki so poročali s slavnosti pri nas 17. avgusta, vedo veliko več povedati kot mi domačini. Videli smo nekaj Velikovčanov, ki jih najdemo na vsaki taki prireditvi. — G. Zepej Glan-čnik je pustil slovenski nagrobni spomenik svojih starišev spremeniti v nemškega in zadelati vrata, ki vodijo od njegove hiše na pokopališče in v cerkev. Potoče. (Pogreb bogoslovca Dominika Škrtek.) V torek dne 9. septembra smo tukaj pokopali blagega gospoda Dominika Škrtek, bogoslovca. Žalost najde vsako hišo prej ali slej. In žalost, nepopisna žalost je zadela tudi rodbino Škrtek-ovo, ko jirn je umrl sin, katerega so vsi iz srca ljubili. Če pomislimo, da bi imel rajni g. letos v juliju darovati prvo sv. mašo in mesto tega je moral odpotovati, kamor pelje pot nas vseh, tedaj pač razumemo vsi, kako strašen udarec je to za celo rodbino, in si lahko vsaki razlage solze, ki jih prelivajo za rajnim sinom. Zjutraj ob 8. se je začel pomikati žalostni sprevod proti Suhi. Pred odhodom so še zapela tamošnja dekleta nred domom pesem žalostinko v zadnji pozdrav. Sprevod je vodil čg. Drganič, monsinjor na Suhi, ki je pel na Suhi tudi črno sv. mašo. Med sprevodom so peli duhovni in kleriki „miserere“ štiriglasno. Na Suhi je bila pridiga, ki jo je imel g. Poljanec in nato je daroval g. monsinjor sv. mašo za pokojnega. Po končani sv. maši je nastopil g. Škrtek svojo najzadnjo pot. Nesli so ga v krsti iz cerkve tjc do groba, kjer bo od zdaj naprej počivalo njegovo telo in čakalo vstajenja. Na grobu je govoril v nemškem jeziku g. Jožef Schmitz podravnateli celovškega bogoslovja. Govoril je prav ganljivo, ali pričakovanega vtisa ta govor ni napravil, ker ga je samo mogoče vsaki deseti iz med poslušalcev prav razumel. Temu je sledil drugi nagovor tov. iz bogoslovja in tretji govor njegovega tov. z gimnazijskih let. Udeležba je bila ogromna. Pa kako bi mogel kdo ostati doma, ki je rajnega le poznal. Ljubilo ga je vse. Tudi med duhovni je užival ljubezen, kar kaže tudi udeležba. Bilo je duhovnov prisotnih 13. Tudi pet tovarišev iz bo-goslovlja je izkazalo rajnemu čast na zadnji poti. Žalostni niso samo starši, žalostni so vsi farani, žalosten je tudi ves slovenski narod na Koroškem, ker je izgubil v umrlem bodočega slovenskega duhovna, katerih nam toliko primanjkuje. Poslušajmo besede, katere je g. Poljanec izrekel ob priliki tega žalostnega slovesa: „Prosimo gospoda žetve, da pošlje delavcev v svoj vinograd." Imejmo zaupanje! G. Škrtek je dosegel svoj cilj, za katerem je hrepenelo in koprnelo njegovo sice. Imejmo zaupanje v