55 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... Povzetek v uvodnem delu avtorica strnjeno predstavi pomen prava, ne - katera zgodovinska ozadja in razvoj razumevanja varstva evrop- skih vrednot, torej bistva prava, t.i. zahodnih, liberalnih držav. Čemu se uporablja, čemu služi in kako ga je smiselno razlagati, da bo svoje poslanstvo v najboljši možni meri izvrševalo. Prvi del omogoča globlje, vsebinsko razumevanje odločitev evropske- ga sodišča v zvezi z obravnavanima 10. in 17. členom evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. v osrednjem delu analitično vsebinsko predstavi dve sodbi eSČP v zvezi z zlorabo pravice do svobode izražanja. Analitično soočenje vsebine sodb s pravno teorijo prikaže relativno hiter razvoj kon- cepta uporabe »sovražnega govora« od opisne opredelitve le-tega, torej ne neposredno uporabljenega izraza, do neposredne upora- be besedne zveze »hate speech« v zadevi Carla Jóhanna Lillienda- hla proti Islandiji. v zaključku razjasni prihodnji pristop eSČP pri obravnavi zadev v zvezi s sovražnim govorom. opredeli zakaj bi moralo eSČP v novejših sodnih praksah, pri meritorni razlagi za- devo postaviti v ustrezen (širši) kontekst prej, kot se opreti na po- samične sovražne besede in da bi moralo nasploh dati prednost meritorni obravnavi pred uporabo 17. člena, ki ostaja omejen na izjemne, skrajne primere, ko je »takoj očitno«, da je svoboda izra- žanja zlorabljena v namene, ki so v jasnem nasprotju z vrednota- mi konvencije. Pristop eSČP bi moral temeljiti na zavedanju nuj - nosti spoštovanja pravice do svobode izražanja v demokratični, pluralni družbi, upoštevajoč človekovo dostojanstvo. Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evrop - ska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svobo- ščin, sovražni govor, svoboda izražanja, človekovo dostojanstvo Sovražni govor v sodbah evropskega sodišča za človekove pravice: analitična predstavitev Ana Čermelj 56 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic Hate Speech in Rulings of the European Court of Human Rights: Analytical Presentation AbStrACt the introductory part presents the importance of law, the hi - storical backgrounds and the development of the understanding of protection of values, the essence of western law. Furthermo- re it explores what law is used for, what its purpose is and how it should be interpreted to reach its mission.the first part of the article provides an in-depth understanding of the contents of the decisions of the eCHr in relation to the discussed Articles 10 and 17 of the european Convention for the Protection of Hu- man rights and Fundamental Freedoms. the body of the article analytically presents the contents of two rulings of the eCHr relating to the abuse of the right to freedom of expression. the analytical comparison of the contents of these rulings with legal theory demonstrates the swift development of the concept of hate speech from its descriptive definition, the non direct use if the term to the direct mentioning of hate speech in Johann Lilliendahl vs Iceland.the conclusion clarifies the eCHr‘s future approach to hearing cases relating to hate speech. It defines and shows on the example of the rulings why the eCHr will be put - ting cases in an appropriate (wider) context when interpreting the merits of the case, rather than focusing on individual hate words. In general it will prioritize a consideration of the merits of the case over the application of Article 17, which remains li- mited to exceptional or extreme cases. the eCHr‘s approach is based on an awareness of the necessity of respecting the right to freedom of expression in a democratic, plural society, taking into account the highest value – human dignity. Keywords: european Court of Human rights, european Con - vention for the Protection of Human rights and Fundamental Freedoms, hate speech, freedom of expression, human dignity 57 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... 1. Pomen, priznavanje in spoštovanje človekovih pravic Človekove pravice so zapleten medkulturni epifenomen in kot pojem še zdaleč ne enoznačne. 1 Poudariti velja njihov enotni temelj, osnovo, zaradi katere so. to osnovo predstavljajo človek, njegova eksistenca in bit, zmožnosti in proizvodnja kot rezultat znanja, dela. Ali povedano drugače, človek je osebnost, svobo- da in lastnina. zapisano je pred vsako zakonodajo in nad njo, ker osebnost, svoboda in lastnina ne obstajajo zato, ker so ljudje izdali zakone, temveč ljudje pišejo zakone zato, ker že pred za- koni obstajajo te temeljne vrednosti, ki jih je nujno pravno za- ščititi. 2 Človekovo življenje, umsko in telesno, je osnovni razlog obstoja prava in zakonodaje. Človekove pravice niso posebno pravno področje, temveč epifenomen, vrh ledene gore praktič- no vseh področij prava. Hannah Arendt vztraja pri zaključku, da vprašanje v tem smislu ni materialnopravno, ampak postopkov- no, torej to, čemur pravimo sodno varstvo. Prav obstoj organa, pred katerim je država lahko tožena zaradi kršitve praktično katere koli vrste pravice, je torej to, kar človekove pravice so. 3 Skubic ob tem smiselno dodaja, da pravice ni, če se z njo ne mo- reš niti seznaniti, kar predstavlja veliko težavo slovenskega prav- nega prostora in varstva človekovih pravic. 4 Človekove pravice pomenijo, da ima prizadeta oseba pravico imeti pravico, kar je filozofski aforizem in pomeni, da je moč sodstva, da obveže z razumnimi in skladnimi odločbami v sporih, predhodnica kakr- šnim koli pravicam. 5 Hayek 6 trdi, da je celotno dojemanje člove- ka, kot obdarjenca z razumom, sposobnim odkrivanja elemen- tov za ustroj civilizacije in namena ustroja le-te, napačno. Človek po Hayekovo ni svetu vsilil vzorca, ki bi bil proizvod njegovega razuma, temveč je njegov razum že sam po sebi sistem, ki se ne- nehno spreminja in prilagaja. zato bi bilo napačno verjeti, da je za dosego višje stopnje civilizacije treba zgolj uveljaviti ideje, ki nas trenutno vodijo, kajti če želimo napredovati, moramo do- puščati revizije razumevanj in idealov, na kar je opozoril tudi 1 zupančič, 2020, str. 208. 2 bastiat, 2011, str. 1–2. 3 zupančič, 2020, str. 137. 4 Skubic, 2021, str. 3. 5 zupančič, 2020, str. 145. 6 Hayek, 2012, str. 23. 58 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic dr. Petrič v intervjuju z dr. Možino. 7 Le-ta bodo prinesla nova pomembna izkustva, zato moramo, v smislu obravnavane teme, razumevanje pomena pravice do svobode izražanja vselej po- staviti v ustrezen kontekst 8 in čas. eno izmed temeljnih izkustev evropskega človeka, ki je omogočilo razvoj in sploh nastanek sodobne evropske kulture ter razumevanja vrednosti človeko- vih pravic in temeljnih svoboščin je soočenje s trpljenjem, ki so ga povzročili trije totalitarni režimi 20. stoletja. evropsko sodišče za človekove pravice se v primerih napada na dostojanstvo ose- be, odloča, ali je posameznik prestopil meje zakonitega in se to- vrstni govor označi kot sovražni ter ga je treba izključiti iz javne- ga prostora, pomeni, postavi mejo, diferencira. Iz sodne prakse nato nastajajo pravni instituti in razlage, ki skupnosti omogoči- jo lažje sobivanje. obenem se sodišče odloča, ali bo »odpusti - lo« morebitno sprevrženost (nemoralnost) početja in presodilo, da meja zakona ni bila prestopljena in priznalo kršitev svobo- de izražanja. 9 evropske integracije so bile, izhajajoč iz posledic in spoznanj druge svetovne vojne, zgrajene na priznavanju in varstvu človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. 10 za povojna desetletja je za evropo značilno močno vključevanje rasne ena- kosti in uveljavljanje protirasističnega govora, kar je razvidno iz zakonodaje praktično vseh evropskih držav. 11 Določbe o člove- kovih pravicah so neposredno uporabljiva jamstva za vsakega posameznika, ne samo napotki zakonodajalcu. Posamezne do- ločbe o človekovih pravicah so lahko v medsebojnem nasprotju. za te testen zapiše, da se jih ne da vedno razrešiti z uporabo klasičnih razlagalnih metod in ob tem navede kot primer svobo- do izražanja in pravico do osebnega dostojanstva. 12 Nasprotja se uskladijo z metodo razlage, ki jo (nemška) teorija pozna tudi kot praktično konkordanco, tj. kompromis, ki zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potre- ben zaradi uveljavitve druge pravice, kar ne povzroči njenega omejevanja v ustavnopravnem smislu in s tem kršitve. 13 7 Možina, 2021, str. 22. 8 beseda »kontekst« se nanaša na normativno okolje določenega pravnega koncepta (besede), podob- no kot se razume v Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu iz leta 1969, v njenem 2. in 3. členu. 9 Petkovšek, 2014a, str. 215–234. 10 kerševan, 2019. 11 belavusau, 2010, str. 169. 12 o pomba: Podobno je presojalo eSČP tudi v zadevi Perinçek proti Švici, ko je moralo najti ravnoves- je med dvema konvencijskima pravicama – pravico do svobode izražanja in pravico do spoštovanja zasebnega življenja, glej poglavje 10.10.2.2 okoliščine zadeve. 13 t esten, 2002. 59 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... 2. Pomen človekovega dostojanstva kadar razmišljamo o pomenu prava, čemu služita njegov obstoj in spoštovanje postavljenih pravil, ne moremo mimo pojma člo- vek. krščanstvo človeka vidi kot osebno enkratnost, ki ga oprede - ljuje kot celoto, sestavljeno iz duha, duše in telesa. Petkovšek pravi, da biti človek pomeni imeti zavest pripadnosti nekemu ognjišču, ki daje zavetje doma. Pojem »oseba« v moralnem smislu označuje nekoga, ki ga vežejo moralne dolžnosti, izhajajoče iz njegovega položaja. oseba je nosilec individualnosti človeka (individua sub - stantia). v izjemi človek kot posameznik uresničuje obče struk - ture bivanja. 14 Njeno bistvo sv. bonaventura opredeli s pojmom »dostojanstvo« (dignitas), ki torej človeka naredi kot osebo. 15 Člo- vek je najgloblje v sebi moralni subjekt in zato nosilec dostojan- stva. 16 Najmanjša moralna dolžnost prava je, da služi človekove- mu dostojanstvu, da ščiti posameznika v njegovi edinstvenosti in nenadomestljivosti ter najšibkejše pred instrumentalizacijo. 17 va - rovanje človečnosti je (oziroma bi moral biti) minimalni skupni imenovalec vsakokratne družbe. 18 boštjan M. zupančič pravi, da izziv glede resnične opredelitve človekovega dostojanstva zade- va veliko težje vprašanje: kaj je tisto, kar opredeljuje družbeno in moralno naravo človeških bitij. Že od antike nam je namreč zna- no dejstvo, da smo biološko ljudje, kar ne pomeni hkrati samodej- ne človeškosti teh bitij. Predmet prava, »homo juridicus«, kot mu danes rečemo, je nekdo, ki je sprejel svoje človeške dolžnosti – ne pravice –, in ponotranjil moralne meje, ki jih nalaga zakon. 19 tako kot pravna pravila, ki narekujejo sodno odločanje, tudi dostojan- stvo človeku nalaga dolžnost, da ne ravna subjektivno, koristo- ljubno, pristransko, svojevoljno ter impulzivno, ampak razumno in objektivno, nepristransko in univerzalno. 20 Iz zapisanega sledi, da je spoštovanje človekovega dostojanstva cilj in srce svobodne in demokratične družbe, medtem ko nespoštovanje le-tega prina- ša degradacijo, vrednostno nazadovanje v čas, ko je bilo človeško dostojanstvo še posebej poteptano in ničvredno. 21 Podobno tudi 14 Arendt, 1998, str. 34. 15 Petkovšek, 2004, str. 34–46. 16 Petkovšek, 2014b, str. 29. 17 Prav tam, str. 25–29. 18 Letnar Černič, 2018, str. 149. 19 zupančič, 2009, str. 25–33. 20 Petkovšek, 2014b, str. 25–29. 21 o tem tudi: Letnar Černič, 2018, str. 148. 60 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic sodnik Holmes; »bistvo prava ni bila logika, bila je izkušnja 22 (v mislih ima zgodbo naroda) ... Čutne potrebe tistega časa, prevla- dujoče moralne in politične teorije, intuicije javne politike, zakrite ali nezavedne, celo predsodki, ki jih delijo sodniki s soljudmi, so imeli pri določanju pravil veliko več kot silogizem po katerem bi naj ljudje delovali oziroma bili vodeni. zakon pooseblja zgodbo o razvoju naroda skozi več stoletij in z njim ni mogoče ravnati, kot da bi vseboval le aksiome in bil posledica matematičnih knjig.« 23 Prednost evropske kulture in civilizacije je, da je v središče [srce] evropskega liberalnega sveta umeščena ena izjemna vrednota – dostojanstvo vsakega človeškega bitja. Pravo, tudi mehko pravo, t. i. soft law (med drugim dokumenti Sveta evrope, kot je na primer Priporočilo r (97) 20), 24 in vsi državni podsistemi morajo služiti temu, da bo to dostojanstvo ostalo v središču naših skupnih vre- dnot v tem svetu. v tehnološko razvijajočem se, z različnimi druž - benimi omrežji vseprisotnem svetu, je zasebnost ključni element človekovega dostojanstva. Spoštovanje in varovanje zasebnosti posameznika sta del njegove samouresničitve, kar predstavlja eno od gonilnih sil evolucije. 25 ob zapisanem ne more preseneti - ti, da pravica do svobodnega izražanja pogosto prihaja v konflikt s pravico do zasebnosti. 26 teršek ob tem ugotavlja, da sta zasebna (v intimnosti) in javna svoboda (v javnem prostoru) dela iste celo- te – institucionalizirane svobode slehernega človeka. Spoštovanje človekovega dostojanstva in s tem njegovega izražanja, dialoške kulture, ki je slehernemu človeku unikatna, predstavljata nujni predpogoj za obstoj moralne skupnosti, za minimalne standarde etike v politiki in temelje demokracije, ki (če je spoštovana) te- melji (in se izvaja) na moralnih vrednotah in etičnih normah (ter seveda po pravu, ki črpa svojo podstat ravno iz njih). 27 Navade, verovanja ali potrebe primitivnega časa vzpostavijo neko pravilo ali formulo. Skozi stoletja navade prepričanja ali potrebe izginejo, medtem ko pravilo ostaja. razlog, ki je povzročil pravilo, je bil 22 Podobno tudi boštjan M. zupančič, ko pravi : »z vidika sistemske analize je pravni sistem - tako kot človekova zavest - mreža med seboj povezanih kanalov povratnih zvez (feedback channels). t i kanali povratnih zvez dajejo povratno informacijo o izkušnjah, ki izvirajo iz resničnih primerov in ki jih sistem obravnava, nazaj v spomin pravnega sistema. t ako sistem naprej razvija svoje izkustvo, diferencira svoje pristope k reševanju problemov in se je sposoben učiti iz lastnih izkušenj.« Glej zupančič, 2004. 23 Holmes, 1991, str. 1. 24 v ilfan vospernik, 2016, str. 103. 25 ziemele, 2019, str. 675–681, 847–848. 26 t eršek, 2006b, str. 97–114. 27 t eršek, 2020a, str. 9. 61 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... pozabljen, zato se zamisli nekaj političnih podlag, ki to razlagajo in usklajujejo s sedanjostjo in sedanjim razumevanjem dejanske- ga stanja stvari; in potem se pravilo prilagodi novim razlogom, ki so bili zanj najdeni, in vstopa v novo kariero. Stara oblika prejme novo vsebino in sčasoma se celo oblika spremeni, da ustreza po- menu, ki ga je prejela. 28 tehnološki napredek in z njim povezana prisotnost interneta (t. i. internetizacija brez človeškega vmesnika) 29 sta pripomogla k pojavu velikega števila različnih deležnikov modernih družb, med katerimi država niti ni več najvplivnejša. ker so države še vedno najustreznejša organizacijska oblika, ki jo ljudje spreje- majo na posameznem teritoriju, se mora prilagajati komunika- cijskim spremembam in prioritetam posameznikov, ki tvorijo neko skupnost. Primarni namen države vendarle mora ostajati v tem, da posamezniku omogoča njegovo celostno izpopolnjeva- nje, samouresničitev, ki, če niso s strani države izpolnjeni pogoji za polno svobodo izražanja, ostaja neizpolnjen ustavnopravni ideal. 30 temeljne vrednote človekovih pravic, kot sta človekovo dostojanstvo, svoboda govora, enakopravnost, so bile oblikova- ne zato, ker so ujele človekovo naravo v smislu našega interesa in želje po stalnem osebnostnem razvoju, samouresničevanju in po doseganju ciljev. takšne vrednote se lahko izpolnjujejo le tam, kjer se spoštujejo človekovo dostojanstvo in enake možno- sti slehernega posameznika. 31 ohranjanje in bran človekovemu dostojanstvu pomeni ohranjati sledi za človekom, saj je člove- kovo življenje (v smislu fizičnega obstoja, torej telesne integrite- te kot absolutnega dela človekovega dostojanstva) že samo po sebi najvišja vrednota, ki jo moramo brezpogojno varovati. »te - los« naše zgodovinske dobe so človek, spoštovanje njegovega dostojanstva, njegovih neodtujljivih človekovih pravic in temelj- nih svoboščin. 32 tudi evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Pretty proti združenemu kraljestvu jasno zapisalo, da je »bistvo konvencije spoštovanje človekovega dostojanstva in človekove svobode.« 33 S pomenom človekovega dostojanstva se je ukvarjalo tudi Ustavno sodišče republike Slovenije v ob - 28 Holmes, 1991, str. 3–4. 29 Splichal (ur.), 2017, str. 9. 30 Jaklič, 2002. 31 ziemele, 2019, str. 675–681, 847–848. 32 Petrič, 2013, str. 12–27. 33 eSČP Pretty v. združeno kraljestvo, št. 2346/02, 29. 4. 2002. 62 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic čutljivi zadevi št. U-I-109/10. Ustavno sodišče je pred meritorno presojo, tj. o konceptu in vsebini »človekovega dostojanstva« kot posebni, temeljni ustavnopravni in tudi mednarodnopravni vre- dnoti ter o mestu »človekovega dostojanstva« v katalogu člove- kovih pravic, moralo odločiti o pravnem interesu pobudnikov. Ustavno sodišče rS je poudarilo, da je spoštovanje človekovega dostojanstva idejno, pravnofilozofsko izhodišče konkretnih člo- vekovih pravic. 34 3. Pravica do svobode izražanja in sovražni govor; evropsko razumevanje Svoboda izražanja, konkretizirana v razpravljajoči se ustavni državi (in družbi) ni zgolj pravni institut, temveč ustavna vrednota enkratnega pomena ter cilj politike, ki predstavlja vrednostno iz- hodišče in hkrati pogoj za vse druge oblike svobode. obravnave sovražnega govora se je nujno lotiti analitično in s posluhom za temelje ustavnopravne zaščite svobode izražanja. 35 Svoboda izra- žanja (free speech) ni enaka poštenemu izražanju (fair speech), morda v duhu aktualnega časa »politično korektnemu izražanju«. 36 v ustavnopravni teoriji in ustavnosodni praksi je sprejeto splošno načelo, da je najvišja stopnja varstva namenjena izražanju politič- nega značaja v smislu »policy«, v smislu razpravljanja in posledič- no odločanja o zadevah splošnega družbenega pomena. 37 Jaklič trdi, da svoboda izražanja zaseda osrednje mesto v ustavni hierar- hiji vrednot in jo opredeli kot »temelj in nepogrešljivi pogoj sko- raj vsake druge oblike svobode«. Jaklič vidi svojevrstno povezavo med svobodo izražanja in demokratično obliko vladavine, saj je za učinkovito demokracijo nujno puščati odprt prostor za kriti- ko oblasti in za kroženje informacij pomembnih javnih zadev. 38 Družbeni pomen svobode (izražanja) kot postavke demokratič- ne legitimnosti lahko povzamemo v treh sklopih; svoboda misli in izražanja kot predpogoj univerzalne svobode posameznika; svoboda javnega komuniciranja kot predpogoj posameznikove družbene samouresničitve in samopotrditve v zasebnem, javnem in političnem življenju; svoboda medijev in javnih občil v smi- 34 Petrič, 2013, str. 12–27. 35 t eršek (ur.), 2018, str. 74. 36 t eršek, 2019, str. 373. 37 t eršek, 2007, str. 13. 38 Jaklič, 2002, str. 417. 63 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... slu »političnega orožja« v rokah državljanov in nadzora javnosti nad oblastjo, kot predpogoj legitimnega političnega procesa, kar hkrati predstavlja aksiomatičen postulat in konstitutivni element sleherne demokracije. 39 Svoboda izražanja ima intrinzični pomen, cenimo jo samo po sebi, saj omogoča državljanom demokratič- no samovladanje in vključuje pravico do obveščenosti, omogoča seznanjenost z zadevami političnega značaja ter garancijo, da se bodo zadeve javnega pomena reševale s širšim konsenzom. 40 v politično-liberalnem kontekstu vodijo spoštovanje dostojanstva, dopuščanje svobodnega mnenja in priznavanje vrednosti vseh oseb ter njihovih individualnih odločitev 41 na splošno do močne- ga poudarka volje in soglasja, kar krepi (in spodbuja) demokratič- ne temelje. Pomeni, da je prisilna vladavina enega ali redkih nad številnimi nezdružljiva z ustreznim spoštovanjem dostojanstva osebe, s tem pa nezdružljiva s pojmom demokracije kot take. 42 Svoboda izražanja je temeljna pravica, vendar ni absolutna 43 in na »trgu idej« se odraža v pluralizmu mnenj, toleranci do druga- če mislečih, v odprtosti duha do drugačnosti in tudi v izražanju kritičnosti, ki je lahko na trenutke ostro, brezobzirno, neusmilje- no, deplasirano, celo žaljivo. 44 Dejansko uresničujoče svobode izražanja zato ni mogoče dovoliti pod pogojem, tj. ko se izraža na »družbeno primeren, ustrežljiv« način, temveč se kot ustavno- pravna pravica izpolni v svojem bistvu šele takrat, ko prestopi meje obzirne razprave in šokira. zapisano predstavlja nujni pogoj za izpolnjevanje demokratične volje in svobode, zato jo je dopu- stno omejevati samo pod strogimi pravnimi merili, kadar gre za opravičljive razloge, kar presojajo ustavna sodišča in na najvišji ravni (za pogodbenice konvencije) evropsko sodišče za človeko - ve pravice. 45 okoliščine, naštete v 14. členu evropske konvencije o človekovih pravicah, kjer konvencija izrecno omenja spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno- stni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, roj- stvo ali kakšne druge okoliščine, štejejo v judikaturi evropskega sodišča za človekove pravice za »suspect categories« oziroma po- 39 t eršek, 2020a, str. 13–17. 40 t eršek, 2019, str. 373. 41 Avbelj, 2012, e-vir. 42 Schachter, 1983, str. 849. 43 Peršak, 2016, str. 46–47. 44 Glej sodbo eSČP Handyside v združeno kraljestvo, št. 5493/72, 7. 12. 1976, serija A št. 24, str. 23, odstavek 49. 45 t eršek, 2020a, str. 13–17. 64 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic sebej pomembne. Diskriminacija na temelju prej naštetega se v praksi eSČP zato še posebej strogo presoja. 46 evropsko sodišče za človekove pravice na splošno ne upora- blja natančnih opredelitev, bodisi v zvezi s koncepti iz 10. člena konvencije bodisi v zvezi s tujimi koncepti sovražnega govora, čeprav se zdi, da obstaja soglasje glede opredelitve tega koncep- ta v državah članicah Sveta evrope. 47 zapisano lahko utemeljimo tudi s sprejetim Priporočilom ministrov Sveta evrope glede sovra- žnega govora. 48 Hannah Arendt ugotavlja, da vsak novi pojav med ljudmi očitno zahteva novo besedo, pa naj je skovana nova bese- da, ki pokriva novo izkušnjo, ali je stari besedi dodeljen povsem nov pomen. to še toliko bolj velja za politično področje življenja, v katerem je vrhovni vladar govor, mutatis mutandis tudi sovražni govor. 49 odbor ministrov Sveta evrope je v svojem priporočilu o sovražnem govoru iz leta 1997 (97)2/e/30 le-tega opredelil kot »vsako izražanje, ki širi, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev, antisemitizem in druge vrste sovraštva, ki te- meljijo na nestrpnosti, agresivnem nacionalizmu ali etnocentriz- mu, diskriminaciji in sovražnosti proti manjšinam, migrantom ali ljudem tujega rodu«. 50 Sodišče te opredelitve med obravnavo posameznih primerov ne spregleda, še več, v sodbi Gündüz prot turčiji, sodba z dne 4. december 2003, § 22, se je celo izrecno sklicevalo nanjo. kljub zapisanemu eSČP obravnava primere ka - zuistično, jih raje analizira vsakega posebej in zagotovi, da njego- va obrazložitev – in njegova sodna praksa ne bosta omejena na opredelitve, ki bi lahko omejile njegovo ukrepanje v prihodnjih primerih. 51 Poleg tega je Sodišče naklonjeno uporabi avtonomne- ga pojmovanja nekaterih pojmov. 52 ko se evropsko sodišče za človekove pravice sreča s sovražnim govorom, mora svojo sodno prakso graditi v (relativni) odsotnosti mednarodnih sidrišč in be- sedil. Na univerzalni ravni le 20. člen Mednarodnega pakta o dr- žavljanskih in političnih pravicah določa, da mora biti »vsakršno propagiranje vojne z zakonom prepovedano ter vsako hujskanje 46 Peršak, 2016, str. 45. 47 t ulkens, 2012, str. 2. 48 r ecommendation No. r (97) 20 of the Committee of Ministers to Member States on »Hate Speech«, 1997, str. 106–108. 49 Arendt, 2017, str. 34. 50 r ecommendation No. r (97) 20 of the Committee of Ministers to Member States on »Hate Speech«, 1997, str. 106–108. 51 t ulkens, 2012, str. 2. 52 Prav tam. 65 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju, z zakonom prepovedano«. 53 Na takšni podlagi mora evropsko sodišče za člo- vekove pravice razviti »konstruktivno sodno prakso«, povezano z vrednostnimi predstavami, ki danes prevladujejo v demokratič- nih družbah. 54 Sovražni govor vsebuje več komponent, od tega niso prisotne zgolj razžalitve osebe, izražene skozi verbalno nasi- lje in spodbujanje k nasilju (»When to say is to do« 55 ), temveč tudi najvišja moralna zavržnost dejanj (materialna protipravnost) in večja škodna posledica za tistega, v katerega so elementi hudega verbalnega nasilja, uperjeni. teršek poudarja, da samo omenjanje nasilja pač ni tudi ustavnopravno pomembno ščuvanje k nasilju. Če nekdo uporabi besedo »sovražiti«, seveda to še ne predstavlja kar apriori sovražnega govora, temveč v ospredje postavlja zgolj pravno ignorantstvo in ustavnopravno neukost. 56 evropsko sodišče za človekove pravice primarno obravnava pritožbe oseb, ki zatrjujejo, da jim je bila s sodbo nacionalnega sodišča, kjer gre večinoma za izreke kazenskih ali civilnopravnih sankcij, kršena pravica do svobode govora, in sicer v okviru 10. člena ekČP. 57 Sodna praksa eSČP je na področju sovražnega go- vora vpeljala nekaj splošnih načel in konceptov, ki služijo pri ra- zumevanju in razlagi konvencije. Pri presojanju sovražnega govo - ra in kršitev 10. člena konvencije je Sodišče izoblikovalo dodatno stališče in doktrine; od razmejevanja med vrednostnimi sodbami in dejstvi; koncepta zadostne dejanske podlage, ki mora biti po- dana v primeru vrednostnih sodb, doktrine javne osebe (public figure doctrine), posebne dolžnosti novinarjev, ki morajo v okvi- ru svojega poslanstva podajati pravilne in verodostojne (proof of truth) informacije, podane v skladu z novinarsko etiko, ter hkrati zasledujejo načelo Audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran), zasledujoč resnico, do metode široke interpretacije »vre- dnostne sodbe«, presojanja zadeve »kot celote«. 58 totalitarni reži - mi in tragična izkušnja druge svetovne vojne so močneje prispe- vali k pomembni epistemološki razliki med evropskim sodiščem za človekove pravice (eSČP ali Sodišče) in vrhovnim sodiščem 53 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 20. člen. 54 t ulkens, 2012, str. 2. 55 Prav tam, str. 1. 56 t eršek (ur.), 2018, str. 76-77. 57 Wedam Lukić, 2017a, str. 339. 58 Peršak, 2016, str. 46. 66 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic zDA. belavusau zapiše, da je bilo zakonodajalcem in sodnikov v regiji (v mislih ima predvsem vzhodno in Srednjo evropo, saj sta bili glavno prizorišče holokavsta, 59 in gre za regiji, ki sta še pose- bej občutljivi na interpretacije druge svetovne vojne 60 ) usojeno izbirati med pragmatičnim ameriškim in preventivnim evrop- skim pristopom, ki se pogosto uravnotežita na spolzkem polju militantne demokracije in čiste politike spomina. 61 v ameriškem sistemu, na primer, pravne opredelitve sovražnega govora ni. vr - hovno sodišče zDA postavlja svobodo govora in »tržišče idej« 62 kot najvišjo vrednoto, 63 ki presega posledice sovražnosti in je vre- dnostno nad njimi. Preizkusi za kvalifikacijo sovražnega govora so v ameriškem sistemu občutno strožji kot v okviru evropskega sodišča za človekove pravice. 64 boštjan M. zupančič zaznava po - membno razliko v dojemanju in preganjanju sovražnega govora zaradi (tehnološkega) obrata, ki se mu reče množičen dostop do informacij. Množični korporativni mediji (mainstream media), ki so v zasebni lasti, ne morejo več manipulirati s širokimi ljudskimi množicami, filtrirati sporočil. Pojem lažnih novic (fake news) je dobil globalne razsežnosti, zato je v tem pogledu taka svoboda tiska dejanski napad na demokracijo. besedilu 10. člena konven - cije, ki je bilo v kontradistinkciji s tistim, kar je takrat veljalo v dr- žavah pod sovjetsko prevlado (in v Jugoslaviji), je tehnološki na- predek (twitter, Facebook ipd.), omogočil popolno udejanjitev. 65 Čeprav toplak po drugi strani opozarja na zasebno cenzuro, saj ravno navedene spletne platforme in njihovi lastniki odločajo o tem, katere informacije se bodo širile in katere ne, 66 medtem ko to komunikacijo ureja pogodba med lastnikom spletne platfor- me in uporabnikom, kjer lastnik postavlja pravila kot v zasebni 59 Holokavst je pomensko omejen izraz, ki se uporablja za dejanja množičnih grozodejstev in fizično iztrebljanje približno šestih milijonov evropskih Judov s strani nacistov in njihovih zaveznikov. t a zloglasna epizoda zgodovine predstavlja edinstven simbolni pojav v kolektivnem spominu držav, vključenih v te tragične dogodke. Glej belavusau, 2013, str. 11. 60 belavusau, 2013, str. 6–10. 61 Prav tam, str. 14. Avtor ob tem utemeljuje, da prepovedi revizionizma ne bi smele temeljiti na žrtvah, ampak na epistemološkem dejstvu resnice. Pravna izključitev nekaterih zgodovinskih pripovedi ni edini način spoprijemanja s preteklostjo in odpravljanja travm skupnega spomina. ob tem pojasni, da je zakonodajni nadzor nad kolektivnim spominom bil morda ustrezen v začetnih povojnih deset- letjih, storilci so medtem bili najdeni, imenovani in kaznovani, prav tako so bile obsojene ponižujoče ideologije rasizma in antisemitizma, žrtve prepoznane. 62 belavusau, 2010, str. 165–183. 63 za koncept tržišča idej glej Abrams et al. v United States, Legal information institute, e-vir. 64 v ilfan vospernik, 2016, str. 103. 65 zupančič, 2020, str. 168–169. 66 o tem na primeru vdora protestnikov v washingtonski k apitol 6. januarja 2021 in ukinitve t witter računov s strani zasebnih korporacij, tudi: burger, 2021, str. 22. 67 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... dvorani. Spletni uporabnik se na svobodo govora sploh ne more sklicevati. 67 ob tem bi veljalo poudariti, da kljub temu da je svo - boda izražanja pravica negativnega statusa (državi niso dovoljeni omejevalni posegi v njeno uresničevanje), predpostavlja pozitiv- ni vidik te pravice pozitivno obveznost države, da z ukrepanjem in posredovanjem omogoča uresničevanje te svobode, na primer s preprečevanjem nastajanja monopolov na medijskem trgu. 68 to - plak opozarja na nekoliko skrb vzbujajoč odnos dela slovenske pravne stroke do pravice do svobode izražanja na nacionalnem primeru. Prevladuje pogled, naj ustava zaščiti oblastnike pred ljudmi, 69 ne ljudi pred oblastjo. 70 vloga in odnos prava do oblik sovražnega govora je lahko bodisi permisivna (npr. v ameriškem sistemu) in daje družbi primarno vlogo, v smislu, da je rešitev problemov medčloveških odnosov v svobodi, 71 da sama pomete z oblikami sovražnega govora, bodisi avtoritativna (evropski pri- stop na temelju ekČP), ki prepoveduje najbolj ekstremne razli - čice sovražnega govora. Pristope utemeljujejo zgodovinska izku- šnja, družbena zrelost in dialoška kultura. 72 Ameriški sistem sledi logiki nejevere, da družba, če jo pustimo brez usmerjanja, usodno zdrvi v brezna svojega uničenja, ker naj bi bili nagoni ljudi tako sprevrženi. Nadine Strossen v knjigi Hate: Why We Should Resist It with Free Speech, Not Censorship trdi, da nas izkušnje učijo, da je vsakogar mogoče obtožiti »sovraštva« in vsakdo je lahko izpo- stavljen sovraštvu na temelju številnih osebnih lastnosti in prepri- čanj. Izrazi »sovražni govor« in »zločini iz sovraštva« se pogosto uporabljajo za demoniziranje in pozivanje h kaznovanju širokega nabora izrazov, vključno s političnim diskurzom, ki je sestavni del (ameriške) demokracije. Izraz »sovražni govor« ni pravni izraz s posebno opredelitvijo; namesto tega se uporablja za stigmatiza- cijo in zatiranje, prav tako trdi, da pregon sovražnega govora ni učinkovit, temveč so produktivnejši protiargumenti in razprave. Dokazi kažejo, da nihče od nas ni imun pred »implicitnimi« ali nezavednimi pristranskostmi, ki prežemajo našo družbo s svojo trdno strukturno diskriminacijo. zato je govor, ki odraža diskri - minatorne stereotipe, pogosto lahko posledica nevednosti ali ne- 67 t oplak, 2020, str. 3. 68 t eršek, 2007, str. 16. 69 t oplak, 2020, str. 3. 70 t ej tezi potrjujejo tudi sodbe eSČP proti Sloveniji: Mladina, Čeferin, Cimperšek, Alenka Pečnik. 71 bastiat, 2011, str. 71. 72 Letnar Černič, 2013, str. 128–145. 68 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic občutljivosti in ne nujno zlobe, zato sledi logiki, da višina kazni ne vpliva na pojavnost in pogostost zločinov, v smislu, da se bo nekdo, ki iz malomarnosti zastopa stereotipna stališča, bolj ver- jetno pozitivneje odzval na konstruktivno izobraževanje kot na obtožbe in kaznovanje zaradi »sovražnega govora«. 73 evropski sistem morda bolj sledi logiki, da lahko ustavi ta »samomorilski družbeni tek« in mu daje bolj zdravo usmeritev, da imajo zakono- dajalci umnost in vrlino, ki jih (morda celo) postavljata nad člove- štvo in onkraj njega. 74 Ali drugače, uporabljajoč filozofski cinizem po Nietzscheju; »Človeška žival, če je ne zbičamo v ubogljivost, bo zdrsnila pod najnižje standarde dostojnosti.« 75 Uporaba razuma resda zahteva nadzor in predvidljivost, a po drugi strani proces napredka človekovega razuma, utemeljen na organsko zraslih meritornih elitah, 76 temelji na svobodi in nepred- vidljivosti človekovega delovanja. Družbeni procesi, ki želijo za- gotavljati napredek, iz katerega črpa rast razuma, morajo biti brez lastnega omejevanja. Namenske sile hitro uničijo spontane, kar pomeni, da je največjim uspehom človeštva botrovalo dejstvo, da ni bilo moč nadzirati družbenega življenja. 77 Če sprejmemo tezo, da je zakon skupna organizirana sila, ki naj ovira krivičnost, ali drugače, zakon je pravičnost, ko ima postavljene jasne meje in je omejen samo na zatiranje krivic, se ne more pričakovati, da bo za- kon hkrati vzgajal v kulturi ter v kulturo človekoljubja in bratstva, saj ta nima jasnih meja; če enkrat začnemo predpisovati človeko- ljubje in bratstvo, kje se zadeva (normativno in zdravorazumsko gledano) sploh konča. bastiat v svojem delu zakon zapiše, da pre - več ljudi dela kariero iz tega, da človeštvo organizira, da so do ljudi pokroviteljski in da jim vladajo. 78 Jaklič zapiše podobno, v smeri nujnosti razvoja ustavnopravne demokracije, in sicer, da je svoboda izražanja ustavna materija in ustavnopravno jamstvo, o katerem naj odločajo samo nepristranska ustavna sodišča in ne večinska (vsakokratna) politična oblast, ter hkrati razmišlja, 79 da je od politične oblasti nemogoče pričakovati, da bi bila sama spo- sobna nepristransko cenzurirati svoje kritike. Prevladujoči nauk 73 Strossen, 2018, str. 53. 74 bastiat, 2011, str. 61. 75 zupančič, 2020, str. 206. 76 Avbelj, 2012, e-vir. 77 Hayek, 2012, str. 45–47. 78 bastiat, 2011, str. 67–72. 79 Jaklič, 2002, str. 416–436. 69 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... »Holmesove doktrine, ki bi ga lahko prevedli v naslednjo izjavo: resnice ni – ampak le tekmovanje idej. edino, kar lahko defini- ramo kot resnico, je, da je ena ideja bolj sprejeta v javnosti kot druga,« 80 se zdi daleč od evropske kartezične koncepcije dokazne resnice. 81 evropski pristop je torej spoštljiv do posameznikove- ga osebnega dostojanstva in družbenih manjšin, a je zato manj prizanesljiv do svobode izražanja. evropsko sodišče za človeko- ve pravice državam pogodbenicam dovoljuje kaznovanje do- ločenega izražanja na temelju vsebine, medtem ko za ameriško vrhovno sodišče velja, da je vsebina izražanja skoraj nedotaklji- va in temelji na doktrini trga idej, kjer na trgu poteka svobodna konkurenca med idejami, mnenji in trditvami. zapisano razliko med pristopoma velja iskati pri tragični izkušnji evropskega ge- nocida in treh totalitarnih režimov, ki so pustošili po evropskih tleh v 20. stoletju. 82 ob tem velja še poudariti, da politični namen ekČP ni bil v formulaciji idealističnih človekovih pravic zaradi njih samih, temveč obramba proti ponovnemu vzniku totalitar- nih režimov, kakršni bi lahko ponovno vzniknili v eni ali več dr- žavah kontinentalne evrope. v času nastanka konvencije je bil temeljni namen eSČP in s tem konvencije uvesti jasno vladavino prava in avtonomno pravno presojo, ki je kontinentalna evropa doslej ni poznala. Univerzalistični smisel načel, ki jih vključuje konvencija, se kaže dlje kot čez meje nacionalnih nravi, 83 kar se zagotovo kaže in izraža v nacionalnih ustavah, nacionalni sodni praksi podpisnic/pogodbenic. odgovor na možna latentna stanja totalitarnih režimov in njihovo ponovno rojstvo je mogoče iskati v pristni demokraciji in trdi roki vladavine prava. 84 varovanje te - meljnih človekovih pravic in svoboščin, ki je s sprejemom evrop- ske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah postalo izredno pomemben instrument zaščite vrednot, temelji na načelu subsidiarnosti. 85 zagotavljanje uporabe in spoštovanje pravic sta primarna naloga podpisnic, konvencijskih pogodbenic. evropsko sodišče za človekove pravice nastopi šele tedaj, kadar pogodbenice kršijo pravice, ki izhajajo iz konvencije oziroma ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Načelo učinkovitosti, ki ga zasle- 80 belavusau, 2010, str. 173. 81 t ulkens, 2012, str. 1. 82 t eršek, 2018, str. 88–89. 83 Habermas, 2007, str. 236. 84 zupančič, 2020, str. 24–25. 85 Wedam Lukić, 2017b, str. 31. 70 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic duje eSČP, pomeni, da sodišče določbe konvencije interpretira na način, da zagotavlja pravice in svoboščine, ki se dejansko ure- sničujejo v praksi in so učinkovite. 86 Prav tako se pri interpretaciji konvencijskih določb eSČP zateka k primerjalnemu interpreta- tivnemu pristopu, 87 kar je med drugim razvidno tudi iz ločenega mnenja sodnice Jane Liddy v zadevi Jersild proti Danski, ko se argumentativno naslanja na konvencijo o odpravi vseh oblik ra - sne diskriminacije. 88 Pritožbo na evropsko sodišče za človekove pravice lahko vložijo vse fizične 89 in pravne osebe, nevladne or- ganizacije ali skupine posameznikov, 90 ki so pod pristojnostjo po- godbenice konvencije. 91 kljub temu eSČP ne moremo razumeti kot instančni ali pritožbeni organ, temveč kot poslednje sredstvo pri uveljavljanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. 92 ena izmed pomembnejših značilnosti, ki jo velja poudariti, je vsebina 1. člena konvencije, ki določa, da morajo vse pogodbene stranke vsakomur priznati pravice in svoboščine, določene v konvenciji. Izraz »vsakomur« poudarja univerzalnost značaja človekovih pra- vic in se razlaga na način, da velja tako za državljane, tujce, apa- tride kot otroke ipd. 93 Pogodbenice morajo sprejeti dvojno ob- veznost v skladu s 1. členom in zagotoviti združljivost domačega prava z določbami konvencije, medtem ko morajo države, ki jo na novo ratificirajo, odpraviti vsakršne kršitve materialnih pravic in svoboščin, zaščitenih s konvencijo. Uspeh konvencije lahko pripišemo še utrditvi pravice do obvezne (sic!) obravnave indivi- dualne pritožbe, pomeni, da so vse države podpisnice konvenci- je samodejno primorane sprejeti sodno pristojnost evropskega sodišča za človekove pravice pri presoji individualnih pritožb. 94 vsaka od držav podpisnic je upravičena do enega nacionalnega sodnika, le-ta naj bi sodeloval pri vseh primerih, v katerih je »vlo- ga« oziroma »pritožba« na eSČP naslovljena zoper njegovo izvor- no državo. 95 Sodbe eSČP, ki presojajo konkretne primere omeje- valnih ukrepov držav, v luči posamičnega primera, sledijo načelu sorazmernosti glede na zasledovani legitimni cilj ter imajo značaj 86 t eršek, 2007, str. 17. 87 Prav tam, str. 18–19. 88 eSČP Jens olaf Jersild v. Danska, št. 15890/89, 8. 7. 1993. 89 Harris et al., 2014, str. 5. 90 t eršek, 2007, str. 18. 91 Praktični vodnik po merilih dopustnosti, 2011, str. 7. 92 t eršek, 2007, str. 19–20. 93 Gomien, 2009, str. 17. 94 Prav tam, str. 15–17. 95 zupančič, 2020, str. 64. 71 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... in abstracto 96 ter učinkujejo erga omnes 97 . zanašanje na načelo sorazmernosti je najbolj očitno na tistih področjih, kjer konvenci- ja izrecno dovoljuje omejitve pravice. tako lahko v skladu z dru - gimi odstavki 8. do 11. člena država pravico omeji do te mere, ko je tak ukrep v demokratični družbi nujen in omejitev sorazmerna z legitimnim ciljem. 98 Sodišče mora iskati pravično ravnovesje, kar je izrazilo tudi v zadevi Soering proti združenemu kraljestvu, ko je navedlo, da je za celotno konvencijo značilno iskanje pra - vičnega ravnovesja med zahtevami splošnega (javnega) interesa skupnosti in zahtevami po zaščiti temeljnih pravic posameznika. 99 ob vsebinskih začetkih delovanja eSČP, ko še ni bila vzpostavlje - na nikakršna sodna praksa, je bilo pravno utemeljevanje povsem odprto. Pomeni, da so sodniki, tako tudi zupančič, pravo ex nihi - lo ustvarjali na temelju usedlin stoletij pravnorazumskih rešitev. 100 4. 10. IN 17. ČLEN Evropske konvencije o človekovih pravicah Deseti člen zagotavlja svobodo izražanja, ki je ena izmed temeljnih pravic, zajamčenih s konvencijo. Lahko bi zapisali, da je zgodovinski pomen te pravice skoraj samoumeven, saj je bila dragoceno pridobljena po stoletjih bojev in predvsem (p) ostaja ena izmed temeljnih vrednot Sveta evrope po uničujočih pretresih med obema svetovnima vojnama in holokavstu 101 ter se glasi; (1) »Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pra- vica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij«. 102 96 t eršek, 2007, str. 19. 97 zgolj abstraktni pravni akti, ki jih ustvari zakonodajna veja, imajo učinek erga omnes. odločbe so - dišč imajo le učinek inter partes. ostanek te neživljenjske in zavajajoče predstave je v prvem odstavku 46. člena evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določa obveznost in izvršitev sodb; »v isoke pogodbene stranke se obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Sodišča v vsaki zadevi, v ka- teri nastopajo kot stranke.« vendar glej: Dunajska konvencija o pogodbenem pravu iz leta 1969, 31. člen, Splošno pravilo razlage (...) Glede obširnejše argumentacije kako in zakaj je evropsko sodišče za človekove pravice - kljub vsem formalističnim nasprotnim argumentom - mednarodno ustavno sodišče s pooblastilom sodne prevere in concreto in z de facto učinkom erga omnes njegovih sodb glej zupančič, 2004. 98 Harris et al., 2014. str. 13. 99 eSČP v zadevi Soering v. združeno kraljestvo, št. 14038/88, 7. 7. 1989, tč. 89. 100 zupančič, 2020, str. 64. 101 Harris et al., 2014, str. 613. 102 evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, 2010, str. 11. 72 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic Drugi odstavek določa, katere so dopustne omejitve pri nje- nem uveljavljanju; (2) »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, nje- ne ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev raz- kritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepri- stranskosti sodstva«. 103 konvencija v 10. členu zapoveduje svo - bodo izražanja, svobodo imeti mnenje, svobodo sprejemanja in dajanja sporočil ter idej, 104 medtem ko je eSČP postavilo neka- kšno hierarhijo vrednot, zajetih v 10. členu. komentarji javnih osebnosti in medijev o javnih zadevah so v okviru konvencije najbolj varovane kategorije, 105 medtem ko je komercialno iz- ražanje najmanj zaščiteno. 106 Drugi odstavek 10. člena ekČP omogoča zaščito ugleda posameznikov, 107 medtem ko moramo v uvidu ohraniti, da so meje sprejemljive kritike politikov veliko širše. 108 Izpostaviti velja prav tako, da je primerov, v katerih so visoke pogodbenice uporabile vrednoto »zaščito zdravja« in »morale 109 « kot cilja zaradi katerih pride do poseganja v svobodo izražanja bilo razmeroma malo. Mnogi primeri pa so se osredotočali na vprašanja, pomembna za krščanski moralni pogled na svet, na primer na primere, ki so obravnavali opolzkost in bogokletstvo. v sodbi Handyside proti združenemu kraljestvu je na primer eSČP potrdilo dopustnost zasega knjig, ki so vsebovala nespodo- ben material, namenjen šolskim otrokom, ker je bil zaseg legiti- mni cilj zaščite majhnih otrok pred nemoralnim gradivom, ki bi lahko objektivno škodilo njihovemu razvoju. Pristop Sodišča po 17. členu ima širši, restriktiven značaj, saj izključuje konvencijsko 103 Prav tam. 104 zupančič, 2020, str. 167. 105 Gomien, 2009, str. 87. 106 Svoboda izražanja v okviru javnih in političnih razprav; glej na primer Castells proti Španiji 1992, Jerusalem proti Avstriji 2001, Lingens proti Avstriji 1986, oberschlick proti Avstriji št. 1 1991 in ober - schlick proti Avstriji št. 2, 1997. 107 Antloga, 2016, str. 26–27. 108 opomba: Glej sodbo eSČP Lingens v. Avstrija, št. 9815/82, z dne 8. julija 1986, tč. 42. 109 Glej na primer zadevo Wingrove proti združenemu kraljestvu v kateri je eSČP potrdilo zaščito javne morale kot legitimni cilj. v zadevi je britanski odbor za klasifikacijo filmov zavrnil distribucijo filma, ki prikazuje sveto t erezijo Avilsko z erotično fantazijo, v katero je vpleten križani lik Jezusa kristusa. 73 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... zaščito. Sodišče uporabi 17. člen pri hudih oblikah sovražnega govora, ki pomeni zanikanje konvencijskih vrednot kot takšnih. 110 »Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika, pravi- co do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h krše- nju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njiho- vemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji.« 111 omejitve nekaterih vrst govora so dovoljene pod določenimi pogoji. Poseg države mora biti zakonit in nujen v de- mokratični družbi (obstajati mora pereča družbena potreba ozi- roma pressing social need) ter imeti podlago v enem izmed taksa- tivno naštetih ciljev, ki jih opredeljuje 2 odstavek 10. člena konvencije. Poseg mora biti prav tako sorazmeren 112 glede na uporabljena sredstva in cilj, ki se ga zasleduje in ki mora biti vse- lej legitimen. eSČP ne opredeljuje sovražnega govora kot tiste komunikacije, ki je samo žaljiva, temveč tudi spodbuja k nasilju (incitement to violence). Prav tako gre za sovražni govor takrat, kadar gre za revizionistični govor. Pri obojem gre natančneje za podvrsti sovražnega govora. Slednjima konvencija ne nudi zašči - te in Sodišče v takih primerih pogosto poseže po 17. členu kon - vencije ter zavrže pritožbo rationae materiae. 113 Po eSČP gre pri sovražnem govoru za kolizijo med pravico do svobode izražanja ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. 114 Pri tem ne gre pozabiti določbe 35. člena ekČP, ki opredeljuje kriterije do - pustnosti. Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva v skladu s splošno prizna- nimi pravili mednarodnega prava, in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu. 115 Svo- 110 v ilfan vospernik, 2016, str. 106. 111 evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, 2010, str. 13. 112 eSČP opredeljuje sorazmernost kot doseganje poštenega ravnovesja med različnimi nasprotujo- čimi si interesi. vsak poseg v svobodo izražanja mora temeljiti samo na razlogih, ki so »ustrezni in zadostni«. t a potreba mora biti seveda konkretna. Glej na primer sodbo Dudgeon proti združene - mu kraljestvul ko tehta uravnoteženje utemeljitev ohranitve zakona in škodljivih učinkov njegovega ohranjanja ter zadevo Handyside proti združenemu kraljestvu, kjer sodišče razpravlja o sorazmer- nosti med omejitvami svobode izražanja in legitimnim zasledovanim ciljem. 113 Na primer v primerih zanikanja genocida ali spreminjanja zgodovinskih dejstev glede omenjenega; primer eSČP Garaudy v. Francija, št. 65831/01, 24. 6. 2003. vsebinska opomba : zadeva, ki jo kdo vloži na e vropsko sodišče za človekove pravice (zahteva po obravnavi oz. application, requete), je lahko nedopustna iz več (procesnih meril) razlogov; ratione materiae, ker konvencija ne pokriva vsebine zadeve, ratione temporis, ker se je dejansko stanje kon- čalo pred začetkom veljave konvencije, ker je bila vložena več kot šest mesecev po zadnji odločbi najvišje domače instance, ker domača sredstva niso bila izčrpana itd. več o tem zupančič, 2004. 114 Čeferin, 2017, str. 94. 115 zupančič, 2004, str. 9–27 74 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic bodo izražanja omejujejo merila iz drugega odstavka 10. člena, zaradi prvotnih interesov, kot na primer varnosti države in njene ozemeljske celovitosti, javne varnosti, preprečevanja kaznivih dejanj in neredov, varovanja morale in zdravja, ugleda in pravic drugih, varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva ter razkri- tja zaupnih informacij. kljub dejstvu, da gre za pomembne držav - ne in družbene interese, so le-ti v 10. členu postavljeni v drugo- tno vlogo, saj to omogoča izvedbo testa sorazmernosti, z vidika sintagme, da morajo te omejitve biti nujno predpisane z zako- nom, prav tako opredeljene kot nujne v demokratični družbi. v drugačnem okviru bi te drugotne omejitve bile gotovo upošteva- ne kot normativne in prvotne. 116 konvencijska norma in ideal svobode izražanja sta šele danes, z razmahom moderne tehnolo- gije (Facebook, twitter, Youtube, Instagram ipd.) udejanjeni do svojega polnega logičnega dometa. Poleg 10. člena se primeri so- vražnega govora pogosto dotikajo tudi 14. člena (prepoved diskriminacije), 117 8. člena, 118 ki varuje pravico do zasebnosti, 119 in 1. člena Protokola 12, ki razširja varstvo pred diskriminacijo na vse – ne le konvencijske – pravice. 120 Judikatura eSČP je izobliko- vala dva pristopa k sovražnemu govoru oziroma razlikuje med dvema kategorijama sovražnega govora. Pri prvi kategoriji, ki ob- sega najhujše oblike sovražnega govora in krši temelje konvenci - je kot takšne, eSČP ugotovi zlorabo pravic iz 17. člena ekČP in jih vsebinsko ne presoja oziroma takemu govoru ne podeli varstva po konvenciji. Pritožbo vložnika zavrže oziroma razglasi pritož - bo za nedopustno (inadmissible). Pri uporabi 17. člena gre torej za širši pristop izključitve iz zaščite konvencije, ki prepoveduje zlorabo pravic. 121 Pri drugem pristopu eSČP ugotavlja, da gre za sovražni govor, ki ni usmerjen proti temeljnim konvencijskim vrednotam, oziroma vsebina govora kot takšna ni tako vsebinsko 116 zupančič, 2020, str. 167. 117 evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, 2010, str. 12. »Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razli- kovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine«. 118 evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, 2010, str. 10. »1. vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopiso - vanja. 2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi«. 119 v ilfan vospernik, 2016, str. 104. 120 Pram tam, str. 47. 121 t ulkens, 2012, str. 2. 75 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... zavržna, da bi rušila temeljne vrednote, zato nudi zaščito iz 10 člena konvencije, a hkrati presoja upravičenost posegov v svo - bodo izražanja v skladu s tripartitno shemo. 122 ožji pristop ome - jitve zaščite, ki jo zagotavlja 2. odstavek 10. člena konvencije, predstavlja kvalificirano pravico, tj. pravico do relativne zaščite. kakšen pomen ima uporaba 17. člena namesto 10. člena? rezul - tat je odsotnost izravnalnega postopka. Druga kategorija vključu- je primere, ki jih eSČP vzame v presojo in jih obravnava v pove- zavi z 2. odstavkom 10. člena ekČP na temelju načela sorazmernosti. Prva kategorija sovražnega govora v sodni praksi eSČP prepoveduje le njegove najskrajnejše oblike. tak postopek uravnoteženja po 17. členu se torej ne uporablja, niti ne obstaja; govor je omejen izključno zaradi njegove vsebine. 123 eSČP v ob- razložitvah svojih sodb že desetletja ponavlja, da je svoboda izra- žanja ena od bistvenih temeljev demokratične družbe, eden iz- med temeljnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka (Handyside proti združenemu kraljestvu, § 49). v okviru 10. člena so izjeme, ki se razlagajo strogo in potrebo po kakršnih koli omejitvah svobode izražanja je treba prepričljivo dokazati (Stoll proti Švici ([vv], 101. odstavek, ponovljeno v Morice proti Franciji ([GC], § 124) in Pentikäinen proti Finski ([vv], odstavek 87). 124 Poleg teh splošnih ugotovitev je Sodišče v svoji sodni pra- ksi preučilo tudi pozitivne obveznosti pri zaščiti uveljavljanja te pravice, kar pomeni, da morajo države ustanoviti učinkovit me- hanizem za zaščito avtorjev in novinarjev, da se ustvari ugodno okolje za sodelovanje v javni razpravi vseh vpletenih, kar jim omogoča, da izrazijo svoje mnenje in ideje brez strahu, četudi so v nasprotju s tistimi, ki jih zagovarja uradnik organa ali pomem- ben del javnega mnenja, ali če so dražilni oziroma šokantni. 125 Ideje na splošno uživajo močno konvencijsko zaščito. eSČP meni, da razširjanje idej, tudi tistih za katere obstaja sum, da so lažne, uživa zaščito 10. člena. 126 odgovornost ločevanja resnice od laži je v tem smislu na prejemniku informacij. Na splošno je eSČP 122 Peršak, 2016, str. 47. 123 t ulkens, 2012, str. 2. 124 Guide on Article 10 of the european Convention on Human rights, Freedom of expression, 2020, str. 11. 125 eSČP Dink v. t určija, št. 2668/07, 6102/08, 30079/08, 7072/09 i 7124/09, 24. 9. 2010, 137. odstavek; khadija Ismayilova proti Azerbajdžanu, 158. odstavek. 126 Glej Salov proti Ukrajini, št. 65518/01, tčk.107 »Lastly, the Court reiterates that Article 10 protects not only the substance of the ideas and information expressed but also the form in which they are conveyed. Glej tudi Nilsen in Johnsen proti Norveški [GC], št. 23118/93. 76 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic priznalo, da je zdravilo za slabšalni govor, več dialoga, več govo- ra in inteligentih diskusij. Pri presojanju kršitev pravice svobode do izražanja sodišče uporablja tristopenjski test; zakonitost po- sega, njegovo legitimnost in nujnost v demokratični družbi. 127 vmešavanje v svobodo izražanja bo kršilo konvencijo, če ne bo izpolnilo merila iz drugega odstavka 10. člena konvencije. zato je treba določiti, ali je bila omejitev predpisana z zakonom«. v prvi vrsti je odvisno od nacionalnih organov, zlasti od sodišča za razlago domačega prava. Sodišče je presodilo, da norme ni mogoče šteti za »zakon«, razen če je oblikovana z zadostno na- tančnostjo, da državljanu omogoča urejanje njegovega ravna- nja, in da mora biti sposoben – če je treba z ustreznimi nasveti – predvideti, do stopnje, ki je razumna glede na okoliščine, po- sledice, ki jih lahko povzroči določeno dejanje. v nadaljevanju je navedlo, da teh posledic ni treba predvideti z absolutno goto- vostjo, saj so izkušnje pokazale, da so nedosegljive. 128 Legiti- mnost cilja, ki ga zasleduje interferenca oziroma zakoniti cilji poseganja v pravico do svobode izražanja, so izčrpno navedeni v drugem odstavku 10. člena konvencije. Na tej stopnji preizku - sa lahko Sodišče ugotovi, da poseg ne služi za pospeševanje le- gitimnega cilja, na katerega se sklicuje, 129 ali pa se odloči, da bo obdržalo le enega od legitimnih ciljev, na katere se sklicuje Dr- žava. 130 Sodišče v svojih sklepih ne odloča vedno izrecno o tem, ali je obstajala pereča družbena potreba, vendar se sklicuje na to, ali so razlogi, ki so jih navedli nacionalni organi, ustrezni in zadostni ter na prosti presoji države, ko je implicitno odločala ali je obstajala taka potreba. 131 Sodišče je še posebej pozorno na »cenzurni« vidik vmešavanja 132 in se mora prepričati, da kazen ne pomeni oblike cenzure, katere namen je odvračati tisk od kritike. 133 Splošna načela za oceno nujnosti poseganja v svobo- do izražanja, ki jih je Sodišče že večkrat ponovilo od sodbe Han- dyside proti združenemu kraljestvu, so bila povzeta tudi v zade - 127 Letnar Černič, 2012, e-vir. 128 Glej eSČP Perinçek v. Švica, št. 27510/08, 15. 10. 2015, 131. odstavek. 129 Glej bayev in drugi proti r usiji, 83. odstavek. 130 Glej eSČP Morice v. Francija, št. 29369/10, 23. 4. 2015; eSČP Perinçek v. Švica, št. 27510/08, 15. 10. 2015; eSČP Stoll v. Švica, št. 69698/01, 10. 12. 2007; eSČP open door and Dublin well woman v. Irska, št.14235/88, 29. 10. 1992. 131 Glej na primer eSČP Janowski v. Poljska, št. 25716/94, 21. 01. 1999, 31. in 35. odstavek; eSČP bladet t romsø in Stensaas v. Norveška, št. 21980/93, 20. 05. 1999, 58. in 73. odstavek. 132 eSČP bédat v. Švica, št. 56925/08, 29. 03. 2016, 79. odstavek. 133 Guide on Article 10 of the european Convention on Human rights, Freedom of expression, 2020, str. 19–23. 77 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... vi Stoll proti Švici [GC] (101. odstavek) in številnih drugih. Sodišče je tako v svoji sodni praksi razvilo avtonomni koncept, ali je poseg »sorazmeren z legitimnim ciljem, ki se zasleduje«, ki se določi ob upoštevanju vseh okoliščin primera z uporabo me- ril, določenih v sodni praksi Sodišča. Lahko se zgodi, da uvelja- vljanje pravice do svobode izražanja posega v druge pravice, zaščitene s konvencijo in njenimi protokoli. v takih primerih Sodišče preuči, ali so nacionalni organi dosegli ustrezno ravno- vesje med varstvom pravice do svobode pravic in vrednot, ki jih zagotavlja konvencija. 134 Pravica do spoštovanja zasebnega ži- vljenja (8. člen konvencije), vključno s pravico do zaščite ugle - da kot elementa zasebnega življenja, je daleč najpogostejši spor pred Sodiščem. 135 4.1. vejdeland in drugi proti Švedski, z dne 9. februarja 2012 136 4.1.1. Potek pritožbe Pritožniki so trdili, da je vrhovno sodišče, ki jih je obsodilo za - radi agitacije proti narodni ali etnični skupini, pomenilo kršitev njihove svobode izražanja po 10. členu konvencije. Nadalje so na - vedli, da so bili kaznovani brez ustrezne podlage v zakonu, v na- sprotju s 7. členom ekČP 137 . Prošnja je bila vložena pri evropskem sodišču za človekove pravice 4. januarja 2007. Mednarodni cen- ter za pravno varstvo človekovih pravic in Mednarodna komisija pravnikov sta predložila pripombe kot intervenienti tretje stranke v postopku (drugi odstavek 36. člena konvencije). 4.1.2. okoliščine zadeve zadeva se je nanašala na obsodbo pritožnikov leta 2005 zaradi distribucije stotih letakov v srednji šoli, ki jih sodišče ocenjuje kot žaljive do homoseksualcev. tožeče stranke, tor Fredrik vejde - land, Mattias Harlin, björn täng in Niklas Lundström, so švedski 134 Prav tam, str. 24. 135 Prav tam. 136 eSČP v ejdeland in drugi v. Švedska, št. 1813/07, 9. 2. 2012. 137 ekČP, 7. člen »Ni kazni brez zakona« ; 1. Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. 2. t a člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi. 78 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic državljani, rojeni v letih 1978, 1981, 1987 in 1986. G. vejdeland živi v Göteborgu, drugi prosilci pa v Sundsvallu (Švedska). Decembra 2004 so pritožniki skupaj s tremi drugimi osebami odšli v srednjo šolo in razdelili približno sto letakov organizacije National Youth, tako da so jih pustili v omaricah učencev ali na njih. Posredoval je ravnatelj šole in jih prisilil, da zapustijo prostore. Izjave v letakih so bile zlasti trditve, da je homoseksualnost »deviantna spolna na- gnjenost«, da ima »moralno uničujoč učinek na vsebino družbe« ter je odgovorna za razvoj virusa HIv in aidsa. Pritožniki so trdili, da niso nameravali izraziti prezira do homoseksualcev kot skupi- ne in izjavili, da je bil namen njihove dejavnosti začeti razpravo o pomanjkanju objektivnosti pri izobraževanju v švedskih šolah. okrožno sodišče je ugotovilo, da je bil namen pritožnikov izraziti zaničevanje do homoseksualcev in jih obsodilo za agitacijo proti narodni ali etnični skupini. obtožbe zoper pritožnike so bile zavr - njene v pritožbi z obrazložitvijo, da bi obsodba pomenila kršitev njihove pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavlja evropska konvencija o človekovih pravicah. vrhovno sodišče je 6. julija 2006 obsodilo pritožnike zaradi agitacije proti narodni ali etnični skupini. večina sodnikov je zlasti ugotovila, da učenci niso mogli zavrniti letakov in da je bil namen, da bi učencem zagotovili argu- mente za razpravo, dosežen brez žaljivih izjav homoseksualcev kot skupine. 4.1.3. Sodba sodišča (dejstva, postopek in razsodba) Glede 10. člena; pritožnika sta bila obsojena zaradi agitacije proti nacionalni ali etnični skupini v skladu s švedskim kazenskim zakonikom. Sodišče je zato menilo, da je bil poseg v njihovo svo- bodo izražanja dovolj jasen in predvidljiv in zato »predpisan z za- konom« v smislu konvencije. vmešavanje je imelo legitimen cilj, in sicer »zaščito ugleda in pravic drugih« (2. odstavek 10. člena). Sodišče se je strinjalo z nacionalnim vrhovnim sodiščem, da je tre- ba, čeprav je bil cilj pritožnikov začeti razpravo o nepristranskosti izobraževanja v švedskih šolah, sprejemljiv cilj, upoštevati besedi- lo letakov. Po vsebini letakov je bila homoseksualnost »deviantna spolna nagnjenost«, ki je »moralno uničujoče vplivala na družbo in je bila odgovorna za razvoj virusa HIv in aidsa«. Letaki so nada - lje trdili, da je »homoseksualni lobi« poskušal ublažiti pedofilijo. te izjave so predstavljale resne in škodljive obtožbe, četudi niso 79 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... neposreden poziv k sovražnim dejanjem. Sodišče je poudarilo, da je diskriminacija na temelju spolne usmerjenosti enako resna kot diskriminacija na temelju »rase, porekla ali barve kože«. vr - hovno sodišče je ob priznavanju pravice pritožnikov do izražanja svojih idej ugotovilo, da so bile izjave letakov po nepotrebnem žaljive. Nadalje je poudarilo, da so pritožniki posredovali letake učencem, tako da so jih pustili v omaricah. Sodišče je ugotovilo, da so bili učenci v občutljivi starosti in da so letake razdeljevali v šoli, ki je ni obiskal nihče od prosilcev in do katere niso imeli prostega dostopa. trije pritožniki so bili pogojno obsojeni z glo - bami od približno 200 do 2000 eUr, četrti pritožnik je bil obso - jen na pogojno kazen. Sodišču se v teh okoliščinah te kazni niso zdele pretirane, saj je za kaznivo dejanje, za katero so bili obsoje- ni, zagrožena kazen do dveh let zapora. Sodišče je zato menilo, da so švedske oblasti vmešavanje v uveljavljanje njihove pravice do svobode izražanja razumno ocenile kot nujno v demokratični družbi za zaščito ugleda in pravic drugih. Sodišče je zaključilo, da ni prišlo do kršitve 10. člena konvencije. 4.2. Lilliendahl proti Islandiji, z dne 12. maja 2020 138 4.2.1. Potek pritožbe Prošnja je bila s strani Carla Jóhanna Lilliendahla vložena pri evropskem sodišču za človekove pravice 12. junija 2018, sklicu- joč se na 10. člen (svoboda izražanja) in 14. člen (prepoved dis- kriminacije), saj je pritožnik trdil, da je bila z njegovo obsodbo kršena njegova pravica do svobode izražanja. v svoji odločbi v zadevi Carl Jóhann Lilliendahl proti Islandiji (vloga št. 29297/18) je evropsko sodišče za človekove pravice vlogo soglasno razgla- silo za nedopustno. odločitev je dokončna. zadeva se je nanašala na obsodbo in globo pritožnika zaradi homofobnih komentarjev, ki jih je podal v odgovor na spletni članek. 4.2.2. okoliščine zadeve Pritožnik Carl Jóhann Lilliendahl je islandski državljan, ro- jen leta 1946 in živi v reykjaviku. Aprila 2015 so lokalne oblasti Hafnarfjörðurja, mesta na Islandiji, odobrile predlog za okrepitev 138 eSČP Lilliendahl v. Islandija, št. 29297/18, 12. 5. 2020. 80 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih ali transseksualnih zadevah. to naj bi storili v sodelo - vanju z nacionalnim združenjem teh oseb, Samtökin ‘78. odloči - tev je privedla do obsežne javne razprave o novicah in družbenih omrežjih, v katere se je pritožnik vključil. zlasti je pisal komentar - je v odgovor na spletni članek, v katerem je izrazil svoj gnus do homoseksualnosti, in sicer kynvilla (spolno odstopanje) in kyn- villingar (spolni deviant). Samtökin ‘78 je prijaviteljeve komentar- je prijavil policiji. Po preiskavi je bil novembra 2016 obtožen v skladu z 233. (a) členom Splošnega kazenskega zakonika, ki ka- znuje javno posmehovanje, obrekovanje, očrnjevanje ali grožnjo osebi ali skupini oseb zaradi nekaterih lastnosti, vključno z njiho- vo spolno usmerjenostjo ali spolno identiteto. Pritožnik je bil na prvi stopnji oproščen, a je decembra 2017 vrhovno sodišče raz- veljavilo sodbo sodišča in ga obsodilo ter mu naložilo 100.000 is- landskih krónur (takrat približno 800 evrov). vrhovno sodišče je ugotovilo, da so bile pritožnikove pripombe »resne, hudo boleče in škodljive«, in je ob tehtanju konkurenčnih pravic v zadevi od- ločilo, da so upravičene in nujne za omejitev prosilčeve svobode izražanja, da bi preprečili predsodke, sovraštvo in prezir ter varu- jejo pravice družbenih skupin, ki so bile zgodovinsko podvržene diskriminaciji. Sodišče je ugotovilo, da so pritožnikove pripombe pomenile sovražni govor v smislu njegove sodne prakse. Sprejelo je ugotovitev islandskega vrhovnega sodišča, da so bile pripombe »resne, izjemno boleče in škodljive«, in da odločitev, ki je prvotno sprožila razpravo o ukrepih za okrepitev izobraževanja o lezbič- nih, gejevskih, biseksualnih ali transspolnih vprašanjih, ni upra- vičila tako hude reakcije. odločitve domačih sodišč v tej zadevi, sprejete po obsežnem usklajevanju med pritožnikovo pravico do svobode izražanja in pravicami spolov in spolnih manjšin, so bile zato razumne in upravičene. 4.2.3. Sodba sodišča (dejstva, postopek in razsodba) Sodišče je ugotovilo, da pritožnikove pripombe niso predsta- vljale najhujše oblike »sovražnega govora«, kot je razumljena v nje- govi sodni praksi, ko bi bilo mogoče uporabiti 17. člen (prepoved zlorabe pravice). Čeprav so bile pripombe zelo škodljive, ni bilo takoj jasno, da so bile namenjene spodbujanju nasilja in sovraštva ali uničevanju pravic in svoboščin, zaščitenih s konvencijo. Sodi- 81 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... šče je tako kot vrhovno sodišče Islandije ugotovilo, da so pripom- be spodbujale nestrpnost in sovraštvo do homoseksualcev. zato je menilo, da so prišle pod »manj hudo« obliko »sovražnega govo- ra« v smislu svoje sodne prakse. z vrhovnim sodiščem se je tudi strinjalo, da je bil (nacionalni) 233. (a) člen Splošnega kazenskega zakonika oblikovan dovolj jasno, da je pritožnik lahko predvidel, da se bo lahko uporabil v njegovi zadevi. Sodišče je ugotovilo, da je pritožnikova pritožba na temelju 10. člena očitno neutemeljena in jo zavrnilo kot nedopustno. 5. Analitično soočenje vsebine obeh sodb s pravno teorijo v zadevi vejdeland proti Švedski gre za enega pomembnej - ših primerov, ki pomenijo odmik od dotedanje ustaljene sodne prakse eSČP, saj je Sodišče v sodbi izpostavilo in argumentiralo, da hujskanja k sovraštvu ne smemo pogojevati izključno z daja- njem povoda za dejansko izvršitev nasilja ali kaznivega dejanja. Napadi na ljudi so lahko storjeni že z žalitvijo, zasmehovanjem ali obrekovanjem. ko je Sodišče analiziralo »sorazmernost« iz dru - gega odstavka 10. člena konvencije, je sredstvo sporazumevanja štelo kot pomemben dejavnik, saj je učinek govora sorazmeren z velikostjo občinstva, ki ga bo verjetno dosegel. Iz tega sledi, da ko izpodbijani govor doseže širše občinstvo, je potrebna večja previdnost pri uporabi tega komunikacijskega sredstva. kot je ugotovilo Sodišče, bodo v primeru otrok in mladostnikov morda potrebni določeni omejevalni ukrepi za preprečevanje škodljivih učinkov na moralo te skupine. zadeva vejdeland je Sodišču dala priložnost (in Sodišče jo je izkoristilo) da utrdi pristop do sovra- žnega govora, usmerjen proti osebi ali razredu oseb, zaradi nji- hove spolne usmerjenosti, ki je izdelan tako, da je zagotovljena njihova zaščita pred škodljivimi učinki takega izrazoslovja. Ana- logijo je mogoče potegniti med rasizmom in ksenofobijo – ki sta bila predmet večine sodne prakse Sodišča – in spolno usmerje- nostjo. kadar je določena skupina izpostavljena viktimizaciji in diskriminaciji, bi morali zakoni o sovražnem govoru zaščititi tiste značilnosti, ki so bistvene za identiteto osebe in se uporabljajo kot dokaz pripadnosti določeni skupini. omejitve svobode izra - žanja morajo biti zato dovoljene v primerih, ko je cilj govora de- gradirati, žaliti ali spodbuditi sovraštvo do oseb ali razreda osebe 82 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic zaradi njihove spolne usmerjenosti, če so take omejitve v skladu s sodbo Sodišča. v obeh primerih je Sodišče ugotovilo, da je vme - šavanje v pritožnikovo svobodo izražanja bilo »predpisano z za- konom« in je sledilo legitimnemu cilju »zaščititi pravice drugih«. Glede sorazmernosti vmešavanja je Sodišče ugotovilo, da ocena nacionalnega vrhovnega sodišča o naravi in resnosti pripomb ni bila nerazumna. Prav tako ni bila pretirana kazen, ki jo je izreklo nacionalno sodišče, niti globa niti zaporna kazen. vrhovno sodi - šče je v obeh primerih v veliki meri pretehtalo sporne kolizijske interese, in sicer pritožnikovo pravico do svobode izražanja proti pravicam homoseksualnih oseb do zasebnega življenja. 6. Zaključek/Sklep razvijajoče in izvajajoče se pravo, utemeljeno na spoštova - nju človekovih pravic, predstavlja najučinkovitejši imunski sis- tem družbe. Aktualnost obravnavane teme, ki v ospredje po- stavlja vrednote, od vrednote svobode izražanja, ki je v javnem interesu, 139 do vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva, do podpore človekovi enkratni individualnosti in sposobno- stim, priča o nujnosti dejavnega vzdrževanja sodobnih (libe- ralnih) demokratičnih standardov, kjer so vseskozi prisotni po- sameznikova (za)vest, moralni kompas in stalnost delovanja (na meritokraciji zgrajenih) državnih temeljev skozi institucije pravne države. zdrava družba je tista, ki ima zdravo moralo in ekonomsko etiko. zdravo moralo razumemo tudi kot dosledno implementacijo pravne države, ki ljudem daje občutek varnosti, perspektive, spodbude. 140 Pravo se mora zavedati svojih omeji- tev, in ni vedno »primerna reakcija na družbeno dogajanje«, saj je pogosteje ustrezneje zanesti se na »paralelne, praviloma sa- monikle normativne sisteme, kot sta morala in tradicija«. Jančar, sodnik kazenskega oddelka, zato ugotavlja, da mora pravo dati (pred)prostor morali in tradiciji, da bi se samonikli normativni sistemi lahko razvili. 141 z vidika načela pravne varnosti in predvidljivosti sta zgoraj analizirani sodbi eSČP nekoliko problematični. Izpostavimo ne- kaj vidikov. kako je lahko kdor koli v nekonsistentni sodni pra - 139 Glej argumentacijo eSČP Fáber v. Madžarska, št. 40721/08, 24. 7. 2012, poglavje 10.6.1.3. 140 zupančič, 1995, str. 222. 141 Jančar, 2021, e-vir. 83 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... ksi in pravnem sistemu, ki določene izraze uvršča v »zaščiteno kategorijo« na podlagi tega, da obstaja temeljna pravica do svo- bodne uporabe govora (in idej), ki »žali in šokira«, druge izraze pa v »kaznivo kategorijo« na podlagi tega, da je tak govor „resen in škodljiv“, samozavesten in ne bo svojega mnenja apriori, tudi zaradi meritorno sprejete in argumentirane diametralno na- sprotujoče si sodne prakse, podvrgel samocenzuri? kakšna je razlika med zaščitenim „žaljivim in pretresljivim“ govorom na eni strani in kriminalnim „resnim in škodljivim“ govorom na drugi strani? odgovor je, da nihče v resnici ne ve. zdi se, da „so - vražni govor“ postaja vse, kar ljudje mislijo, da je, in tisto, za kar posamezna skupina naglasneje trdi, da je. temu je morda tako, ker manjkajo kakršna koli objektivna mednarodnopravna meri- la. z drugimi besedami, vse bolj se utrjuje prepričanje, da tista „skupina oziroma kategorija ljudi“ ki kriči najglasneje, odloči, kaj je in kaj ni sovražni govor in kaj se preganja. tovrstni sistem kriminalizacije svobode govora je slab za temeljne svoboščine in človekove pravice, slab za načelo pravne varnosti in ne naza- dnje slab za demokracijo. tovrstna agenda posameznih skupin, z lastnimi interesi, spodkopava temelje pravne države. rezultat takšnih odločitev o „sovražnem govoru“ lahko privede do zmanjšanja temeljnih pravic in svoboščin. Ni ključno vprašanje kje se tovrstna cenzura začne, temveč kakšno pravno opustoše- nje pusti za seboj, torej kakšne posledice in kje se ne nazadnje konča. 142 Namesto da bi se lahko učili iz nesoglasij in s tem spod- bujali kontruktivno javno razpravo, v smislu trga idej, so ideje o „sovražnem govoru“ ustavile razprave in ustvarile hecklerjev veto. vprašanje, ki se smiselno poraja, je, ali nam na koncu, ob tovrstnem poseganju v temeljne človekove pravice ostane avto- cenzura, kot posledica doktrine zastraševalnega učinka (t.i.chilling effect) in preobčutljiva družba, ki namesto, da bi gra- dila na pomenu pluralizma, gradi svoje temelje na izključevanju drugačnih mnenj, s tem pa zavira razvoj demokratičnih vrednot? Ustavno sodišče rS je na primer v odločbi št. UP-614/15 z dne 21.5.2018 navedlo, da pravice do svobode izražanja ni dopu- stno omejiti zgolj zato, ker bi se pritožnik na ravnanje tožnika lahko odzval na drugačen, nežaljiv način. 143 Ali je torej zavezu- 142 kiska, 2012, str. 107–151 143 Glej na primer sodbo eSČP v zadevi Csánics proti Madžarski z dne 20. 1. 2009, 43. točka obrazlo- žitve: „[…] It would go against the very spirit of Article 10 to allow a restriction on the expression of 84 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic joč mednarodnopravni instrument z jasnimi in izredno širokimi definicijami prepovedi, namenjen preprečevanju izražanja ne- gativnih mnenj resnično to, kar si v svobodni zahodni družbi, v 21. stoletju želimo ali bomo dali prednost temu, kar se je izkaza- lo kot učinkovita pot razvoja demokracije in izhod iz mračnja- štva posledic totalitarnih režimov katerim smo bili priča? Hiter ideološki premik v evropski kulturi in še hitrejši v slovenski so- dni praksi 144 , glede svobode izražanja je zaskrbljujoč, saj je ome- jevanje pluralizma prej značilnost sistemov, ki vodijo do siste- matičnega kršenja človekovih pravic, kot pa demokratične družbe, ki v ospredje postavlja prav skrb za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. v pomoč pri iskanju (pravega) odgovora nam je lahko Dostojevski, ki je v »zločinu in kazni« odstrl resnico o hudodelstvu, jo soočil s perfidnostjo sistema (kazenske preiskave), ki te resnice ni razumel, kazen pa na kon- cu izrekel iz napačnih razlogov, ali Sokratov primer sojenja in obsojenja, za dejanje »zapeljevanja atenske mladine«, za katero se v času sojenja ni niti vedelo, kako naj bi bilo opredeljeno. 145 v državah z demokratično tradicijo je npr. svoboda tiska (free - dom of press) aksiomatičen postulat in konstitutivni element demokracije. 146 v svetu ni samoumevno, da lahko rečemo »son - ce sije«, čeprav v resnici zunaj dežuje, saj nam zapisano predsta- vlja možnost, da svobodno spreminjamo svet in začenjamo v njem nekaj novega, 147 a po drugi strani so dejstva trdoživa in premorejo neobičajno odpornost, pomeni, da je resnica sicer res brez moči in bo v neposrednem spopadu s silami interesov oškodovana. vendar na svetu še vedno ne obstaja prav nič dru - gega, kar bi jo lahko nadomestilo (namesto resnice lahko v za- dnji stavek vrinemo tudi izraz »trg idej« ali dejstva, ki so se zgodila 148 ). 149 Povedano v jeziku prava; v ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je opredeljevanje pomena sporne izjave s stališča prestrogih meril (ki so nato ključna za izrečeno omeji- tev svobode izražanja) nezdružljivo s svobodo izražanja. v pri - substantiated statements solely on the basis of the manner in which they are voiced. In principle, it should be possible to make true declarations in public irrespective of their tone or negative con- sequences for those who are concerned by them.“ 144 Glej v SrS Sodba II Ips 75/2019; v SrS Sodba II Ips 22/2021. 145 zupančič, 1995, str. 179–180. 146 Prav tam, str. 156. 147 Arendt, 2003b, str. 7. 148 Avbelj, 2021. 149 Prav tam, str. 101–102. 85 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... meru, ko je možnih več pomenov, je treba izhajati iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč. 150 eSČP v sodni praksi zelo jasno poudarja dejstvo, da je iskanje (zgodovinske) resnice sestavni del svobode izražanja, 151 prav tako tudi, da če- prav tisk ne sme preseči določenih meja zlasti glede varovanja ugleda in pravic drugih, sta njegova naloga in poslanstvo, skla- dno s svojimi obveznostmi in odgovornostmi, podajati (resnič- ne) informacije in ideje o vseh zadevah eU, ki so v javnem inte- resu. 152 Prav tako je po ustaljeni sodni praksi eSČP v okviru političnega izražanja, najbolj varovano izražanje članov nacio- nalnih in regionalnih parlamentov, še posebej opozicijskih po- slancev (politični govor par excellence). 153 Analitični pregled nekaterih najrelevantnejših sodb eSČP 154 v zvezi s sovražnim govorom daje potrditev mišljenja, da je ekČP »živi instrument« in da se eSČP relativno hitro odziva na novonastale družbene razmere in trende v državah podpisnicah konvencije. Ni odveč pojasniti, da je že Aristotel analiziral obtožbe in pomen zago- vorništva, in sicer, koliko je virov, iz katerih je nujno izpeljevati silogizme, in pravi: »doumeti je treba troje, kateri so vzroki, za- radi katerih ljudje krivično ravnajo, kakšno je razpoloženje teh ljudi, kakšni so sicer ti ljudje ter v kakšnem stanju so. A najprej moramo vedeti, kaj je kvalificirano kot krivično« 155 (v našem pri- meru zadeve lahko razlagamo kot nezakonito) ter nato razpra- vljajmo o tem v smeri zgoraj zapisanega. Svet se torej vseskozi vrti na enakih silnicah zdravorazumskosti, če se to dopušča. Dr- žave, ki so ratificirale konvencijo, imajo pozitivno obveznost, da zagotovijo polno uživanje človekovih pravic. Pregled prime- rov sodne prakse 156 pritrjuje tezi, da bo eSČP v prihodnje ob srečevanju s sovražnim govorom raje uporabljalo deseti člen konvencije kot sedemnajstega. zapisano predstavlja prednost v 150 Glej USrS odločba Up-614/15-21, 21. 5. 2018, 22. točka. 151 Glej npr. argumentacijo Sodišča v zadevi Dink proti t určiji. 152 Guide on Article 10 of the european Convention on Human rights, Freedom of expression, 2020, 112. točka. 153 v SrS Sodba II Ips 75/2019, tčk.27. 154 Analizirane sodbe iz katerih izhaja ugotovitev so naštete v virih tega članka. 155 Aristotel, 2011, str. 150. 156 Glej na primer eSČP Perinçek v. Švica, št. 27510/08, 15. 10. 2015; eSČP zana v. t určija, št. 69/1996/688/880, 25. 11. 1997; eSČP v ejdeland in drugi v. Švedska, št. 1813/07, 9. 2. 2012; eSČP belka - cem v. belgija, št. 34367/14, 27. 6. 2017; eSČP M’bala M’bala v. Francija, št. 25239/13, 20. 10. 2015; eSČP Perinçek v. Švica, št. 27510/08, 15. 10. 2015; eSČP Fáber v. Madžarska, št. 40721/08, 24. 7. 2012; eSČP r oj tv A/S v. Danska, št. 24683/14, 17. 4. 2018; eSČP Pavel Ivanov v. r usija, št. 35222/04, 20. 2. 2007; eSČP Lilliendahl v. Islandija, št. 29297/18, 12. 5. 2020, eSČP v ejdeland in drugi v. Švedska, št. 1813/07, 9. 2. 2012, eSČP Lilliendahl v. Islandija, št. 29297/18, 12. 5. 2020. 86 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic tem, da bo v primeru uporabe 10. člena prišlo dejansko do me- ritornega odločanja v zadevi, 157 saj v primeru aktivacije 17. člena sodišče meritorno presojo primera pritožniku odreče, zadeva pa konča kot zavrženje pritožbe. Pravna analiza najrelevantnej- ših sodb sodišča v okviru sovražnega govora kaže, da prihaja do celostnega pristopa v smislu kontekstualnosti 158 pri presojanju zadeve »kot celote« (as a whole). 159 Podobno je tudi vrhovno sodišče rS v zadevi II Ips 75/2019 160 poudarilo, da je presežena praksa, po kateri se je kolizija med svobodo izražanja in pravico do časti in dobrega imena reševala z navezavo na kazensko- pravni opredelitvi kD razžalitve in žaljive obdolžitve, temveč je poudarilo, da mora sodišče ob ustavnopravnih izhodiščih glede na okoliščine konkretnega primera, človekovima pravicama, ki sta v koliziji, pripisati ustrezno težo in odločiti kateri od njiju dati prednost. vrhovno sodišče je v tej sodbi poudarilo, da je posamezno sporno objavo nujno postaviti v ustrezen kontekst in ne v polje »dobesednega razumevanja« in nato preizkusiti v okviru pravilne uporabe (nacionalnega) materialnega prava. kljub temu da države prosto presojajo, ali je poseg v posame - zno pravico nujen in na kateri podlagi (legitimni cilj), kaj je za- nje nujno v demokratični državi (t. i. polje proste presoje), ne smemo prezreti, da eSČP izkazuje manjšo strpnost do praks, ki jih dojema kot izhajajoče iz komunističnih časov. 161 Primeri so- dne prakse izkazujejo temeljno zavezo, ki jo mora Sodišče ugo- toviti, tj. ali je bilo zadevno poseganje (nacionalnih sodišč) »so- razmerno z legitimnimi cilji, ki so se zasledovali« 162 in ali so razlogi, ki so jih navedli nacionalni organi, da bi ga upravičili, »ustrezni in zadostni«. 163 v skladu s sodno prakso Sodišča je »predvidljivost« ena od zahtev, ki je značilna za besedno zvezo 157 Glej argumentacijo eSČP Atamanchuk v. r usija, št. 4493/11, 11. 2. 2020, poglavje 10.8.1.3; podobno tudi v zadevi eSČP Perinçek v. Švica, št. 27510/08, 15. 10. 2015, kjer je sodišče zadevo presojalo meri- torno; glej smiselno še sodbo eSČP Handyside v združeno kraljestvo, št. 5493/72, 7. 12. 1976, serija A, št. 24, str. 23, 50. odstavek. 158 Če precedenčno pravo evropskega sodišča za človekove pravice predstavlja »kasnejšo prakso« v uporabi konvencije, kar zagotovo drži, potem (1) je ta praksa za države članice zavezujoča in (2) razlaga precedensov mora biti »kontekstualna«. Seveda je ta kontekstualnost precedenčnega prava drugačna od normativne kontekstualnosti, ki je bila namen normodajalca dunajske konvencije o pogodbenem pravu, tako zupančič, 2004. 159 Glej na primer eSČP Altintaş v. t určija, št. 50495/08, 10. 3. 2020, poglavje 10.1.4.3. 160 Glej v SrS Sodba II Ips 75/2019, 6.2.2020, 25. tčk. 161 Harris et al., 2014. str. 3–4. 162 Glej eSČP barthold v. Nemčija, št. 8734/79, 25.3.1985, serija A, str. 25, 55. odstavek. 163 Glej eSČP Lingens v. Avstrija, št. 9815/82, 8. 7. 1986, str. 25-26; eSČP barfod v. Danska, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 11508/85, 22.2.1989, serija A, št. 149, str. 12; glej tudi eSČP Müller in drugi proti Švici, št. 10737/84, 24. 5. 1988, serija A, št. 133, str. 21-22, 32.-33. odstavek. 87 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... »predpisano z zakonom« v drugem odstavku 10. člena konven - cije. Norme ni mogoče šteti za zakon, razen če je oblikovana z zadostno natančnostjo, da državljanu, po potrebi z ustreznimi nasveti, omogoča, da v razumni meri v predvidenih okoliščinah predvidi posledice, ki jih lahko dano dejanje pomeni. 164 v tem oziru je odklon od ustaljene sodne prakse eSČP, sprva do prvo analizirane sodbe, nato še drugoanalizirane v okviru tega znan- stvenega članka, toliko bolj nenavaden in nepričakovan. Nada- lje je ključno, da se doseže določena škodljivost zavržnega deja- nja (wrongful harm), tj. tista meja, ki jo mora neko ravnanje doseči, da govorimo o upravičeni kriminalizaciji govora, 165 zato sta celostni, premišljen ustavnopravni pristop in diskurz ter na- vsezdanje pa tudi poznavanje sodne prakse eSČP, nujni za do- seganje pravnih standardov, ki v ospredje postavljajo svobodo posameznika kot vrednoto, ki je nad vsem drugim. z drugimi besedami (navzven izvajajoča) družbena dejanja, ki so disfunk- cionalna in jih ne moremo poimenovati kot vrednoto, ker so družbeno škodljiva, naj pravo v določenih mejah, tudi ob zlo- glasnih drugačnih pozivih nepoučene javnosti, preprosto pre- zre. Če jih ne bo, jih bo via facti ignorirala družbena dejan- skost. 166 Iz tega bi (uspešno ali manj uspešno, pa vendarle) sledili idealu pravnega reda, kjer se v ospredje postavlja svobo- da 167 in ki bi predvideval sodoben družbeni razvoj, 168 ne zanika- joč deontološko napetost med tistim, kar je in tistim, kar ni, ven- dar bi moralo biti. Ustvariti družbo brezobzirnežev je dokaj preprosto, medtem ko stvaritev strpne sobivajoče se družbe zahteva »čiste roke« ter zavesten, vključujoč in osmišljen diskur- zivni napor. Pri tem trčimo na bistveno nalogo (pravne) države, ki ni v tem, da vse razume in je vseprisotna, marveč, da brani stopnjo dosežene civilizacije in ki mora, v imenu morale, ne pa cenenega utilitarizma, kaznovati kršitve tistih etičnih, predvsem 164 Glej eSČP Müller in drugi proti Švici, št. 10737/84, 24. 5. 1988, str. 15, §29. Sodišče je že imelo priložnost spoznati nezmožnost doseganja absolutne natančnosti pri oblikovanju zakonov. Glej na primer eSČP Sunday t imes v. združeno kraljestvo, št. 6538/74, 26. 4. 1979, serija A, št. 30, str. 31, 49. odstavek, kjer Sodišče jasno zapiše, da mora biti zakon sposoben slediti spreminjajočim se okolišči- nam (v družbi). 165 Peršak, 2016, str. 50–51. 166 zupančič, 1990, str. 13. 167 Podobno tudi t eršek, 2006a, str. 1. 168 Glej eSČP barthold v. Nemčija, št. 8734/79, 25.3.1985, serija A, št. 90, str. 22, 47. odstavek. Sodišče je že poudarilo pomen družbenih sprememb na primeru nezmožnosti doseganja absolutne natančno- sti pri oblikovanju zakonov, zlasti na področjih, na katerih se položaj spreminja glede na prevladujoča stališča družbe. 88 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic pa s pravom predpisanih norm, 169 ki sojasne, natančne in ne- dvoumno definirane v kazenskem zakoniku. 170 LItERA tuRA IN vIRI Samostojne publikacije Arendt, H. (1998). k aj je filozofija eksistence. Ljubljana: Društvo Apokalipsa. Arendt, H. (2013). o nasilju. Ljubljana: krtina. Arendt, H. (2017). o revoluciji. Ljubljana: krtina. Aristotel. (2011). r etorika. Ljubljana: Šola retorike zupančič&zupančič. Avbelj, M. (ur.). (2019). komentar Ustave r epublike Slovenije. Ljubljana: evropska pravna fakulteta. bastiat, F. (2011). zakon. Ljubljana: Nova r evija. evropska konvencija o varstvu človekovih pravic spremenjena in dopolnjena s Protokoloma št. 11 in 14 s Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12, 13 in 16. (2010). evropsko sodišče za človekove pravice. UrL: https://www.echr.coe.int/Documents/Convention_ SLv.pdf, 12. 12. 2021. Gomien, D. (2009). kratek vodič o e vropski konvenciji o človekovih pravicah. Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje. Guide on Article 10 of the european Convention on Human rights, Freedom of expression. (2020). evropsko sodišče za človekove pravice. Strasbourg: evropsko sodišče za človekove pravice. Guide on Article 17 of the european Convention on Human rights, Prohibition of abuse of rights. (2019). evropsko sodišče za človekove pravice. Strasbourg: evropsko sodišče za človekove pra- vice. Habermas, J. (2007). Med naturalizmom in religijo. Ljubljana: Sophia. Harris, D. J., et al. (2014). Law of the european convention on human rights. oxford: oxford Uni - versity Press. Hate speech, factsheet. (2020). evropsko sodišče za človekove pravice. Strasbourg: evropsko sodi- šče za človekove pravice. Hayek, F. A. (2012). Ustava za svobodo. Ljubljana: lnštitut Nove revije, zavod za humanistiko. Holmes, o . W. (1991). the common law. North Chelmsford, Massachusetts: Courier Corporation. Praktični vodnik po merilih dopustnosti. (2011). evropsko sodišče za človekove pravice. Strasbourg: evropsko sodišče za človekove pravice. recommendation No. r (97) 20 of the Committee of Ministers to Member States on »Hate Speech«. (1997). Council of europe. UrL: https://search.coe.int/cm/Pages/result_details. aspx?objectID=0900001680505d5b, 12. 12. 2021. Strossen, N. (2018). HAte: Why We Should r esist it With Free Speech, Not Censorship. New York: oxford University Press. Splichal, S. (ur.). (2017). zagovor javnosti: med svobodo izražanja in sovražnim govorom. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. t eršek, A. (2007). Svoboda izražanja v sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavosodni praksi. Ljubljana: Informacijsko dokumentacijski center Sveta evrope pri NUk. t eršek, A. (2020a). Svoboda izražanja, komentar 39. člena Ustave r epublike Slovenije. Ljubljana: Lexpera Gv založba. t eršek, A. (ur.). (2018). Svoboda izražanja, mediji, demokracija v postfaktični družbi. Ljubljana: Lexpera Gv založba. 169 t ako tudi na primer v zadevi eSČP Surek v. t určija, št. 26682/95, 8. 7. 1999. »v demokratičnem sis - temu morajo biti ukrepi ali opustitve vlade pod drobnogledom, ne le zakonodajne in sodne oblasti, temveč tudi javnega mnenja. Poleg tega je zaradi prevladujočega položaja, ki ga zaseda vlada, po- trebna zadržanost pri zatekanju h kazenskim postopkom, zlasti kadar so na voljo druga sredstva za odgovor na neupravičene napade in kritike njenih nasprotnikov. kljub temu pristojni državni organi vsekakor ostajajo odprti, da kot poroki javnega reda sprejmejo ukrepe, tudi kazenskopravne narave, da se na takšne pripombe ustrezno in brez presežkov odzovejo (glej sodbo Incal proti t určiji. sodba z dne 9. junija 1998, Poročila 1998-Iv, str. 1567-68, odstavek 54). Nazadnje, kadar takšne pripombe spodbujajo k nasilju nad posameznikom ali javnim uslužbencem ali delom prebivalstva, imajo držav- ni organi pri preučevanju potrebe po poseganju v svobodo izražanja širšo presojo.« 170 zupančič, 1990, str. 15–17. 89 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... zupančič, b. M. (1990). Pravo in prav. Ljubljana: Cankarjeva založba. zupančič, b. M. (1995). Prvine pravne kulture. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. zupančič, b. M. (2020). o evropskem sodišču za človekove pravice, kritična retrospektiva. Ljubljana: Lexpera Gv založba. zupančič, b. M., et al. (2000). Ustavno kazensko procesno pravo. Ljubljana: Pasadena. Članki v revijah Antloga, A. (2016). omejitev svobode izražanja zaradi varovanja ugleda pokojne političarke. Pravna praksa, let. 35, št. 10, str. 26–27. Avbelj, M. (2021). In kaj bomo po totalni vojni? Finance, 13. 3. 2021. UrL: https://www.finance. si/8972650/In-kaj-bomo-po-totalni-vojni, 13. 3. 2021. belavusau, U. (2010). Judicial epistemology of free speech through ancient lenses. International Jo- urnal for the Semiotics of Law-r evue internationale de Sémiotique juridique, let. 23, str. 165–183. belavusau, U. (2013). Historical r evisionism in Comparative Perspective: Law, Politics, and Surro- gate Mourning. european University Institute, Department of Law, eUI Working Paper Law, št. 12, str. 1–22. burger, A. (2021). o svobodi govora. Pravna praksa, let. 40, št. 3, str. 22. Čeferin, r. (2017). Sovražni govor in meje dopustnega poročanja novinarjev o temah v javnem interesu. Časopis za kritiko znanosti, let. 45, št. 268, str. 88–103. kiska, r. (2012). Hate speech: a comparison between the european Court of Human rights and the United States Supreme Court Jurisprudence. r egent University Law review, let. 25, št. 107, str. 107–151. Letnar Černič, J. (2013). Prepoved sovražnega govora v sodni praksi evropskega sodišča za člove- kove pravice. Dignitas, št. 57/58, str. 128–145, 297–298. Letnar Černič, J. (2018). Človekovo dostojanstvo kot temelj vladavine prava v slovenski družbi. bo- goslovni vestnik, let. 78, št. 1, str. 147–157. Možina, J. (2021). Pričevalci - dr. ernest Petrič. Pravna praksa, št. 23, str. 22. Peršak, N. (2016). Sovražni govor v perspektivi človekovih pravic ter nekatera odprta vprašanja kriminalizacije in pregona. Pravosodni bilten, let. 37, št. 3, str. 45–62. Petkovšek, r. (2004). Nastanek in razvoj pojma »oseba«. t retji dan, let. 33, št. 7/8, str. 34–46. Petkovšek, r. (2014a). Paradoksno razmerje med vojno in mirom v mimetični teoriji: Girardova interpretacija Clausewitzevega dela o vojni. bogoslovni vestnik, let. 74, št. 2, str. 215–234. Petrič, e. (2013). Človekovo »dostojanstvo« v ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča rS. Dignitas, št. 57/58, str. 12–27. Schachter, o . (1983). Human dignity as a normative concept. American Journal of International Law, let. 77, št. 4, str. 848–854. Skubic, z . (2021). Somrak človekovih pravic v Sloveniji? Pravna praksa, št. 20, str. 3. t eršek, A. (2005). Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti - analiza in komentar sodbe eSČP v primeru von Hannover proti Nemčiji. r evus, št. 4, str. 97–114. t eršek, A. (2009). Suverenost, ljudstvo in človekove pravice: prispevek k razumevanju konceptov. r evus, št. 9, str. 45–64. t eršek, A. (2012). Je homofobija sovražni govor? Pravna praksa, let. 31, št. 14, str. 26–27. t eršek, A. (2020b). Predlog skupne evropske definicije »sovražnega govora«. Pravna praksa, let. 39, št. 35/36, str. II–vIII. t oplak, J. (2020). Svoboda izražanja bo zbledela, dobrodošli v čas zasebne cenzure. Pravna praksa, let. 99, št. 33, str. 3. vilfan vospernik, A. (2016). Novejša sodna praksa evropskega sodišča za človekove pravice o so- vražnem govoru. Pravosodni bilten, let. 37, št. 3, str. 103–115. Wedam Lukić, D. (2017a). Sovražni govor in svoboda izražanja. Pravnik, let. 72, št. 5/6, str. 333–355, 431–432. ziemele, I. (2019). Človekovo dostojanstvo v tehnološko naravnanem svetu: vloga ustavnih sodišč. Pravnik, let. 74, št. 11/12, str. 675–681, 847–848. zupančič, b. M. (2009). Dostojanstvo, anomija --- in prihodnost človekovih pravic. r evus, št. 10, str. 25–33. z upančič, b. M. (2004). o razlagi sodnih precedensov in sodb ter posebej sodb evropskega sodišča za človekove pravice. r evus št. 2, str. 9–27. Poglavja v knjigah in zbornikih Jaklič, k. (2002). 39. člen. v : komentar Ustave r epublike Slovenije / Šturm, L. (ur.). Ljubljana: Fakul- teta za podiplomske državne in evropske študije, str. 416–436. 90 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic kerševan, e. (2019). 15. člen. v : komentar Ustave r epublike Slovenije; Del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine / Avbelj, M. (ur.). Nova Gorica: Nova univerza, evropska pravna fakulteta. Petkovšek, r. (2011). odpuščanje kot geopolitična sila. v : Izvor odpuščanja in sprave: človek ali bog? / Juhant, J., Strahovnik, v ., Žalec, b. (ur.). Ljubljana: t eološka fakulteta, str. 99–110. Petkovšek, r. (2014b). Dostojanstvo človeka ob koncu Življenja. v : 2. simpozij etika v medicini, letn. 53, supl. 4 (apr. 2014). Ljubljana: Medicinski razgledi, str. 25–29. t eršek, A. (2006a). Svoboda izražanja – neprepričljivo varovana in zlorabljena?! v: Mednarodna konferenca besede so dejanja, govor jih poganja – diskriminatorni in sovražni govor, Ljubljana, 27. september 2006. Ljubljana: Urad varuha človekovih pravic r epublike Slovenije. UrL: https:// www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/clanki/t ersek_Svoboda_izrazanja.pdf, 12. 12. 2021. t eršek, A. (2006b). Svoboda medijev in varstvo zasebnosti: kritika dveh precedensov, predlog razvr- stitve »javnih oseb« in predlog ustavnopravnih standardov. v: Izbrane teme civilnega prava / Seliškar t oš, M. (ur.). Ljubljana: Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, str. 111–134. t eršek, A. (2019). 39. člen. v: komentar Ustave r epublike Slovenije / Avbelj, M. (ur.). Ljubljana: evropska pravna fakulteta, str. 370–389. t esten, F. (2002). 15. člen. v: komentar Ustave r epublike Slovenije / Šturm, L. (ur.). Ljubljana: Fa- kulteta za podiplomske državne in evropske študije. UrL: https://e-kurs.si/komentar/ustavne - -dolocbe-o-clovekovih-pravicah-so-neposredno-uporabno-pravo/, 12. 12. 2021. Wedam Lukić, D. (2017b) Sovražni govor v praksi evropskega sodišča za človekove pravice. v: za - govor javnosti: med svobodo izražanja in sovražnim govorom / Splichal, S. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, str. 30–40. Pravni viri Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. UrL: https://www.gov.si/assets/ministr - stva/Mk/zakonodaja-ki-ni-na-PISrS/k ulturna-raznolikost/9b7da27d8d/Mednarodni-pakt-o-drza- vljanskih-in-politicnih-pravicah.pdf, 15. 6. 2021. Sklep o objavi besedila Splošne deklaracije človekovih pravic. Uradni list rS, št. 24/2018. Ustava r epublike Slovenije (UrS). Uradni list rS, št. 33/91-I, 42/97 – UzS68, 66/00 – Uz80, 24/03 – Uz3a, 47, 68, 69/04 – Uz14, 69/04 – Uz43, 69/04 – Uz50, 68/06 – Uz121,140,143, 47/13 – Uz148, 47/13 – Uz90,97,99 in 75/16 – Uz70a. Sodna praksa eSČP Altintaş v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 50495/08, 10. 3. 2020, eCLI:Ce:e CHr:2020:0310JUD005049508. eSČP Atamanchuk v. r usija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 4493/11, 11. 2. 2020, eCLI:C e:e CHr:2020:0211JUD000449311. eSČP b.H., M.W., H.P. in G.k. v. Avstrija, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 12774/87, 12. 10. 1989, eCLI:Ce:eCHr:1989:1012De C001277487. eSČP barfod v. Danska, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 11508/85, 22.2.1989, eCLI:Ce:e C Hr:1989:0222JUD001150885. eSČP barthold v. Nemčija, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 8734/79, 25.3.1985, eCLI:Ce: eCHr:1985:0325JUD000873479. eSČP bédat v. Švica, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 56925/08, 29. 03. 2016, eCLI:Ce:eC Hr:2016:0329JUD005692508. eSČP beizaras in Levickas v. Litva, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 41288/15, 14. 1. 2020, eCLI:Ce:e CHr:2020:0114JUD004128815. eSČP belkacem v. belgija, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 34367/14, 27. 6. 2017, eCLI:Ce :eCHr:2017:0627De C003436714. eSČP bladet t romsø in Stensaas v. Norveška, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 21980/93, 20. 05. 1999, eCLI:Ce:eCHr:1999:0520JUD002198093. eSČP Delfi AS v. estonija, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 64569/09, 16. 6. 2015, eCLI:Ce :eCHr:2015:0616JUD006456909. eSČP Dink v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 2668/07, 6102/08, 30079/08, 7072/09 i 7124/09, 24. 9. 2010, eCLI:Ce:eCHr:2010:0914JUD000266807. eSČP Fáber v. Madžarska, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 40721/08, 24. 7. 2012, eCLI:Ce :eCHr:2012:0724JUD004072108. eSČP Faruk t emel v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 16853/05, 1. 5. 2011, eCLI:C e:e CHr:2011:0201JUD001685305. eSČP Fressoz in r oire v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 29183/95, 21. 1. 1999, eCLI:Ce:e CHr:1999:0121JUD002918395. 91 DIGNITAS n Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice: ... eSČP Garaudy v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 65831/01, 24. 6. 2003, eCLI:C e:e CHr:2003:0624De C006583101. eSČP Glimmerveen in Haqenbeek v. Nizozemska, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 8348/78, 8406/78, 11. 10. 1979, eCLI:Ce:eCHr:1979:1011De C000834878. eSČP Gündüz v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 35071/97, 4. 12. 2003, eCLI:Ce: eCHr:2003:1204JUD003507197. eSČP Hans Jorg Schimanek v. Avstrija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 32307/96, 1. 2. 2000, eCLI:Ce:eCHr:2000:0201De C003230796. eSČP Hösl-Daum in drugi v. Poljska, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 10613/07, 7. 10. 2014, eCLI:Ce:e CHr:2014:1007De C001061307. eSČP İ.A. v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 42571/98, 13. 9. 2005, eCLI:Ce:eCH r:2005:0913JUD004257198. eSČP Ibragim Ibragimov in drugi v. r usija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 1413/08, 28621/11, 28. 8. 2018, eCLI:Ce:eCHr:2018:0828JUD000141308. eSČP Janowski v. Poljska, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 25716/94, 21. 01. 1999, eCLI:C e:e CHr:1999:0121JUD002571694. eSČP Jens olaf Jersild v. Danska, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 15890/89, 23. 9. 1994, eCLI:Ce:e CHr:1994:0923JUD001589089. eSČP Le Pen v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 18788/09, 20. 4. 2010, eCLI:Ce: eCHr:2010:0420De C001878809. eSČP Lehideux in Isorni v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 55/1997/839/1045, 23. 9. 1998, eCLI:Ce:eCHr:1998:0923JUD002466294. eSČP Leroy v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 36109/03, 2. 10. 2008, eCLI:Ce:e CHr:2008:1002JUD003610903. eSČP Lilliendahl v. Islandija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 29297/18, 12. 5. 2020, eCLI :Ce:e CHr:2020:0512De C002929718. eSČP Lingens v. Avstrija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 9815/82, 8. 7. 1986, eCLI:Ce:eC Hr:1986:0708JUD000981582. eSČP M’bala M’bala v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 25239/13, 20. 10. 2015, eCLI:Ce:e CHr:2015:1020De C002523913. eSČP Morice v. Francija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 29369/10, 23. 4. 2015, eCLI:Ce: eCHr:2015:0423JUD002936910. eSČP Müller in drugi proti Švici, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 10737/84, 24. 5. 1988, eCLI:Ce:e CHr:1988:0524JUD001073784. eSČP Nemška komunistična partija v. zvezna republika Nemčija, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 250/57, 20. 7. 1957, eCLI:Ce:eCHr:1957:0720De C000025057. eSČP Nix v. Nemčija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 35285/16, 13. 3. 2018, eCLI:Ce:eC Hr:2018:0313De C003528516. eSČP Norwood v. združeno kraljestvo, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 23131/03, 16. 11. 2004, eCLI:Ce:eCHr:2004:1116De C002313103. eSČP open door and Dublin well woman v. Irska, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 14235/88, 29. 10. 1992, eCLI:Ce:eCHr:1992:1029JUD001423488. eSČP otegi Mondragon v Španija, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 2034/07, 15. 3. 2011, eCLI:Ce:e CHr:2011:0315JUD000203407. eSČP Pastörs v. Nemčija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 55225/14, 3. 10. 2019, eCLI:Ce: eCHr:2019:1003JUD005522514. eSČP Pavel Ivanov v. r usija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 35222/04, 20. 2. 2007, eCLI: Ce:e CHr:2007:0220De C003522204. eSČP Perinçek v. Švica, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 27510/08, 15. 10. 2015, eCLI:Ce:e CHr:2015:1015JUD002751008. eSČP Perinçek v. Švica, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 27510/08, 15. 10. 2015, eCLI:Ce:e CHr:2015:1015JUD002751008. eSČP Pihl v. Švedska, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 74742/14, 7. 2. 2017, eCLI:Ce:eCH r:2017:0207De C007474214. eSČP Pretty v. združeno kraljestvo, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 2346/02, 29. 4. 2002, eCLI:Ce:e CHr:2002:0429JUD000234602. eSČP r efah Partisi in drugi proti turčiji, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 41340/98, 41342/98, 41343/98 and 41344/98, 13. 2. 2003, eCLI:Ce:eCHr:2003:0213JUD004134098. eSČP r oj tv A/S v. Danska, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 24683/14, 17. 4. 2018, eCLI: Ce:e CHr:2018:0417De C002468314. 92 DIGNITAS n Pravo človekovih pravic eSČP Soering v. z druženo k raljestvo, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 14038/88, 7. 7.1989, eCLI:Ce:e CHr:1989:0707JUD001403888. eSČP Stern t aulats in r oura Capellera v. Španija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 51168/15, 51186/15, 13. 3. 2018, eCLI:Ce:eCHr:2018:0313JUD005116815. eSČP Stoll v. Švica, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 69698/01, 10. 12. 2007, eCLI:Ce:eCH r:2007:1210JUD006969801. eSČP Stomakhin v. r usija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 52273/07, 9. 5. 2018, eCLI:Ce :eCHr:2018:0509JUD005227307. eSČP Sunday t imes v. združeno kraljestvo, e vropsko sodišče za človekove pravice, št. 6538/74, 26. 4. 1979, eCLI:Ce:eCHr:1979:0426JUD000653874. eSČP Sürek v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 26682/95, 8. 7. 1999, eCLI:Ce:e CH r:1999:0708JUD002668295. eSČP t agiyev in Huseynov v. Azerbajdžan, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 13274/08, 5. 12. 2019, eCLI:Ce:eCHr:2019:1205JUD001327408. eSČP v ejdeland in drugi v. Švedska, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 1813/07, 9. 2. 2012, eCLI:Ce:e CHr:2012:0209JUD000181307. eSČP Williamson v. Nemčija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 64496/17, 8. 1. 2019, eCLI: Ce:e CHr:2019:0108De C006449617. eSČP zana v. t určija, evropsko sodišče za človekove pravice, št. 69/1996/688/880, 25. 11. 1997, eCL I:Ce:e CHr:1997:1125JUD001895491. USrS odločba U-I-109/10, Ustavno sodišče republike Slovenije, 26. 9. 2011, eCLI:SI:USrS:2011:U.I.109.10. USrS odločba Up-614/15-21, Ustavno sodišče r epublike Slovenije, 21. 5. 2018. vSrS Sodba II Ips 75/2019, v rhovno sodišče r epublike Slovenije, 6.2.2020, eCLI:SI:vSrS:2020:II. IPS.75.2019 vSrS Sodba II Ips 22/2021, v rhovno sodišče r epublike Slovenije, 01.09.2021, eCLI:SI:vSrS:2021:II. IPS.22.2021 Spletni viri Abrams et al. v. United States. Legal information institute. UrL: https://www.law.cornell.edu/supre - mecourt/text/250/616, 6.1.2021. Avbelj, M. t eza o treh temeljnih vzrokih za krizo slovenske države. IUS-INFo , 25. 5. 2012. UrL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/82382, 6. 2. 2021. Jančar, M. Družabna omrežja in cenzura. IUS-INFo , 20. 1. 2021. UrL: https://www.iusinfo.si/medij - sko-sredisce/kolumne/277998, 30. 1. 2021. Letnar Černič, J. Pasti svobode izražanja. IUS-INFo , 7. 9. 2012. UrL: https://www.iusinfo.si/medijsko - -sredisce/kolumne/86648, 6. 1. 2021. t ulkens, F. When to say is to do Freedom of expression and hate speech in the case-law of the european Court of Human rights, 8.7.2014. UrL: https://www.ejtn.eu/Documents/About%20 eJt N/Independent%20Seminars/eCtHr %20for%20eU%20Judicial%20t rainers/eCtHr %202014/ Presentation_eCtHr_and_hate_speech_tULkeNS_2014.pdf, 6.1.2021. vrhovno sodišče: Sovražni govor tudi kot javni red in mir nista neposredno ogrožena. IUS-INFo , 8. 8. 2019. UrL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/247351, 5. 12. 2020.