-    ¦      _       .   j_  45   _
3$j5|    Na nevarni poti
TO "j*^ j, ta Janezek, ta Janezek!" Tako so mati tožili 1585»?"'    prav pogosto.
Sisaj           Ni  ga  bilo kota, najsi je bil še tako
"mHe    umazan. da bi on ne bil zlezel vanj, in ni
j&ImH    hilo   piskerea   ali skledice,   da bi |e on ne
^W^|6    iztaknil.   Če je slala na mizi posoda,  jo je
iSS3[    gotovo spravil na tla, ali je pristavil slolček
vJmp    'n jo prevrnil na tla. ali jo je pa zbezal z metlo.
^^    — Prav tak je bil, kar ga je bilo v suknjici.
Nekoč jo je pa le iztaknil.
Manica in Janezek sta bila sama doma. Janezek je bil lakrat star poldrugo leto Manica pa je tiodila že prvo lelo v šolo. Seveda je bila takrat še otročja, vendar so ji mamica zaupali malega Janezka, kadar jih ni bilo doma.
Tako je bilo tudi (akrat. Mati so odšli po opravkih v bližnjo vas, Janezka in Manico so pa puslili sama doma.
Bilo je zjutraj. Nekaj časa sta sedela v gorki sobi; ko je pa solnčece pogledalo na zemljo, sta odprla vrata in šla vun na prosto, kjer je tako prijetno v gorkih pomladnih dneh. Šla sta k podu sedet na dcske, ki so bile lepo naložene ob steni poda. Prišli so tudi sosedovi, in kmalu se je vnel vrišč in lirup, kol bi bili imeli gostijo. Podili so se skozi vas in se šli nroparje", samo Janezek je moral sedeti tam na deskah, ker ni nikamor prišel vsled svoje počasnosti.
Pa on si je želel tudi zabave. Že večkral je misiil iti ob zidu okrog hiše, kar se mu je zdelo poscbno prijetno, pa so ga vselej ustavili sredi pota. Enkrat se je spomnil, da je prišel že skoro ,,okrog sveta", pa so ga prijeli oče in odnesli nazaj v sobo.
Danes je pa dobil zopet priliko. Možko stopi z deske na tla, pa revček se je takoj preveč zaletel, kajti približal se je z noskom mehki zemlji, da se je komaj še pobral.
Dasiravno je imel že poldrugo leto, vendar ni bil 5e dosli trden v nogah. Kar niso ga mogle nesti,
-   46   -
posebno še, ker mu je večkrat auknjica zlezla pod noge, kakor jo je včasih tožil mamici in očetu ... Seveda jc takrat ubožček vselej  padel . . ¦
Danes \o je pa še precej mozato mahal proti hišnemu zidu. Srečno pride do njega. s pomočjo rok, nog in — nosu.
Tu se opre na zid ler začne potovati okrog hiše. Dolga pot se mu je dozdevala že naprej, Janezek je bil hraber kot ne vem kdo njegovih vrstnikov.
Srečno pride do sredine pota. To je bilo že za hišo, kjer je rastlo malo grmičje. Tu ga nenadoma vznemiri čuden glas: Kva. kva! ... Že je mislil odgo-voriti, ko se ustavi pred njini grozna žival. Janezek se kar sesede in gleda v čudno prikazen. V tej grozi pa odpre zverina usta in začne svojostaro: .,Kvak, kvak, kvak!" Janezek pa svojo . . . Začel je upiti in mahati z rokami, kot bi mu šlo za življenje in smrt. Seveda se je uboga živalca prestrašila takega junaka in jo je raje popihala dalje . . . Janezek pa se je malo oddahnil in Sel hitreje naprcj. Kar pride na konec hiše.
Tam je bil svinjak, kjer je krulilo lakra! troje prascev. Pred svinjakoin je bil pa ograjen proslor, da so šii lahko prasci v lepem vremenu iz svinjaka. Takoj zraven tega plota je bila pa gnojnica . . .
Torej do tega prostora pride srčni Janezek. Najprej ga pozdravijo prasci s svojim kruljenjem, ker sc je drgnil ob deskah, iz katerih je bil narejen plot.
Janezek se seveda ni bal prascev — saj jih še videl ni — in bili so tudi v zagrajenem prostoru, vendar je ves čas gledal, kdaj pomoli kateri glavo čez plot. Da bi se bilo kaj takega pripetilo. gotovo bi se hil učil leči. . . Ko bi bil le mogel.
Kmalu pride do gnojnice, ki je malo narastla vsled dežja in je bila ludi malo lepša kot navadno...
Seveda, tu se Janezek ni mogel več oprijemah plota, zato sklene, da gre ob gnojnici naprej, dapride spet do hišnega zidu.
Možko se postavi na noge in gre ob luži. Na-enkrat ga prime veselje, da bi tekel, pa komaj poizkusi. že omahne v stran in se zvali v gnojnico . . .
-    ¦ ¦ ¦ ¦                 -   47   -                         " '      - -      -
Kaj se je polem z njim godilo, sam ni vedel. Le to je znano. da je slišala soseclova dekla v skednju njegov krik in pluskanje vode ter hitelagledat, kajje. Potegnila ga je iz gnojnice. umila, preoblekla, dokier niso prišli mati in ga spravili v posteljo.
Manice seveda niso pohvalili, ampak morala je še tisti dan oprati suknjico in vso umazano obleko, dasiravno je bila voda mrzta kot led. Takral pa se ji je storiio milo, kajti vedela je, da je to kazen, ker je bila preslaba varihinja. Kmalu bi bil bratec utonil po njeni nepaznosti.
Janezek ni dolgo lcžal. Knialu se mu jc polegel strah, potem pa je pripovedoval. kakšne zveri \e videl na svojem dolgem polu okrog rojstne hiše . . .
Slavko  Slavič