IDEJNI PORTRET FRANA ALBREHTA B o j a n Š t i h Med ustvarjalnimi osebnostmi našega literarnega in kulturnega življenja v preteklih petdesetih letih si je Fran Albreht s svojim delom po pravici pridobil posebno in ugledno mesto. Prišteti ga moramo v \'rsto tistih, ne ravno maloštevilnih mož, ki jih je izoblikovala slovenska svobodoumna in duhovna levica in ki so s svojimi načelnimi in progresivnimi stališči in idejami zaorali globoke brazde v slovensko literaturo in slovensko kulturnopolitično miselnost. Poezija in proza, literarna in gledališka kritika, esej in kulturnopolitična publicistika, prevajanje in uredniško delo so slovstvene veje, v katerih se je uveljavljala še danes živa in v sodobnem literarnem svetu prisotna in dejavna Albrehtova ustvarjalnost. Glavna pomembnost Albrehtove kulturnopolitične in slovstvene dejavnosti je v dosledni premočrtnosti in načelnosti njegove življenjske poti in njegovega dela. Zakaj svoje literarne in kulturnopolitične poti, ki so ji ves čas določali in oblikovali smer trdni principi zvestobe socialnim idealom svojega ljudstva, njegovi nacionalni biti in slovenski kulturni in umetniški tradiciji, ni Albreht nikoli zapustil. Zato tudi ni omagal pred številnimi težavami in problemi, ki jih je zastavljala naša moralna in duhovna situacija v minulih petih desetletjih vsakemu ustvarjalcu, zlasti pa tistemu, ki se je v soglasju s svojimi nazori bojeval za novo podobo in vsebino našega socialnega, nacionalnega in duhovnega življenja. Na pot književnika in kulturnega delavca je Albreht stopil že pred dobrim pol stoletjem. Tedaj še v času, ko sta vladala slovenski literaturi in duhovnemu umetniškemu življenju Ivan Cankar in Oton Župančič. V senci teh dveh velikih vzornikov je objavil svoje prve pesniške in prozne prispevke, katerim se je kasneje pridružila še kritika, kulturnopolitična publicistika, prevajanje in drugo. Kljub polstoletnemu delovanju pa je še danes literarno in kritično delo Frana Albrehta večidel skrito, težko pregledno in raztreseno po posameznih letnikih revij, po katerih segajo v naših časih le maloštevilne roke. Razen dveh pesmiških zbirk, Mysteria dolorosa (1917) in Pesmi življenja (1920), je naš avtor izdal v knjižni obliki le še novelo iz predsmrtnih dni Levstikovega življenja z naslovom Zadnja, pravda (1934). Ta neznatna knjižna bera petdesetih let seveda ni v nikakršnem pravičnem razmerju niti z obsegom niti s pomenom in značajem Albrehtovega literarnega in esejističnokritičnega prizadevanja in ustvarjanja. 1001 Albrehtov prispevek slovenski kulturi se predstavlja v dveh, med seboj dopolnjujočih se smereh. Ustvarjalna smer, ki se je izrazila predvsem v poeziji in delno tudi v kratki prozi, se je zlasti po letu 1918 dopolnila z literarno in gledališko kritiko in pa prevodno dejavnostjo. Ta, druga smer si je kmalu, že sredi dvajsetih let, pridobila osrednje mesto v Albrehtovi literarni dejavnosti. Desetletno urejevanje osrednje slovenske leposlovne revije, Ljubljanskega Zvona, je Albrehta aktiviziralo kot literarnega vodnika in kulturnopolitičnega publicista. Vrh te dejavnosti sodi v dobo neposredno pred krizo Ljubljanskega Zvona in po nji. Tudi v življenju in delu Frana Albrehta se je nazorno in polnokrvno izrazil tisti značilni tip slovenskega kulturnega delavca in literata, ki svoje ustvarjalne moči in sposobnosti cepi v kulturno-politično in umetniško ustvarjalno smer. Če so takratne kulturnopoli-tične razmere večkrat docela zaposlile Albrehtove moči, ni to samo posledica pisateljevih osebnih predispozicij, ampak tudi nekega drugega, zelo važnega dejstva. Podcenjevati to dejstvo pa bi pomenilo zgrešiti nebesno stran v ocenjevanju idejnih tokov v slovenski kulturni in literarni zgod:oviini. Naša literarna zgodovina nam ponuja dovolj tehtnih razlogov za trditev, da je slovenska literatura poleg umetniške funkcije opravljala z uspehom še neko drugo zelo važno nalogo. Bila je namreč izredno krepak in bister moralni izvir tistih političnih in kulturnih teženj, katerih končni cilj je bila nacionalna, socialna in duhovna emancipacija Slovencev v krogu evropskih narodov. Le če se zavedamo tega dejstva v vsej njegovi zgodovinski usodnosti, se nam bo zadovoljivo razjasnilo vprašanje, zakaj je slovenski kulturni in literarni delavec v raznih dobah tako globoko posegal v vsa važna vprašanja narodnega življenja. Albreht je tedaj s svojim posegom v kulturnopolitično problematiko svojega časa le obnavljal tradicijo, kakršna se je izoblikovala v preteklih dobah nacionalnega in kulturnega razvoja. A da je zaradi take dejavnosti trpelo Albreh-tovo izvirno slovstveno delo, je seveda povsem razumljivo. Mladi kamniški študent, na katerega je že v sedmi šoli v idejnem pogledu močno vplival ameriški pisatelj in socialist Upton Sinclair z lomanom Močoirje, se je po' opravljeni ma'tupi v Kranju leta 1909 odpravil kot večina visokošolskih kandidatov na Dunaj. Velikomestno dunajsko okolje pa je na mladega jurista vplivalo bistveno drugače, kakor na večino tedanjih slovenskih visokošolcev. Albrehtova zgodnja idejna in politična orientacija na levoi v marsičem spominja na Cankarjevo pot in na vzor, ki je dovzetnemu in socialno čutečemu študentu v veliki meri pomagal odpirati oči in iskati pravo življenjsko smer. In tako doživi Albreht že na začetku svojega razvoja prvi spo- 1002 pad s konvencionahio tradicijo vladajoče politične miselnosti, ko mora izključen zapustiti dunajsko visokošolsko društvo Slovenija pač tudi zaradi svojih idejnih in čustvenih simpatij do takratnega delavskega gibanja. Drugovamje s Cankarjevim prijateljem in socialistom Ignacem Mihevcem v dunajskih predmestjih Ottakring in Hernals, središčih organiziranega dela\'stva, je v veliki meri blagodejno vplivalo na Albrehtovo nazorsko opredelitev in na njegovo čustveno razmerje do sveta. \es čas svojega prvega bivanja na Dunaju je Albreht s primerno pozornostjo spremljali boj delavskih množic, zlasti številne delavske demonstracije in politične akcije, prebiral socialistični tisk kakor Arbeiier-zeitung in Sozialistische Monatshefte, ob teh pa tudi nekatera deda marksistične literature. V zavesti mladega študenta prava se je polagoma razvijala in utrjevala ideja socialne osvoboditve in emancipacije ljudskih slojev, ki je kasineje, zlasti v Pesm^ih življenja, prišla do očitnega izraza in razmaha. Če k temu dodamo še dejstvo, da se je mladi pesnik skupaj s pokojnim Avgustom Pirjevcem udeleževal predavanj tako neavstrijsko-avstrijskega publicista, kakršen je bil Kari Kraus, in da je spremljal in prebiral njegov publicistični ognjemet v reviji Die Fackel, moramo pač ugotoviti, da so se Albrehtovi idejni pogledi brusili in razvijali ob najboljšem, kar je premoglo tedaj dunajsko mesto. Ko je leta 1912 začasno opustil pravne študije, je odšel za domačega učitelja v Gorico. Tamkaj se je spoznal z dr. Antonom Der-moto. Zbližanje z idejnim krogom Naših zapiskov, katerih sodelavec je bil, je seveda le še bolj okrepilo Albrehtovo progresivno politično orientacijo. Leta 1914 se je vrnil na Dunaj in bil kmalu nato vpoklican v vojaško službo. Prva svetovna vojna in njene strahote so Albrehtu nazorno razodele, da je iz evropskega inferna mogoč le radikalen izhod. Zato je tudi (sprejel vabilo bodoče urednice Demokracije Lojzke Štebijeve, naj se pridruži krogu tako imenovane »socialistične omla-dizie«. Kakor zatrjuje avtor sam, sta prva svetovna vojna in pa zbližanje z najbolj radikalnimi duhovi v tedanjem socialističnem gibanju mnogo pripomogla, da se je socialna tematika njegovih pesmi le še bolj poglobila in razširila. Zbližanje Frana Albrehta z Demokracijo in Lojzko Štebijevo je bilo brez dvoma velikega pomena za bodoči pesnikov idejni razvoj. Kajti nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da je urednica z uvodnim olankom v Demokraciji št. 8—12 leta 1919 in z gloso Pro domo v isti številki javno priznala idejno pripadnost lista in njegove skupine komunističnim idejam. Ko je v povojnih letih Fran Albreht dokončal študije na ljubljanski univerzi (slavistika), je imel že v dobršni meri idejno strnjen pogled na pereče politične, socialne in kulturne probleme svojega na- 1003 roda. V tem pa je prišla konec leta 1921 ponudba, naj prevzame uredništvo najstarejše in nedvomno tudi najuglednejše slovenske literarne revije — Ljubljanskega Zoona. Na predlog Juša Kozaka se je vodstvo Tiskovne zadruge odločilo zaupati to važno mesto Franu Albrehtu, ki je bil že tedaj razmeroma znan dolgoletni sodelavec te revije. S svojim literarnim ugledom ni jamčil reviji samo bodočega obstoja marveč tudi razvoj. V desetletju Albrehtovega urednikovanja je Zvonova »republika« tudi v resnici doživela svoj kvalitetni vzpon. Pesnikova politična in nacionalna miselnost, ki se je izoblikovala ^ dunajskih in medvojnih letih, se je najprej izrazila \ Albrehtovi liriki. Z elementarno močjo je oblikovala njegov pesniški izraz, zlasti pa je določila tematske osnove in vidike njegovih pesniških izpovedi. 2e razmeroma zgodaj, s pesmijo Spev proletarcev (Ljubljanski Zvon, 1911), je odprl tedanji slovenski liriki nekatere nove tematske in idejne vidike, ki so kasneje bili tako značilni za poezijo Srečka Kosovela in za poezijo predstavnikov socialne struje slovenskega ekspresionizma (Tone Seliškar, Mile Klopčič itd.). Več kot štiri desetletja kasneje je Albreht svojo socialno poezijo, zlasti pesmi v zbirki Pesmi življenja, označil s temi besedami: »Verzi pričaikovanja, nacionalnega in socialnega zanosa in boja, verzi protesta« (NR, št. 174, str. 160). S to oznako je nedvomno zadel pravo bistvo svojih mladostnih liričnih izpovedi. Že v prvi zbii{ki Mysieria dolorosa, ki je nastala v pretežni meri pod duhovnim vplivom simbolizma in novoromantike, se je v posameznih pesmih napovedovala bodoča Albrehtova socialna tematika, z njo vred pa tudi nepomirljiv pesnikov družbeni nonkonfor-mizem. V pesmi /z knjige »Corcordium« — Mož (Ljubljanski Zvo^n, 1918) je Albreht opredelil svoj pesniški odnos do sveta takole: »Zdaj stopi na breg in pretehtaj svoj čas!« Poglavitni del Albrehtove lirike, ki je nastal po izidu prve pesniške zbirke, sestavljajo pesmi, v katerih je izpolnil svojo devizo iii pesmi Mož. Revolucionarni in bojni ritmi te lirike so zato najbolj pristna sestavina Albrehtovega pesniškega upanja in vere. Revolucionarni val, ki je s februarsko in oktobrsko revolucijo 1917 zajel skoroda vse evropske dežele, je čustveno razgibal pesnikovo socialno in uporniško fantazijp. Za nekoliko simbolističnim naslovom pesmi Skrivnostni hip (Ljubljamslki Zvon, 1919), se krije Albrehtova revolucioinama vera: Jaz sanjam veliki potres, ki zruši nad nami obzorja, da bruhnejo narodov morja podzemeljska v svet kakor kres ... 1004 Splošno razpoloženje časa in množic je v odločilni meri obliko\'alo pe-SJiikovo intimno razpoloženje. Ce upoštevamo obseg Albrehtove lirike, zlasti pa njeno časovno pogojenost, lahko trdimo, da je objektivna narava družbenega in revolucionarnega dogajanja bila tista zunanja pobuda, ki je silovito vplivala na pesnikovo ustvarjalno voljo in se ji je pesnikovo čustvo povsem pokorilo. Revolucionarni, bojni klic se je združil z bojnim optimizmom. V Spevu eternisiov (Ljubljanisiki Zvon, 1918) se je ta nekoliko alegorični optimi'ze:m izrazil z verzi: Bratje, en smisel je duši: leteti! En ukaz našim srcem je dan: kot baklja, v noči prižgana, goreti o novo svobodo in v novi dan! Dvigniti se nad povprečnost meščanske stvarnosti in poiskati življenju nov, globlji smisel tako v socialnem kakor tudi v nacionalnem pogledu je bila živa pesnikova volja. Še več, spremenila se je v pesnikov idejni, umetniški in moralni program. Že v zgodnji Albrehtovi poeziji je volon-taristična podstat jasna in nedvoumna. Toda kmalu se je ta volonta-rizem moral umakniti aktivnejšemu odnosu do življenjske problema-tiike. Hkrati fpa so se seveda spremenili tudi liiterami vplivi in vzori. V začetnem obdobju Albrehtovega pesnikovanja lahko zasledimo vplive Friedricha Nietzscheja, zlasti pa nordijskih avtorjev Ibsena in Strind-berga. Z idejnim razvojem v pesniku pa so kmalu prevladali vplivi Bezruča, sodobnih ruskih avtorjev, Liliencrona in Dehmla, ki jih je mladi pesnik marljivo prebiral. Močno pa je na njegov pesniški razvoj vplivala aintoilogija Menschheitsdanimerung (Sijmphonie jiingster Dich-iung), ki jo je leta 1919 izdal Kurt Pinthus. Vsekakor je zanimivo, da se čudežni dunajski mladeiiič Hugo von HofmannstahI s svojo poezijo ni dotaknil Albrehtovega pesniškega sveta. Skoro odveč pa je poudariti, da sta na Albrehtov literarni razvoj vplivala predvsem oba velika ustvarjalca moderne, Oton Župančič in Ivan Cankar. A dodati moramo, da prvi vsekakor manj in da je tudi sam pesnik iskal svojo pot zunaj magičnega kroga Zupančičeve besede in metafore. Čeprav dobršen del Albrehtove pesniške aktivnosti sovpada z obdobjem vzpona našega ekspresionizma, vendar v njegovem delu komajda opazimo odmeve omenjene literarne smeri. Najbolj se je pač približal ekspresionističnemu pesniškemu stilu s pesmijo, ki nosi značilen naslov Iz knjige ljubezni — Moj beli Albatros. V povojnih letih, v dobi Obznane in popolnega moralnega zloma oficialne meščanske politike, se je Albrehtova pesem v veliki meri ukvarjala z deformacijami čaisa in dobe. V pesmi Iz groba (Ljulbljansiki 1005 Zvon, 1923), V kateri na polemičen način kaže povojno pritlikavo stvarnost, je gkoroda za hip prevladala v pesniku resignacija: A vse je igra le marijonet, odurnoglupi karneval mesa. Čas je brez kril, reptilsko k tlom pobit. Pa to je videz, laz, blazen privid: resnica je le duh poraženi. V eni izmed idejno najostrejših pesmi povojnega časa Iz »Političnih sonetov« (Ljuibljansiki Zvon, 1924) je neuismiljeno šibal vladajoče razmere in duhovno ponig'lavost z verzi: Življenje naših dni — to je zabloda, brezupna borba le z lažjo in spletko. Svoboden duh zaprt je v tesno kletko in temu pravijo pri nas — svoboda. Vendar pa sipoznanije, kako težke in duhamorne razmere vladajo na Slovenskem, ni moglo uikloniiiti pesniilkovega optimizma, ki se je vnovič izrazil v pesmi Evropa (Pariz, Tour (TEiffel) (Ljubljanski Zvon, 1926): Mi smo potomci Napoleona, zavojevalca, mi smo potomci Karla Marxa in Jeana Jauresa, pomirjevalca, mi smo sodobniki Lenina in Clemenceauja in milijonov nemih težakov — brezimnih junakov. Mi smo Evropa. ludi to pesem zaključuje zanosna in optimistična vizija, ki se ji Fran Allbreht niiikdar ni odpovedal: V srcu Evrope stojim in motrim: Ali ne ruši pod mano se antični Rim? Ali ne lušči se tam na iztoku iz rdečih megla sinje, pravljično mesto iz belega kamenja — mesto bodočnosti? Sredi dvajseitih let se je začela Albrehtova pesmška inspiracija po-čaisli umiilkati na podrejenoi mesto. Zaito- pa sie je močno okrepilo' Albreh-tovo delovamje zlasiti na področju kultuTnopoilitične publicistike, literarne in gledališke kritilke. Toda tndi na teh področjih slovsitvenega dela so se v polinii meri izrazila tisti kritični poigledi in ideje, ki so- doslej oblikovali miselnoi poddbo in jedroi Albrehtove lirike. Kot esejitet in kritik je Fran Albreht razvil in bramil vrsto idej, ki so- si v rasti naše literature in kulture pridobile historično' veljavo in pomembnost. V oceni Novača-novega Samosilnika (Ljulbljainski Zvon, 1924) je označil takratni čas z 1006 besedami: »Čas, ki živimo v njem, je moten iii kalen. Samo močne in bogate duše mož pregledajo do vtseh prepadov in višin, s katerih vejeta lepota in skrivnost, ki je povprečnost ne razume in jo sluti v svojem srcu samo umetnik.« V tej apoteoizi umetništva pa je vsebovanoi načelo, ki ga Albreht kot ureidnik Ljubljanskega Zvona in kot kritik nikoli ni nehal braniti in ise bojevati za njegovo veljarvnost: naše javno življenje potrebuje široko evropsko ra)zgledanost mož in ustvarjalcev, ki morajo vsakokrat, kadar stopijo^ v ospredje višji naicionaini in socialni interesi Ijudsiva, povzdigniti svoj glas in povedati svoje kritičnO' mnenje. Kot urednik vodilne slovenske literarne in kulturnopOlitične revije je Fran Albreht razvijal svoje mentorisko' delovanje v dveh, za tisti čas zelo važnih in korisitnih smereh: to sta, obramba, umetništva in umetnosti in boj za, spoištovanje slovenske kuliturne in literarne traidicije. Pri tem ga ni vodila težnja, da bi hipertrofiral vlogo umetnosti v družbi, marveč spoznanje, da meščanska družba ne odklanja umetnika in umetnosti samo zaradi svojega denarnega utilitamizma, marveč se bom proiti njemu zaradi kritične funkcije, ki jo opravlja umetnost v okviru socialnega in nacionalnega občestva. V glosi Prispevek k teoriji umetniškega ustvarjanja (Ljubljanski Zvon, 1928), v kateri je posredoval nazore angleškega pisatelja Josepha Conrada o umetnosti, je Albreht pripisal tele značilne vrstice: »Neprestana krvavitev iz vseh žil — to je ustvarjanje umetnine. Zato je porod visoke in čiste umetnine najvažnejši akt na svetil. Občinstvo, široka publika je seveda drugih misli. Široka publika meni, da ni nič lažjega pod solncem nego pisanje pesmi in povesti in gledaliških iger, slikanje podob; samo nekoliko talenta je treba in vse se opravi igraje. Zato gleda občinstvo v umetniku brezkoristnega člana družbe, nekoliko abnormalnega sanjača, ki se ukvarja z nepotrebnimi rečmi. Danes se to »naziranje«, včasi prikrito, včaisi odkrito, tudi med tako zvano inteligenco izraža na posebno grob in sirov način.« Toda obramba umetnosti in umetnika nikakor ni zameglila Albrehtovega kritičnega pogleda na literarno in gledališko ustvarjanje tistega časa. Tako je v kritiki Drama — Sezona 1924125 (Ljubljanski Zvon, 1925) opozoril: »Sodobna umetnost ne zadovoljuje. Ne zadovoiljuje literarna umetnost ne gledališka, ne slikarsitvo, ne glasba.« Prav ta objektivni, kritični odnos daje Albrehtovi obrambi umetnosti toliko večjo veljavo in upravičenost. Prav tako važna pa je obramba slovenske literarne in kulturne tradicije. Porodila se je ob spoznanju, da bodoči razvoj slovenske literature nikakor ni mogoč, če se nasilno pretrgajo naravne vezi z delom, umetniškimi prizadevanji in dosežki preteklih slovstvenih generacij. y polemičnem Epilogu y>Veroniki Deseniški« (Ljubljanski Zvon, 1925), ki 1007 jtt nastal v zvezi z razpravo o novi Zuipančičevi drami, je Albreht formuliral svoje poglede z izredno ostrino: »Kakor v materijelnem, se tudi v duhovnem svetu dele ljudje v dve ekuipini: v produktivno in neproduktivno. V materijelnem svetu se ta razdor med obema slojema očituje pod nazivom razredne borbe, dočim se v duhovnem svetu ta razdor zaostri v borbo šele tedaj, če postane neproduktivna skupina ambiciozna in agresivna ter se skuša afirmirati — ne z lastnim pomembnim delom, marveč z negiranjem produktivnih sil. Tako skupino — lahko jo imenujemo kliko — imamo danes v slovenskem slovstvu. Nekaj mlajših ambicioznih, a neproduktivnih in zategadelj nezadovoljnih pisateljev se skuša uveljaviti s tem, da zagrizeno negira vsako umirjeno, dozorelo delo. To se potem imenuje pri nas boj »starih« in »mladih«. A najsi so med nami umetniška načela še tako' različna, vendar danes tega boja v slovenski literaturi ni. Je samo boj med produktivnimi in neprodtiktivnimi silami. Kajti mladost sama še ni merilo in privilegij; edino merilo človekovo je delo.« Gornje misli so bile seveda zapisane \ ostrem spopadu, toda tisto, kar nas zanima, ni ostrina, marveč načelno izhodišče kritika, ki je veroval, da je literaturo mogoče oblikovati v bodoče le v dtihovnem in umetniškem soglasju s tistim, kar so dotlej najboljšega ustvarili posamezni slovenski pisatelji in pesniki. Še ostrejše pa so bile misli, ki jih je zapisal Albreht v polemiki z revijo Svobodna mladina in pa v Gledališki kroniki — Pregled dramske sezone 1927J28 (Ljuibljanislki Zvon, 1928), ikjer je znova v polemičnem tonu branil slo^ensko kulturno preteklost: »V vsej kulturni javnosti prihajajo na površje ljudje, ki po navadi nimajo malone nobenih stikov s kulturno preteklostjo. Zato se potem po večini skušajo uveljavljati s tem, da strastno negirajo svoje prednike in njih delo, ki ga niti ne poznajo, kaj šele razumejo. Danes merila za to ali ono važno ktilturno mesto ne tvorijo sposobnost, poštenost in uspešno delo, temveč kvečjemu nekako politično »prepričanje« in pa — surovo kričanje. In v takem kričanju se neki del sodobne mladine bodočih karieristov uri jako marljivo.« Obramba umetništva in slovenske literarne tradicije je bila tedaj osrednja točka Albrehtove publicistične in kritične dejavnosti, zlaJsiti v tisti ddbi, ko je urejeval Ljubljanski Zvon, v kaiterem se je zbrala pretežna večina tistih pisarfeljev, katerih ime je v literaturi in pul>liciisitiilki melkaj pomenilo. S krizo Ljubljanskega Zvona pod konec leta 1932 se odpre novo poglavje Albrehtove publiciisitiičine dejavnosti. Zaičenija ga izdaja brošure Kriza Ljubljanskega Zvona (Ljubljana, 1932), v kateri so sodeilovali s prispevki in načelnimii izjavami Fran Albreht, Ferdo Kozak, Stanko Leben, Joisiip Vidimar in Lojze Ude. 1008 s krizo Ljubljanskega Zvona, ki se začne pravzaprav že z diktaturo leta 1929, je stopilo v ospredje piiinlicističnega in kulturnopolitionega razpravljanja vprašanje slovenisitva in kuiliturnoduliovne samostojnositi Slovencev. Razlogii iso seveda povsem razumljivi. V pogojih šestojanuar-sike diktature in čedalje toilj uveilijavljajočiii »e principov integralneg-a jugoslovanstva, ki je liberaJni del sllovensikega meščanstva z njimi politično popolnoma soglašal, je napredna slovenska kulturna inteligenca nujno morala jasno in gla»no formulirati osnove svojega nacionalnega programa. S tem pa poudardk na slovenisitvo ni M dan prvič. Saj je urednik z 51. letnikom Ljubljanskega Zvona, leta 1931, spremenil dotedanji podnaslov »mesečnik za književnoist in prosveito« v — »slovenska revija«. Allbreht je v uvodni izjavi brošure Kriza Ljubljanskega Zvona spremembo podnajsllova takole motiviral: »S tem, da si je Mist za svojo pet-desetletnicio vzdel podnoisilov »islovenislka revija«, je bil pokazan temelj koit nosiiteiij in izvor vsega pravega in pospešenega kulturnega dela: narod kot individuailna edlimica. Zato' soi se v listu pričeli objavljaiti članki in eseji, ki so skušali prodreti v bistvo slovensike duševnosti, ji določiti osnove in mesto v zboru evropskih narodov. Iz podobnega stremljenja, le da še na širši in smotrnejši podlagi se je zasnovala zbirka »Slovenske poti.« In tako eo v mučnih letih diktature Ljubljanski Zvon, Slovenske poti z urednikoim Jušem^ Kozakom, a po krizi Ljubljanskega Zvona tudi Sodobnost prispevali z razmišljanji o- slovenskih naciomalnih, kulturnih in siocialnih vprašanjih pomemben delež k oblikovanju politične zavesti slovenskega izobraženca. V okviru takega programa je Albreht ne samo' v svojem, pač pa tuidi v imenu svojih somišljenikov v uvodni izjavi v brošuri Kriza Ljubljanskega Zvona takole opisal vlogo duhovne kulture: »Vsako pravo, v globine segajoče, res narodni celoti služeče kulturno delo je v svojem bistvu, po svoji smeri in o svoji nalogi avtonomnega znaičaja, stoječe zmeroim izven vseh sitrankarskih opredelitev in iznad njih. In to ne samoi tisto kulturnoi, prosvetno in vzgojno delo, ki ga izvršuje država s svojo podporo ali po svojih organih, marveč tudi kolikor je v rokah zasdbnih ustanov, pa bodisi c«lo kake poliiiane stranke. Kadar pa izgubi kulturno delo izpred oči ta svoj najvišji smoter, služiti narodu kot celoti, tedaj se prej ali slej poniža za orodje kakih nečisitih instinktov bodisi posameznikov in njegovih računov, da ga zlorabljajo v svoje kupčijiske namene, ali pa polittičnih strank in njih dnevnih taktičnih gesel. Tedalj se kultura v narodu iz-maliči v deklo politiki, namestO' da bi bila vodnica ali glasnica. Duhovno ozračje v tem narodu je bokiO' in zastrupljeno.« Zaključni prispevek v že omenjeni brošuri je bila kolektivna izjava, podpisali so jo vsi odstopivši sodelavci Ljubljanskega Zvona in z njo napovedali uistanovitev nove 1009 literarne in politične revije. Ta iizjava sodi nedvomno med zelo značilne dokumente iz bližnje kulturnopolitične; zgodovine, v dobi med dvema svetovnima vojnama. Uistanoviitelji nove revije, ki je dobila ime Sodobnost s podnaslovom »slovenska revija«, so v ustanovni izjavi poudarili svoj aktivni odnosi do' elovenstva, se izrekli za isvobodo« duia in izjavili, da bodo v spopadu socialnoekonoimskih sil »stali na strani tistih, ki se bore za pravilnejšo in harmoničnejšo utreditev sveta«. Ob koncu izjave pa so podpiisnikii pojasnili še svoj odnosi doi uimetnosti, ki so jo pojmovali »koit najčistejši in najdriagiocenejši izraiz tvorne človečnosti«. Tem^eljna ifeiiodišča, (ki so bila poudarjeinai v tej skupni izjavi, so bila tudi idejna iztodiišča Albrehtove publiicistične in literarraokritične dejavnoisti v desetletju urejevanja Ljubljanskega Zvona, po odstopu pa tudi v Sodobnosti, v kateri je Albreht med leti 1933 in 1936 objavil nekaj načelnih kuiturnopoliitičnih člankov in razmišljanj. Tako' se je v članku Na, periferiji duha, ki je izšel v prvem leitniku nove revije, vikvarjal s problemom slovenskega malomeščanskega »rodoljuba« in njegove negativne vloge v nacionalnem življenju: »Zakaj ne varajmo ise: naše vladajoče javno življenje, kulturno in socialno, zlasti pa politično, stoji danes pod mučnim in zadušnim vplivom te inertne množice. Takozvani voditelji so samo verni tolmači njenih teženj in njene miselnosti, ne pa njeni dejanski vodniki. Dejanski vodnik sodoibneiga slovenisikega javnega življenja je brezimna množica slovenskega malomeščanstva. Sama bTezidejna, ne more roditi iz sebei voditelja široke, smele vsena-rodne ideje. Sama brez čvrstih etičnih oBnov, ne more dati narodu res nesebičnega, neprilagodljivega, velike, zadnje žrtve zmožnega voditelja. Sama nestalna in omahljiva, ne more postaviti zase in za svoje ljudstvo budnega in bistrega, neizprosno premočrtnega, v bodočnost usimerjenega krmilarja. Sama stoječa na periferiji vsega tvoTnega in resničnega snovanja in dogajanja, ne moTe nikdar spočeti iz sebe osrednjega duha svojemu narodn.« Tudi v člainku Zlo naroda, ki je izšel v drugi številki prvega letinika Sodobnosti, se je zavzel za delo, ki naj pripravi prihod asrednjega slovenskega duha in novega narodnega etosa, brez katerega ni mogoč obstoj ne Slovencev in ne evropskih narodov. Dopolnitev k pravkar omenjenim Albrehtovim pogledom^ je tudi spominska glosa Ob petnajsti obletnici Canlkarjeve smrti. Polemičino je naperjena proti negativnim in razikrojevailnim vplivoim meščanske mentalitete v slovenskem nacionalnem in socialneim življenju. V glosi je pisec opozoril na staro dejstvo, da so pravi iin legitimni predstavniki naroda nepoznani, izrinjeni in neupoštevani v nacionalneim življenju. S krepkimi ironičnimi stavki je Albreht opisal podobo takratne Ljubljane: »Ne da bi hotel peti slavo preteiklim časom, se mi zdi tipična za vse današnje slovensko javno 1010 življenje današnja Ljiibljana. To mesto se danes vzlic strahotni in neizaslišani socialni ibedi, ki vlada v njegoivem podzemlju, z mrzlično parvenijslko časitihlep nosit jo na zuinaj lišpa in lepša, modernizira, evro-peizira in niondenizira. Cim bolj pa se taha in lišpa na zunaj, tem bolj postaja notranje ubožuo, prazno in plitko. Dokaz za to je hiranje, živo-Tairjenje in propadanje islovenslkih javnih ustanov, ikakor so gledališče, univerza, galerija itd... Yse i^lovenslko javno življenje je danes našemljeno s tem parvenijisikim zunanjim bahaištvom. Vse to' življenje teži v ekistenzivnost: v širino, namesto v globinoi. Razširja se in raiztelka, razblinja in razkraja.« Pod vplivom naraščajočega političnega odpora zlasti med delovnimi množicamji so> se Albrehtovi pogledi na problem slovenskega nacionalnega in socialnega položaja le še bolj izostrili. Hkrati pa je Sodobnost postajala vse trdnejši most, povezujoč progresivne duhove med inteligenco in revolucionarno gibanje med delovnimi množicajni. V člailku Nekaj bilance (Sodobnost, 1934) je Albreht pozitivno ocenil vlogo levice med aikaidemsko mladino, ocenjujoč njeno delo z besedami: »Zdi se mi, da slovenslja aJkademsk:a mladina pravilno doumeva poziv trenoitka. Če moitrim njeno delo, vidim v njem premišljen načrt, malone program. V čem je ta program? Brez nabuhlih fi^az in hipernacijonali-stičnih eketaz, brez demagoških vab in neustvarljivih obljub je njen program skromen in preprost. Želje in potrebe slooenskega delovnega ljudstva so njen program, — kakor je to dobro in točno izrazil nemara daneis najboljši politični list, ki izhaja — v Dolnji Lendavi in se imenuje »Ljudska pravica«. Delovno ljudstvo torej in ne meščanstvo. Ustvaritev nove demokracije, demokracije kmeta in delavca. Da je tej mladini pri njenem delu izhodišče njen lastni narod, da si je torej v celoti oevojila samoLimevno slovenslko stališče in ne kakih meglenih teorij, je samo prirodno in pravilno. S tem pravilnim programom pa se je ta mladina zelo \"i:dino oidstranila od danes vladajočih meščanskih programov.« ludi v člankih O moralni depresiji (Sodobnost, 1935) in Dva svetova (Sodobnost, 1936) se je Albreht uikvarjal s socialno in politično problematiko takratnega časa. Od leta 1919, ko' je izšel v Ljubljanskem Zvonu kritični prispevek z naslovom Epilog letošnji dramski sezoni, pa vse do naših dni, sta gledališče in dramaitika tisti področji umetniške im kulturne dejavnosti, s liatepima se je Albreht zelo initenzivno ukvamjal. Čas njegovega alktiv-nega poseganja v probleme slovenskega gledališča in dramatike razpada v dve dobi: prva se razteza od leta 1919 pa do ostavke na uredniško mesito' pri Ljubljanskem Zvonu, druga pa obsega leta po osvoboditvi. Zainimivo je, da sta to dobi, ki sta zelo pomembni v razvoju slovenske Talije. Prva sovpada s prvimi leti po ustanovitvi Narodnega gledališča 64* 1011 v Ljubljani, ko se je začela utrjevati gledalliška umetnasit na naših tleh. Alibrehtova načelna kritika prvih korafcov in poskusov slovemskega gle-dallišča je že v samem začetku prešla okvire bežnega poročanja in ocenjevanja posameznih predsitav in se dvignila na raven reševanja bistvenih problemov, s katerimi se je srečevala slovenska Talija v tistem času. Druga doba Albrehitove gledališke kritike pa je časovno^ zvezana s problemi naše gledališke kuiMure in ustvarjalmositi v pogojih obdilkovanja nove družbe. Albrehtova kritična dejavnost se je tedaj obinovila v času, ki kategoričnio zahteva ravnovesje med gledališko reproduktivnostjo in razvojem sodobne sveitovne in domače dram^atike. Tej zahtevi pa se je pridružil tudi sodobini gledalec, ki v gledališu želi najti odgovor na moralne probleme našega časa, s Icaterimi se mora ukvarjati tako rekoč vsaik dam v razmerah, ko tehmična civilizacija in etatirzem vzhoda in zahoda d uši ta humanistično vest in zavest človeštva. Pregled Albrehtove gledališke kritike nam pove, da je bila pisateljeva metoda kljub številnim ostrim foTmulaoijam, negativnim sodbam in cesto tudi poilemiičneimu tonu v svoji osnovi ustvarjalna in gradi-teljska. Spričo neznatnosti naše gledališke kpiiike je Albrehtov delež kaijipa zelo važen. Saij naš kritik ni izganjal iz gledališča samo puhlo zaibavnega in koinerciailnega duha, marveč tudi vse tisto nepristno in neumetniiško, kar je dušilo rast im razvoj slovenskega igralstva in dramatike. 2e ob rojstvu Narodnega gledališča v Ljubljani je Albreht v članku Epilog letošnji dramski sezoni (Ljubljanski Zvon, 1919) takole opisal pomen gledališča: »Dolga leta smo živeli Slovenci brez svojega gledališča. Narodovi zločinci so se dobrO' zavedali, da je treba zatreta , ljudstvu najprej oni organ, ki je najneposrcdnejši del narodovega kid-turnega organizma, to je gledališče njegovo, ako mu hočejo- uničiti kulturo. Gledališča so kulturni ponos narodov, kulminacija njih nacijoiial-no-ikxrlturne zavesti. Narod brez gledališča je kulturno- onemel narod. Tako smo mi Slovenci kulturno onemeli, ko so brez posebnega vrišča še pred vojno zaprli Deželno gledališče v Ljiibljani. Tako smo se temeljito pobarbarili, ko so v istem gledališču slovesno odprli kinematograf.« V istem članku je z zaanosnimi besedami opisal vlogo g^ledališča v kulturnem življenju Slovencev: »Kaj je gledališče ljudstvu, ki šteje poldrug milijon duš? Mnogo več nego golo zabavišče, nego samo orijentacija po tujih kulturnih svetovih. Merilo lastnih ustvarjajočih sil. izraz kulturne zavesti tega naroda in njegove umetniške produktivnosti in reproduk-tivnosti, oignjišče vseiga rodnega in plemenslkega, žarišče domače besede, svetišče, v katerem so pred obličjem svete umetnosti vsi sloji tega naroda enaki, enaki v svojem zadnjem poslanstvu, da se iz brezimne črede prerode v višje, globlje in boljše ljudi. Šola in leča lepote in resnice. Zato 1012 kritika gledališča, ki služi naijvišjim namenom svojega naroda, ne more biti nikoli dovolj stroga. Zato žrtve ne smejo biti nikoli prevelike.« Ko je leta 1921 v Ljubljanskem Zvonu naglasil, da je gledališka umetnOiSit v današnji »dolbi najbrezvestnejših špekulacij, materijalnah in duševnih, ena najobčutljivejših točk našega kulturnega organizma«, je s temi svojimii besedami pokazal na nevarne čeri, ki so pretile osrednji slovensiki gledališlki ustanovi. Že leta 1921 je v Ljubljanskem Zvonu obsodil mešanje reakciomarne državne oblasti v življemje gledališča z besedami: »Birokratiziranje umetnosti po činovnih razredih in instancah pomeni propad umetnosti. Državo bi pri ipodržavljanju gledališč morala interesirati isamo njih fijnančna plat. Vse drugo mora prepustiti mujzikom, literatom. in drugim kulturnim ljudem svojega naroda, naj iščejo in najdejo pravo pot. Samo na ta način bi se mogel ustvariti življenja zmožen tip državnega gledališča.« To svojo zahtevo je še enkrat podprl leta 1927 v Ljubljanskem Zvonu v glosi Gledališče v krizi: »Bodi kalkorikoli, eno« je gotovo; pretirana birokratizacija, kakršna se danes izvaja nad naši[mi gledališči, tem zavodom nditi po umetniški niti po gospodarski sitrani ni v prid. Kaikor gledališki umetnik v svojem uniet-niiškem poslu ne more biti kategoriziran uradnik, tako tudi eksistenca gledališča ne sme in ne more biti odvisna od vsakokratnih budžetnih kapric in potreb.« Zamisel o gledališču kot samostojni in neodvisni umetniški ustanovi je Albreht branil v mnogih svojih kritičnih prispevkih. S iemi svojimi načelnimi pogledi je nedvomno mnogo prispeval k zaščiti gledališke kulture pred provincialnim in malomeščanskim duhom, ki se je želel polastiti giledailišča in ga spremeniti v svoj moralni privesek. Zato je leta 1927 v Ljubljanskem Zvonu v pregledu dramske sezone ositroi nastopil proti novemu upravniku gledališča v Ljubljani, Kregarju, z besedami: »Napraviti gledališče poljudno v najširšem pomenu te besede, a pri tem ne žrtvovaiti nljegovega umetniškega poslaništva (in še manj izmaličiti ga v kak operetnoJkabaretni, burkasto-plehki tingel-tangel, s 'katerim nas menida hoče »osročiii« novi upravnik, koi to naivno dopoveduje v »Morgenblattu« z dne 26. februarja 1927) — to načelo se mi zdi v danih prilikah edino pravilno.« Razumljivo je, zakaj je v kritiki Gledališka kronika — pregled dramske sezone 1927—1928 (Ljubljanski Zvon, 1928) poudaril: »Česar manjka našemu gledališču, je — osebnost.« V istem preg'ledu se je dotaiknil tudi stalnega problema slovenskega gledališča — njegove krize, in se vprašal: »Kako je torej z našo gledališko krizo? Ali ni bilo to skoro vednO' samO' slabo- vodstvo, samo malopomenibna gledališka produikcija, nesugestivna in nenmet-niiška odrska tvorba, blazirano in nekulturno o^bčinstvo? Gledališče je 1013 umetniški zavod. Kriza sodobnih gledaliišč in tudi slovenslliega lici sanin v tem, da gledališča te svoje naloge ne Drse. Gledališka kriza je v nedo-sta/tku umetnosti.« Alhrelit tedaj ni samo branil načela neodvisnosti gledališča in odklanjal vmešavanja reakcionarnih državnih organov v problcime gledališke umetnosti, marveč je hkrati ostro grajal slabosti *iiidi znotraj gledališča samega. Kot je: običaj, je tudi v prvem deseit-leitju gledališča bilo- čestokrat slišati glasove, da je kritika tista, ki povzroča težave in krize v gledališču. Albreht je ostro zavrnil tako mnenje v kritiki Drama (Pregled sezone 1925/26) (Ljublijanslki Zvon, 1926): >lii evo vam zopet problema s;]ovens'kega gledališča, kajti brez občinstva ni gledališča. Marsikdo meni, da je vsemu temu kriva kritika, slaba kritika. Ampak to je prekomodno stališče. Niti najslabša, še tako osebno in zlohotno zaostrena »kritika« bi ne mogla odvrniti občinstva od gledališča, alko je v tej publiki resnična potreba po njem (in to potrebo so pretekle sezone dofcazale v precejšnja meri) in ako more tO' gledališče vsaj deloma zadostiti umetniški potrebi občinstva.« Posebna Albrehtova skrb pa je veljala domači draniaitiki, brez katere si seveda ni biloi mogoče zamisliti uspešne rasti nacionalnega gledališča. Zato je ki'ii|ik z veliko po'zornoistjo spremljal sloveniske novitete in razpravljal O' njihovi umetniški vrednosti in odrtski uporabljivosti. Idkrati pa je v svojih kritikah vedno podpiral prizadevanje, naj bi domača dramatiika dobila v slovenskem gledališču pripadajoč delež v repertoarju. V kritiiki Drama (Ljubljanski Zvon, 1924) je podprl io prizadevanje z besedami: »EdinO' važno in pozitivno v reperloarju pretekle sezone je izrazila volja, intenzivneje nego doslej gojiii originalno slovensko dramo. '\o je — upam — znaik za foodočno>st, vesel obet nove dobe, opomiiin igralen in pisatelju.« Ob takem Albrehtovem odiiosiu do izvirne domače dramatike je naravno, da je bilo irprizarjanje del Ivana Canikarja v ospredju kriitikove pozoirnosti. Ti prispevki Tiedvomno predstavljajo enega izanod vrhov Albrehtove: gledališke 'kritike. Z vrsto razmišljanj o upriKoritvah Cankarjevih dram je Albreht nazorno izpričal svoj idejni in umotniški odnos do- osrednje nsitvarjalne slovenske dra-maitike. Z Jijirri pa je iizrazil zavest, da si bO' slovensko gledališče pridobilo svoj splošni nacionalna in kulturni pomen šele tedaj, ko bo na njegovih deskah zaživel v čieti in pravi obliki avtor Hlapcev, Pohnj-Sanja, Kralja na Betajnoui itd. V kritikah uprizoritev Cankarjevih dram je s pretehiano besedo in odmerjeno sodbo opozarjal iia šibke plati posameznih uprizoritev, na probleme kreiranja in oživljanja posameznih Canlkarjevih oseb, na probleme odrske govorice in končno tudi na idejno zamisel režije Cankarjevih dram. Te kritike niso važne samo z gledališko zgodovinskega stališča, marveč jih moramo vključiti 1014 v okvir splošnega boja za pravo Camkarjevo podobo. Zato so tudi dra-g-ocen prispevek k tistemu duhovnemu boju za Ivana Cankarja, ki se je razvnel zlasti v tridesetih letih v naši publicistiki. Nič manjša Albrehtova skrib ipa ni veljala posaimozniin uprizoritvam Shakespeara, Ko je pisal oceno Hamlet na slovenskem odru (Ljubljanski Zvora, 1924), je poudaril, da je Shakespeare »še danes najzanesljivejše merilo vsakega gledališča«. V zvezi z uprizarjanjem Shakespearovih del v prvih letih pO' ustanovitvi gledališča v Ljubljani je ugotovil: »Umeltniško najpoimembnejše in najvrednejše, kar je slovenska drama nudila teJkom zadnjih let, soi nekatere predstave Shaikespe-ara«. Svojo kritiko uprizoritve Hamleta pa je zaključil z mislijo: »Kadar dobimo takega, resničnega Haimleta — Hamleta, ki bo- »globok, prepad, filoizol« (Nietzsche) — takrat bo^ pisec te kronike zabeležil v razvoju silovenske gledališke uimetnoisti noDo ero. In slovensko' gledališče bo to, kar bi moralo biti.« Albreht se ni ukvarjal v svojih kritikah saino z načelnimi problemi slovenskega gledailišča, marveč je tudi nadrobno pisal o problemih igre, stiila igre. Zlasti pa se je dota^kni! enega izmed osrednjah probleinov naše gledaliiške umetnosti, ki še do danes ni zadovoljivo rešen, problema odrs/kega jezika in govorice. V kritiki Drama (Ljubljanski Zvon, 1921) je zapisal misli, ki so še do' danes žive: »Slovenščina, ki joi govori danes slovenski igravec na slovenskem odru, ni slovenska in živa, ni resnična in ni ljudska ... Slovenslki iigravec pa se le prečesto bori še z osnovnimi gramaitikalnimi pojmi in na prstih ene roke lahko sešteješ ljudi, ki obvladajo' svoj jezik s svežoi prirodnostjo.« Obenem pa, se je Albreht tudi ukvarjal si kadrovskimi proble^mii gledališča. Tako se je v kritičnem prispevku Drama — sezona 1924125 (Ljubljanski Zvon, 1925) vprašal: »Kako naj drama uspešno in dostojno vrši svojo nalogo^ in igra petkrat ali šestkrat tedens'ko, akoi iz njenega ansambla brez umetniške škode lahko izpade vse, izvzeraši štiri do pet članov in prav toliko članic. Uprava bo- torej morala poskrbeti, da zmožne in pomembnejše domače umetnilke, razkropljene po drugih mestih doma in v tujini, pridobi čimprej za, Nairod.no' gledališče v Ljubljani, aiko naj bo to res žarišče i;n torišče slovenske gledališke umetnosti. Da nam z ansamblom desetih članov nikakor ni zajamčen razvoj in napredek slovenske drame, je menda jasno.« To ostroi sodbo podpira misel, ki jo je izrekel že leta 1921, dai je »naše gledališče danes samoi nelkoliko' boljše diletantsko veižbališče...« Albrehtovo- glavno' kritično^ vodilo< je bilo: gledališče bodi polnokrvna umetniško' kulturna ustanova, ki naj s svojo močjo, tvornostjo in duhoim bogati nacionalno' življenje kot celoto. Zato je bila ta kritika ostra, a naičelna, neprizanesljiva, a poštena. Albrehtovi pri- 1015 spevikii o gledališču po leitu 1945 izhaljajo iz istih načel, kakršne si je izoblikoval že v oajsu, ko je vodil gledališkoi kritiko v Ljuhljanekem Zvornu. Ti prispev