162
DR. FR. ZBAŠNIK:
Maščevanje dreves.
olfe je imel grdo navado, da je s svojim nožkom vedno rezbaril in vrtal. Zdaj se je lotil kake klopi, zdaj kake lesene stene, najraje pa je zasajal svoje rezilo v lubje kakega drevesa. Oče, ki mu je bil nožek za god podaril, se je dostikrat pokesal in mu rekel: »Ako bi bil vedel, kaj misliš početi s svojim nožem, bi ti ne bil izpolnil želje in ti ga kupil! Nož ni za to, da se dela škoda z njim, kakor jo delaš ti! Kar vzamem ti ga spet!«
Zlasti je bil oče hud, ako je opazil, da ima opraviti z nožem pri deblu tega ali onega drevesa na vrtu. »Pusti mi drevje na miru!« ga je svaril. »Ali misliš, da drevesa to nič ne boli!«
Dolfe pa se je smejal. »Oh, saj nisem tako neumen!« je odgovarjal očetu. »Kako bi drevo kaj bolelo? Saj ni drevo nič drugega kot les!«
»Dokler drevo raste, živi!« je poudarjal oče. Toda Dolfeta se ni nič prijelo.
Ali nekoč, ko je zopet zasadil nožek v deblo mladega dreveščka, se je zgodilo, da je pritekla iz zareze kapljica, ki je bila prav zelo podobna solzi. Bilo je spomladi, v tistem času, ko je vse drevje me--ževno in sočno. Dolfe je ostrmel in se ustrašil. AH ni mar drevesce res jokalo? Kaj ko bi vendar le tudi drevo občutilo bolečino? Izkušal se je otresti neprijetne misli. »Saj ni nič!« si je prigovarjal. Toda za prvo kapljico je pritekla še druga in tretja. »Prav zares, drevo joka!« je pomislil. Zaprl je nož, spravil ga in pobegnil. A miru ni našel. Vest mu je oeitala, da je napravil nekaj zlega. In venomer mu je donel na ušesa očetov opomin: »Ali misliš, da drevesa to nič ne boli?«
Na večer tistega dne se je spravljal Dolfe s težkim srcem spat. »Če so bile tiste svitle kaplje res solze, če je drevo res jokalo...« mu je hodilo vedno iznova na misel. »Ali pa so bile tiste kaplje morda celo kri!« Tudi to mu je šinilo v glavo! »Morda pa ima drevje belo kri!...«
Bolj in bolj je bil prepričan, da je ravnal napak in da so bile zareze, ki jih je delal v debla dreves, nekake rane, ki so bolele, kakor boli pač vsaka rana. Kesal se je zdaj, da ni ubogal očeta in matere, ko sta ga svarila in opominjala.
Ko je že ležal, se je plaho oziral izpod odeje v samotno, mračno noč. Drugekrati je vselej hitro zaspal, nocoj ni mogel. Strah ga je bilo in srce mu je vznemirjala slutnja, da se zgodi nocoj še nekaj poseb« nega. Noč ni bila popolnoma terana, zakaj skozi oblake je prodirala zdaj bolj zdaj manj lunina svetloba. Dobro je razločeval veje, ki so
163               \
segale z vrta do okna. Zibale so se in šibile. kakor bi mu grozile. Tudi              '
to drevo,  ki je stalo tik pod  oknom,   je   bil  že   opetovano  narezal
z nožem. Zdelo se mu je, kakor bi bilo zdaj nenadoma oživelo in se
nad njim jezilo. Vsak hip je zunaj kaj zaječalo. Zdaj bolj po tihem,
zdaj bolj na glas.  Kakor vzdihovanje se je čulo včasi,  potem  zopet
kot rohnenje in togotenje. Potegnil je odejo popolnoma preko glave,
da ne bi ničesar videl, ničesar slišal. A nič ni pomagalo. Vzdihovanje
in ječanje je čul še dalje in pašastne podobe so vstajale pred njego»
vimi  očmi.   Zomi ga je obhajala.. .^udil se je in strmel...  Kaj se
godi? ... Vse je živo okrog njega ... Strah mu stiska prsi... Nevidne
roke se ga dotikajo... In glej, nič več ni v postelji, ampak tam zunaj
na sredi domačega vrta, tam kjer je bilo največ sadnega drevja. Poznal
je vse te jablane, hruške in črešnje. saj ni bilo nobenega drevesa, da
bi ne bil zapičil že kdaj svojega noža vanj. Vsako izmed njih je bilo
že enkrat, če ne celo že večkrat ranjeno in iz vseh ran je telda zdaj               <
kri, prava rdeča kri! In kakor jeei ranjenec v svoji bolečini, tako je zdaj ječalo in vzdihovalo vse to drevje okrog njega. Dolfe je trepetal po vsem životu in srce mu je zastajalo. A čakale so ga še hujše stvari!
Vse drevje  je  nenadoma  oživelo.   Zdelo  se   mu  je,  kakor bi stali               I
nakrat sami velikani pred njim. Grozotni obrazi so se mu režali na=                i
sproti in močne,  žilave roke so ga izkušale   doseči.   Dolfe bi bil rad               ]
bežal, a bil je kakor prikovan. Prsti orjaških rok so se ga že oprije*               I
mali, on pa se ni mogel ganiti z mesta. V smrtnem strahu je zakričal               1 in se — zbudil.
Bilo je že svetlo in Dolfe se je oddahnil. Povedal ni nikomur nič                I
o svojih sanjah. A ko je bil vstal, je šel k materi ter ji dal nožek,                i
rekoč: »Spravite mi ga, mamica! Imel ga bom, kadar bom bolj velik!«               ! Bal se je pač, da bi se ga ne lotevala še kdaj izkušnjava in da bi se ne
izpozabil zopetl                                                                                                   ¦
Od tistih dob je bil Dolfe za trdno prepričan, da živi in čuti tudi               ,
drevje in vse, kar raste. In dasi se je bil prebudil v postelji, se vendar               i
ni mogel otresti misli, da je bil res na vrtu in da se je drevje na ta               .
T64
način maščevalo nad njim, da ga je s svojimi vejami liki z rokami po-tegnilo v svojo sredo in mu grozilo. A tudi še drugače se mu je videlo. da se mu je drevje maščevalo. Na jesen tistega leta ni bilo namreč nobenega sadja. Vsa drevesa so bila prazna. Nekateri so trdili, da so temu gosenice krive, drugi, da je spomladi preveč cvetja slana zamo= rila. Dolfetu pa je neki skrivni glas dopovedoval, da drevesa iz osvetc; do njega niso rodila ne jabolk ne hrušk, ki jih je on. tako rad imel!...