Kako pa Slovenci na Koroškem! Na letošnjem septemberskem zborovanju Društva narodov v Ženevi je med drugimi odličnimi govorniki tudi nastopil avstrijski kancler dr. Seipel. V svojem govoru je izvajal lepe misli o delovanju Društva narodov, zlasti o njegovih zaslugah za rešitev Avstrije, ki je že bila na robu prepada, o glavni nalogi Društva narodov, ki je ohranitev miru, s kojim stoji in pade Društvo narodov, o vprašanju razoro^itve, v katerem Društvo dosedaj še ni storilo in doseglo tega, kar od njega pričakujejo narodi, ki so željni stalnega miru. Ako bi bil predmet Seipelovega govora v Ženevi samo to, kar smo kratko označili, se ne bi na tem mestu podrobnejše pečali s tem govorom. Razlog, da tukaj razpravljamo o njem, j« Seipelovo stališče o varstvu narodnlh manjšin. Dr. Seipel za varstvo narodnih manjšin. »Formalno pravo manjšin, seveda v začetni in zato nezadostni obliki«, tako je rekel dr. Seipel, »je bilo po mirovnih pogodbah pritegnjeno v mednarodno pravo. Da imajo manjšine, kakor sploh vsi narodi in vsa plemena, pravo, bodisi da je to pravo zapisano v kakšni pogodbi ali ne, namreč pravo držati se svojega materinskega jezika, običajev in navad svojih očetov ter virov svoje kulturne svojstvenosti in narodnosti in da morejo nekaznjeno nastopati kot pripadniki svojega nai-oda: to mora končnoveljavno biti sprejeto v zavest splošnosti in čim prej tudi v pravila mednarodnega prava. Že na drugem zborovanju Društva narodov 1. 1921 jc profesor Gilbert Murray na tem mestu izjavil: »Zadovoljstvo manjšin je eden izmed skupnih interesov Evrope.« Leto pozneje je poročevalec v manjSinskem vpraSanju Motta !zastopnik 6vic«) rekel: »Društvo naro- dov je v gotovem smislu varuh manjšin po vseh državah sveta.« Tretje zborovanje Društva je sprejolo znani sklep, v katerem se izraža upanje, da bodo tudi tiste države, ki niso obvezane za varstvo manjšin s posebnimi pogodbami, s svojimi manjšinami postopale vsaj tako, kakor to zahtevajo posebne pogodbe za manjšinsko varstvo in vplivanje sveta Društva narodov. »Svetujem«, tako je dr. Seipel končal svoj govor, »da naj vsak izmed nas v svojem srcu premisli in preudari pojme narod, manjšina in manjšinsko pravo. Ko pridemo zopet skupaj, potem povejmo z vso avtoriteto (ugledom), ki jo imamo, kaj je pravo v zadevi manjšin.« Kakšne pravice pa imajo koroški Slovenci? Besede dr. Seipela o varstvu manjšin popolnoma odobravamo. Le to bi priporočili avstrijski vladi, osobito pa nemškim nosilcem državne oblasti na Koroškem, da skrbno preudarijo in premislijo v svojem srcu pojme o narodu in o pravicah manjšine ter da povejo jasno in določno, ali in kakšno pravo ima slovenska manjšina na Koroškem. Deželna vlada na Koroškem postopa s tamošnjimi Slovenci tako, kakor da bi oni ne bili narod, to je člani in pripadniki slovenskega naroda, kakor da bi oni ne bi bili manjšina s pravom do varstva, marveč kakor da bi bili krdelo ljudi, ki se mora odpovedati svojemu jeziku in svoji krvi ter sprejeti nemški jezik in tako preiti v nemško narodnost. Takšno je bilo stališče nemških oblastnikov na Koroškem za časa koroškega plebiscita. 0 plebiscitu je pravzaprav šlo za to, kdo je Slovencc in kdo je Nemec. Kdor je Slovenec, naj bi se izjavil za Slovenijo in Jugoslavijo. Nemci na Koroškem pa so plebiscit predstavili v čisto drugi luči. Med Slovenci so agitirali v tem smislu, da ne gre za slovensko narodnost, marveč da gre za koroško deželo. »Nedeljena Koroška«, je bilo glavno geslo v tem času. S svojo agitacijo so Nemci imeli velik uspeh in so prevarili precejšnji del Slovencev, da so glasovali proti naši državi. Takšno je naziranje nemške koroške vlade tudi sedaj. Koroške Slovence smatrajo ne kot Slovence, ne kot del slovenskega naroda, marveč kot materijal, ki mora napolniti »nedeljeno Koroško«. In kakšna bi naj bila ta »nedeljena Koroška«? Razume se, da nemška! Zato je avstrijska vlada sicer sprejela v sentžermenski mirovni pogodbi na sebe pravno obvezo, da bo varovala slovensko narodno manjšino na Koroškem, to je slovenski jezik in slovensko narodnost, koroška deželna vlada pa tega noče izvrševati. Slovenci na Koroškem nimajo niti one slovenske javne šole. Šole so navidez utrakvistične, to je, dvojezične, v resnici pa samonemške. Slovenski učitelji so pregnani, slovensko mladino podučujejo samo nemški učitelji, in to v nemškem duhu. Slovenščina se je začela izganjati tudi iz cerkev v tistih krajih, kjer so se med Slovenci namestili nemški duhovniki. Ko so se nedavno v beogradskem parlamentu nemški poslanci po krivem pritoževali o narodnem zatiranju Nemcev v naši državi, so jim sloveriski poslanci zaklicali: »Dajte Slovencem na Koroškem stoti del šol, ki jih imajo Nemci v naši državi, pa smo zadovoljni!« Ta izjava slovenskih poslancev napram pretiravanju Nemcev dobro označuje položaj Slovencev na Koroškem in hkrati tudi skromnost slovenskih zahtev. To pa zahtevamo in homo vedno zahtevali, da nemški oblastniki na Koroškem smatrajo Slovence kot del slovenskega naroda in kot narodno manjšino, ki mora biti deležna pravnega varstva. Dokler se to na Koroškem ne bo izvršilo v polnem obsegu, moramo vse besede Nemcev o manjšinskem varstvu smatrati kot nestvarne in neodkritosrčne ter kot sredstvo za politiko — nemškega prodiranja.