1091
Ciril Zlobec
NESKONČNOST    Nekje tam daleč,
zmerom zadaj za nečim, pa vendar:
zmerom tik izza še vidnega
se dviga ali pada
neobstoječa vidnost sinjega neba:
tu, pred mojim oknom,
vanj vrezuje se, drhteč relief,
drevo:
nenadoma ne več tam daleč,
nenadoma ne več nevidno-vidno
za nečim v daljavi,
tu, v ščebetu ptic v zeleni krošnji,
tu, pred mojim oknom,
vse bolj tudi že v tej sobi,
v meni, čutim jo,
oglaša se neskončnost. Je
neskončnost.
BLIŽINA    Sva samo, ko sva zares bližina, tam, kjer moje potovanje k tebi, tvoje potovanje k meni se konča,
pa vendarle, kot tisočkrat doslej, ti z vročim čelom ne obstaneš, jaz z vročim čelom ne obstanem
Pesmi
1092
Ciril Zlobec
pred nečim,
kar vedno znova je nevidna meja
najinih poti drug k drugemu,
da vse je zmerom onkraj,
toda: tik za mojim vročim čelom,
tik za tvojim vročim čelom,
tam,
kjer nič ne rečeva, ker vse besede so,
kot so bile ob svojem davnem rojstvu,
ko neizrekljivemu, kot midva ta trenutek,
prva dva sta rekla:
najina ljubezen.
BREGOVI Samo za hip, ki je potreben, da spoznaš resnico, iztezava rokč, ki prsti še omamno jim cveto od včerajšnjih dotikov, preko hudournika sveta, ki v vse smeri hrumi, pod goro k lastnim se izvirom vrača (ne kot losos, kot jegulja v sli po oploditvi) in temno deroč bregove koplje, s kalno vodo struge polni, med ljubimcema v objemu, ko v prepletu dveh teles ju slepa strast v boga dviguje, se spusti, bregova useka, da zdaj že zaman vsak s svojega iztezava roke drug k drugemu: ko da je komaj še kaj vonja včerajšnje bližine v naju.
ko tišino, tih, v resnici slišim, vem: le prostor slišnega za hip je onemel,
Ko svetloba zoži mi zenice in slepeča jih zapre, še sama je tema,
»IN JE TAKOJ VEČER« Salvatoru Quasimodu
1093                                                                                                          Pesmi
ko besedo iščem svoji stiski, vanjo šepneš jo, kot luč svetlo, Quasimodo:
Vsakdo sam stoji na srcu zčmlje, s sončnim žarkom prehoden, in je takoj večer.
Kot je ta človeški svet spočela in bo jeknila mu v smrt, naj zadnjo mojih muk,
kot je prvo že, blaži beseda.
Z nomadskimi nagoni v krvi in spominu postavljava si in podirava šotore, pod njihovo prenizko streho zmerom nova pota za zravnano hojo na kolenih sanjava,
spomin pod njo vse, kar je kdaj bilo, pretoči nama v neprenosni vrč pozabe in isker, čist prižge spet v dosegljivih daljah svetle, tople ognje potovanju in počitkom najine ljubezni.
ČLOVEK SEM!    Glej, žena, človek sem
in ves sem izročen svobodi beganja
med materjo in smrtjo: ti
med njima si zdaj ves moj
in edini prostor,
med obema moj edini čas:
ves moj čas pomladna srna si, ki z vznemirjenostjo zmerom prve sle po parjenju skoz trnje in prek lomljivih skal odpiraš mi, oddaljenemu samcu, hitro stezo k sebi,
NOMADA LJUBEZNI
Ciril Zlobec
ves moj čas zdravilna zel si, ki v visoki travi skrita nezgrešljivo k sebi me prikličeš, bolnega,
ves moj čas globoka struga si,
ki zbiraš, v skupen tok pomešaš
vse studence, vse potoke,
hudournike, vse reke časa
in življenj, o, ne odvrzi me
na suhi prod,
kjer ves moj čas,
ta moj edini čas bi stekel mimo mene,
ki v tem beganju
med materjo in smrtjo
zmerom bolj te ljubim, žena.
REKA   Spet bi rad na drugo stran, a strah me je spet bresti reko, vem: široka je in kalna in nevarna kot vse dosedanje:
skoz telo in dušo,
kot da sem znenada njena struga,
preusmerila bo ves svoj tok,
vse, kar sem bil, kar sem,
bo do lupine me izprala,
da tam onkraj, kot ob rojstvu,
spet bom nag in gol,
spet neusmiljeno
za vso širino in globino reke
bliže smrti.
Tvoje telo
v nenadnem snu
tesno ob meni
je vse bolj svetloba,
ki iz noči nataka se
v korito dneva.
V NENADNEM
SNU
1094
1095
Gledam te
in s tabo spečo
pred tem čudežem strmim:
do roba že natočena
si s hvalnico
daritvi.
SREČNI    Imeti pred seboj svoj hrib, SIZIF     na plečih, prsih
občutiti svojo skalo, ki ne moreš—moraš jo valiti proti vrhu, ker je tam tvoj cilj, edini in nedosegljivi, ker si Sizif, srečni Sizif, ki z usodo meri se in ve za slast nedosegljivega.
Pesmi