11
Dopis Krajnice iz Amerike.
Lanskim bravcom „Novfcu je že znano, da se je Polona Nočeva, sestra častitega gosp. misijonarja F. Pirc-a, 12. julija 1855 s svojim možem, 4 otroci in še z enim drugim mladim kmetom J. Pogačnik-om od tukaj v daljno Ameriko podala. Ravno zdaj je pisala že nekemu svojih znan-cov iz Amerike, in iz tega pisma podamo častitim bravcom sledeče verstice, kakor jih je ona sama pisala:
„Jez vas vse skupaj prav lepo pozdravim in vam dam vediti, da se nam je na potovanji grozno hudo godilo. Do Hamburga smo hodili prav srečni in veseli. Iz Hamburga smo šli na dampfschiff, ravno eno saboto zvečer, vsi zdravi in veseli; v nedeljo zjutraj pa noben drug ni mogel vstati kakor Janez. Prav nič si nismo mogli pomagati , — še jesti nismo mogli. Za umreti nam je bilo. V ponedeljk smo bili toliko boljši, da smo ven šli, in potem smo prišli v Liverpol. Od tam smo šli na veliko morje. Dva dni nam je bilo prav dobro; tretji dan začne enmalo sapa vleči, četerti dan pa se začne grozoviten vihar. Bilo je tako, kakor v peklu. Vsih skupaj nas je bilo na barki 320 ljudi, pa nas ni bilo več kakor 15 katoljčanov, drugi so bili vsi drugih ver. Ko se je začela barka prekucovati, je vstala strašna reč. Eni so vpili, tulili kakor zverina, drugi bljuvali, eni kleli; na Boga pa nobeden klical ni. Mislila sem sama pri sebi: če bi to dobri kristjani bili, koliko bi bilo pač v tej strašni uri molitve storjene, tako je pa bilo groza slišati te divje ljudi. — To je terpelo dvanajst dni kar naprej. Mi vsi smo bili bolni in smo ležali, le Janez je bil zdrav, da nam je stregel, kuhal in vse. Ne vem, kaj bi bilo, če bi njega ne bili imeli. Drugi so v enem tednu zopet vstali, jez pa sem mogla še zmiraj ležati. Pa tudi veter ni nikoli popolnoma potihnil; če je bilo en dan dobro, je bilo že drugi dan toliko hujši, tako, da sem vedno mislila, kedaj se bom v globočino morja potopila. — Sedem in trideset dni smo bili v barki, in potlej smo prišli na suho v Neujork. Tam namje bilo vse praznično oblačilo pokradeno; pa vse to smo radi poterpeli, da nam je le ljubi Bog zopet dal na suho zemljo priti. Sest
tednov pred vsimi Sveti smo srečno na svoj namenjeni kraj prišli. Zadnje tri dni svojega potovanja nismo vidili nobenega hriba, — vse ravno, — sami travniki in trava do kolena, kar so oči dale. Tukaj je tudi veliko ravnega. Pri robeh so gojzdje debelega lesa. Divjine je veliko. Zajcov, divjih kokoš in rac je vse polno. Vsak dan imamo nekaj od divjine, tako, da nam nikoli mesa ne manjka, in nam je, hvala Bogu, prav dobro. Zemlje obdelovavne imamo toliko, da se od enega kraja do druzega ne vidi. Nekaj so spomladi zorali in vsejali, in pridelali smo okoli sedem sto mernikov krompirja, pet košev repe, tri koše korenja, nekaj kolarab , sedemdeset mernikov ovsa, šestdeset mernikov pšenice. Imamo eno prav veliko kravo in enega konja. Kupili pa bomo še en par volov, da bomo lahko orali. Zdaj imamo že nekaj , pa bi še več napravili, če bi nam kerme ne manjkalo, zato ker smo pozno sem prišli in si je napraviti nismo mogli. Zdaj bomo samo hiše delali. Naš gospod imajo že dve hiši narejene, pa nam od tam enmalo preč naj bolj dopade. Tudi cerkev delajo zdaj tukaj, — in sčasoma bi se znalo tukaj celo mesto napraviti. Ljudje zmi-raj še sem gredo. Lansko leto jih ni bilo še veliko, letos pa jih je že veliko več. — Tukaj nam je zdaj zlo zlo dobro , in smo prav veseli, da smo sem prišli; samo zavoljo cerkve nam je enmalo dolgočasno. Tukaj ni vsako nedeljo sv. maše, zato ker morajo naš gospod deleč deleč okoli iti in duhovske službe oskerbovati. V vsakem kraji je eno nedeljo sv. maša, in tako nimamo vsako nedeljo in praznik priložnosti pri sv. maši biti. ¦— Gospod so nas zlo veseli, da smo sem prišli, zato, ker je toliko dela in pa delavcov malo. Ženske so tukaj tako zlo obrajtane, da se ji mora polni voz ogniti. Ko bi jo pa kdo kaj udaril, je dolgo zapert; tudi mož ne sme svoje žene straho-vati. Tukaj nobeden nobenemu nič ne vzame, in so vsi med sabo zlo prijatli. — Ce bi kdo imel korajžo sem priti, mu jez odkritoserčno povem, da je tukaj zlo zlo dobro. Zemlje je veliko in je tudi tako dobra, da ni treba druzega kot orati in sejati; — ni treba nič povleči, in krompirja nič okopovati nič osipovati, in vendar tako debel zraste, kakor periša. Za vse je tukaj grozno dobro. Toda vse to se mora terdo zaslužiti. Prav groza me obide, ko se spomnim, kaj smo mogli na potu vse prestati in preterpeti. — Ko bi kdo sem šel, mu ni treba druzega sabo kot denarja. — Oblačilo in vse take reči so tukaj boljši kup kakor pri vas. — Ne vzemite mi za zlo, da vam nisem koj nazaj pisala, ker smo imeli veliko veliko dela na polji in povsod. Zdaj pa smo že precej podelali. — Še enkrat vas vse lepo pozdravim in se vam priporočim v molitev, in ostanem vaša zvesta prijatlica
Polona Noč s./r. Pri sv. Jožefu v Ameriki 7. listopada 1855.
12