vedne ter jim veljavo slovenskega jezika dokazati v dejanju s tem, da jim spišejo zaželjene prošnje v našem jeziku. Krivo sklepajo oni, ki se širokoustijo s tem, da ta ali ona pnošnja zato ni bila uslišana, ker je biia slovensko spisana, saj tudi mnogo, mnogo nemških prošenj zavrnejo, a ne zaradi jezika, temveč ker niso bile za ugodno rešitev dani zadostni pogioji. /a lii i\\ Nasprotniki slovenskega jezika so liied naš narod raztrosili neutemeljeno govorico, da se s slovenskimi prošnjami na :)jaških oblastih ničesar ne doseže. Ta ..ovorica je tendenciozna, t. j. namenoma širjena; resnica pa je, da ostane v državnem osnovnem zakonu s členom XJX. zauunčena jezikova pravica tudi v vojnem _asu nedotaknjena, to se pravi, da se slovenske prošnje civHnih oseb na vojaške oblasti, n. pr. za dopuste v svrho obdelo\ anja zemlje, žetve, rnlatitve i. t. d., nadalje za odpust iz domobranske, oziroma .rnovojniške službe, obravnavajo in v danili pogojih tudi ugodno rešujejo. Pozvedeli smo od zanesljivih oseb in dognano je po lastni izkušnji, da je c. kr. aoniobransko ministrstvo na pristojno :sriavarstvo vložene slovenske prošnje iz Štajarske ugodno rešilo. S tem je dala ta vojna oblast zgled priznavanja jezikovne lavnopraviiosti slovenskega jezika ter je z dejanjem zavrnila ono tendenciozno govorico. Naloga šole in slavenskega učiteljstva je, poučiti mladino terobdanihprilikah tudi o d rasle o pravičnos.i c. kr. oblasti nasproti slovenskemu jez i k u. Stranke dohajajo pogosto k učiteljstvu za pisanje podobnih prošenj. Narodna zavednost, ljubezen do materinega jczika in širjenje znanja o državljanskih pravicah zahtevajo od učitelja, poučiti ne-