Marija Stanonik
VILJEM URBAS*
SE - UDK 39(497.121:929 Urbas
Življenje. — Viljem Urbas se je rodil 14. julija 1831 služkinji Mariji Urbas v Ljubljani,^
kjer je obiskoval takratno osnovno šolo (1840—1843) in gimnazijo (1844—1851). V
zadnjih treh letih je v gimnazijskih poročilih^ vpisan med najboljšimi učenci. Kje in kaj je
študiral in kako se je vzdrževal, se doslej ni dalo ugotoviti. Od L 1853-1856 je bil
Kosmačev amanuenzis v ljubljanski Licealki, cesarje bil na lastno prošnjo razrešen, ker se
* Zbiranje podatkov o življenju in delu V. Urbasa se je začelo na pobudo uredništva SBL pri SAZU,
ki je prosilo za prispevek o njem.
1. Podatek je iz krstne knjige v stolnem župnišču v Ljubljani, kjer je vpisan z imenom Wilchelm.
2. Prim Juventus caesareo Regii gymnasii academici Labacensis . . ., 1845, str. 17, 1846, str. 15,
1848, Str. 6, 1849, str. 3, Tamkajšnji podatki omogočajo sklepati na čas celotnega Urbasovega
šolanja v Ljubljani.
28      Marija Stanonik
je posvetil poučevanju.^ L. 1857 ga že najdemo v Ljubljani kot učitelja,^ tudi
privatnega.^ Za profesorja je bil aprobiran I. 1867^ in njegovo naslednje delovno mesto je
bilo na višji realki v Gorici (1868—1871)7 kjer je poleg nemščine in francoščine
poučeval tudi slovenščino.^ L. 1871 je bil član izpitne komisije za splošne ljudske in
meščanske šole.^ Od I. 1872 naprej je bil profesor na višji realki v Trstu,''° kjer je
poučeval največ nemščino, a tudi zemljepis, zgodovinp, matematiko, pisanje in včasih
tudi slovenščino.^'' V letu 1877 je bil imenovan za začasnega okrajnega šolskega
nadzornika za koprski in poreški okraj.Od I. 1875 do I. 1883 (dve mandatni dobi) je
bil tudi zunanji član odbora Slovenske Matice in član njenega odseka za knjige,''-' v letih
od 1878 do 1888 je večkrat začasno zastopal direktorja šole,''^ deloval pa je tudi v
nemškem planinskem društvu — odsek za Istro.Po upokojitvi 20 sept. 1897^^ se je
preselil v Gradec (Graz),''^ kjer je na privatni gimnaziji učil iste predmete kot v Trstu.
Umrl je 15. novembra I. 1900 v Gradcu.''^ — v NUK v fotografskem oddelku hranijo
njegovo fotografijo iz I. 1874.''^
Delo. — V. Urbas se je predstavil že pri osemnajstih v Vedežu I. 1849 s kritičnima
zapisoma o zvezdah, v katerih razlaga pojav, ki ga nepoznavalci vidijo kot utrinjanje
zvezde,2° in nekakšno statistiko o umrljivosti človeštva.'^'' L. 1850 je objavil daljši
članek Nekaj od stare Ljubljane,^^ v katerem popisuje predzgodovino mesta in
naseljevanje posameznih mestnih delov.
3. Mitteilungen des Musealvereines fur Krain, Laibach 1907, str. 92.
4. Prim. Dr. E.H. Costa, Bukve Vodniku v spomin. Novice, 3. febr. 1858, List 5, Tečaj XVI, 34-35.
Čeprav je prispevek iz I. 1858, se Gostov podatek o V. Urbasu kot učitelju prav gotovo nanaša že
na I. 1857 - glede na začetek I. 1858.
5. Prim. Vodnikov spomenik. Vodnik-Album. Ur. Dr. E. H. Costa 1859, str. 268.
6. Natančno: 23. sept. 1867. Prim. Jahrbuch des höheren Unterrichtswesens in Oesterreich mit
Einschluss der gewerblichen Fachschulen und der bedeutenden Erziehungstalten, Wien 1890, Str.
173. -
7. Jahresbericht der K.K. Ober-Realschule in Goerz, 1868-1871.
8. Jahresbericht . . . 1868, 42, 44, 47, 49, 50, 52. Pregled predelane snovi kaže, da se je opiral na
Janežičevo slovnico.
9. Jahresbericht in Goerz, 1871, str. 32.
10. Jahresbericht der deutsche Staats-Oberrealschule in Triest für das Schuljahr 1872-1897.
11. Jahresbericht in Triest 1884/85.
12. Slovenski učitelj. Glasilo „Učiteljskega društva za slovenski Štajer". 5/1877, V Mariboru 20.
junija 1877, št. 12, 190-191.
13. Prim. LMS, MS, Lj, 1875-1883.
14. Jahresbericht ... in Triest, 1894/95, LIII.
15. O tem pričajo tudi njegova predavanja, ki jih je imel v istrski sekciji. Prim. op. 40, 41, 42, 44.
16. Jahresbericht ... in Triest, 1897-1898, str. 1.
17. Jahrbuch höheren Unterrichtswesens in Österreich 11/1898, 112.
18. Novice, Ljubljana, 58/1900, 47, 23. XI., str. 460, Prim. LMS, MS 1900, str. 18. Podatke so mi
prijazno oskrbeli v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, za kar se jim najlepše zahvaljujem.
19. Za opozorilo iskrena hvala dr. Valterju Bohincu.
20. Gvilielm U . . ., Vraže ali prazne vere. Vadež. Časopis za šolsko mladost. Vredoval Janez Navratil.
II. tečaj, 1849, I. polovica, v Ljubljani, Rozalija Eger. V četrtik, 22. listopada, 21. list II. polo-
vice, 167.
Gvilielm U..... Kako se zvezda vtrene. Vždež, . . . 1849, v četrtik 13. grudna, 24. list II
polovice, 189-190.
21. Gvilielm U.....V vsakim trenutku vmerje en človek. Vedež, . . . 1849, V četertik 29. listopada,
22. list II polovice, 175.
22. Gvilielm U..... Nekaj od stare Ljubljane. Vedež, časopis za šolsko mladost. Tečaj III, V
četrtik, 7. sušca (marca) 1850, List 10, 76-77. Ponatisnjeno: Ljubljanski časnik št. 96, Vtorik 2.
grudna 1851, 382.
Viljem Urbas 29
Po navajanju K. G laserja^-' je že tedaj objavljal tudi prve verze, vendar je doslej znana, in
še to le iz poznejših objav,^^ le ena njegovih pesmi v slovenščini: Želja Slovenca na
tujem:'^^ Slovenca na tujem premaguje domotožje, zato misli najdom, kraj svojega otroštva
In mladosti, na svoje domače, ker „/ž/arneje tam soince sije,/ Vetrič bolj hladan pihlja;
/Bolj zeleno žito klije,/ Bolj prijazno vir šumlja!" Toda vmes sta gora in megla in
želi si perutnic, da bi mogel nazaj. Ni znano, kdaj je pesem nastala in kje je bila prvič
objavljena.
Pač pa je že iz tega časa znana objava pesmi v nemščini z naslovom An die Statue zu
Strobelhof — o kipu F. Robbe v gradu Bokalce pri Ljubljani.
Po tem se, če znani podatki držijo, še samo dvakrat, enkrat v samostojni knjižici, oglasi v
slovenščini, drugače pa vseskozi objavlja v nemščini. Tako tudi osem pesmi in krajšo
prozo v Vodnikovem albumu.^'' Motivi pesmi so narava: poletno jutro z žanjicami
(Sommermorgen), poletna vročina in mesečna noč (Gluthenj, mračenje žarečih gora —
prispodoba njegovega osebnega občutja (Alpenglühen), različnost človeškega prizade-
vanja in pehanja (Differenzen), menjavanje človekovih razpoloženj (Wechsel), izpoved
ljubezni in strah, da bo zavrnjen — kar spominja na Prešerna! — (Gasel), dva distiha o
življenju, ljubezni in prijateljstvu (Distichen) in bodica (An einen dramatischen Dichter).
Proza o solzah (Die Thränej se po posrečeno ironičnem začetku, kakšna kemična spojina
so, in pripovedi starega moža, kako so nastale, razblini v golo naštevanje, kdaj vse pridejo
človeku v oči.
Na Urbasov pedagoški poklic kažejo predvsem trije članki, od katerih je prvega objavil že
med službovanjem v Ljubljani. To je nekakšen pripomoček za dijake o oblikovanju
poslovnih dopisov z ustreznimi zgledi,verjetno za potrebe Mahrove šole, kjer je po
vsem sodeč poučeval, glede na to, da ga v popisu iz I. 1857 najdemo med stanovalci
Mahrovega doma.^^ V razpravi Zur Behandlung des deutschen Sprachunterrichtes an den
Mittelschulen mehrsprachigen Länder^° se spoprijema z vprašanjem, kako najprimerneje
posredovati nemščino v srednjih šolah, kamor se vpisujejo dijaki z več jezikovnih
področij. To je bilo v Trstu, kjer so se srečevale tri narodnosti, prav gotovo aktualno
vprašanje in Urbasov poskus njegovega reševanja kaže, da se je dobro zavedal svoje
pedagoške odgovornosti. Dolgoletne izkušnje v poučevanju in teorijo o njem sooča s
takratnim avstrijskim učnim programom in se nanj sklicuje ali pa se do njega tudi
kritično opredeljuje. Razločuje jezikovne dispozicije Romanov, Slovanov in Germanov in
v šoli loči tri kategorije učencev: nemške iz nemških šol in nemških mest; nenemške iz
nemških šol in nemških mest; nenemške iz nenemških mest. Temu ustrezno so uresničljivi
tudi postavljeni cilji. Opozarja na vrsto težav, ki jih doživljajo nenemški dijaki v nemških
23. Dr. Karo I Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva Mi, SM, Lj. 1896, 86.
24. Slovenska pesmarica II, ur. Jakob Aljaž, Celovec, 1900, 10-12.
25. A. Funtek jo je v Ljubljanskem zvonu 1922, št. 11, str. 711 hudo logicistično analiziral.
26. Wilhelm U..., An die Statue zu Strobelhof, Illyrisches Blatt, 31/1849, 87, 345. Prim.
Bibliografija leksikografskog Zavoda, Zagreb 1963, knj. VII, 217.
27. Wilhelm Urbas, Poesie und Prosa. Vodnikov spomenik. Na svitlo dal Dr. E. H. Costa, Ljubljana,
1859, 236-238.
28. Die gewöhnlichsten im Geschäftsleben vorkommenden Aufsätze. Geordnet und dem katholischen
Gesellen-Vereine in Laibach, gewidmet von Wilhelm Urbass. Laibach, 1860. Druck von Jos.
Rudolf Millitz. (Separat, mesta objave ni bilo mogoče ugotoviti.)
29. V popisu prebivalstva iz I. 1857 je vpisan pod št. 4, Mesto h. št. 287 pri Ferdinandu Mahru,
Ljubljana. Zgodovinski arhiv, Ljubljana.
30. Zur Behandlung des deutschen Sprachunterrichtes an den Mittelschulen mehrsprachiger Länder,
Jahresbericht über die deutsche Staats-Oberrealschule in Triest 1879-80 (separat, NUK). 1-28. i
30      Marija Stanonil<
Šolah in na temelju svoje dolgoletne prakse daje navodila, kako jih najprimerneje
odpravljati; pri tem ne more mimo specialne metodike poučevanja tujega jezika —
korektno upoštevajoč nenemške učence. Govori o vlogi profesorja kot subjekta (da bi o
tem bil govor pri dijaku, je bilo takrat očitno še prezgodaj!). S poudarjanjem, da
praktično učenje jezika ni v memoriranju pravil in izjem, ampak v poglabljanju v lastnosti
jezika in v uporabi form in konstrukcij, tj. živih vaj nad togimi pravili, je njegovo stališče
živo še danes. Medtem ko v tej razpravi slovenskim učencem v ničemer ne posveča
kakršnekoli večje pozornosti kot italijanskim, je naslednja Unterschiede zwischen der
deutschen und slovenischen Syntax^'^ o razločkih med nemško in slovensko skladnjo
namenjena predvsem slovenskim. Po uvodnih besedah o podobnosti indoevropskih
jezikov, ki da se ne kaže le v korenih besed, ampak tudi v podobnosti njihovih oblik in
zvez, primerja slovenščino in nemščino po skladenjskih lastnostih in funkcijah stavčnih
členov, po vrsti osebek, povedek, predmet, prislovi in prilastki. Nato govori še o
besednem redu, stavčnih zvezah in periodah. Razprava, ki jo ima za „jako zaslužno" tudi
poročite o njej v Ljubljanskem zvonu,-^^ priča, da je Urbas slovenščino tudi teoretično,
ne le praktično dobro poznal in da do nje ni bil indiferenten, sicer bi se takega dela pač
ne lotil.
Najpomembnejši doslej znani Urbasov prispevek v slovenščini je pisanje O pregovorih in
priiil<ah, sosebno slovensi<ih.^^ Po njihovi definiciji in navedbah različnih mnenj o njih
od antičnih mislecev naprej in njihove vrednosti za vsako narodno ali jezikovno skupnost
posebej, ker izražajo tudi njenega duha, našteje še po njegovem mnenju najpomembnejše
takrat znane zbirke pregovorov pri Slovanih in konča z omembo, da nič ne ve o
Miheličevem rokopisu Kranjskih pregovorov. Po obliki loči pregovore, prilike, modre
izreke, gesla, govorila in prislovne izraze, ki „le bolj šaljivo kako bistroumno misel
izrekajo". Na kratko oriše še njihovo razmerje do drugih vrst ljudskega slovstva (pravljice,
povedke itd.) in jih po funkciji deli v take,, ki kažejo svet, kakršen je (so podobe
človekovega delovanja), in v take, kakršen bi moral biti (pravila za življenje). Nato so v
desetih nenaslovljenih razdelkih razvrščeni pregovori in prilike o človeku, njegovih
lastnostih in (ne)sposobnostih in domovini, in to ne le iz ljudskega slovstva, ampak tudi iz
literature, vmes pa teče avtorjeva beseda o ozadju njihovega nastanka, različnih oblikah
ene in iste misli, o okoliščinah, kdaj je ta ali oni pregovor /prilika/ izrek primeren ipd.
Več znamenj: obsežna upoštevana literatura, način pisanja, končni vzklik „Da bi se
mojim rojakom le način te razprave priljubil" in v naslednjih razpravah pogosto
sklicevanje nanje, kažejo, da mu je bila ta slovstvena vrsta posebno ljuba. Razprava je bila
I. 1869 in 1870 v dvanajstih nadaljevanjih ponatisnjena v Bleiweisovih Novicah.
Hkrati s pregovori je izšla v Poročilu višje realke v Gorici za leto 1869 tudi razprava Über
einige wesentlichen Verschidenheiten des Heiland im Vergleiche mit Klopstock's
Messias,^^ primerjalna študija med ljudskim epom Heliandom in Klopstockovo Mesijado.
31. Unterschiede zwischen der deutschen und slovenischen Syntax, Jhb. deutsche Staats—Oberreal-
schule in Triest, 1892-93, 1-30.
32. Rubrika: Iz šolskih izvestij, LZ 1894, št. 1, str. 60.
33. O pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih. Jhb. der K.K. Ober-Realschule in Goerz, 1869,
2-33.
34. 0 pregovorih in prilikah, sosebno slovenskih. Spisal profesor Vil. Urbas, Novice gospodarske,
obrtniške in narodne, 29. sept. 1869, 313-314; 6. okt. 1869, 320-321; 13. okt. 1869, 329; 29.
dec. 1869, 430-431; 5. Jan. 1870, 4; 12. Jan. 1870, 12-13; 19. Jan. 1870, 21. 26. Jan. 1870,
27-28. 16. febr. 1870, 57-58; 23. febr. 1870, 64; 2. marca 1870, 71-72; 9. marca 1870,
79-80;
35. Über einige wesentlichen Vershidenheiten des Heiland im Vergleiche mit Klopstock's Messias, Jhb.
der K.K. Ober-Realschule in Goerz, 1869, 37-55.
Viljem Urbas 31
Po podrobni razčlenitvi njunih skupnih in različnih točk konča z ugotovitvijo, da se
Heliand in Mesijada bistveno razločujeta po zasnovi, jezikovnem izrazu in verzu, saj ima
prvi pečat ljudskega, drugi pa umetnega slovstva; toda novospreobrnjenemu staremu Sašu
se je pred tisoč leti veliko bolj posrečilo to, kar je Klopstock hotel, a ni zmogel: ustvariti
krščanski ep (str. 55).
V razpravi Ueber Sagen und Märchen,-^^ o povedkah in pravljicah, Urbas najprej opredeli
obe ljudskoslovstveni vrsti kot obliki starodavnih ljudskih pripovedi, ki sta bolj ali manj
čudežne vsebine in večinoma neznanega izvora. Ob primerjavi njunih lastnosti, kot da
hoče upoštevati pedagoško načelo od znanega k neznanemu, izhaja iz povedk, ki da so
mlajše kot pravljice in upovedujejo znane kraje, zgodovinske osebe, lokalne dogodke,
njihova snov je torej obkrožujoče okolje, medtem ko je pravljica, ki je v svojem
ustvarjanju bolj svobodna, svetovljanska; gre prek krajev in časa od dežele v deželo, od
ljudstva k ljudstvu in njena glavna lastnost je fantazija. Teorije o njunem nastanku se še
drži malo romantičnega, vendar več zajema iz novodobnega pozitivizma: če povedka
zapusti svoje področje, izgublja lastnosti naravnega in dobiva vedno bolj čudežne —
postaja pravljica, sicer pa med njima ni strogih razločkov, ker prehajata ena v drugo in se
križata. Skupen izvir povedki in pravljici je prastari mit, a pomembna je tudi človekova
lastnost, da rad idealizira. Tako npr. iz junakov nastajajo polbogovi, iz povedk z
mitičnimi dodatki pa pravljica. Naglasa pomen obeh slovstvenih vrst za kulturno
zgodovino in literaturo.
Aberglaube der Slowenen,^^ vraže pri Slovencih, je zadnji Urbasov prispevek na
folklorno temo. Poleg tega, da so deloma mitičnega, deloma krščanskega izvora,
poudarja, da so njihove korenine tudi v intimnem stiku ljudstev z naravo, ki pritiska
nanje. Imena bajnih bitij v slovenskih vražah kažejo na romanski, germanski in slovanski
mit. Po omembi svetnikov zavetnikov sledi pregled vraž, tudi po različnih krajih, skozi
vse leto od novega leta naprej. Na koncu so dodane še vraže ob različnih priložnostih.
Razprava Die Slovenen^^ zavestno poudarja s podnaslovom Ethnographische Skizze, da
se ne namerava ustaviti le pri folklornih sestavinah duhovne kulture, kar je značilno za
večino Urbasovih, o tem predmetu slovensko pišočih sodobnikov, ampak skuša dati kar
najširši pregled kulturnega bitja in žitja Slovencev, o čemer pričajo že naslovi posameznih
poglavij: Izvor in jezik. Telesni videz. Sposobnosti in značaj. Duševne nravne lastnosti.
Ljudska modrost in neumnost (norost). Ljudske pesmi in povedke. Šege in navade.
Hrana, noša in bivališče. Pomembno je, da pri označbi ozemlja, na katerem živijo
Slovenci, ni izpustil nobene pokrajine in poleg Kranjske našteva še mejne dele Koroške,
Štajerske, Madžarske (Prekmurje in Porabje — op. MS), Istre in Benečije, čeprav vse kaže,
da ne vztraja pri izhodišču: dokazovati samobitnost Slovencev po vsej sili, kar so imeli
slovenski narodopisci 19. stoletja za eno svojih glavnih nalog.¦'^ Le tako lahko govori o
tem, da so Slovenci asimilirali tuje (nemške, op. MS) elemente v Selški dolini, ne pokaže
pa nič zaskrbljenosti za proces asimiliranja Slovencev na Koroškem. Razločke med
posameznimi skupinami Slovencev pripisuje mešanju Slovencev z neslovanskimi elementi
in različnim zgodovinskim vplivom na posameznih področjih. Opisuje nekatere narečne
36. Ueber Sagen und Märchen, Jhb. deutsche Staats-Oberrealschule in Triest, 1887-88, 1-22.
37. Aberglaube der Slowenen. Zeitschrift für österreichische Volkskunde. Ur. Dr. Michael Haber-
landt, 1898, Wien und Prag, 1898, 142-152.
38. Die Slovenen. Ethnographische Skizze. Jhb. deutschen Staats—Oberrealschule in Triest, 1873,
3-63.
39. Prim. S. Kremenšek, Dediščina slovenske etnološke misli XIX. stoletja, XI. seminar slovenskega
jezika, literature in kulture, Lj. 1975, 127-136.
32      Marija Stanonik
posebnosti in slovenščino po nekaterih gramatičnih kategorijah primerja z drugimi
slovanskimi jeziki in tudi z nemščino. Po telesnem videzu razločuje Štajerce, Gorenjce,
Dolenjce, Notranjce, slovenske prebivalce Istre in Beneške Slovence, medtem ko
Korošcev zlepa ne omenja. Pri označbi umskih sposobnosti in osebnostnih lastnosti
upošteva tudi mnenja tujcev o Slovencih. Po njegovem pa so njihove dobre lastnosti
naslednje: močna volja, zmožnost abstrahiranja, dobrodušnost, pridnost, vedrina,
pravičnost, čut dolžnosti, ljubezen do domovine, gostoljubnost, ustrežljivost; njihove
senčne strani pa so: nagibanje k nezmernosti, tepežu, samoljubju, nasilju, vražam, trma,
neutemljena velika žalost na eni in slepo veselje na drugi strani. Pri kulturi v današnjem
pomenu besede poudarja, da je ljubljanska filharmonija najstarejša v takratni Avstro-
Ogrski in Nemčiji. Prešerna primerja z Uhlandom, epikada je neznatna in od dramatike daje
komaj kaj mogoče omeniti. V poglavju o modrosti in neumnosti (norosti) sodijo v prvi
del pregovori, v drugega pa vraže. Nato navaja imena oseb v ljudski pesmi, obravnava
njihove oblikovne lastnosti in jih razvršča ter opisuje bajna bitja. Pri šegah med
standardnimi podatki omenja tudi delanje sneženega moža pozimi in vsakoletno procesijo
v Idriji v spomin na začetek rudnika, kar sodi že v „delavsko" etnologijo. Pri hrani navaja
vsakdanje jedi: žgance, polento, fižol, mleko, krompir, mesa pa da zlepa ni na mizi. V zvezi
z nošo poudarja, da se pri njej bolj kot pri šegah in navadah kaže, kako novo prevlada nad
starim. Na koncu se izrecno ustavlja le pri kmečkih stavbah in glede na gradbeni material
loči lesene in zidane.
V zaglavju Zur Volkskunde Krains (K etnologiji Kranjske) časopisa Österreich—Ungarn in
Wörter und Bild je Urbasov prispevek Das Volksleben der Slovenen,^° o ljudskem
življenju Slovencev na prvem mestu. Ponekod se ujema s pravkar imenovano etnografsko
skico, vendar je napisan na novo, v skladu z ilustrirano publikacijo bolj poljudno. Prinaša
vrsto kritičnih in bistrih opažanj: govori o telesnem videzu Gorenjcev, Dolenjcev,
Notranjcev, njihovem temperamentu; pokrajini, ki vzbudi zanimanje tujca zaradi
prepredenosti s cerkvami in kapelami; o tem, da starši upajo na sina duhovnika, ko ga
pošljejo v šole; o praznovanju nove maše in prepletenosti cerkvenih praznikov s
poganskimi elementi; o onikanju in katera imena so najbolj pogostna (polovica ženskega
sveta so Micke, druga polovica pa Neža, Urša, Špela, Marjeta, Jera, Lenka, Lucija, Lojza),
o praznikih, ki da so za Kranjca glavni mejniki za razmejevanje obdobij leta; o šegah;
otrocih, ki v prvih letih letajo okrog v sami srajčki, s 5—6 leti pa so že pastirji; o
priljubljenih otroških igrah, odnosu do otrok, beračev, gostov, ravnanju do tujcev,
ljubezni do domovine in države. Nadaljuje o načinu prodajanja in kupovanja, o obrti:
ribniškem suhorobarstvu, sitarstvu v Stražišču in lovu na polhe na Dolenjskem in
Notranjskem. Seveda ne more tudi mimo pregovorov in vraž. Prispevek je ilustriral Jurij
Šubic.
Že naslova obeh naslednjih razprav Die oro— und hydrographischen Verhältnisse
Krain's^'' in Die Gewässer von Krain'^^ napovedujeta zemljepisno problematiko. Prva po
predstavitvi zemljepisne lege Kranjske obravnava oblikovitost njenega površja, pri čemer
največ pozornosti posveča jezerom ledeniškega nastanka. Ne zanemari niti ljudskih
pripovedi o domnevnih že izginulih jezerih in te povedke sooča z geološkimi dognanji.
40. Das Volksleben der Slovenen. Die österreichisch—ungarische Monarchie in Wort und Bild —
Kärnten und Krain-, Wien 1891,353-378.
41. Die oro— und hydrographischen Verhältnisse Krain's, Zeitschrift des Deutschen u. Österreic-
hischen Alpen-Vereines, 1874, 296-312.
42. Die Gewässer von Krain, Zeitschrift des Deutschen u. Österr. Alpen—Vereines, 1877, 147—163.
Viljem Urbas 33
Osrednji del je posvečen današnji oblikovanosti površja na Kranjskem, predvsem goratim
področjem in kraškim pojavom (jame). Z njimi se veliko ukvarja tudi v drugi razpravi, ko
govori o vodah na Kranjskem. Loči vode z odprtim tokom in ponikalnice, ki jih deli v
take, pri katerih se ve za njihov izliv, in v take, kjer tega ni mogoče ugotoviti. Razmejuje
jih tudi glede na izliv v Črno in Jadransko morje in navaja črto, po kateri poteka razvodje
med njima. Nato opisuje tok posameznih rek in njihove pritoke in metode raziskovanja
tokov rek ponikalnic. Te podtalne vode zaradi boljšega pregleda razdeli na štiri področja.
Na koncu ne pozabi omeniti niti mineralnih vod in toplic.
Se posebej se posveča Urbas vprašanjem kraških pojavov v članku Das Phänomen des
Zirknitzten Sees und die Karsthäler von Krain,'^-^ katerega namen je po njegovih lastnih
besedah najpreprosteje razložiti pojav Cerkniškega jezera, saj ga v publiciteti obdajajo na
eni strani čudežna pravljičnost, na drugi pa globokoumne razlage, ki jim ne more zaupati.
Že s tem, da opozarja na še druge doline s podobnimi geološkimi, klimatskimi in
hidrografskimi lastnostmi, kot je Cerkniško jezero, hoče zmanjšati njegovo enkratnost.
Nato obravnava površje, podnebje, favno, floro, kamenine in obdelovalno zemljo
Cerkniške doline v njegovem času in tudi njeno zgodovino in pri tem citira vrsto avtorjev,
ki so se že ukvarjali z njo in še posebno s Cerkniškim jezerom.
Ljubljanski zvon je že I. 1882 poročal, da je V. Urbas v nemškem in avstrijskem
planinskem društvu predaval o Čičariji in Čičih^^ in ta „kulturna podoba iz Istre"^^ je
bila I. 1884 objavljena v Zeitschrift für deutsche und österreichische Alpenverein.
Struktura besedila je delno podobna prejšnjemu. Po zemljepisni označbi (meje, lega,
vegetacija, klima) področja se ustavlja pri več teorijah o izvoru Čičev, ki so že dolgo
predmet strokovnega zanimanja. Glede na njihovo različno konstitucijo, fiziognomijo in
značaj zastopa tezo o njihovem večstranskem (neenotnem, različnem) izvoru. Z opisom
njihovega gospodarstva, hrane, obleke, bivališč, šeg, religije, vraž, ki so zanj posledica
njihove zaostalosti, prehaja na etnološko področje. Značilno je, da opaža težko življenje
žensk in melanholijo njihovega značaja utemeljuje z njihovo brezpravnostjo, ker da samo
služijo moškim. Ljubljanski zvon je opozoril tudi na objavo razprave.
Urbasovo edino v samostojni knjigi, in to v slovenščini napisano delo Dr. E. I-I. Costa^'' je
nastalo na pobudo odbornikov Slovenske Matice, ki so se s takim življenjepisom hoteli
oddolžiti njenemu naglo umrlemu podpredsedniku,^^ kot so se malo prej L. Tomanu. Za
to so naprosili V. Urbasa,"*^ ki je ponudbo sprejel in verjetno tudi zato postal zunanji
član odbora Slovenske Matice. Urbasu je bilo glavni vir za to delo petintrideset zvezkov
Costovih dnevnikov, zato je pri opisu njegovega življenja in dela ustrezno podroben, sicer
pa si prizadeva Costo prikazati kot iskrenega in navdušenega domoljuba, ki da ga niso
pripeljali v slovenski tabor šele spodletele pobude v nemškem.5° Sledi še nekaj Costovih
govorov z Urbasovimi opombami. J. M. Pajk je v Zori to Urbasovo delo navdušeno
43. Das Phänomen des Zirknitzer Sees und die Karsthäler von Krain, Zeitschrift des Deutschen u.
Österr. Alpen-Vereines, 1879, 17-33.
44. Rubrika: Slovenski glasnik, LZ 1882, št. 2, 123.
45. Die Tschitscherei und die Tschitschen. Ein Culturbild aus Istrien. Zeitschrift des Deutschen u.
Oesterr. Alpen-Vereins 1884, 1-27.
46. LZ 1884, št. 6,384.
47. Dr. E. H. Costa, Matica Slovenska, 1877, 126. str.
48. Prim. LMS,SM,Lj. 1875,6.
49. Prim. LMS, SM, Lj. 1875, str. 9, 14, 19.
50. Prim. V. Urbas, Dr. E. H. Costa____ 25-26.
34     Marija Stanonil<
pozdravil z dolgim poročilom,^^ medtem ko ga je K. Glaser v svoji Zgodovini slovenskega
slovstva pograjal.
Označba. — Sad Urbasovega 50-letnega strokovnega publiciranja je vsega skupaj
enaindvajset znanih bibliografskih enot. Če odštejemo Urbasove začetne objave (ki so
mladeniško zagnane), literarne poskuse in davek času (knjižico o dr. E. H. Costi), je
njegovo pisanje v vseh prispevkih resno, odgovorno in umirjeno, s suverenim znanjem
predmeta in strokovne literature, ki jo tudi kritično upošteva. Po vsebini izredno
raznotere prispevke (z današnjega vidika jezikoslovna metodika, folkloristika, primerjalna
književnost, etnologija, geografija, kulturna zgodovina) je mogoče sumarno uvrstiti med
filološke in naravoslovne.
Urbasovi pedagoški članki kažejo V. Urbasa kot prizadevnega pedagoga. Odpira pa se
nam ob njih pomembno vprašanje: kako da ni bolj živo sodeloval v slovenskem
kulturnem krogu? Prvi njegovi prispevki to tendenco vendar nakazujejo in kažejo, da z
jezikom ni imel težav pa tudi vzklik na koncu prispevka o pregovorih priča, da do
slovenstva ni bil hladen. Toda v njegovih zadnjih dveh pedagoško-metodičnih člankih ni
niti sledu o narodnostni zavzetosti, saj se strogo drži strokovne distance; nikjer
aktualistično ne zviša tona, čeprav ugotavlja, da zakon o srednjem šolstvu ne upošteva
nenemških učencev iz nenemških osnovnih šol in krajev. Je mar tudi za to vzrok
Urbasova velika racionalistična narava in pozitivistična usmerjenost, ki je tako izrazita že
v prvem Urbasovem prispevku Vraže ali prazne vere, ki ga začenja z besedami: „Pravijo:
Vsak človek ima svojo zvezdo. — Gotovo, če si jo na papir zarisa, toda na nebu ne."^-'
Isto se pokaže na koncu sestavka o stari Ljubljani, na začetku razpravljanja o Cerkniškem
jezeru in še marsikje. Zakaj Urbas nikjer ne podleže aktualnim vprašanjem o položaju
Slovencev v Avstro-Ogrski (razen v pritrjevanju Costovemu delovanju za Slovence),
čeprav za dežmanovski problem tu ne gre, saj je bil povabljen k sodelovanju k Slovenski
Matici? Ga je pri tem oviralo delovno mesto — odvisnost profesorja v državni službi; ali je
bil pokaran zaradi svojega prvega strokovnega prispevka (o pregovorih) v slovenščini,
čeprav je zraven dodal tudi nemškega o docela nemški problematiki (toda na drugo
mesto? I)? Vendar poročilo ob njegovem odhodu v pokoj priča o njegovem dokajšnjem
ugledu.Je bila tega kriva odmaknjenost v Trstu, toda saj je bilo delovanje Slovencev v
Trstu tedaj živo? Se je čutil dolžnega posredovati slovensko kulturo nemškemu
kulturnemu krogu in tako hotel delovati za strpno sožitje dveh narodov v isti državi?
Ali so bile vzrok tega zgolj možnosti za bolj poglobljeno strokovno delovanje in
pripadnost po njegovem mnenju naprednejšim strokovnim krogom? Urbasov etnološki
koncept se npr. razločuje od drugih takratnih slovenskih narodopiscev, katerih izhodišča
so bila docela folkloristično — filološka. Vsekakor je s svojimi, ponekod zavestno
označenimi etnografskimi (=etnološkimi) razpravami strokovno naprednejši od njih, saj
so mu npr. šege in ustno slovstvo le del duhovne kulture, ob njih pa enakovredno in
51. Zora, časopis zabavi i poduku. Sedmi tečaj, V Mariboru, Uredil, založil in tiskal J. M. Pajk, 1878,
št. 5, marca 1878, 78-80.
52. Prim. Dr. Karol Glaser, ZSS, III, 87.
53. Prim. op. 20.
54. Chronik der Schule, Jhbr. der deutschen Staats-Oberrealschule in Triest, 1897-98, 1.
55. Ena od delnih rešitev tega vprašanja bi bila tudi ugotovitev, kaj so bili njegovi starši - oče. Mati je
bila služkinja. Je bil oče Nemec ali Italijan? Zakaj je v šolskih poročilih in v začetnih objavah
uveljavljena italijanska oblika njegovega imena in ali sta kraja službovanja Gorica in Trst zgolj
naključna? To, da je sin služkinje mogel študirati, bi moglo govoriti za to, da je imel premožnega
očeta, ki ga kljub rojstvu zunaj zakona ni zavrgel? !
56. Tudi njegov sodobnik Slovenec Franc Miklošič je pisal le v nemščini.
Viljem Urbas 35
morda še bolj zavzeto obravnava tudi druge täme. Pregovori in vraže ga zanimajo j
predvsem kot dokaz modrosti ljudstva na eni strani in na drugi njegove neumnosti !
(norosti), kar je posledica njegove neizobraženosti. Nič pa ga niso npr. vraže zanimale kot i
pravi in izvirni narodni duh in ostanki slovanske mitologije,kakor je bilo v navadi pri !
romantično usmerjenih narodopiscih.^^ Z opažanji o odnosih med spoloma, različnih i
interesnih, starostnih in družbenih skupin na podeželju, čeprav še brez razredne]
opredeljenosti, je pravzaprav začetnik proučevanja socialne kulture pri Slovencih; tudi j
sestavin materialne kulture ne prezre, čeprav jim posveča manj pozornosti. Tako smemo \
skleniti, da je V. Urbas za Slovence deloval posredno — bolj strokovno, ni pa doslej še
nikakršnih podatkov, da bi se angažiral tudi narodnostno-politično. Je pa vprašanje, kaj je
bilo v takratnem zgodovinskem trenutku slovenskemu narodnostnemu položaju bolj v
prid: strokovna ali narodnostna zavzetost.
Tudi zanimanje za naravoslovne probleme kaže, da je Urbas sledil duhu časa. Vsi štirje
zemljepisni prispevki so predavanja, ki jih je imel v istrski sekciji avstrijsko-nemškega \
planinskega društva. Najbolj so ga privlačili kraški pojavi. Sicer pa morajo to njegovo i
prizadevanje oceniti geografi.
Edino Urbasovo razpravo v knjižni obliki o dr. E. H. Costi moramo šteti za njegov davek
času. V tem delu je spet prišla na dan Urbasova zagnanost, znana iz časov njegovega
prvega objavljanja. Po značaju in temperamentu je Costo morda primerno označil,;
okoliščine (namen dela, posredno sorodstvo z njim — poročen s C. sestrično) pa so
storile, da njegovega delovanja^ ni zmogel kritično oceniti in preseči enostranskega
gledanja. Nikjer npr. konkretno ne omenja njegovega boja s F. Levstikom ipd. j
Sklep:
V. Urbas je pač najpomembnejši za etnološko vedo in na podlagi njegovih folklorističnih
in etnoloških člankov je mogoče skleniti, da seje realistična smer slovenske etnološke;
misli začela že petindvajset let pred M. Murkom^^ pravzaprav z njim, le da se romantični I
narodnoprebudno  delujoči  in večinoma že slovensko pišoči sodobniki nanj niso
navezovali, poznejši raziskovalci zgodovine slovenske etnologije pa so tudi šli mimo
njega,^° čeprav so pri posameznih poglavjih Narodopisja Slovencev citirane štiri njegove]
razprave.^ ^ '
57. Prim. F. Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja. Narodopisje Slovencev, I, 1944, 34.
58. S. Kremenšek, N.d. pri op. 39, str. 130 si.
59. Prim. op. 57, str. 35.
60. Prim. op. 57, str. 21-52.
61. Prim. Narodopisje Slovencev, I, 216, 261, II 162.
36     Marija Stanonil<
Summary
VIUEM URBAS
Out of Viljem Urbas' fifty years of professional publishing only twenty-one bibliographic
units are known so far, seven among these were written in Slovene. Regardlesi of their
large variety (nowadays they would be classified as educational linguistics, folklore
studies, comparative literature, ethnology, geography, cultural history), his writing is
always professional, serious and responsible, it shows his excellent knowledge of the
discussed subject and literature written about it, which is critically considered. Only his
booklet on Dr. E. H. Costa can be considered as a duty paid to his time.
Urbas' contributions written in German show that his activity for the Slovenes is
primarily professional, and so far there is no available evidence to show that he would
have been committed in social - political sphere as well Therefore a question may be
raised why Urbas did not act more vividly in the Slovene cultural circle, from which he
can also be distinguished according to his concepts on ethnology. His ethnological
contributions are most significant, and it is possible to conclude on this basis that the
realistic orientation in Slovene ethological thinking was already begun twenty-five years
before the work of Matija Murko, that is to say with Urbas. However, romantic
nationally-awakening and mostly in the Slovene language writing ethologists did not link
themselves with Urbas; later investigators of the history of Slovene ethnology also passed
him by, although four of his studies have been occasionally quoted in various chapters of
the ethnography of the Slovenes.