KREFTOV ČLOVEK MRTVAŠKIH LOBANJ
To je po vrsti tretja izdaja romana Človek mrtvaških lobanj.* »V romanu gre —¦ po avtorjevih besedah —• predvsem za izpoved mladega človeka, ki izhaja iz izkušenj in spoznanj svojega časa in razmer, kakršne so pač bile in kakor jih je videl iz svojega zornega kota.« (Epilog, str. 502).
Temu dodajmo, da je roman obenem protest, obtožba takratne in sleherne nazadnjaške družbe ter boj za novo na usodni zgodovinski prelomnici, ko se je podiral tisočletni od cerkve in absolutistične države vzdrževani družbeni red. Roman je kronika generacije, ki je na eksponiranem ozemlju ob severovzhodni slovenski narodnostni meji spoznala, da kljub brezskrbnemu na-
cionalnemu drnjohanju v našem nacionalnem središču potekajo zadnja desetletja slovenskemu narodnemu življenju, če bi v odločilnem spopadu imperialističnih sil v prvi svetovni vojni zmagale centralne sile. Danes, ko je minilo več kot pol stoletja od tistih časov, lahko mirno trdimo: Avstrija in Nemčija sta si v primeru zmage, o kateri sta bili trdno prepričani, nameravali urediti slovensko ozemlje za svoj »most na Jadran« in za »Drang nach Osten«. Odločna
' Podrobneje ga je osvetlil B. Urbančič že pred leti v študiji Problem »bravca«. Ponatis iz Slavistične revije. Ljubljana 1963.
• Bralko Kreft, Človek mrtvaških lobanj. Izbrano delo 1. Založba Obzorja, Maribor 1971.
54
Maistrova gesta je takrat rešila slovensko zemljo z mesti Maribor, Ptuj in Celje, s tem pa je bil rešen tudi obstoj slovenskega naroda.
Roman nam podaja zgodbo rasti in izgrajevanja osebnosti Leona Vuka od otroštva do »zrelostnega izpita«. Roman je podoba življenja na podeželju v Slovenskih goricah ter v provincialnem mestecu ob slovenski severni meji. Tu pod oživljamo tri faze v razvoju dogodkov: čas pred prvo svetovno vojno, vojna leta in prva leta po vojni, v novi državi.
Današnji človek si težko predstavlja, da je pred nekaj več kot pol stoletja, pod varstvom dvoglavega cesarskega orla čas mlinčil človeške, predvsem otroške duše s sijajem telovskih procesij, pri katerih se je duhovska in svetna oblast opajala s ka-dilom, z zvonovi in zvončki, z banderami in s poslušanjem holzchakermarša, da so se stiske preprostega človeka zdravile z imenitnim velikonočnim streljanjem iz možnarjev.da so botrine, svatovščine in sedmine bile za prenekaterega človeka edina priložnost, da se je do sitega najedel, morda le nekajkrat v bednem življenju. Težko je danes, v času socializma in demokracije razumeti, da je bil takrat najvišji »socialni« zakon, da si dal bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega, tebe, reveža, pa ni nikdo vprašal, ali je tebi ostalo, kar je tvojega. Danes, ko je naš jezik enakopraven z vsemi kulturnimi jezfki sveta, so že mnogi pozabili, da so te takratne oblasti slišale in uslišale le, če si govoril »drugi deželni jezik«. Vsepovsod je bila beda, zaostalost. To je bila Avstro-Ogrska pod vladanjem »Njegovega Apostolskega Veličanstva Franca Jožefa I., cesarja avstrijskega, kralja ogrskega, češkega, hrvaškega, galicijskega in lodomerijskega, nadvojvoda avstrijskega, vojvoda srbskega, kranjskega, štajerskega, koroškega itd.«
»Red in mir« te države je zmotila vojna, ki je prišla nepričakovano, po besedah vojnih hujskačev zaradi »srbskega zločinstva« in proti volji »dobrega cesarja«. V vojni je zacvetelo ovaduštvo, polnili so se zapori, vrstile so se justifikacije, marškompanije so z muziko odhajale na fronto, v daljnji Galiciji in v Srbiji so umirali naši možje »für Kaiser und Vaterland«, vojne vdove so se borile za svoj in svojih otrok obstanek. Kolikor dlje je vojna trajala, toliko občut-nejše so bile njene posledice. Glad in obup sta zavladala po mestih in vaseh, popustilo je vse, kar je pozitivnega v človeški družbi. Nastopilo je krvavo kurentovanje, v te-
meljih se je zamajala državna stavba, ki je slonela na samoglasniškem akordu AEIOU (Austria erit in orbe ultima). V črno noč tistega časa so odjeknili glasovi o oktobrski revoluciji. V avstro-ogrski armadi so se začeli upori na fronti in v zaledju, kri slovenskih proletarcev je bila prelita v Ju-denburgu, Radgoni.. . Uporne Slovence, Hrvate, Bosance ... je režim mislil pomiriti z »manjšinsko deklaracijo« in »jugoslovansko državo pod žezlom habsburške dinastije«.
Prišla je jesen 1918. Srbska vojska, ki je po avstrijskih računih ni bilo več, je prebila fronto v Makedoniji. S tem se je začel splošen umik na vseh frontah. Avstro-Ogrska se je zrušila, cesar je pobegnil, avstrijski primitivizem je bil šokiran. Da uporni narodi preženo cesarja, potomca Rudolfa Habsburškega, kaj takega ni bilo nikoli slišati. Avstrijskemu purgarju se je zdelo, da sanja.
Po razsulu Avstro-Ogrske so se dogodki bliskovito vrstili: ustanovitev Narodnega vijeća v Zagrebu in države SHS, brez habsburškega žezla, zedinjenje s kraljevino Srbijo, prekipevajoče navdušenje pri mladini, boj za Koroško in reševanje slovenskega ozemlja na Štajerskem, pri čemer je pesnik in vojak Rudolf Maister pokazal izredno vojaško nadarjenost in nacionalno odločnost.
Ker so prevrat usmerjali, poleg resnično domoljubnih in dobromiselnih mož tudi »kaisertreue» avstrijski ljudje slovenskega rodu, so se samo na vrhu družbene strukture deloma zamenjali odločujoči faktorji, na dnu pa je ostalo vse pri starem. Kmet, ki je stoletja nosil težko breme družbene zgradbe, je bil tudi v novi državi prepuščen sam sebi, gospodarsko je napredoval le za mikrokorak. Največja pridobitev je bila v tem, da nacionalno ni bil več direktno ogrožen. Slovenske šole in slovenski uradi so gotovo veliko pomenili. Socialnemu napredku pa se je država krčevito upirala. Proti novim idejam, ki so prihajale tudi k nam kot odmev na Oktobrsko revolucijo, se je borila z Obznano.
V takih okoliščinah se je razvijala in živela generacija, ki je nekako ob začetku prve svetovne vojne stopila v srednjo šolo. Živela je s temi vnanjimi dogodki, obenem pa se je bojevala s svojimi problemi, s problemi doraščajočega človeka. In kakor so vrhovi družbe prepustili usodi kmeta, tako so svojo pomoč odtegnili tudi mladini. Slovenski dijak tistih let, če je bil s kmetov, je bil v avstrijskih srednjih šolah trikratno diskriminiran. Njegov največji greh je bil
55
to, da je bil Slovenec, ein windischer Student. S tem je motil »musterhafte Harmonie« med sošolci nemške narodnosti. Drugič je bil kmečki, kar je dražilo malomeščansko napihnjenost »boljše družbe«, ki se je izživljala v zaničevanju kmeta. In tretjič, praviloma je z obleko, uglajenostjo in socialno veljavo močno zaostajal za gosposkimi sošolci. In kdo od vzgojiteljev mu je v stiski pomagal? Tej nacionalno in socialno diskriminirani mladini so se z razumevanjem in ljubeznijo posvetili le redki vzgojitelji, ki jim je bila skrb za slovenstvo resna življenjska naloga. V jugoslovanski šoli je bila situacija precej boljša, saj so odpadli pogoji za nacionalno diskriminacijo, ostali pa so socialni pogoji. In tudi poglavitni smoter vzgoje je ostal: iz mladostnika vzgojiti pokornega državljana.
Iz takih nacionalnih, socialnih in idejnih osnov je nastal roman Človek mrtvaških lobanj. Ker se ukvarja z globoko človeško, kulturno in pedagoško problematiko, je danes, kljub drugačnim, veliko boljšim razmeram še vedno nadvse aktualen. Mislim, da bi tudi danes moral vsak politik, vsak pedagog in javni delavec pazljivo prebrati ta roman in se zamisliti nad njegovo vsebino, preden začne s svojim poklicnim delom. Morda bi se iz njega naučil več kakor iz ne vem kako dolgih in učenih teoretičnih razprav.
Ob tretji izdaji je avtor dodal romanu temperamentno pisan epilog. Taka beseda se v današnjih časih mehkega oportunizma redko ali pa sploh ne sliši.
Janko J u r a n č i č Filozofska fakulteta v Ljubljani