0. a. m. D. g.! Stilistika in poetika. Način izraževanja svojih mislij imenujemo slog. Svoje misli pa izražujemo v dvojni obliki, v prozi in poeziji; torej razločujemo prozaični in poetični slog. Proza je govor znanstvenih razprav, in govor vsakdanjega življenja. Namen prozi je tedaj pouk v znanstvenih razpravah, ali pa le odkrivanje naših mislij v priprosti besedi. Zavisna je proza samo od jezikovnih pravil in od zdrave človeške pameti; zato ji pravimo tudi nevezan govor. — Poezija pa je po do¬ ločenih zakonih blagoglasja *) ubran govor ter se zato imenuje vezan govor. — Namen poeziji je, lepe misli v lepi obliki razodevati ter tako blagodejno in plemenito vplivati na človeško domišljijo. Pouk v prozaičnem slogu imenujemo stilistiko ali skla- doslovje, pouk o poetičnem slogu pa zovemo poetika. Zvezo vseh mislij nanašajočih se na jedni in isti predmet, imenuje se spis ali sestavek. Svojstva dobrega sloga. Slog je dober, ako ima izraževanju mislij potrebna svojstva; ta svojstva se kažejo iz smotra, katerega hočemo,.s spisom doseči. Pred vsem mora biti izraževanje mislij pravo in lahko umevno- *) Blagoglasje je umetna razvrstitev naglašenih in nenagl. zlogov in uporaba stihov. 1 — 2 — V to je treba ne le dobre pisave, ki je brez pogreškov in se lahko bere, marveč, treba je tudi, da svoje misli logično razvr¬ stimo ter jih izražamo v čistem, pravilnem jeziku, jasno in do¬ ločno, naravno, kolikor mogoče kratko in v primerni obliki. Spis je jezikovno pravilen, ako se ravna po zakonih slovnice ter nima pravopisnih pomot. Pravopis mora biti vseskozi dosleden, t. j. jedna in ista beseda se ne sme pisati krnalo tako, kmalo drugače. Jezik v sestavku je čist, ako nima primešanih tujih besedij, pa tudi ne zastarelih ali surovih in tacili izrazov, ki so le po nekaterih krajih udomačeni. Jasen je spis, ako bralec hitro in lahko umeva, njegovo vsebino. V to je pa potrebno, da so pisaleu samemu misli po¬ polno jasne prej, prodno jih zapiše, kakor tudi, da jih v pravo zvezo spravi in tako razvrsti, kakor se snujejo druga iz druge; tudi se mora ogibati predolgih in preumetno zloženih stavkov. Najtehtnejše misli se zapišejo z večjimi črkami ali pa se pod¬ črtajo, da so bolj razvidne. V daljših spisih razvrste se istovrstne misli po odstavkih. Določnost ima spis, ako se rabi za vsako misel in za vsak pojem pravi in odmerjeni izraz, tako, da bralec preeej umeje, kaj je pisalec hotel povedati. Naraven je izraz, ako nima nič prisiljenega, nič nadutega. Ogibati se je v spisu zlasti ponavljanja jedne in iste besede, kakor tudi vsacega pretiravanja. Izraz naj se skrbno izbere tako, da je primeren stvari, za katero se rabi. Istotako se je tudi varovati jednoličnosti, ker to vzbuja dolgočasnost. Prilike in prispodobe. Lepoto jezika in živahnost govora v spisu pospešujejo zlasti prilike in prispodobe. Prilike so zamenjava pravih izrazov z drugimi podobnimi, s katerimi kako stvar, lastnost ali dejanje tembolj živo upodab¬ ljamo. 406 119 1\ /O t in - s - Podobe, so nevavadna razvrstitev pravih izrazov vstavku, da dajemo govoru tem večjo živahnost in vzlet. Najimenitnejše prilike so: 1. metafora, 2. alegorija, 3. per¬ sonifikacija ali poosebitev, 4. metonimija, 5. sinekdoha, 6. hiper¬ bola, 7. perifraza ali opis, 8. ironija. 1. Metafora je zamena pojmov, ki so med seboj različni, pa si podobni ter je 1. šamostalna, n. pr. cvet življenja (nam. mladost) b) pridevna, n. pr. srebrni las, zlato solnce itd. c) glagolska, n. pr. veter brije. 2. Personifikacija je prilika, ki prisoja neživim stvarem dejanja in svojstva živih stvari), n. pr. kadar solnce, teka trudno, v sinje morje se : — 5 — 9. Mnogovezje ali polysyndeton, n. pr. In kliče in miče in vabi srce. 10. Brezvezje ali asyndeton, n. pr. Vse prenaša, vpije, skaka. Noč je dnevu , že jednaka. 11. Elipsa, n. pr. Nobenega glasu! — Krepko, junaki! 12. Primera, katera kaže na podobnost glavnega predmeta z drugim, n. pr. kakor trava so dnevi človeka, cvete kakor roža na polji. Sem spada tudi izgled, ki pojasnuje kako trditev s posameznim primerljejem, zlasti iz zgodovine, n. pr. Bogat je kakor Krez. 13. Nasprotje, ki obsega dve nasprotni misli v jednem stavku ali pa dva nasprotna pojma v jedni misli, n. pr. Kratka je zmota — A dolgo kesanje. Grenko veselje; sladka bolest. 14. Aluzija ali rahla omemba, ki navaja, kakor mimo grede, kako znano dogodbo, n, pr. Kes, Herkulovo delo! 15. Vprašanje, ki je stavi pisatelj ne pričakovaje odgovora, da vzbuja v bralcu tem večjo pozornost, retorično vprašanje, n. pr. Kdo je trate, gaje vzelenil? Kdo je stvaril jezera, potoke ? Za retoričnim vprašanjem stoji včasih retorični odgovor, n. pr. Kdo napravi človeka iz človeka? — Kdo drugi kot krščanska vzgoja! 16. Ogovor, n. pr. Kožnate planine ve! 17. Vzklik, n. pr. Kako krasno je nebo! Proza. Proza ali nevezani govor služi znanostim in vsakdanjemu občevanju ter je bolj razširjena in se rabi bolj pogosto nego poezija v ožjem pomenu; kot govor vsakdanjega življenja je proza mno¬ gokrat pomankljiva, po vsebini siromašna, po izgovoru pa po¬ kvarjena, a književna proza se mora odlikovati po izbornem slogu, ritmiški lepoti in po odbranih besedah in rekih, ki so pristojni mislim, katere izražajo. Ako se uporabljajo v prozi pesniške pri¬ like in prispodobe, tedaj je proza pesniška ali poetiška. 6 Najimenitnejše prozaične oblike so: 1. pripoved, 2. životopis, 3. opis, 4. oris, 5. primerjave, 6. razlage ali razložbe, 7. opis pesniških proizvodov, 8. razprave, 9. razgovor, 10. pisma, 11. poslovni sestavki. I. Pripoved ali povest. Pripoved se imenuje proizvod, ki nam opisuje resnično ali izmišljeno, pa vender verjetno dogodbo. V pripovedi je gledati ne le na primerno besedo, marveč tudi na to, da se ne izpusti kaj bistvenega, in da so pojedini dogodki razvrščeni po svojem naravnem razvitku in po času, kakor so se v resnici vršili drug za drugim. Bolj važne stvari morajo razvidne biti od manj važnih. Povesti so poučne in leposlovne. Prve imajo namen pou¬ čevati, druge pa prijetno zabavati in blago vplivati na človeka. Kadar okrajšamo kako povest, posnamemo iz nje le bist¬ vene stvari, nebistvene pa izpustimo; ako pa povest razširimo, pridamo bistvenim stvarem nebistvene, da prve bolje opišemo. 2. Životopis. Životopis nam predstavlja najvažnejše dogodke kake osebe ali pa povsebljene stvari v kronologičnem redu. — Ako opisujemo življenje kake določene osebe, začnemo svoj opis navadno s krajem, kjer je bila rojena, navedemo potem okoliščine, v katerih se je vršila nje vzgoja, omenjamo njen poznejši razvoj in delovanje, nje zasluge in druga lepa svojstva, ter sklenemo svoj spis s krajem in časom, kje in kedaj je sklenila opisana oseba svoje življenje. 3. Popis ali opis. Popis imenujemo proizvod, kateri nam kaže kak predmet ali dogodek po njegovih bistvenih in nebistvenih znakih, tako, da si ga bralec lahko jasno in živo predstavlja. Opis služi zlasti poduku in to najbolj v prirodoznanstvu, in v potopisih. 7 4. Oris. Oris se razlikuje od opisa, da nam riše kak predmet v poetiški lepoti ter nam ob jednem tudi kaže utis, katerega dela opisani predmet na dušo pisateljevo. 5. Primerjave. Primerjava je spis, kateri nam predočuje dva predmeta po nju podobnosti in po nju različnosti. V primerjavah včasih na¬ števamo najprej vsa ona svojstva, katere imata oba predmeta, potem pa navedemo nju različnosti; včasih pa opisujemo jeden predmet ter ga ob jednem primerjamo z drugim. 6. Razložbe ali razlage. Spis, kateri pojasnuje kak izrek, pregovor, priliko ali be¬ sedo z raznim pomenom, zovemo razlago ali razložbo. Izrek je stavek, ki izraža kako važno resnico s kratkimi pa jedrovitimi besedami. — Izrekom podobni so pregovori ali pri- sloviee. Pregovori in izreki se pojasnujejo zato, da bolje umevamo misel, katero krijejo v sebi. — Kadar pregovor ali izrek v priliki kaže kako resnico iz življenja, razloži se najprej njegov pravi pomen, ki se kaže iz besed, — • potem se pojasni njegova po¬ dobnost z dogodki iz življenja, za katere velja; in naposled se dokaže njegova resničnost z dogodki iz vsakdanjega življenja ali iz zgodovine. Ako- poznamo še druge prislovice, ki izrekajo isto misel, navajamo tudi te k pregovoru, katerega smo pojasnili. 7, Opis pesniških proizvodov imenujemo prevajanje poetičnih oblik v prozo ali prevajanje ve¬ zanega govora v nevezani govor. Pri prenašanji pesniških oblik v prozo moramo gledati na to, da se ogibljemo ritmiškega gibanja, ki se nahaja v stihih ter, da zamenjamo rime z drugimi izrazi; 8 tudi se morajo nenavadne razvrstitve besed poravnati in prilike izraziti v govoru vsakdanjega življenja. Misli se morajo logično razvrstiti in, če so tu in tam pomanjkljive, s prikladnimi spopolniti. 8. Razprave. Eazprava se imenuje proizvod, kateri pretresuje razne do¬ godke, pojme, mnenja in nazore ter jih skuša dokazati, opovreči ali razjasniti. Eazprava se tedaj prišteva znanstveni prozi. Posebna razvrst razprave je hrija, t. j! vporaba, ki kak znamenit izrek po celo določenih pravilih razpravlja. Načrt za hrijo: Uvod: 1. Izrek s pohvalo pisatelja, od katerega izrek izvira. Izpeljava: 2. Poj asnjenj e misli, katero izrek obsega. 3. Dokaz njegove istinitosti. 4. Nasprotje, ali oporekanje nasprotne trditve. 5. Primerjava s podobnimi slučaji iz zgodovine ali iz prirode. 6. Izgled, ki na posameznih dogodkih izrek pojasnuje. 7. Svedočba, t. j. sklicevanje na geslo kake veljavne osebe, katero resničnost pojasnjenega izreka potrjuje. Konec: 8. Završetek, ki s kratkimi besedami ponavlja glavno misel ter kaže nje uporabo za (vsakdanje) življenje. 9. Razgovor. Bazgovor je posebna oblika v pripovesti ali pa v razpravi. Predmet razpravljata v razgovoru dve osebi, od katerih jedna vzpodbuja in dopolnuje drugo. Eazgovor postane dramatičen, ako se po njem prikazuje značaj razpravljajočih oseb. Dramatičen razgovor je temelj dramatskemu pesništvu. Uporablja se tudi v 9 daljših povestih, romanih in novelah ter prodaje vsakemu takemu umotvoru posebno živahnost. NB. (Pisma in poslovni sestavki se nahajajo v Končnikovi slovnici). Poetika. 1. Nauk o poeziji imenujemo poetiko. Poetika nam razlaga zakone, veljavne o različnih oblikah in različnih vrstah pesniških proizvodov. Poetika nima tega na¬ mena, da bi koga naučila pesni skladati ali drame pisati; ona ima samo ta namen, da nas uči pesniško tehniko spoznavati, pesniške zakone umeti ter z njih pomočjo bolje urneti in lepše uživati po obliki, kakor po vsebini dovršene proizvode naših pes¬ nikov in pisateljev. 2. V dvo ali večzložnih besedah naglašamo jeden zlog bolj nego druge ter za njegovo izrekanje potrebujemo več časa, zato razločujemo v dvo — in večzložnih besedah naglašene in ne- naglašene zloge, dolge in kratke zloge. Naglašene ali dolge zloge zaznamujemo s črtico —, nena- glašene pa z lokom w. Ako zvežemo naglašene zloge z nenaglašenimi tako, da se naglašeni zlogi z nekako pravilnostjo ponavljajo in z isto pravil¬ nostjo z nenaglašenimi zlogi menjavajo, tedaj nastane gibanje, kateremu pravimo takt ali rythmus. N. pr. Stoje na holmu hiše tri - j -, w -j- ^ Pod holmom potok čist šumi ^ _r_ v-- -r_ Bvthmus v teh dveh verzih je nastal s tem, da se pred vsakim naglašenim zlogom redno ponavlja po jeden nenaglašen zlog. Rythmus, ki se začenja z jednim ali dvema nenaglašenima zlogoma, imenujemo rastoči rvthmus; oni rythmus pa, ki se začenja z naglašenim zlogom, imenuje se padajoč rythmus n. pr. Mrzla burja ostro brije _ Sčm črez skalnate vrhe ^ ^ j - _ j - padajoč rythmus. 10 Leži, leži ravnč polje, Ravno polje, plodnč polj 4 w — w — ^rastoč rjthmus. 3. Stop. Rjthmus delimo v posamezne oddelke, katere imenujemo stope (Versfusse). Stop je merska jednota obstoječa iz dveh ali treh, redko- kedaj iz štirih zlogov. Vsak stop ima po jeden naglasen zlog, ki se imenuje povdarek (Hebung) in jednega ali dva nena- glašena zloga, ki se imenujeta spuščaj ali upad (Senkung). Stčpi so tedaj dvozložni, trizložni in v jednem slučaji tudi štiri- zložni. Dvozložni stopi so: a) trohaj _ w , n. pr. hiša, voda b) jambus w n. pr. zlatar, bogat. 3. spondaj - ;. ali pa - ima dva naglašena zloga, od katerih ima jeden poseben poudarek. Slovenščina nima čistih spondajev, t. j. spondajskih besed, zato nam namesto spondaja služi večji del trohaj. Trizložni stopi so: 1. daktil — w n. pr. deklica, mačeha, hišica. 2. anaj)est w w _ , n. pr. gospodar, vodomet. 3. amfibrah w — n. pr. lepota, podoba. Štirizložen stop je korijamb ali Vodnikova mera. Kori- jambskih besed slovenščina nima. Kadar verz tako beremo, da pri branji posebno povdarjamo njegove ritmične člene, tedaj pravimo, da verz Skandiramo. Skandirati se tedaj pravi, verz tako brati, da se med branjem vsak stop zase bere in v vsakem stopu dotični naglašeni zlog posebej povdarja, n. pr. Solnce j že za I goro j pada Krog se | vlega j mrak hla dan. Metrična celota, obstoječa iz dveh, treh ali več stopov imenuje se verz ali stih. Po številu stopov so verzi dvostopni, tristopni in večstopni. Celotni ali pravilni so le oni verzi, ki se končavajo z odmorom ali s kakim ločilom, n. pr. 11 Ko dan se zaznava, | Danica priplava, | Se sliši zvonjenje | čez hrib in čez plan. Ako sta dva verza v tesni sintaktični zvezi med seboj, t. j. ako sega misel jednega verza v druzega, verza nista celotna in ne popolnoma pravilna, n. pr. Tam boginje veže Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa. Po meri, v kateri so verzi sestavljeni, razlikujemo trohajske, jambske, daktilske, anapestične in korijambske verze. Trobajski verzi: Mrzla burja ostro brije, Sem čez skalnate vrhe Golo drevje ivje krije, Ledenijo se vode. („Groblje“ -— Hribar.) Minilo že je nekaj let Kar šel sem s holma v beli svet; („Naša vas“ — Levstik) jambski v. Daktilski verzi: ■ Na! postelji smrtni kralj Boris leži; Od stolnega mesta do zadnje vasi Ves narod zanj moli, mu zdravja želi. („Najlepši dan“ •— Aškerc.) Anapestični verzi: Od nekdaj lepč so Ljubljanke ._ j -_ j ■_ w — j ■— _ j slovele Al lepši od Urške bilb ni • — |w^ — |- nobene. („Povodnji mož“ — Prešeren.) Korijambski verz: Ne hčere ne sina ■_ . —- o — Po meni ne bo w __ — Dovolj je spomina w w w — ^ Me pesni pojč. w ^ — Vodnik. 12 Včasih število stopov v posameznih verzih ni celo, ampak zadnji stop je nepopoln ali pa ima jeden ali dva. zloga preveč. Kadar se verz končava na cel stop, imenujemo ga popoln ali akatalektičen verz. Kadar pa zadnji stop ni cel, ampak mu manjka jednega ali dveh zlogov, tedaj pravimo, da je verz nepopoln ali ka- talektičen. Ako ima pa zadnji stop jeden ali dva zloga preveč, je verz hyperkatalektičen ali nadštevilen. Samo trohajski in daktilski verzi zamorejo biti katalektični, samo jambski pa hyperkatalektični. Včasih se verz začenja z nenaglašenim zlogom, katerega ne štejemo k meri. Ta nenaglašen zlog se imenuje nastop ali anakruza, n. pr. Zakrivljeno palico v roki |_ Za trakom pa šopek cvetlic Ko kralj po planini visoki Pohajam za tropom ovčic. („ Veseli pastir“ — Gregorčič.) Stik ali rimo imenujemo ujemanje samoglasnikov in soglasnikov v dveh besedah od koreninskega soglasnika dalje. Stik je čist, ako se samoglasniki in soglasniki, ne pa naglas ali pa, ako se ujemajo samoglasniki, pa ne vsi soglasniki, n pr. znan — razmetan; Beligrad — pokončat. Stik se razlikuje v mnogo vrst. Po številu zlogov so: 1. enozložni, moški ali krepki, n. pr. Dolžan ni samo, kar veleva mu stan Kar more, to mož je storiti dolžan. 2. drozložni, ženski ali šibki stik, n. pr. Na delo tedaj, ker resnobni so dno vi, A delo in trud ti nebo blagosl o v i. 3. trizložni ali tekoči stik, n. pr. Cesarske puške pokajo Se turške gospe jo k aj o Cesarski bombe mečejo Se Turki z grada vle č e j o. Nar. p. — IB 4. zložen stik se imenuje oni stik, ki je sestavljen iz dveh besed, n. pr. Mladički tam pomrli so Oči svetle zaprli so. Levstik. / ■ Kitica. a a b b Verze zlagamo v metrične celote, katere imenujemo kitice. Število verzov v posamezni kitici ni določeno, ampak poljubno; zatorej imamo kitice, ki so sestavljene iz 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 10 ali celo 14 verzov. Najnavadniše so kitice s štirimi verzi, pa tudi z osmimi se pogosto nahajajo. Kitica ki ima več nego 14 verzov, je že redko izjema. Zelo važno pa je; kako je razvrščena rima v kitici. Kima je lehko 1. zaporedna, n. pr. V Kovih cerkev so zidali, Da Mariji bi jo dali, Ki rodila nam Boga V odkup vsega je sveta. b Levstik. 2. prestopna, n. pr. Solnce že za goro pada, Krog se vlega mrak hladan Gori ob ozidji grada Divji boj še ni končan. 3. objemu a, n. pr. Solnce se od daleč skriva Vrana leta okrog Hiše Mrzel veter zunaj piše Tla pa debel sneg pokriva. 4. zapletena, n. pr. In zdaj pojdi, ostani O pesen, zdrava! pojdi in oznani Trditi on, ki pel me je, ne jenja, Da z vojvodom ne menja Ne s kraljem, ne z blagrenimi mestjani Kar vredno po pravici je zavida Na zadovoljnost se jedino zida. c Žemlja. a b a b a b b a Pagliaruzzi. S. Jenko. a a b b a c c 14 5. prekinjena rima a b c b Tri vrhi kipijo Pod sinje nebo Slovenskega hriba Vrhovi so to. Stalni verzi. 1. Peterostopni jambi,ški verz ali kvinar. Rabi se v drami, v sonetu, v štanei in v pripovednih pesnih. Valhun, sin Kajtimara, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero. 2. narodni deseterec, t. j. peterostopni trohajski verz, ki ima za drugim stopom vselej odmor ali diarezo,*) n. pr. Breda vstane |j ko se dan zazori, Se sprehaja || sem ter tje po dvori. Ta verz je epični verz jugoslovanski, ker imajo Srbi vse svoje junaške pesni zložene v tem verzu. V narodnem deseterci sta tudi umetni slovenski pesni „Ubežni kralj" in „Svetopolkova oporoka. 3. šestomer ali hexameter, t. j. šesterostopen, kata- le k tiče n daktilski verz. Pravilen šestomer mora v petem stopu vselej imeti daktil, v prvih štirih so pa lahko tudi trohaji, Zarezo ali cezuro ima navadno v tretjem stopu, n. pr.: Grob se za grobom vrsti || z visoko travo zarasten. 3. potomci* ali pen lame ter je katalektični, peterostopni daktilski verz, obstoječ iz dveh polovic, kateri v sredi loči odmor ali diareza. Vsaka polovica ima 2'/ 2 stopa, skupaj 5 stopov; od todi ime pentameter, n. pr. Blag vam ostani spomin || upanje vam za naprej! Pentameter se rabi samo v zvezi s heksametrom. To zvezo imenujemo distihon, n. pr. Jezik očistite peg, || opilite gladko mu rujo Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj! Koseski. 5. novi nibelunški verz je zložen iz 6 jambiških stopov, katere odmor ali diareza deli v dva dola po tri stope. Prva *) Odmor ali diarezo imenujemo prenehljaj sredi daljšega verza ob konci besede in zajedno ob konci stopa; ako pa je odmor sredi stopa, imenuje se zareza ali cezura. — 15 verzova polovica ima za tretjim stopom še jeden nenaglašen zlog, je torej nadštevilna, n. pr Pozdravljam te oj temni |j stoletni samostan. Štirje taki verzi z zaporedno, krepko rimo dajo 1. novo nibelunško kitico. Druge stalne kitice so še 2. oktava ali stanca, kitica ki je zložena iz 5 petero-' stopnih nadštevilnih jambiškib verzov, z rimo a, b, a b a b c c. 3. tercina, kitica, zložena iz treh peterpatopnih najjšte- vilnih jambiških verzov z rimo aha, — ■&&&. — • ded itd. X *- 4. decima je zložena iz desetih čveterostopnih trohajev z zapleteno rimo. 5. sonet je zložen iz štirnajstih cveterostopnih nadštevilnih jambiških verzov s stikom a b b a. a b b a, c d c, ded 6. gazela je zložena iz najmanj 14 in iz ne več ko 18 verzov. Prvi stik se ujema s 3., 5., 7., 9. itd, verzom, drugi verzi so brez stika ali rime. 7. triolet je pesnica, zložena iz osmih verzov, v katerih se po 3. verzu ponavlja prvi verz, po 6. pa prvi in drugi. (»lavne vrste pesništva. Pesništvo delimo.v 3 glavne vrste: v epsko, lirsko in dra- matsko pesništvo. Epsko pesniš'vo imenujemo tisto, v katerem nam pesnik pripoveduje kako dogodbo vnanjega sveta, pri kateri sam ni vdeležen. (Ime je dobilo od grške biefe de „epos“, t. j. pravljica, pripovedka ali povest). Lirsko pesništvo se imenuje tisto, v katerem nam pesnik izraža svoje čute in misli. Ime je pa dobilo od grške „lyre“, skatero so Grki spremljali svoje petje in še dandanes so lirske pesni v prvi vrsti petju namenjene. 16 K dramatičnemu pesništvu pa spadajo tisti pesniški proizvodi, v katerih nam delujoče osebe predstavljajo kako dejanje, ki se pred našimi očmi godi in iz sedanjosti razvija v prihodnost. A. Epika. Med vsemi vrstami pesništva najstarejša je epika. Najime¬ nitnejše vrste epskega pesništva pa so: 1. Bajka se imenuje tak epski proizvod, v katerem se nam opisuje dogodek iz življenja tega ali onega božanstva. Bajke so najstarejši del epike. Neomikan človek ni razumel prirodnih pri¬ kazni, zatorej jih je poosebil in pripisoval bogovom. K bajkam spadajo pripovedke o Bojenicah, o maliku, škratu, o Kurentu, o povodnem možu, o vilah itd. Zdaj so se nam ohranile večinoma samo v prozi. Umetni pesniki pa zlagajo bajke tudi v poeziji. 2. Legenda se imenuje pesniški proizvod v prozi ali v poeziji, ki nam opisuje kak čudovit dogodek iz življenja krščan¬ skega svetnika. Prvi kristjanje so namreč opisovali življenje tega ali onega sv. mučenca ter so ta opis v tolažilo in bodrilo pre¬ birali pri shodih in službah božjih. Legenda pomeni, toliko, kakor stvar, ki naj se bere ali,- ki je branja vredna. Pozneje so se resnične zgodbe pomešale s čudovito primesjo, s čudesi itd. in nastalo je o raznih svetnikih mnogo legend. Tudi slovenski narod ima premnogo narodnih legend, katerih glavne osebe so Kristus in sv. Peter, ki potujeta po svetu; Marija, smrt, hudobni duh itd. N. pr. Valjavčeva „Od nebeške glorije", Znamenje dežja; „Na- rodne legende" spisal A Kosi, Aškerc »Legenda o toplicah", Levstik „Živopisec in Marija", Gregorčič „Babeljsko jezero". 3. Pravljice in pripovedke so pesniški proizvodi, ki pripovedujejo kak čudovit dogodek, toda s tem razločkom, da se pripovedka naslanja na kako zgodovinsko osebo, ali pa na kakšen znan kraj; pravljica pa se ne opira ne na zgodovinsko osebo, ne na znane kraje. Osebe, ki nastopajo v pravljici, so poosebljene prirodne pri¬ kazni, velikani, čarovniki, časih še celo živali itd. Vsebina v pri- povedkah je veselega ali žalostnega obsega, v pravljici pa se dejanje razvije čudapolno ter pride vedno do veselega kooca. 4. Živalska pravljica so imenuje tisti pripovedni pro¬ izvod. v katerem nastopajo živali s človeškim čustvom in mišlje¬ njem, v človeških navadah, razmerah in običajih, pa vendar pri tem ne zataje svoja značilna pristno živalska svojstva. N. pr. nar. pes. „Lisica“. Valjavčeva „Vojska z volkom in psom". Naj- navadnejše nastopajo v živalski pravljici slovenski lisica, medved, volk, pa petelin. 5-, Junaška pesen ali rhapsodija se imenuje epski proizvod, kateri, pripoveduje slavne boje in čudovita dela znanega narod¬ nega junaka ; temu pomagajo včasih tudi višja bitja (n. pr. vile) izvrševati slavne čin*'.. V to vrsto štejemo slovenske narodne pesni o kralji Matjaži, o Pegamu in Lambergerji, in o Ravbarji. Naj¬ lepše narodne junaške pesni na svetu imajo Srbi. Uk Narodna epopeja ali velika narodna junaška pesen se imenuje tista pripovedna pesen, ki nam na zgodovinski pod¬ lagi pripoveduje celo vrsto velikih, ves narod zanimajočih, v jedno celoto združenih dogodi). Središče narodnim epopejam je silen naroden junak, katerega, v njegovem boju podpirajo ali pa ovirajo navadno višja bitja. Narodne epopeje ne zloži nikdar j eden sam pesnik, epopeja vselej nastane iz več posameznih narodnih junaških pcsnij ali rhapsodij, katere potem združi kak pesnik v celoto. \. Povest v rerzili ali pesniška povest se imenuje umotvor, ki nam v obliki in v tonu epopeje opisuje zanimiv dogodek, pa se loči od epopeje v tem, da je ta dogodek in ž njim tudi vsa pesen manjšega obsega. Najlepši izgled za povest v verzih je Prešernov „Krst pri Savici", in „Sedem sinov" zložil Žemlja. Balada in romanca ste pripovedni pesni, v katerih nam pesnik dogodek tako opeva, da nam poleg dogodka samega izraža tudi čustva dotičnih oseb V baladi in romanci dejanje ne sme biti nikdar razsežno in zapleteno, temveč opisuje se nam samo jedno dejanje in poleg tega se izražajo tudi čuti tistih oseb, ki so udeležene pri tem dogodku. Vsaka balada ima torej poleg ’ 2 ' — 18 — svojega epskega življa tudi lirski moment v sebi in zategadelj nekateri krasoslovci prištevajo balado in romanco lirskemu pes¬ ništvu. Balada je dobila svoje ime od keltske besede „guelabd“, pozneje so je iz te razvila beseda „wallaud“ wallada, dokler ni dobila sedanje oblike balada. Tako so namreč imenovali, škotski Kelti svoje narodne pesni, v katerih so opevali vže v 13. stol. raznovrstne dogodke in kakor je značaj severnih Škotov resnoben in mračen, takšna je bila tudi vsebina teh pesni. Napačna pa je misel, da ima balada svoje ime od italijanske besede ,,bahata", t. j, pesen za ples. od katere so prejšni pisatelji izvajali ime „ balada". Balada je lirsko-epska pesen, katera nam v kratkih potezah, večkrat celo v dialogični obliki in v dramatično razvitem dejanji pripoveduje navadno tragičen dogodek. Tega dogodka pa balada nikdar ne opisuje na široko, ampak nekaterih stvari so samo toliko dotakne, da \zbudi bralčevo domišljijo, kateri si potem dogodek sam dalje snuje. V baladi je tedaj vse nekako resno, naglo, dramatično, gibko in skrivnostno. Kakor ima narod, pri katerem je nastala balada, resen značaj, tako ljubi tudi ta skoraj izključljivo resne predmete in tragične dogodke, n. pr. ■vojskine prizore, krvave dogodke po viteških gradovih, itd. Taki in jed- naki predmetje so pa toliko bolj poetični, če se jih je lotila narodna pripovedka ter jih prepletla s čudovitimi stvarmi. V tem oziru so Aškrčeve balade „Potnica“, „ Mejnik" ; Prešernov j, Povodnji mož"; Levstikov ;,Ubežni kralj" ali Pagliaruzzijeva „Smrt carja Samuela". Komanda je tudi lirsko-epska pesen, ki nam pa precej na široko pripoveduje posamezen zanimiv, vesel dogodek. V tem ko pesnik v baladi izraža čustva na kratko, tako da mora bralec tu in tain časih celo kaj ugibati, opisuje nam romanca dogodek obširneje, vsebina dogodka je večinoma vesela in konec srečen, kakor balada, tako tudi romanca ne taji svoje domovine; doma je namreč iz Španskega. Spanci so v srednjem veku vsako pesen, zloženo v domačem, t. j. španskem jeziku (in ne v latinskem). — 19 imenovali „romaneo“. Kakor pa je značaj španskega naroda okreten, gibljiv, vesel iii živahen, tako je tudi vsebina iz Špan¬ skega vzete romance nekako vesela, njena oblika pa gostobesedna. Najlepše slovenske romance so: Aškreeve „Oaša nesmrtnosti 11 , „Atila in slovenska kraljica 11 itd. nmirse imenuje epska pesen, ki nam mirno in skromno opisuje kakšen dogodek iz solskoga življenja brez silnih značajev in velikih činov. Najljubši predmet idili so kmetovalci, zlasti pastirji in ribiči. Svoje ime je dobila od grške besede evdillion, t. j. obrazec ali podoba. Prav mična idila je A. Hribarjeva ..Zupanova Minka 11 . Itomair je obširno pripovedno delo, ki obsega v olikani, nevezani besedi vrsto dogodb, ki so med seboj zvezane v skupno celoto. Koman ob času občne kulture namostuje epos v pesništvu ter nam opisuje človeško življenje v raznih položajih, borbah in težnjah, po katerih človek dospe do svoje sreče ali tudi nesreče. Iz romana nam odseva slika raznovrstnega in mnogostranskega življenja človeškega. Od epop^eje se loči roman zlasti v tem, da je vselej pisan v prozi; pisan pa je la*ko v pripovedni, v dialogičui ali epi- stolarni obliki. Najnavadniša oblika romanov pa je zveza pripo¬ vedne oblike z dialogičuo. Po vsebini ločimo romane v zgodovinske, socijalne, salonske, umetniške, obiteljske in narodne. Z ozirom na način, kako pisatelj obdeluje svoj predmet pa jih vrstimo v resne, tragične, sentimentalne, humoristične in sa¬ tirične romane. Nov-ela' je povest, ki nam v lepem, izbranem jeziku na kratko pripoveduje verjeten zanimiv dogodek iz življenja jedne ali tudi več oseb. line „novela“ je laškega izvora ter pomenja toliko kakor „nova povest 11 . Početnik novele je laški pesnik in pisatelj Koecuoio. Najboljši novelisti slovenski so Erjavec, Jurčič in Krsnik. Od novele se loči povest v tem, da povest v navadni, prosti in domači besedi pripoveduje kak zanimiv dogodek, novela 2 * 20 pa se odlikuje po pesniško navdahnjeni pisavi. Jako lepa slovenska povest je „Jurij Kozjak", spisal Jurčič. Lirika. Lirika je po svojem razvoju mlajša nego epika. Bazvila se je še le tedaj, ko je narod dosegel že višjo stopinjo naobrazbe; nasprotno pa je pri umetnih pesnikih, ki ne prepevajo liričnih pesnic še le v starosti ampak v mladeniški dobi; zakaj takrat jim je srce mnogo občutljivejše. Ime ima lirika od grškega godala „Iyra“, s katerim so Grki spremljali svoje petje. Ker lirika speva notranji svet, t. j. veselje, žalost in druge občutke človeškega srca, imenuje se tudi primerno „subjektivno pesništvo. Lirske proizvode delimo v tri vrste: a) subjektivna lirika b) lirika navdušenja c) lirika pre¬ mišljevanja. Subjektivni liriki prištevamo pesen; k liriki navdušenja pripada oda, himna, psalm in ditiramb; k liriki premiš¬ ljevanja pa se šteje elegija, sonet, glosa, kaucona in gazela. Pesen se imenuje lirski proizvod, v katerem nam pesnik opisuje čustva svojega srca kratko in jedrovito v pevni obliki. Čustva pesnikova pa morajo biti globoka, zakaj plitva vsakdanjost ne ugaja umetnosti, najmanj pa še pesništvu; izraz čustva mora biti krepak, da nas gane, ter kratek, da ne izgubi moči, skatero nas gane. Pesen mora imeti pevno t. j. za petje prikladno obliko. Pesni delimo po vsebini v pobožne in posvetne. Pobožne pesni imenujemo one, v katerih izražamo čute, kateri nam izvirajo iz našega razmerja do Boga. V to vrsto štejemo zahvalne pesni, spokorne pesni, pesni, v katerih prosimo Boga za kako milost. Pesni, katere prepeva ljudstvo v cerkvi pri službi božji, imenujejo se cerkvene pesni. Posvetna pesen izraža čute, katere nam vzbujajo na¬ vadne razmere človeškega življenja, ali tudi priroda in sploh vnanji svet, ki nas obdaja. Posvetne pesni so jako različne in — 21 mnogovrstne, kakor so različni in mnogovrstni predmeti, katere opevajo. Zato je tudi posvetno pesen jako težko deliti v posa¬ mezne vrste, ki bi obsegale vse nje plemena. Najnavadnejše so: a) družabne pesni, ki opevajo prijateljstvo, vino, potovanje, vojake i. t. d ; b) rodoljubne pesni; njih glavni predmet je ljubezen do domovine; c) prirodne pesni, ki opevajo krasoto prirode in čute, ki jih vzbuja ta krasota v pesnikovem srcu; d) erotične pesni. Oda je lirska pesen, v kateri pesnik z visoko navdušenostjo in ognjevitostjo opeva kak veličasten predmet. IM pesni se loči oda po svoji umetni obliki, tudi ni na¬ menjena petju kakor pesen. Lepa oda je Gregorčičeva „Oljki in Levstikova" „Beši nas zlega 11 . Oda, katera opeva Boga in njegovo veličastje, imenuje se himna, n. pr. »Zahvalna pesen 11 , »Častite gospoda 11 (Jeran.) Himne pa imenujeme tudi tiste pesni, ki z nenavadno navdu¬ šenostjo opevajo cesarja, domovino i. t. d. n. pr. „Našemu cesarju 11 , (Stritar), „Slovenija cesarju Ferdinandu I. (Koseski .) 11 „Pozdrav“ (Gregorčič) i. dr. Izraelske himne iz sv. pisma se imenujejo psalmi; te je v jako lepi besedi v slovanski jezik preložil dekan Iv. Vesel. Dffrramb se je imenovala sprva himna v čast grškemu bogu Dioniziju. Ditirambov Slovenci nimamo. Tudi kantata je posebna razvrst ode. Loči pa se od ode v tem, da je mnogo razsežnejša ter razdeljena na več odstavkov, v katerih razodeva čute, ki jih je vzbudil kak veličasten predmet v pesnim na razne načine in v razni meri. Te razne čute pa razodeva pesnik po različnih nastopajočih osebah, zategadelj je kantata dramatskega značaja. Deli se v recitativ, s/ev in zbbr. Jako lepa kantata je Levstikova „Božična pesen 11 . Elegija se imenuje lirska pesen, v kateri izraža pesnik z mirno, resnobno besedo svoje večjidel otožne čute, katere vzbuja v njem premišljevanje idealnih predmetov. ■&CrM 'PM-un V — 22 — Elegija je grškega izvora ter je pomenjala nekdaj pesen, zloženo v distihih, naj sije bila sicer katerekoli vsebine. Distihon so imenovali Grki „eiegijsko mero“. Sonet, glosa, kancona, gazela in triolet se ime¬ nujejo tudi lirske pesni v stalnih oblikah. Sonet je lirska pesen, zložena iz štirinajstih peterostopnih, nadštevilnih jambskih verzov. Verzi so razdeljeni v. štiri kitice, prvi dve s štirimi, drugi dve s tremi verzi. Prvi dve kitici se imenujeta kvartini ter imata dvozložno objemno rimo abba, drugi dve kitici sta t e r e i n i z zapleteno dvozložno rimo. V kvartinah nam daje pesnik splošen nauk, katerega potem v tercinah uporablja, ali pa nam daje v kvartinah uvod, v tereinah pa pravo jedro soneta. Sonet je italijanskega izvora; Italijan Petrarka (r. 1. 1804 v Arezzu na Toskanskem, f 1374 v Arqui) je pel prve sonete; v slovenščino jih je uvedel Prešeren, pa tudi Stritar, Levstik, Umek in Cimperman so sestavili lepe sonete. Sonetni venec je skupina petnajstih sonetov in sicer tako, da je zadnji verz vsakega soneta začetni verz nastopnega soneta: štirinajsti sonet se konča z začetnim verzom prvega soneta, petnajsti sonet ali „magistrale“ je zložen iz samih za¬ četnih verzov prejšnih štirinajstih sonetov. Ves sonetni venec izraža jedno glavno misel, katera veže vseh petnajst sonetov v skupno celoto. /V... .:, ,U Prvi sonetni venec je zložil Prešeren in drugega A. Umek. Glosa, je zložena iz dveh glavnih delov. Prvi del je štiri- Vrstična kitica, imenuje se „podstava" ali „geslo' 1 ..— Drugi del se imenuje „ varijacija“ ali „izveršetek gesla"“7fieslo da pesniku glavno misel, katero potem on razpravlja v štirih decimah tako, da vsako de®mo sl Prvo gloso je zložil v nebo“. Gazela je' lirska pesen,' zložena iz dešet do osemnajst verzov v jambski ali trohajski meri. Značilno svojstvo. gazeli so rime; vjemata se namreč prvi in drugi verz, potem četrti, šesti, lene po vrsti z jedno vrstico iz gesla. — v slovenščini Prešeren, drugo iUiban -Ozir 'A. 1 <■ V' 1 ’'' j osmi i. t. d. drugi vmes pa se ne rimajo; vrh 'tega je rima navadno zložena. Gazela je orientalskega izvora, v slovenščino jo je uvedel Prešeren. Kaneona je lirska pesen, zložena navadno iz petih kitic; prve štiri imajo navadno po 18, časih tudi po 11 do 16 jam- biških peterostopnih vrstic z umetno ubrano rimo. Zadnja kitica je krajša ter se konča z ogovorom, s katerim se obrača pesnik do kancone same. Kancono „Samota“ je zložil J. Zemlja. Triolet. je zložen navadno iz osmih, časih tudi iz dvanaj¬ stih verzov, ki imajo dvojno rimo. Prva dva verza izrekata glavno misel vsega trioleta in se ponavljata tudi kot zadnja dva verza v kitici, poleg tega se pa prvi verz ponavlja tudi v sredi kitice in ravno zaradi tega trikratnega ponavljanja prvega verza imenuje se pesen triolet. Didaktika. Didaktičnemu pesništvu prištevamo vse pesniške umotvore, kateri imajo očiten namen, človeka ne le zabavati ampak tudi poučevati. Po tem namenu se zlasti ločijo od drugih pesniških vrst. Poučno pesništvo se odlikuje po duhoviti, dovtipni in sploh zanimivi vsebini, po obliki pa je lahko epsko, lirsko ali pa tudi dramatično. K didaktiki spadajo: 1. Poučna pesen, lirski proizvod, ki ima namen, človeka poučiti o kaki vzvišeni resnici ali kreposti, n. pr. „Zaničevalcem pevcev", zložil Ledinski (Ant. Žakelj) ali pa „Novice bralcem b koncu leta 1845“, zložil Koseski. Poučna pesen mora biti zložena tako, da ni samo človeškemu razumu namenjena, temveč da deluje prijetno tudi ua njegovo domišljijo. — Kadar ima poučna pesen obliko pesniškega pisma, namenjenega določni osebi, imenuje se poslanica. Daši se obrača poslanica na določno osebo, vendar nam razodeva občno veljavne resnice in določna oseba mora biti zastopnik človeštva sploh ali pa vsaj jedne vrste .občinstva. N. pr. „Poslanica v tragediji, Pajk. — 24 — 2. Zabavljica ali satira je lirsko-poučni proizvod, kateri v resni ali šaljivi besedi razkriva in šiba človeške slabosti in napake. Satira ima vedno namen poučevati, zato mora biti be¬ seda v satiri namenu primerna, resno ali šaljivo učeča, nikdar pa se .ne sme lotiti posameznih oseb ter je osmešiti in žaliti. Taka satira prestopa svoje leposlovne meje ter se imenuje paskvil. 8. Basen se imenuje priprosta, kratka pravljica, ki nam s posebnim dogodkom pojasnuje kako pravilo ali resnico iz življenja. Po obliki je lahko v vezani ali nevezani besedi. Delujoče osebe v basni so namesto ljudi večinoma živali ali rastline; značaj živali in rastlin je vedno isti, zategadelj se po njih najlaže do¬ kažejo splošne resnice in vedno veljavna pravila iz človeškega življenja. Od živalske pravljice se loči basen v tem, da ima namen poučevati, živalska pravljica pa ima namen, nas le pri¬ jetno zabavati. Basen mora biti priprosta, lahko umljiva in tako osnovana, da bralec brez posebnega ugibauja lehko posname nauk ali moralo, katero nam basen podaje. Prvi basničar je bil Grk Ezop, ki je živel v 6. stol. pr. Kristom. , 4. Parabola ali prilika je kratka povest, 'katera nam v izmišljenem dogodku pojasnuje kako višjo, nravno resnico iz duševnega življenja človeškega. V paraboli so delujoče osebe ljudje, nikdar pa ne živali. Najlepše parabole imamo v sv. pismu nove zaveze, n. pr. prilika o izgubljenem sinu, farizej in cestninar, usmiljen Sa¬ maritan i. t. d. 5. Alegorija je poučni pesniški proizvod, ki nam kakšen visok, nadčuten predmet razpravlja v primerni obliki tako, da nastopajo v nji pojmi kot osebe n. pr. Heraklej na razpotji; Stritarjeva „ Sreča, Poezija in Prešeren“. 6. Napis ali epigram je majhen pesniški proizvod, ki nam v kratkih pa jedrnatih besedah izraža dovtipno in duhovito misel o kakem predmetu, tako da nas s svojim nepričakovanim — 25 koncem osupne. Da pa epigram doseže svoj namen, mora biti d etični predmet bralcu znan, da si ga že po imenu ali napisu pesni more pred oči staviti. Napis je bil prvotno le to, kar znači njegovo ime, namreč napis na kakem spomeniku ali svetišču ter imel namen pojasniti, čemu je dotični spomenik ali svetišče. Grki in Rimljani so de¬ lali že v starodavnih časih jako duhovite epigrame na spome¬ nike slavnih mož, na svetišča, na posode in drugod. Pozneje se je pa zgubil prvotni pomen in epigram je postal to, kar je še dandanes. — Epigrame so pisali Prešern, Levstik in drugi. 7. Ilek je pesniški proizvod, ki nam kako duhovito, več ali manj splošno nravno resnico izraža v kratkih, jedrnatih stavkih. Najlepše slovenske reke je pisal Levstik. Od epigrama se loči rčk v tem, da prinaša ta kako splošno resnico, epigram pa je namenjen znani osebi ali ima za predmet znan dogodek. Med reke štejemo tudi narodne pregovore, ki hranijo v sebi pravo zakladnico lepih in modrih naukov, katere si je narod posnel po svojih mnogih skušnjah. 8. Uganjke ali zastavice so kratki pesniški proizvodi, v katerih se svojstva kakega predmeta tako opišejo, da moramo po premišljevanji dotični predmet uganiti, četudi predmet sam ni imenovan. Uganjko so umetne in narodne. Slovenci imamo zlasti mnogo narodnih uganjk. Umetnih je mnogo zložil Vodnik pa tudi Potočnik v svoji „Pratiki“. Dramatično pesništvo. Dramatika je cvet vsega pesništva, zato se tudi najpozneje in le pri onih narodih razvije, ki so dosegli že visoko omiko. V dramatični poeziji so prikazujejo dogodki, kakor v epskem pesništvu, toda epski pesnik le pripoveduje pretekle dogodke, dramatični pesnik pa nam kaže dogodek tako, da se vrši pred našimi očmi ter se po delujočih osebah razvija iz sedanjosti proti prihodnosti. Osebe v drami delajo, govore in — 26 čutijo tako, da to vidimo in slišimo sami; vse to se godi prod nami. Ker izražajo delujoče osebe v drami svojo lastne misli in čustva, spaja se v drami epika tudi z liriko. Tvarina ali fabula dramatičnim proizvodom je vzeta iz zgodovine, iz narodnih pravljic ali pripovedek, iz resničnih dogodkov ali je pa izmišljena. Naj si pa je dejanje drami zgo¬ dovinsko ali izmišljeno, vseiej mora biti: 1. pesniške vrednosti, da povzdiguje človeka nad golo vsakdanjost; 2. verjetno, tako da se dejanje razvija po naravni poti iz vzrokov in značajev delujočih oseb. 3. jed notno, to je, dejanje mora biti skupno v popolni celoti od konca do kraja. •Jednota drami zahteva, da se vse dejanje suče okoli jedne glavne misli ali osebe in da se posamezni čini dejanja ne ločijo preveč po času in kraju. Glede časa . se mora dejanje izvršiti v tolikem času, koli¬ kor ga je za izvršetek dejanja n e o b h o d n o potreba, ravno tako tudi glede kraja in prostora ne sme pesnik preveč zahtevati od gledalčeve domišljije. Napačno bi bilo torej, ko bi kdo v prvem aktu nastopil kot dvajsetletni mladeneč, v drugem pa kot ©Dietni starec; ravno tako napačno pa bi bilo tudi, ako bi se prvi akt vršil v, Ljubljani, drugi pa daleč tam v Ameriki. Dejanje v drami se mora izvršiti tako, da nam njegov konec ne žali nravnega in naravnega čuta. Vselej mora zma¬ gati pravica in resnica ter prejeti svojo kazen prenagljenost, nepremišljenost, zloba in hudobnost. Glede svojega obsega ima vsaka drama tri glavne dele: osnutek, zaplet e k in razplet ek. V osnutku nas pesnik seznani z delujočimi osebami in s pomočki, katere izbero, da dosežejo svoj namen. V zapletku se dejanje zamota v razna nasprotja, ki vzbujajo našo pažnjo; v razpletku pa se dejanje razmota in razvije tako, da je gleda¬ lec z njega nepričakovanim koncem zadovoljen. Te tri posamezne dele imenujemo akte ali čine. Obširne drame se delijo tudi v pet aktov. Prvi akt obsega osnutek: v njem so seznanimo z vso situacijo: drugi akt prinese zaplet ek dejanja, v njem se zgodi navadno glavni iit odločni cin. Na to sledi krizi s ali vrhunec boja. V četrtem aktu' pride obrat, v petem aktu pa preobrat ali k a. tast r o f a. Akti se dele v posamezne prizore. Nov prizor nastane vselej, kadar na oder stopi nova oseba. Drame so pisane v prozi ali v verzih. Najbolj navadni so peterostopni jambski verzi, k vinar. * Dramatično pesništvo- se deli v resno in šaljivo. K resnim proizvodom spadajo ž a 1 o i g r a ali tragedijam igrokaz, k šaljivim pa vesela igra ali komedija in šaljiva igra ali gl um a. Eazven tega pa lahko delimo dramatične proizvode tudi v govoreče in glasbene. H go¬ vorečim spadajo: žaloigra, igrokaz, veseloigra in šaljiva igra, h glasbenim pa opera, opereta, spevoigra, kantata in oratorij. Tragedija ali žaloigra je pesniški proizvod, ki nam upri- zuruje resno in veličastno dejanje, katero se konca s smrtjo dramatičnega junaka. Tragedije so po svoji vsebini zgodo¬ vinske ali pa meščanske; prvim je snov vzeta iz zgodo¬ vine, drugim iz navadnega meščanskega življenja. Tragedija je dobila svoje ime iz besede „tragos (kozel) oda" (pesen), torej toliko kakor „kozlovska pesen". Prvotno je beseda pomenjala pesen, katero so Grki pre¬ pevali na čast bogu Dionizju, bogu vina in vinogradov, zajedno so mu darovali kozla, sovražnika vinogradov. Iz takih sloves¬ nosti je pozneje nastala grške drama. Igrokaz ali drama je tragična igra, ki se pa ne konča m rt jo ampak z zmago dramatičnega junaka. Komedija ali vesela igra je uprizoritev šaljivega ali vese¬ li ega dogodka ter ima navadno namen osmešiti slabosti in napake človeškega življenja. Dejanje ji je vzeto navadno iz meščanskega (življenja ali pa tudi iz zgodovine in iz pravljice. — 28 — .0 Tudi g lam a je vesela igra, le da je nje dejanje še smešil eje in da so nje značaji vzeti večinoma iz najnižjega ljudstvu. (grobna gl um a je zmes pravljice in resnice. Ko- mčdijn je dobila svoje ime od besede „komos“; tako so namreč Grki imenovali sprevod na čast bogu Dioniziju. Pri tem .^)rpvodii, jio brili razne šale ter drug drugemu dovtipno nabavljali. Opera je glasbena drama, v.kateri glasba in pitje stopi na mesto govorjenih oseb. Glavna stvar v operi je glasba, a ne nje besedilo ali libretto. Pesnik se mora v operi ravnati po navodilih glasbenikovih; od tod prihaja tudi, da je besedilo v operi večkrat manjše vrednosti. Opere so tragične (opera seri a) ali pa komične (opera buffa). Manjše opere se imenujejo operetke, ki so vedno le šaljive vsebine. Kadar se v glasbeni drami menjava beseda s peljem, imenuje se drama spevoigra. Beseda opera je italijanskega L izvora. Kantata je za petje vravnana oda, ki je razdeljena na spev (dvo, tro- čveterospev), recitativ in zbor. Ako opeva kantata vorsko-zgodovinske ali biblijske dogodke,, imenuje se oratorij (oratorium). Kadar je'snov oratoriju vzeta iz trpljenja Kristusovega, tedaj se imenuje „Rx&s-L«ja“. \