SLAVJAN.
Časnik slovstven i uzajemen za Slavjane književne i
prosvštljene.
Vreduje in na svetlo dava Matija Majar v Celovcš (Klagenfurt).
/ i-j Izhadja desetput v lete po jednoj cšloj listine i
VviMU 1.	velja g poštninoj 3 fiorinte ali 2 rublja.	10<o.
e časopis se imenuje Slavjanom po tomu, čto je posve-Ičen Slavjanom, spisovateljem i čitateljem, kterogakoli plemena ali narečja slavjanskoga.
On se imenuje časnikom slovstvenim, literarnim, po tomu, čto bude spri jemati sostavke, tičuče se slovstva, literature slavjanske, jezikoslovja, zgodovine, zemljopisja i starin, bude dona-šati vžsti učiliščne, narodne pfeni, pripovedke i poslovice slavjanske, bude opisivati narodne običaje, bude naznanjati i objavljati slavjanske knjige i govoriti v obče o vsem, čto se tika prosvčte i napredka duševnoga i materialnoga naroda našega.
Slavjan ni časnik politični niti cerkveni, takovih imamo dosta blizo v vsakom plemenč; v nje lehko stavi, ktokoli ima spisan nčki so-stavek o zadevah političnih ali cerkvenih; Slavjan se neče utikati v zadeve politične i cerkvene, on hoče služiti nauki slavjanskoj, ne mčšajuč se v prepire, spore, pravde i sitnosti poj edinih plemen, nego želi pogovarjati se prijazno o važnih, zanimivih i slavjanskoj nauki poljeznih predmetih, on želi nikoga ne žaliti, nego povsuda po svojej moči slovstvu našemu koristiti i poljeznim biti, da bi mu bilo dovoljeno posetjovati, objiskavati i pohadjati dobre ljudi, korenite Slavjane, kdčkoli se zanimaju naukoj slavjanskoj , da bi bil jim dragim gostom, kojega bi sprijemali slavjanskim radušjem i ga podpirali v njegovom dčlš materijalno i umstveno, — da bi brez zapreke mu bilo dovoljeno svobodno prohoditi i obilaziti zemlje i pokrajine slavjanske, pod kterukoli vladu stoječe; on želi biti podobnim pri-jaznoj vlastovici, ktera svobodno preletava medje i granice raznih narodov, plemen, zemelj i vlad.
Slavjan se zove časnikom uzajemnim, po tomu, čto namerava sprijemati včsti i sostavke v kteromkoli narečji ali jeziku slavjanskom spisane, budi latinskimi budi cirilskimi pismeni; namerava proglašati novo izišavše knjige, da zvš o njih, ne samo ono pleme, v kteroga narečji ali jeziku su tiskane, nego da o njih zvšdu i se mogu njimi koristiti i poljzovati i ostala plemena slav-janska; posiednič da si i spisovatelj osvetli obraz svojim trudom i delom ne samo pred svojim plemenom, nego da se njegovo ime proslavi po zaslugi pred vsčm slavjanstvom.
Te časnik ni namenjen priprostomu ljudstvu, ktero čita samo knjige izišavše v njegovom narečji, nego Slavjanom književnim i prosvžtljenim, koji krome latinice znadu i cirilicu, ali se je naučiti namšravaju, čto se jigraje lehko učini.
Taka je namera časnikova; da se pako ta namera doseže, se učtivo povabe spisovatelji raznih slavjanskih plemen, da blagovolje ga umstveno podpirati i krasiti, uresivati i kititi s svojimi dopisi, ne preobširnimi, spisanimi v svojem sadajnom, ninšjšnem, jeziku književnom; naj zanimivejši i naj vzacnejši bili bi kratki pregledi literature, slovstva, pojedinih naših plemen. — Isto tako učtivo se zovu i vabe učeni gospodi i podpiratelji nauke slavjanske, da pod-piraju te časnik slovstveni i uzajemni tem, da obilno predplate na njega i pripomagaju, da se daleko širi i čita po slavjanstvč. Jedna od glavnih namer toga časnika obstoji v tom, da bi se cirilica zraven i podle, latine po malu upeljala za obče slavjanski alfabet med Slavjan samo latinoj se služečih se bude radi toga o po-četku vžropodobno menje predplatilo na njega — naj blagovolje dla toga toliko obilnčje na njega predplatiti Slavjani cirilice se služeči. Bez prilične podpore i naj bolja namera peša i oslabi. — Vredničtvo bude donašalo v Slavjanu jako zanimive i važne sostavke: O sledih Praslavjan, to je, Slavjan živših od naj starejših dob človečanstva do razpada rimskoga carstva — spis je spisan čisto po izvorih — bez prazdnih dogadek, bez izmišljotin, bez mitov i bez sag. — Časnik Slavjan izhadja vsakih pet tednih po jednoj listine (arh, bogen) to je, celo leto deset listin i velja s poštnim razpošiljanjem tri fiorinte avstrijanske ali dva rublja ruska.
Ako se nabere toliko predplatiteljev, naručnikov, na te časnik, da se doplača za naj menje, alespon, tiskarina i papir, onda počne
časnik redno izhadjati, ako bi se pak nabralo menje naručnikov, on ne bude izdavati se po tomu, čto se od založnika i vrednika ne može očakovati slušnim sposobom, da bi delal i se trudil i onda ješče nezasluženo terpel škodu, štetu i ubitek; ako se pak nabere obilo predplatiteljev, se časnik i poveča.
Dla toga se učtivo mole gospodi, kterim se je poslal pervi list na ogled, da, ako ne misle predplatiti se na te časnik, napisu na pasmo, na zavitek, Slavjanov slovo „retour" i ga pošlju nazad; — kteri pako misle si ga naručiti, da se berzo bolje naruče, berzo zato, da se v6, v koliko iztisih 2. čislo časnika tiskati, i da napisu razgovetno, to je čitatelno, četko, v naročilni listek: ime svoje, ime prebivališča, i ime poslednje pošte i pošlju podpisanomu vredničtvu pod naslovom: Vredničtvu „Slavjana" v Celovcč (Klagenfurt, Kreutz-berg) i da ne prilagaju denarja, novcev, penez, deneg, dla toga ne, da ni tr6ba penez nazaj pošiljati, ako bi se premalo predplatiteljev oglasilo. Penezi se pošlju onda, kada dojde gospodom naručnikom drugo čislo Slavjana.
V Celo več mčseca novembra 1872. leta.
Matij a Tlajnr,
vrednik i izdavatelj.
Besčda važna
o književnem jeziku i o slovstve slavjanskom.
Veliki narodi imaju v obče nekoliko narečij pa vsegda jeden obči književni jezik, i upravo radi občega književnega jezika imaju i veliko, po čelom svčtu znano, slovstvo; taki narodi su: Angleži, Francuzi, Nemci ....
Naš slavjanski narod spada take med velike narode; Slavjanov nas je osemdeset milijonov; v Evrope je naš narod naj ljudnatčjši, imamo nekoliko narečij, kako jini veliki narodi: velikoga, obče slav-janskoga slovstva pa neimamo — začto ga neimamo? Radi toga, jer neimamo književnoga jezika obče slavjanskoga.
Narod velja med narodi toliko več, koliko je bolje pros vetij en, prosvčta vlada v narodu toliko višja, koliko izverstneje je slovstvo, slovstvo veliko izverstno može biti samo onda, ako ima narod kromč svojih narečij i jeden obči književni jezik.
*

Tako velikomu narodu, kako je naš slavjanski, pristoji vsakako, da ima i veliko slovstvo: književnim i prosvžtljenim Slavjanom v obče i spisovateljem osobito je pak visprena i sveta dolžnost, si priležno prizadevati, da se upelje književni jezik slavjanski i da slčdstveno se razcveta slovstvo slavjansko.
Promotrimo najpred, kako stojimo sada, ninš, glede književ-noga jezika, i onda kako ga mislimo blagopolučno urediti.
Nčkteri misle krivo, da mi Slavjani ješče neimamo književ-noga jezika: v istinč, skutečno i dčjstviteljno imamo deset književnih jezikov; pa vsaki služi samo po jednomu plemenu, samo po jednoj stranš naroda — i to je naša nesreča i naše nesčastje
—	književnoga jezika za vsa naša plemena neimamo, obče slav-janskoga književnoga jezika se nam ne dostava.
Slavjani pišu sada:
/ Po slovenski Slovenci njih je blizo...... 1,151.000 duš
i „ horvatsku Horvati.......... 801.000 „
3 „ serbsku Serbi............ 5,294.U00 „
„ bolgarsku Bolgare.......... 6,000.000 „
„ česku Cehi ............4,4_L4.000 „
„ ugorsko-slovensku Slovaki .......2,753.UOO „
„ lužičko-serbsku Serbi lužicki ...... 142.000 „
„ poljsku Poljaki........... 9,365.000 „
„ galičko-rusku galički Rusi....... 2,000.000 „
I rusku Rusi ............ 52,184.000 „
Ysi ti jeziki su nedvojbeno jeziki književni po tomu, čto se v njih pišu knjige, se na svštlo dajaju novine i časopisi. Oni su vsi takže jako ISpo izobraženi, prilično ugladjeni i jako blagozvučni i k tomu ima ješče vsaki izmed njih svoje ičpe osobite odličnosti, vitečnosti i krasote — naprotiv imaju pako ti književni jeziki vsi
—	kromč ruskoga — j eden glavni nedostatek obstoječ v tom, da neimaju dovoljno ljudstva za cvčteče i veliko slovstvo.
Veliko slovstvo može cveteti v sadajnih vremenih samo v knji-ževnom jeziku velikoga ljudnatoga naroda, to je, naroda čitajučega blizo 30, 40, ali ješče več milijonov duš, kako vi su narodi angleški, francuzki, nSinečki i ruski. Ruski narod ima sam, bez ostalih plemen slavjanskih, več od 52 milijonov Slavjanov.
Siovencov je samo nččto maloga črez jeden milijon, lužičkih Serbov je ješče manje i ostala slavjanska plemena neruska počitaju po nčkoliko milijonov, pa nijedno ne počita več od deset milijonov duš; i to je premalo za tako slovstvo, ktero bi se imelo uzpore-diti s slovstvi svetnimi, s francuskim, angležkim, nčmečkim . . .
Naši književni jeziki su jako koristni i poljezni vsaki svojemu plemenu — pa naučne knjige, velike i drage, se v njih sada jako težko izdavaju. Mi Slovenci izdajemo na svetlo naj ložeje knjižice molitvene, pobožne, v obče namenjene ljudstvu priprostomu, kterih se vendar toliko razproda, da se papir, čermlo i tiskarina doplača:
naučnih knjig se v književnom jeziku Slovencov ne može na svčtlo dati brez velike škode, jestli bi jih uže spisanih imeli, na primčr knjige naučne o visokoj matematiki, o fiziki o zvšzdoslovji; premalo bi se jih razprodalo. Za naučne knjige slovenske ne dobiš založnika, vsaki vč, da bi razprodal tako malo iztisov, da bi se mu niti stroški ne doplačali; škode se pa vsaki boji. Vsa težkoča leži na spisovatelju, on mora se truditi i se učiti, mora knjigu spisati onda ju sam založiti svojim stroškom i poslednič ješče moljakati, da bi se koja blaga duša smilovala i knjižicu kupiti blagovoljila. — Dla toga se tiska knjiga slovenska obično samo v 500 ali 600 iztisih, da bi narasla založniku menja škoda. Spisovatelj i zajedno založnik knjige služi pri svojem blagom narodnom trudu jednom škodu mčsto nagrade. Kto se bude trudil v svoju škodu? Kto spisoval i na svčtlo izdajal knjige brez nagrade i ješče v svoju štetu ?
Tako se godi Slovencem s njih sicer lčpim i blagozvučnim književnim jezikom, kteri pak služi samo malomu narodiču.
Blizo tako, samo nekoliko bolje, se godi ostalim plemenom slavjanskim — kromš ruskoga.
Kaka se pako godi spisovateljem i založnikom knjig spisanih v književnom jeziku velikoga ljudnatoga naroda ?
Ovdč j eden primčr: Nčki mlad francuski spisovatelj — imena njegovoga se ne spomčnim več — je spisal spis i založnik je dal natisnuti 15.000 iztisov, kako je to uže tak običaj pri tiskanji knjig francuskih po tomu, čto se toliko iztisov obično razproda, ako je knjiga samo nčkoliko veljana. — Knjiga je bila izverstno spisana i jako zanimiva; v dvčh tednih se je razpopadel ves pervi' natis i ješče se je jako popraševalo po knjigi — radostno je založnik napravil drugi natis, po založničkom običaji dvakrat toliko iztisov, kako pri natise pervom, to je ne 15.000, nego 30.000 iztisov. Stavimo, da je prodal knjigu po jednom forinte, to je potegnul 45.000 forintov. Ime toera mladoga spisovatelja je počelo šlovčti po cčlom narodč francuskom ; založniki knjig su njemu često do-hadjali preporučat se njemu, govoreči: Gospodine, ako opet spišete nčki spis, molim, blagovoljite ga menč ustupiti i prodati. — Razglasilo se je po nškom čase, da je te spisovatelj dogotovil opet jeden spis i da ga misli dati tiskat. Tu pride k spisovatelju nčki založnik govoreč: Prodajte, gospodine, spis menč, naj obsega čtokoli hoče, vaše slavno ime ga dovoljno priporuči čitajučemu občinstvu; 40,000 frankov dam vam za njega. Spisovatelj odgovori: Jako mi je žal, da ne mogu učiniti po vašej želji; včera je nčki založnik menč ponudjal za spis uže 60.000 frankov.
Hm, knjiga spisana v francuskom jeziku verze spisovatelju i založniku večju nagradu , nego knjiga spisana v ilirsko - slovenskom narečji......
Tako srečni i sčastljivi, kako francuski, budu prihodnič i spi-sovatelji i založniki ruskih knjig — i su stranoj uže sada — po
tomu, čto se ruski jezik piše za veliki narod ruski, obsegaj uči več od 52 milijonov osob ; ješče srečnšji i sčastljivšji budu pak spiso-vatelji i založniki knjig na svčtlo izdanih v književnom jeziku obče slavjanskom po tomu, čto budu pisali zajedno za ves slavjanski narod, kteri obsega 80 milijonov osob.
Ves nag čitajuči narod se naj priličnčje džli na dvš stranž, jedna strana obsega one Slavjane, kteri čitaju i pišu samo v narečji svojem, druga strana pak obsega one Slavjane, kteri se trude spisovati zajedno za vsa naša plemena, za ves narod slavjanski. Za obž te stranž se mora slovstveno poskerbeti, nijedna se ne sme zanemarati po tomu, čto samo obč te stranč činivate ves naš književni narod.
Za čitajuče ljudstvo pojedinih naših plemen je dosta dobro poskerbljeno ; za vsako pleme se dajaju na svštlo v narečji nje-govom knjige, novine i časniki, namreč: po slovensku, po horvatsku, po serbsku, po bolgarsku, po česku, po ugorsko-slovensku, po lu-žičko-serbsku, po poljsku, po galičko-rusku i po rusku. Za Slavjane književne i izobražene, koji bi radi čitavali o vsem slavjanstvž i pisavali zajedno' vsem Slavjanom je do sada poskerbljeno jako slabo, reči bi se moglo, da za nje ni poskerbljeno skoro nič.
Za priprostoga človeka je dosta, ako ponima i razumi narečje svoje, ako čita knjige, novine i časnike tiskane v narečji svojem, ako v obče pozna stanje, potršbe i namčre svojega plemena: za književnoga, prosvčtljenoga Slavjana, bi to bilo premalo. Književen i prosvštljen Slavjan se ima zanimati za vsa plemena, za ves narod, on ima biti govornikom i učiteljem vsemu narodu, dla toga ima on več znati, več všdeti i dalje vidčti, nego priprosti samo v jednom narečji čitajuči človek; on se ima postaviti na tako visoko mčsto, da motri iz njega na ves narod, da v obče pozna stanje, potrebe i namžre ne samo svojega plemena, nego vsega naroda; on se ima pišuč uzpeti na tako visoko stanišče, da ga vide, čuju, ponimaju i razume vsi izobraženi Slavjani.
Tak ima biti Slavjan izobražen i prosvžtljen.
Takim prosvčtljenim Slavjanom biti je v sadanjih naših okol-nostih književnih i slovstvenih jako težko; izobražen Slavjan, ho-teči včdeti i znati, čto se godi slovstveno i deržavničko (politično) pri vseh naših plemenih, moral bi naručiti si, bi moral plačevati i čitavati iz vsakoga naših sadajnih jezikov najmenje po jednom časopise slovstvenom i po jednom deržavničkom, to bi bilo deset časopisov slovstvenih i deset deržavničkih, to je skupa dvajset časopisov. I niti to bi ne bilo dostatočno, nego samo za naj večju po-trčbu po tomu, čto imaju naša plemena obično več nego po jednom časopise slovstvenom i deržavničkom. Koliko se potrati tšm ne-potrčbno lčpoga denarja, koliko naličnih deneg kupovanjem i koiiko zlatoga vremena čitavanjem tolikih časopisov.

Isto tako težko, ali ješče težje, je izdati nčku knjigu ali nčki spis namčnjen vsemu narodu slavjanskomu po tomu, čto imamo za pojedina naša plemena sicer deset književnih jezikov, naprotiv za prosvčtljenu gospodu cčloga naroda pa neimamo književnoga jezika slavjanskoga — neimamo slčdstveno niti časnika obče slavjanskoga. Piše i pisati se mora v tčh deset književnih jezikih. Čtokoli se napiše i tiska v jednom naših sadajnih jezikov, čita samo jeden dčl naroda, samo tisto pleme, v kteroga jeziku je spis spisan, za vsa ostala plemena naša je trud spisovateljev zastojn, zabadava, koristi toliko, kako da bi bob v stčnu metal. Škoda za spisovateljev trud, za njegove važne misli i slova, ktera su možebiti važna za ves narod, se pa čitaju samo v jednom plemenč, samo v jednom dčlš naroda. Koliko se nam tčm pogubi Ičpoga blaga duševnoga i iz njega izvirajuče poljze i dobička; ako bi naprotiv razglasile se izverstne i iskrene misli spisovateljeve v književnom jeziku slav-janskom, kteroga bi ponimal i razumčl ves narod, bi iskrene i važne misli zablisnule kako blisk nad cčlim slavjanstvom i bi obrodile obilno naj poljesnčjših nasledkov.
Ako bi slavjanski spisovatelj hotčl v sadajnih okolnostih nečto tiskom priobčiti vsemu narodu našemu, bi moral naučiti se jeziku ruskomu i ješče devet jinim jezikom našim, bi moral se jim naučiti osnovateljno, sveršeno, slovnično (gramatično), bi se moral naučiti vsčm tčm nevažnim i malihernim razlikicam, kterimi se razlikuju ta narečja med seboj: da bi znal v vsčh tčh jezikih spisati spis ali knjigu. Koliko to sitnoga i trudnoga i nepoljeznoga učenja! Kto se bude tako točno učil vsčm deset jezikom ?
I niti to bi ne bilo dosta, vsaka knjiga i vsaki tak spis bi se moral dati tiskat za Slavjane desetkrat, to je, po jedenkrat v vsakom tčh deset jezikih naših. Kto bude spisoval i prestavljal onu istu knjigu desetkrat ? Kto bude plačeval desetkrat tiskarinu ?
Iz rečenoga se kažu sledeča: Za vsako slavjansko pleme imamo lšp književni jezik — za ves slavjanski narod pa ješče neimamo uredjenoga književnoga jezika slavjanskoga: neobhodno je potrčba, da ga uredimo.
Kako urediti književni jezik slavjanski?
Premalo se je do sada govorilo i pisalo sustavno, kako bi imeli svoj pravopis Slavjani urediti, da bi pisali jezikom književnim za ves narod slavjanski; dla toga su v tom misli nčkoliko različne.
Složni smo v tom, da bi trčbalo, imeti vsčm Slavjanom skupa jeden obči književni jezik; različnih misli naprotiv smo pak v slčdečem:
Jedni, — njih je malo — misle, da je nemoguče pisati jednim jedinim književnim jezikom za vse Slavjane.
Drugi govore, da je to vsakako moguče, da je pa težko.
Tretji dokažuju, da to ni težko, nego ložeje, kako si to mislimo.
„Slavjan" pak govori: Pustimo vsako mu, da misli o tom svobodno, kako mu drago. To pak je nedvojbeno, da Rusi uže imaju književen jezik za velik narod ruski, da je njih več od 52 milijonov osob ; da imaju jezik krasen, bogat, kteri je svoj izvirni značaj slavjanski naj všrnžjše začuval i ohranil, on je uže od nškada upeljan v osob-nih i javnih zadevah. Uže sada se slovstvo rusko razvija ogromno i vsestrano i se bude po naravnom bžgu stvari tako razprostranilo, da bude se uverstilo med slovstva naj prosvčtljenčjših narodov. Ostala plemena slavjanska imaju takže vsako svoj književen jezik, pa imaju premalo ljudstva za veliko slovstvo. Tšm je neobhodno potrčba, po malu početi pisati književnim jezikom slavjanskim, da si pridobe slovstvo, ktero ne pristoji samo jednomu plemenu, nego slovstvo veliko, kakovo priliči narodu slavjanskomu čitajučemn 80 milijonov osob.
K književnomu jeziku i k velikomu slovstvu slavjanskomu peljeta dva puta, obadva dobra, obadva peljeta k onomu istomu zaželjenomu mčstu; pa oba puta nista jednako prikladna za vsa-koga Slavjana; vsaki si izberi tisti put i hodi po njem, kteri se mu prikladnčji zdi i čini.
Jeden od tčh dveh putov je blizka pa uzka stezda, po kteroj pojedini človek neruski može skočiti jednim skokom v krasen književen jezik i veliko veselo cveteče slovstvo slavjansko — te put obstoji jednoduho v tom, da se nauči človek ruščine, tem si prisvoji jezik ruski i slovstvo rusko. To je jednoduho, na te spo-sob dobiš za jezik književni jezik ruski, koji je krasen, bogat i daleko i široko po svšte razprostranjen, kteroga govore i pišu Rusi, naj ljudnatejši narod v Evropž. Na te sposob dobiš slovstvo bogato rusko, ktero je bogatšje, nego svčt obično misli, koje ješče bogatne od dneva do dneva — i ni daleko vreme, da se toliko povzdvigne, da se bude moglo prispodobiti naj izverstnčjšim slovstvom evropejskim; v slavjanskoj nauki je pako uže sada naj izverstnejše vsšh literatur.
Te sposob doiti do književnoga jezika i velikoga slovstva je bolje prikladen za pojedine ljudi, menje za cšla plemena i za spi-sovatelje po tomu, čto se ne može očakovati i tlrjati, da bi cčla plemena zapustivši svoje narečje prestupila po slovnici, po gramatiki, v narečje drugo ali v jezik jini. Isto tako može jednom težko, težko zapustiti svoj dosadajni književni jezik spisovatelj, ako hoče i na dalje ostati spisovateljem. Samo v svojem jeziku može človek spisovati izverstno i izvirno, v njem su mu misli sveže, živahne i iskrene, ako se siloj sili pisati v jinom narečji ali jeziku, mu misli oslabivljaju, uterpuju i stavaju okorelimi.
Zato je za Slavjane prava sreča, pravo sčastje, da obstoji za Slavjane neruske ješče jini sposob i jini put, domagati se književ-noga jezika i slovstva slavjanskoga, po kterom mogu spisovatelji i cčla plemena, ne zapustivši narečja svojega, vendar doseči svoj cil i svoju namčru.
Drugi te put do književnoga jezika i slovstva slavjanskoga je gladka i široka carska cesta prikladna cčlim plemenom i spisovateljem i obstoji v tom, da pišemo v dosadanjem svojem narečji uzaj"emno i se približujemo književnomu jeziku slavjanskomu ne skokom, nego po malu, po čas6, polagano i doslčdno, kako govore Ser bi: Korak za korakom, junak za junakom.
Nčkojim nije sovsem po volji, da bi stala spisovateljem otverta dva puta k književnomu jeziku slavjanskomu, nego misle, da bi vsi jednim istim putem udariti morali.
Da imamo dva puta, po kojima dojdemo lehko k književnomu jeziku slavjanskomu, to je za nas jako poljezno i koristno po tomu, čto na te sposob može spisovatelj svobodno si izbrati oni put, koji se zdi i čini njemu naj pripravnejšim naj prikladnejšim. Ne silimo se : Sila nije nikomu mila! — I tergovci i kupci ne cestuju onim istim putem na veliki sonjem v Nižnji-Novgorod, nego od različnih stran putuju tuda i po različnih cestah; človek od baltičkoga morja cestuje proti izhodu, iz Irkutska naprotiv proti zapadu, iz Krima proti severu — i vsi se snijdu na onom istom sonjmu. Tako budi svobodno i spisovateljem našim cestovati do književnoga jezika slavjanskoga jednim ali drugim putem, koji se čini pojedinomu naj prikladnejšim, budi skokom, budi po malu, ša-gom, korak za korakom.
Kako se piše po uzajemiiu?
Tako, glej!
Kadakoli prime spisovatelj slavjanski za pero spisovateljsko, naj se zapita i upraša: Za koga namčravam spisati sostavek ali knjigu, ali za ljudstvo samo svojega plemena, jestli za književnu prosvčtljenu gospodu cžloga naroda slavjanskoga ?
Ako namčrava spisovati za ljudstvo samo svojega plemena, onda spisuj v svojem narečji — čisto, to je spisovatelj slovenski po slovensku, horvatski po horvatsku, serbski po serbsku, bolgarski po bolgarsku, češki po česku, ugorsko-slovenski (Slovak) po ugorsko-slovensku, luzičko-serbski po lužičko-serbsku, galičko-ruski po galičko-rusku, poljski po poljsku, i samo seboj se razumi, ruski po rusku.
Cisto piše književni jezik svojega plemena tisti spisovatelj, koji ga piše točno tako, kako se je pisal do sada, koji nepremčno
zaderži vse pokrajinske posebnosti, provincalisme, vse neveljanosti, idiotisme književnoga jezika svojega plemena.
Ako namčrava spisovatelj naprotiv spisati spis ali knjigu za književnu i prosvčtljenu gospodu cčloga naroda slavjanskoga: onda spisuj opet v književnom jeziku svojega plemena, pa — i v tom obstoji vsa razlika — ne čisto, nego u z a j e m n o.
Uzajemno piše književni jezik svojega plemena tisti spisovatelj, koji po malu odstranjuje v njem se nahodeče pokrajinske posebnosti, provincialisme, i nevaljanosti, idiotisme i uzajmuje namšstS njih iz jinih narečij slavjanskih slova, izraze i slovničke obdobe korenito slavjanske.
Ovde nSkoje opazke.
Jedni govore: Nov jezik se ne smč kovati! Odgovor: To se vč, da ne, to i nikto ne namčrava; nego naprotiv ržklo se je: Piši za svoje pleme v svojem narečji — čisto, i opet: piši vsemu narodu takže v svojem narečji — pa uzajemno. Tžm se jamačno ne tčrja pisavati novim jezikom, kada se reče: piši v vsakom slučaji svoje dosadanje, teperešnje, narečje.
Jini opet dokažuju govoreč: Književni jezik se naj ložeje, naj lehčejše ustanovi na jednom narečji i da nijedno naših narečij, ka-košno je sada, se ne može vzeti za književni jezik slavjanski. Odgovor: Istina, naša narečja, kakova su do sada neuzajemna, nisu prilična za jezik obče slavjanski: nu poravnajmo jih malko, kada pišemo za izobražene Slavjane, počnimo jih pisati po uzajemnu, i vsako izmed njih bude razumljivo i ponjatno vsemu našemu narodu, vsako bude književnim jezikom slavjanskim, i vsa bi si bila jako podobna skoro jednaka.
Ne vžm, kto je nažvižgal i namarnoval nškojim Slavjanom nemotornu basenj, da, ako bi hotčli pisati v književnom jeziku slavjanskom, bi morala pojedina plemena se odreči svojega čest-noga imena narodnoga, bi morala zapustiti svoj dosadanji jezik i zavreči svoje slovstvo i odmetnuti svoje narodne pravice i, ne vžm, ktere strahote bi se ješče morale zgoditi.
Na vsem tom ni niti sence istine, to su samo vražje izmišljotine, izmišljene neblagoj nameroj, odstrašiti nas od književnoga jezika slavjanskoga, zaderžati nas razdrobljenimi, razcepljenimi i bez velikoga krepkoga slovstva narodnoga. — Mi Slavjani nismo tako slaboumni, da bi mislili uzajemno posilniti se i pokrepčati se i utverditi blagostanje vsemu narodu tčm, da bi si po razboj-ničku otimali, se plenili, nego mi hočemo medjusobno se le po bratsku uzajemno podpirati, nečemo biti nijednomu plemenu na škodu i štetu, nego vsakomu po sebš i vsčm skupa v poljzu, v korist i v dobiček. Mi hočemo to tako osnovati, kako su to uči-nili trije bratri. Živeli su trije bratri, Vladimir, Vojnoslav i Se-bedrag. Vsaki izmed njih je imel svoje pohištvo, svoje blago i svoje njive pa vsaki po jednom konjiči. Dobro su gospodarili,
samo orali su vsaki po sebš jednosprežno jako težko. Rekli su si: Uprežimo vse tri konje vkupe i zorajmo si vse svoje njive. Kako rekli, tako storili. Naravno, da su si s tremi konjmi izorali lehko, kako jigraje, njive vsčh tržh bratrov. № bilo tržba bratrom odrekati se imena, da bi su se morali imenovati vsi trije Vladimirom, ali vsi Vojnoslavom ali vsi Sebčdragom, da bi su si morali hiše podirati, premoženje si otimati, zemljišča odvzimati, nego vsaki brat je ohranil svoje ime, svoje pohištvo, svoje premoženje i svoja zemljišča, samo konjiče su vkup vpregli, i ješče vsaki konj je bil vlastnina svojega gospodarja pred oranjem i med oranjem i je ostal i po oranji. Tako hočemo to napraviti i na polji slovstvenom.
0 obče-slavjanskom alfabete.
Sada se služimo Slavjani, v obče rečeno, dvojverstnimi pismeni: jedni cirilskimi, jedni latinskimi.
Cirilskimi pismeni se služe: Rusi, Serblji i Bolgari, njih vkup več od 62 milijonov duš. Latinskimi pismeni se služe: Slovenci, Horvati, Čehi, Slovaki i lužički Serbi.
Naj pervo i skoro jedino dčlo, da dosežemo Slavjani književni jezik obče slavjanski i slovstvo slavjansko, obstoji v tom, da upe-Ijemo cirilicu gradjansku za obče-slavjanski alfabet za spise i knjige naučne, namenjene Slavjanom književnim i prosvetljenim. Ako se nam jednom to posreči, ud& i poštžsti: ostale razlike naših narečij i jezikov budu se lehko poravnale, budu po malu zib-nule, skoro nepozorovano i nečajano zginule i izčesnule.
Učinimo samo sledeča:
Navadimo se književni i prosvetljeni Slavjani latinice i cirilice. To budi nam znamenjem književnoga i prosvetljenoga Slavjana.
Ako spisovatelj namerava nečto spisati samo za jedno pleme slavjansko, na primer, samo za Slovence, ali samo za Horvate, samo za Čehe, samo za Slovake ali samo za lužičke Serbe: naj se služi latinice, — samo od sebe se razumi, za Ruse, Serblje, i Bolgare izključivo cirilice gradjanske.
Ako naprotiv spisovatelj slavjanski namšrava spisati nččto tako izverstnoga i važnoga, tako imenitnoga i visprenoga, da bi imčli čitati, razumčti i ponimati vsi izobraženi Slavjani, onda piši opet v svojem narečji pa neobhodno — cirilicoj gradjanskoj.
Tako le izgleda cirilica gradjanska:
абвгдзжзи1Вклм нопрот АБВГД 3 ЖЗ И1ИКЛМНОПРСТ abvgd e žzjii jklmnop rst
уфхцчшшгнв^лен)
У Ф X ЦЧШ1Д---£ H E 10
u f h c č š šč — i j б ja je ju
Da bi se sprijela cirilica gradjanska za obče slavjanski alfabet v knjigah naučnih namenjenih vsem izobraženim Slavjanom, o tom se ni govorilo i pisalo samo med Jugoslavjani, nego o tom su premišljevali, govorili i pisavali takse učeni gospodi raznih plemen slavjanskih, živeči oddaljeno jeden ob drugoga v odleglih zemljah slavjanskih. Uže to kaže, da je ta misel jako važna i jako razširjena po svete slavjanskom. Veleučeni g. Nil Popov profesor na vseučilišči moskovskom je tiskom obznanil obširen sostavek' o obče slavjanskom alfabete (v čisie 39. od leta 1865. časopisa „Современнал Лбтописв," to je nedčlna priloga k „Московскимђ В£домостлмч&." Te sostavek upravo semo spada i hočemo iz njega, čto je naj važnejšega za naše okolnosti i obstojateljstva, semo staviti v izvirnoj ruskoj reči i onda pripojiti prevod v narečji jugo-slavjanskom. Piše tamo slavni g. profesor, kako nasieduje:
Вогтрост, обт, об1це-сламнскои азбук!
Воирост, обт, обце-славлнскоб азбук£ и обце-славлнскомг пра-вописанш вовсе не принадлежитт> кт> числу такихт> праздннхг уто-nifi, какт. зто можетт. показатвсл с-б перваго раза. Онт. сушествуетт, со временг принлтал Славлнами писвменг, бнлг tžcho свлзанх ст> судвбои ихг и не соидетт, никогда ст> историческои сценБ1, пока не исчезнутг сами Славлне. Исторм зтого вопроса слишкомг об-ширна, и Mti не можемт. входитб здбсв во вс£ ел подробности. A потому ми ограничимсл лишб временемт. литературнаго возрожде-шл западннхт, и гожнбгхт, Славлнт. вт> ннн&пнемг столЈтш.
Представителемт. идеи обт, обце - славлнскомг правописанш среди заиаднвгхљ Славлнт, вг посл£днее времл 6б1лт> покоинмА Влчеславт, Ганка, посвлтив11ш1 вск> жизнб свого распространенио кириллицм между чешского молодежБН). Его у«шл увЈнчалисв н£-kotoptimt усш&хомг: вђ Праг£ и вообше вгб чешскихт. земллхт, встрбчаетсл теперв не мало лмдеи знакомихг ст, нашимт, писб-момг и умбгоцихт, чнтатв по-русски; a родственнал близоств двухт. славннскихт. лзбшовт., чешскаго и русскаго, даетг Чехамг воз-можностВ мало-помалу привмкатт, к пониманда нашего лзнка и кт> чтенда русскихт, книгх. Но во вслком-б случаб лгоди, умЈмпџе читатБ и употребллтБ на писбм£ кирцлловсгал (или наши граждан-стл) буквБ1, a tžmt, болгЕе лгоди, знакомБ1е ст> русскимт. лзбжомгб и русского литературои, составллготгв до сихт. порт. между запад-НБ1ми Славлнами толбко прјлтное исклгочеше. Между тЗјмгб, однок) изт. многихгб причшл., затруднлнлдих-в литературнуго взаимностБ между Славлнами вообшје, 6бмо и еств правописаше, которое при-нлли Чехи, Поллки, ХорватБ1 и друпе католичесгае Славлне длл своихг лзБгеовт,. Старишшл чешгал книги печаталисв нбмецкимг, готическимт. шриФтомг, которнб вгб народб назвталсл швабахомг. Но со времент. возрожденш чешскои литературБ!, латинскш: шриФтт,
сталт, вцт^снлтб нбмецкое писбмо, и благодарл усилшга чешскаго лексикографа НЗнгмана и изсл£дователл славлнскихт. древностеи ШаФарика, у Чеховг водворилосв повсемЈстно латинско-чешское правописаше. Много потрачено бмло труда на то, что6б1 какт. можно удобн^е прим^нитБ длл чешско-славлнскихт. звуковг латин-скун) азбуку, и вт> настошцее времл едва ли еце не менвшихг усшни потребовалосБ 6б1 длл того что6б1 вбггЗјснитб зто новое ира-вописаше и зам§нитБ его кириллицеи, гораздо бол£е соотв£ствук>-1дек> славлнским-в звукамт. нежели латинскал азбука. Но несмотрл на силБное противодМетЈде и безпрермвнвш нападкп со сторонБ1 н^которБгхгБ чешскихг ученвгхг и журналистовг, неблагосклонно относлшихсл кт> зтому д£лу, .... усилм зашитниковг славлн-скихт. писБменг среду Чеховт. не ослаббли. Не у однихт. впро-чемт> Чеховг, вр£завшихсл далбе всбхг западнБ1хт> Славлнг своими поселетлми вг централвнун) Европу, поднлтт) бнлт, вонросв обт> обше-славлнскомх правописаши. Вг одномт. изт> гожно-славлнскихт. народовг, именно у Словенцевчв, также зашедшихг дал^е другихт. своихт. соплеменниковт. на западг ЕвропБ1, лвиласв та же самал мб1слб. СловенскЈи писателв и ученБп! Матш МалргБ бмлх вђ наше времл первнЛ заговоривпли между гожнбши Славлнами обт> зтомх Bonpoci. Его д^лтелБностБ еце не кончиласв: ош> и тепорв егце принадлежитгв кт> числу т^хт> Славлнг, которвш отличаготсл между свонми современниками пршиЉрнок) лн>6овбк) ко bcžmt> славлнскимг нлеменамг. Его неутомимое стремлете, дблтелБностБ и заслуги на полБзу единешл и сближешл различнБ1Х1> племенг слаилнскихг, посредствомт. обшихт. грамматическихг Формг и ореограФШ, будутх сб благодарностБШ припоминатв будуцџл покол^шл не толбко его соотечественниковг, но и прочихг Славднг. Уже вт> 1848 году ВБШла в'в св^та его книга: „Правила, какт> изображатв на иисб-mž иллирское napžnie и вообше славлнскш лзбпсб. * В% предисловш кт> зтоА KHurf., понлтноб вслкому кжному Славлнину, авторт. вл ирлио говоритг, что имт> руководило желаше доказатв двб веши: вопервБкт., что всб НБшбшше славлнсгае лзмки и нарбчш должнб1 взаимно приближатБсл, a не отдаллтвсл; вовторнхг, какиига об-разомг должно передаватв на писвмб иллириал нарбчга, словенское, хорватское и сербское, дабн мало-по-малу сбдизитт. ихт. между собого. ДалЈе онг говоритг вгв своеи книг^: o славлнскомт. лзби<£ и его нар^чшхг; обч> иллирскомг нарбчш и его иоднарЈадлхг; o писвменахт. по отношенш кђ обшеи азбук£, кг отд4лбнб1мт> писб-менамт.; обт, одинакихт. словахг, какт> надо их-в писатв, какг надо ихх уиотребллтБ; o славлнскомт. словосочеташи и. т. д. A вт> 1850 году тотт, же писатедв издалв грамматику длд Словенцовх, в-в ко-
* Pravila kako izobraževati Ilirsko narečje i u občo slavjanski jozik. V Ljubljani 1848. 1.
торои онт> указалт имх средства длл литературнаго сближешл св осталвнБШи гожнбши СлавлЈшми ....
Вопросг зтотт. бнлТ) т£мт> важибе длл Сербовг, что ближаГшпе кт. нимТ) изт. всбхт. славлнскихт> племент>, ХорватБ1, говорл однимт. С1. ними лзбгком-б, отличалисБ употреблешемв латинскихт. писБменг, которБШ вели за собои и неизббжное изм£кеше вх сербско-хорват-скои Фонетикб.
(Се надалБује.)
Pitanje o obče-slavjanskoiii alfabete.
Pitanje o obče-slavjanskom alfabeta i o obče-slavjanskom pra-vopisanji nikako ne spada med take prazdne sanjarije, kako bi se to moglo zdeti i činiti na pervi pogled. To pitanje obstoji uže od vremen, kada su Slavjani sprijeli pismena, i je bilo tesno svezano s njih sudboj i ne bude zginulo nikoli iz zgodovinskoga pozorišča, dokle ne izčesnu sami Slavjani. Dogodba toga pitanja je jako obširna i mi ne možemo ovde pretresati ju podrobno. A potomu hočemo mi se ozreti samo na vreme, kada su se zapadni i južni Slavjani probudili k novomu slovstvenomu, literarnomu, živlenju v tekučem stoletji.
Predstaviteljem nove misli o obče-slavjanskom pravopisanji je bil med zapadnimi Slavjani v poslčdnje vreme pokojm Venceslav Hanka, koji je vse svoje žive dni trudil se cirilicu razprostraniti med mladinoj českoj. Njegov trud je nčkoliko obrodil takže plodom: v Pragč i v obče v zemljah čeških se najde sada ne malo ljudi, koji znaju rusko pismo i ume čitati po rusku i, ker sta si dva slavjanska jezika, češki i ruski po srodstve blizka, mogu Čehi lehko malo po malu privikati, navaditi se, razumčti ruski jezik i čitati ruske knjige. Pa v obče se do sih mal med zapadnimi Slavjani samo po redku najdu ljudi, koji ume čitati i pisati cirilska, to je, ruska gradjanska pismena, i ješče redčeje ljudi, kteri znaju ruski jezik i rusko slovstvo, literaturu. Med tčm je bila i je jedna iz mnogih pričin, ktere obtežavaju slovstvenu uzajemnost med Slavjani, pravopisanje, ktero su sprijeli za svoje jezike Čehi, Poljaki , Horvati i drugi katolički Slavjane. Stare češke knjige su tiskale se pismom nemečkim, gotičkim, ktero se je med ljudstvom nazivalo: švabahom.
Nu od vremena, kada se je opet oživčlo slovstvo češko su počela latinska pismena iztisnovati nčmečko pismo i se je upeljalo povsuda pravopisanje latinsko-češko, čto se ima zahvaliti trudu Jungmana spisovatelja slovarja i Šafarika izslčdovatelja starožitno-stij slovanskih. Mnogo truda se je potratilo na to, da bi se latinska pismena koliko moguče udobnčje, priličneje premčnila za česko-slavjanske zvuke: i v sadajno vreme bi jedva menjših trudov
tršbalo zato, da bi se toto novo pravopisanje odstranilo i zamšnilo cirilicoj, ktera mnogo bolje priliči slavjanskim zvukom, nego latinska abeceda.*) No ne gledeč na silno uporstvo i na neprestane napadke od strane nekterih čeških učenih i časnikarjev, kteri su neblagoskloni se skazovali tomu poduzetju .... trudi prijateljev slavjanskih pismen vsred Čehov nisu oslabčli. V ostalom prašanje o oeče-slavjanskom pravopisanji ni se pokazalo samo med Cehi, kteri su izmed vsžh zapadnih Slavjan s svojimi selišči naj dalčje proderli v srčdinu Evrope.
Pri jednom iz jugo-slavjanskih narodov, imeno pri Slovencih, kteri su takže zašli daljšje drugih svojih soplemenikov na zapad Evropš, se je javila ta sama misel. Slovenski pisatelj i učeni Matija Majar je progovoril v naše vreme pervi med Jugoslavjani
0	tom predmetč. Njegova dčlavnost ješče ni se končila: on i sada ješče spada k tem Slavjanom, kteri se odlikuju med svojimi sovre-meniki primžrnoj ljubezniju k vsžm plemenom slavjanskim. Njegovo prizadevanje, delavnost i zasluge za sjedinjenje i sbližanje raznih plemen slavjanskih pomočju občih slovničnih obdob i pravopisov, gramatičnih form i ortografij, budu hvaležno spominjati i buduči rodi ne toliko njegovih deželanov, nego i ostalih Slavjan. Uže lčta 1848. je prišla na svčtlo njegova knjiga: Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče sla venski jezik. У predgovori k toj knjige, razumljivoj vsakomu Jugoslavjanu, spisovatelj naravno govori, da želi dokazati dvč reči: pervič da se imaju vsi dosadanji slavjanski jeziki i narečja uzajemno približevati a ne se oddaljevati; drugič: kako se imaju izobraževati ilirska narečja: slovensko, hor-vatsko i serbsko, da se malo po malu sbližaju, a da se ne odda-ljuju. Daljčje govori on v svojej knjige: o slavjanskom jeziku
1	njegovih narečjih, o ilirskom narečji i njegovih podnarečjih, o pismenih glede k občemu alfabetu, k poj edinim pismenom; o pojedinih slovih, kako bi se imela pisati i kako upotrčbovati, o slavjanskom sklanjanji i časovanji slov i tako daljčje. A leta 1850 je te spisovatelj opet na svetlo izdal slovnicu, gramatiku, za Slovence, v kteroj jim je pokazal sredstva, kako bi se slovstveno, literarno, bližali ostalim Jngoslavjanom ....
To pitanje bilo je Serbljein toliko važneje, čto Horvati, njim naj bližji izmed vseh slavjanskih plemen, govoreči s njimi istim jezikom su se razlikovali od njih samo tem, da su pisavali latinskimi pismeni, čto je uzrokovalo, da su se neobhodno napravile i razlike v serbsko-horvatskoj slovnici ali fonetiki.
(Se nadaljuje.)
*) Namera ne ide na to, da bi se odstranjevala latinica v knjigah i spisih namenjenih samo za češki narod, nego vlastnč jednom na to, da bi spiso-vatelji češki malo po malu, priložitostnš, počeli spisovati cirilicoj knjige i spise namenjene cšlomu izobraženomu slavjanstvu. (Primččanje vredničtva.)
Cirilica daleko razširjena.
Serblji, Bolgari i Rusi, njih več od 62 milijonov Slavjanov, se služe uže od starodavna cirilice — tu je uže upeljana — i ni treba ju še le upeljavati.
Pravopis, vlada v cirilici dvojni: ruski — i serbski po Vuku Štefanoviču upeljani. Blizo vse jedno je, kteroga tšh dvžh pravopisov se latinice navadjeni Slavjani primemo samo, da pišemo s cirilskimi pismeni, razlikice teh dvžh pravopisov, se pozdnčje poravnaj u neočakovano lehko. — Ale ktogod namerava pisati po ^ .(fttski, derži se nepremšno pravopisa ruskoga; kto pak namšrava pisati uzajemno, pri bliže vavno, učini naj pametnejše, i si delo jako ulehča, ako se služi pravopisa serbskoga Vukovoga. — Kako bi se pisala po uzajemno češčina, ugorska slovenščina i horvatščina, to opisovati v tom časniku bilo bi preobširno to se najde v §§. 31. i 32. v kujige: Uzajemni pravopis slavjanski, to je: uzajemna - slovnica, gramatika slavjanska, ktera se mora književnim Slavjanom osobito priporučiti i se dostane pri vredniku toga časnika po 2 fiorinta 50 kr. avstr.
Mi Slovenci bi sprijeli pravopis serbski s sledečimi iznimkami: Mesto serbskoga и bi pisali i, ktero se čita kako nemecki i ruski i, i kako češki i poljski y i kako serbski и. V početku i na konci silabe se piše j, po soglasniku t, na primer: za Ij, nj, dj, dž se piše лб, нб, дб, дж. Slovenski sostavek cirilicoj spisan bi sada v pervom početku blizo tako le izgledal:
Идршца isia не мало пруателвев мед Славјат латнпде се служешзп.
Мед Словешџ ко ј,е од л£та 1836 се почел упелваватп садајш латшст ческ,о-хорватско-словенгаа правошс, je npi всакој даној прпожносп, upi всаком пр1годном случаЈ1 забл1снула м1сел i нроскочјла желва, да 6i се упелБала гџршца. Доказ тому KHti-жјца „Zora", ктеру је на свбтло 1здал Дор. Радослав Разлаг; руска граматта Венцеслава Ганке, коју је на југославјанега језш превел icKpeni Бож1дар Pai4, — i все кшлге које је на свбтло 1здал вредшк тога часошса.
В новбје време је завладал мед кш>1жевш5и Словешџ господ-сш об1чај, да ci дошсују ио словенсш па гдсмеш ц1р1лсим1, посебно в л1спч1х дошсшх (Korrespondenzkarten), KTepi се незапечаташ no noniTi поидлБају; Неславлјаш ц1ри1дој шсане лктче не могу niri 4iTari, je толшо како, да 6i бт запечаташ. Тако je то с nipi-лЈцој мед Словенци.
Natisnila tiskarnica družbe st. Mohora v Celovcu.