Po pouku jo je gospa povabila na polje. Megla se je razkadila in žolto jesensko solnce je obsijalo poljane,
Viktor je gnal ovčke in pripovedoval, kako jih je v sanjah prodajal, mati se mu je smejala, vmes pa razlagala Aleni, kam so sejali ozimino, koliko so pridelali krompirja in koruze. Ko so prišli do obdelane njive, kjer so orali praho, so krenili na gozdno pot — in se vrnili domov šele o mraku,
Smrekarica je prav vedela, Štefana ni bilo domov do mraka in ga ni bilo do večerje, Alena se je oprostila, da mora pisati staršem, in šla v svojo sobo,
Tu je razgrnila še enkrat predse pismo, ki ga je nosila ves dan v žepu in ga med dnem prebrala le v naglici. Nič posebnega, je mislila. Ko je pa v tihi noči ležalo pismo pred njo in so gledale vanjo te okorne poteze materine roke, iz katerih je dihala ljubezen, tista pristna in nepo-narejena ljubezen staršev, je občutila, da je materino pismo na otroka, ki biva v tujini, vendar — nekaj posebnega. Stavek za stavkom je brala, počasi, kakor bi bile svete te besede. Takole je pisala mati:
Preljuba moja Alenčica!
Ne morem si kaj, da bi Te koj prvi dan ne obiskala s par vrsticami svojega pisanja in te povprašala, kako se Ti kaj godi, ali si živa in zdrava, ali Ti je kaj dolgčas in če kaj hudo jokaš.   Midva z očetom sva tako žalostna,  ker
Te ne vidiva in ne slišiva. Kamorkoli pogledava, Alenčke le ni, Kličeva in iščeva, nikjer Te ni, Opoldne sem skuhala jabolčni štrukelj, kakor si ga Ti rada jedla; sem mislila, zdajle bo pritekla — oh, pa Te ni bilo, ker Te ni več. Vse sva morala sama snesti, in šele zvečer sva jedla in se potlej z žalostnim srcem in objokanimi očmi spat odpravila. Tudi Tvoj kanarček je močno žalosten, ker Te več ne vidi. Na vrata kljuje in pravi: Kje je pa moja gospodična? Pa sem mu povedala, da si šla daleč proč, čez hribe in doline in vinske gore, čez bistre potoke in ravno polje,
Preljuba Alenčica, piši nama, brž piši; saj vem, da si že pisala, kakor si obljubila. Midva vsako uro skrbno na Te misliva, tudi Ti noben dan ne pozabi na naju in na Boga in na Marijo,
Tako! Z Bogom! Tvoja mati in Tvoj oče do groba in še onkraj groba,
Aleni je bilo temno pri srcu in vest ji je očitala greh, ker ni pisala. Naglo je segla po belem listu — pero je začelo drseti po beli poli — tuji svet je ginil izpred nje — duša je vasovala pri očetu in materi , , ,
Ko je pihnila luč, so se oglasile stopinje iz obednice — nekdo je plosknil z roko in se zasmejal — potem pa je bilo grčanje, kakor Jokov smeh,
Alena je potegnila odejo čez glavo,
(Dalje.)
^rara^
SONETI PASHE.
Zložil Bogumil  Gorenjko.
1.
Zaklal je jagnje Izraelec verni, zaznamoval si duri je  s  krvjo, da angel bi  Gospodov šel mimo, ko bo  morit prišel v Egipt neverni
prvorojence v jezi neizmerni, In Jahve videl znamenje je to: in angel jeze  božje  šel mimo, prišel je  v hišo blagi  angel mirni,
I mi zaznamovali  srca naša
smo  s  svetim hrepenenjem in pokoro,
ki za trpljenje,  žrtve  nič ne vpraša,
In  ko,  Gospod,  boš  s  križem  šel na goro, naj se pri nas ustavi Tvoja pot, ne  hodi  mimo  naših src,   Gospod!
2,
„Res,  eden izmed vas me bo izdal,"   — In šel hinavec  Juda je  v temo, prodat  šel  učenika za zlato, ki angel lakomni ga je skoval —
A v  duši  ni  miru;  divja naval očitanj  v  vesti,  kakor  da peklo se mu je naselilo v srca dno — „0  Juda,  vrni  se;  saj  zate  dal
sem tudi svojo  kri,  roke  i zate
razpel sem svete v spravo, v mir, v objem!"
A klica milosti ne sliši, nem
apostol padli v noč  gre  in  obupa  —
O  bratje,  ali pesem ta brezupa
ni  tožna zgodba naše  dobe   „zlate,t?
—    127    —
„Resnično,  ne  poznam  ga!  Kaj vem,   kdo  je," pred hlapci Peter vero je svojo tajil. A  milo  Kristovo  oko pogledalo  mu v dušo,  v srca dno je.
In šel je vun. Zajokalo oko je, da ni  še  videlo  dozdaj  nebo skesane  duše plakati tako, kot  on  objokoval je  grehe  svoje.  —
In videl sem jih,  ki so pali s Petrom, in videl  sem jih,  ki  so  vstali  s Petrom, ker večja bila je  kot greh ljubezen,
In  glej,  pogled  Gospodov  ni bil jezen; na  križ  za nje  raztegnil je  roke, da jih pritisne  k  sebi na  srce.
„Kaj  videla na poti si,  Marija?" „„Grob  Živega  sem videla in slavo, ki vanjo  Oče  mu  odel je glavo; vrtnar me srečal je, vrtnar-Mesija!
In nov up  s  cvetjem mi srce  ovija, kot  nova pomlad z  rožami  dobravo; premagal Učenik je smrt krvavo, radujte se,  On vstal je, naš Mesija!""
On vstal je! In v tem grobu smrt se jenja: iz  njega vzrastlo  je  drevo  življenja, razlil iz groba blagoslov vstajenja
kot živ studenec se je čez zemljo: in k solncu dvignil človek je oko, prej v srcu noč,  a jasno zdaj nebo.
4.
Poglej   Ga sred navala hudobije, na rami križ,  naš  greh,  gre  Jagnje  sveto, in ljudstvo lastno,  v temo  zmot zakleto, z  roko  Ga nehvaležno  v lice bije.
Pa žena se  skoz  množico  prerije  — kdo  pač  zadržal bi ljubezen vneto  — obriše lice Mu, v bolest odeto; in  glej,  s prta obraz  Njegov  zašije.  —
In planil rimski tiger v kolozej . . . Pa tisoči,  ki ni jih bilo  strah, za ta obraz  sklonili glave v prah
in v smrti  so  še  peli:   „Caesar,  ave, salutant  morituri te"   —  in slave od te ni večje  videl svet  doslej!
7.
„ Ostani z nama,  ker mrači se že, in dan se nagnil že je za gore," učenca sta v Emavsu povabila Ga, nevedoč, da z Njim sta govorila.
In sedel je Gospod in vzel v roke
je kruh, posvetil ga . . .:  „„0 na, srce,
za hrepenenje  sveto tolažila!""
„Gospod!"  in pala  sta in  Ga molila  —
Kaj  ti Ga ne poznaš?! Ne veš več,  kdo je? O  spomni  se presrečne  ure  svete, ko  mati te peljala,  čisto  dete,
je prvič  k Njemu!  Vprašaj  jo,  zakaj
solzno ji bilo je oko tedaj!
In ti ga ne poznaš!  Ne veš več,  kdo je!
5.
Ko bil je v noči  s  svojo  dušo  sam, ko v prsih  zvalovilo  koprnenje, Gospod ga obiskal kot sladek sen je in ljubo  vprašal  ga:   „Mladenič,  kam?"
„„Kdo si! — O kam naj idem, sam ne znam!"1 „Jaz pot  sem in resnica in življenje: moj  pot je  križ in  s  trnjem  okrašen je, a križ ta sladek voljnim je ramam.
In  s  križem le  k resnici pride  se, in v smrti le  z življenjem snideš  se." „„Gospod, to Ti si! Naj  za Tabo grem,
vem, Učenik, da Tvoja pot je dan!"" In vstal in h grobu šel kot Nikodem, in pil življenje je iz svetih ran . . .
„Dotakni,  o  Tomaž,  se  mojih ran, položi roko v prebodeno  stran!  — A srečen,  kdor ni videl, pa veruje, in kdor je  trden in ne  omahuje!
Zato veruj,  Tomaž, neomajan!" „„Gospod moj  in moj Bog!""  In vera vanj mu vzrastla v srcu,  da je ne izruje noben vihar, pa naj  divja še huje!  —
In tebi  —  kaj  ne  govori  Gospod: „ Položi roko v prebodeno stran, prepričaj  se, prijatelj, in veruj!"
A ti greš mimo  svojo  temno pot, ne  slišiš  milosti in dannadan ti Učenik je  križani bolj tuj!