Fran Wernig: Slovenjgradec. Krajepisna črtica. I. Srčna potreba mi je, da te zopet obiščem — Slovenjgradec! Kdor te je vzljubil nekoč, ne pozabi te nikdar več, tiho, zasanjeno in prijazno mestece med Veliko kopo in Urško goro. Tiho in pozabljcno si in živiš čisto posebno, gospodarsko in kulturno življenje, kakor da bi ne spadalo k pokrajini, ki smo jo imenovali aekdaj: Južni Štajer. Zares: ni južna Štajerska tod, kjer izvirata Paka in Mislinja in le-ta v počasnem in zamišljenem toku polzi in stremi hrepeneče proti Urški gori — na zapad proti solnčnemu zahodu. Zelena Štajerska in sever je tod, moj dragi, ljubi, svetli sever. In ljudstvo biva tu: dobro, zvesto, hvaležno in molčeče, kot so molčeče, tihe in pravljično zasanjane mislinjske dobrave in so molčeči temni, slarodavni gozdovi na pobočju visokega- mogočnega Pohorja. Da, prevzelo me je, ko si se mi odprla po dolgem času zopet, Mislinjska doliaa, v vsej svoji krasoti pred mojimi očmi, da bi te objel in poljubil in bi se vdano zjokal od davne sreče, davno minulih dni. In moje srce so razgibali tihi, neslišai zvoki neke nordijske narodae pesmi: moj dragi, ljubi sever . . .! Prav ima Badjura, ko povdarja v svojem »Vodiču«, da je lepota planinske doline Misliaje premalo znana pri nas in premalo vpoštevana. Ko sem srečal nekoč tovariša, slovenskega pesnika, na postaji v Dravogradu, mi reče ta s posebnim navdušenjem in ognjem v očeh: Slovenjgradec, to mora biti lepo mesto, ko ima tako lepo ime. Nisem ^e zavedal takrat blagoglasnosti in pomembnosti imena, danes pa vem, da je imel tovariš prav in sedaj čutim tudi jaz ves čar in poezijo, ki leži v besedi: Slovenji Gradec. Spomni se, tovariš, samo tihe poti ia sprehoda mimo Potočnikove tovarne, sko zi temni smrekovi gozd na brib pri Borovniku! Nad vso zapadno dolino kraljuje hrib in krasen razgled se ti odpira na Urško goro in v sinji dalji zreš tudi vrb sive Pece. Pod teboj pa leži belo, čedno mestece, ki se ti zdi mično in lično, kakor bi stare in vse enako postavljene hiše in ravne ulice naličile Ijubki zgradbi otroške igre. Vse enotno, ravao in odmerjeno. Onstran mesteca, po kratki, gladki poti ob nizkem zelenem pobočju pa počiva vas Staritrg s cerkvijo in župniščem, ki je podobno bolj srendjeveški trdnjavi in mogočnemu gradu, kakor hiši miru in utehe. Župnik Jurko, navdušen in napreden ekonom, gospodari tod na svojem nad 600 oralov velikem posestvu in nad obsežnimi gozdovi. Nad Starim trgom, na vrhu hriba pa se dviga sredi zelenih smrek cerkev Starigrad. Veličasten je pogled ob večerih na mehko, valovito vrsto holmov, katere krasi v solnčnem zahodu kot šopek sredi temnega zelenja in visokih, vitkih smrek in jelk: starodavna, siva cerkvica Starigrad. Zgodovinska tla so tu. Staritrg, katerega je spajala z Rimskim vrelcem že v rimljanski dobi cesta, sega kot naselbina še v keltsko dobo. 0 tem pričajo novejše izkopine. Tu je pokopan tudi naš slavni Trslenjak. In tod vodi pot mimo uglednih poseftnikov Areha in Schondorferja v sedaiije zapuščeao bivališče našega Meškota, v Sele pod Urško goro. Na južni straai mesta pa pelje čez ravna polja in tihe dobrave cesta v Podgorje. Ustavimo se za hip v ugledni hiši pri Roginu in krenemo naprej v pravljično osamelost in kraljestvo smrekovih gozdov, v Šmiklavž. Tu srečamo častitljivega rojaka, koroškega begunca župnika TreiberTa, ki je na svoja stara leta našel po težkih in trdih bojih iflir, srečo in zadovoljstvo v tem zatišju. Zapadno od šole-eno- razrednice samevajo sredi gozda sive raz valine gradu Vudriš. Tod vodi tudi pot inimo sv. Helene na Gračko goro in Št. Vid, kjer sta si živinozdravnik Pirnat in g. Gunther z napravo vzornega pašnika postavila trajen spomenik. II. Kdo naj bi popisal vso romantiko, zauimivosti in posebnosti pozabljenega lepega in tako dragega mi slovenjgraškega okrajal Skozi čudovito lepo sotesko zgornje Paške doline — od Nemcev nekdaj južnoštajerski Semmering nazvano — si utiraš pot v Mislinjsko dolino. Gozdovi, žage in mlini te pozdravljajo ob vsej poti. In znane obraze kmečkih veljakov, ponosnih, a nepozabno dobrih, srečavaš zopet. Zopet slišiš znana domača imena: Kralj, Jaš, Lužnik, Kac, Vavpot, Pačnik, Pečoler, Lobe itd. itd. Mislinja šumi pod menoj in veter-južujak zapoje svojo mogočno in pravljično tiho, tajinstveno pesem v vrhovih visokih in temnih smrek ter me drami iz mojih srečnih sanj. Pogled in moje misli pa še gredo na vsa mesta dragih spominov, na restavracijo gospe Goll, v Šmartno k dragim znancem in prijateljem, v Legen k odlični družini veleposestnika Rotovnika in tudi na drugo, na severno stran Slov. Gradca. Mimo Scharnerja ob Mislinji z mnogimi jezovi in slapi, mimo Kollnerjevih tovarn v Pameče k splošni znani, ugledni obitelji Vrhnjakovi in naprej v St. Janž in Dravograd. Čudovita zasanjenost leži nad vsemi teuii kraji, nad Mislinjsko dolino in nad Slovenjgradcem. Gotovo je le-ta vplivala ludi na dovzetni, mladi in mehki duši velikih Slovenjgradčanov, skladatelja H. Wolfa in pesnika Golla, ki sta obdarila nemški narod z nevenljivimi unjotvori. Vendar, gospa, dobra mamica Borovnikova, ne bodite hudi, da sem se tako dolgo zamudil pri mojih spominih! 2e grem in ubogam vas, mamica. In zopet gremo v našo sobo ali pa na vrt pod košato, tiho jablano ter se vsedenio k mizi po domače in prijazno kot nekdaj. In prišel bo tudi stari, prijazni atek, s katerim bova zopet pokramljala o drevesnici in o sadnem vrtu, in prisedel bo tudi Fraaček vaš. 2 njim pa se bova pomenila o kmetiji, o travnikih in o polju. Med tem pa bo Malči prinesla vina — kakor nekdaj — da, kakor nekdaj. Saj raste vino pri vas na Pohorju na smrekah, pravijo! Presrečno Pohorje! Radi tega, tovariši, trčimo in pijmo na čast naše lepe domovine, na čast Mislinjske doline in na čast vsega Slovenjgradca in Slovenjgradčanov. Bog živil