Pavel Keller: ^Hubert C€ Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. V samoto me je spremljal moj sluga Tim. Je L'e prilično mlad mož, zvesta duša; le imeniti se preveč. Prevzel sem ga bil od riekega grofovskega prijatelja, ki je prišel na nič, :ki ni potreboval nober a lakaja več, ampak je tam v Ameriki postal natakar. Timu je radi te grofove usode skoraj počilo srce. Ne da bi bil visel na svojem prejšnjem gospodu s tako veliko ljubeznijo — saj je pogostokrat grdo ravnal z njim — toda to, da lahko imenitnost tako nizko pade, da visokorodni gospod lahko zleze v natakarski frak, da je" kaj taikega sploh mogoče na tem pokvarjenem svetu, to še sedaj napolnjuje Timovo srce s turobnostjo. Tudi mene ima Tim za napol izgubljenega. Ko je bil stopil čez prag moje hiše v gozdu, ki mi jo je postavil neki prijatelj arhitekt res prav liCno in tudi kar odlično, je mol.e šel po osmerih sobah, si ogledal verando, vse pritikline, nato pa rekel: »Milostljivi gospod bodo imeli tukaj primerno stanovanje, kadar bodo mimogrede prebivali na kmetih.« »Motite se, Tim! Tukaj ne bom stanoval le mimogrede, ampak za vselej. Marsikaj se bo spremenilo. In da takoj nekaj povem: odslej mi ne boš rekel več »milostljivi gospod«, ampak samo »gospod Hubert«, in jaz tebe ne bom več tikal, ampak vikal. Podemokratila se bova. Ali me razumete, dragi Tim?« Ni rekel nobene besede, napravil je le enega svojih brezhibnih poklonov; opazil pa sem, da se je njegov _ladko obriti obraz nenadoma pre« vlekel s skrbipolnimi gubami. Isti ve.er še je prišel k meni in rekel: »Odpustite, milostljivi gospod, toda če milostljivemu gospodu ne smem vei. reči »milostljivl gospod«, potem prosim milostljivega gospoda, da me pusti iz službe; kajti sicer ne vzdržim. Da jp_a me hočete vikati, to že sprejmem.« Molčal sem nekaj časa, nato pa sem r.kel: »Tim, ti si čuden človek. Toda če mi boš šc fekel milostljivi gospod, bom tudi jaz tebe še nadalje tikal. To se razume samo po sebi.« S tem je bil očividno le napol zadovoljen; Joda udal se je in ni govoril več o tem, da bi ga odpustil. Že trikrat mi je pripovedoval zgodbo o ne__em visokorodnem gospodu, ki ga je bogve kakšna usoda vrgla le z nekaj služabniki na odljuden grad. Stari gospod, ki je vsak dan moral sedeti pri mizi Cisto sam, se je kljub temu pred .Vsako jedjo skrbno napravil in bi nikakor ne mogel spraviti v sebe grižljaja, če bi pri »dineju« ne sedel v fraku in s svežo ovratnico okrog vratu in Ce bi mu ne stregel pri mizi služabnik v ravno tako brezhibni livreji. »Ni se hotel pokmetiti,« je pristavil Tim; »spoštovanja do samega sebe ni izgubi., to de'diščino je imel y svoji krvi.« Iz tega se vidi, da je Tim dušeslovec, ki goji tiho nado, da me bo pri vsej svoji spoštljivosti malo vzgojil. In pri vsem tem še ni na tako napačni poti. Sinoči sem imel novo zabavo z njim. Poklical sem ga k sebi in rekel: »Tim, tako sama sva. Najprej si morava oskrbeti nekaj živali.« »Oh —,« je rekel Tim in oči so se mu zasvetile. »Konje! Jezdnega konja, dva konja za koCijo!« »Ne, Tim! Kaj pa naj se vozim tu okoli? Gozdna pota niso za to, da bi se pa venomer vozil po drevoredu doli v to okrajno mestece, mi ne pade v glavo. Jezdnega konja bom morebiti še kupil. Toda za enkrat mislim na druge živali — na dva psa in približno deaet kokoši.« »Psa? Ko — koši?« Prvikrat se je zgodilo, da, je jecljal, to je imel sicei" tako okreteu jezik, Toda, bitro je prišel k sebi. »Hrta? Ali vsaj dansko dogo? Seveda, milostljivi gospod! Toda ko—koši? Kdo pa jih bo skubil?« »Prav nobeden. Morebiti jih bosta skubla psa. Toda potem jih bosta dobila. In lcar se tiče psov samih, bom kupil dva: dakelna in pudelna.« Bil je tako osupel, da se mi je začel smiliti; zato sem ga takoj pomiril. »Seveda ne mislim, da bi se ukvarjala z živalmi ti ali pa kuharica; najel bom za ta posel posebno osebo, ki bo sploh prevzela bolj navadna dela pri gospodinjstvu, dela, za ikatera imam sedaj postrežnico. Tu — dragi moj Tim — s pretenkočutnimi močmi ničesar ne opraviva; za to morava dobiti kaj bolj čvrstega.« Tipal je razburjeno z vsomi desetimi prsti po šivih na svojih hlačah. »Kaj bolj čvrstega!« je rekel kon.no; »seveda, saj živimo na kmetih.« Psa sta že pri hiši. Dakelna mi je prodal gozdar, pudelna pa sem dobil iz vzrejevališča v mestu. Zaenkrat mi živali ne delata veliko veseljfc Če se le pogledata, se začneta grizti; če stasama,praskata z nogami, nad domačimi ljudmi pa renčita. Včasi pa tudi oba spita in tedaj je v hiši lep, mir. Tudi nova pomoč je že tu. Vdova, ki je rodila trinajst otrok. Deset jih j. umrlo v rani ml&^ dosti, trije de.ki pa, ki so še ostali, so v uku.:' Tako je žena ostala sama in bila je vesela, ko; 'sem jo vzel v službo. Imenuje se Padovka. Pri-<; poročil mi jo je bil grajščinski _pravite]j Bol-< težar. K priporočilu je še pristavil, da je poštena in snažna. Poštenost in snažnost sta lastnosti, ki ju je: treba spoštovati; toda dvomim, če sami že do« tegneta, da nam ikak človek postane prijetno: domač. Padovka dela pri svojem delu grozanskl hrup. Tri četrtine dneva hrušči z metlo kjersižeV bodi, ali pa briše s cunjo po kotih. V veži kar naprej žvenketajo pločevinaste vedrice. Kakšen pomen naj vse to ima, ne vem. Drvarnico obrne, kolikor presodim po ropotu, ki prihaja od tam, dvakrat na dan okrog in okrog. Mislim, da je ta žena preveč prizadevna. S kuharico živita v složnosti. Saj gotovo ni .loveka na svetu, ki bi z mojo dobro Matildo ne mogel živeti v miru. Edina živa dediščina je, ki sem jo dobil po svojih starših. Tim glcda na Padovko z brezmejnim zaničevanjem. Prepričan sem, da mu je ta ženska v dno duše zoprna in da trpi, kadar je ona blizu. Toda ne reče nobene besede. Le tiho čaka, da nelepi nakazi odpovem službo. In priznati moram, da ta mala, jedrovita ženščina ni v okras moji hiši. Podpasuje si svoje že tako kratko krilo _ usnjenim pasom tako visoko, da vidiš njena debela me.a, ki tiče v nogavicah iz surove volne. Izpodrecava se, kakor da bi morala vedno bresti po najbolj debelem blatu. Njen obraz venomer žari kakor baker, njeni lasje pa so zviti v sme- šen vozel, ki je velik kakor lešnik, na temenskem vrtinčku. Da Tima pri pogledu na tako prikazen začne tresti mrzlica, je razumljivo. Gotovo bi rajši opravil marsikako delo namesto nje, kakor pa prenesel njeno navzočnost. Toda kokoši! Da bi stikal po umazani slami za jajci ali pa celo čistil kurnik, za to bi se Tim ne mogel odločiti. Rajši bi videl, da hudičeva mati ropota okrog njega. Pri nakupu sem bil pozabil povprašati, kakšno ime imata psa; prve dni sem se tudi prav malo menil za pasji mrcini. Tim seveda še manj. Tako je Padovka krstila r-a, pudelna z imenom »Fips«, dakelna pa z imcnom »Boks«. Ko sem ji rekel, da ti imeni nista kar nič primerni za to vrsto psov, je menila, da vsem psom v vasi pravijo Fips ali pa Boks. Naročil sem, naj se imenuje dakel »Bims«, pudel pa »Bams«. Nato so vsi domači zmajali z glavami in Tim, ki je v mladih letih obiskoval štiri razrede realke, je rekel: »Milostljivi gospod, psa se s tako podobnima imenoma, pri katerih je razloček le v enem samoglasniku, ne bosta mogla ločiti, če ju kdo pokliče.« Padovka je odprla usta, ko je slišala, kako učeno Tim govori. Jaz pa sem dejal: »Dragi Tim, to nič ne pomeni. Če pokličem Bims ali Bams, pritekel bo vedno le eden, in to je pudel; kajti daikel tako ali tako ne bo nikoli prišel.« Kokoši imamo deset; devet kur in petelina. Vse so jarice. Toda znesla še nobena ni. Zaradi tega sem se posvetoval s Timom, ki je rekel: »Milostljivi gospod, mislirD, da so sami petelini; petelini pa ne neso.« "~ Najbrž je mislil, da mi fio s temi besedami razodel svoje skušnje v poljedelskih zadevah, toda odvrnil sem mu: »Ne, Tim! Poje lc eden, torej je le en sam peielin; kure namreč ne poj6.« Tako sem ga nadkrilil; kajti da fcure ne po^ jo, tega Tim ni vedel. Oh, kakšni kmetje in rejci kokoši smo! Vprašal sem Matildo. Povedala mi je tisto, kar mi je rekla vselej, kadar nisem mogel sčakati kakšnega uspeha v svojem življenju: »Moj Bog — le potrpite! Vse še pride!« Končno sem povprašal Padovko. Tim je bif navzoč, ko sem govoril z njo. Povedal sem ji naše misli v tem naključju, nakar je odvrnila, med tem ko je lužo, ki jo je prej tja v en dan razlila po opločnicah v veži, pognala z brezovo metlo skozi odprta vrata, po drugi strani pa poškropila z njo s p_e.nicami pokrito steno ter Timovo in _noj. obleko: »Kakšna bedarija! Premraz je še, da tt nesle!« Opomnil sem, kako neprijetno mi je, da je oškropila mojo obleko in da mi njene besedo; »kakšna bedarija« niso všeč, in sem strogo pri-i stavil: »Padovka, prosim vas, da mi svoje izraze po-*, veste y malo lepši obliki.« Padovka je molče pometala dalje. Pustil sem jo, slišal pa sem še, kako jc ^topil Tim v kuhinjo in zadovoljno rekel Matildi: »Energičen postaja!« Drugo poglavje. O gospodu Bcltežarju in o Milčki in Malčki. O igri skatu ter učiteljiei s jstao kcšaro ter z oma- ro za obleko. Brez človeške družbe ne strpim. Valovje morja, po katerem sem se vozil do sedaj tam zunaj po svetu, buta v ta mirni pristan in stresa »čoln, ki se je rešil«, da se Bog usmili. Studiram kakor študent, ki hoče napraviti izkušnjo v šestih mesecih, ker čaka njegovo dekle na poroko. Filozofijo, umetnostno zgodovino. Tudi nekaj prirodoznanskih knjig leži na moji mizi. V svojih šolskih letih sem užil prav žalosten pouk v prirodoslovju in moram pravzaprav začeti od kraja. Pri tem berem pogostokrat knjige, ki so jih napisali ljudskošolski učitelji; preproste so, smiselne, nazorne. Tu in tam leži tudi blesk poezije nad črkami. Prvi znanec, ki sem si ga pridobil, je oskrbnik Boltežar. Ta mož je neki dan stopil v mojo sobo in rekel, naj oprostim, _er si je upal, da me obišce. Bil sem sicer prepri.an, da se prvi obisk spodobi mcni novodošlecu, toda v svoji osamclosti sem gosta srčno pozdravil. Gospod Boltežar je štiridesetletnik, nekoliko preobilen, čigar očesci živahno in veselo sijeta iz rdečega kmetskega obraza. Oskrbuje gozdove nekega bogatega trgovca, ki le poredkoma prihaja na obisk iz glavnega mesta, in je obenem predstojnik urada ter okrajni šolski nadzornik. »Če se nameravate tukaj udomačiti, gospod Hubert, vam bom morebiti tu in tam v korist.« Tim je moral prinesti vina in je stregel s tisto, le meni dobro znano vnemarnostjo, ki jo je prevejanec vedno kazal, če je bil v hiši gost, ki po njegovih mislih ni bil čisto »družabno vzgojen«. Gospod Boltežar je zgovoren mož. Pokazalo se je, da mnog. bolje ve, kako je zgrajena moja hiša, kakor pa jaz sam; !ko so jo namreč gradili, je neprestano lazil okrog nove stavbe, čeprav ga stvar ni prav nič brigala.