Per 586/2015 10037103 58/59 COBISS PESEM PO IZBORU LETO Ivan Mermolja Iče' Vsako leto je leto zase. Vsako leto se zelenilo požene v gore, potem je pomlad. V teh dneh hiše oživijo, gospodarji zgodaj vstajajo in s kletvicami zrejo v nebo. Če je zelo oblačno, je na zimo mnogo otrok. Če je zelo jasno, so njihove roke žuljave in telesa preutrujena. Otroci se rodijo šele na jesen prihodnjega leta. 1 Iz: Ivan Mermolja Iče: Kres ni kovanja, samozaložba, Ajdovščina 2008 Pesem je bila sicer prvič objavljena v Latniku, glasilu Kluba ajdovskih študentov, konec sedemdesetih let. Za časnik , Gora ‘jo je izbral Edo Pelicon, do vključno 19. številke glavni in tehnični urednik našega časnika. Ivan Mermolja (20. junij 1953, Cesta - 5. maj 2011, Brje)]e po končani osnovni šoli obiskoval gimnazijo v Ajdovščini in že takrat v šolskem glasilu zasledimo njegove prispevke. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je z diplomsko nalogo .Problem slikarstva oziroma umetnosti v delu Danila Lokarja1 zaključil študij slovenščine in primerjalne književnosti. Med letoma 1980 in 1991 je vodil Zavod za kulturo Ajdovščina, od leta 2009 do leta 2011 je bil direktor Lavričeve knjižnice v Ajdovščini. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije je bil gonilna sila takrat porajajočih se neodvisnih medijev. V Ajdovščini je tako nastal Radio Nova. Izzivi so ga gnali naprej, a vedno je z ljubeznijo do slovenskega jezika, vztrajal v vodah kulture in novinarstva. Bilje pesnik, literarni kritik in kulturni delavec. S svojim delom je pustil neizbrisen pečat predvsem na Vipavskem, poznali pa so ga tudi drugod. Širši javnosti seje v spomin vtisnil predvsem kot novinar in radijski voditelj ter urednik lokalnih časopisov Latnik in Prepih. Svoje znanje in izkušnje je rad prenašal na mlade rodove in z njegovo pomočjo seje oblikoval prenekateri današnji radijski ali televizijski obraz. Mermolja je oblikoval številne literarne večere in pripravil mnoge literarne kritike. Ves čas pa je pisal: uvodnike, prispevke, šaljiva besedila in seveda pesmi. Bilje iskan in cenjen avtor in voditelj številnih proslav in kulturnih prireditev v Ajdovščini in okolici. Vir: Primorci.si - spletni biografski leksikon znanih Primork in Primorcev, zapisala je Zdenka Žigon KAZALO PESEM PO IZBORU Ivan Mermolja Iče: Leto......................................... 2 PETI MAJ Peti maj in Angelska Gora....................................... 4 Bojan Bizjak - Letošnji petomajski nagrajenec Občine Ajdovščina. 6 Bojan Bizjak: Zapis ob petomajskem priznanju.................... 8 GOZD NAŠ VSAKDANJI Ljubo Čibej: Načrtno gospodarjenje z gozdovi na Slovenskem seje začelo v Trnovskem gozdu in na Tolminskem......................................10 Franc Černigoj: Mož, ki gleda od daleč...................................15 Franc Čibej: Življenje in smrt stare, dobre bukve........................25 JEZIK NAŠ VSAKDANJI Aldo Černigoj: Priimek Černigoj.......................................26 Tanja Mencin: Spominjanje spominov....................................29 Tanja Mencin: Prebujanje jutra (pesem)................................29 Romana Velikonja: Nosili smo žito v mlin.................................30 Starovaški: Kako je Laskar zdravil psa...................................31 Z GORE V SVET Lojze Likar: Z Gore v svet...............................................38 Medeja Mikuž: Pripoved Toneta Čibejskega o drugi svetovni vojni v Afriki.43 Dušan Krapež: ,Vikend1 na Brdadinovcu....................................48 Z DRUGE STRANI TRNOVSKEGA GOZDA Petra Kolenc: O knjižni zbirki ,Besede s planote1........................50 DROBNE VELIKE STVARI Anka Vončina: Iz pumparka se razvije cvet!...............................54 Alenka Mihorič: Preprosto - roža.........................................58 Tanja Mencin: 35. obletnica valete.......................................59 pf , fi % Ven t(lR\VC; PETI MAJ PETI MAJ IN ANGELSKA GORA Oti letošnjem 5. maju, prazniku Občine Ajdovščina, je bilo še posebej slovesno, saj je letos 70 let od ustanovitve prve slovenske narodne vlade (tako sojo tedaj poimenovali), ustanovljene prav v Ajdovščini. V okviru dogodkov in dejanj ob tem prazniku je izšel tudi Peti maj -Priloga Ajdovskih novic, v katerem je še enkrat obširno predstavljena tragedija Pri Brigiti na Predmeji1, kjer so italijanski vojaki 24. februarja 1943 pobili Brigitne in jih v goreči hiši sežgali. Eden od dogodkov ob letošnjem 5. maju je bila tudi razstava o IX. korpusu, v prostorih Centra za tretje življenjsko obdobje v Ajdovščini, na kateri je bila razstavljena tudi večini doslej neznana slika Toneta Kralja ANGELSKA GORA ... Tehnični podatki o sliki: Tom Kralj1: Angelska gora 1942, olje na platnu na lesonitni podlagi; signirano in datirano desno spodaj: TONE KRALJ 69 ANGELSKA GORA 19421 2 3, 23 5 x 1 70 cm Drugi podatki o sliki: Goriški muzej, ki je lastnik slike Angelska gora, je sliko pridobil z odkupom. Prodala jo je vdova Toneta Kralja, gospa Mara Kralj. Slika je bila vpisana v inventarno knjigo 29. 10. 1975. Tone Kralj: ANGELSKA GORA 1 O tem strašnem dogodku smo v časniku Gora že večkrat pisali, najobšimeje v št. 19, septembra 2003. 2 Tone Kralj, rojen 1900, v Zagorici pri Dobrepolju na Dolenjskem. S Primorsko je bil tesno povezan, saj je v dobrih 40-ih letih (od poznih 20-ih do poznih 60-ih let) poslikal več kot 40 primorskih cerkva. Posebno so znane njegove poslikave iz časa fašizma in 2. svetovne vojne. Lahko rečemo, da seje proti fašizmu boril s čopičem. V poslikavah cerkva je v biblične prizore vpletal simbole, ki pomenijo obsodbo fašizma in kasneje nacizma. V številnih kompozicijah lahko prepoznamo Hitlerja, Mussolinija, D'Annunzija, seveda v negativni luči. Dobršen del njegovega opusa zrcali človeško trpljenje - in sem bi lahko uvrstili mogočno apokaliptično upodobitev tragedije Pri Brigiti ... 3 Slikarje navedel napačno letnico zločina Pri Brigiti; moralo bi biti zapisano leto 1943. Fotografija, nastala 5. maja 1945 v Ajdovščini, na kateri so tudi tri dekleta z Gore: Loj za Brusava, Vika Vrhljuknška in Hilda Porobanovska ... (Foto: Nande Vidmar, fotografija je last Muzeja novejše zgodovine Slovenije) (Podatek povedal: Roman Blaško) PETI MAJ BOJAN BIZJAK - LETOŠNJI PETOMAJSKI NAGRAJENEC OBČINE AJDOVŠČINA Petomajsko priznanje občine Ajdovščina za leto 2015 je prejel Bojan Bizjak — Zakavski s Predmeje. Objavljamo uradno obrazložitev nagrade in mu čestitamo! Uredništvo 'Gore' Bojan Zakavski... (Foto: Jolanda Lesnik) Bojan Bizjak se je rodil leta 1959, na Predmeji. Šolo je začel obiskovati v rojstni vasi, a je bil zaradi slabovidnosti napoten v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, nakar je bil spet prešolan na osnovno šolo na Otlici. V Mariboru je dokončal srednjo kmetijsko šolo, vendar v tem poklicu ni deloval. V Ljubljani je namreč opravljal dela, značilna za slabovidne, torej dela telefonista ali nočnega čuvaja, ob tem pa obiskoval predavanja iz filozofije, psihologije in primerjalne književnosti, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Ta gaje spet zanesla na Primorsko, tokrat v Ajdovščino. V letih 1992 - 93 je v begunskem centru poučeval otroke iz Bosne, sodeloval s centrom za socialno delo. Ustvarjalno delo Bojana Bizjaka sega tudi v najbolj odmeven čas Radia Nova, kjer je vodil različne oddaje, v lokalnem časopisju pa je objavljal razmišljanja o pametnih in nespametnih dogodkih v našem malem svetu. V literaturo je vstopil proti koncu osemdesetih let, ko je začel objavljati v Kmečkem glasu in v literarnih revijah. Ob prelomu tisočletja sta izšli prvi pesniški zbirki in knjiga kratke proze. Sledi šestletno zatišje, nakar pa pravi vulkan: v šestih letih izda kar 20 del, lava Bizjakove ustvarjalnosti pa pljuskne še do letošnjega leta, ko izda svoj 24. naslov (Šepet tišine). Njegov opus tako obsega sedem pesniških zbirk, sedem knjig kratke proze in kar deset romanov. V kratkem se bo podpisal še pod 25. izdajo, tokrat kot urednik, saj je ob 150-letnici Lavričeve knjižnice vodil ustvarjalno delavnico Besedovalnica in soustvarjal vseslovenski literarni natečaj. Kritika predvsem poudarja Bizjakovo jezikovno inovativnost, lirično odskakovanje stanj subjektivnih občutij in spretno nizanje fragmentov, ki mestoma prehajajo v filozofska razpredanja. Kljub temu iz njegovih del praviloma veje poudarjena socialna nota. Največja poznavalka Bizjakovega opusa je prof. Ivana Slamič, ki zapiše, daje Bizjak odličen pripovedovalec zgodb, ki jih zna zelo dobro zaplesti in razplesti. Posebnost Bizjakovega pisanja je tudi mešanje žanrov. Nobenega od romanov ne moremo označiti za samo ljubezenskega, znanstvenofantastičnega ali za denimo kriminalko. Tako se filozofska razmišljanja dogajajo tudi v območju srhljivke, groteska se povezuje z lirskimi opisi narave in ženskega telesa, zelo natančni opisi različnih stanj ljubljenja so prekinjeni z romantičnim doživljanjem ljubezni. V vseh se prepletajo značilnosti trivialnega in tega, kar imenujemo visoka literatura, še zapiše Slamičeva, in zato avtorja umešča v sodobne tokove slovenske proze. Označi ga še za samohodca, skorajda Don Kihota, od slovenskih založnikov prezrtega avtorja ... Dogajalni prostor njegovih del je med drugim planota, ki jo prepoznavamo kot Goro, pa majhno mesto ob reki, ki je lahko enkrat večje, drugič manjše, odvisno od tega, koliko prostora potrebujejo Bizjakove literarne osebe. Planota je za Bizjaka arhetipska podoba bivanjsko čistega sveta, raj, iz katerega seje moral človek zaradi svojih in tujih odločitev izseliti in je tujec v drugem in drugačnem svetu, ves čas pa išče smisel svojega bivanja. Tako kot se o smislu lastnega bolj ali manj navadnega, običajno zavoženega življenja, sprašujejo Bizjakovi junaki - mnogih poklicev in stopenj izobrazbe, zaposleni in brezposelni, umetniki vseh vrst, popoldanski filozofi, naveličanci s kavarniškega vrta, ljudje z obrobja, drugačni. Na takšno življenje sicer pristajajo, pa se mu tudi upirajo, a ne popolnoma zares, ker sami vedo, da se bodo jutri slabo prespani in mačkasti zbudili za še ene sanje. Tudi pesmi so pomemben del njegovega ustvarjanja. Najpogostejša tema je ljubezen. Z njo je pesnik živ, brez nje umira, ob tem pa natančno ve, daje ljubezen iluzija. Vendar otroško verjame, da lahko spremeni oba, njega in njo. In pri tem je, tako Slamičeva, Bizjak pravi mojster... In - dobro se znajde tudi za fotografsko kamero1. Za ustvarjalno, bogato in vsestransko delo na področju kulture prejme Bojan Bizjak - Pe-tomajsko priznanje občine Ajdovščina. (Iz uradne obrazložitve nagrade) 1 Fotografiji na naslovnici in na zadnji strani naše 'Gore' sta tokrat njegovi. PETI MAJ ZAPIS OB PETOMAJSKEM PRIZNANJU Bojan Bizjak Zdaj, ko je večer podelitve za menoj, zdaj se zbiram in premišljam, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Nemalo sem bil presenečen, že ob govoricah, da se to lahko zares zgodi. Najprej je bila drobna novička na FB-ju, potem so se razrastle govorice, prešle iz šepeta v jasno govorjenje, dokler ni prišel večer 5. maja in sem bil odpeljan do sedeža v dvorani. Mislim, daje vendarle potrebno priznati, daje tokrat politika zaslutila, daje pečanje z literarno ustvarjalnostjo pomemben segment narodovega življenja, daje to tista prepotrebna dejavnost, če se hočemo prepoznavati kot suveren narod, ne pa kot zgolj administrativno organizirana družbena enota, ki seji reče država. Seveda sem se pozabil javno zahvaliti predlagatelju, gospodu Arturju Lipovžu, in Marjanu Krpanu, ker sta me povabila, da smo napisali, kako in kaj sem delal in počel. Negovanje besedišča in dograjevanje jezika je zame nekakšno sakralno početje, je danost in predanost. Odkar nas je že Trubar poimenoval Slovenci, se tega premalo zavedamo, preprosto, predamo se brezbrižju, ki ga nam vsiljuje kapitalsko-potrošniška mentaliteta. Iluzorno je pričakovati, da bi bilo pečanje s pisanjem dovolj profitno zanimivo, da bi to bila pomembna ekonomska kategorija, vendar, brez lastne besede, ki je humus za rast drevesa naše nacionalne identitete, ne bomo zmogli prepoznave v globaliziranem in čedalje bolj površno jezikovno uniformiranem svetu. Slovenščina je bila ničkolikokrat že teptana, na strokoven in znanstven način odpravljena, pa je preživela. Fašizem je sistematično uničeval našo kulturo, naš jezik, pa smo preživeli; nacizem je bil še bolj radikalen; jugoslovanski komunizem seje skušal poenotiti tudi na jezikovnem področju - skupna jedra in podobne torture, vendar do tega nikoli ni prišlo, med tem ko je v vojaških strukturah bila slovenščina takorekoč prepovedana, za razliko v neki drugi državni ureditvi: v Avstro - Ogrski monarhiji, je bil slovenski jezik pripoznan, saj je dovoljeval šolske programe v slovenščini, vojaški naborniki so dobivali uraden dokument v slovenščini -tudi v slovenščini, če sem natančnejši, in poveljniški kader je moral obvladati jezik podrejenih mu vojakov. Fašizem pa je imel za Slovence več programov. V svoji domači knjižnici imam nekaj knjig, ki so izšle v Ljubljani, v letih 1941 -42, torej v času okupacije. Zgodovinarji vedo, da so fašistične oblasti v Ljubljanski pokrajini najprej uporabljale mehke prijeme, med tem ko so na Primorskem že od začetka zganjali lov na slovenstvo - požig kulturnega doma v Trstu, zapiranje društev, uničevanje gospodarskih struktur, prisilne izselitve; nič slovenskega ni bilo dovoljenega. Slovenci smo takrat hlepeli po knjigah, jih skrivali, jih skrivoma prenašali čez meje, da bi omilili lakoto po domači besedi. Po drugi svetovni vojni seje knjižna produkcija razmahnila, ne glede na to, da so bili nekateri pisci priviligarani poveličevalci socialnega realizma, pa smo lovili korak z vso svetovno produkcijo in imeli več denarja in posluha za prevode. Vendarle smo obstali in še stojimo, kako trdno!? Imamo svojo državo, tako sanjano, tako želeno, občutek pa imam, da včasih ne vemo, kaj bi z njo. In slovenščina je naš uradni jezik, zapisan v ustavi, dovoljenje v evropskem parlamentu; dovoljen že, koliko je pa v resnici uporabljen!? Sami smo odgovorni zanj in za njegovo usodo. Veliko del sem prebral na temo psihologije jezika, vendar v tem zapisu ne bi šel v te globine, dotaknil pa bi se pomembnosti jezika za oblikovanje človeške identitete in kulturne vpetosti v kulturno socialno okolje, ki mu je z rojstvom dodeljeno. Slovenci smo gensko opremljeni za bilingvizem, kar je zgodovinsko pogojeno. Živimo na prostorih, kjer so se križali močni jeziki in kulture. Zdaj je tehnologija informatike naredila velik premik in smo naenkrat globalno vpeti v svetovni jezikovni babi Ion, kjer dominira en sam jezikovni sporazumevalni mehanizem - angleščina. Nekaj premikov smo sicer naredili in dosegli, da smo elektronska sporazumevala opremili tudi s slovenskim jezikom, vendar je ta na nizkem nivoju. Dobro, to se da hitro odpraviti, bolj pomembno je, kakšen jezik uporabljajo v javnih medijih - kjer je, pod domače rečeno, čedalje večja štala. Mladi imajo lažen občutek, da če bodo komunicirali zgolj v angleščini, bodo v trenutku bolj zaposljivi in na neki način več vredni na tržišču. Drži, daje znanje tujega jezika nuja, kot že omenjeno, je bilo to za Slovence že v zgodovini pomembno, ker smo imeli tuje gospodarje. Jezik kapitala ni jezik kulture, v kateri smo lahko osebnostno popolnoma emancipirani, v tem je problem hiperglobalizacije. Izguba materinščine je za osebnost travmatičen dogodek, to potrjujejo številne študije. Politika ima tukaj vse vzvode, da omili jezikovno anarhijo in tiranijo. In prav s tem priznanjem za moj literarni opus, ste, drage svetnice in svetniki, ko ste izglasovali, da se mi petomajsko priznanje podeli, priznali sebi, da vam je mar za slovenski jezik, kar osrečuje in me na neki način zavezuje. Moja ustvarjalnost se še ni upehala, nasprotno, prav s tem priznanjem sem dobil potrdilo, da sem na pravi poti in da moram razdajati svoj talent. Hvala vsem, ki ste pripomogli, daje moje pisanje dobilo smisel. Pravzaprav vasje veliko. Profesor Ivana Slamič, ki mi je nesebično lektorirala več zajetnih del, pokojni Ivan Mermolja, prav tako, in seveda Edo Pelicon - založba Aristos, ki mi je prvi natisnil prozno delo Besedovanja, še prej pa smo izdali pesniško zbirko, Tihoba. Tu seje pravzaprav vse začelo, potem pa bum! in so knjige letele. In vsi ostali, ki ste mi ob težkih osebnih stiskah ponudili roko, da sem lažje shodil v novo ustvarjalno obdobje, HVALA VAM! GOZD NAŠ VSAKDANJI NAČRTNO GOSPODARJENJE Z GOZDOVI NA SLOVENSKEM SE JE ZAČELO V TRNOVSKEM GOZDU IN NA TOLMINSKEM Ljubo Čibej Za začetek načrtnega gospodarjenja na Slovenskem se štejejo načrti za Trnovski gozd in za tolminske gozdove, ki sta jih v letih 1769- 1771 izdelala Johann Karl Lesseck in Franz Flameck. Načrte so iz gotice prepisali in prevedli Vitomir Mikuletič, Drago Trpin in Silvester Gaberšček. Do izdaje pa je s sodelovalo še mnogo drugih strokovnjakov, med njimi so za izid knjige najbolj zaslužni Edo Kozorog, dr. Andrej Bončina in Franc Perko. Še posebej je treba izpostaviti Vitomirja Mikuletiča, ki je v času dela na Soškem gozdnem gospodarstvu tudi sam izdelal gozdnogospodarske načrte enot Trnovo in Predmeja in bil mentor še dvema naslednjima generacijam načrtovalcev. Iz raznih objav smo do sedaj Flameckov načrt poznali le v obliki posameznih povzetkov in nekatere karte, sedaj pa imamo prvič priložnost preučevati njegovo celotno vsebino. Kopije načrtov, prevodi, karte in spremna besedila so izšli v obliki knjige ob koncu leta 2014, pod naslovom ,Začetki načrtnega gospodarjenja z gozdovi na Slovenskem*, v založbi Zveze gozdarskih društev Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije in Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. -£• K-..*. «• V'. l.xai<'."y I /f1 } A, IVi nwrKmu vmikrgj uki/j m Mi kulioi rlMifcl in tiru kialhAi 'Iv4 pnKaMa upu m .1 nn.' Uun p--I A. Kak-i hi Lhk. Inna \ kaka pnKimiurj la/ik-kare na arVeva v lakih piadovtk inareala pmiki (Vaahi Iraa UnL navedeni f MIUO klaliumi. k nakaaann e pnliJanim k *er Uhkn Inki kat koemnu /a pninaeau fimetiu pnpnmha. ■1 * ■ - 5E 15 SI !i Sl !i V5 2 51 i II m Začetki načrtnega gospodarjenja z gozdovi na Slovenskem Flameckovi in Lesseckovi načrti za Trnovski gozd ter bovške in tolminske gozdove, 1769-1771 6MMIIM* ZA10ZI« CMMeViM MVŠTFV llOVIHIf ZAVOO 7A GO/tKIVi M OVINDI OOBIIUZA GOZDARSIVO K OSkOVtUVt 66/0« V!*[. BKUlHIhSU lUUtllIA. UHIVieZt VUUIUA« Za gozdarje je pomembno spoznanje, da načrti že vsebujejo principe trajnostnega gospodarjenja - gospodarjenja za vse večne čase‘ , ki seje v drugih panogah uveljavljajo šele več kot 200 let pozneje. Gozdove sta namreč razdelila na prostorsko ločene dele, ki omogočajo v 100 letih (Lesseck) oz. v 120 letih (Flameck), ob količinsko enakih letnih sečnjah, ponoven povratek sečnje na začetno površino. V načrtih so tudi količinsko opredeljeni cilji in ukrepi za izboljšanje neustreznih gozdnih predelov, kar vse loči načrte od preteklih, ki so več ali manj opisovali stanja in predpisovali navodila za gospodarjenje z gozdovi. Za prebivalce na robu Trnovskega gozda, in za druge vedoželjne, pa so prevodi načrtov dragoceno pričevanje o takratnih gospodarskih razmerah. O možnostih preživetja na Planoti -le če sojini gozdovi nudili delo ali les, pašo za živino in nove površine za pridelavo hrane. Podobno je bilo po vseh hribovitih in gozdnatih predelih cesarstva. K '■ '■ »• R/ «. V irXA l .jj 'i t: j x o v a x e h Lesseck 1769 ... Povsod so bili pritiski na gozdove tako močni, da so kasneje - po zemljiški odvezi, pripeljali do razdelitve dela državnih gozdov kmetijam, v državnem gozdu pa so zaostrili načela pridobivanja lesa za domačo rabo in še posebej za pašo v gozdu. V tem sestavku so izbrani opisi nekaterih gozdnih predelov in problematika paše ter sečnje, prikazani s stališča piscev načrtov; izpuščeni pa so količinski prikazi (površine, zaloge, etati), ker bi to vzelo preveč prostora in ker si bodo gozdarji in ljubitelji zgodovine prav gotovo želeli prebrati celoten prevod načrta. Najprej je potrebno upoštevati, daje v tem obdobju v Trnovski gozd vodila ena sama cesta, in sicer iz Kromberka na Trnovo (1757) in kasneje na Lokve (1770), ter vijugasta cesta iz Vitovelj v Krnico in čez Prevalo do Avške lažne. Les iz drugih - bolj vzhodnih predelov - se je v dolino spravljal še vedno po tleh - z vlačenjem do roba planote, spuščanjem po strmem pobočju v dolino in šele od tu naprej z vožnjo na vozovih. Resslova cesta, od Slokarjev na Dol in do Strgarijskega hriba, je prišla skoraj 80 let kasneje (1838). Zaradi visokih stroškov spravila seje iz gozda spravljal le najboljši les - najboljši deli najlepših dreves, kar je na eni strani pomenilo veliko potrato, saj je večina drevesa ostala v gozdu, na drugi strani pa siromašenje semenskega potenciala, ker so za seme ostajala le slaba drevesa. V času izdelave načrtov so površine merili v oralih (1 oral je 0,5755 ha), lesne zaloge oz. donose pa v klaftrah (1 klaftra je 3,6 prm, s faktorjem za cepljena drva 0,65 = 2,34 m3). Opisi v načrtu so razdeljeni na poglavja, ki predstavljajo gravitacijska območja za spravilo lesa. Kako so torej izgledali gozdovi pred skoraj 250 leti in kako so si načrtovalci zamišljali ukrepe za njihovo ohranjanje in izboljšanje? V tretjem delu načrta, na straneh 136-145, beremo: »Nagnovec« ... »in Strgarija; Ja dva hriba v več krajih obrašča staro zrelo bukovje z zelo visokimi in polnolesnimi debli. V nekaterih krajih je primešano samo malo iglavcev ...« ... »potem Skobilišče, ki ga obrašča samo staro in za sečnjo zrelo bukovje. Od vlake v Dol navzgor v Cermenjak je v njegovem začetku blizu Modrasovca pogosto obdan z bukovim mladjem, vmes pa so dolga in polnolesna debla. Od teh so spet tu pa tam posekali najlepša, en del debel so izdelali, večino vsakega debla pa pustili ležati. Po pripovedovanju naj bi to delali tuji podložniki iz Stomaža in Lokavca, ki izdelujejo lesene posode in pri tem uporabljajo samo najlepši in najžlahtnejši les. Na nekaterih vrhovih drevje zaradi slabše podlage in ta! ni tako polnolesno in enakomerno. V teh krajih pa že omenjeni podložniki iz Stomaža in Lokavca večkrat odtujujejo bukve za hlode, te vlačijo preko Dola in jih spravljajo v svoje vasi v dolino, ki leže pod gorami. Tu te hlode v šestih žagah razrežejo v deske, s katerimi potem kupčujejo. Od tu naprej v notranjost pa se nahaja zelo visoko in polnolesno bukovje, kakršno je tudi v tistem delu hriba Skobilišče. Tudi na omenjenima Skobilišču in Javorščku raste dober gozd. Edino od odraslega mladja na Čavnu sem, je gozd redek in neenakomeren. Po približnem izračunu zdaj opisanega tretjega dela, iz katerega se more spravljati les večinoma preko Dola, nekaj pa tudi preko Čavna, bi lahko, ne glede na to, da je gozd. kakor že prej povedano, tu pa tam redek in slab, sicer pa ima več predelov vseeno dolgo in polnolesno drevje, bi imelo to območje drugo z drugim 110 klafter na oral ali na izmerjenih 1191 in 7/8 orala 131.105 klafter starega in za sečnjo zrelega gozda.« Območje, ki ga opisuje to poglavje, zajema gozdove Velikega in Malega Bukovca, Lepo Brdo, Paradano, Nagnovec, Praprot, Skobilišče, Čaven in Modrasovec. V nadaljevanju Flameck opisuje problem pomlajevanja v gozdovih: Zagradcem, Praprot, Skobilišče, Čaven, deloma Čermenjak in Modrasovec, je mladje v slabem stanju, ker ga močno obžirajo rogata živina in ovce, ki zahajajo v gozd iz bližnjih Attemsovih pašnikov. V predlogu navaja 120-letno obdobje med pomladitvijo in sečnjo in za trajno ohranitev gozdov predlaga za to območje letni posek 1.150 klafter (torej manj kot 1% lesne zaloge). V četrtem delu načrta (strani 146-169) so opisani gozdovi med Modrasovcem, Golaki in Kaplicami, v skupni površini 2734 oralov. »... od tega je dober del mladja od začetka gozda pri Dolu iti Modrasovcu navzgor, večino pa vendarle tvorijo visoki, delno stari zreli sestoji. Omenjenega dela pa gozd ne obrašča popolnoma, temveč so notri velika gorska pobočja (ki bodo pozneje imenovana), ki so zaradi nerodovitnosti tal popolnoma brez gozdnega rastja. Pri takem stanju je treba v primerjavi z bolj obraslimi gozdnimi predeli napraviti manjši predlog. Prav tako je spravilo lesa v tem predelu iz mnogih krajev trše in težavnejše kakor v prejšnjem in bi zaradi brezpotja, globokih jam in dolin povzročilo mnoge stroške. Če torej ne bo ustrezne prodaje tega lesa, glede na zgoraj potrebne stroške za plačilo spravila, je treba v takem primeru misliti na redno kuhanje oglja, in če se to ne bi dalo narediti na račun erarja tako, da bi bilo koristno, bi se moralo prav tako premisliti. Prvi zložnejši hribi so na začetku Modrasovca, tu se nahaja od Dola navzgor obširen gozdnat teren, ki ga večinoma tvori 20 do 30 in več let staro mladje, v višjem predelu, proti Cermenjaku, pa obrašča ta hrib tudi za sečnjo zrel, star polnolesen in visokorasel bukov gozd z nekaj primešanimi smrekami in jelkami. Kar zadeva bukovo mladje, je sicer od večkrat omenjenega Dola ob tamkajšnji vlaki navzgor slabe rasti, zaradi pogostega izsekavanja, in je odgnalo iz panja kratke in slabe poganjke. Od tod in tudi z drugega hriba pri Dolu, so za kapucine iz Svetega Križa kot miloščino v lesu občasno posekali nekaj dreves. Naprej v notranjost in okrog tamkajšnjih vrhov pa raste mladje, ki izvira iz semena, vmes pa rastejo zaradi dobre podlage in tal tudi stare polnolesne bukve. Tisti del tega mladja na vrhovih poleg Čavna in navzdol proti planimi grofa Attemsa pa je zelo slab in poškodovan, in to samo zaradi poseka mladih svežih stebelc, ki jih povzročitelji škode uporabljajo za vinogradniško kolje in fižolovke. Zaradi tega je videti košata okrnjena stebla, ki so pognala iz panjev. Poleg tega pa se vmes najdejo tudi zaplate, kjer so ovce in koze uničile mladje, kakor je to bilo že navedeno. Takoj poleg opisanega Modrasovca se nahaja Dol, ki ga tudi obraščafa delno zrel gozd, delno pa 30 in več let staro mladje. V tem zadnjem rastejo tu pa tam stara, zrela polnolesna drevesa, ki pa se jih ne more brez škode za zraven rastoče mladje spraviti ven. Tu in tam raste nekaj smrek in jelk, od katerih pa so mnoge kmetje iz okolice odtujili. Tako kot bukve sekajo tudi smreke in jelke, jih kot hlode vlačijo iz gozda in spuščajo po hribu navzdol. Zaradi velike odročnosti je nemogoče, da bi čuvaji ali gozdni varuhi to lahko preprečevali. Da bi preprečili to samovoljno uničevanje gozda, je treba nujno nastaviti še enega čuvaja. Mladje, ki poleg tamkajšnje vlake prav tako trpi škodo zaradi poseka mladih in svežih dreves in slabo poganja samo iz panjev, je od zunaj od meje navznoter, zaradi paše prav redko; dalje naprej in navzgor v notranjost pa je lepo in dobre rasti. Škoda je /e, da se nahajajo vmes, kakor je bito že prej rečeno, posamezne stare in debele bukve. Blaskov hrib se nahaja prav spodaj, od meje proti notranjosti, kjer podložniki svetokriškega gospostva mejijo s svojimi zemljišči. Je zelo kamnit svet in samo tu in tam rastejo v šopih slabe bukvice, tudi jelkice in smrečice. Omenjeni podložniki gonijo v ta kraj ovce in tudi koze, trdijo pa tudi, da naj bi imeli pravico nabirati zelišča na vsem tukajšnjem območju. Od meje proti notranjosti je goljava, kjer so posekali mlado drevje, da bi dobili več pašne površine. Naprej navzgor pa se nahajajo Kaplice in Medvedji vrh; to je gozdni predel, ki se predstavlja z neverjetno rastjo. Kaplice imajo v enem delu sicer lepe visokorasle bukve, ki pa glede na starost niso enake, temveč so pomešana delno za sečnjo zrela, delno pa mlada drevesa. Od tam navzdol po pobočju proti meji pa večinoma rastejo jelke in smreke, zaradi kamnitih tal pa redke in nič posebnega, po starosti pa so raznodobne. Omenjeni svetokriški podložniki so z izsekavanjem lepših bukev in iglavcev gozd močno preredči-li. Hlode, ki so jih izvlekli, so uporabili za deske in te prodali po Deželi.« Preskočili bomo nekaj strani, ki jih je Flameck namenil kritiki ugotovitev predhodnega načrtovalca, in si oglejmo še strani 177-179: »Sortež in Kozja stena; večji del za Kozjo steno obraščajo stare, slabe in kratke bukve, vmes pa tudi kak iglavec. V zadnjem hribu naprej sem raste delno tudi mlado bukovje, vendar zaradi kamnite in grušnate podlage v marsikaterem kraju ni kaj dosti pričakovati. Tam pa, kjer je stanje tal boljše, je gozd na vsej svoji površini zaradi paše živine izredno poškodovan. Zaradi obročkanja dreves in izsekavanja pa so marsikje nastale praznine. Podobno je na Losovem hribu in Ilovniku. kjer je mlado 20 in 30 letno še kar dobro bukovo mladje, trpi pa škodo, saj je tu pa tam luknjasto izsekano zaradi pridobivanja večje pašne površine. Dalje od tod sta Velika in Mahi Obrekovica, ki zavzemata večino spodnjega dela tega gozdnega območja in ju prav tako obrašča mlado bukovo rastje, ki pa je močno razkosano. Od meje navzgor je videti mnoga mesta in kote, ki so popolnoma goli, delno zaradi kamnitih drč, delno zaradi sečenj. Nujno bi bilo vzdolž gozda obnoviti meje, ker podložniki svetokrižkega gospostva, delno tudi grofa Lanthierija, vedno bolj širijo svoja ob meji ležeča zemljišča. Prav tako škodljive pokvarjenosti počenjajo podložniki in bajtarji iz prej omenjenega svetokriškega gospostva in grofa Attemsa; zaradi velikega števila živine, ki jo imajo, pasejo v tem gozdnem predelu in ga pustošijo. Pri takem tako škodljivem izsekavanju, delno tudi požiganju še mladega gozda, prva leta posejejo včasih žito ali seme repe, potem pa izsekano površino prepustijo paši. Ravno pri sedanjem ogledu se je naštelo sedem delno osmino delno četrtino orala velikih goljav, ki jih z izsekavanjem vedno bolj širijo. Prazna mesta v Obrekovici kažejo, glede na tudi tukaj najdena že stara, delno pa tudi popolnoma nova kopišča, kako so ti podložniki brez razlike jemali za kuhanje oglja še popolnoma mlad in svež les. Prej omenjenim bajtarjem je, glede na tako blizu gozdne meje zgrajene hiše in tamkajšnja njihova zemljišča, šlo zelo na roko izvajanje ekscesov, posebno zato, ker v tem predelu ni nastavljen noben lasten čuvaj ali gozdni varuh, tistim pa, ki prebivajo na Trnovem in morajo skrbeti za na začetku opisane trnovske gozdove, je sedanji gozdni teren preveč oddaljen. Po opravljenem premisleku, ker je ves predel zelo izsekan in v sprednjih delih nahajajočem se mladem rastju zaradi paše poln praznin in razkosan in skoraj povsod zelo neenakomeren, je na vsem tem gozdnem predelu, ki obsega 1451 oralov, bilo le 2/5 površine ali 580 oralov starega zrelega drevja, na ostalih 3/5 ali 871 oralih pa je z mnogo prazninami razbilo mlado rastje. Omenjeno staro drevje pa je večinoma redko in kratko in bi se lahko računalo na orat samo približno 40 klafter, na 580 oralih je tako 23.200 klafter za sečnjo zrelega lesa.« Za zaključek ... V času pisanja načrta so bili gozdovi v južnem delu Trnovske planote last grofa Lanthierija, grofa Attemsa in svetokriškega gospostva, največji - osrednji del je bil pod upravo gozdnega urada Furlanije v Gorici, severni del pa je bil v lasti idrijskega rudnika. Dva obraza bukovega gozda ... (Foto: Ljubo Čibej) Že leta 1785 je osrednji del gozdov (sedanji enoti Trnovo in Predmeja) postal last državnega erarja, vendar je bil zelo obremenjen s servituti. Se posebej je gozdove uničevala paša. Da bi se gozdove izboljšalo, so v zameno za ukinitev servitutov del gozdov (sedanje zasebne gozdove nad Predmejo in Otlico) razdelili domačijam Gore. Razmejitev med državnim in zasebnim je bila izvršena leta 1870, po hišnih številkah pa dokončno 1908. Lastnina grofov je bila leta 1875 prepisana na rudniški erar (več o tem je napisanega v zborniku ,Mati Gora‘). Seveda se z razdelitvijo gozdov problemi niso dokončno rešili. Kmetije so bile premajhne, da bi prehranile velike družine. S problemom paše v gozdu in nedovoljenih sečenj so se resno ukvarjali gozdarji in gozdni čuvaji še vse do druge svetovne vojne, torej še vsaj 40 let po razdelitvi. Sele po drugi svetovni vojni seje udejanjil premislek, daje ljudem potrebno omogočiti preživetje z nudenjem delovnih mest oz. zaslužka. Kaže, da se v zadnjem času na to vse bolj pozablja. Načrt je prvi podrobnejši opis gozdov, ki bo prav gotovo še predmet raziskav in primerjav z novejšimi. Od takrat sta dozoreli najmanj dve generaciji dreves. Velike površine so v trnovski enoti kmalu po izdelavi načrtov ogolile glažute. Za njimi so v Smrečje (in ne le tja) prišli Francozi, med vojno okupator, po vojni prva petletka in v vseh časih vetrolomi, žledolomi ... Gozdovi, ki jih je opisal Flameck, so se v skoraj četrt tisočletja bistveno izboljšali in sedaj dajejo več kot dvojno količino lesa od takrat predlagane. Princip 120 letne zrelosti in dragocena odločitev »gospodarjenja za vse večne čase« ostajata temelja, na katerih je gozdarska stroka nadgradila tudi trajnost drugih pomembnih vlog gozdov ( npr. varovalno, biotopsko, hidrološko, socialno, rekreativno.. .). Z gozdovi moramo tudi v bodoče načrtno in skrbno ravnati s ciljem trajnega zagotavljanja največjih možnih koristi, vendar z upoštevanjem, da morajo od teh gozdov še večje in trajne koristi kot mi, imeti naši prihodnji rodovi. GOZD NAŠ VSAKDANJI MOŽ, KI GLEDA OD DALEČ ... Portret Vitomirja Mikuletiča Franc Černigoj Disciplina. Doslednost... Odmaknjenost... Leto devetnajsto petindvajset. Oktober. Marenberg. Današnje Radlje ob Dravi. Mikuletič. Vitomir ... Celje, Zagreb, Ljubljana ... Tolmin ... Jurij ... Trnovo. Gozd. Trnovski ... Kromberk. Nova Gorica ... Disciplina. Doslednost ... Odmaknje- nost Vitomir Mikuletič. Leto dvatisočpetnaj-sto je njegovo devetdeseto ... Obiskal sem ga tik pred letošnjo silno zimo' v začetku februarja. Za vso državo j e bilo napovedano izredno stanje. Rdeči alarm. Silovito sneženje. Na Vipavskem orkanska burja. Tista, ki po Trnovskem gozdu in po Gori, od koder v valovih strmo pada v Vipavsko dolino, dela visoke zamete. Ki ruje drevje, odkriva strehe in prevrača težka vozila. Vitomirjev dom je v Kromberku, ki je danes del Nove Gorice. Razgiban, svetel, poln Jurijevih1 2 slik in risb. Lovske trofeje - lobanje zveri vrh knjižnih polic: iz kunjega rodu, lisičje, mačje ... Rogovja trnovskih srnjakov: močnih v svoji navidezni povprečnosti, zaznamovanih s trdim in trdnim svetom, v katerem so zrasli. Jelenji rogovi. Potemnelo rogovje najdenega muflona - enega od tistih iz prvega tropa, ki sojih pred desetletji na vozu, s konji, pripeljali v lovišče3. Polne police knjig, strokovnih revij, zloženih na kupe ... na več mestih, v dveh prostorih. Nemških. Največ lovskih. V dnevnem prostoru, na poševnem delovnem pultu, pod namizno lučjo, je odprta velika Devetdesetletnih Vitomir Mikuletič ... (Foto: F: Černigoj) 1 Februar 2015 2 Jurij Mikuletič - sin Vitomirja Mikuletiča; izjemen upodobi j evalec živali, slikar in ilustrator evropske veličine. 3 Muflone so lovci v Trnovski gozd naselili pred desetletji. knjiga v nemščini, iz katere devetdesetletnik v zadnjem času prevaja. O gamsih, bojda. »Vsak dan prevajam,« pove Vitomir. »To je moja domača naloga. Moja možganska telovadba. Od pol devetih do kosila in popoldne od enih do večerje. Redno.« Jurij mi pokaže zvezek, kamor Vitomir na roko sproti zapisuje prevedeno. Brez napak in popravkov, v lepopisni pisavi. »Ja,« reče stari mož, »včasih smo se učili še lepopisja.« »Teh rokopisnih prevodov seje nabralo, ohoho! ...,« pokaže Jurij z roko dober seženj od tal. Od kod njih rod in njega pot... »Od kod je vaš rod?« poskušam začeti pogovor pri izviru. »Marenberg. Današnje Radlje ob Dravi. Tam sem se rodil. A naš rod izvira iz Podgrada pri Ilirski Bistrici. Maistrov borec je bil moj oče, po tej poti tudi odlikovan; tudi tigrovec je bil. Poklicno pa uradnik, vodja zemljiške knjige. Na Štajersko so se moji umaknili pred Italijani, kakor mnoge primorske družine, ki jim ni bilo več biti doma. Naslednje njegove službene postaje, in hkrati postaje našega družine, so bile: Celje, Zagreb, Ljubljana ... Bil je med prvimi v Osvobodilni fronti, interniran v Dachavu. Po vojski pa ..., pustimo to ...« Čez mizo zrem v starega moža. Devetdeset let! Ne bi mu jih ynsodil. Govori umirjeno, njegove besede so kot dobro vzgojeni ljudje izbrane družbe, zadržane. Išče jih v sebi, kot obotavljaje, in jih najde. A čutim, da so to le besede z vrha, da so pod njimi še potoki neizrečenega. Kako naj jih vzbudim, žive vire pod uglajenim površjem, kako do njih? Čutim in vem - ob prvem obisku me bo mož pustil le do praga ... Na njegovem obrazu ves čas uglajen nasmeh, kot od daleč ... »Gozdarsko fakulteto sem naredil v Zagrebu, po vojski. Že petinštiridesetega leta sem se vpisal nanjo. A treba je bilo najprej odslužiti vojsko. Komaj sedeminštiridesetega sem bil demobiliziran. Diplomiral sem v letu enainpetdeset ...« , Demobiliziran ‘... Ja, ta beseda sodi v njegov svet. Tuja in daljna je, gladka, čista in ostra. Z njo se lahko urežem, tako jo čutim. »Poslan sem bil k Gozdnemu gospodarstvu Most na Soči, iz katerega seje kmalu potem organiziralo Soško gozdno gospodarstvo Tolmin. SGG. Od tam so me poslali na Gozdno upravo Trnovo, na rob Trnovskega gozda. Dve leti sem bil tam. Nato sem prišel nazaj na Most na Soči, kot vodja urejanja gozdov. Štiriinpetdesetega smo se preselili v Tolmin in tu sem bil do upokojitve ...« »Vse vikende, praznike in počitnice pa smo preživeli pri mamini mami na Trnovem,« očeta dopolni Jurij. Ta podatek je pomemben! Vas Trnovo na robu Trnovskega gozda ... Gozd je blizu, okoli in okoli. Je v tamkajšnjih ljudeh. V njih zavesti in podzavesti. Iz njega so zrasli. In - kdor od prišlekov to začuti, se prelije vanj. Se po njem pretaka - z vsem, kar gozd je: z drevjem in drevesi: s kamenjem, skalami in s kamni; z živadjo in divjadjo; z vetrovi in s snegovi -gosto življenje ga napolni: kdor ima čisto dušo. Četudi je prišlek, od drugod ... Urejevalec gozdov »Bil sem urejevalec gozdov ...,« pove gozdarski inženir iz drugega časa. Urejevalec gozdov? Urejevalec ... tudi ta beseda je iz njegovega sveta. Ali: gozdje že urejen, živi po svojih zakonih. V ta red pride človek - urejevalec! In ga ureja po svoji podobi. Premeri ga in izmeri, ga upodobi na papirju, razmeji ga s črtami in presekami na oddelke, jih poimenuje s številkami; jemlje iz njega in celi rane, ki jih, gozdu, človekovo jemanje zarezuje v obraz. Urejevalec gozdov ... »Celotno območje SGG Tolmin smo uredili v dvajset gospodarskih enot. Za vsako smo naredili gospodarski načrt in gospodarili v njih, kot nam je narekovala stroka tistega časa, kije po gozdovih hodila z roko v roki - z vestjo in odgovornostjo, osebno in družbeno. Gozdarji smo z gozdom živeli, dihali smo z njim. Res smo iz njega jemali, a smo ga tudi varovali in mu vračali. Cvetko Blaško - Firarjev izbrani družbi gozdarjev prikazuje podiranje mogočne bukve - s takrat še redkim orodjem -motorno žago ... (Iz arhiva Vitomirja Mikuletiča) Po vsebini se gozdno-gospodarski načrti skozi čas niso dosti spremenili. Vsakih deset let smo se s sečnjo vračali v posamezne enote, na isto gozdno površino. Najprej pripravljalni posek, ko se izseče do trideset od sto slabših dreves. Krošnje osvobojenih boljših dreves se okrepijo in semenijo. Nato se izvede končni posek, da spusti sonce na že pomlajena gozdna tla ... Tako smo krožili po trnovskih, idrijskih in soških gozdovih: Trnovo... Predmeja ... Idrijsko ... Bovško ...« Stari mož pomolči in misel splete dalje: »Že stari avstrijski gozdarji so z gozdovi znali dobro gospodariti. Bili so strogi, do sebe in do drugih. To vem, ker sem prevajal stare avstrijske gospodarske načrte. Do pred nekaj desetletji gozdovi niso bili slabši kot včasih.« Jurij prinese veliko knjigo4. Preberem naslov: Začetki načrtnega gospodarjenja z gozdovi na Slovenskem; Flameckovi in Lesseckovi načrti za Trnovski gozd ter bovške in tolminske gozdove, 1769 - 1771. Polistam po njej in se čudim. Veliko delo je to! Pravi prevajalski podvig! Rokopisi so v stari nemščini, v gotici. »Pomagal sem si s slovarjem stare nemščine. Drugače pa-ta jezik sem se učil v gimnaziji, kasneje sem se izpopolnjeval sam ...« Inženir Mikuletič ...Zev otroka se je vame naselilo to ime. Vedel sem zanj več kot pol stoletja, preden sem ga spoznal. Iz pogovorov Gorjanov, gozdarjev z Gore, je preskočil vame. Inženir Mikuletič - tako so ga imenovali. S priimkom, nikoli z imenom. Z nazivom namesto imena. Se na eno besedo pomislim ob tem, ki tudi sodi k njemu: distanca ... Zaščitena območja Trnovskega gozda »Ze na začetku gozdarske poti sem čutil, da je Trnovski gozd preveč o bremenjen. Trume malinarjev5, gobarji, še lep čas drugi vojni tudi paša ...; pa delo v gozdu, ropot, motorne žage, stroji; v zadnjih desetletjih pohodniki, izletniki, horde nedeljskih motoriziranih obiskovalcev -med njimi dosti Italijanov, ki imajo Trnovski gozd še vedno za svojo - ,terro nostro ‘6 ... Miru nikjer več. Da bi vsaj malo upočasnili to dogajanje, smo najbolj odmaknjena, prvobitna območja gozdne divjine izločili iz gospodarjenja: širše območje Golakov, Kozje stene, Smrekova draga. Smrečje ... To so oddelki na območju Gozdne uprave Predmeja: 39., 40., 41. in 42. ... Povsod tod so takrat še peli divji petelini: tudi to sem pestoval na dnu teh svojih odločitev - željo in hotenje: obvarovati jih ...« V gozdove seje danes naselil pohlep ... 4 Začetki načrtnega gospodarjenja z gozdovi na Slovenskem; Flameckovi in Lesseckovi načrti za Trnovski gozd ter bovške in tolminske gozdove, 1769 - 1771; Zavod za gozdove Slovenije, 2014. Iz nemščine in gotice prestavili Vitomir Mikuletič, Drago Trpin in Silvester Gaberšček. 5 V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so prebivalci Trnovske planote in tudi Doline množično nabirali maline za prodajo - odkupoval jih je ajdovski Fructal. Najboljši 'malinarji' - predvsem ženske - so jih nabrali tudi do 30 kg v enem dnevu. 6 'terra nostra' - it., 'naša zemlja' »Kako je v gozdarstvu danes?« preskočim čas. »Kako je danes, ne vem natančno. Bojim se, da seje v gozdove naselil pohlep. Če smo v svojem času gozdarji z gozdom gospodarili, ga danes predvsem izkoriščajo, v slabšem pomenu te besede. Hlastajo za dobičkom. V najintimnejše dele gozdov so zarezali vlake in ceste. Sečejo najboljša drevesa, tako da zrelega gozda skoraj ni več. S težko mehanizacijo so se na gosto zažrli v gozdni svet. Za njimi ostaja razdejanje ranjenega gozda.« »Kako je s tistimi območji Trnovskega gozda, ki ste jih v svojih načrtih izvzeli iz gospodarjenja? So še varovana?« »Tega ne vem. Ni mi znano, ali so načrtovalci za mano upoštevali moje delo. Vem le, da sedanji urejevalec gozdov v SGG Tolmin ni lovec ...« »Kaj pa vpliv srnjadi in jelenjadi na pomlajevanje gozda? Kako kot gozdar in lovec gledate na to?« ga povprašam. »Rastlinojeda divjad na gozd seveda vpliva, z objedanjem mladega drevja in lupljenjem. Ko so škode prevelike, je edina možnost zmanjšanje staleža divjadi - od pet do osem kosov na 100 hektarov naj bi jih bilo. Kar je več, preveč vpliva na naravno pomlajevanje gozdov. Posebno jelka je občutljiva, težko se pomlajuje ...« »Ni samo divjad kriva, da se gozd ne pomlajuje,« se vmeša Jurij. »Stara drevesa, ki so semenila, so posekali. Okoli Nemcev pri Trnovem so bile same mogočne jelke. Zdaj jih ni več. Če ni mam in očetov, tudi otrok ni ...« Stari gozdar pa kakor sam zase: »Morebiti bi morali določene površine gozda ograditi in v letih, ko drevesa semenijo, z grabljami zrahljati gozdna tla, da bi čim več semen oživelo ...« »Tata, ti živiš v sanjah,« mu reče sin, »jelka je velika gospa! Zelo je zahtevna in težko jo je gojiti s posegi človeka. Če bo z brezglavo sečnjo najmočnejših dreves šlo tako naprej, bo Trnovski gozd postal Trnovsko grmovje ...« Oče in sin ... Za njima Jurijeve slike. (Foto: F. Černigoj) Lovca: oče in sin ... »Za gozdarje prejšnjih časov je bilo samoumevno, da so bili tudi lovci. Tudi vi ste že dolgo lovec,« sem skrenil z besedo. »Lovec je bil tudi moj oče. Do leta 1935 smo bivali v Celju, bilje član celjskega lovskega društva." Spomnim se ... Komaj pet let sem imel, ko meje neko nedeljo prvič vzel s sabo na lov, na brakado. Na križpotju dveh gozdnih poti je bil kup hlodov. Oče me je posadil nanje in me ogrnil s svojim hubertus plaščem in se s puško v roki pripravil na čakanje. Oglasili so se braki. Po gornji poti je pritekel zajec in se ustavil petnajst korakov od mene. ,Ati, zajec!‘ sem rekel naglas. Zajec seveda ni čakal, a čez minuto, dve je pritekel nazaj po spodnji poti. To je bilo zanj usodno ... Na drugem pogonu je oče uplenil še enega zajca. Zadel gaje v zraku, ko je zajec v diru preskočil grapasto gozdno pot. To je bil moj prvi lov ... Potem sem pogosto hodil z njim v lovišče. Že dosti prej kot sem lovec postal tudi uradno, sem v Frankolovem pri Celju z očetovo puško uplenil svojega prvega zajca. Oče je bil tudi strasten jerebar in ta iskra je preskočila vame. V Celju smo imeli hišo s precej velikim vrtom in majhnim travnikom, na katerem je oče imel čebele. V spominu mi je ostala tale podoba ... Oče sedi na ležalnem stolu z ,Lovcem‘ v roki in vadi s piščalko oglašanje gozdnega jereba ... Pozneje je bil oče premeščen v Zagreb, jaz sem se tam vpisal v L razred gimnazije. Oče je najraje jemal dopust v avgustu. Tako je v prvi polovici meseca lahko lovil srnjaka v prsku, v drugi pa gozdnega jereba, kije takrat imel lovno dobo od 16. avgusta dalje. V tem času so bile šolske počitnice in sem očeta lahko na lovu spremljal. To je bil za mene najlepši čas v moji deški dobi ... Naučil meje delati piščalke jerebarke - iz zajčjih in kunjih kosti, tudi iz govejih mozgov-nih kosti. Tako kost sem razžagal na primerne kose, v debelo kostno steno sem vzdolžno zavrtal luknjo in piščalko oblikoval v tanko umetnino. Kar sama je zapela, samo da si jo pogledal ...« Jurij je prinesel lično škatlo in jo pazljivo odprl: noter so bile v več predalčkih zajčje in kunje kosti, polizdelki za piščalke iz goveje mozgovne kosti in že izdelane ter fino obdelane piščalke. Stari lovec je eno vzel v roke, jo namestil med dlanmi in nanjo zapiskal. Ves prostorje naenkrat postal zračen in barvit jesenski gozd in kar čutil sem ga in ga v duhu videl: petelinčka v podrastju, kako je z dvignjeno glavo prisluhnil v gozd. »Gozdne kure - divji petelini in gozdni jerebi - so bile moja naj večja ljubezen. Tudi ruševci, a teh v Trnovskem gozdu ni, čeprav sem slišal živa pričevanja, da sojih videli na Golakih in v Govcih nad Trebušo. Na Trnovem, pri Nemcih, pa so bile opažene jerebice, petdeset, šestdeset ptic, a le v preletu. Ljudje so še sejali žita - rž, oves, ječmen ... Kotome pa so bile po vsem robu Gore in Trnovskega gozda, od Nanosa nad Vipavo do Svete Gore nad Gorico. Za vzorec jih je bojda še, na Kuclju in Selovcu, kjer poleti še pasejo. Svet seveda takrat še ni bil zaraščen, po golem robu Trnovske planote so se pasle črede govedi. V začetku petdesetih let je bil prava lovska moda lov na divjega petelina. Lovili so ga tudi ,petelinarji‘ brez vseh izkušenj, tudi taki, ki petelinjega petja še niso slišali. Tako je ,nedeljski lovec1 v Mrzovcu, v srcu Trnovskega gozda, v majskem jutru naskakoval vejo, kije v vetru drgnila ob drugo in ustvarjala glas, ki gaje lovski zelenec zamenjal za petelinje brušenje ... Ta moja posebna naklonjenost gozdnim kuram je pripomogla, da sem jih začel tudi stro- kovno in sistematično proučevati. Na terenu sem se povezal z lovci, ki so gozd najbolj poznali - na Trnovem je bil to Janko Plesničar, na Predmeji pa Cvetko Blaško. Posebej slednji je poznal gozd kot svoj žep, vedel je za vso divjad, tudi za peteline. Bil je izjemen lovec, dober član naše lovske družine. Dosti mi je pomagal. In nastala je knjiga ,Gozdne kure‘7 8 ... Tudi srnjaka sem rad zalezoval in čakal. Prvega sem uplenil na skupnem lovu, 1950. leta, v Polhograjskih Dolomitih. Tam je bil moj oče takrat lovec. V Trnovskem gozdu pa sem prvega položil na dlako leto kasneje, gor proti Lažni, nad Čepovanom. Jurjeva ravnaje tisti kraj, prva kmetija na Lažni je Jurjeva, od tod ime. Tisto leto sem se vključil v LD Trnovski gozd*. Lovišča še nisem dobro poznal in sem šel tja na čakanje, četudi je bilo daleč. In je prišel, moj prvi srnjak v Trnovskem gozdu, v širjavah katerega sem kasneje v desetletjih doživel toliko lepega! Na hrbtu sem ga nesel na Trnovo, petnajst kilometrov! Kaj pa je bilo to za takega mladca, nabitega z življenjem!« Na pisk: Slejkov vrh nad Selovcem, 30. julij 1960 ... ^urU ves l-'as posluša in očeta tu in tam (Iz arhiva Vitomirja Mikuletiča) dopolni. Spomin umirjenega devetdesetletnika je še vedno natančen. Ne spušča se v podrobnosti. Napeljujem ga, da bi povedal kaj o svojih poklicnih in lovskih tovariših, a je v oznakah previden. Nobene sodbe ne izreče. »Veselje za lov je preskočilo z vašega očeta na vas, z vas pa na sina Jurija ...,« speljem besedo na drugo pot. »Res je. Jurij me je na lovu spremljal že zmalega. Ko je bil še prav majhen, bolj poleti, kasneje tudi pozimi. Vpeljeval sem ga v lov, kot je moj oče mene. Vzorci v življenju se ponavljajo. Postal je moj prvi in edini pravi lovski tovariš, mnogo več kot le sin. In to je še danes ...« »Ja, moj oče je umirjen človek,« se posmeje Jurij, »živce ima zelo debele. Z mano je imel res potrpljenje. Z lovom sem bil že od malega tako ,zastrupljen1, da sem kasneje, ko sem lovec postal tudi uradno, na lov silil in vozil očeta jaz. Ni me bilo več mogoče ustaviti. Prvega srnjaka 7 Vitomir Mikuletič: Gozdne kure. Biologija in gospodarjenje; LZS, Ljubljana 1984 8 Do leta 1951 je z lovišči v Trnovskem gozdu gospodarila Gozdna uprava Trnovo. Pravzaprav ni gospodarila, saj se za lov niso zanimali. Bilo je preveč drugega dela. Na pobudo nekaterih lovcev in članov tedanje Gozdne milice, kije imela sedež na Lokvah, je bila leta 1951 ustanovljena LD Trnovski gozd. Leta 1953 bi bila skoraj razpuščena, ker ji je manjkal potrebni sedmi član. Ta birokratski primanjkljaj je s svojim pristopom zapolnil prav Vitomir Mikuletič. Od takrat naprej seje število članov LD večalo - danes jih je več kot sto! sem uplenil že pri štirinajstih, gor v Tišleršču na Trnovem. Gumbarčka.« »Učil sem ga vsega. Fantje imel izrazit čut za živali. Mladost je preživljal tudi na Trnovem, pri babici, in tam imel živ stik z domačimi živalmi. Njegova največja ljubezen so bili konji. Že zelo majhen je začel risati. Videl sem, kako zelo rad jemlje svinčnik v roke, in sem ga vzpodbujal. Naročil sem mu knjige holandskih slikarjev. Najraje je risal konje.« Ozrem se skozi vrata v drugi prostor - zid je poln Jurijevih slik - na njih so konji. »Te sem narisal kot najstnik, pri štirinajstih,« sledi Jurij mojemu pogledu. »Spomnim se, daje mama nosila s sabo v denarnici ptička, ki sem ga narisal pri dveh letih, z modrim svinčnikom. Tak debelejši svinčnik je to bil, na eno stran plav, na drugo rdeč ... Pri štirih letih seje nabralo že kar nekaj mojih risb in oče jih je nesel na uredništvo Pionirskega lista. V septembru šestdesetega leta so dve objavili - pava in konja. To je bila moja prva objava.« Besede iz tiste prve objave1' nam o Juriju Mikuletiču še danes dosti povedo: » ... Nekega pomladnega dne letos je stopil v naše uredništvo mož. (Prinesel sem sinove risbe za vaš likovni natečaj,) in je položil pred nas debelo mapo. -