182
KNJIŽEVNA POROČILA.
<w.  KNJIŽEVNA POROČILA.   —<a
Oton Župančič: Mlada pota. Izdala in založila ,,Omladina", tiskala „Uči-teljska tiskarna". 1920.
Iz svojih treh najpomembnejših zbirk je izbral Župančič najboljše pesmi v antologijo pod naslovom ,,Mlada pota". S tem je tudi jasno izrazil svoje lastno mnenje o njih: to so mlada pota (ne izvzemši celo Dume!), ki peljejo „V zarje Vidove", morda celo predpriprava k še neizdanim delom (Jerala?). Zanimiv je razvoj Župančičevega sloga od ,,Čaše opojnosti" do ,,Dume". Vse pesmi nosijo izrazit pečat njegove osebnosti; odlikuje jih enovitost, pa naj si bo v drobnih, ljubavnih stihih, ali pa v utesnjenih, do zadnje možnosti izrabljenih klenih primerah v ,,Dumi" — in vendar kako stopnjevit in odločno začrtan je razvoj njegovega izražanja; če je za njegova mladostna dela značilna lahkota in sveža vznb-sitost, se te značilne črte v njegovih poznejših dobah okrepe, poglobe in postanejo, seveda prekvašene, bistvene poteze Župančičeve lirike. Njegov duh se vzpenja v krepkih zavojnicah med peklom in nebom, njegova poezija je v Schillerjevem smislu „wie aus dem Nichts entsprurgen". Z neko jasnostjo si osvaja pesnik ves svet in ona mladostna črta sveže vznositosti (prim. str. 32, 38, 49, 94, 102, 103...) se ohranja v kesnejših miselnih pesnitvah pretvorjena v s loke in prožne prečnice, položene nad brezdnom iskanj (prim. ,,Metamorfoze" v ,,Samogovorih", ki je pa žal ni v tej antologiji). To stran Župančičevega duha je moral imeti v mislih tudi dr. Izidor Cankar, ko je napisal v svoji knjigi ,,S poti" ono duhovito oznako Župančiča. Polagoma prehaja ta elastičnost, duha v neko objektivnost, iz katere motri pesnik svet pod seboj. To očitujejo nekatere njegove pesmi v knjigi „V zarje Vidove", popolnoma pa so v tem jedrnatem, ..suhem" slogu njegove najnovejše pesmi „iz primorja" (...kakor Shakespearjevi verzi!).
In vendar niso „Mlada pota" čisto verna slika Župančičevih mladih poti!
Marsikatera pesem se v svoji prvotni obliki bistveno razlikuje od oblike te končne ureditve, pa najsi je temu kriv le en sam spremenjen verz, ali le ena prispodoba, ali le en vzklik. In to je ravno antologiji na škodo.
Navedem le nekaj primerov.
Zadnja kitica ,,Serenade" (Čez plan, str. 45.) se glasi:
,,Le spavaj sladkč, il srček moj! Pod tvojim oknom grem vsak večer in v moji duši sladak je mir, dokler je Bog otec stražnik tvoj."
V sedanji predelavi (str. 9.) pa se prvi verz zadnje kitice glasi:
„Naj, kakor že, naj bo z menoj —
S tem je ubita vsa ona mladeniška svežost, ki diha iz pesmi; ta trd in hladen verz učinkuje v to razpoloženje ko mrzel obkladek.
KNJIŽEVNA POROČILA.
183
Podobno: druga kitica „Srečanja" (Čez plan, str, 42.) se glasi:
„Kaj ti plameni v očeh? Straha, strasti boj? Ali je za tabo greh, ali pred teboj?1'
V  sedanji spremenjeni obliki (Mlada pota, str. 11.):
„Kaj pomeni ti v očeh zagonetni soj? Na večernih potih teh kak je v tebi boj?"
Mesto prejšnje žarkovitosti izražanja, sedaj hladno razumsko preudarno prašanje.
Ta velika razlika med obema slogoma (kljub neki enovitosti, ki presinja vse Župančičeve pesmi!) se jasno odraža v zvočnosti izrazov, ki so preje peli tako melcdijozno, sedaj pa zvene trdo. odsekano' (prim. predzadnjo kitico ,,Klica noči" v „Samogovorih'', str. 52., in v „Mladih potih", str. 146.).
Ta dva sloga sta tako različna po bistvu, da se ne moreta zjediniti v ubranost v isti umetnini, vsled česar uapravlja taka pesem pogosto vtis razglašenosti.
V  predelanih pesmih pa se najjasneje izraža ostra razlika med pesnikom „Čaše opojnosti", knjige „Čez plan", deloma „Samogovorov" in med odličnim sintetikom, ki bo presenetil še samega sebe z deli, ki jih napovedujejo njegove čudovite umetnine iž najnovejšega časa.                                        Miran Jarc.
Noviji slovenski pisci. Životopisi i izbor tekstova. Priredio dr. Fran Ilešič. Zagreb 1919.  Izvanredno izdauje  ,,Matice  Hrvatske".  274  str.  10  K.
Ta knjiga je sedaj že tretja ali četrta knjiga slovenske proze, s katero skušamo zainteresirati Hrvate za našo literaturo, deloma s prevodi (Zofka Kveder-Jelovšek-Demetrovič), deloma z originali. S kakim uspehom, to je za sedaj še skrivnost naših založnikov in komisijonarjev. Če ta uspeh ravno ne odgovarja pričakovanju, bo vzrok pač v tem, da se to delo ne vrši posebno preudarno in spretno. Ljudi, ki jih hočemo zainteresirati za naše slovstvo, ne bomo zamamili, če jim ponujamo antikvarijat a la Stare ali pa blago, ki ga imajo sami doma na pretek. Nevajena beseda je za poprečnega čitateija tudi precejšna ovira, neglede na to, da je težko reči, kateri snovni ali formalni elementi bi čitaielje onstran Sotle (tiat venia verbo!) zamamili, da bi se vglo-bili v slovensko zbirko, če jih v to ravno ne sili poklic. Zdi se, da bi za tako delo bil najsposobnejši kak Hrvat, ki bi poleg interesa svoje domače čitajoče publike dobro poznal tudi naše slovstvece. Tak bi najboljše vedel, katera dobra slovenska dela so taka, da bi lahko služila hrvaški publiki kot ključ v vrednote naše literature.
V  tem Ilešičevem izboru so predstavljeni Hrvatom Tavčar, Trdina, Maselj, Milčinski, Govekar, Cankar, Meško, Finžgar, Murnik, Golar, Pugelj, Lah, Kraigher, Novačan, pisci, ki po njegovem ,,reprezentiraju slovensku lijepu prozu po prilici od g. 1890. amo, osobito zastupnici moderne". Zakaj so izostali tukaj Detela, Kvedrova, Šorli in Kostanjevec, ki jih tudi v prvi taki hrestomatiji, ki jo je izdala 1.1907. Hrvatska Matica, ni, nam razloži urednik