F. S. FINŽGAR:

Divji iiovec

NARODNI IGROKAZ S PETJEM
V ŠTIRIH DEJANJIH : : : : :

V LJUBLJANI, 1902 : : : : :

ZALOŽILO UPRAVNIŠTVO -DOM IN SVETA*


:*£R£.I


„Ti ne pustiš — Mati
milosti in ljubezni!"

Krista Ruckova v ulogi Majde.

(I. dejanje, str. 23.)

@ Urbanu Zupancu.


’e)



•s<S )

Kse pravice (za prevode, uprizoritve, glede odrov  —
rokopis) si pridržuje založnik  — upravništvo  »Dom
in Sveta «.


F. S. FINŽGAR:

Divji lovec. ®

6  a

NARODNI IGROKAZ S PETJEM
V ŠTIRIH DEJANJIH. ::::::

O^0OL|/l32-£

Osebe:

Zavrtnik, rihtar (župan).
Majda, njegova hči.
Lisjakov Gašper, sin
posestnika.

Maruša, kočarica.
Janez, njen sin.

Tine, gostaški sin.
Tonček, vaški revež,
norček.

kmetje.

Sajetov Jure, kovač.
Špela, njegova žena.
Anka, 1
Roza, / dekletK
Grozdek, oštir.
Dolinarica, mati.
Prvi lovec.

Drugi lovec.

Prvi birič.

Drugi birič.
Komatar, črednik.
Jurček, pastirček.

Jež,

Gaber,

Rožman,

Eržen,

Dekleta, fantje, dečki, lovci, skrivači,
planšarice.

Vrši se i. 1848. na Gorenjskem.

3

1


Prvo dejanje.

(Sredi vasi. V ozadju cerkev. Na desni Zavrtnikova
hiša, na levi Lisjakova in Dolinarjeva. Blizu Zavrt-
nikove hiše znamenje [kapelica] Matere božje. — Ko
se dviga zastor, se čujejo zadnji akordi velikonočne
pesmi. — Na vasi mnogo fantov in deklet, vsi v
gorenjski narodni noši. V ozadju gruča dečkov, ki
sekajo pomaranče, katere drži v jerbasu stara ženica.
Na desni zbor deklet, ki takalikajo po deščici za
pirhe. — Na levi stručajo fantje in sekajo pirhe. —
Vse tri skupine zelo živahne. — Pozno popoldne.)

Anka.  Katera je dobila ? (Vsa dekleta zro
na tla, kjer so zatakalicani pirhi.)

Roza.  Mina je prva.

Anka.  Merimo ! (Meri s predpasnikom.)
Majda je prva!

Vse.  Zopet Majda!

Roza.  Ah, ta-le Majda!

Fantje (vtem pristopijo k dekletom in opa¬
zujejo igro.)

5

Janez. Majda, ali bom dobil kaj pirhov,
ker imaš tako srečo ? Lej, jaz sem vse za¬
igral ! (Kaže na prazne žepe.)

Anka.  Polovico mu jih daj, polovico,
saj jih še nesti ne moreš!

Majda.  Ali bi bil ti zadovoljen s tako
pobitimi?

Janez.  Majda, od tebe mi je vse drago!

Anka.  Poštenim fantom dajejo poštena
dekleta lepše stvari za pirhe, kaj ne, Majda!

Majda.  Seveda! Anka, medve se hočeva
postaviti! (Fantje se pomešajo med dekleta, ki
jemljo iz žepov pisanke in jih dele fantom.)

Janez.  Kdaj pridem ponje?

Majda.  Semkaj jih prinesem, počakaj
me ! (Odide v hišo.)

Gašper  (oblastno nastopi; veliko srebrno
verigo ima pri uri; rožlja z denarjem.) No, dekleta,
pirhov, pirhov! Kaj se igrate kot otroci?

Anka.  Vsak po svoje — je rekel tisti,
ki je —

Janez:  — ki je s svedrom kravo-

Tine.  Ali si jo steknil?

Gašper.  Vi fantje, ste tudi za nič!
Tukaj sredi vasi golomišite, pa ne da bi
šli po pirhe! Poglejte, kaj sem že vse dobil!

6

(Kaže pisane pirhe in s trakovi povite pomaranče.)
In vsi trakovi so rdeči, ker so srčki le zame
goreči.

Dekleta.  Bahač! Hahaha!

Janez.  Od tistih deklet, ki jih tebi da¬
jejo, mi pirhov ne bomo prosili.

Anka.  Gašper jih od nas prosi, toda
pri nas jih ne dobi.

Dekleta.  Tako je!

Tine.  Slišiš, kako te časte ?

Fantje  (se smejajo.)

Gašper.  Maram zanje —

Anka:  — je rekel lisjak, ko ni mogel
do kokoši.

(Za odrom se čuje bolestno javkanje.)

Dekleta.  Tonček gre, Tonček!

Dečki  (popuste sekanje in hite Tončku na¬
proti. Veselo skačejo in vpijejo:) Tonček! Tonček!

Gašper  (porogljivo.) To je fant od fare
za taka dekleta. Norca in žganjarja se ve-
* šele. Hahaha!

Tonček  (spremljan od dečkov, ki veselo po¬
skakujejo krog njega. Na glavi ima širokokrajen
klobuk, čez ramo malho, v rokah drži kos kolača,
v malhi ima pirhe in pogačo. Nosi kratke, oguljene
hlače, višnjeve nogavice in coklje. Dekleta in fantje
ga obkolijo. Samo Gašper ga gleda od daleč zanič-

7

Ijivo.) Dober, dober je ta-le kolač, tako dober,
kakor županova Majda, ki mi ga je dala.
(Ugrizne v kos.) Aj, aj, aj! (Bolestno skremži obraz
in se sključi. Dekleta mu dajejo pirhov v malho.)
Boglonaj, boglonaj, boglonaj! Aj, aj, aj!
Uh, to me ima, pa danes me ima, pa na
Veliko noč, pa kako me ima! Aj, aj, aj!

Tine.  Tonček, kaj res misliš, da imaš
hudiča v želodcu?

Tonček.  Res, res, res! O moj Bog!
Aj, aj, aj, to me ima!

Roza.  Saj ni res, Tonček. Bolan si,
samo bolan, drugega ti nič ni.

Tonček.  Kako pa, kako pa, kako pa!
Aj, aj, aj!

Anka.  Revček! (Rozi in dekletom .-) In nihče
mu ne more izbiti iz glave, da ni obseden!
To je čudno.

Roza.  A sicer tako dobra duša in več¬
krat bolj premeten kot drugi.

Janez.  Na, Tonček! (Da mu denar.) Za
pirhe, da si klobaso kupiš in kozarec vina
izpiješ. Potem ti bo že odleglo.

Tonček.  Boglonaj, Janez, boglonaj!
Tonček nič ne pozabi, vse povrne, dobro
z dobrim, hudo s hudim. Če se srečava, se

8

te Tonček ne bo ognil, in to je dobro
zate.

Gašper.  Tonček, veš, zakaj imaš hu¬
diča v želodcu? Zato, ker se vsako jutro z
žganjem prekrižaš.

Tonček.  Ti jezik ti, kačji ti! Kdo te
pa kaj praša?

Gašper  (se užaljen pomika proč.) Naj te
le ima in naj te grize vrag, se boš vsaj
spokoril za svoje beraške grehe! Potepuh!

Tonček  (vzkipi.) KogS? Lisjak ti lisja-
kasti! Kotel se še nikoli ni norčeval iz
lončka, kako je črn. Grehe imam, vsi jih
imamo, pa toliko in tako grdih nihče ne,
kakor ti, da veš. Ti hudobar ti, ki misliš,
da so poštena dekleta pomivavke, da bi ti
brisal vanje svoje umazane prste! Plačaj
tiste kričeče grehe in pusti Tončka v miru,
ki je s svojimi beraškimi grehi tako pošten,
da te še z vilami ne prime, grdoba grda ti!
(Preti mu z roko. Dekleta in fantje ploskajo: Dobro,
dobro! Gašper odide k Zavrtniku, na pragu se še
jezno ozre.)

Janez.  Kar je iskal, je dobil!

Tonček  (še vedno žuga.) Le lazi krog
rihtarja, le! Majde ne dobiš, rajši se živa

9

zakoplje, kot bi tebi rekla pred oltarjem:
da! —

Janez.  Tonček, nikar se ne jezi! Saj ga
vsi poznamo. Kdaj bi jo bil že izkupil, da
me ni sram, biti se s takim človekom.

Tonček.  Aj, aj aj! Toliko trpim, strašno
trpim, kakor so iz sv. pisma tisti obsedenci
grozovito trpeli.

Anka.  O, o, ti pa znaš dobro sv. pismo.

Tonček.  Bolje kot ti, ko ti gre vsako
leto tako trda pri izpraševanju.

Anka.  Tebe pa še noter niso pustili,
kar med durmi so ti dali listek.

Tonček.  Pa zakaj ? Zato, ker sem go¬
spoda Šimna enkrat tako pobaral, da je njih
modrost ugasnila kot leščerba, če ji olje
poide.

Anka.  Saj ni res! Jaz ti že ne verjamem.

Tonček.  Pa nikar! Res je pa le.

Tine.  Povej nam, kako je bilo!

Fantje in dekleta.  Povej, povej!

Tonček.  Za Veliko noč so nas izpra¬
ševali — to je bilo tistega leta, ko je bil
tak sneg, da je Pustotnikovo streho polomil
in tisti debeli oreh sredi vasi razčesnil. Pa
kako so nas pestili! Jaz sem se pri peči

10

tiščal. Puheljnovemu Anzeljnu sem pa v klo-
bukovi štuli na prste kazal, koliko je na¬
glavnih grehov. Pa me je mož pretuhtal in
rekel: „Tonček, goljufal pa ne boš! Nič mu
ne kaži!“ Pa sem stegnil jezik in rekel:
„Vsega še oni ne vedo!" — „Pa ti mene
prašaj, če ti več veš!“ In sem se okorajžil
in zastavil to-le vprašanje: „Naj povedo,
kdo bo na sodnji dan od mrtvih vstal, ki
ni bil rojen!" — „Kdor ni bil rojen, ni umrl,
in ne bo vstal!" Tako so rekli jezno gospod
Šimen.

Tine.  Dobro si bil plačan. To je res¬
nica.

Tonček.  Zate, ker nič ne veš. Adam
in Eva bosta vstala, pa nista bila rojena
ampak ustvarjena!

Dekleta in fantje  (se smejajo.) Dobro,
dobro!

Janez.  Kaj so pa rekli gospod nato?

Tonček.  Listek so mi dali in so rekli:
„Tonček, ti si za vselej opravil izpraševanje."
Jaz sem pa rekel: „Amen“ — pa sem se
zmuzal skozi vrata. (Glasen smeh.)

Majda  (pride od zadaj iz rihtarjeve hiše.)
Danes si dobre volje, Tonček!

11

Tonček. Ker imam toliko pirhov!
Tončka imajo vse rade. Poglej, Majda, po¬
glej ! (Kaže malho napolnjeno z velikonočnimi jest-
vili.) A tvoji so najlepši in najboljši. — Toda,
ali ga vidiš, kako me gleda ta-le, ta-le?
(Kaže Janeza.) Njemu jih moraš tudi dati, Ja¬
nezu, kaj ne, Majda? Če ne, bo nevoščljiv
in pa hud kot velikonočni hren.

Majda.  Saj sem mu jih sem prinesla.
Na, Janez! (Izroči Janezu lepih pisank.)

Janez.  To je preveč zame!

Roza.  Kar očitno kaže, kaj ima v srcu...

Majda.  Poštenosti ni treba noči in teme.
Čakaj, Janez, še to-le! Sama sem delala in
ime sem všila v rutico. Poglej! (Razgrnelepo
belo, čipkasto rutico.)

Dekleta.  Jej, jej, kako je lepa!

Janez.  Majda, prevzel se bom! Preveč
se bom postavljal!

Tonček.  Tak fant se mora postavljati!
Majda, lepega fanta imaš!

M a j d a. Tonček, tiho ! Porednež! Majda
bo huda! —Janez, tako-le jo boš nosil, pa
samo na velike praznike, sicer ne! (Vtakne
mu robec v žep, da gledajo čipke iz njega.)

(Polagoma se zmrači.)

— 12

Gašper (tiho pride, jeznega obraza iz župa¬
nove hiše in vidi, kako devlje Majda Janezu ruto v
žep. Gre za Janezovim hrbtom in se ga nalašč za¬
dene z nogo.)

Janez  (se ročno obrne od Majde in zagleda
Gašperja, ki odhaja.) Kdo me je sunil?

Tine.  KogM? Sunil?

Fantje  (nad Gašperjem.) Boja išče!

Janez  (stopi za Gašperjem.) Počakaj! Kaj
imaš ti z menoj opravka?

Gašper  (se porogljivo smeje.) S takimi
berači kot ti, prav nič!

Janez.  Kdaj sem te prosil vbogajme ?
Zakaj si me sunil? (Prime ga.)

Fantje.  Le ga! Udari ga! Vrzi ga!

Dekleta.  Ne boja! Jej, jej! (Se umikajo.)

Majda  (stopi k Janezu.) Janez, imej pamet!
(Tončku.) Tonček, pomiri jih! (Gre k dekletom.)

Tonček  (stopi med Janeza in Gašperja.) Na
Veliko noč se ne bomo tepli! Le narazen!
Lisjak, ti pa domov!

Vsi.  Domov, domov!

Gašper  (srdito.) Kdo bo mene gonil
domov? Zakaj? Kdo ima pravico?

Janez.  Zakaj pa delaš zdražbo ? Zakaj
si me sunil?

Gašper.  Ali si me videl?

13

Janez. Čutil  sem  te!

Gašper.  Če se te ponevedoma do¬
taknem !

Janez.  Še enkrat povej! Nalašč — ali
ponevedoma?

Tine.  Tako je! Če ne, jih izkupiš danes!

Gašper.  Res, prav zares! Ponevedoma!
(Odide za hišo na vrt.)

Janez.  Dobro! Verjamem !

Tonček.  Jaz tudi — z jezikom, tukaj-le
pa nak! (Pokaže na srce.) Lisjak! — (Fantom.)
Fantje, poslušajte Tončka! Zdaj se ne smete
več pretepati, ker se boste kmalu tepli na
Laškem!

Janez.  Na Laškem?

Tonček.  Na Laškem je punt!

Dekleta.  Bog pomagaj! Vojska bo!

Tonček.  Vojska je že, krvava, živa
vojska!

Tine.  Beži, beži, Tonček, ti nič ne veš!

Tonček.  Ti pa vse! Le zapomnite:
Lahi so vzdignili tak rebeljon, da je Radec-
kitu zmanjkalo fantov. Preden bo štirinajst dni,
se boste vsi s Plemontezarji lasali! Pa kako!

Janez.  Izvrstno! Jaz grem prostovoljno!
Bodo videli Lahi, kako strelja divji lovec!

14

Maj da. Janez ! (Prime ga za roko in ga
proseče pogleda. Stopita par korakov vstran.) Nikar
ne hodi na vojsko !

Janez.  Majda, ali se res bojiš zame?
In če padem, kaj zato?

Majda.  Janez, kako mi nagajaš ! (Ob¬
staneta v tihem pomenku.)

Tine.  Poguma imam dovolj, in streljati
znamo mi divji lovci. Toda mati so več kot
vojska. Bolni so. Jaz jih že ne pustim. Če
je res, kar pravi Tonček, potegnemo jo v
gore!

Tonček.  Ker nimate nič korajže! Jaz
grem pa precej, če bi me hoteli. — No,
saj pojdete vi tudi, vsi, prav vsi boste šli.
Dekleta, vam pa: Adijo in zdrava ostani!
(Poizkuša peti, vihti klobuk, maha z rokami. Fantje
poprimejo pesem, dekleta se v ozadju zbero v ži¬
vahnem pogovoru.)

Fantje (poj6:)

Oj, zdaj gremo, nazaj nas več ne bo!
Radecki pa korajžo ima,
ker same mlade fante ima.

Oj, zdaj gremo, nazaj nas več ne bo!

Radecki pa na konj’ sedi
in bridko sablo v roc’ drži.

Oj, zdaj gremo, nazaj nas več ne bo!

(Zavihte klobuke in zavriskajo.)

15

Z a V r t n i k (pride razburjen in jezen iz hiše,
baš ko fantje zavriskajo.) Podnevi in ponoči ni
miru pred vami! Noč se dela. Otroci domov
in dekleta! Vi se pa tudi spravite izpod
okna! Človek ima toliko dela in skrbi ves
božji dan, ti se pa dero in kriče kot norci!...
Domov — vsi! Precej!

Tonček  (vtem ko otroci in dekleta brzo
odhajajo.) U, u, oče rihtar, hentano ste na¬
taknjeni! Ali ste zopet dobili od ,teh višjih'
koprive pod nos namesto medalje?

Za vrt ni k. Ti se mi prvi izgubi, po¬
tepuh ! Če ne, te dam zapreti!

Tonček.  Boljši potepuh nego skopuh!
Hahaha ! Aj, aj, aj! (Odide za fanti, ki se smejajo.)

Za vrtni  k (sam.) Da bi le tega znore¬
lega berača že enkrat zlomek vzel! Prav¬
zaprav ni nič nor. Prekanjen je in zvit kot
ovnov rog. Vse izvoha ta rogač. Zaprl ga
bom. Le čakaj me! (Gre za vrtno ograjo in kliče:)
Jurček! Jurček!

Pastir Jurček.  Kaaaj?

Za vrt ni k. Sem pojdi!

Jurček.  Kaj pa je?

Za  vrt  ni  k. Teci po Lisjakovega Ga¬
šperja! Precej naj pride sem! Razumeš?

16

Jurček. Po Gašperja, da precej pride sem?

Za vrt n ik. Da, po Gašperja. Le stopi,
ena, dve — brž!

Jurček  (odide k Lisjakovim.)

Z a v r t n i k. Dva grunta imam, še tretji
mora priti k hiši. Lisjakov je najboljši. Hčera
ni pri hiši, dot ne bo treba šteti, torej bo
vse Gašperjevo. Stari se bo kmalu izkašljal,
a do smrti le ne da vajeti iz rok. No, potem
jih bom vzel jaz v roke. Gašper je teliček.
Tega bom imel na uzdi, z Majdo mu bom
pa oči zavezal. Da se le ti grunti skupaj
spravijo, in da bo rihtar Zavrtnik najmogoč¬
nejši gospodar v okolici! Zemlja, zemlja, to
je kaj vredno. Zakon pa ljubezen — to so
čenče, praznine!

Gašper  (pride od zadaj, ne pri vratih.) Dober
večer, oče rihtar! Kaj ste kričali tako? Prav
na naš vrt se je slišalo?

Zavrtnik.  1, ti-le norci mi trobijo pred
hišo, da me kar ušesa bole. — Gašper,
nekaj ti imam povedati.

Gašper.  Kaj pa, oče rihtar?

Zavrtnik.  Lovili bomo. Na Laškem
primanjkuje fantov. Pri meni sta že skrita
dva beriča . . . Jutri začnemo!

17

2

Gašper. Oče, lepo Vas prosim, mene
nikar!

Z a v r t n i k. Bomo že videli. (Se ozira na¬
okrog.) Čakaj, da naju kdo ne sliši!

Gašper.  Nikogar ni. Vsi so odšli na
drugi konec vasi.

Zavrtnik.  To veš, da mora vsakdo
na vojsko, kdor nima celega grunta. Ti ga
nimaš — torej bodeš tudi zašit v vojaško
suknjo.

Gašper.  Če ga nimam — saj ga dobim
po očetu.

Zavrtnik.  Dobim — dobim! Imeti ga
moraš še nocoj — in tvoj stari — a — ali
ti ga bo dal? Ga ne poznaš?

Gašper.  Saj veste, kaj pravijo: Staremu
luč — mlademu ključ! Vse zastonj!

Zavrtnik.  Če si pameten, ti pomagam.
Ali ti je všeč Majda?

Tonček  (se pokaže v ozadju. Ko zagleda
Zakotnika in Gašperja, se skrije za kapelico in pri¬
sluškuje.)

Gašper.  Prašate!

Zavrtnik.  Če daš besedo, da jo boš
vzel, ti zapišem pred pričami zemljo še
nocoj, in prost boš vojaščine. Seveda, go-

18

spodarbom le jaz. Če mi boš všeč in priden,
dobiš enkrat vse tri grunte, moja dva in
vašega.

Gašper.  Oh, oče, saj veste, da bom.
Samo Majda-

Z a v r t n i k. Kogaa ? Majda mora molčati
in ubogati, kar reče oče!

Gašper.  A tisti Janez iz bajte hodi za njo!

Zavrt  ni  k. Berača pošljemo na Laško,
medtem se te pa Majda že navadi. Majdi
bo oče povedal, koga bo ljubila in katerega
bo vzela. Torej velja? Oprostim te vojakov,
ti pa vzameš Majdo!

Gašper  (mu seže v roko.) Velja!

Z a v r t n i k. Kaj pa z Žefo ?

Gašper.  Ne vem!

Za vrtni  k. Plačaj jo, in stvar je oprav¬
ljena. Ti nisi za beračice, naša pa ni za
berače! — Sedaj pojdi po priče! Ježa in
Gabra pripelji takoj k nam! Tam zadaj naj
prideta na male duri, da jih kdo ne vidi.

Gašper.  Precej — toda Janeza moramo
ujeti kmalu; če jo potegne v gore, ga ne
dobimo.

Zavrtnik.  Jutri večer! In sicer njega
prvega! Pojdi in molči kot zid!

19

2 *

Gašper  (odide.)

Z a vrtni  k (si menca roke.) Le počakaj!
Boš videl, kaj se pravi biti pri meni za
hlapca! Pribito se ti bo krivil hrbet . . .
Hahaha! Bajtarskega Janeza na Laško, Ga¬
šperja k meni za hlapca, Majda bo pa vrvica,
da bomo zvezali tri grunte skupaj . . . Ha¬
haha ! (Odide v hišo.'i

(Noč. Mesec sveti.)

Tonček  (pride izza kapelice, potuhnjeno gre
proti rihtarjevi hiši, zamahne z roko in se za-
krohota.) Majda ne bo nikoli Lisjakova! (Hoče
oditi; kar začuje petje Majdino. Obstoji. — Večerni
zvon se oglasi. Tonček se odkrije, prekriža in stopi
za vogal hiše.)

Majda  (poje v ozadju.)

Kak žalujem in vzdihujem,
prosim, Mati, reši me!

Spolni želje mi v veselje,
milostno uteši me!

(Prinese lučko pred kapelico.' Vsak večer mora
goreti ljubljeni Mamici božji lučka! (Po¬
stavi jo pred podobo.) Tako-le! Ah, Mamka
božja, tu-le notri v srcu tudi meni gori
lučka — tako svetla in vroča! Kajne, da nisi
huda name ? Saj veš, da je tako čista in ne¬
dolžna kakor ta-le plamenček! Sama se je

20

vžgala. Dolgo sem jo ugašala, pa se ni
dala! Odpusti mi; še bolj bom molila, rožic
Ti bom dajala celo leto — ah, samo na
vojsko naj ne gre! Ti ga pregovori! Molila
bom zanj vsak dan — ah — zakaj bi moral
iti? — Ker je revež, da, zato. — O, varuj
ga, brani ga! (Poklekne.) Pod tvojo pomoč
pribežimo- (Moli tiho.)

Tonček  (po prstih, ozirajoč se naokrog.
Zadene ob Majdo.) Majda!

Majda  (prestrašena.) Jej! — Tonček ! Za¬
kaj me strašiš!

Tonček.  Majda, pst, tiho! Važne reči,
važne ti povem.

Majda.  Hitro — • Če kdo pride!

Tonček.  Majda, oče so te ravnokar
prodali . . .

Majda.  Tonček, kaj govoriš?

Tonček.  Pusti me! Poslušaj! Tukaj-le
za kapelico sem bil, ko so obljubili tvojo
roko Gašperju.

Majda.  Lisjakovemu ?

Tonček.  Tiho bodi! Gašperju, da —
in zapisali so mu eno zemljo. Janeza jutri uja¬
mejo in pošljejo na Laško, da bo ubit.  . .
Tebe pa vzame Lisjakov Gašper.

21

Majda. Jezus Marija, Tonček, ti lažeš!

Tonček.  Tebi še nikoli nisem. Tako
bi te varoval kot zakonski prstan, če bi ga
bil kdaj imel, ker te imam rad, in zato te
tudi ne sme dobiti tisti grdun, tisti Lisjakov
Gašper!

Majda.  Rajši umrjem. Nikdar!

Tonček.  Zato pa Janez ne sme na
Laško!

Majda.  Ne sme ne, zaradi mene ne
sme! Brž naj se skrije. Beži naj!

Tonček.  Saj bo tudi. Toda sama mu
povej! On gori za vojsko. Pravi, to je dolž¬
nost, da se vojskuje za cesarja. Le ti mu to
povej, tebe bode ubogal.

Majda.  Pojdi ponj, Tonček! Naj pride
nocoj pod ono-le okno. Vse mu povem,
vse! Ne smejo ga ujeti! — Aha, zato so
prišli ravnokar k nam Gašper, Jež in Gaber
ter imajo skriven pomenek v hiši! Torej
mene prodajajo! Moj Bog! — Tonček, pojdi
po Janeza!

Tonček.  Precej, precej! Le povej mu:
Jutri mora zbežati v gore! Divji lovec
se že skrije! Posebno če je vseh lovcev
poglavar, kot Janez. (Odide in se povrne s fanti.)

22

Majda  (sama. Zgrudi se na kolena pred ka¬
pelico.) O sveta božja Pomočnica! Usmili
se me! Poznaš me siroto! Ne zavrzi me,
Prečista! Ne daj me v kremplje tega kra¬
gulja! Od studa umrjem —- — Nikdar, ni¬
kdar! Ti ne pustiš — Mati milosti in lju¬
bezni — — — (Hipno vstane silno razburjena.)
Slovesno Ti prisegam, Mati, da ne vzamem
Gašperja! Nepokorna sem očetu — a ne
morem — ne morem drugače. Toda ob¬
ljubim Ti sveto, če se ne omeči očetovo
srce, da bi vzela Janeza, katerega edinega
ljubim, da ga zoper očetovo voljo  tudi
ne vzamem. Trpela bom, dokler me ne po-
lože na mrtvaški oder —; a oblekli me bodo
tedaj v belo krilo in deviški venec bo blestel
na moji glavi. (Za odrom petje fantov — Majda
odide razburjena v hišo. Pred vrati se še enkrat
obrne proti kapelici, sklene roke in vzdihne s pro¬
sečim glasom : ) Prisegla sem —

Fantje  (počasi prihajajo na oder, pojoč:)
Nocoj, le še nocoj
naj mesec bo svetal — —

Tonček  (je med fanti in vedno govori Janezu
ter kaže na Zavrtnikovo okno.)

Tine.  Fantje, jaz grem pa Dolinarjevi
Meti malo potrkat na okno !

23

Janez. Pojdi, pojdi, prismoda! Ali si
siten! Če popiješ polič vina, pa te ni ugnati.

Tine.  Janez, le tiho, in ti ne bodi siten!
Malo se lahko pošalim.

Janez.  Jutri bo pa cela vas polna go¬
vorjenja, kakšni da smo. Bodi no pameten!

Tonček.  Pustite ga, naj gre! (Fantom
potihem:) Saj Mete ni doma. Mati spi v čum¬
nati. To jo bode izkupil!

Tine  (pod oknom.) Meta, Metka! Ta Me-
tasta!

Fantje  (se smejajo.)

Tine  (trka in govori:)

Oh, preljuba Meta,
luna je taka k’ ena reta,
jaz pa pod oknom stojim
in nič odgovora ne dobim ...

Metina mati  (okno bučno odpre in za¬
grabi Tinetu klobuk z glave in mu ga vrže pod noge.)
Na, krokar ponočnjaški! Sram te bodi, tej!
Spat se izgubi, sova buzakljunska! (Okno se
zapre.)

Fantje  (se naglas krohočejo.)

Tonček.  Hahaha! Ali te je okuzmala
stara! Šlek, šlek, šlek! (Mu strže korenček.)

Tine.  Kdo bi bil mislil, da je tako stru¬
pena ta ženska!

24

Janez.  Saj sem ti pravil, da miruj. Jutri
bo pa šlo po vasi, kakor bi na boben udaril.
Pojdimo, fantje! Lahko noč!

Tine.  Ali greš ti tamkaj ?

Janez.  Imam bliže! (Odide na levo.)
Fantje  (odhajajo za kapelico in mrmraje pojo :)

Radecki pa korajžo ima,

ker same mlade fante ima — —

Janez  (pride oprezno izza vogla.) Pri žu¬
panu je še luč. —- Kako morem sedaj tja?
— Kaj mi bo povedala? — To je čudno!
Čakati ne kaže! Pod čumnatnim oknom, je
rekla Tončku. Tiho, da me nihče ne začuti!
(Ore po prstih proti oknu. Potrka.) Majda!
Majda  (odpre okno.) Ali si ti, Janez?
Janez.  Kaj je, Majda? Ti jokaš? Majda,
moja Majda!

Majda.  Janez, moram ti povedati, kako
sem nesrečna! Janez, ali me imaš res rad?

Janez.  Majda, kako moreš prašati! Rajši
nego punčico svojega očesa.

Majda.  Janez, jaz tudi tebe. Ah, kako
sem nesrečna! (Klone z glavo in joka.)

Gašper  (pride izza hiše in si mane roke.)
Najprej Majdo, potlej pa tri grunte! Zdaj
grem precej vasovat! (Pride okrog vogla in za-

25

gleda Janeza pod oknom.) Zakoljem ga! (Potegne
nož.) Šema, čemu? (Udari se po glavi.) Da bom
ob dekle, ob zemljo — in še zaprt povrhu!
Drugače bo to! (Potuhne se na tla in prisluška.)

Majda.  Janez, nevarno je za naju. Po¬
slušaj in ubogaj me! Jutri te bodo lovili.
Uidi, prosim te, skrij se v gore! Mene ho¬
čejo prodati Gašperju —

Janez.  Prodati — Gašperju?

Majda.  Pst, tiho! Če te ne bo doma,
kako bom nesrečna! Vedno bo za mano ta
ostudnež! Tebe bodo pa Lahi ubili. Oh,
Janez, bodi moj varih! Beži! Zaradi mene
beži, ki te imam tako rada! Cesar ima do¬
volj vojakov, jaz pa nikogar, da bi me branil!

Janez.  Majda, zate vsako kapljo krvi!

Majda.  Tvoja ali pa nobenega! Z Bogom!
Pojdi! (Zapre okno.)

G a š p er (zleze po vseh štirih za hišo.) Na
delo! Še nocoj boš naš! (V hišo.)

Janez.  Moj Bog, ti veš, kako bi se rad
vojskoval za cesarja! Saj vem, da je to moja
dolžnost. Toda Majde ne pustim v krempljih
tega človeka. Vem, da je ne bom imel ni¬
kdar, ker se oče ne bo dal omečiti — vem
tudi, da je nisem vreden, ker sem berač.

26

Kaj imam? Nič! Pošten sem — in delam in
vlečem — a kaj je ljudem poštenost, delo...
Haha — denar — denar in grunti! To je
vse, drugo nič! A Majdi je več poštenost,
nego blago. In za poštenost Majde stare
Janez deset verig. Ne, ne, ne smem na
vojsko! Zaradi nje ne smem! Če te ne mo¬
rem imeti, čuvati te smem! Dokler bo utri¬
palo to srce, Majda, te ne bo imel slepar!
— Z Bogom, Majda, z Bogom! Jutri sicer
grem, a čul bom kot sokol nad teboj!

(Iz županove hiše pride Gašper, za njim biriča,
Jež in Gaber.)

Gašper  (gleda.) Je že šel! V gnezdo
bomo morali ponj.

Prvi birič.  Morda še ni šel domov.
Treba se je prej prepričati, če ne, nam uide.

Drugi birič.  Gašper, pojdi pogledat!

Gašper.  Jaz ne grem. Če bi se sre¬
čala, ali če bi me zagledal, bi slutil takoj,
da ga lovimo, in bi zbežal. Gaber naj gre!

Gaber.  Dobro, grem! Takoj se vrnem!
(Gre.)

Z a v r t n i k (pride iz hiše.) Dekletu sem že
dal plačilo, da bo vedela vasovati s takimi
berači. Alo, sedaj pa nad onega!

27

Prvi birič. Tiho, gospod rihtar! Gaber
je šel pogledat, če je doma. Zajeti ga moramo
v gnezdu.

Jež.  Presneto mu privoščim. Jeseni mi
je zmanjkalo treh zelnatih glav iz zelnika.
Kdo drugi jih je ukral kot ti beraški bajtarji!

Z a vrt n ik. Še tega je treba! Krade
torej tudi že ta svojat! Le čakajte!

Gaber  (se vrne.) Doma je, doma! Videl
sem ga skozi okno. Mati sedi za pečjo, on
pa golorok leži na klopi.

Za vrt ni k. Pijan je. Za pijačo imajo
berači vedno dosti. Le hitro ponj!

Prvi birič.  Ali bomo ulomili vrata?
Bolje je, če ga spravimo z zvijačo iz hiše.
Vse koče ne moremo obstopiti, ker nas je
premalo. Ko bi pa ropotali, nam še uide.

Za vrtni  k. Gašper, ti ga pojdi klicat!
Reci, da gresta pit, da boš ti plačal.

Gašper.  Oče, z mano ne gre nikamor.
Mene se boji. Gaber naj gre!

Gaber.  Jaz sem že enkrat bil; naj gre
kdo drugi!

Z a vrt ni k. Pojdem pa sam! Vsi se
bojite tega fantalina. Sekiro vzamem in raz-

28

česnem tiste vegaste duri in ga zagrabim
za vrat ter vržem na cesto kakor mlado
mačko.

Prvi birič.  Ne, ne! Hrupa ne delati!

Gaber.  Jaz pa vem, kako! Jež naj gre
pod okno in naj reče, da mu je telica zbo¬
lela; naj brž gre Janez, da jo zakolje. On
zna dobro klati.

Za vrtni  k. Dobra je ta! Jež, le pojdi
in tako reci!

Prvi birič.  Ko odpre vrata, ga pa
midva zgrabiva.

Vsi.  Dobro, dobro!

Zavrtnik.  Le za mano!

Prvi birič.  Pst! Previdno! (Odidejo.)

Gašper  (zaostane.) Bom kar tukaj po¬
čakal. Saj vas je dovolj. (Sam.) Le pojte ga
lovit! Poznam dobro divjega lovca! Če me
s prazno pestjo poči po glavi, bi mi štiri¬
najst dni šumelo po ušesih. Grem rajši
malo povasovat. (Vesel menca roke in gre pod
okno Majdino.) Majda! Majda! (Trka.) Majda,
srček! (Posluša.) — Joka! Stari jo je preveč!
Ne bo se oglasila! Čakaj me, stari, ko jo
dobim, boš ti videl, kaj je Gašper! (V ozadju
krik, ženski jok, prepir.) Aha, seže dajejo! Če

29

vsem uide ta strela, potem je gotovo hudiču
zapisan. — (Posluša.) Stara vpije: Pu-sti-te
ga! . . . Ga že imajo! (Hrup se bliža. Na oder
pritirajo Janeza vklenjenega. Drže ga štirje. Rihtar je
krvav po licu.)

Z a v r t n i k (divje.) Boš ti vedel mene po¬
bijati! Plašar ti! Dekleta zapeljuje, cesarja
izdaja in mene bije — pa krade! Tat!

Janez.  Lažete! Sram Vas bodi!

Jež.  Tat! Zelje si mi kradel! Lahi naj
te ubijejo!

Z a v r t n i k. V kaščo ga zaprite!

Janezova mati  (prijoka in se vrže na
kolena pred rihtarja.) Za pet ran Vas prosim,
pustite ga! Kako bom živela!

Z a vrt ni k. Kradla boš, kot si doslej!

Mati  (se dvigne ponosno.) Kradla ? —• Drob¬
tinice nisem vzela — nikdar! Stradala sem,
prosila — a kradla ne! Bog bo sodil, kje
je več krivičnih vinarjev, pri nas ali pri vas!

Janez  (škrta z zobmi.) Mati, jaz se ma¬
ščujem, grozno maščujem!

Mati.  Janez, ne govori tako! Maščeval
se bo Bog! Z Bogom! (Prekriža Janeza.) Sive
matere molitev te bo spremljala.

(Janeza peljejo mimo okna Majde.)

30

Janez. Majda! Z Bogom!

Majda  (na glas zajoka.) Janez!

Z a V r t n i k (skoči proti oknu in zapreti Majdi.)
(Zastor pade.)


Drugo dej ari j e.

(V ozadju pokrajinska slika. Na levi kovačeva hiša,
blizu srede odra kovačnica. Krog kovačnice razna
navlaka starega orodja. Pred kovačnico nakovalo.
Od hiše do kovačnice je napeljana vrv, na kateri
visi nekaj perila. Na levi in desni gozdna scenerija.
Mimo kovačnice Vodi pot iz vasi na polje. S kovač¬
nico se stika nizka vrtna ograja. Ob kovačnici lesena
klop. Preden se dvigne zastor, se slišijo udarci kla¬
diva ob nakovalo. Ob odprtem pozorišču goni v
kovačnici meh kovaški vajenec. Kovač  odloži kla¬
divo, vzame mehur in tlači tobaka v pipo.)

Dekleta  (z grabljami gredo trebit travnike.
Majda  nese belo pregrnjeno košarico. Pojo:)

Solnce za goro gre, Puškice pokajo,

močno je žalostno, dekkce jokajo,

ker fantje se zbirajo sabljica suče se,
na Laško marširajo. kri pa preliva se.

Kugelca prileti,
pobič pa obleži;
solnce za goro gre,
močno je žalostno.

31

Kovač  (kreše ogenj in se ozira za dekleti.)
Hentajte, kako jo znajo! Ta-le pesem je
kakor nalašč za Majdo!

Spela  (pride iz hiše in se podpre ob boke.)
Kaj pa zijaš za punčarami! Delaj, delaj!

Kovač.  Ali bom za tabo gledal, statve
ti stare!

Špela.  Za temi tudi ne boš! Zakaj si
me pa jemal!

Kovač.  Saj mi nisi dala prej miru!

Špela.  Koga? Lažnjivec! Z vsemi šti¬
rimi sem se te branila!

Kovač.  Kako pa! Ali še veš, kako si
napisala na velikonočni pirh?

Špela.  Jaz nisem nič pisala.

Kovač.  So pa same zrastle tiste besede
na pirhu! (Poje in si dela takt s pipo in tobačnim
mehurjem:)

Po golih kolenih
grem rada za njim,
na žganih polenih,
če reče, klečim!

Špela.  Norec! Delaj, delaj, in nikar ne
stoj kakor stari svetnik v linah !

Kovač.  Kako pa, z norcem še modri¬
jana uženeš v kozji rog.

32

Eržen  (prinese par verig in zlomljene vile
ter vrže oboje pred kovačnico.) Jure, le postavi
se! Le podati se nikar! Veš, kako poje
pesem:

Če se ji češ podati,
začne gospodovati:

Gorje tebi, mož,
za sužnjega ji boš!

Kovač.  Slišiš, stara! Mož je glava dru¬
žine !

Špela.  Žena pa krona! (Odide jezno v
hišo.)

Kovač.  Samo ti si trnjeva!

Eržen.  Jure, ta-le rogel se je zlomil in
pa dveh kaveljnov ni pri verigi. Hitro na¬
redi, bom kar počakal —

Jure  (pobira verige.) Sedi no, sedi! Precej
zvarim!

Eržen.  Kaj, da se danes vse prepira!

Jure.  Naša ni tiho, če bi ji na to-le
verigo jezik otvezel!

Eržen.  To je stara reč, da imajo ne¬
katere ženske take jezike, da jih bo treba
po smrti posebe ubiti.

Jure.  Res je taka. — Praviš, da se pre¬
pirajo? Kje pa?

33

3

Eržen. Pred rihtarjem je bila cela
vojska.

Jure.  Beži! Kdo se pa je?

Eržen.  Lisjakov Gašper in Zavrtnik sta
se tako častila, da je bilo mene sram.

Jure.  Tadva? Pa taka prijatelja!

Eržen.  Gašperje Lisjakov sin, Zavrtnik
je pa tudi rajni Lisici v rodu. Oba bi bila
rada grablje, vile pa nobeden. — Veš, za
zemljo se pokata!

Jure.  Kaj ne bo jemal Gašper Majde ?

Eržen.  Dekle ga ne mara; pravi, da
gre rajši za deklo. Gašper pa zemlje ne da
nazaj. Baha se ž njo in pravi, da jo bo
prodal in pognal po grlu . . . Rihtar je pa
jezen, da je kar zelen, kakor kušar. Ves
nor je! Še zmešal se bo!

Jure.  Ali mu privoščim, dedcu skopemu!
Vselej mi je odščenil kak groš, če sem koval
tisto sitno šimljo, ki ima tako preklicano
slabo kopito, da deset drugih prej pod¬
kujem. Naj ga le pesti!

Rožman  (pripelje konja in ga priveže za
kovačnico.) Ala, Jure, le brž! Lisec se mi je
zbosil. Meni se mudi!

34

Jure. Vsak je kakor burja! Če bi imel
sto rok, pa vam še ne ustrežem. Počakaj
malo!

Rožman.  Jaz nisem burja, ampak na
vasi je burja! Eržen, ali nisi nič slišal?

Eržen.  Pri županu?

Rožman.  Tam, tam. Gašper je starega
nabunkal, da je ves lisast. Boste videli, kaj
bomo doživeli. Če Gašper ne da grunta
nazaj, bo rihtar še znorel! Kar debelo
gleda!

Jure.  Prav je, prav! Drugi fantje nad
Laha, Gašper pa doma! Sleparija! Vsaka
preja pride v statve!

Rihtar  (prileti hrupno pred kovačnico, klobuk
ima potlačen na oči. V rokah drži krepelce. Ha
obrazu se mu pozna praska. Vsi se ga prestrašijo.)
Kje ga imate? Sem ž njim! Pokažem mu!
Kje ga imate? (Leti v kovačnico. Zbegano išče in
gleda okrog.)

Jure.  Oče rihtar, koga pa mislite ? Pri
nas ni nikogar!

Rihtar.  Vsi ste zoper mene, zoper svo¬
jega rihtarja! Čakajte me! Gosposka me je
postavila, vi me boste pa ubogali! Kje ga
imate?

35

3

Rožman. Oče rihtar, povejte vendar,
koga iščete?

Rihtar.  Hinavec! Ali nisi šel mimo, ko
me je hotel pobiti? Smejal si se mi, ti hina¬
vec! Smejati se, mhe, ko rihtarja tepo! Sme¬
jati, seveda, meni smejati! To te še izplačam!

Jure.  Gašperja torej iščete!

Rihtar.  Ti si tudi hinavec, ti — ti —
tudi, vsi ste! Saj ste ga videli, da je tod
mimo prišel. In pri vas ga imate, pa ga
tajite kot kača noge . . .

Eržen.  Oče rihtar, tukaj ga ni bilo.

Rihtar.  Bomo videli! (Gre za kovačnico,
išče in gleda na vse strani.)

Rožman  (namigava sosedom in kaže na čelo.)
Ali nisem pravil, da se mu bo zmešalo ?

Jure  (zamahne z roko.) Oče, res ga ni
bilo sem.

Rihtar.  Ne, ne, za mojo zemljo ne
boste pili, nikoli ne! (Hodi nemirno semtertja.)
Človek dela, vleče in trpi kot kamen na
cesti — hahaha — vi boste pa pili za moje
žulje! Ne, ne, nikdar! Rajši —rajši — po¬
bijem, da, vse pobijem — zažgem rajši in
tolarje v ogenj vržem — Za Zavrtnikovo
zemljo ne boste pili, nikoli ne!

36

Rožman. Oče rihtar, čemu se jezite po
nepotrebnem? Kdo se meni za vaše grunte?

Rihtar.  Saj se ni nikomur treba! Kaj
vam mar moji grunti? Ali sem jih prigo¬
ljufal? Ali sem jih tebi vzel? Ti bi pa rad
mojo zemljo, o rad, pijavka lačna! Vi šun-
tate Gašperja, podpihujete Majdo, da ne ve,
kaj se pravi, spoštuj očeta! Vi bi me radi
raztrgali na kosce in pili bi in jedli za moje
kosti ... Pa ne boste, nikoli ne boste!

Jure.  Rihtar, Vi prečrno gledate! Saj
Vam nihče ne želi hudega. Gašper je pa
bahač. Kdor veliko govori, malo stori.

Rihtar.  Zato pa! Jaz sem malo govoril
in veliko — delal. — Čakajte! — Fant!
(Kovačevemu vajencu.) Fant! Stopi doli na le¬
dino po Majdo. Precej naj pride domov!
Reci, da se takoj odpeljem v mesto!

Jure.  Naglo steci! Si razumel, da pride
Majda takoj domov!

Fant  (pokima in gre.)

Rihtar.  H gosposki grem, h gosposki,

da! Tiste pogodbe-pogodba za

zemljo-priče so bile — prodal — za¬

pisal — Ne, ne! Nič ne velja, nič ne velja!
Podrli bomo, raztrgali bomo pisma. Ne, ne

37

velja! Zemlja je moja, zemlja je moja! —
Uh, ta slepar! . . . (Stiska pesti in zbeži vihteč
krepelce.)

V S i (zro nemo za njim in majejo z glavami.)

Jure.  Majčkeno večjo hišo imam kot
polž in zadaj za bajto kot za rjuho trav¬
nika pa njive — a ne menjam z Zavrtnikom,
nak, ne menjam.

Eržen.  Če človeka denar obsede, je
tudi bogpomagaj!

Jure.  Tako je!

Eržen.  Pustimo jih. Bog naj jih preloži.
Kaj drugega se pomenimo. Ali ste o vojski
že kaj izvedeli? Kako se kaj plete Radeckitu?

Rožman.  Nič, čisto nič ne vemo. —
Primčkov Tonček je že tri dni zdoma. Ta
bo prinesel novic! On vse izve, ko bi ne
vem kje odkopal.

Eržen.  Bogve, ali je Janez še živ, ali
je že ubit.

Rožman.  Ta se jim bo nalašč nastav¬
ljal od žalosti!

Jure.  Ne bo se jim ne! Zaradi dekleta
ne, boste videli. Še rezentiral, dezertiral bo.

Gaber  (privali kolo in ga nasloni k zidu.)
Kadar pridem, vedno čaka že toliko ljudi.

38

Jure, danes mi moraš okovati kolo. Jutri
grem po drva.

Jure.  Saj nisem Jozva, da bi rekel:
Solnce stoj! — ker Gabrovo kolo še ni po¬
pravljeno !

Gaber.  Fa se hitreje obrni!

Jure  (se zavrti.) Tako-le se lahko obra¬
čam kakor vrtavka celo leto, pa ne bo nič
narejenega!

Rožman.  Sedimo! Malo počakajmo!
Saj ni še toliko dela sedaj na pomlad.

Eržen.  Ali ga vidite? Vendar je prišel!

Gaber.  Kdo? (Gledajo.) A, Tonček jo
kadi po cesti! Kje je bil?

Rožman.  Novice je nabiral o vojski.

Tonček  (s svojim javkanjem, ki se že naprej
sliši, ves prašen od cestnega prahu.) Da sem le
doma! Au — au! Po poti se me je lotil,
po poti! Tri dni je bilo dobro! Sedaj me
ima pa spet! Aj, aj, aj! (Se kremži.)

Jure.  Tonček, pusti vraga v želodcu!
Povej hitro, če kaj veš. Če kaj prida po¬
veš, damo za medeno žganje — vsak en
groš!

Vsi.  Vsak en groš, Tonček, le povej!
Samo lagati ne!

39

Tonček (si briše pot.) Pomladi, pa že
taka vročina, da bi se skuhal! Kaj šele bo
o sv. Jakopu! Aj, aj, aj!

Rožman.  Pusti vročino in povej, č:
kaj veš!

Tonček.  Pa sem jo tudi pobiral po
cesti, kakor bi me s Kleka coprnice gonile.

Gaber.  Saj te morda gonijo, ker znaš
zagovarjati!

Tonček.  Štrama ti štramasta! Jaz za¬
govarjam z Bogom, ne pa s hudičem. Uh,
kako je vroče!

Jure.  Tonček, povej, kaj je z vojsko?

T o n č e k. 1, z vojsko ? Tako vam povem,
ljudje božji, da Radecki tako s kanoni grmi
na Plemontezarje, da ni nobene šipe več
cele na vsem Laškem! Prav nobene!

Vsi.  U-u-u!

Jure.  Jih pere Lahe, kaj?

Tonček.  In še kako! Krogelj mu je
zmanjkalo za kanone. Mislite, da je bil kaj
v zadregi? Nič! Od voz je pobral žlajdre
in zavirivnike pa je nabasal z njimi kanone
in jih spustil med Plemontezarje ... In cel
rogoment Lahov je padel kakor en sam
snop!

40

Rožman.  Radecki, ta zna!

Eržen.  Ali o naših fantih nič nisi iz¬
vedel?

Tonček.  O naših? Sem in nisem! O
drugih ne vem nič, o Janezu pa toliko, da
je rezentiral. V mestu je bilo klicanih sto
goldinarjev za živega, petdeset za mrtvega!

Vsi.  Janez — ušel?!

Jure.  Ali nisem pravil! Zaradi Majde!

Tonček.  Saj ima prav! Če bi bil jaz
Janez, uidem zaradi Majde iz pekla samemu
rogatemu z verige, ne pa le iz vojske. —
Au, au — kako je vroče! — No, dajte no
groše, da grem po žganje! Saj sem vam
dovolj povedal, ne? — (Nastavi roko. Vsi od¬
vezujejo mošnjičke in mu dajejo v roko denar.)

Eržen.  Boljšega — reci!

Rožman.  In pošteno mero!

Jure.  Grozdek te bo še okanil!

Tonček.  Mene že nikoli! (Odhaja.) Au-
au-au!

Gaber.  Janez — dezerter! Če bi prišel
domov, jaz mu že ne odprem!

Rožman.  Ga nimam pod streho za vse
na svetu ne!

Eržen.  Pa je dober fant! Takih je malo.

41

Jure. Nič, nič jih ni, ne malo! Če uide,
naj! Saj ni naredil iz nepokorščine do ce¬
sarja ; vojske se tudi nič ne boji, ampak
zaradi dekleta mu je. Boji se zanjo, pa
prosila ga je, naj se skrije. Kaj hoče potem?

Gaber.  Dezerter je, pa je vim. Saj mu
jaz tudi prav dam, ali pomagati mu ne smeš,
če ne, si takoj pod ključem.

Janez  (poskoči od zadaj črez ograjo. Roke
ima na hrbtu zvezane z verigo. Brez klobuka; na
glavi nekoliko krvav.) Jure, hitro mi presekaj
verigo!

Vsi (planejo kvišku.) Janez! Janez! Beži!
beži!

G a b e r (ki ga je pomagal ujeti, se hitro umakne,
da ga Janez ne zapazi.)

Jure.  Kriste, če te kdo vidi, da si pri
meni! Beži, oh, beži! Lepo te prosim!

Janez.  Bežal bom, daleč bom bežal.
Nihče ne izve, kam? —A sedaj mi prepih
verige!

Jure.  Janez, ne upam, ah, ne smem!
Janez, beži od kovačnice! Če kdo pride!

Janez  (poklekne pred druge, ki se umikajo.)
Za božjo voljo vas prosim, rešite me verig!
Ko bi bile spredaj, starem jih sam, a tako

42

ne morem! Eržen, Rozman, pomagajta, Bog
vama bode povrnil!

Rožman.  Janez, ne smemo, ne upamo!
Ko bi bilo ponoči, na samem, a tukaj —
Skrij se! Beži! Ti bo že kdo drugi po¬
magal !

Janez  (vstane.) Zvezan ne bežim nika¬
mor! Tukaj-le bom sedel (sede na klop) in
prosjačil kot berač, da se me kdo usmili!
lškarjoti! Ali zaradi sebe uhajam? Ali nisem
prišel branit nedolžnost? Tam se eden nič
ne pozna, tukaj pa mnogo! Oh, Majda,
Majda!'

Rožman.  Pojdimo! (Gre za kovačnico, da
odveže konja.) Jure, popoldne pridem kovat!
(Gre z Erženom.)

Janez.  Le bežite pred mano! Pred
Gašperjem ne bi bežali! On je pošten —
ker je zapeljivec, seveda; jaz sem pa gar-
jeva ovca! Bežite, da česa ne nalezete!

Jure.  Janez, vsi te spoštujemo in radi
te imamo! Toda saj veš, kaj je gosposka!
Ne smemo, res ne smemo!

Janez.  Haha! Zato bom sedel pri vas,
ker me imate tako radi! Hahaha! (Bridko.)
Kolika ljubezen!

43


Eržen  (ki se je že oddaljil, se vrne.) Janez,
Majda gre!

Janez.  Majda?! (Plane kvišku.) Ne, ne
smeš me videti tako ponižanega! Ne, ne!
Skrijem se! Jaz te moram videti, ati mene
me smeš! (Hoče za kovačnico.)

Gaber  (kateri se je radoveden vrnil, Majdi,
ki pride s košarico zelo žalostna:) Majda, Janez
je tu — Tam-le za kovačnico je, pa uklje-
njen je.

Majda.  Janez? Sram vas bodi, da se
norčujete z menoj! Kaj sem vam naredila?.
Očeta so menda pobili doma, vi me pa še
z Janezom dražite! Grozoviteži!

Janez.  Majda! Kdo je očeta? Povej!
povej!

Majda  (osupne, izpusti košarico na tla in hiti
k Janezu.) Janez, ti si krvav, tebe so tudi! *
Janez, moj Janez! (Hoče ga objeti. Odstopi.)
Ti si uklenjen? Moj Bog?

Janez.  Majda, kako me je sram! Iz
ljubezni do tebe in do tvoje poštenosti
nosim verige, a nikogar ni, da bi mi jih
strl. Vse se me boji!

Majda.  Nikogar ni? A jaz?

44

Janez. Majda, ti bodeš-?

Majda  (vede Janeza k nakovalu.) Sem pojdi!
Tisoč biričev lahko stoji okrog mene! Do¬
kler bo moja roka prosta, bo tvoja tudi.
(Nastavi mu roke na naklo in razbije verige.) Takd!
Ti bi zame storil vse — jaz pa zate!

Janez  (zagrabi njeno roko in jo poljubi.)
Majda, tvoja roka je vredna, da jo poljubim.
Sedaj je prosta moja roka! Povej, kaj je z
očetom! Radi tebe se maščujem nad zlo¬
čincem ! . . .

Majda  (umakne roko.) Pustiva to! Najprej
reši sebe in se skrij! Zaupaj na Majdo,
Majda zaupa nate!

Janez  (jo objame.)

Majda  (joka.) Koliko trpim! Ta Ga¬
šper!

Tonček  (pride z žganjem.) Janez! Jejhata,
jejhata! Janez pa Majda! Jejhata, jejhata!
Janez, ali si jih, Lahe? Koliko si jih po¬
strelil? — Povej, povej! Na, pij! Kar nagni,
čeprav vsega, pa povej!

Janez.  Tonček, ni časa; bežati moram.

Majda.  Malo se oddahni! Glej, krvav
si; obvežem te. (Mu obriše glavo in ga obveže
z belo ruto.)

45

Tonček. Ali te je kakšen Plemontezar
kresnil?

Janez.  O, ne! Sam sem se. Na Laškem
še bil nisem. Iz Ljubljane sem pobegnil; a
so me ujeli, ker me je Jež izdal.

Vsi (se približajo.) Jež! To je grdo!

Janez.  Vi niste nič boljši! Kdo mi je
upal verige presekati? Ženske naj vas bo
sram!

Tonček.  Naprej, naprej! Na, še pij!

Janez.  Prav blizu doma sem že pri¬
bežal, in upal, da sem že prost. Ker sem
bil lačen in žejen, sem šel v gostilno k Je¬
lenu, kjer je bil tudi Jež. Vračal se je iz
mesta; tam je izvedel, da sem dezerter. Sicer
sem se ga ustrašil, a upal sem, da me ne
izda. Toda motil sem se. Ležal sem mirno
tam-le gori za vasjo skrit za tisto sivo skalo.
Kar me dva zgrabita, in še pet jih je prišlo
pomagat, med njimi Jež, ki me je izdal . ..
Uklenili so me kot razbojnika in me gnali
tako zvezanega mimo tiste sive skale. Tam
pa jaz poskočim par sežnjev globoko, biriča
ustrelita — a ta golazen ne zna streljati — :j
jaz sem se pa valjal in tekel po grabnu ter

sem jima ušel. Kmalu bodo za mano! Z
Bogom, Majda!

(Počasi se nabira ljudstvo. Vsi radovedno gle¬
dajo Janeza in delajo gručo okrog njega.)

Gašper  (oblastno in počasi, nekoliko vinjen.
Ko zagleda Janeza, obstoji.) Kaj ? Ta zlodej tukaj?
(Poleg nakovala zagleda kladivo. Hitro ga pobere.)
Čakaj, jaz ti pokažem! (Ljudstvo se razmakne,
Gašper plane proti Janezu, Tonček pa mu potegne
kladivo iz rok.)

Majda.  Ubijavec! Očeta si pobil, sedaj
hočeš še druge! Sram te bodi!

Tonček.  Janez, na kladivo! Ubij ga,
pobijavca!

Janez  (vzame kladivo pa ga vrže proč. Ga¬
šper se zakadi vanj. Janez ga z enim sunkom podere
na tla.) Za take vrabce ni treba kladiva.

Ljudstvo  (hiti skupaj. Ženske, moški, otroci.)
Tepeta se! — Janez in Gašper! — Re-
zerter!

Gašper  (potegne nož.) Zabodem te!

Jure  (ga prestriže.) Gašper, pamet!

Eržen.  Ne z nožem!

Janez.  Le pustite ga k meni! Dotakne
naj se me ! (Pobere kladivo.)

Otrok.  Biriči, biriči ! (Otroci beže.)

47

Gašper (Janezu:) Čak, ne boš ušel! (Za
odrom.) Držite ga!

Janez.  Proč! (Sune Gašperja v prsi s kla¬
divom, da pade. Zbeži.)

Biriča.  Ala, za njim! (Tečeta čez oder;
drugi radovedno teko za biričema, zadnji Tonček.
Gašper se dvigne s tal, drži se za prsi in hiti za
drugimi. Čujeta se dva strela daleč za odrom.)

Majda.  Marija, pomagaj ! (Pade na kolena
in zajoka.)

(Zastor pade.)


Tretje dejanje.

(Gostilna pri Grozdku. V desnem kotu zelena peč,
krog nje klopi. Na desni večja miza, ob njej stoli,
na levi manjša mizica z dvema stoloma. Na levi
stranska vratiča, ki vodijo v kuhinjo. — Na dan
,semnja' [proščenja] popoldne.)

Grozdek  (urejuje kozarce in steklenice v
omari.) Danes menda vendar nekaj iztočim!
Ta mesec je bila tako slaba, da se je več
vina usušilo nego izpilo. In ljudje ne pre¬
udarijo, kaka škoda je to, če se vino suši.
Božja kapljica je vendar zato na svetu, da

- 48  -


se popije. Kar greh bi se jim moralo zdeti,
ker ga tako malo pij6.

Janez  (pride v slabi lovski opravi. Po obrazu
nakratko porastel.) Dober dan, Grozdek!

Grozdek.  O, Janez, lejte si no! Te
niso, kaj ? Jaz sem vedel, da te ne zadenejo.

Janez.  Taki strelci ne zadenejo drugače,
kakor da ti pihavnik pod nos pomoli.

Grozdek.  Seve, seve! Imajo kriv pulfer ti
biriči. He, he! Pa kako da nisi pražnje oble¬
čen, danes, na Ahcovo nedeljo, ko ježegnanje?

Janez.  Saj ne smem med ljudi! Za
grmovje je pa ta obleka dobra.

Grozdek.  Ali si čuden! Kaj meniš, da
smo mi biriči? Glej, Tine je tudi skrivač, in
še več jih je, pa bodo tako danes potrkavali
s petami, da bodo žeblji iz poda lezli.

Janez.  Ti so skrivači, jaz sem pa de¬
zerter;  saj veš, koliko je vredna moja
glava! Ubij me, pa zaslužiš petdesetak!

Grozdek.  He-he-he! Čakaj no, grem
precej puškico nabasat. Rebuljice — kaj ?

Janez.  Le prinesi je, potem te nečesa
poprosim.

Grozdek  (odhaja po vino.) Kaj boš pro¬
sil! Berači prosijo, ne pa taki fantje. (Odide.)

49

4

Janez (hodi po sobi. Sam.) Ah, kako je
bilo lani na Ahcovo nedeljo! Pet let sem
bil prvi med streljavci! Noben rnožnar ni
počil v fari, da ne bi bilo Janeza zraven.
In popoldne — veselje in radost... Tukaj
na tem podu sem lani prvič zaplesal z
Majdo — tukaj, na Ahcovo nedeljo. Ničesar
nisem upal — a bil sem vesel in srečen,
ker mi je bila dobra, tako dobra, ta Majda...
In letos? Na žegnanje brez pražnje obleke!
Ko je za mašo streljalo, sem ležal vrh hriba
in bil pri maši kot jazbec ali lisjak, ne pa
kot pošten človek. Vem, da je čutila skala,
kjer sem sedel, kako me boli srce. Zakaj še
nikoli ni kanila nanjo solza divjega lovca ...
Sram me je, mrtve skale me je sram! —
Toda bodi, kar hoče. Na tem podu se je
vnel tisti nesrečni ogenj — tukaj naj se
danes tudi odloči! Ona mi je vse. Slušati
jo hočem kakor zapoved.

Grozdek.  Janez, zdaj ga pa le! Glej,
to je vinček, kot cekinček! (Mu natoči.)

Janez  (pije.) Grozdek, stopi po Majdo!
Reci, da jo prelepo prosim, naj pride malo
sem — samo za nekaj trenutkov — če je
doma, seveda!

50

Grozdek. Doma je, doma. Zdaj sem
jo videl, ko sem šel po vino. Na vrtu stoji
prav zamišljena. — Kaj ne, ti je dolgčas po
dekletu?

Janez.  Grozdek, Janez ni več za šale.
Hitro jo pokliči, dokler še ni ljudi iz cerkve.

Grozdek.  Precej! Kar naenkrat bo tu.
(Odhaja.)

Janez.  Čakaj! Pustil naju boš nekoliko
sama, kaj ne? Imam važne reči'govoriti z njo.

Grozdek.  To je enkrat ena! Se na
straži bom stal. Če kdo pride — pa naj gre
Majda skozi kuhinjo. (Gre.)

Janez.  Hvala ti! (Sam.) Tako ne morem
več živeti. To še pasje življenje ni. Vsaki
divji kozi se bolje godi, dasi smo ji vsak
dan za petami. Danes naj se odloči: Ali
grem na vojsko, da me ubijejo, ali se ma¬
ščujem nad Gašperjem — ali — ali — pa
naj beži — beži ... z menoj! (Hodi nemirno
po sobi.)

Majda  (nekoliko preplašena in drhteča pride
skozi vrata in se ozre po sobi. V nedrih ima rdeče
nageljne.) Ali si sam, Janez?

Janez  (ji hiti nasproti.) Nič se ne boj,
Majda! Sama sva!

— 51

4 *

Majda. Janez, ti ne veš, kako je meni
hudo ! (Skloni mu glavo na prsi.)

Janez.  O, vem, vem, revica moja! Po¬
magam ti, kar hočeš, samo reci. Roka in
srce, kri in vse — vse je tvoje. Samo govdri!

Majda  (se odmakne, ga gleda v oči, ga prime
za roko in vede k mizi.) Sediva! — Ti bi mi
pomagal! Verjamem, tega ni treba praviti.
Saj bi tudi jaz tebi rada, ali kako? Ah, doma
je tako strašno!

Janez.  Kaj je z očetom? Ali me pre¬
klinjajo? Ali so hudi?

Majda. Oče SO bolni (pokaže načelo.)

Janez.  Ni mogoče!

Majda.  Bog te usliši! Poglej, nocoj
nisem nič spala. Celo noč so hodili po hiši,
včasih se smejali, jokali pa zopet kleli Ga¬
šperja, tebe in mene. Potem so zopet vzeli
iz omarice vrečico tolarjev ter so jih pre¬
števali, metali po mizi in se igrali kakor
otrok. Nato so jih pa hitro pograbili in
krčevito stiskali ter skrili denar v posteljo.

Janez.  Majda, jaz sem vsega kriv! Jaz
grem na vojsko, ali pa se jim nastavim tu,
da me ubijejo. Smrt naj bo za kazen!

52

Majda. Janez, kako pa govoriš? Kaj si
ti zakrivil? Nič! Gašper, ta jih je pripravil
tako daleč, ker hoče zemljo prodati. A naš
oče so samo na denar in posestvo. Za vse
drugo so kamen.

Janez.  Torej se znosim nad Gašperjem!
Samo enkrat bom udaril, in njegovi hudo¬
biji bo odklenkalo za večno.

Maj da (ga prime za obe roki; proseče:)
Janez, ti — morivec? Ne, ne — nikdar!
Rajši trpim in se izmučim na smrt, kot bi
bila ta-le roka omadeževana s krvjo! Kako
bi te mogla še kdaj objeti, ko bi vedno
videla krvave lise na tebi. Ne, Janez, ne
smeš, prosim te, nikar, nikar!

Janez.  Majda, ukazuj! Strašna vojska
je, a zmagati moraš ti! — (Majda se ga oklene
in mu hvaležno zre v lice.)

Majda.  Janez, če bolj trpim, rajši te
imam!

Janez.  Majda, jaz ne morem biti brez
tebe — Majda, bodi moja — Majda — (glas
se mu trese) — Majda — pobegni z menoj!
(Majda se mu odmika. Janez vedno z večim ognjem.)
Poglej, Majda, te-le roke! Močne so, zdrave
so in žuljave od dela. Ne samo dvema, de-

53

seterim upajo rezati kruha — za tri druge
delajo . . . Majda, pojdi z menoj — daleč,
daleč, kjer boš moja — moja dobra ženica
— a tudi varna in srečna! —

Majda.  Tvoja žena?-Kako rada,

toda, ah — ti ne veš! (Pokrije si lice in zaihti.)

Janez.  Majda! Kaj ti je? Ali ne moreš?
Zakaj ne bi mogla? Moja poštena žena boš!

Majda.  Oče ne puste nikdar!

Janez.  Za to nimajo oče pravice, kakor
je nimajo, da bi te silili v zakon z Gašperjem.
Saj jih v tem tudi ne ubogaš!

Majda  (zaihti in se ga zopet oklene.) Janez,
ti ne veš, da — sem — prisegla .. .

Janez.  Prisegla ? Kaj si prisegla, povej!

Grozdek  (tiho v sobo.) Le naglo se do¬
menita! Že gredd! (Vun.)

Majda.  Pusti me! Z Bogom, Janez!

Janez.  Prosim te, za Boga te prosim,
povej mi, kaj je s prisego!

Majda.  Ne morem! Če me dobe tukaj!
Z Bogom, z Bogom!

Janez.  Majda, jutri teden se selijo z
Velike planine na Zelenico. Vsa dekleta pri¬
dejo v planino. Majda, pridi tudi ti. Na Po-

54

čivalu te počakam. Vse mi moraš povedati
— drugače ne morem živeti! Majda, pridi
na planino, počakaj me!

Majda  (mu da nageljne in odhiti skozi kuhinjo.)

Z Bogom!

Janez  (sam.) Prisegla je! —Kaj  je pri¬
segla? — Sedaj še prisega! Torej smrt —■
samo smrt me reši! Ah, poljubil bi tisto
kroglo, ki me zadene, ki me reši tega straš¬
nega Življenja! — (Zunaj se oglasi harmonika.)

Grozdek,  So že tu, hehe, so že tu!
Danes ga pa bomo, Janez!

Janez.  Ali je Gašper med njimi?
Grozdek.  Seveda! Ta bo bahal z de¬
narjem ! — Naj le. Bahače, ki imajo kaj
cvenka, imamo radi!

Janez.  Potem moram jaz iti.
Grozdek.  1, zakaj ?

Janez.  Zato! Na za vino! (Vrže denar
na mizo in gre skozi stranska vratiča. Med vrati:)
Ne smem ga! To je strašno! (Odide.)

Grozdek  (maje z glavo in gieda za njim.)

Zaljubljenih ljudi pa res nihče ne pretuhta.
Vsak je po svoje prifrknjen.

(Skozi vrata prideta godca in igrata na harmo¬
niko in klarinet. Za njima Tine in Tonček, ki ima

55

šopke okrog klobuka. Potem fantje in dekleta. Gašper
in Jež prideta zadnja ter sedeta k mali mizi. Godca
k peči.)

Tine. Alo, godci, „šotiš“! Šmarno petico
vam dam!

Prvi godec.  Počasno ali naglo?

Tonček.  Počasi, počasi! Vroče je,
vroče!

Tine.  Torej počasi! (Fantje povabijo de¬
kleta. — Godci igrajo, Tonček nerodno skače sam,
Gašper in Jež se pogovarjata. Ples kratek. Grozdek
nosi med plesom vino na mizo.)

Tonček.  Stare pete imam, pa bi me
kmalu do stropa dvigale! Juhuhu! Zdaj ga
pa malo cuknimo!

Tine.  Tonček, mav’ga j’dober, kaj ne?

Tonček.  Mav’ ga j’ dober, da, je rekel
tisti, ki je polič slivovke na dušek izpil.

V si (ponavljajo.) Mav’ ga j’ dober! (Dvigajo
kozarce. Potem posedejo in se menijo.)

Grozdek  (Gašperju in Ježu:) En polič?
Pri pijači se najbolje kupčuje.

Gašper.  Kaj tebi mar! Tiho bodi! En
bokal, pravim, kdo bo pil iz fifeljnov!

Grozdek.  En bokal, tako je!

Gašper  (Ježu:) Torej, ali daš dva tav-
žent in pol ?

56

Jež.  Saj nisem norec! Dva dam, jutri
pa denar!

Gašper.  Za dva ne dam takega grunta!
Rajši ga beračem razdelim. Le pustiva, saj
je drugih kupcev dosti.

Jež.  Pa drugim daj! Da te bodo pre¬
podili, zemlje ne bo več, ti pa na Laško!
Tam te bodo ubili, čemu ti bo potem
denar?

Gašper.  Torej, koliko daš čez dva?

Jež.  Nič, ne beliča ne. Ni večvredno;
njive so izsesane, kakor stara jerhovina,
travniki so polni mahu, v lazu pa tudi ni
poštenega debla več. Rihtar je dobro vedel,
kaj ti je zapisal.

Gašper.  Koliko časa boš čakal, da ne
prepiševa?

Jež.  Da vojska mine, in da boš ti na
trdnem.

Gašper.  Čak, en bokal ga prej izpijva,
da preudarim. Grozdek! Grozdek! Kje je
vino? Ali si šel na Dolenjsko ponj?

Grozdek.  Precej, precej! Naravnost iz
soda sem ga prinesel! Na, glej ga, kakor
lučka! Kar mrgoli v njem!

57

Tonček. Oho, kar po bokalu! Kakor
pesem poje:

vin’ točili

Prvi godec.  Tonček, zapojmno tisto!
Tonček.  Ti poj pa dekleta pa fantje!
Jaz imam tak glas kakor ubit kravji zvonec.
(Poizkuša peti.) Slišite! Stare gosli pojo, staro
grlo pa nak!

Prvi godec.  Fantje, dekleta, zapojmo !

(Daje glas na gosli. Prične peti solo.)

Bom še dal in hvalili

za ’n bokal — vsi Boga,

Bomo pili, k’ nam ga da!

Fantje in dekleta (vstanejo, primejo
kozarce in trkajo.)

„Bom še dal pa hvalili

za ’n bokal — vsi Boga,

Bomo pili, k' nam ga da.“

vin’ točili

Mož, ženica,
brat, sestrica,

volk, lisica
in kozica,
tudi vran
in podgan
B6ga hvali
noč in dan!

golobica,

jerebica,

prepelica,

kukavica,

(Zopet posedejo.)

58

G a š p e r (kvišku.) Velja! Za dva tavžent!

Jež.  Velja — 'dva tavžent! Grozdek,
Rožman, Eržen za priče!

Tonček.  Jejhata, jejhata, kupčija, kup¬
čija! Gašper prodaja? Hahaha!

Gašper.  Tiho ti, kdo te kaj praša?

Tonček.  Prigoljufano zemljo prodaja!
Cujte, Čujte! (Vsi fantje in možje okrog te mize.
Dekleta nekoliko časa še obstanejo, potem se vse
poizgube, ko postane prepir glasnejši.)

Jež.  Kdo je kaj goljufal? Povej!

Tonček.  Nihče, nihče! Sama pošte¬
nost!

Gašper.  Vun, vun! Če ne, te zaženem!

Grozdek.  Mirujta! Pri meni se ne bo
nihče pretepal. Tonček, imej pamet!

Tonček.  Saj jo imam, pa pošteno pamet
imam! Drugi pa ne. Le čakajte! Sedaj grem,
boste kmalu videli, kam. (Gre hitro in med
vrati požuga.)

Gašper.  Tega cigana moram enkrat
dobiti v pest!

Grozdek.  Pusti ga, norec je norec!

Jež.  Priče sem! Rožman!

Rožman.  Za tako kupčijo ne bom ni¬
koli priča.

59

Eržen. Jaz tudi ne! Plačam!

Jež. Pojdi, kamor hočeš ! Čenča, zajec!

Gašper.  Godci, boste pa vi! Grozdek,
vina jim prinesi!

Prvi godec.  Za priče smo lahko!
Čeprav dušo prodaš, kaj nam mar!

Drugi godec.  Da je le kaj vina!

(Godca sedeta k mizi, drugi od daleč poslušajo.)

Jež.  Priče, poslušajte: Ta-le Lisjakov
Gašper je meni prodal svojo zemljo —

Rožman.  Saj ni njegova!

Gašper.  Tiho! Ali je tvoja?

Eržen.  Nič se ne vtikaj vmes! Stari
Bog še vedno živi. Ali jih bo prijel za
vrat!

Jež.  Ali poslušate?

Godca.  Natanko.

Jež.  Gašper je meni prodal nocoj svojo
zemljo za dva tavžentgoldinarjev. Razumeta?

Godca.  Za dva tavžent goldinarjev.

Jež.  Da! Te mu jaz jutri odštejem na
roko in od jutri naprej so vsi pridelki te
zemlje moji. Pred gosposko bomo pa na¬
redili pisma, kadar bom jaz hotel.

Gašper.  Ni res! Tako ne gre! Ko bo
vojska končana.

60

Jež. Tega ne smemo postaviti v po¬
godbo. Za to sva se že sama domenila.
Torej — kadar bom jaz hotel . . .

Godca.  Kadar boš ti hotel . . .

Jež.  Bajta pa ostane Gašperjeva in jo
lahko proda komur hoče . . .

Godca.  Bajta je pa Gašperjeva . . .

Gašper.  Dobro! Udarimo!

Jež.  Velja — za dva tavžent!

Vsi (si segajo v roke.) Za dva tavžent!

Gašper.  Vina! Danes mora od vseh
miz teči! — (Tinetu, ki sedi pri peči:) Tine,
Tine, pojdi sem!

Tine.  Kaj je, Gašper?

Gašper.  Jutri se preselim v bajto, in
glej, da se pobere tvoja stara iz nje! Se
danes! Če ne, jo vržem vun! Razumeš?

Tine.  Gašper, imej pamet! Mati leže,
bolni so. Kam naj gredb ? Nimajo kotička,
da bi legli!

Gašper.  Kamor hoče, naj gre, stara!
Iz bajte mora!

Tine  (premaguje jezo.) Gašper, kakor se
Bog prosi, tako te prosim, potrpi vsaj par
tednov, da dobim gostovanje drugod!

Grozdek.  Pa počakaj, Gašper!

61

Gašper. Nič ne čakam! Baba mora
vun, če ne ji vse zmečem pod kap!

Tine  (jezen:) Kdo je baba? Moja mati?
Se enkrat, če upaš! (Zagrabi bokal.)

Grozdek  (miri in prime Tineta.) Jutri se
domenita, danes preveč vino govori!

Tine.  Kdo pravi, da sem pijan? Iz
tega-le govori vino — pa ne vino, ampak
sam hudič je v njem!

Jež.  Kaj se boš repenčil, fantalin, skrivač!
Ali hočeš, da grem po biriče? Ali te pa
sam zvežem in ženem v mesto.

Vsi.  Fej! fej! sram te bodi, Judež!

Tine.  Ne boste nas dobili, dokler bo
Janez — divji lovec — naš poglavar! Toda
mi bomo dobili vas! Gorje vam!

Gašper.  Se ta teden vas polovimo —
še ta teden, da veš! Vsa skrivališča po¬
kažem, Janeza bom pa sam ujel ali pa
ustrelil . . . Petdeset dobim za mrtvega, sto
za živega! Se bomo pili za te postreljene
jazbece! — Stara pa iz hiše — še nocoj!

Tine  (prime za stol. Možje ga obstopijo. Se
premisli.) Naj bo! Toda pomnil me boš!
Slepar! Hujši si kot pesoglavec. (Odide in
zaloputne vrata.)

62

Jež.  Temu-le fantalinu bo res treba na¬
viti uro!

Eržen.  Jež, ti mu je že ne boš. Sram
te bodi, da se vtikaš v take grde reči. Iz-
dajavec! Janeza si že enkrat prodal, zdaj
hočeš še druge. Vso faro boš spravil ob
dobro ime!

Jež (vstane; vinjen se opoteka.) Faro ob
dobro ime? Jaaz? Najboljši gospodar! Vi jo
boste spravili, vi, ko vam vsem še boben
zapoje pred durmi.

Vsi (zoper njega.) Tiho! Tiho! Oderuški
mešetar!

Grozdek.  Za božjo voljo, saj ste ven¬
dar možje! Ne boja! Ne boja!

Rihtar  (hrupno odpre vrata. Razmršen je,
golorok, prepal, zmešanega pogleda.) Jež! Jež!
Zemljo nazaj! Gašper, moj grunt!

T o n Č e k (pride takoj za njim in kaže samo
z gestami.)

Jež.  Tvojega grunta nisem nikdar jemal
— saj ga imaš!

Rihtar  (krči prste, blazno gleda, se zakrohota.)

Hahahaha! Gašper, grunt nazaj!

Gašper.  Kje pa je Majda? Ta noče
biti moja; grunt je pa bil, sedaj ni več...

63

Rihtar.  Gosposka, kje si? Biriči, po¬
magajte! Obesite ga, ustrelite ga! Tat, tat!
Goljuf! Moji grunti! Moja zemlja! (Si puli
lase in divja po sobi.)

Rožman.  Vidita, kaj sta naredila! Še
zblaznel bo! — Vsaj v miru ga pustita in
vun se spravita!

Jež.  Meni nič mar! Pošteno sem kupil
in pošteno bom plačal.

Rihtar.  Jež, ti si bil tudi zraven, ko
smo prodajali, tožit te grem. Oba naznanim,
oba!

Gašper.  Sebe pa najprej! Boste pavi
šli namesto divjega lovca na Laško ... Za
vašo punco je pa ene zemlje dovolj in —
za tistega berača.

Rožman.  Kaj te je res vrag obsedel?
Tonček, pojdimo po Janeza, da jih zmeče
na cesto !

Tonček.  Tako je! Pod kap s tolovaji!
(Gre.)

Rihtar.  Ka-ka-kaj je rekel? Zaprt? Na
Laško? — Jaz, srenjski rihtar? Zemljo nazaj!
Zemljo nazaj!

Gašper.  (Rožmanu :) Kdo bo mene suval
na cesto? Kdo? Tisti dezerter?

64

Rožman. Boš že videl. Le malo po¬
čakaj !

Jež.  Gašper, pusti jih! Pojdiva! Pijani
so! —

Rihtar  (jima zastavi vrata.) Nič pijan!
Tu-le  pijan — (Kaže na srce.) Tu notri je
kača, ki pika noč in dan! Eržen, ali veš, da
tisti kos ledine, kakor ga ima Jež, ni njegov?
Po krivem je prisegel!

Eržen.  Govori! Povej!

Jež.  Lažeš! Ni res!

Rihtar.  Iz svojega zelnika je nasul prsti
v škornje, potem je pa prisegel na ledini,
da na svojem stoji.

Jež.  Dedcu se meša!

Rihtar.  Proč je vse! Vse mora na dan,
vse, vse! Eržen, le toži ga! Šoštarjev Miha
bo za pričo.

Jež (ga odrine s silo od vrat in beži; za njim
Gašper.) Norec! Zmedlo se je skopuhu!

Eržen.  Tebi se je tudi štrena zmešala!
Le čak me! (Žuga.)

Rožman.  Le bežita! Slaba vest ima
zajčje noge.

Janez in Tonček  ( vstopita hitro pri
vratih iz kuhinje.) Kje sta?

65

5

Janez. Kje sta? (Krči pesti.)

Rožman. Sta že zunaj!

Rihtar  (bega po sobi in se bije po glavi.)
Moji grunti! Moji grunti! Ob vse sem. Odrli
SO me, oropali, okradli — (Prihiti do Janeza,
ki ga strmeč gleda.) Divji lovec! Ti — ti — si
jo! Kri si izpil, pijavka! Srce si snedel,
njeno srce! Volk! Ti, ti, ti! Volk, volk, volk!
(Se krohoče.) Hahaha! Tri grunte imam, tri,
pa z Majdo povezane, s tisto lepo vrvico,
z Majdo! (Krikne.) Majda! (Omahne na stol in
se nasloni na mizo ter prične ihteti.)

Janez.  Oče rihtar! Lepo Vas prosim,
ali Čujete? (Rihtar se ne gane. — Janez odstopi in
obupno vzklikne.) In tega sem kriv jaz!

Eržen.  Janez, nič nisi kriv! Gašper,
Gašper!

Rožman.  Janez, ti nič, samo Gašper!

T o n č e k (ob rihtarju.) Vode, vode! Glava
mu bo počila.

Janez  (vzame otiračo in jo zmoči. Hladi
rihtarju glavo.) Oče, kako Vam je? Oče, bolni
ste! —

Grozdek  (potipa glavo; ves zbegan.) Joj-
mine, po Majdo, brž po Majdo, pa po go-

66

spoda! Umrl bo! Glava mu bo počila!
Kakor ogenj! Potipajte glavo!

Tonček.  O sv. Barbara, za zadnjo uro!
Po Majdo, pa v posteljo ga denimo! Kar
Zgasnil bo. (Hitro gre.)

V S i (tarnajo okrog rihtarja.)

Janez.  To je strašno! — Povejte mi,
ljudje božji, ali res nisem jaz tega kriv —?
Meni se dela tema pred očmi! (Drži se za
glavo.)

Vsi.  Ne, ne! Nisi ne! Samo Gašper.
Janez.  Res, samo Gašper?

Rožman.  Janez, bodi čisto miren-

Janez.  Miren ? — Miren ? Ne, ne — prej
ne mirujem, da ga zdrobim — (Stiska pesti.)

Rihtar.  U, u, u!  Križani tolarji ropo¬
tajo po glavi . . . (Otresa z glavo.) Sami kri-
žavci težki! Ali slišite? Cingel-cvenk, cingel-
cvenk!

Eržen.  O sv. Katarina, za pravo pamet!
Meša se mu!

Grozdek.  Zblaznel! Pa pri meni! Do¬
mov, domov ga nesimo! Janez, pomagaj!
(Kakor bi ga hotel dvigniti.)

Rihtar.  In krvavi so ti tolarji! Hihihi!
Cingel-cvenk, cingel-cvenk.

67

5

Majda (vsa zasopla.) Oče, oče! Moj oče!
Kaj Vam je? Bolni ste! Pojdite z menoj!

Rihtar (jo debelo gleda.) Kdo pa si ?

Janez.  Oče, Vaša Majda je! Domov
pojdite z njo! In mi gremo z Vami. Bolni
ste! Pojdite!

Majda.  Ali me ne poznate ? Majda sem!

Rihtar  (jo pahne od sebe.) Beži, slepa¬
ri ca! Jaz nimam nobene Majde! Prav no¬
bene! Imel sem jo — pridno pa lepo pa
dobro ... Ali sem jo prodal. Prodal za kri-
žavce. Slišite, kako cingljajo? Cingel-cvenk...
cingel-cvenk . . .

Majda  (ihti in se oklepa očetovih kolen.) Oče,
moj oče! Pojdite domov! Glejte, saj me niste
prodali! Saj sem še pri Vas. Zmerom bom
Vaša, sama Vaša pridna Majda! Kako ste
bolni! (Nasloni se mu na kolena in joka.)

Rihtar  (plane kvišku.) As — as — ogenj
ji gre iz oči! — Kako me pečejo kolena!
Ogenj! Ogenj! Beži! Poglej, da imam krvave
roke, ker sem kri prodal, svojo lastno kri!
Uh — uh — (Beži proti vratom. Eržen in Rož¬
man ob njem, ga držita.)

Majda  (zajoka na glas. Janez jo prime za roko.)

Janez.  Majda, še nocoj se maščujem!

68

Majda  (krikne odločno.) Ne smeš! (Hiti za
očetom.)

Janez.  Ne smem! (Se sesede kot pobit na
stol.)

(Zastor pade.)

Četrto dejanj e.

(Gorska pokrajina. V ozadju se dvigajo snežniki.
Iznad odra se vzdiguje strma brežina, vrb nje strle
skale, za njimi šumi voda. Vidi se, da je za skalami
prepad. Na desno po brežini vodi steza do koče,
ki je pa skrita. Na desni in levi gozd. Na odru po¬
čivališča iz ruševine. Nizko grmovje. Ob desni na
skali staro, izprano znamenje.)

Jurček.  (Ko se dvigne zastor, se čuje žvenk
ljanje kravjih zvoncev. Vrh brežine sedi pastirček in
žvižga na piščal. Potem zapoje isto melodijo:)

Zima odhaja,
leto prihaja
vse je veselo,
ker rož’ce cveto.

Janez  (pride med tem po vrhu brega. Pozorno
gleda v dolino. Pastirček ga ne zapazi. Ko hoče za¬
četi vnovič žvižgati, ga ogovori Janez.) Jurček!

69

Jurček. Oh, Janez! Kako sem se te
ustrašil!

Janez.  Jurček, poglej, dekleta gredo v
planino. (Kaže v dolino.)

Jurček.  Selili se bomo na zelenico. To
bo prijetno!

Janez.  Tukaj na Počivalu se dekleta
gotovo malo oddahnejo.

Jurček,  Saj mora vsak tukaj počiti, so
rekli Komatarjevi.

Janez.  Počakaj tu. Ko pridejo, stopi k
Zavrtnikovi Majdi in ji reci prav potiho, da
sem jaz tukaj. Ali boš?

Jurček.  Bom rekel: Janez je tam-le v
grmovju.

Janez.  Pa druge ne smejo slišati.

Jurček.  Nak, ne smejo ne. Povem ji
na uho.

Janez.  Zato dobiš drevi gamsova je¬
trca.

Jurček.  Mm, to bodo dobra!

Janez.  Torej le dobro sporoči! (Gre po
brežini in se hitro skrije na desno v gozd.)

Jurček.  To bo večerja! Kaše nocoj
še ne pogledam ne! Čak, če so že blizu.

70

(Gleda na levo.) O, saj so že kar tukaj! Zdaj
jim pa zažvižgam tisto od jagra.

(Žvižga; črednik ga prekine.)

Komatar  (črednik. — Visoko iz daljave, da
se čuje samo glas.) Jureč! Ahoj! Jure!

Jurček.  Ahooj!

Komatar.  Zavrni živino! V strmine

gre!

Jurček.  Jooo! (Hitro vstane.) Brž, brž,
Če ne, ne bo jetrc. (Odide na desno.)

D e k 1 e t a (z leve; nosijo pobarvane škafe, jer-
base in košare. Vse imajo snažne, bele predpasnike,
vogle pa pritaknjene za pas.)

Anka.  Da smo le na Počivalu! Kako je
vroče!

Majda.  Tako trudna še nisem bila ni¬
koli.

(Odložijo posodo in posedejo po trati.)

Roza.  Kam je pa Jurček izginil? (Se
ozira.) Tako lepo žvižga!

Anka.  Saj si slišala, da ga je črednik
klical, naj gre krave zavračat. (Za odrom moč¬
nejše zvončkljanje zvoncev in Jurčkov klic: Hej, hej!
Liska, Pisana, hej, hej!)

Roza.  Kako hiti zavračati! Pravo za¬
drego ima.

71

Anka. Otrok je otrok! — Majda, za¬
pojmo še me tisto od jagra, kakor jo je
Jurček začel žvižgati.

Majda.  Le zapojte! Jaz mislim, da ne
bom nikdar več pela. Ah, kaj se vam mara!

Roza.  Majda, ti preveč žaluješ. Nič ne
obupuj, vse bo minulo.

Majda.  Minulo! Seveda bo! Se je že
začelo : Oče v blaznici, ena zemlja po go¬
ljufiji prodana, za Janezovo glavo razpisanih
sto goldinarjev . . . Kaj še hočeš, da bi mi¬
nulo. Zakaj sem tako nesrečna! (Gre proti ;
znamenju. Trga cvetje in ga devlje Kristusu v krono.) j

Anka.  Ubožica! Denar tudi ni vse!

Roza.  Zapojmo same ! Razvedrilo jo bo
petje.

Vse.  Kar začni! (Pojo.)

Jager pa jaga,
ptico bi vstrelii,
ptička zletela mu
vstrelii je ni.

Ptička zavpila:

Kaj sem ti st’rila,
saj sem t' prepevala
noč ino dan.

Jurček  (se pokaže med petjem zopet na vrhu
in gleda po Majdi. Steče hitro k nji, sname s klo-

72

buka gorske rože ter jih daje Majdi; hkrati pa ji
šepeta, kaj da mu je naročil Janez. Majda samo pri¬
kima in dene cvetje pred znamenje. Jurček se vrača,
maha s klobukom in poje z dekleti. Na vrhu za¬
vrisne in izgine za kravami.)

Roza.  Jurček, zažvižgaj!

Anka.  Ga že ni! Krave mu nagajajo.

Roza.  Samo šopek je dai Majdi, pa
je šel.

Majda.  Kolikrat sem pela tole  pesem !
Kako lahka mi je bila duša! Kako mirno
srce! In sedaj je vse proč, vse, vse! V
prsih vzdihi, v očeh solze! Solze mi za¬
pirajo zvečer oči in mi jih odpirajo zjutraj.
Zakaj sem premožnega očeta hči? Zakaj me
niso pobrali na cesti? Čemu sem prišla na
svet pod imovito streho? V strgani bajti naj
bi bila doma, da bi bila dekla, pastirica! —
Kako bi bila srečna! In zdaj? Oče blazni
— zavoljo mene! Moj Bog! (Ihti.)

Anka  (gre k nji.) Majda, nikar ne jokaj!
Bog bo vse preložil. Vsi te imamo tako
radi! Ne veš, kako se nam smiliš!

Majda.  Ko bi hotel Bog preložiti —
pa mene, drugih ne . . . Jaz ne bom nikdar
srečna!

73

Anka.  Poslušaj me, Majda, in nikar se
ne jokaj! Boš videla, da bo še vse dobro!
Pojdimo zdaj h koči!

Majda.  Če me imate kaj rade, pustite
me samo. Moram se razjokati. Morda mi
odleže. Pridem za vami.

Roza.  Pa jo pustimo. Trudna je tudi.
Morda še zadremlje, ker bo vse mirno;
potem ji odleže. Pojdimo! (Dekleta vzamejo
škafe in gredo po stezi.)

Majda.  Saj bom kmalu za vami pri
koči.

Dekleta  (pojo in odhajajo.)

Rasti, rasti rožmarin,
ti deviški drag spomin.

Rožmarin ima svoj duh,
naj bo zelen al’ pa suh.

Kadar jaz umrla bom,
venček lep imela bom
’z rožmarina kranjskega
nageljna rudečega . . .

Majda  (potem ko utihne petje za odrom.)
Kakšno življenje! Mati v grobu, oče blazni,
sama gospodinja — hlapci me ne ubogajo,
dekle si pomežikujejo: „ Ljubica divjega
lovca . . .“ Ah, še za mano bodo kazali s

74

prstom. In zakaj? Ker se ne dam prodati,
ker bolj ljubim pošteno srce kot denar. In to
je rodilo toliko gorja! Da bi mogla biti nič-
vrednica! Da bi se znala dvema, trem smeh¬
ljati! Ko bi podajala enemu roko, drugemu
srce, tretjemu oko, da, da, potem bi vsega
tega ne bilo. Tako sem pa vsega kriva —
kriva vsega samo jaz. (Obrne se proti znamenju.)
Danes zapustim vse in zbežim z Janezom
in bi delala in se ubijala noč in dan, samo,
da bi bila mirna — mirna in zadovoljna.
Toda, ta grozna prisega! Ne smem, ne smem,
nikdar ne smem biti njegova! — Ah, Kriste,
ničesar te ne prosim več, ne zdravja, ne
sreče, ne denarja, samo smrti — smrti . . .
(Nasloni se na skalo in joka.)

Janez  (pride od desne, se ozre naokrog, potem
stopi hitro k Majdi.) Majda!

Majda.  Janez! (Se ozre. Janez jo vede lju¬
beznivo do sedeža.)

Janez.  Zakaj se jokaš, moja zlata duša !

Majda.  Zakaj se jokam? — Saj vendar
vse veš, kako moreš prašati? — O, le po¬
čakaj ! Saj se morajo kmalu posušiti solze,
ker bom vse izjokala, prav do zadnje — in
potem bo moje oko suho in mrtvo.

75

Janez. Ne, ne, Majda, ne govori tako!
Pri meni se odpočiješ. Ne ene same ža¬
lostne ure ne boš imela, ko boš enkrat
moja. Obljubljam ti, prisegam ti, da te bom
varoval in pestoval kakor dete!

Majda.  Janez —- nikoli — nikoli!

Janez.  Majda? Kaj si rekla? Ne raz¬
umem te! Vem, da me imaš rada, sicer bi
te ne bilo semkaj — torej povej, kaj po¬
meni ta ,nikoli' — ,nikoli 1 ?

Majda  (slovesno.) Prisegla sem in prisega
je sveta!

Janez  (zelo razburjen.) Prisegla! ? Kaj ?
Kako? Majda, govori! Kar si zadnjič izrekla
to besedo, nimam miru ne pokoja. Povej,
lepo te prosim, bodi mi odkritosrčna!

Majda  (mirno in slovesno.) Prisegla sem
tisto noč, ko so tebe ujeli, da ne bom ni¬
kdar Gašperjeva. Ali prisegla sem obenem,
da zoper očetovo voljo tvoja tudi ne bom.
In očetova volja —-Zdaj veš vse!

Janez  (silno zbegan odstopi in hodi nemirno
semintja.) Majda! Nepremišljena prisega!

Majda.  Strašna, pa sveta!

Janez.  Tedaj je uničeno vse! —Majda,
poslavljam se. Živega me ne vidiš več.


76

Majda  (zajoka in hiti k njemu.) Ne, ne,
Janez! Ti beži, pa se vrni čez leta. Morda
se oče pozdravijo, omeče in potem — —

Janez  (trpko.) Morda? Morda? Majda,
prav mi je! Zakaj sem segel po roži, do
katere ne morem! Majda, ti utegneš biti še
srečna, jaz bom srečen, kadar padem . . .

(Za odrom glasno govorjenje in smeh divjih
lovcev.)

Majda.  Brez tebe ne bom nikdar srečna!
Janez, ti ne smeš umreti! — (Preplašena.) Kdo
prihaja ?

Janez.  Moji tovariši.

Majda.  Moram iti! —Janez, ti ne smeš
umreti, sicer — ah — moj Bog — jaz bi
znorela — umrla. Z Bogom! (Glasovi vedno
bliže. Majda odhiti po stezi.)

Janez  (gre za njo.) Prisegla je!-

(Obupano.) Ha-ha-ha! Prav mi je ! Čisto prav!
Berač bodi v svoji bajti in nikar ne stegaj
vratu čez plotove bogatih hiš! Za nas so
majarce in kravje dekle, ne pa rihtarjeve
hčere. Ha-ha-ha! Prav ti je! Čisto prav!
(Se zagleda proti koči. Bolestno.) Majda, z Bogom,
Majda! (Lovci prihajajo. Tine in tovariši. Vsi imajo
puške, eden nosi gamsa v vreti. Obleko slabo. Krog

77

klobukov dolgo travo, po obrazu so namazani s
smodnikom.)

Janez  (hodi semtertja in se ne meni za tova¬
riše. Smeje se.) Ha-ha-ha! Hahaha!

Tine.  Janez, ti si pa presneto dobre
volje danes! Kaj ti roji po glavi?

Janez.  Veš kaj? Sedaj sem premišljeval,
da sem posebno žlahtna zverina, ker je to¬
liko vredna moja koža. Pomisli, petdeset
goldinarjev! Saj je dražja kot levja. Hahaha!

Tine.  Tako je! Le norčujmo se iz tistih
kajonov, ki mislijo, da se divji lovec tako
ubije kot vrabec na strehi. Hahaha. (Leže.)
Fantje, malo se oddehnimo! (Vsi prislonijo
puške ob skalo in poležejo. Janez pa hodi in se
večkrat posmeja in zgiblje z glavo.)

Prvi lovec.  Fantje, sedaj si jo pa pri¬
voščimo! Se gorka je! (Izvleče temno steklenico
z gamsovo krvjo.)

Tine.  Daj sem! Jaz sem največ hodil.
Mojim nogam je treba najprej zdravila.
(Vzame in pije kar pri tuljavi.)

Prvi lovec.  Zadel si pa lepo! Narav¬
nost skozi glavo.

Tine.  Drugače še ne streljam ne. Za
mojo kroglo je obležal še vsak gams na
mestu.

78

Prvi lovec. Res, res, Tine! Ti nisi tak,
kakor tisti gosposki lovec, ki je pol klobuka
svinca izmetal za gamsom, pa je živel potem
še pet let, namreč — gams.

Tine  (pije še enkrat.) Ha-a! Gamsova kri
zaresno pomaga nogam!

Prvi lovec.  Seveda pomaga! Kdaj bi
že jaz švedral kakor zakovan konj, ko bi
me ne zdravila gamsovka..

Tine  (mu vrne steklenko.) Janezu ponudi!

Prvi lovec.  Janez, na, pij!

Janez.  Le sami izpijte! Meni se ljubi
danes druge pijače.

Tine.  Grozdkova rebuljica bi tudi ne
bila napak, seveda.

Prvi lovec.  Ali pa malo medenega
žganj ča.

Janez.  Kaj tisto! Meni se ljubi krvi —
krvi — razumete, pa ne gamsove — člo¬
veške krvi se mi ljubi!

Tine.  Hudirja, si pa kakor risa danes!

Janez.  Boste že še videli, kaj bo — ali
pa vsaj slišali.

Tine.  Beži, beži! Tebi se vedno kaj
zdi. Kaj bo? Nič ne bo! Dobra večerja,
ker imamo tega-le. (Pokaže na gamsa.)

79

Janez.  Večerja bo — in Janez bo z
vami morda večerjal zadnjikrat.

Vsi.  Oho! Poglavarja ne damo!

Janez.  Izvolite drugega! Saj veste, da
se vsaka pesem enkrat izpoje. Meni se zdi,
da je divji lovec zadnji dan vaš poglavar!

Tine.  Janez, ne bodi no muhast! Prej
si se smejal; to se poda divjemu lovcu. Če
bi klel, bi te poslušal; če bi molil, seveda
tudi; če pa začneš govoriti kakor kaka mila
Jera — veš kaj, to pa ni za nas! Kaj ti je
neki sile ?

Janez.  Nikar me ne draži, ker ne veš,
zakaj gre. Tri noči se mi je že sanjalo, da
vidim bledo dekle, oblečeno za poroko, z
vencem na glavi. Preden pa je bila poroka,
je vse izginilo, kot bi padlo v vodo.

Tine.  Beži, beži! Vedno misliš na svoje
dekle, potem se ti pa sanja od punc.

Prvi lovec.  Ni res! O svatovščini
sanjati je zmerom slabo.

Drugi lovec.  I zakaj pa o svatov¬
ščini ? Menda zato, ker si bil ti s svojo
rajno Marino tako nesrečen, ka-li?

Prvi lovec.  Saj je bila tudi sitna kot
čemerika. Vedno molim zanjo, da bi je ne

80

bilo nazaj. Zakaj take rogačke se morajo
naveličati v peklu in v nebesih.

Tine.  Pa bi je ne bil vzel!

Prvi lovec.  Ali ne veš, kako se je ta
krempelj v zakonu izprevrgel! Prvo leto je
bila krotka kot sv. Izidorja ovčica. Potem
pa večno strupena, da je kar pihala, kakor
gad. —

Drugi lovec.  No, vidiš; zato misliš,
da je slabo, če se sanja o svatovščini.

Janez.  Ha-ha-ha! (Bridko:) Meni pravite,
kako govorim! Vi ste prave čenče, vi! Če
govorim, govorim zato, ker nekaj vem, česar
vi še ne veste. In to je gotovo, kakor pri¬
bito in privezano. Resnica pa je, da nekaj
slutim — tega pa ne poznam. Ali rečem
vam toliko, da je od danes naprej divjemu
lovcu toliko do življenja kakor do piška¬
vega oreha. Za to, ker sem ubežal edino le
zaradi poštenosti dekleta, me ne bo nihče
streljal in pobijal kakor zajca! To si za¬
pomnite! Zdaj mi pa nesite gamsa na pla¬
nino, pa molčite o tem, kar sem vam po¬
vedal. Tine, ti pojdi ponoči domov in po¬
izvedi, kaj je novega. O polnoči bom že
pri vas. Če me ne bo, vedite, da me ne

81

6

bo nikdar več! Pozdravljeni! (Se obrne in hoče
oditi na levo. Za odrom javkanje Tončkovo. Janez
obstoji. Posluša.) Kaj je to?

Vsi (kvišku.) Kdo javka?

Janez.  Ali ni Tonček?

Tine  (hitro do Janeza in zre za kulise.) Tonček
je, seveda! Poglej ga, kako se motovili čez
korenine.

Prvi lovec.  Nekaj posebnega bomo
izvedeli.

Tine.  Tončka že leta in leta ni bilo v
planini.

Drugi lovec.  Prida ne bo nič.

Tonček  (klobuk v roki. Suknjo vleče za
rokav za sabo. Silno mu je vroče.) Bežite! Bežite!
Janez, teci!

Janez.  Kaj pa je? Povej!

Tine.  Pred tabo menda ne bomo bežali!

Drugi lovec.  I, saj res!

Tonček.  Bežite, bežite! — Oh, kako
sem tekel! Pljuča so mi počila, saj vem.
Jejhata, jejhata, tle gre sapa vun! (Kaže na
rebra. Tle-le! (Se tišči za prsi.l

Tine.  Prismoda, govori!

Janez.  Mi ne utegnemo norcev briti!
Povej, kaj je!

82

Tonček. Saj venomer gonim, da bežite!
Bežite, tecite! Cela vojska gre nad vas! Za
mano so. Precej tam-le pod klancem! Biričev
kot listja in trave! Lisjakov Gašper jih vodi,
in vsa vas je z njimi. In kar naenkrat se je
spletlo, da nihče ni vedel. (Sede na kamen.)
O, moja pljuča!

Tine.  Prokleti Gašper! Izdajavec!
Janez  iveselo.) Fantje, zdaj zaplešemo.
(Prvemu lovcu. Jaka, ti nisi skrivač. Pojdi na
planino! Tebi te stvari niso nič mar.

Prvi lovec.  Jaz ostanem, Janez!
Janez.  Ne smeš! Pojdi in molči! (Lovec
gre po stezi proti koči.)

Janez  drugim lovcem-skrivačem.) Mi osta¬
nemo, kaj ne?

Vsi. Mi ostanemo!

Janez.  Ali imate puške nabite?

Vsi. Nabite.

Janez.  S kroglami ?

Vsi. S kroglami.

Janez.  Poslušajte! Vsi za menoj! Skri¬
jemo se tjakaj gori za skale nad brezdnom.
Ko zaslišite tretjič sokolji žvižg, ustrelite!
Toda nihče ne sme zadeti! Zapomnite si!
Poizkusimo s strahom! Prestrelite jim rokave,

83


zbijte jim kape z glav, samo raniti ne sme
nihče nikogar! Fo strelu nabijte takoj drugič!
Če ne odnehajo, potem pa zob za zob!
Kmetov pa ne, samo biriče! Razumeli?

Vsi. Razumeli.

Janez.  Za menoj! Čuje se že govor¬
jenje. (Odhajajo kvišku po stezi.)

Tine  (odhaja zadnji. Sredi steze se obrne in
zažug-a.) Gašper, prišla je ura maščevanja!

Tonček  (potem, ko odidejo.) O jej, moja
pljuča! Nikoli več ne bodo cela! (Se drži za
prsi. Veselo.) Sedaj se bodo pa ravsnili! Se
moram skriti. Tja-le bom legel v tisti-le ga¬
brov grm, da me ne sreča kaka krogla.
(Gredoč zagleda gamsa.) Oho! Čak, čak! Ta-le
kozle bo pa moj! Zastonj si ne bom pljuč
trga!! (Vleče gamsa za seboj.) Kot nalašč za
nove jerhovke bo ta-le koža; z mesom pa
pljuča zaflikam. (Se skrije na desno v grmovje.)

(Trenutek je oder prazen. Od zadaj se slišijo
glasovi.)

Gašper  (za njim trije biriči, mnogo kmetov.
Biriči imajo puške, kmetje kole.)

Gašper.  Od tu ne bodo daleč! Po¬
glejte stopinje! Krvavi sledovi. Gamsa so
imeli. Nemara so pri koči. Pojdite gori!

84

Prvi birič. Gašper, ti pojdi! Mi se
moramo skriti.

Gašper.  Jaz že ne grem. Pred mano
zbeže takoj. Naj gre kdo drugi!

Prvi birič.  Kdo gre pogledat na pla¬
nino? Dobi dobro plačilo!

Gaber.  Pred cev divjega lovca ne bo
hodil nihče. Sami pojte!

Prvi birič.  Morate! To je postava!
Da ga le prepodite. Ubijemo ga že mi.

(Žvižg sokola.)

Prvi birič.  Sokol žvižga! (Vsi se ozro
proti nebu.)

Gašper.  To ni sokol. To je pisk div¬
jega lovca!

Drugi birič.  Divjega lovca ? Torej
tako blizu smo! Hitro za njim! Kaj sto¬
jimo ?

(Drugi žvižg sokola.)

Gaber.  Sokol bo, sokol! (Zopet gledajo.)

Gaber.  Janez! Nihče drugi! (Gre proti
desni in se ozira proti skalam.)

Prvi birič.  Za mano ! (Nihče se ne gane,
Gašper se nekam plaho plazi na desno proti grmovju.)

(Tretji žvižg sokola. — Izza skal streli.)

85

Gašper  (zakriči in se zgrudi.)

Razni klici. Ubit! Ustreljen! Gašper!
Bežimo!

Gašper  (se nekoliko dvigne in tišči roko na
rano.) Pre-pre-več . . . A-ah — (Umrje.)

Tonček  (iz grmovja.) Gašper! Lisjakov!
Ubit! Mrtev!

(Pastirji, dekleta s planine — vse hiti in se
zbira okrog Gašperja. Med dekleti v ospredju Majda
vsa bleda.)

Prvi birič.  Za njimi! Kje so? Vse po¬
bijemo !

Janez  (se pojavi vrhu skale nad brezdnom.)

Tega nisem storil jaz! Bog mi je priča!

Biriči.  Divji lovec! Streljajmo!

Janez  (nameri.) Stojte! Kdor nameri, ob¬
leži mi na mestu! Padel bom, toda od vaših
krogel ne! Umrl bom v vojski! Sam se
vrnem. Biriči me ne bodo gonili!

Majda  (sliši besede Janezove. Videti je, kako
se bori. Kar vzkrikne.) Janez, ti ne smeš umreti!
(Hiti proti njemu.) Tvoja bom! Beživa!

Janez  (zmeden se ozre proti Majdi, birič
sproži v tem trenutku, Janez pade znak v brezdno
in zakriči:) Majda!

86

Majda (se sredi steze zgrudi na kolena.)
Janez! (Plane kvišku in teče proti skali. Trenutek
obstoji vrhu skale. Prime se za glavo in bolestno
vzklikne.) Janez ! (Koleno ji klecne — Majda izgine
v prepad. Sliši se krik:) Marija!

(Dekleta zajokajo in hite proti skali.)

(Zastor pade.)

KONEC.

87

Pripombe.

Da se ,Divji lovec* uprizori tudi na manjših
odrih, skrči se lahko število oseb tako, da
igra uloge Maruše, Špele in Dolinarice ena
oseba ; namesto prvega in drugega lovca naj
bo eden, in prav tako namesto dveh biričev
le eden. Namesto Anke in Roze zadostuje ena
dekle, in črednik Komatar je samo zakulisna
oseba. Kjer ni kulis, da bi se uprizorilo brez-
dno (konec IV. dejanja), se lahko izvrši zadnji
prizor tako, da je ,Divji lovec* za kulisami, in
se tja sproži nanj, kaka oseba na odru pa
vzklikne: „V brezdno je padel!“ Prav tako
napravi tudi Majda. —

Orkester ni neobhodno potreben. Prav tako
se lahko petje črta ali pa nadomesti z drugo
— morda bolj znano — narodno pesmijo.

Glede obleke  je pripomniti: Žensko
obleko je lahko posneti po sliki Majde. De¬
kleta so tedaj nosile na glavi ,zavijače*, boga¬
tejše z zlatim našivom, revnejše pa bele, ob¬
robljene s čipkami. Kite so bile prepletene s

trakovi, ki so viseli še daleč po krilu. Čeveljce
so imele nizke, nogovice plave, krila pa temno-
rjava s širokim črnim predpasnikom. Moška
obleka je bila prav slična sedanji gorenjski
narodni noši: irhaste hlače, visoke škornje,
žametaste telovnike, kratke črne kamižole (brez
žepov na zunaj!) širokokrajne klobuke, ob ne¬
deljah pod njimi svilene kape s čopom. —
Taka je prava zgodovinska noša tistega leta,
ko se vrši igrokaz.

KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA.

*

tf

t

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

oJilllilllP