Globoko v srcu. »Resnično povem vam, ako ne bo obilnejša vaša pravičnost, kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo«, je povedal Kristus v svoji gorski pridigi, v kateri je po- kazal, kak mora biti oni novi človek, ki ga je hotel postaviti Kristus v svet. Pravičnost farizejev in pismarjev je bila zunanja pravičnost. Do pičice natanko so izpolnjevali Mozesovo postavo. Molili so ob določenem času, hodili so v tempelj k daritvam, postili so se, dajali so do zrnca predpisano desetino, delili so miloščino, a ni jim prihajalo to iz srca in iz notra njega prepričanja, vse so delali, da bi se kazali in postavljali pred ljudmi, v srcih pa so nosili nečimernost, napuh, nevoščljivost, sovraštvo. Pobeljene grobove, na zunaj okrašene in lepe, a znotraj polne gnilobe, jih je imenoval Kristus. Take duše niso bile za božje kraljestvo. Kristus zahteva od svojih pravih učencev popolnoma drugo pravičnost. Kristus gleda na to, kar ima človek v duši, gleda na namen, ki ga ima človek pri svojih dejanjih, to je ona luč, ki sveti celemu človeku. Kristus je prinesel in hoče imeti na svetu božje kraljestvo. To božje kraljestvo je pa v nas, v naših dušah. Vsi ljudje naj bi postali otroci božji, otro ci b.ožji pa smo, ako je naše mišljenje čisto po Bogu, čisto po božjih mislih in božji volji,ako je naravnost iz Boga rojeno. »Katere vodi Duh božji, oni so otroci božji«, pravi sveti apostol Pavel. Pravičnosti, ki jo zatheva Kristus pd svojih učencev, še morebiti dolgo nimaš, če tudi se lahko sklicuješ na to, da še nisi imel opraviti nikdar s sodnijo in paragrafi, da si pri ljudeh spoštovan in češčen. Tudi še prav nikakor ni vsa pravičnost, če moliš iz navade, če vedno obiskuješ službo božjo,če celo večkrat pristopaš k mizi Gospodovi. Lahko o vsem tem veljajo besede božje: »To ljudstvo me časti samo z ustnicami, njih srca so daleč od mene.« Lahko stojiš pri službi božji tako blizu Kristusa, lahko se pri sv. obhajilu na zunaj združiš s Kristusom, a tvoje mišljenje ostaja daleč od njega. Molitev, služba božja, sv. zakramenti imajo le toliko vrednosti, kolikor mi v molitvi, pri službi božji, pri sv. obhajilu odpremo svojo dušo Kristusu, kolikor mi sprejemamo v sebe duha Kristusovega, kako vse to sodi naše vsakdanje življenje in vpliva nanje. Če hočemo vedeti, koliko resnične, notranje resničnosti imamo, moramo vzeti za merilo svojega življenja besede sv. Duha: »Katere vodi Duh božj_9»oni so otroci božji.« Da, ali vodi vse naše misli, naša nagnjenja, naše namene, naše besede Duh božji, ali so rojene iz njega? Če merimo svoje življenje, svoje najbolj notranje življenje po tem merilu, moramo priznati pač velikokrat, kako mala je še naša pravičnost. Le vzamimo n. pr. veliko krščansko zahtevo — ljubezen do bližnjega! Če nosimo v svoji duši še toliko nevoščljivosti in škodožcljnosti, ali je to — duh Kristusov? Če tako silno radi de vamo bližnjega v nič, če tako lahko mislimo in govorimo o bližnjem slabo, tako redko in težko pa dobro, ali je to duh Kristusov? Ce je med nami toliko nasprotovanja, toliko zahrbt- nega rovarjenja in kovarstva zoper bližnjega, ali je to duh Kristusov? Če je med nami toliko žalostnega pravdanja, če toliko ljudi med seboj ne spregovori leta in leta dobre besede,če je med tolikimi našimi hišami postavljen sicer neviden, a vendar tako visok duhovni zid strupenega sovraštva, katerega včasih ne more podreti niti smrt, je pač to znamenje, kako malo je med nami duha Kristusovega, da so za nas čisto zastonj zapisane v evangeliju besede Kristusove: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe: pusti ondi svoj dar pred oltarjem in pojdi prej spravit se s svojim bratom in potem pridi in daruj svoj dar!« Tako je z eno zahtevo krščanske pravičnosti, koliko bi lahko naštel še drugih! Mislim, da mora beseda Kristusova o pravi notranji pravičnosti dati misliti nam vsem brez izjemo, da je naložena nam vsem velika na loga, ki jo še moramo izvršiti v svoji duši, v svojem življenju. Tolikokiat se sliši danes pritožba o slabih razmerah, o žalostnem življenju na svctu. Prihaja vse to od tega, ker je š:: v nas vseh vse premalo resničneL . Kristusovega duha, prave notranje pravičnosti. Pri nas vseh! Mi tako radi gledamo na druge, tako obsojamo druge, bi radi pri drugih videli in imeli bogve kako življenje, proti samim sebi pa smo tako popustljivi. Tako se življenje na svetu ne bo nikdar zboljšalo! Začnimo pri sebi, opazujmo svoje življenje, molimo, vojskujmo se, da bo v nas vedno več duha Kristusovega — tako bode v nas prava pravičnost, le tako bodemo po magali izboljšati žalostno življenje na zemlji. Težek položaj katoličanov v Palestini. Letos ob Veliki noči in binkožtih je prišlo v Jeruzalemu do precej hudih nemirov v hiši zadnje večerje, ki je v rokah mohamedancev, ki so jo spremenili v svojo mošejo. Mohamedanci so zahtevali od katoliških vernikov, ki so hoteli v dvorano zadnje večerje, da morajo po mohamedanski šegi izuti svojo obutev. Katoličani so se temu protivili, radi česar je prišlo do prepirov, tako da je morala posredovati angleška policija. Muslimani so pokazali napram katoličariom tako sovražnost radi tega, ker so kupili frančiškani na sijonskem hribu, na katerem je hiša zadnje večerje, več poslopij z namenom, da bi po malem spravili v svojo last tudi hišo zadnje večerje. Za vojske so namreč frančiškani prišli s trditvijo, da zgradba zadnje večerje pripada Italiji. Do srede 16. stoletja je namreč ta zgradba bila v posesti napuljskih kraljev, Italija pa je pravna naslednica napuljskih kraljev, torej da ima tudi pravico do te zgradbe. Mirovna konferenca si sicer ni osvojila tega stališča, a frančiškani delajo v tem smislu naprej in to jim nakopuje neopravičeno jezo mohamedancev. Velja povsodl Ameriški predsednik Coolidge je imel na višji državni šoli v Dakoti govor, v katerem je med dru gim tudi dejal: »Vsa naša znanost in umetnost ne moreta pripeljati naše dežele k pravemu napredku in k visoki omiki, ki bi imela trden obstoj. Pri vzgoji nikakor ne zadostuje dati mlademu človeku veliko znanja, s ka terim si pridobi odlično mesto v življenju. Naj bo znanje še tako veliko, ostalo bo nerodovitno in brez uspehov, ako srce ni dobilo svoje omike. Naše šole nimajo samo dolžnosti dajati znanje, temveč tudi vzgajati prave značaje. Imeti moramo več umevanja za veliko vzgojno načelo, ki ga izraža sveto pismo z besedami: Strah Gospodov je začetek vse modrosti!« Besede, ki jih je treba vpoštevati pri vsaki vzgoji! Proti preklinjanju. V Bresciji na Italijanskem je zboroval pred kratkim III. mednarodni kongres proti preklinjanju in posebno bogokletstvu. Sklenili so na tem zborovanju, da se začne dosleden boj proti temu pojavu, ki je silno žalostno znamenje srčne surovosti. — V Bokstelu na Ho landskem pa je občinski svet izdal naredbo zoper preklinjanje in doloCIl, da bo vsak, ki bo preklinjal na javnih prostorih, tako da bi ga slišali drugi, kaznovan z zaporom 6 dni ali z globo 25 holandskih goldinarjev Ko bi pri nas vpeljali tak davek, bi bil to precej velik vir dohodkov, kar pa seveda naši omiki nikakor ne dela časti. Vesel napredek katoliške Cerkve. Na Angleškem, kjer prestopi vsako leto v katoliško Cerkev približno 12 tisoč ljudi, tudi prav hitro rastejo ka toliške šole. Leta 1870 je bilo na Angleškem 383 šol z 113.490 učenci, leta 1925 pa je bilo že 1141 šol s 413.575 učenci. V Indiji, ki je še kolikor toliko pod angleško oblastjo, pa prestopi v enem letu v katoliško Cerkev okoli 35.000 Ijudi in ima Indija sedaj nad tri milijone katoličanov. Tako raste drevo, ki je priklilo iz malega gorčičnega zrna.