ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA NEKATERI REVOLUCIONARNI DOGODKI NA VZHODNEM SLOVENSKEM LETA 1848 JOŽE ŠORN Namen mojega članka ni drugega kot to, da na osnovi nekaterih uradnih spisov iz leta 1848 podam v vsej podrobnosti nekaj dogodkov na južnem Štajerskem^ (naslov članka je torej nekoliko preširok) in s tem obudim spomin na revolucijo v Avstriji in na Slovenskem pred 112 leti, ki ima svoj začetek na Dunaju v dneh od 13. do 15. marca 1848 in se je v glavnem končala s 1. novembrom tistega leta, ko so cesarske vojaške sile v celoti zasedle Dunaj in s tem zaključile revolucijo.^ Dne 30. marca 1848 je prispelo iz krajevne oblasti Branek pri Ljutomeru poročilo, da ^ povzročajo tamkajšnje razmere skrbi, ker da se je (v dneh pred 30. marcem) »vznemi- rilo pod vplivom slabih subjektov« več ob- čanov v fari Mali Nedelji, torej v kraju, ki je daleč od oblasti. Z nasiljem so grozili dav- karju in tistim nižjim uradnikom, ki so izvr- ševali posle rekrutiranja, v taki meri, da se je morala krajevna oblast ukloniti volji »tu- inulluantov«. Vse je kazalo, da so uporniki mnenja, da ni oeč ovir za njihooo brutalno samoooljo in da so zakoni oobče brez moči. Ker je ta dejstva opisal uradni spis, ni dvoma, da gre tu za radikalno gibanje, ki sicer ni bilo trdno organizirano, ker ga pač ni vodila močna osebnost ali organizacija, pač pa je šlo bolj za spontan izraz zadovolj- stva nad tem, da so se nevarno zamajali te- melji fevdalnega sistema in njegove zakono- daje ter da je nastopil čas zemljiške odveze. Kako hitro se je širilo to revolucionarno gibanje, nam pove naslednji uradni dopis: Nekaj ur potem, ko so v Mariboru prejeli zgoraj navedeno poročilo, sta se javila v ma- riborskem kresijskem uradu krajevni komi- sar in zakupnik gospostva Lokavci in sporo- čila, da se je skupina, ki se je pojavila pri graščini Branek, okrepila z nekaterimi sploš- no znanimi povzročitelji tamkajšnjega ne- mira in prišla v uradno pisarno. Kmetje so se najprej pričeli pritoževati, a so kmalu postali neenotni. Končno so se najpredrz- nejši med njimi lotili komisarjeve osebe in ga potisnili iz pisarne. Pri tem je bil ranjen na glavi. Prisilili so ga, da je urno odšel z dostavkom, da si bodo d bodoče sami polili svoje oblasti in duhovnike ter da ne bodo trpeli nobenega drugega kot tistega, ki ga bodo sami postavili. Pri tem so tudi izjavili, da bodo enako nasilni proti nekaterim žup- nikom, ki niso spodobni do njih.' Medtem ko ima »polastitev« komisarjeve osebe in izrinjenje iz uradne kanclije kar simboličen pomen: proč s fevdalizmom in njegovimi eksponenti, občinska oblast je| 33 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO naša, pa vidim v volji, da hočejo kmetje sa- mi voliti nižje oblasti in duhovnike, daljnji odmev enega izmed ciljev kmečkih uporov ter vedno živo željo po demokraciji. Ker so bili dogodki — kot pravi dalje po- ročilo — zelo nevarni, in če se jim ne bo na- sprotovalo z vso silo, bodo ti povzročitelji izzvali celo anarhijo na deželi. Zato so pro- sili mariborsko bataljonsko komando, da ta- koj določi eno četo za politično (pravilneje: vojaško) asistenco. Ta četa je šla s kresij- skim komisarjem Arbesserjem dne 31. marca ob pol treh zjutraj iz Maribora z vlakom do Špilja, od tam pa peš do Radgone in je dne i. aprila zarana vkorakala s komisarjem v Lokavce. Mariborski kresijski glavar je na- ročil pomiriti ljudi in obdržati obstoječe za- konito stanje ter kolovodje poklicati na od- govornost. Torej revolucija v malem! Fevdalna poli- tična oblast se je oprla na vojaško silo in obe skupaj sta »vkorakali« v nemirno področje, »vzpostavili red« in pričeli deliti kazni. Naslednje uradno poročilo nam ve pove- dati naslednje: V noči med 30. in 31. mar- cem je pribežal v mariborski kresijski urad tudi komisar gospostva Negova. Sporočil je, da je ista skupina grozila, da bo obiskala negovski grad. Ker mariborski kresijski gla- var ni imel več vojakov, je pribežniku spo-' ročil, naj si ustvari obrambo iz zanesljivih domačinov in naj zahteva pri ulanski de- potni komandi v Radgoni, da odredi odde- lek za zaščito Negove. Mariborski kresijski glavar še dodaja, da je komisarju »položil na srce«, naj pospeši svoje uradovanje. Ta izjava je dvoumna, ker lahko pomeni, da je bil komisar zaradi birokratičnosti de- jansko v zaostanku z uradovanjem, ali pa lahko pomeni, naj kolovodje »pospešeno« aretira in razbije skupino nemirnežev, naj konča revolucijo. Proti koncu marca so »motili javni red, mir in varnost« tudi kmetje ob Savinji. Zato so zemljiške in krajevne oblasti zaprosile 29. marca za vojaško asistenco, enako istega dne tudi krajevno predstojništvo Velike Ne- delje. Ta jo je tudi takoj dobila. Dežela se po teh dogodkih ni pomirila. Nastopil je namreč nov moment: volitve v nemško narodno skupščino v Frankfurtu. Prva navodila za izvedbo volitev so bila dana posameznim gubernijem dne 15. aprila.^ Slovensko ljudstvo ni bilo navdušeno za take vsenemške volitve, ker je bilo kazno, da bo s tem omogočena hitrejša germanizacija slo- venskega naroda, pa tudi z zemljiško odvezo verjetno ne bi bilo kakega plusa. Da je bila močna propaganda proti frankfurtskim vo- litvam že pred 15. aprilom, dokazuje dopis z dne 17. aprila, s katerim sporoča maribor- ski kresijski glavar v Gradec, da se razširja med Slovence njegove kresije, še posebej v področje okoli Gornje Radgone, poziv, naj se s protesti ovirajo volitve za deputirance v Frankfurt. Ker so oblasti zvedele, da je tu udeležena tudi duhovščina, so pisale o tem sekovskemu ordinariatu in mu sporočile, da je prav kaplan Anton Kreft v Radgoni javno s prižnice svaril slovenske kmete, naj ne imenujejo volilnih mož za volitve poslan- cev v frankfurtsko skupščino. Sekovski Ordi- nariat so pozivali, naj pouči kaplana in ostalo duhovščino v slovenskih delih škofije, da se vzdrži volilnih poslov. Splošni položaj se je torej močno spre- menil. Še nekaj tednov poprej so kmetje s svojimi izjavami kompromitirali del reakcio- narne duhovščine, sedaj pa je drugi del du- hovščine spričo frankfurtskih volitev močno vplival na kmečko prebivalstvo in ga vodil v napreden politični boj proti Frankfurtu, v boj proti germanizaciji za ohranitev lastne nacionalnosti. Mariborski kresijski glavar je 29. aprila spet sporočil, da je dala občina Slivnica nov dokaz, da se del duhovščine v mariborski kre- si ji udejstvuje na področju, ki je daleč od nji- hovega svetega poklica, kajti že tako in tako zdržema naraščajoče razburjenje med kmeč- kim prebivalstvom ta duhovščina še pove- čuje, ker spodbuja Slovence k ločitvi od Nemčije. Sploh se je govorilo, — to so ve- deli celo višji uradni krogi, — o popolni lo- čitvi slovanskih (pravilno: slovenskih) dežel od nemških in združitoih med seboj v eno samostojno nacijo. »Zadnji čas je — pravi glavar —, da to zajezimo«. Zato priporoča, naj se vpliva na sekovski Ordinariat, da pre- preči to »rovarjenje«. Spričo takratne ne- varnosti se je glavar neposredno pismeno obrnil na slivniškega dekana in na župnika v Framu in ju opozoril na § 4 ustave. Kot se je preje višja politična oblast opi- rala na vojaške sile, tako je iskala sedaj oporo pri višjih cerkvenih oblasteh zato, da bi zatrla elementarno sovraštvo prebivalstva do germanizacije in navdušenje za Zedinjeno Slovenijo. Sekovskemu škofijskemu konsistoriju je bilo pismo res poslano. V njem piše, naj se tako gibanje zatira in povzročitelji pouče, kaj je njihova dolžnost. Že 30. aprila je kresijski glavar pisal o ekscesih, ki so se dogodili v okolici Velike Nedelje, Dornave, ptujskega gradu in Ebens- felda pri Slovenji vesi oziroma Nivrcah o priliki ukrepov pri volitvah volilnih mož za 54 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA frankfurtske delegate. V spisu ni pojasnjeno, kakšni so bili ti ekscesi. Morda so bili le ustni protesti proti volitvam. Panslavizem nekaterih duhovnikov je ma- riborskega kresijskega glavarja močno vzne- mirjal. Zato je dne 3. maja spet poročal v Gradec, da se mora v slivniški fari priprav- ljajoča se javna demonstracija (sc.: v pan- slavističnem smislu) preprečiti z neposred- nim pozivom farnim predstavnikom. S tem razburjanjem slovenskega prebivalstva da so gotovo pomisleka vredni ekscesi, ki so pri- šli do izraza ob volitvah za nemški parla- ment. Morebiti, da ti duhovniki sploh nimajo težnje, izzvati takšne ekscese, vendar so iz- razili, da hočejo spodnesti vladine ukrepe (= ne izbrati volilnih mož). Slabši del prebi- valstva se ne omejuje samo na to, da nastopa proti volitvam, ampak sploh nasprotuje ob- lastem in zakonu. Ti .slovenski gorečneži (= duhovniki) bi mogli sedaj pač sami vi- deti zlo, ki so ga zasnovali. Ker pa so že za- sejali seme razdora, ne zmorejo več uspešno prispevati k obnovitvi miru. Po glavarjevem mnenju je sedanji čas najugodnejši, da bi iz- peljali že nekaj let predlagano zedinjenje oziroma združitev mariborske kresije z la- vantinsko škofijo. Lavantinski knezoškof je v celjski kresiji rojeni Slovenec priznane po- božnosti (sc. Anton Martin Slomšek). Ce bi se ta takoj lotil vizitacije slovenskih deka- natov, bi bila to najboljša priložnost, da bi odstranili razburjenje podeželskega prebi- valstva s primernim prigovarjanjem. Duhov- nike, katerih težnje so nevarne, je treba s prestavitvami napraviti neškodljive. Stolni kapitelj v St. Andražu sestavljajo značajni in glede prepričanja preizkušeni možje, ki uživajo polno zaupanje zastran volje in moči, nasprotovati separatističnim tenden- cam ter z uspehom vzpostaviti mir. Sedanja sediovakanca sekovskega škofijskega mesta more biti pravi trenutek za to, da se pre- stavi lavantinska škofija na Štajersko in ustvari mirnejše čase. Odgovor na to pismo se je glasil kratko- malo, da sedaj ni čas, da bi govorili o tem. Iz izjave, da »slabši del prebivalstva«, to je, preprosti kmetje, sploh nasprotuje obla- stem in zakonu, se da razbrati, da je bilo revolucionarno protifevdalno razpoloženje med kmeti zelo močno in da je boj za zem- ljiško odvezo živel vzporedno z bojem proti frankfurtskim volitvam. To zveni tako, kot da je bil »slabši del prebivalstva« tako proti Frankfurtu kot proti fevdalnemu avstrij- skemu absolutizmu za nekaj nasprotnega, za Zedinjeno Slovenijo na demokratični osnovi. Mislim, da ta zavest še ni bila tako močna in da je šlo mnogo bolj za elementar- no revolucionarno silo, za boj za zemljiško odvezo in proti fevdalizmu sploh. Po drugi strani spet vidimo, kako je politična oblast špekulirala s tem, da bi knezoškofa Slom- ška uporabila za pomiritev prebivalstva ter da bi s prestavitvami izločila med ljudstvom živeče slovenske duhovnike, namestila pa trde monarhiste in germanizatorje. Visoko škofijsko mesto je dne 3. maja od- govorilo naslednje: Dne 1. maja je bil po- kopan knezoškof Roman Sebastijan. Ob tej priložnoti (torej po pogrebu) so se cerkveni predstojniki razgovarjali s prisotnimi duhov- niki mariborske škofije. Ti in tudi slivniški dekan Jakob Standegger so izjavili, da jih po krivem dolže, da razvnemajo kmete za odcepitev od Nemčije. Duhovnike so bili vprašali za mnenje šele potem, ko je komi- sar predložil svoje poročilo. Le framski kap- lan Jurij Zaff je pokazal »nesmiselno go- rečnost« pri podpiranju nacionalnih simpa- tij. — Vikariat je zato pomiril duhovnike. Izjavil je, da so slovenski duhovniki zvesti Avstrijci, da pa so pokazali zaskrbljenost za svojo nacionalnost (prav: za svojo nacijo). Ta izjava cerkvenih krogov je bila nekako nevtralna in pomirjujoča ter je z zadnjim stavkom, ki sem ga podčrtal, odbila ost pred- logu, naj se slovenski duhovniki zamenjajo s tujimi. Istočasno seveda pokaže jasnejšo sliko: slovenska duhovščina ali vsaj njen del je bil proti Frankfurtu in za Dunaj, isto- časno pa je terjal določene koncesije za slo- venski narod. Drugega realnega izhoda ni videl. Z oktobrom je postal aktualen docela nov moment: bo zmagala revolucija ali reakcija? Pismo mariborskega kresijskega glavarja. 55 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KUAJEVNO '7. GÖnOVlNÖ napisano 12. oktobra in poslano v Gradec, popisuje dogodke v samem Mariboru takole: Zvečer dne 11. oktobra je na pobudo ne- katerih prebivalcev Maribora v mestu in oko- lici bilo plat zvona. Tudi 12. oktobra zjutraj so bili k preplahu. Vendar je bil v mestu mir. Še istega dne, to je 12. oktobra, je odšlo 60 mariborskih pripadnikov narodne garde in nekaj prostovoljcev s popoldanskim vla- kom v Gradec. Večje udeležbe ni bilo, da bi šli na Dunaj — zaradi domačih razmer. Mentaliteto dela učiteijstva naj ilustrira naslednji primer: Še nekako v juniju je šlo za to, ali naj se nastavi Rajmund Doniiii- kuš kot učitelj v Ljutomeru ali ne. Sekovski konsistorij je odgovoril 3. julija, da je proti nastavitvi. , Zaradi svoje naprednosti in morda celo revolucionarnosti ni bil Doniinkuš, doma iz Ptuja, nikoli nastavljen v Ljutomeru. Znano je, da je učiteljeva! leta 1837 pri Sv. Juriju ob Ščavnici, od 1838 do 1841 pri Sv. Petru blizu Gornje Radgone, od 1842 do 1844 pri Sv. Križu pri Ljutomeru.^ Kam je bil pre- stavljen po tem letu, mi ni znano. OPOMBE Vsa podčrtavanja v besedilu članka so motja. i. iSteiemn. Landesarchiv, Graiz; Präs, fasc. za 1. 1848, št. sp. 925, 936,