TEORIJA IN PRAKSA 1 /2000 . r % s A £ j m/ ^ 4 'M 1 MLm I ifaJt t m \ % rm»w /m ^ w "T* ^ DRUŽBOSLOVNA REV č 106613 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXVII št. 1 Januar / februar 2000, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC NASLOVNICE/Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK Tiskarna Jože Moškrič, d.d. UREDNIKI/Associate Editors Ivan Bernik, Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Zdenka Sadi UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažic, Marjan Brezovšek, Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednikj, Marjan Svetličič, Niko Toš, Mirjana Ule, France Vreg MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California,' USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut Willke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 061/1805-147, faks: 061/1805-108 Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www.uni-lj.si/~fd_tip/index.html Naročnina za I. polletje 2000 za študente in dijake za druge individualne naročnike 4.000,00 SIT, za podjetja in ustan(5v^"-|)00,0S SIT, za tujino 9.000,00 SIT Cena tega zvezka v-prosti prodaji! je 2.000,00 SIT Revija izhaja ob podpori Ministrstva za znanost in tehnologijo in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. P>\ a ~ n ^ r- VOOOo? I f\ teorija in praksa ^^ družboslovna revija Letnik XXXVII, št. I, str. 1-192 Ljubljana, januar - februar 2000 VSEBINA UPRAVLJANJE EU Matej MAKAROVIČ: Problemi koordinacije modernih družb 5 Danica FINK-HAFNER: Dileme glede upravljanja razširjajoče se EU 19 SLOVENIJA IN EU Marjan SVETLIČIČ: Zunanje determinante razvoja Slovenije in implikacije hitre oziroma odložene vključitve v EU 38 Bogomir NOVAK: PolitiČnokulturni vidiki ocenjevanja ustreznosti Slovenije za vstop v EU 71 Danica FINK-HAFNER: Evropsko povezovanje interesnih skupin in javne politike v Sloveniji 82 Tanja OBLAK: Problematizacija modela "prednostnega tematiziranja" 96 ČEŠKA IN EU Ladislav CABADA: Razumevanje nacionalne in evropske identitete - primer Češke republike 116 Lubomir BROKL in Zdenka MANSFELDOVA: Javno mnenje in stališča parlamentarnih strank do članstva v EU v Republiki Češki 130 ®® PREVOD Thomas MEYER: Tretja pot na razpotju 149 ®® POLEMIKA Bojan BUGARIČ: Ustavno sodišče na prepihu 163 PRIKAZI, RECENZIJE Zdenka Sadi: Usoda čustev v zahodni civilizaciji (Maca Jogan) 167 Ida Hojnik-Zupanc: Samostojnost starega človeka (Blaž Lenarčič) 169 Barbara Verlič-Christensen: Revitalizacija mest skozi teorijo vrednostnih razlik (Matjaž Uršič) 171 Max Kaase in Kenneth Newton: Zaupanje v vlado in N. Toš: Zaupanje Slovencev v demokratični sistem (Sergej Flere) 173 P. Nolan in G. Lenski: Human Societies (Sergej Flere) 174 Sabrina P. Ramet: Gener Politics in the Western Balkans (Milica Antič Gaber) 176 Marko Ferjan: Organizacija izobraževanja (Alojzija Židan) 179 AVTORSKI SINOPSISI 181 CONTENTS 71 82 MANAGING EUROPEAN UNION Matej MAKAROVIČ: Problems With Co-ordination of Modem Societies 5 Danica FINK-HAFNER: Dilemmas Regarding the Management of Expanding European Union 19 SLOVENIA AND EUROPEAN UNION Marjan SVETLIČIČ: External Determinants of Slovenian Development and Implications of Fast or Postponed Accession to European Union 38 Bogomir NOVAK: Political and Cultural Parametres of Evaluating Slovenian Suitability to Accede to European Union Danica FINK-HAFNER: European Networking of Interesi Groups and Public Policies in Slovenia Tanja OBLAK: Critical View on 'Agenda-Setting' Theory 96 CZECH REPUBLIC AND EUROPEAN UNION Ladislav CABADA: Understanding National and European Identity -the čase of Czech Republic Lubomir BROKL, Zdenka MANSFELDOVA: Public Opinion and Viewpoints of Parliamentary Parties in Czech Republic regarding the EU Membership 130 ®® TRANSLATION Thomas MEYER: The Third Way At the Crossroads 149 WW POLEMIC Bojan BUGARIČ: Constitutional Court under Scrutiny 163 REVIEWS Zdenka ŠADL: The Destiny of Emotions in Western Civilisation (Maca Jogan) 167 Ida HOJNIK-ZUPANC: Independence of an Elderly Man (Blaž Lenarčič) 169 Barbara VERLIČ-CHRISTENSEN: Revitalisation of Cities Through the Theory of Value Differences (Matjaž Uršič) 171 Max KAASE, Kenneth NEWTON: Trust in Government and N. Toš: Trust of Slovenians in Democratic System (Sergej Flere) 173 P. NOLAN, G. LENSKI: Human Societies (Sergej Flere) 174 Sabrina P. RAMET: Gender Politics in the Western Balkans (Milica G. Antič) 176 Marko FERJAN: Organisation of Education (Alojzija Židan) 179 AUTHORS' SYNOPSES 181 UPRAVLJANJE IN EU Matej MAKAROVIČ* izvirni J ZNANSTVENI ČLANEK PROBLEMI KOORDINACIJE MODERNIH DRUŽB: K NAČRTNOSTI IN ACENTRIČNOSTP* Povzetek. Moderne družbe označuje izjemno visoka stopnja kompleksnosti in diferenciacije, ki postane še bolj zapletena v kontekstu globalizacije in zahteva senzibilno koordinacijo. Avtor obravnava vprašanje koordinacije iz dveh vidikov: njene centralnosti in njene načrtnosti, kar mu omogoča konstrukcijo štirih idealnih tipov koordinacije: nenačrtno acentrično, nenačrtno centralno, načrtno centralno in načrtno acentrično. Skozi svojo analizo različnih problemov modernega globalizirajočega se sveta skuša pokazati, da lahko - zaradi omejitev vsakega posamičnega modela - le kombinacija vseh štirih modelov zagotovi ustrezno koordinacijo kompleksnih družb. Kljub temu pa se zdi, da je načrtno acentrični model, ki temelji na pogajanjih, tisti, ki ima največje še neizkoriščene potenciale. Ključni pojmi: moderna družba, koordinacija, načrtnost, centralnost, globalizacija Sociološka teorija si je praktično enotna, da zaznamuje moderne družbe visoka stopnja kompleksnosti, povezana z njihovo diferenciranostjo na množico medsebojno odvisnih enot, čemur se pridružuje še vse večja odvisnost med družbami, izražena v procesih globalizacije. Poleg funkcionalne diferenciacije med enotami (funkcionalni podsistemi družbe, institucije, vloge), ki bi jo verjetno lahko šteli za prevladujočo, ostajata pomembni tudi stratifikacijska diferenciacija (t.j. hierarhična v kibernetskem smislu) in segmentarna diferenciacija med relativno "podobnimi" enotami s pridobljenim (podjetja, politične stranke, interesne skupine, profesionalna združenja) ali pripisanim članstvom (nacije, narodi, etnije, sistemi sorodstva). Glede na to kompleksno diferenciranost modernih družbenih sistemov, se načini njene koordinacije izpostavljajo kot osrednje vprašanje. Zaradi izjemne širine te problematike, se bomo osredotočili izključno na dve dimenziji koordinacije: njeno načrtnost in njeno acentričnost, iz katerih lahko kot analitični pripomoček izpeljemo naslednje idealne tipe:' * Dr. Matej Makarovič, asistent na Fakulteti za politične vecle. " Članek je pripravljen na podlagi nekaterih poudarkov, zajetih v mojo doktorsko disertacijo. ' Relevantnost uporabe teh idealnih tipov lahko utemeljimo tudi s pomočjo analize ključnih poudarkov socioloških klasikov kol so Spencer, Mam, Durkheim in Weber (o tem glej Makarovič, 7997) aH nekaterih pomembnejših novejših avtorjev kol so Parsons, ljthmann. Ilabermas aH lUzioni. 1. Nenačrtno acentrični model pomeni prepuščanje koordinacije med enotami evolucijski spontanosti, ki jo lepo ponazarjajo pojmi kot so iaissez faire", "the invisible hand" itd. Različne možne opcije so podvržene selekciji. Izida tekmovanja, ki lahko iz tega izhaja, po definiciji ni mogoče vnaprej načrtovati, saj bi v primeru, če bi bil izbrani zmagovalec znan že vnaprej, to ne bilo več tekmovanje. Najpopolneje se realizira v svobodni tržni ekonomiji, najdemo pa ga lahko tudi na ostalih področjih življenja: v pluralistični politiki s tekmovanjem strank za volilne glasove, v religiji s tekmovanjem sekt za vernike itd. Model pa ni pomemben samo za posamezne družbene podsisteme, temveč v omejenem obsegu tudi kot metoda za koordinacijo med njimi. 2. Nenačrtno centralni model ne predpostavlja spontane selekcije med različnimi opcijami, temveč daje določene vnaprejšnje, relativno zavezujoče, centralne smernice, na podlagi katerih je možno izbirati med različnimi opcijami. Hkrati pa teh smernic ni mogoče neposredno načrtovati, temveč so relativno dane. Če je primer za prvi model tržna ekonomija, lahko drugega ponazorimo s tradicijo, običaji ali, v širšem smislu, s kulturnimi obrazci. Seveda je kultura podvržena spremembam, vendar so te relativno počasne in jih, kljub možnim poskusom v tej smeri, načeloma ne moremo načrtovati. Kultura lahko k temu načinu regulacije prispeva le, če je relativno centralna in kot taka relativno splošno sprejeta. Pri npr. "konkurenci" med različnimi subkulturami namreč ne gre več za ta, temveč prej za prvi model koordinacije. 3. Načrtno centralni model. Pri tem modelu je že možno načrtovanje. Določen akter lahko probleme načrtno odkriva in načrtno posega v njihovo razreševanje z izbiro določenih opcij izmed možnih opcij. Ta akterje centralna instanca, ki lahko s svojevrstne razgledne točke preostalo družbo opazuje in vanjo koordinativno posega. Tipičen primer takšnega modela je državna birokracija in tisti elementi politike, ki ne temeljijo na tekmovanju, kakršnega smo opisali pri prvem modelu. 4. Načrtno acentrični model je predvsem pogajalski način družbene koordinacije. Tako kot prvi, vključuje tudi ta vidik acentričnost in samoorganizacijo, vendar njegovo bistvo ni v spontani selekciji, temveč v usklajevanju posameznih opcij, ki je namenjeno doseganju določenih vnaprej načrtovanih ciljev. Pri doseganju teh ciljev pa prihaja do dogovorov o selekciji med možnimi opcijami, ki so z vidika pogajalcev relevantne in lahko zato vplivajo na doseganje načrtovanega cilja. Če skupnega cilja ne bi bilo, bi se ta model razvil v smeri prvega modela. Od tretjega modela pa se razlikuje v tem, da med opcijami ne izbira centralen akter, temveč prihaja do nje na pogajalski podlagi. Značilen primer načrtno acentričnega modela so različni neokorporativistični aranžmaji. Pri obravnavi problemov koordinacije modernih družb bomo skušali pokazati, da je perspektiva koordinacije modernih družb (1) v skrbno odmerjeni kombinaciji vseh štirih idealnih tipov in (2) v večji vlogi načrtno acentričnih oblik koordinacije, katerih dejanski potencial v razmerah visoke kompleksnosti očitno še ni dokončno realiziran. V modernih družbah je očitno že od njihovih začetkov prisotna dilema med različnimi vrstami koordinacije: med merkantilizmom in samostojnimi trgovci, med absolutistično monarhijo in meščanskim individualizmom, med komunizmom in kapitalizmom, med socialno demokracijo in neoliberalizmom itd. Značilne politično-ideološke usmeritve dvajsetega stoletja lahko v grobem povežemo z zahtevami po različnih modelih koordinacije. Čeprav je skušala vsaka usmeritev, razen najbolj skrajnih, vsaj v določeni meri spodbujati različne vidike družbene koordinacije, so določeni poudarki vseeno očitni. (Neo)liberalizmu je nedvomno najbližji nenačrtno acentrični model, na katerem sta utemeljena svobodni trg in pluralistična demokracija. Nenačrtno centralnih podlag, izraženih npr. v tradicionalnih vrednotah in religiji, se je med zmernimi ideološko-političnimi usmeritvami najbolj oprijel konservativcem, med skrajnejšimi usmeritvami pa različni funclamentalizmi. Načrtno centralni model so morala sicer uporabljati praktično vsa politična gibanja, ki so skušala celotno družbo radikalno spremeniti na podlagi lastnega programa, kakršen koli je že bil, vendar pa je bil najbolj očiten pri socialističnih usmeritvah. Ohlapni in slabo definirani izraz "socialističen" uporabljamo namerno, saj lahko vanj zajamemo raznovrstne poskuse načrtno centralnega zagotavljanja večje enakosti: od zmernih socialdemokratskih držav blaginje do komunističnih režimov. Načrtno acentrični model pa je povezan predvsem z idejami neokorporativizma in asociativizma (o slednjem glej npr. Hirst, 1994), ki se same po sebi zaenkrat niso uveljavile kot podlaga močnejših političnih gibanj, kljub temu pa se lahko z njimi v določeni meri dopolnjujejo druga politična gibanja: od socialdemokracije, ki zaznava omejitve birokratsko vodene države blaginje (o tem glej npr. Giddens, 1998), do neoliberalizma, ki skuša "premočno" državo nadomestiti s samoorganizacijo skupnosti. Dvajseto stoletje je bilo čas številnih političnih in družbenih eksperimentov. Pokazalo je na bistvene omejitve vseh večjih političnih gibanj pa tudi, zelo pogojno rečeno, "njihovih" modelov koordinacije družbene kompleksnosti. Če hočemo približno nakazati nadaljnje možnosti za družbeno koordinacijo, moramo najprej pregledati nekatere značilne omejitve teh modelov koordinacije v moderni. Pri naši analizi pa moramo posebej upoštevati tudi globalizacijo sodobnega sveta, v katerem dobiva tudi meddružbeni sistem določene značilnosti družbe, hkrati pa tudi vedno bolj neposredno vpliva na koordinacijo v samih družbah.2 - Ob dodajanju glnbalizacije morama pripomniti, da v večini socioloških "velikih teorij"pravzaprav ni našla pravega mesta. Klasiki sojo sicer že zaznavali: Mane Je na primer poudaril lak o tržno kol kulturno globalizacijo (glej npr.: Marx, 1971. 590 in daljej, DurkUeim pa je razmišljal o združeni llvrapi kol 0 prihodnji patrie" (Mttter, 1994, 129-130). Tudi mnogi pomembnejši novejši avtorji se lega v veliki meri zavedajo, vendar to ne spremeni dejstva, da je konceptualni aparat tako pri Parscmsu kot pri Ilabermastt namenjen predvsem preučevanju posamičnih družb, zamejenih z mejami nacionalnih držav. Kot se Parsons ne posveča na primer možnosti nastajanja societalne skupnosti na svetovni ravni, tudi 1 ktbermassvojega koncepta življenjskega sveta ni navezal na vprašanja globaiizaaje. Pomembna izjema pa je tu l.uhmannov koncept (1990 b. 775 in dalje), ki dosledno obravnava družbo kol svetovni sistem komunikacije in tako razvija svojo teorijo na bistveno drugačnih temeljih. Žal pa pri tem, kol smo že opozorili. zanemarja še vedno obstoječe in celo na novo nastajajoče pomembne segmenlarne delitve, iz katerih prav tako izhajajo družbena dejstva, ki jih ne bi smeli zanemariti. Problemi nenačrtne centralnosti Nenačrtno centralni kulturni vzorci so, kot vemo že od Durkheima (1933, 290) in Parsonsa (1977, 307; 1991,36), združljivi z modernostjo le, če obstajajo v dovolj generalizirani obliki. Sklicevanje na bolj konkretne oblike praviloma omeji koordinacijo le na določene enote v družbenem sistemu, vztrajanje pri centralnosti takšnih konkretnih oblik za celoten societalni sistem pa neizogibno vodi k funda-mentalizmom. Ko Benjamin Barber obravnava svetovno globalizacijo in njej nasprotne trende, razlikuje globalizacijski trend, ki ga označuje kot "McWorld" od "tribalistične-ga", ki ga označuje kot "Jihad". Kljub uporabljenemu izrazoslovju pri tem ne misli na nasprotje med "zahodno" in "vzhodno" kulturo, temveč na dve idealno-tipski miselnosti, katerih elementi so lahko prisotni v vsaki družbi (Holton, 1998, 5 in dalje). Prva daje, če nekoliko poenostavimo, prednost funkcionalni diferenciaciji in nenačrtni acentričnosti logike svetovnega trga, druga segmentarni diferenciaciji in nenačrtni centralnosti religioznih in etničnih kulturnih obrazcev. V svojem odnosu do kulturnih obrazcev kot nenačrtno centralne oblike koordinacije sta lahko oba trenda po svoje problematična. "Mc\VorId" vsaj v določeni meri izničuje nekdanje nenačrtno centralne podlage posamičnih segmentarnih enot svetovnega sistema družb, hkrati pa sam po sebi po vsej verjetnosti ne more ponuditi takšnih "najvišjih pomenov", ki bi prevzeli nekdanjo funkcijo konstitutivne simbolizacije. Vprašljivo je namreč, ali lahko težnja po dobičku in potrošništvo kot novi kulturni sestavini usmerjata integracijo na podoben način kot prejšnje oblike konstitutivne simbolizacije. Po drugi strani pa izrazit poudarek na "danih" središčih segmentarnih enot, značilen za "Jihad", zaradi svoje fundamen-talistične zavezanosti določeni in zelo konkretni nenačrtni centralnosti blokira funkcionalno diferenciacijo, do skrajnosti pa otežuje tudi vsako načrtno koordinacijo med - ostreje razmejenimi - segmentarnimi enotami. Naslednji problem predstavlja razmerje med dinamiko modernih družb in relativno statičnostjo nenačrtno centralnih kulturnih obrazcev, ki jih že po definiciji ni mogoče načrtno prilagajati. Možni so kvečjemu omejeni posegi, na primer v socializacijske procese preko šolskega sistema in množičnih medijev, pri čemer pa večine posledic običajno spet ni mogoče načrtovati. Poseben problem za koordinacijo predstavlja tudi vsebina kulturnih obrazcev. Ideje svobode, enakopravnosti, človekovih pravic in demokracije na primer v modernih zahodnih družbah predstavljajo dovolj splošno vsebino, da lahko dobijo centralno mesto v odnosu do vseh bistvenih sestavin družbenega sistema ne glede na njihove segmentarne, stratifikacijske in funkcijske delitve. Kot sveta, "na-ravno-pravna" podlaga, so vključene v normativne sisteme teh družb in ne dopuščajo načrtne spremembe nobenemu zakonodajalcu.3 Kljub zadovoljivi ravni generalizacije glede na vso kompleksnost sistema, pa so lahko ti obrazci kot podlaga konkretnejše, bolj načrtne koordinacije še vedno J Ti koncepti so kot "Grundnorm" v Ketsenovem smislu (o tem glej npr. Kelly, 1992, 384-389) običajno zctjeti v izhodišča ttstavnili ureditev modernih demokracij. nezadostni. Etzioni (1993) tako opozarja na nesorazmerje med količino zahtevanih pravic in svoboščin ter pripravljenostjo za prevzemanje odgovornosti in dolžnosti. Pravice in dolžnosti so namreč med seboj komplementarne. Pravica do življenja v zdravem fizičnem okolju predpostavlja dolžnost varovanja tega okolja; pravica do socialne varnosti predpostavlja dolžnost plačevanja davkov; svoboda govora predpostavlja dolžnost, da to svobodo zagotovimo drugim. Pri tem moramo še dodati, da se dodatna ovira pojavlja z dejstvom, da enota, ki se ji z načrtno ali nenačrtno centralno normo naloži določena dolžnost, pogosto ni ista kot tista, ki se ji je s tem zagotovila pravica. Največkrat lahko sorazmerno največ pravic drugim - tako da same prevzemajo dolžnosti - zagotovijo tiste enote, ki razpolagajo z največjo močjo, denarjem ali vplivom (npr. države, korporacije ipd.). Če uporabimo model J. Q. Wilsona, zahteva to politiko koncentriranih stroškov (t.j. dolžnosti) v kombinaciji z difuznimi koristmi (t.j. razpršenimi pravicami) (za razlago Wilsonove klasifikacije glej npr.: Majone, 1996, 76-77). Možna načrtna perspektiva je lahko torej nadgrajevanje normativnega sistema ob manjši neposredni odvisnosti od enot, ki bi morale prevzeti koncentrirane stroške in ob hkratnem ohranjanju kooperativnosti tudi z njimi, kar pa je seveda težko izvedljivo. Majone vidi možno rešitev v avtonomnih ekspertnih - najbolje transnacional-nih - organih z visoko stopnjo tako pogajalskih kot regulativnih zmožnosti, ki vzdržujejo ustrezno ravnotežje med odprtostjo in distanco do akterjev, ki skušajo vplivati na njihove politike. Kot primer navaja Evropsko komisijo.1 Potreba po določenih nenačrtno centralnih podlagah se pojavlja tudi v med-družbenem sistemu, ki iz hobbesovskega nenačrtno acentričnega "naravnega stanja" počasi prehaja v sistem z določenimi lastnostmi družbe. Nadaljnji razvoj v to smer in s tem tudi večja stabilnost pa bosta možna le v primeru vzpostavitve določenih nenačrtno centralnih (kulturnih) podlag, ki bodo morale biti še nekoliko bolj generalizirane. Vsebinsko si tu, če spet nekoliko poenostavimo, stojita nasproti predvsem dva koncepta, pri čemer oba v svojem temelju izhajata predvsem iz zahodne kulturne tradicije: na eni strani ideja državne suverenosti, oblikovana z Westfalskim mirom, na drugi strani pa ideje univerzalnih pravic ljudi in narodov ter vzajemne odgovornosti za globalne probleme, oblikovana z novejšim mednarodnim pravom po prvi in predvsem po drugi svetovni vojni. Integrativno vlogo v meddružbenem sistemu bo lahko verjetno odigral kvečjemu drugi model (prim.: Pfetsch, 1998, 176). Absolutna suverenost enot (posameznikov ali držav) je namreč očitno nezdružljiva z obstojem skupnosti med njimi, zato bo vsako nadaljnje preseganje nenačrtno acentričnega "naravnega stanja" vsekakor tudi v prihodnje zahtevalo njeno nadaljnjo relativizacijo. Stabilizacijo kulturnih obrazcev svetovnega družbenega sistema bi si lahko zamislili kvečjemu kot model koncentričnih krogov, v katerem se dane vrednote najbolj konkretne na ravni najožjih skupnosti, najbolj generalizirane in tudi najvišje pa na ravni najširše skupnosti. Tak model seveda zahteva, kot ugotavlja Etzioni (1993), da je vsaka skupnost hkrati podrejena (bolj generaliziranim) višjih vred- ' Menon in llayward (1996) zavračala to oceno in opozarjala na problem (pre)velike odprtosti evropske komisije za različne akterje, ki dejansko deluje v nasprotni smeri in onemogoča vodenje konsistentne politike. notam širše skupnosti, katere enoto tvori. Ob tem moramo seveda dodati, da se takšen model še dodatno zapleta zaradi prepletanja različnih oblik diferenciacije: segmentarnih, funkcionalnih in stratifikacijskih. Problemi načrtne centnilnosti Načrtno-centralne instance v modernih družbah se srečujejo s težko obvladljivimi problemi lastne - vse bolj acentrično organizirane - kompleksnosti, pri čemer se ta kompleksnost povečuje tudi pod vse večjim vplivom kompleksnosti njihovega okolja zaradi procesov globalizacije. Ti procesi so elegantno opisani v Bellovi trditvi, da je postala nacionalna država "premajhna za velike življenjske probleme in prevelika za majhne življenjske probleme" (cit. v Pfetsch, 1998, 170). Posebno za zahodnoevropske države je bila zlasti po drugi svetovni vojni značilna visoka stopnja centralne državne intervencije, posebno v ekonomski podsistem. Z nacionalizacijo in visoko stopnjo diskrecije v poseganju na trg so skušale centralne birokratske instance odpravljati očitne pomanjkljivosti nenačrtno acen-tričnega tržnega modela. Pri tem so izhajale tako iz znanstveno-teoretičnih (key-nesianski koncepti) kot iz določenih ideološko-političnih motivov, ki so bili v Evropi vedno bistveno bolj poudarjeni kot na primer v ZDA. V sedemdesetih letih se je - v veliki meri prav zaradi globalizacije - začela očitna kriza tega modela, ki je spodbudila k umikanju načrtno centralnega nadzora, kar se je izrazilo v deregulaciji in privatizaciji (glej npr. Majone, 1996, 1-3,10 in dalje). V ZDA je bila narava državne intervencije v ekonomski podsistem že prej drugačna. Funkcijo korekcije pomanjkljivosti trga je tam namesto nacionalizacije podjetij v glavnem opravljal nadzor prek različnih ekspertnih komisij. Te so kot regu-lativni organi na zvezni ravni nadzorovale delovanje določenih segmentov ekonomije že od konca devetnajstega stoletja naprej, "new deal" pa je njihovo vlogo le še bistveno okrepil. Toda v sedemdesetih letih se je zdelo, da je tudi ta oblika centralne intervencije, podobno kot nacionalizacija v Zahodni Evropi, prišla v krizo (ibid. 15-18). Z nadaljnjim razvojem multinacionalnih korporacij, ki se je sicer začel že v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja, države še dodatno izgubljajo nadzor nad nekaterimi najpomembnejšimi ekonomskimi akterji (Holton, 1998, 54). Globalizacija vsekakor predstavlja prevlado funkcionalne diferenciacije nad segmentarno, kar je v posebno radikalni obliki poudaril Niklas Luhmann (npr. 1990a, 1990b). Vsaj v najrazvitejšem delu sveta so lahko meje med segmentarno določenimi nacionalnimi državami komunikacijsko laže prehodne kot pa meje med funkcionalnimi podsistemi, ki segajo preko segmentarnih mej. In prav v kontekstu globalizacije in svetovne družbe je možno Luhmannov poudarek na acen-tričnosti najbolje argumentirati. Globalizacija namreč predstavlja očitno krizo vseh centralnih modelov koordinacije, saj je bil njihov doseg do sedaj omejen predvsem na ožje segmentarne enote. Globalizacija je po Luhmannovem mnenju vsekakor že ustvarila svetovno družbo in ta družba očitno nima načrtnega centra (Luhmann, 1990b, 175 in dalje). Tudi če imamo prvo trditev za nekoliko pretirano in prenagljeno, je trditev o odsotnosti načrtno centralne instance, empirično točna in ima seveda bistvene posledice za problem koordinacije. Na globalni ravni ni bilo do sedaj mogoče oblikovati nobene načrtno centralne instance, ki bi lahko funkcionalno ustrezala načrtno centralnim potencialom moderne države in nanjo vezanih institucij. Globalizacija se zato zdi predvsem kot zmagoslavje nenačrtno acentričnega modela koordinacije, v katerem ima zdaj - namesto nekdanjega hobbesovskega "naravnega stanja" med egoističnimi suverenimi državami - osrednje mesto svobodni trg. Nekateri empirični procesi to potrjujejo. Vlade nacionalnih držav so skušale na primer oblikovati določene skupne mehanizme za regulacijo določenih globalnih ekonomskih procesov. Mednje sodi, poleg OECD, ILO, FAO in podobnih organizacij, tudi sistem "Bretton Woods" (IMF, Svetovna banka, GATT in vlade držav), ki pa se je v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja zaradi razpada enotnega tečajnega sistema in naftne krize znašel v resnih problemih in v svoji prvotni obliki ni mogel preživeti (Holton, 1998, 68-70). V določeni meri se je relativiziral še en vidik centralnosti, to je prevlada Zahoda nad preostalim svetom. Kljub ohranjanju neenakosti in stratifikacijskih razmerij med družbami, danes Zahod ni več center sveta, kot je to veljalo za kolonialno obdobje. Nobena sila ni več zmožna enostranske prevlade nad svetom na vseh področjih. Vzpon Japonske in kasneje vzhodnoazijskih tigrov ima nepovratne posledice, ki so tudi ovrgle enostranske koncepte, kakršna je bila teorija odvisnosti (Holton, 1998, 77, 97-98). Zgovoren je na primer podatek, da se je delež svetovnega družbenega bruto produkta, ki ga prispevajo ZDA, med leti 1952 do 1990 zmanjšal z 52 na 28,5 odstotka (Pfetsch, 1998, 174). Problemi nenačrtne acentričnosti Problemi, na katere smo opozorili v zvezi z obema centralnima modeloma koordinacije, vzbujajo vtis, da je perspektiva koordinacije v izraziti acentričnosti. Zaradi zahtevnosti načrtovanja v modernem svetu se lahko celo zdi, da bo ta koordinacija tudi predvsem nenačrtna. Mnoga razmišljanja pa tudi empirični trendi vsekakor kažejo v tej smeri. Konec velikih zgodb, ki so ga razglasili Lyotard (1986) in drugi postmodernistični teoretiki, ter razprave o koncu totalnih ideologij (Bell, 1962; Lipset, 1983) opozarjajo na propad velikih centralno vodenih načrtnih projektov spreminjanja sveta, ideje postmodernosti pa tudi na razkroj nenačrtno centralnih podlag. Centralnost velikih zgodb se nadomešča z acentričnostjo majhnih. Ne načrtovanje, temveč evolucija "zadostuje za preživetje" (Luhmann, 1995, 477). Propadli niso le najbolj radikalni načrtno centralno vodeni projekti dvajsetega stoletja kot so bili nacizem, fašizem in komunizem. Doba neoliberalizma in krize države blaginje je pokazala tudi na omejitve mnogo zmernejših poskusov načrtno centralnega preurejanja družbe. Vendar to ne pomeni, da lahko nenačrtno centralni model koordinacije izrine centralne modele. Na omejitve in tveganja izključnega zanašanja na ta model smo že opozorili. Lepo jih lahko ponazorimo tudi z razlogi zakaj trg, kot danes pre- vladujoča oblika nenačrtno acentrične koordinacije, ne more zagotavljati optimalne alokacije resursov, kar naj bi bila njegova temeljna funkcija (Majone, 1996, 28-29): 1. S prepuščanjem trga njegovi spontanosti neizogibno prihaja do monopolov, kar onemogoča sicer deklarirano kompetitivnost, 2. Enote, ki producirajo negativne učinke, ko so prepuščene spontanosti trga, ne nosijo njihovih celotnih stroškov, temveč jih razporejajo med druge enote v okolju (npr. onesnaževanje). 3. Potrošniki v realnem nenačrtno acentričnem tržnem modelu nikoli nimajo informacij, ki jih predpostavlja idealnotipski model svobodnega trga. 4. Nekaterih outputov se enotam z vidika njihovih lastnih interesov ne izplača p reducirati v zadostni količini ali pa sploh ne, čeprav so potrebni. Značilni primeri so zdravstvo, javna uprava, varstvo okolja in obramba. Zato pravzaprav ni vprašanje, ali je določena načrtna regulacija potrebna ali ne, temveč predvsem kolikšna naj bo. Tržna ekonomija ni bila v Evropi nikoli popolnoma deregulirana in to tudi ne more biti (ibid. 1-2), kar je morala priznati tudi sama klasična liberalna teorija (Pfetsch, 1998,171). Zanimivo je, da imajo celo mnoge enote, usmerjene v delovanje na trgu, interes za določeno raven načrtne, pa tudi centralne, koordiniranosti sistema. Ker je tako neomejen konflikt, kot tudi neomejeno tekmovanje, za vse vpletene običajno zelo izčrpavajoč proces, povezan z visokimi stroški, je razumljiva težnja po, kot to označuje Etzioni (1968, 587 in dalje), enkapsulaciji. To pomeni vzpostavitev in vzdrževanje določenih normativnih omejitev konflikta in/ali tekmovanja v interesu vseh vpletenih strani. Interakcija tako tudi ni več razumljena kot igra z ničelno vsoto (na primeru držav in vprašanja njihove suverenosti obravnavata to npr. Kassim in Menon 1996, 2-5). Zato tudi ne obstaja nujno konflikt med državno regulacijo in interesi multi-nacionalnih korporacij. Čeprav se skušajo slednje regulaciji včasih izogniti, vseeno potrebujejo kolikor toliko stabilen normativni prostor. Zato med njimi in državami ne obstaja nujno protislovje, temveč celo določena komplementarnost, kot ugotavlja na primer Martinelli. Države so lahko multinacionalnim korporacijam kot normativni okvir celo potrebne (Holton, 1998, 92-93,100-101, 108-109). Toda kakšna koordinacija lahko omeji nenačrtno acentričnost v situaciji, ko so potenciali izrazito centralnih modelov v veliki meri izčrpani? Onemogočajo jih tako visoka raven acentričnosti posamičnih družb kot tudi odsotnost močnejših centralnih instanc na ravni razvijajočega se svetovnega družbenega sistema. Tu se odpira možnost načrtno acentrične koordinacije, ki se zdi na globalni ravni celo še bolj perspektivna zaradi še bolj očitne odsotnosti centralnih instanc in že večje množice različnih potencialno pomembnih enot ter potrebe po načrtnosti. Meddružbeni prostor oziroma svetovni družbeni sistem tako ne temelji le na nenačrtno acentrični spontanosti, v kateri so vsi elementi podvrženi izključno slepi evolucijski selekciji, temveč je tudi kombinacija kompleksnih pogajalskih omrežij, v katerih enote ne načrtujejo le lastnega delovanja, temveč se sporazumevajo tudi o načinih skupnega koordiniranja sistema ali njegovih delov. Enote, ki v teh procesih sodelujejo, segajo od multinacionalnih korporacij do lokalnih interesnih skupin, ocl nevladnih mednarodnih interesnih organizacij do vlad držav. Rezultat ni niti načrtno centralen sistem niti nenačrtno acentrična anarhija, temveč kompleksna "poliarhična in decentrična" mreža (ibid. 132-133). V zvezi s tem je posebno zanimiv odnos koordinacije na ravni Evropske unije, kjer se je ob internacionalnih organih (Svet ministrov) bistveno okrepila vloga transnacionalne Evropske komisije. Vendar ta novi transnacionalni center zaenkrat ne prevzema od značilnosti države niti klasične centralnosti in suverenosti oblasti niti klasičnih oblik delitve oblasti v strogem smislu niti ambicij po oblikovanju države blaginje. Kot torej ugotavljajo na primer Meny, Muller in Quermonne (1996, 3, 18) ter Schmitter, 1996, 25-27), Evropska unija, vsaj glede na dosedanje procese, ne pomeni oblikovanja superdržave in s tem stare načrtne centralnosti, le da tokrat na nadnacionalni ravni, temveč nov model, ki skuša združevati načrtnost in acentričnost. Posebno okoli Evropske komisije so se izoblikovale kompleksne in dinamične "policy" pogajalske mreže, sestavljene iz vladnih in nevladnih, nacionalnih, internacionalnih ter transnacionalnih, političnih, ekonomskih in ekspertnih akterjev (o tem glej npr. Majone, 1996, 70-73; Mazey in Richardson, 1996, 41-42; Richardson, 1996, 27 in dalje). Še posebno pomembno za delovanje komisije je znanje, ki ga lahko nudijo različne skupine, saj ta na tej podlagi usmerja svoje odločitve (Meny, Muller in Quermonne, 1996, 1, 16; Mazey in Richardson, 1996, 42-45; Richardson, 1996, 37), ki naj bi bile čimbolj konsenzualne in dosežene s pogajanji (Mazey in Richardson, 1996, 55). Empirično delovanje tega modela precej spominja na Willkejevo kontekstual-no usmerjanje in sistemski diskurz ter njegov poudarek na koordinativnih mrežah, v katerih ključna medija nista več denar in moč, temveč znanje (Willke, 1995,1996). S poudarkom na pogajalskih mehanizmih se namreč evropski načrtno acentrični model koordinacije precej približuje neokorporativizmu, hkrati pa je, kot ugotavlja tudi Schmitter, glede dostopnosti za različne akterje bližji pluralizmu. Morda sicer tudi zato, ker se šele oblikujejo, so namreč mehanizmi odločanja izrazito odprti za različne skupine, katerih dostop do centrov odločanja je lahko celo lažji kot na nacionalni ravni (Meni, Muller in Quermonne, 1996, 4, 12-14). Po drugi strani pa ima Evropska komisija kot regulativni organ, ki za razliko od nacionalnih vlad ni neposredno odvisen od vsakodnevnih političnih procesov in javno-mnenjskih gibanj na nacionalnih ravneh, tudi bistveno večjo avtonomijo v odnosu do različnih skupin, ki skušajo nanjo vplivati. To ji lahko omogoča, da preseže različne parcialne poglede, pa tudi, da upošteva interese določenih neorganiziranih ali šibkeje organiziranih enot v okviru Evropske unije (npr. potrošnikov nasproti korporacijam) (o tem glej: Majone, 1996, 71; Mazey in Richardson, 1996, 46). Ker gre za oblike koordinacije, ki se šele razvijajo, o njihovi dolgoročni učinkovitosti še ne moremo podati ocene. Vsekakor pa se zaenkrat zdi, da predstavlja koordinacija Evropske unije začetke novega modela, ki bo, zaradi propada izrazito centralnih modelov in prevelikega tveganja nenačrtne acentričnosti, vse bolj temeljil na načrtno acentričnem modelu. Problemi načrtne acentričnosti Glede na omejitve ostalih treh modelov se zdi načrtna acentričnost perspektiven model, tako na globalni in regionalni (EU) kot na nacionalni in subnacional-ni ravni. Ugotovitve o krizi nekaterih neokorporativnih modelov na nacionalni ravni tega ne zanikajo. Problemi, s katerimi se neokorporativizem danes srečuje na primer v Avstriji, na Švedskem in v Nemčiji, namreč ne kažejo na krizo same načrtno acentrične koordinacije, temveč bolj na krizo pretirane centralnosti, ki je v teh neokorporativističnih modelih še vedno prisotna. Vzroke za precejšen del problemov empiričnega neokorporativizma moramo zato iskati bolj v ostankih centralnosti, v oddaljenosti in rigidnosti centrov v odnosu do nižjih ravni, iz česar izhajajo problemi njihove legitimnosti, pomanjkanje responzivnosti in inkluzivnosti vzpostavljenih mehanizmov (glej: Adam, 1998, 189; Hirst, 1994, 117 in dalje; Tam, 1998, 100 in dalje). Perspektive lahko iščemo na primer v modelih, ki bodo povezovali neokorporativistične pogajalske mehanizme z določeno odprtostjo do novih akterjev, sicer značilno za pluralizem. Toda empirični problemi z neokorporativizmom nam lahko pokažejo tudi na določeno nestabilnost načrtno acentričnega modela. Kot smo že nakazali, gre namreč za vmesen model, ki naj bi kombiniral koherentnost, ki jo nudi hierarhija, s fleksibilnostjo, ki jo nudi trg, pri tem pa bi se skušal, kolikor je mogoče, izogniti paternalizmu hierarhije in egoizmu trga (Adam, 1997, 2;\Villke, 1995, 116-117). Model lahko deluje samo v toliko, kolikor mu uspe ohranjati ravnotežje med načrtno centralnostjo in nenačrtno acentričnostjo. Na eni strani obstaja nevarnost, da se v iskanju skupnih načrtnih usmeritev centralizira, tako da se monopolni centri pogajalskih združenj diferencirajo od lastnih nižjih ravni, se v veliki meri povežejo s centri ostalih združenj in z državo ter pogajalski sistem zaprejo za ostala združenja. Temu je podoben ne primer avstrijski (neokorporativizem.^ Nadaljnje gibanje v tej smeri lahko pomeni vračanje v načrtno centralni model, ki pa, kot smo že ugotovili, ob kompleksni diferenciranosti moderne družbe ne zadostuje več. Druga nevarnost za načrtno acentrične modele je, da se zaradi poudarjanja acentričnosti in neomejenega pluralizma transformirajo v nenačrtno acentrične modele, skupno načrtno oblikovanje celotnega sistema pa se izgubi v plurali-stično-tržnem tekmovanju med različnimi akterji. To pa za seboj potegne vsa že omenjena tveganja nenačrtno acentričnih modelov. Sklepamo lahko, da je možno opisano nestabilnost nenačrtno acentričnih modelov premagati le v primeru, če ta oblika koordinacije deluje v okolju, v katerem obstaja določeno ravnotežje med nenačrtno acentričnostjo in načrtno centralnostjo. V sistemih, v katerih na splošno prevladuje centralna in hierarhična koordinacija, načrtno acentrični model ne bo mogel stabilizirati svojih acentričnih vidi- J K temu v določeni meri vodi že sama institucionalna struktura, katere opis lahko najdemo npr. v 'The Austrian Way" 1995. kov. Močna država s šibko civilno družbo, značilna za totalitarne in avtoritarne režime, ne omogoča stabilnih pogajalskih modelov, saj imajo vsi relevantni akterji premajhno avtonomijo v odnosu do države, zato se "pogajanje" reducira na potrjevanje že zamišljenih načrtno centralnih odločitev. V sistemih, v katerih prevladujeta trg in pluralizem, država pa je v primerjavi s civilno družbo šibka, načrtno acentriČni vidik ne bo mogel stabilizirati svojih načrtnih vidikov. Šibka država se tako znajde v situaciji, ko zaradi pritiska mnogih interesnih skupin ne more sprejeti nobenih odločitev ali pa poslane talec nekaterih najmočnejših skupin (npr. predstavnikov finančnega kapitala). Prevlada logika selekcije po nenačrtno acentričnih načelih, ki pa za celoten sistem seveda ni nujno optimalna. Opisana neuravnoteženost je precej podobna Etzionijevemu razlikovanju med "over-managed" in "drifting" družbami (Etzioni, 1968), kaže pa nam, da razmerja med različnimi modeli koordinacije ne smemo obravnavati kot igre z ničelno vsoto, temveč nasprotno - kot igro z izrazito pozitivno vsoto. Do danes sta se za očitno zgrešena izkazala tako socialdemokratski strah pred trgom, kot neoliberal-ni strah pred državo, kot zanimiva - čeprav še ne popolnoma izdelana - alternativa obema ali pa njuna možna nadgradnja pa se danes pojavlja komunitarizem, ki na podlagi močne države in močne civilne družbe išče novo pot, ki bi zavrnila tako politični avtoritarizem kot tržni egoizem (Etzioni, 1993; Tam, 1998, 41 in dalje). Le ob kombinaciji močnega načrtno centralnega in močnega nenačrtno acen-tričnega modela je možno graditi tudi stabilnejše načrtno acentrične modele. K tej stabilnosti pa lahko bistveno prispevata vsaj še dva dejavnika: trdni nenačrtno centralni kulturni vzorci in znanje, ki bi kot krmilni medij omogočilo zadovoljivo raven diferenciacije pogajalskih mrež od denarja in moči. Nenačrtno centralne podlage so pomembne v smislu konsenza o določenih temeljnih vrednotah, ki veljajo za dane in nevprašljive (splošna načela demokracije, človekove pravice, dopuščanje izražanja in argumentiranja nasprotnih mnenj)" ter preprosto ne morejo biti podvržene načrtnim spremembam. Takšen minimalni konsenz je nujen za kakršno koli stabilno "policy" skupnost (Richardson, 1996, 31 in dalje) oziroma za "pluralism-within-unity", kot ga označuje Etzioni (1993,155 in dalje). Šele v okvirih takšnega minimalnega konsenza je možen - pa tudi neizogiben in potreben - konflikt. Znanje poudarja \Villke (1995) kot ključni krmilni medij modernih pogajalskih omrežij in ga razlikuje od denarja, ki kot medij krmili trg, in moči, ki krmili politiko. Pogajanja, ki temeljijo predvsem na "argumentih" moči in denarja vsekakor zmanjšujejo stabilnost pogajalskih omrežij. Odločanje na podlagi prisile ali ponujenih koristi namreč zmanjšuje konsenz o skupnem načrtovanju in vodi, če spet uporabimo Etzionijevo (1968, 35-4 in dalje) klasifikacijo, od normativnega k prisilnemu (načrtno centralno, hierarhija) in utilitarističnemu (nenačrtno acentrično, '' Komttnitaristi kot najbolj temeljne vrednote, ki kot obče-človeške presegajo tudi meje posamičnih kultur in bi bile lahko zato nporablne tudi na globalni svetovni ravni, označujejo ljubezen, modrost, pravičnost in človekovo (samojttresničUev. Čeprav je možen ugovor, da so le vrednote verjetno bolj značilne za kombinacijo krščanske in razsvetljenske tradicije v evropski kulturi kot za človeštvo na sploh, to ne preprečuje nujno njihove širše uporabnosti. trg) redu. Le argumenti znanja pa omogočajo relativno diferenciacijo od moči in denarja in s tem preprečujejo habermasovsko "kolonizacijo" (Habermas, 1987), hkrati pa ne dajejo le sredstev (denar in moč) temveč lahko kažejo tudi smer sprememb. Poudarek modernih pogajalskih mrež, kakršna se je oblikovala tudi okrog Evropske komisije, na akterjih, ki v sistem prinašajo znanje, zato verjetno ni naključen (o tem glej npr.: Richardson, 1996, 37; Mazey; Richardson, 1996, 42). Sklep Diferencirane moderne družbe zahtevajo izrazito senzibilno koordinacijo, če se hočemo izogniti dediferenciaciji in regresiji v predmoderna stanja, pa tudi razpadu koherentnosti družbenih sistemov zaradi njihove izrazite notranje diferenci-ranosti in razsrediščenosti. Potencial vsakega od štirih modelov koordinacije je očitno omejen, pri čemer so te omejitve v veliki meri tudi empirično opazne. Nenačrtno centralne podlage družbe kljub visoki stopnji generaliziranosti in posrednosti svojega vpliva ostajajo pomembne in jih ne smemo zanemariti (kot je to v določeni meri značilno npr. za Luhmannovo teorijo samoreferenčnih sistemov), saj postavljajo okvire nenačrtno acentričnim oblikam koordinacije (npr. kot poslovna etika na trgu), omejujejo in hkrati dajejo legitimnost načrtno centralnim posegom, še posebno neizbežne pa so kot podlaga načrtno acentričnih pogajalskih modelov. Načrtna centralnost (hierarhija) in nenačrtna acentričnost (prosti trg in temu sorodni principi) sta se vsaka po svoje izkazala kot nenadomestljiva zaradi svoje relativne koherentnosti (hierarhija) oziroma zaradi svoje relativne fleksibilnosti (trg),7 hkrati pa sta pokazala tudi jasne omejitve. Vsaj del teh omejitev je možno preseči z uporabo načrtno acentričnega pogajalskega modela, ki lahko zato nudi pomembno perspektivo v nadaljnji koordinaciji družbe, vendar ne kot nadomestilo za prejšnje modele koordinacije, temveč kvečjemu kot njihova nadgradnja, saj njegovo delovanje zahteva tako dovolj trdne - čeprav precej genera-lizirane - kulturne podlage, kot tudi pluralizem različnih samostojnih akterjev in dovolj močnih načrtno centralnih instanc (nacionalno-državnih in transnacional-nih), ki pomaga pri njihovem usklajevanju in uresničevanju skupno sprejetih usmeritev. LITERATURA Adam, Franc (1998): "Developmental Options and Stratcgies of Small Countrics". Journal for International Rclations and Devclopmcnt, 1,181-194. Bell, Danici (1962): The Knd of Idcology. New York: Collicr Books. Durkheim, Krnile (1933): The Division of I.abour in Society. Ncvv York: The Free Press. 7 Potenciali hierarhije so omejeni predvsem- z zmožnostjo nadzorne enote za poznavanje in obvladovanje celotnega sistema, po drugi strani pa nas Coasejev teorem opozarja na visoke transakcijske stroške zaradi manjše koherentnosti, če bi vse (npr. tttdi notranjo koordinacijo korporacij ali političnih strank) prepuščali tržnim načelom (glej npr. l!itki Podatki so analizirani izključno za informativne programe TVS/.O in POP IV. Tabela 3' Povezanost med glavnimi temami in argumentiranostjo nuklearnih trditev za dnevni tisk objekt argument prisoten argumenta ni skupaj f % f % f % ratifikacija 44 37.6 73 62.4 117 100.0 Evropska unija 28 31.1 62 68.9 90 100.0 Slovenija 33 39.3 51 50.7 84 100.0 Nato 26 32.5 54 67.5 80 100.0 ustavne spremembe 26 36.1 46 63.9 72 100.0 približevanje 19 28.4 48 71.6 67 100.0 polnopravno članstvo 24 42.1 33 57.9 57 100.0 asociacijski sporazum 19 40.4 28 59.6 47 100.0 prilagajanje 18 38.3 29 61.7 47 100.0 gospodarski razvoj 29 64.4 16 35.6 45 100.0 vlada 10 22.2 35 77.8 45 100.0 širitev 15 40.5 22 59.5 37 100.0 konkurenca 23 63.9 13 36.1 36 100.0 medstrankarski sporazum 5 14.3 30 85.7 35 100.0 zaščita 20 57.1 15 42.9 35 100.0 liberalizacija 22 64.7 12 35.3 34 100.0 Evropa 12 37.5 20 62.5 32 100.0 kandidatke 18 60.0 12 40.0 30 100.0 68. člen 8 26.7 22 73-3 30 100.0 španski sporazum 13 43.3 17 56.7 30 100.0 skupaj 412 39.2 638 60.8 1050 100.0 Rezultati kažejo, da so bile najpogostejše teme v dnevnem tisku v večini near-gumentirane, saj je med prvimi dvajsetimi temami le pet takih, kjer je delež argumentiranih trditev večji od 50 odstotkov (to velja za pomenski objekt 'gospodarski razvoj', 'konkurenca', 'zaščita', 'liberalizacija' in 'kandidatke'). Razlike v nepokrito-sti posameznih tem in očitne razlike v argumentiranosti trditev sta bila tudi poglavitna kriterija, na podlagi katerih smo izbrali niz tem za merjenje individualne percepcije prednostnih tem. Na podlagi rezultatov analize besedil smo se torej odločili, po katerih korakih bi testirali funkcijo prednostnega tematiziranja. S tem pa prehajamo v opis druge faze naše empirične študije. S pomočjo telefonsko vodenega intervjuja smo ugotavljali, katere zadeve v zvezi s približevanjem Slovenije Evropski uniji se vprašanim zdijo bolj, katere pa manj pomembne'1. Seznam ustreznih tem smo sestavili na osnovi povprečnih podatkov analize medijskih vsebin dnevnega tiska v letu 1997. Odločili smo se za sledeče teme: " Računalniško podprta anketiranju jc potckato od 9.4.1998do 14.4.1998. Od naključno izbranih 854 zasebnih telefonskih šlerilk gospodinjstev, je bilo uspešno opravljenih 468 intervjujev. Stopnja anketiranja je bila 75 odstotna. Tabela 4: Pokritost in argnmentiranost tem v clneunem tisku Teme v dnevnem tisku Pokritost Argnmentiranost nekonkurenčnost slov. gospodarstva + + prihodnji gospodarski razvoj + + problem ustavnih sprememb + - vstop Slovenije v NATO + - problem kmetijske politike - + vprašanje brezposelnosti - + varovanje okolja - + vprašanje narodnostnih manjšin - - Legenda: + prednostna tema; je argumentirana - nepreduostna tema; ni argumentirana Izbrali smo skupaj osem različnih problematik, med katerimi so bile prve štiri v letu 1997 kar pogosto izpostavljene v dnevnem tisku, s tem da so se med seboj ločevale po deležu argumentiranih trditev. Podobno smo nameravali storiti za teme, o katerih so tiskani mediji manj poročali, vendar se je izkazalo, da so "tihe teme" precej večkrat argumentirane kot pa to velja za "glasne teme" (primerjaj s tabelo 3). Individualno percepcijo prednostnih tem smo merili s pomočjo vprašanja: Kako pogosto imate v mislih naslednja vprašanja v zvezi z vstopanjem Slovenije v Evropsko unijo?, na katerega so respondenti odgovarjali s pomočjo petstopenjske lestvice, kjer je ocena 1 pomenila, da nima nikoli v mislih, 5 pa, da jo ima zelo pogosto v mislih. Prve rezultate lahko razberemo v tabeli 5. Tabela 5: Univariatna analiza za vpr. Kako pogosto imate v mislih naslednja vprašanja v zvezi z vstopanjem SLO v ELI? Kako pogosto imate v mislih... aritmetična standardni (1 - sploh nimam; 5 - zelo pogosto) sredina odklon N vstop Slovenije v NATO 2.78 1.23 423 vprašanje narodnostnih manjšin 2.85 1.26 419 problem ustavnih sprememb 2.95 1.28 416 problem kmetijske politike 3.29 1.33 422 nekonkurenčnost slo. gospodarstva 3.35 1.15 421 prihodnji gospodarski razvoj 3.85 1.08 421 varovanje okolja 3-92 1.11 426 vpraša 11 je b i vzposel 11 osti 4.09 1.09 426 Teme smo v tabeli 5 razporedili tako, da ima prva najmanjšo, zadnja pa največjo vrednost aritmetične sredine. Večja je vrednost, bolj imajo respondenti posamezno zadevo v mislih. Razberemo lahko, da je vprašanje vstopa v NATO najmanj pogosta, problem brezposelnosti pa najbolj pogosta tema po mnenju sodelujočih v anketi. Individualno percepcijo prednostnih tem v povezavi s približevanjem Slovenije Evropski uniji torej izraziteje zapolnjujejo tri pereča vprašanja: brezposelnost, varovanje okolja ter prihodnji gospodarski razvoj. Če se vrnemo na postavitev tem v tisku (glej tabelo 4), lahko opazimo, cla gre med medijsko in individualno lestvico prej za neskladnost kot pa za vzročni učinek prve na drugo. Dve, po mnenju vprašanih najpomembnejši temi v zvezi z vstopanjem Slovenije v Evropsko unijo, sta na seznamu tiska na njenem repu. In velja tudi obratno; problem ustavnih sprememb ter vstopanje Slovenije v NATO sta bili v tiskanih medijih leta 1997 vroči temi, vendar ju respondenti niso ocenili kot takšni'". Dodatno zanimivo ugotovitev lahko izluščimo, če si ogledamo, kakšen pomen igra predhodna argumentiranost prek medijev posredovanih tem. Na prva tri mesta so respondenti uvrstili teme, ki so bile argumentirane (prihodnji razvoj, problem brezposelnosti ter varovanje okolja). Kar pa ne drži za vstop v NATO in ustavne spremembe, o čemer so tiskani mediji sicer precej poročali, vendar v večini redko argumentirano. Z vidika funkcije prednostnega tematiziranja bi bil odgovor na vprašanje, ali tiskani mediji s poudarjanjem določenih zadev narekujejo posameznikom, katere teme naj percepirajo kot vroče teme, očitno negativen. Bolj kot vloga pogostosti teme v medijih, je morebiti celo odločilna stopnja argumen-tiranosti posredovane vsebine; vsaj tako bi lahko sklepali iz podatkov zgoraj. V anketni vprašalnik smo vključili še kontrolno vprašanje o tem, kdo je na res-pondente najbolj vplival pri oblikovanju stališč o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo"'. Po odgovorih sodeč, so kar na 43 odstotkov vprašanih največji vpliv imeli televizijski novinarji, časopisni novinarji pa le na 13 odstotkov vprašanih". S tem pa lahko postane vprašljiva ustreznost uporabe rezultatov iz analize tiskanih medijev za tukajšnje testiranje funkcije prednostnega tematiziranja. V kolikor bi se namreč izkazalo, da sta si lestvici prednostnih tem v elektronskih in tiskanih medijih precej različni, bi to pomenilo, da bi bilo sklepanje o učinku televizije na percepcijo pomembnosti tem med vprašanimi bolj na mestu. Ponoven pregled pogostosti tem na televiziji pa je pokazal, da ni bistvenih odstopanj, če jih primerjamo s temami v tisku: " Morebiten očitek takšnemu izziciu bi lahko bila časovno prevelika razdalja med analizo besedil v tiskanih medijih (prvih sedem mesecev v letu 1997) in opravljeno anketo (april 1998). 16 Natančneje se je vprašanje glasilo takole: Kdo je najbolj vplival na to, kakšno stališče ste si izoblikovali o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo? Respondentje med možnimi odgovori izbral enega: t) politiki; 2) prijatelji, znanci, družina; 3) televizijski novinarji; 4) časopisni novinarji; 5) radijski novinarji in 6) strokovnjaki. " Ostali deleži so se razvrstili takole: politiki 19 odstotkov: strokovnjaki 12 odstotkov; prijatelji, znanci, družina ti odstotkov; drugi 3 odstotke in končno radijski novinarji 2 odstotka. Tabela 6: Pokritost in argnmentiranost tem na televiziji Teme na TV Pokritost Argnmentiranost nekonkurenčnost slo. gospodarstva - + prihodnji gospodarski razvoj + + problem ustavnih sprememb + - vstop Slovenije v NATO + - problem kmetijske politike - + vprašanje brezposelnosti - - varovanje okolja - + vprašanje narodnostnih manjšin - - Legenda: + prednostna tema; je argumentirana - neprednostna tema; ni argumentirana Najpomembnejša razlika med prednostnim tematiziranjem v tisku (tabela 4) in na televiziji, kar vidimo zgoraj (tabela 6), velja za problem nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki na televiziji ni bil v ospredju. Usmerili smo se še na analizo vprašanja, koga se po mnenju vprašanih v razpravah o približevanju Slovenije Evropski uniji premalo sliši'". To pomeni, da smo želeli primerjati pogostost akterjev v medijih (v tisku in na TV) s percepcijo (ne)pojavnosti akterjev na strani respondentov. V tabeli 7 prikazujemo deleže odgovorov, ki so jih respon-denti uvrstili na prvo mesto. Tabela 7: Odgovori anketiranih na vpr. Čigav glas se v razpravah o EU premalo sliši? odgovori frekvenca odstotki predstavnikov slov. gospodarstva 116 28.2 slovenskih strokovnjakov 104 25.3 sindikatov 55 13.4 predstavnikov slovenske vlade 48 11.7 predstavnikov EU 38 9.2 opozicijskih politikov v Sloveniji 19 4.6 tujih strokovnjakov 18 4.4 drugih 13 3.2 skupaj 411 100.0 " Vprašanje je bito: Čigav glas se v razpravah o pridruževanju Slovenije Evropski uniji premalo sliši? Možni odgovori so bili: 1) predstavnikov EU; 2) slovenskih strokovnjakov; 3) tujih strokovnjakov, 4) opozicijskih politikov v Sloveniji; 5) predstavnikov slovenske vojske; (S) predstavnikov slovenskega gospodarstva in 7) sindikatov. Respondenti v razpravah o približevanju Slovenije v Evropsko unijo najbolj pogrešajo sodelovanje predstavnikov slovenskega gospodarstva in slovenskih strokovnjakov. Če se vrnemo na rezultate v tabeli 1 in tabeli 2, kjer imamo frekvenčne porazdelitve akterjev v tiskanih medijih in na televiziji, potem lahko opazimo, da slovenski strokovnjaki res niso nastopali kot pogost sogovornik v razpravah o vstopu v Evropsko unijo. Drugače pa velja za predstavnike slovenskega gospodarstva, ki so se v tiskanih medijih vendarle uvrstili med deset najpogostejših akterjev, ne pa tudi na podobno lestvico akterjev na televiziji. Tu je torej še enkrat mogoče sklepati, da je percepcija (ne)slišnih akterjev med vprašanimi bližja tisti lestvici, ki jo je posredovala televizija. Podatke o individualni percepciji pomembnosti tem si lahko ogledamo še podrobneje. V ta namen smo se poslužili faktorske analize, da bi ugotovili, kaj natančneje smo s postavljenim vprašanjem izmerili. Tabela 8: Vrednosti patteru' uteži kot rezultat rotirane faktorske attalize (•oblimin rotacija) Tema Faktor 1 Faktor 2 gospodarske politične teme teme nekonkurenčnost slovenskega gosp. 0.65 -0.09 problem kmetijske politike 0.50 0.04 vprašanje narodnostnih manjšin -0.15 0.76 varovanje okolja 0.13 0.40 prihodnji gospodarski razvoj 0.63 0.13 vprašanje brezposelnosti 0.37 0.19 problem ustavnih sprememb 0.19 0.48 vstop Slovenije v NATO 0.11 0.42 Rezultati nam kažejo, da lahko iz podatkov izluščimo dva faktorja, s katerima pojasnimo skupaj le 34 odstotkov variance. Tako prvega kot tudi drugega sestavljajo skupaj štirje indikatorji, med katerimi ima natanko ena tema mejno ali manjšo vrednost uteži od običajno ustrezne vrednosti (več kot 0.40)". Prvi faktor lahko imenujemo "gospodarski", saj je zasičen s temami o nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva, problemu kmetijske politike in prihodnjem gospodarskem razvoju. To so hkrati tri teme, ki so med vzorčno populacijo percepirane kot bolj pomembne. Še bolj zanimiv namig dobimo, če upoštevamo, da so bile vse tri teme v tisku tudi argumentirane. Drugi, recimo mu "politični" faktor, določajo teme o vprašanju narodnostnih manjšin, ustavnih sprememb in vstopu Slovenije v NATO. To so teme, ki jih posamezniki percepirajo kot manj pomembne. Dodatno velja, da nobena od teh tem v tiskanih medijih ni bila argumentirana. " V prvem faktorju je to pri vprašanju brezposelnosti, kjer je vrednost uteži 0.37. kar je običajno premalo, da bi jo še lahko pomembneje upoštevali. V drugem podobno velja za temo varovanje okolja, ki ima vrednost uteži natanko 0.40. Oba indikatorja smo v nadaljevanju izločili. V splošnem bi na podlagi zgoraj predstavljenih rezultatov lahko trdili, da obstaja pomembna povezanost med argumentiranostjo posamezne teme v medijih in posameznikovo percepcijo o pomembnosti določene teme. Dimenziji, ki ju je metoda faktorske analize razkrila, izbranih tem ne razlikujeta toliko glede na njihovo predhodno pogostost v medijih. Ne moremo namreč reči, da prvi faktor določajo teme, ki jih je tisk postavil v ospredje in obratno. Dimenziji kvečjemu določa stopnja (ne)argumenitiranosti posamezne teme v medijih. Faktorja zato ne moremo interpretirati v smislu pravilne ali napačne individualne percepcije o pomembnosti tem glede na predhodno prednostno tematiziranje v medijih. Zagotovo pa lahko zaključimo, da predstavlja gospodarski faktor med posamezniki bolj pomembne,politični pa manj pomembne teme. Pri tem bi bilo zanimivo že vnaprej kontrolirati, v kolikšni meri se zdi respon-dentu posamezna tema "vsiljena". Če bi recimo z gotovostjo ločili dobljena faktorja še po tem kriteriju, bi lahko pričakovali, da bodo med manj pomembne teme respondenti uvrstili tista vprašanja in probleme, ki so jim težje predstavljiva, preveč abstraktna in zato manj razumljiva; vprašanje ostaja, ali bi v našem primeru to bile res tiste teme, ki zasedajo politični faktor (ustavne spremembe, vstop Slovenije v NATO in vprašanje narodnostnih manjšin). Raziskovanje prednostnega tematiziranja danes Konec osemdesetih je eden od tvorcev teorije prednostnega tematiziranja, Maxwell McCombs (1988), raziskovanje na tem področju sintetiziral v štiri temeljne korake. Dosedanje študije je tako najprej zaznamovalo testiranje osnovne hipoteze, nato iskanje specifičnih kontingenčnih pogojev, ki mu je sledila razširitev raziskovanja na različne dejavnike učinka in njihove značilnosti, rezultat tega pa je dandanes prehod k "agenda-building theory" (glej v Edelstein, Ito, Kepplinger, 1989). V tem pogledu je teorija prednostnega tematiziranja le ena od vodilnih komunikacijskih teorij, ki je bila v dvajsetih letih njenega razvoja podvržena pogostim preobrazbam. Eden od sodobnih premikov v raziskovanju učinkov prednostnega tematiziranja se kaže v naraščanju pomena "impulzivnega modela" in upadanju izhodiščnega "kumulativnega modela", na kar so opozorili predvsem nemški raziskovalci (Kepplinger, Donsbach, Brosius in Staab, 1986; Kepplinger, Gotto, Brosius in Haak, 1988). Temeljna značilnost impulzivnega modela je odmik od linearnega učinka prednostnega tematiziranja. Stopnjo medijskega poudarjanja določenih tem tako nadomesti merjenje stopnje pozornosti občinstva do določenih tem (Edelstein, Ito, Kepplinger, 1989: 237-238). Na drugi strani so ameriški raziskovalci izpostavili potrebo po natančnejšemu definiranju koncepta "razmišljanja o". Dosedanja razumevanja tega izhodiščnega koncepta se namreč precej razlikujejo. Zato Edelstein, Ito, Kepplinger (1989: 239) opozarjajo, da je "potrebno doseči jasnejši koncept prednostnega tematiziranja - najsi pomeni zgolj zaznavanje ali sprejemanje značaja nekega problema ali le pomembnost, ne pa dejanskega "razmišljanja o". Sicer se bodo raziskovalci še naprej srečevali z dvoumno definiranimi spoznanji o učinkih." S težavo ustrezne operacionalizacije tega pojma smo se srečali tudi mi, ko smo iskali čimbolj natančno formulacijo vprašanja, s katerim naj bi merili individualno percepcijo pomembnosti tem. K dodatni zadregi so pripomogli ravno nekonsi-stetni predlogi v predhodnih analizah, na katere smo že opozorili. Če bi se odločili za enostavno formulacijo vprašanja "O čem razmišljate?", bi s tem predpostavili več kot zahteva izhodiščni model prednostnega tematiziranja. Ne glede na težave, s katerimi smo se pri analizi funkcije prednostnega tematiziranja srečali - ločevanje med prednostno lestvico v tisku in na televiziji, predolg časovni zamik med posameznimi meritvami, drugačen pristop k analizi medijske vsebine in percepcije individualne pomembnosti tem - so naša spoznanja zelo blizu tistim, ki jih kažejo druge podobne raziskave. Model prednostnega tematiziranja z linearno, vzročno in neposredno zvezo med mediji in očinstvom ne zdrži brez upoštevanja dodatnih, morebiti celo ključnejših spremenljivk, tako na strani medijev kot na strani občinstva. Namen naše analize je bil predvsem ta, da poudarimo potrebo po iskanju in razvijanju novih načinov razumevanja prednostnega tematiziranja v medijih, ki še zdaleč ni tako enolično, kot ga izhodiščna teorija predpostavlja. Odpirajo se pomembna vprašanja, kateri mehanizmi v medijskem poročanju učinkoviteje pripomorejo k postavitvi takšne medijske klime, ki bi verjetneje odstirala zrcalno podobo pri občinstvu. Moč argumentov je zagotovo eden od upoštevanja vrednih načinov. LITERATURA Boyd-Barrett, Olivcr in Chris Ncvvbokl (1996); Approachcs to Media. London: Amold. Cohcn, Bernard C. (1963): The Press and Foreign Policy. Princeton: Princeton University Press. Cook, Fay I,omax, Tom R. Tyler, Hdvvard G. Goetz, Margaret T. Gordon, David Protess, Donna R. Leff, Harvejf I.. Molotch (1983); "Media and Agenda Sctting: Kffects on the Puhlic, Intercst Group Leaders, Policy Makers, and Policy", Public Opinion Quarterly, vol. 47:16-35. Fdclstein, Alex S., Youichi Ito, Hans M. Kepplinger (1989): Communciation and Culture: A comparative approach. London: Longman. Frbring, Lutz, Kdie N. Goldenberg, Arthur H. Miller (1980): "Front-Page News and RealAVorld Cucs: A New Look at Agenda-Setting by the Media", American Journal of Political Science, vol. 24 (1): 16-49. Gandy, Oscar H. (1982): Beyond Agenda Sctting: Information Subsidics and Public Policy. Ncwjersey.' Ablex. Iyengar, Shanto, Mark D. Peters, Donald R. Kinder (1982): "Experimental Demonstrations of the "Not-So-Minimal" Consequenccs of Television Ncws Programs", The American Political Science Revievv, vol.76 (4): 848-858. l.ang, F. Gladys in Kurt I.ang (1991): "Watergate: an F.xploration of the Agenda-Building Process" v Protess in McCombs (ur). Agenda Sctting, 277-290. Lippmann, Waltcr (1922): Public Opinion. Nevv York: The Macmillan Company. McCombs, Maxwcll K. in Donald L. Shavv (1972): "Tlie Agcnda-Setting Function of Mass Mcdia", Public Opinion Quarterly, vol. XXXVI (2): 176-187. McCombs, Maxwell H. (1988): Setting thc Agcnda: The Kvolution of Agcnda-Sctting Research. Paper. Sommatie X, Veldhoven: The Netherlands. McLeod, Jack M., Lee B. Becker, James K. Byrnes (1974): "Another Look at thc Agcnda-Setting Function of thc Press", Communication Research, vol. 1 (2): 131-165. McQuail, Dcnnis in Svcn Windhal (1993): Communication Models for thc Study of Mass Communication. London: Longman. McQuail, Dcnnis (1994): Mass Communication Thcory: An Introduction. London: Sage. Newbold, Chris (1996): "The Mcdia liffects Tradition"; v Boyd-Barrett in Netvbold (ur.) Approaches to Mcdia. London: Arnold. Str. 118-123. Protess, I.. David in Maxwell McCombs (1991): Agenda Setting: Readings on Mcdia, Public Opinion, and Policymaking. Hillsdale: I.awrcnce Frlbaum. Rccse, Stephen D. (1991): "Setting thc Mcdia's Agenda: A Povver Balance Perspective"; v J. A. Andcrson (ur.) Communication Ycarbook 14. London: Sage. Str. 309-340. Salwen, Michael B. (1988): "liffcct of Accumulation of Coverage on Issue Salience in Agenda Setting", Journalism Quartcrly, vol. 65: 100-106. Shaw, laigene F. (1979): "Agcnda-Setting and Mass Communication Thcorv", Gazette, vol. XXV (2): 96-106. Splichal, Slavko (1990): Analiza besedil: Statistična obravnava jezikovnih podatkov v družboslovnih raziskavah. Ljubljana: FDV. Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Teoretski razvoj in spori v 20. stoletju. Ljubljana: FDV. Splichal, Slavko, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Milan Brglez in Tanja Oblak (1997): Končno poročilo raziskave poročanja slovenskih medijev o približevanju Evropski uniji na osnovi računalniško obdelanega klipinga. Ljubljana: FDV - CMO in CDK. Svvanson, D. (1988): "Feeling thc Hlephant: Some observations on agenda-setting research" v J. A. Andcrson (ur.) Communication Yearbook 11. London: Sage. Str. 603-619. Yagade, Aileen in David M. Dozier (1990): "Thc Mcdia Agcnda-Sctting Kffcct of Concrete ver-sus Abstract Issucs", Journalism Quarterly, vol. 67 (1): 3-10. CESKA IN EU Tnrlislav CA BA DA1 izvirni Laaisiav ^abjuja znanstveni članek RAZUMEVANJE NACIONALNE IN EVROPSKE IDENTITETE - PRIMER ČEŠKE REPUBLIKE Povzetek. Proces povezovanja evropskih držav in nastajanja enotne evropske države ima veliko različnih možnosti. Kot osnova za oblikovanje federalne Evrope je bila izbrana Evropska unija, ki se iz ekonomske organizacije počasi spreminja v organizacijo z atributi državnosti. Videz evropske države je odvisen od tega, če bo Evropski uniji uspelo izpolniti osnovne predpostavke federalizacije - oblikovanje evropske identitete in spoštovanje nacionalnih ter regionalnih identitet. Proces nastajanja skupne evropske identitete bo dolgotrajen in njegov uspeh je odvisen od dolgoročne ekonomske in politične prosperitete Evropske unije oz. države. Ekonomski propad bi pomenil odpoved evropski identiteti in vrnitev evropskih državljanov k nacionalnim identitetam. Češka republika predstavlja primer majhne države, ki se zaveda nujnosti vstopa v Evropsko unijo, vendar se njene politične elite niso sposobne dogovoriti o političnih prioritetah. Proevropska politika zato na Češkem stagnira, zagovorniki evropske politike pa so omejeni zaradi velike koalicije "evroskeptikov". Večina češke javnosti kljub realni politiki vlade podpira vstop v Evropsko unijo. Ključne besede. Evropa, Evropska unija, evropska identiteta. supranacionalnost, Republika Češka Uvod Evropa in evropska civilizacija je bila vse do začetka 20. stoletja dominantna svetovna civilizacija, ki je predvsem na podlagi tehnološke razvitosti obvladovala svetovno politiko. Že sam izzid 1. svetovne vojne je pokazal, da se je center svetovne moči preselil čez Atlantski ocean v Združene države, ki so vojno zaključile kot jasen gospodarski zmagovalec. Na drugi strani je s spremembo političnega režima leta 1917 zaživela sovjetska Rusija, ki se je kasneje transformirala v Sovjetsko zvezo kot evrazijsko velesilo. Emancipacija svetovne "periferije" je bila karakte-rizirana tudi z ekonomskim in vojaškim podvigom Japonske oz. celotne Azije. Ravno nasprotno pa je bila Evropa razcepljena v veliko število majhnih samostojnih držav, ki so tekmovale med seboj (Coudenhove-Kalergi, 1993). ' Dr. Ladislav Cabada. asistent na oddelku za politologijo Fakultete za družbene vede Karlove Univerze v Pragi. Novonastaii družbenopolitični red v mednarodnih odnosih je bil potrjen tudi po drugi svetovni vojni. Nova oblika mednarodnega sistema je bila povezana predvsem s tekmovanjem med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, oz. med t. i. prvim in drugim svetom, ki sta se potegovala za pridobitev tretjega sveta (Dahrendorf, 1991). Evropa je v tem sistemu postala le - vojaško šibek in v prvem desetletju po vojni tudi gospodarsko odvisen - del prvega sveta. Prvi svet je bil pogosto zaznamovan kot "Zahod". Ta termin je imel poleg jasnega namiga na geografski položaj dva različna pomena. Prvi je opisoval vojaško zavezništvo oblikovano proti Sovjetski zvezi in njenim satelitom. Med temi državami je bilo tudi nekaj takšnih, ki so se strinjale le z nekaterimi zahodnimi vrednotami. Drugi pomen besede Zahod je nasprotno označeval skupek osnovnih civilizacijskih vrednot kot so svoboda, morala, spoštovanje človekovih pravic itn. (Lewis, 1995: 37). V bipolarnem svetu je Evropa hitro izgubila realno moč svetovne velesile in je bila vojaško popolnoma odvisna od Združenih držav. Lahko bi rekli, da je bila Evropa (na Jalti) "razdeljena" med Združene države in Sovjetsko zvezo in da se je termin Evropa izpraznil. To potrjuje tudi dejstvo, da so strokovnjaki po propadu sovjetskega bloka pričeli pogosto omenjati možnost nastanka "druge", "nove" Evrope (Dahrendorf, 1991; Lewis, 1995; Rupnik, 1992). Vsekakor pa so v svojih esejih računali na to, da se bo razdeljena Evropa čimprej spet združila v okviru Evropske unije, ki naj bi se iz ekonomske institucije hitro spremenila v enotno evropsko državo. Danes vidimo, da so bile te misli zelo optimistične in pogosto niso izhajale iz realnih predpostavk. Torej, kadar se hočemo ukvarjati s problematiko Evrope in evropske identitete, moramo najprej pojasniti, kaj pod temi besedami razumemo. Trdnjava Evropa Evropska identiteta se je v zgodovini oblikovala na podlagi "drugačnosti" evropske civilizacije in njenih osnovnih vrednot. Vsi, ki niso spoštovali teh vrednot, so bili percepirani kot nerazviti, zaostali neugnanci in barbari, ki bi lahko ogrozili evropsko civilizacijo. Evropa je bila tako že od samega začetka determinirana na podlagi dihotomije "Mi" in "Oni". Seveda se je podoba Evrope, tako kot tudi podoba njenega sovražnika, v zgodovini menjavala, vendar pa se osnovne definicije evropske identitete niso preveč spreminjale. Kot temelje evropske identitete lahko označimo npr. grško demokratično tradicijo, rimsko pravo, parlamentarne ustanove, judovsko-krščansko etiko, humanizem in renesanso, reformacijo in protireformacijo itn. (Rizman, 1998: 22). Evropska identiteta se je tako razvijala na podlagi političnega mita o monolitni globalni grožnji, ki jo predstavlja svet za mejami Evrope, v prvi vrsti muslimanstvo. V evropski krščanski trdnjavi ni bilo prostora za oblikovanje jasnih nacionalnih identitet, ker so le-te pomenile konkurenco krščanskemu univerzalizmu (Rizman, 1998: 21). Zanimivo je, da sovražnika - Evropa in muslimanski svet - nista drug o drugem govorila kot o Evropejcih (kristjanih) ali o muslimanih, ampak sta uporabljala nacionalno oznako. Tako so Evropejci svoje nasprotnike označevali kot Mavre, Saracene, Turke ali Tatare; muslimanski svet pa je govoril o Grkih, Rimljanih, Frankih ali Slovanih. Paradoksalna sprememba se je zgodila šele po oblikovanju močnih evropskih nacionalnih držav - krščanski svet je na začetku 19. stoletja med muslimani označen kot Urupa (Lewis, 1995: 33-34). Razumevanje Evrope kot trdnjave se je nadaljevalo tudi po 1. svetovni vojni, ob redefiniciji zunanjega sovražnika. R. N. Coudenhove-Kalergi je svojo Pan-Evropo napisal predvsem v strahu pred sovjetsko Rusijo. Njegova Pan-Evropa je tako spet pojmovana kot obrambna zveza, ki naj bi rešila položaj Evrope v tekmi z zunanjim svetom, predvsem z ozemlji na svoji vzhodni meji.2 Za zgoraj omenjenega avtorja obstajata samo dve možnosti zedinjene Evrope - federalizacija Evrope ali zmaga Rusije v vojni z Evropo; meje Evrope predstavljajo Atlantski ocean, Sredozemsko morje in meja Rusije oz. Sovjetske zveze.-1 Coudenhove-Kalergi razmišlja tudi o možnostih oblikovanja evropske nacije. Temelj predstavlja kulturna tradicija, predvsem krščanstvo. Kot primer nacije, ki se je oblikovala na podlagi kulture, navaja Kitajce. Zavrača pa nacionalizem 19. stoletja in poziva vse Pan-Evropejce v Evropi, da bi prepričali nacionaliste v svojih državah o koristnosti in neizogibnosti federalizacije Evrope in trdi, da bo naslednja vojna med evropskimi nacijami Evropo pripeljala pod zunanjo nadvlado (Coudenhove-Kalergi, 1993). Coudenhove-Kalergi je torej zahteval postopno spremembo Evrope v federativno enoto, v kateri bi se državljani odpovedali svoji nacionalnosti in se na podlagi kulturne tradicije spremenili v Evropejce. Evropa bi tako delovala na enak način kot ameriški meltingpot, v katerem bi se raztopile vse evropske nacije. Takšna kolektivna identiteta bi bila zgrajena predvsem na čustvih. Predstava, da bo naslednja "evropska" vojna pomenila konec Evrope kot mednarodne velesile, se je po II. svetovni vojni deloma uresničila. Del Evrope je zasedla Sovjetska zveza, kar je pomenilo pomik meje ruskega pan-regiona globoko na zahod. Zahodni del Evrope je bil pod nadzorom Združenih držav spremenjen v trdnjavo, tokrat zaradi grožnje velikoruskega imperializma zavitega v komunistično ideologijo. Evropa je bila tako razdeljena med Zahod in Vzhod; zahodni del Evrope se je razglasil za edinega naslednika. Evropa je bila tako omejena le na geografski pojem. Do spremembe je prišlo šele po razpadu sovjetskega bloka, ko se je ponovno odprla možnost za zedinjenje Evrope. Zahodni del kontinenta, ki je oblikoval precej razvito gospodarsko integracijo, je za države vzhodnega dela predstavljal primer, kateremu so se hotele čimprej približati. Strokovnjaki so že na začetku devetdesetih let opozarjali, da ekonomska integracija Zahodne Evrope ne predstavlja zadostne osnove, na kateri bi bilo možno zgraditi evropsko identiteto. Evropska unija, ki se je razglasila za edino realno možnost zedinjenja Evrope, je -' Coudenhove-Kalergi je svet razdelil na pel pan-regij, ki naj bi tekmovale za svetovno oblast -ameriško, evropsko, vzhodnoazijsko, rusko in britansko. Trdi, da se Evropa mora poenotili, če hoče zdržali ruski in ameriški pritisk; Pan-Evropa naj bi našla ravnotežje med rusko organizacijo in ameriškim razumevanjem svobode. 3 Pripomnimo naj, daje takoj po razpadu sovjetskega bloka R. Dahrendorf napisal da ima Evropski dom mejo lam. kje se pričenja Sovjetska zveza ali kakršenkoli njen naslednik (Dahrendorf, 1991:34). pričela razmišljati o poglobitvi integracije. Rezultat tega razmišljanja je viden v Amsterdamski pogodbi. Aktivno vlogo pri integraciji bivših sovjetskih satelitov igrajo tudi Združene države; seveda ne govorijo o integraciji v Evropo, temveč v Zahod. Integracija, ki jo ponujajo Združene države, je predvsem vojaška; produkt njihove dejavnosti je tako vstop treh srednjeevropskih držav v Severoatlantski pakt kot tudi projekt Partnerstvo za mir oz. obljuba naslednjih krogov širitve Nato pakta. Zaradi premika zahodne meje proti vzhodu so ZDA v primerjavi z Evropsko unijo pridobile precejšnjo prednost. Odnosi med Natom in Rtisijo kažejo, da je Zahod še vedno oblikovan kot trdnjava, trenutno zaradi obrambe pred nepreračunljivim, anarhističnim vzhodom oz. jugom (Kučem, 1995: 7). Razmerje med Združenimi državami in zahodno Evropo vsekakor ni več tako poglobljeno, kot je bilo v času hladne vojne. Zahodna Evropa išče pot k politični in vojaški neodvisnosti od Združenih držav: tradicionalno "protiameriško" Francijo trenutno podpira tudi zedinjena Nemčija, ki želi igrati aktivnejšo vlogo v mednarodnih odnosih. V zadnjem letu je zaživel projekt Evropske varnostne in obrambne identitete (ESDI)'; Evropska unija oblikuje svojo skupno zunanjo politiko in išče pot k politični integraciji. Na temeljih birokratske unije naj bi postopno zaživele Združene države Evrope, tako kot si jih je že v dvajsetih letih tega stoletja zamislil R. N. Coudenhove-Kalergi.' Kakšne pa so predstave o podobi enotne Evrope? Evropa Čeprav je na začetku 90. let prišlo do razpada bipolarnega sveta, Evropa še vedno ni enotna. Zveni paradoksalno, toda Evropa je trenutno še bolj razdeljena kot pred desetletjem. Poleg Zahodne in Vzhodne Evrope se danes soočamo tudi s pojmom Srednje Evrope, pri nekaterih avtorjih celo s terminom Srednjevzhodne Evrope (Agh, 1999: 53). Prav tako pa je moč govoriti o "evropeizaciji" Balkana, ki se po novem imenuje tudi Jugovzhodna Evropa. Takšna konfuzija termina Evropa kaže, cla je definicija Evrope zapletena, če je sploh mogoča. Kako je lahko prišlo do takšnih težav? Na začetku devetdesetih let so države bivšega sovjetskega bloka kot edino alternativo svojega demokratičnega razvoja videle v članstvu v Evropski uniji. Diskurz o "vrnitvi v Evropo" v politični ali obči javnosti omenjenih clržav, je Evropo identificiral z Evropsko unijo. Evropska unija je namreč predstavljala ne samo simbol demokracije in svobode, ampak predvsem gospodarsko prosperite-to. V tem času ni nihče razmišljal o tem, da obstajajo tudi države, ki niso članice Evropske unije, vsekakor pa so percepirane kot demokratične in uspešne evropske države (Švica, Norveška). Bivši sovjetski sateliti naj bi ponovno pridobili evropsko identiteto z vstopom v Evropsko unijo. Nove demokracije so izhajale iz ' Naziv identiteta kaže, da gre ne samo za vojaško, ampak itidi čustveno emancipacijo Evrope. 5 Coitdenliove-Kalergije trdit, da naj bi zmaga Napoleona pri Leipzigu pometata nastanek Združenih evropskih držav evropskih (Coudenhove-Kalergi, 1993:27). predpostavke, da bi najbrž sodelovale v procesu evropske integracije, če ne bi bile iztrgane iz svojega ekonomskega, kulturnega in civilizacijskega konteksta (Klaus, 1999). Zgornja predpostavka je po mojem mnenju napačna. Le na ekonomskih pogojih namreč ni mogoče graditi nobeno nadnacionalno državo, v katero naj bi se Evropska unija - vključujoč nove države-članice - spremenila. Nekateri avtorji govorijo celo o tem, da si je majhna skupina evropskih držav prisvojila termin Evropa in svojo koncepcijo spremenila v "sveto kravo", ki jo ni mogoče kritizirati. Vsako nesoglasje s politiko Evropske unije tako pomeni identifikacijo kritika z nacionalistom oz. antifederalistom (Belien, 1995: 33). Takšen pogled na problematiko podpirajo primeri kot je naziv parlamenta držav Evropske unije Evropski parlament, čeprav omenjeni organ predstavlja samo manjšino evropskih držav in sploh ni reprezentativno evropsko telo.6 Tudi razvoj v vzhodnem delu Evrope je bil zelo zapleten. Medtem ko je zahodni del kontinenta poglabljal svojo integracijo, je bil vzhodni prizadet z valom dezintegracije in nacionalizma. Oba procesa sta vsekakor tesno povezana; države vzhodne Evrope so izgubile svojo identiteto in se nenadoma znašle v vakuumu, ki bi ga morala hitro zapolniti Evropska unija. Velikokrat se zdi, da bi stanje v nekaterih vzhodnoevropskih državah pomiril prav vstop v Evropsko unijo (Kučera, 1995: 6); govorimo o državah, ki so stabilizirale svojo notranjepolitično situacijo in odnose s sosedi. Na žalost pa nekatere države Evropske unije dolgo niso hotele videti razlik med post-komunističnimi državami. Kot reakcija na "enoten" pogled na vzhodnoevropske države se je pojavil nastanek novih terminov, ki so še bolj zameglili pogled na Evropo. Države s stabilizirano demokracijo so se morale formalno ločiti od svojih nemirnih (vzhodnih) sosedov - tako je nastal termin Srednjevzhodna Evropa. Omenjeni termin razumemo kot umetno oznako za vzhodnoevropske države, ki - predvsem zaradi "ekonomskega egoizma" zahodnoevropskih držav - še niso postale članice Evropske unije. Države Srednjevzhodne Evrope so vključene v prvi val širitve, ki je bil pred kratkim relativiziran s strani Evropske unije. Drugi termin, ki kaže na cepitev pojma Evrope, je Jugovzhodna Evropa. Termin, ki je bil oblikovan med "kosovsko krizo", je nadomestil geografski termin Balkan. Države te regije so bile prizadete z močnim valom etničnega sovraštva oz. nasilja, tako cla se niso razvijale v smeri demokracije in ekonomske prosperitete z enako hitrostjo kot države Srednjevzhodne Evrope. Zahod je deklariral svojo pripravljenost pomagati pri stabilizaciji Jugovzhodne Evrope, hkrati pa moramo omeniti, da se regija spreminja v mednarodni protektorat, kar pomeni, da je njegova integracija v Evropsko unijo možna šele v dolgoročnem obdobju (Cabada in Ehl, 1999). V primeru, da Evropska unija res prevzame odgovornost za Jugovzhodno Evropo in jo v prihodnosti tudi absorbira, to pomeni ponoven premik meje Evrope na vzhod. Geopolitiki so namreč Balkan tradicionalno označevali kot mejno področje med evropsko in evroazijsko panregijo, ki sta si ga hoteli obe pan- 6 l.aliko bi naredili primerjavo z vojaško organizacijo imenovano Zahodnoevropska unija. regiji privojevati (Hnizdo, 1995: 71), kar bi pomenilo selitev meje med panregijami v Turčijo ali še dlje na jugovzhod. Federacija Evropa Supranacionalna evropska država Evropska unija se počasi transformira v (zahodno)evropsko državo. Transformacija zahteva tako bistvene spremembe, da si trenutno nihče ne upa trditi, ali bo uspešna oz. ne bo pomenila vrnitve Evropske unije na nižjo integracijsko raven ali celo razpada Evropske unije. V konfrontaciji z zgodovinskimi interesi in povezavami posameznih držav Evropske unije pomeni veliko nevarnost predvsem nesporazum v oblikovanju skupne zunanje, obrambne in varnostne politike. Naslednjo potencialno nevarnost pa predstavljajo nove države članice v smislu obremenitve procesa konsenzualnega sprejemanja odločitev (če bo le-ta seveda ohranjen). Pomembno je, da evropska supranacionalna država pridobi takšna pooblastila, s katerimi lahko jamči svoj lasten pravni red ne glede na meje in interese držav, ki bodo združene v njenem okviru; evropska država mora namreč postati država enotnega prava (Kučera, 1995: 6). Menim, da je neizogibna graditev federalne Evrope na državljanskem principu. Za oblikovanje evropske nacionalnosti na račun posameznih nacij namreč manjkata dva ključna pogoja, ki bi zagotovila sprejetje evropske nacionalnosti. Prvi pogoj je dolgoročni obstoj nacionalne identifikacije, ki nasprotuje "umetnemu" oblikovanju evropske nacionalnosti. Drugi pogoj pa je ločevanje evropske nacionalnosti od drugih nacionalnosti. Za izpolnitev slednjega manjka predvsem skupni jezik, ki bi ga uporabljale ne samo elite, temveč vsi državljani evropske države (Rizman, 1998: 23-24). Federalna Evropa seveda ne sme zanemarjati obstoja nacionalnih držav pod svojim okriljem. Poleg oblikovanja supranacionalnih institucij mora uveljaviti zelo pomemben pogoj federalizacije - oblikovanje poddržavnih enot, regij. Prvi korak v tej smeri je bil storjen z oblikovanjem Odbora regij, ki sicer nima statusa organa Evropske unije, vendar bi v prihodnosti lahko postal sestavni del institucionalne oblike Unije (Doležil, 1999-' 69). Nevarnost regionalizacije temelji na dejstvu, da bi nekatere regije evropske države lahko začele težiti k oblikovanju lastne države (Baskija, Katalonija itn.). Federalni princip evropske države bi takšno emancipacijo omogočal, vendar bi bila reakcija nacionalnih držav najbrž negativna. Nekateri strokovnjaki trdijo, da bo oblikovanje supranacionalne evropske države preprečil obstoj transnacionalnih regij znotraj panevropske regije. Tako oblikovana Evropa naj ne bi bila usmerjena k celotni politični integraciji, marveč k delitvi na transnacionalne dele; pri tem lahko transnacionalni del predstavlja tudi nacionalna država (Italija). Kot primer transnacionalnih regij se omenjajo britanski otoki, Skandinavija, Iberski polotok, Srednja Evropa, Balkan itn. Evropska država bi verjetno lahko obstajala tudi brez nekaterih obrobnih transnacionalnih regij (Balkan, Velika Britanija), odsotnost večine ostalih transnacionalnih regij pa bi verjetno pomenila konec ideje enotne Evrope. Na podlagi tega lahko rečemo, da se zdi zelo koristna čimprejšnja integracija držav Srednje Evrope v Evropsko unijo (Hnizdo, 1995: 81-85). Oblikovanje enotne evropske države tudi ne sme pomeniti pritisk velikih nacij na majhne (do takšnega pritiska bi lahko prihajalo prav znotraj transnacionalnih regij). V pogojih različne intenzivnosti ekonomskega, političnega in kulturnega vpliva določenih nacij, bi bilo namreč zelo nevarno zavreči osnovne atribute nacionalnih clržav, ker bi to verjetno povzročilo postopno absorbcijo majhnih nacij s strani velikih. Takšno - seveda zelo dolgoročno - dejstvo bi pomenilo ravno nasprotno obliko nastanka enotne nacionalnosti kot v primeru ameriškega melt-ing pota (Jurečka, 1999: 138). Največja nevarnost za federalno Evropo kajpada izhaja že iz njene federalnosti. Zgodovinska izkušnja namreč kaže, da so večnacionalne federacije - Evropska unija je v tem trenutku konstituirana bolj kot konfederacija - stabilne do določene mere. Do politične krize prihaja večinoma na podlagi ekonomskih težav, za katere določene konstitutivne enote nalagajo krivdo drugim. Umetna evropska nacionalnost bi bila v takšnem primeru verjetno precej hitro pozabljena in nadomeščena z (državnim) nacionalizmom. Skratka, za evropsko državo je nujna dolgoročna ekonomska uspešnost, ki bi omogočila tudi oblikovanje evropske nacionalnosti. Evropske identitete Da ne bi ostali le pri umetnem terminu, mora biti oblikovanje evropske nacionalnosti podprto s čustveno pripadnostjo prebivalcev evropske države. Za oblikovanje evropske identitete namreč veljajo isti pogoji kot za oblikovanje nacionalnih identitet. Kot glavni pogoj lahko navedemo kolektivno zavest, ki je povezana s čustvenim doživljanjem skupne zgodovine, kulture, umetnosti, tudi s skupnim trpljenjem ali grehom. Razvoj omenjenih atributov nacionalne samoidentifikacije v enotni Evropi lahko pričakujemo šele čez relativno dolgo časovno obdobje. Drugi pogoj je zelo tesno povezan s prvim. Oblikovanje evropske nacionalnosti zahteva t. i. kolektivno iztisnenje. To pomeni brisanje vseh spominov in zgodovinskih izkušenj, ki bi lahko ponovno prinesle prepire ali celo razcepitev evropske nacije; tudi slednji pogoj zahteva precej časa, v katerem evropski državljani "pozabijo" bivše - praktično državljanske - vojne in druge konflikte. V tem smislu lahko govorimo tudi o pripravljenosti odpuščati (Mertes, 1995: 27). Najbolj pomeben pogoj pa je "neizpodbitna" želja evropskih državljanov deliti si skupno prihodnost v smislu Renanove izjave, da je življenje naroda vsakodnevni plebiscit. Že prej smo omenili, da je zgornja želja tesno povezana z ekonomskim uspehom evropske države. Če bi se koncept, ki ga oblikuje birokracija v Bruslju, pokazal kot nefunkcionalen, bi to dejstvo pretreslo tudi zaupanje evropskih državljanov v takšno državo (Belien, 1995: 32). Evropske države so že sprejele idejo Evropske unije kot edino realno, neuspeh Unije pa bi verjetno pomenil njen razpad na transnacionalne regije -ali celo nacionalne države. Pod vplivom ideje evropske države kot razširjene Evropske unije, se bo torej oblikovala skupna evropska (supra)nacionalnost in identiteta, ki vsekakor ni kvalitativno popolnoma primerljiva z nacionalnimi identitetami. Avtorji v tem smislu govorijo o več evropskih identitetah, ki se bodo postopno uveljavljale. Evropske identitete se bodo oblikovale kot kombinacija institucionalne in politične identitete, ki jo predstavlja koncept Evropske unije, ter različnih kulturnih, etničnih in nacionalnih identitet (Žagar, 1998: 31). Razumljivo je, da je trenutno nemogoče natančno ugotoviti, katera od identitet bo v takšni kombinaciji močnejša in katera šibkejša. Ponovno tu veliko vlogo igra uspeh ali propad Evropske unije na dolgi rok . Zelo pomemben termin pri oblikovanju evropske identitete je tudi lojalnost z drugimi državljani na podlagi nekaterih idejnih in tradicionalnih stališč. Kot primer takšne lojalnosti lahko navedemo skupen odpor politikov ter javnosti evropskih držav do avstrijske Svobodnjaške stranke Jorga Haiderja. Zavrnitev Haiderjeve retorike, ki je pogosto (neo)nacistična, briše meje med evropskimi narodi in kaže na skupen idejni zaklad, na katerem je možno graditi evropsko identiteto. Vsaka lojalnost pa vsekakor izhaja iz zelo subtilnih predpostavk. Evropski državljan mora npr. biti pripravljen komunicirati s predstavniki drugih evropskih nacionalnosti, zaradi česar bo primoran znati ne samo jezike večjih evropskih nacij, ampak se bo učil tudi jezike majhnih nacij. Evropske identitete kot predpogoj nastanka evropske nacionalnosti se bodo oblikovale postopno. Strokovnjaki predpostavljajo, da se bo najprej uveljavila državljanska in institucionalna evropska identiteta, do določene mere pa tudi kulturna identiteta. Hkrati s tem, se bodo ohranile tudi tradicionalne etnične - nacionalne identitete (Žagar, 1999; 27-28). Glavni pogoj za ohranitev nacionalnih identitet je prav jezik posamezne nacije, medtem ko bi bila lahko zgodovina nacije -dolgoročno gledano - izrinjena s strani skupne evropske zgodovine. Oblikovanje enotnega evropskega jezika moramo razumeti kot nerealno; kakršnakoli težnja po omejitvi uporabe majhnih jezikov na institucionalni in drugih ravneh bi zagotovo pomenila odpor majhnih nacij. Evropska identiteta bi se lahko oblikovala podobno kot npr., zgodovinsko gledano, identiteta švicarske nacije. Švica, čeprav v tem trenutku ne participira v evropskih integracijskih procesih, predstavlja primer posebne oblike suprana-cionalne identitete, ki ni povezana s skupnim jezikom, ampak s skupno zgodovino in kulturnimi vrednotami - torej z atributi, ki jih poudarjamo, kadar teoretiziramo o evropski identiteti. Švicarski poudarek na regionalno in (kon)federal-no politiko v tem smislu lahko istovetimo z deklariranimi težnjami Evropske unije. Republika Češka Češka republika je tipičen primer majhne države, ki deklarira nujnost integracije v Evropsko unijo, obenem pa se med njenimi državljani in političnimi elitami pojavlja precej močan strah pred izgubo nacionalne identitete v enotni Evropi. Definicija njene nacionalne identitete pa ni popolnoma jasna, predvsem zaradi razcepitve Češkoslovaške federacije ob koncu leta 1992. Javnost in politične elite so se namreč do leta 1992 popolnoma istovetile s "češkoslovaško" identiteto; v nasprotju s slovaškim, češki del federacije ni nikoli razmišljal o možnosti razcepitve skupne države. Obstoj samostojne Češke republike tako ni prinesel bistvene spremembe v pogledu na državo - prebivalci Češke republike razumejo Češko kot neposrednega naslednika bivše federacije. Simbolično takšno stanje lahko opišemo na primerih državne zastave, himne, državnih praznikov.7 K takšnemu občutku je verjetno prispevala tudi selitev slovaških kulturnih elit na Češko v času vladavine slovaškega premiera Vladimira Mečiarja; slovaški jezik je prav zahvaljujoč tej eliti še vedno zaznavati kot neke vrste "domači" jezik. Razcepitev Češkoslovaške bi lahko bila razumljena kot nasprotje integracijskih procesov v (Zahodni) Evropi. Nesporazum med češko in slovaško politično elito, ki je državo pripeljal do razcepitve, vsekakor ne more biti dojemati kot mednacionalno sovraštvo. Nacionalni izbruhi so bili v času cepitve prej izjema kot pravilo, proces razdružitve pa zelo miren, kar je nenavadno tudi za sicer stabilne zahodne države. Želja slovaškega naroda po oblikovanju samostojne države in njegovi preobrazbi v nacijo je bila popolnoma legitimna, bila pa je tudi pomembna za prihodnjo evropsko integracijo (Paukovič, 1997: 88). Češkoslovaška "kriza" je namreč pokazala, da princip konsenzualnega odločanja ne funkcionira univerzalno. V federaciji z dvema članoma je namreč zelo težko doseči konsenz in kar je paradoksalno, veliko težje kot v večnacionalnih federacijah8. Glede na oblikovanje enotne evropske identitete lahko trdimo, da bi bil proces identifikacije posameznika z regionalno, narodno, nacionalno ter supranacionalno evropsko identiteto verjetno preveč zapleten, če ne bi prišlo do emancipacije narodov kot je slovaški, slovenski in ostalih. Veriga - regionalna, nacionalna in evropska identiteta - se zdi v tem primeru optimalna. Trditev pomeni, da bo vstop federacij v enotno Evropo oteževal oblikovanje evropske identitete . Češko nacionalno identiteto so torej leta 1992 "oblikovale" politične elite v strahu, da bi nesporazum s slovaškimi politiki lahko pomenil zastoj transformacije in demokratizacije države. Prvi, ki je pričel govoriti o možnosti samostojne Češke republike, je bil veliki kritik slovaških zaviranj v federalnem parlamentu, predsednik Državljanske demokratske zveze (ODA) Jan Kalvoda; glavno vlogo v procesu cepitve pa sta odigrala zmagovalca volitev, ki so v vsakem delu federacije potekale ločeno - Vaclav Klaus in Vladimir Mečiar. Klausova Državljanska demokratska stranka (ODS) je kasneje obvladovala politično prizorišče na Češkem, ukvarjala pa se je predvsem z ekonomskimi aspekti transformacije. Položaj političnih strank na Češkem je tako močan, da se moramo vedno, ko govorimo o kakršnemkoli političnem problemu, ukvarjati predvsem s stališči političnih strank. Tradicionalna strankarska država, ki se je razvila med vojnama, je bila po letu 1989 videna kot vzor in potem celo "izboljšana". Politične stranke vsekakor živijo v socialni izolaciji in niso sposobne formulirati političnih programov, njihove aktivnosti pa se pogosto končajo v osebnih prepirih med politiki (Kune, 1999: 163-164). Zaradi pasivne javnosti in nerazvite civilne družbe, so politične stranke na Češkem vsekakor glavni politični in družbeni dejavnik. 7 Kol Dan državnosti Čehi še vedno proslavljajo 28. oktober, torej dan nastanka Češkoslovaške republike v leti t 1918. Dan nastanka Češke republike (1. januar 1999) nasprotno nima za Čehe skoraj nobenega čustvenega pomena. * Samo ob robu omenimo primer Belgije, ki bi lahko prišla do podobnih težav. Retorično so se vse pomembne politične stranke (z izjemo komunistov) vedno strinjale z nujnostjo hitrega vstopa Republike Češke v zvezo Nato in Evropsko unijo. Njihova dejanska politika pa vsekakor ni bila preveč konsistentna in zadnja leta kažejo, da predvsem ODS in Klaus osebno ne vidita vstopa v Evropsko unijo kot svojo politično prioriteto. Klaus, ki je zaznamovan kot "evroskeptik", trdi, da obstaja velika razlika med vrnitvijo v Evropo in vstopom v Evropsko unijo. Istovetenje obeh procesov razume kot veliko poenostavljanje. Vrnitev Češke republike v Evropo je pomenila le vrnitev v civilizacijski in kulturni kontekst, v katerem so Čehi živeli dolga stoletja. Med komunizmom je bilo "članstvo" Čehov v Evropi začasno prekinjeno, vendar pa je s koncem komunističnega režima in hitro transformacijo, vrnitev Čehov v Evropo že skoraj realizirana. Ravno nasprotno, Klaus vidi Evropsko unijo kot skupek zelo konkretnih političnih in ekonomskih sporazumov, ki zrcalijo realne interese in odnose v evropskem prostoru (Klaus, 1999). Evropska unija za Klausa torej pomeni ekonomsko unijo in niti ne razmišlja o evropski identiteti. Vendar pa tudi druge politične stranke niso sposobne razmišljati in definirati niti pozicije Češke republike v "novi" Evropi niti češke nacionalne identitete in nacionalnih interesov. Nekatere stranke imajo v svojem nazivu namreč še vedno besedo češkoslovaška (krščanski demokrati, republikanci). V sedmih letih samostojne Češke republike politična elita ni bila sposobna definirati nacionalnih interesov, zato je predstava, kaj sploh češka nacionalna identiteta je, zelo zamegljena (Novaček, 1998). Definicija nacionalne identitete je tako prepuščena ekstremističnim političnim strankam, predvsem komunistom in republikancem. Komunistična stranka Češke in Moravske je edina češka stranka, ki se v celoti ne strinja s spremembami po letu 1989. Komunisti zavračajo članstvo Češke republike v zvezi Nato, dolgo so nastopali tudi proti možnosti vstopa Češke republike v Evropsko unijo. V zadnjih mesecih izražajo rahlo podporo tej možnosti, vendar istočasno zahtevajo ukinitev Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe. Komunistična stranka definira češko nacionalno identiteto na dveh temeljih - ekonomskem in političnem. Obe definiciji pa sta vsekakor postavljeni negativno: v ekonomski dimenziji nastopajo komunisti proti vstopu tujega kapitala v češko ekonomiko in trdijo, da razprodaja nacionalne industrije pomeni kolonizacijo s strani Zahoda, predvsem Združenih držav in Nemčije. V politični dimenziji pa nastopajo predvsem proti Nemčiji. Pri tem pa zlorabljajo zgodovinski spomin starejših generacij in nerazrešeno vprašanje sudetskih Nemcev. Druga ekstremistična stranka - Republikanci9 - je svoj (začasni) politični uspeh zgradila predvsem na "zaščiti" nacionalnih interesov. Ekstremno desničarska stranka11' zahteva nevtralnost in nacionalno izolacijo Češke, kot glavnega sovražnika pa vidi Nemčijo. Republikanci podobno kot komunisti trdijo, da vstop nemškega kapitala v češko gospodarstvo pomeni nadaljevanje vojne z ekonomskimi sredstvi, trenutno stanje Češke republike pa označujejo kot ekonomski protektorat. Češko nacionalno identiteto gradijo na rasni ideji - iz češke nacije so tako izključeni imi-granti, Židje in Romi. ''/.druženje za republiko - Republikanska stranka Češkoslovaške (SPR-RSČ) "' Nekateri strokovnjaki govorijo v zvezi z republikanci o ekstremizmu sredine (Novak. 1996) Obe ekstremni stranki jasno nastopata proti kakršnikoli obliki evropske identitete, v kateri naj bi se raztopila češka nacionalnost. Medtem ko so republikanci na zadnjih parlamentarnih volitvah junija 1998 leta dobesedno propadli, pa so se komunisti, zaradi slabega političnega stanja Češke republike, okrepili - po zadnjih raziskavah javnega mnenja imajo podporo več kot 20 odstotkov prebivalcev. Za demokratske stranke je bilo vprašanje definicije nacionalne in evropske identitete nepomembno vse do leta 1998. Desnica je kot glavni cilj svoje politike oglaševala - čeprav je ostalo samo pri besedah - vstop Češke v zvezo Nato in Evropsko unijo, socialdemokratska opozicija pa je iskala podporo pri zahodnih socialdemokratskih in socialističnih strankah. Vendar pa pri socialdemokratih o jasni evropski orientaciji ne moremo govoriti. Stanje na Češkem je bilo (in je) takšno, da vse politične stranke ponujajo vstop v Evropsko unijo kot edino alternativo, hkrati pa njihove konkretne politične odločitve niso neposreden odraz njihove retorike. Do spremembe je deloma prišlo šele po izrednih parlamentarnih volitvah, ko je bil sklenjen "opozicijski sporazum" med državljanskimi in socialnimi demokrati in oblikovana neke vrste velika koalicija (Cabada, 1999; Klima, 1999)- Omenjena kvazi-koalicija pomeni namreč zamrznitev političnih in ekonomskih sprememb in resno grožnjo hitremu vstopu Češke v Evropsko unijo. Formalno manjšinska vlada socialnih demokratov ni sposobna uveljaviti pomembnih zakonov v parlamentu, kjer je večino mandatov zasedla desničarska opozicija. Med češkimi političnimi strankami namreč ni sporazuma glede hitrega vstopa države v Evropsko unijo, na podlagi katerega bi lahko uresničili spremembe, ki jih Unija zahteva. V stanju politične stagnacije se je pričel oblikovati tretji pol češke politike -poleg državljanskih in socialnih demokratov - ki omenja vstop v Evropsko unijo kot svojo politično prioriteto. Gre za tako imenovano tetrakoalicijo, v katero so se povezale štiri stranke - Unija svobode (US), Krščansko demokratska unija-Česko-slovaška ljudska stranka (KDU-ČSL), Državljanska demokratska zveza (ODA) in neparlamentarna Demokratska unija (DEU)". Majhne stranke, ki so imele občutek ogroženosti zaradi kvazi-koalicije obeh velikih strank, so se organizacijsko povezale, čeprav še niso sklenile nikakršne koalicijske pogodbe, kot npr. na Slovaškem. Na Češkem je tako končno oblikovan liberalni in proevropski politični blok, vendar še nima dovolj realne politične moči. Najmočnejši politični pol (glede na izid parlamentarnih volitev) predstavlja socialdemokratska stranka. Program stranke, ki je bil sprejet na kongresu marca 1997, govori o prizadevanju za hiter vstop Češke v Evropsko unijo. Pogajanja z Unijo naj bi bila izpeljana na podlagi čeških nacionalnih interesov, čeprav v programu niso več omenjeni. V programu socialdemokrati poudarjajo samo to, da vstop v Unijo v nobenem primeru ne sme pomeniti revizije rezultatov druge svetovne vojne in Potsdamske pogodbe. Socialdemokrati so pripravljeni vstopiti le v "socialistično" Evropsko unijo. Drugi (realno verjetno najmočnejši) politični pol predstavljajo državljanski demokrati (ODS). Po odcepitvi liberalnega krila - Unije svobode - se stranka počasi spreminja v sentimentalno konzervativno stranko, združeno okoli predsednika " O oblikovanju in razvoju (etrakoalicije glej Cabada, 1999. Klausa. Stranka se v zadnjem letu poskuša preoblikovati v stranko, ki ščiti češke nacionalne interese. Predstavniki stranke sicer trdijo, da Evropska unija dolgoročno nima alternative, vendar mora biti zgrajena na osnovi nacionalnih držav, nikakor pa ne na osnovi federalizacije ali unitarizacije. To pomeni, da ODS nasprotuje oblikovanju enotne evropske identitete. Za stranko moderna nacionalna država in nacionalni interes nista relikta etničnega nacionalizma, temveč legitimni politični kategoriji v pomenu politično odprte nacije; ne obstaja nobena boljša institucija za upravljanje javnih zadev kot je nacionalna država (Zahradil, 1999). Politiki ODS ne vidijo nobene evropske identitete, dopuščajo pa, da se bo v prihodnosti takšna identiteta morda tudi oblikovala. ODS verjetno poskuša s pomočjo nacionalistične retorike pridobiti del bivših volivcev republikanske stranke; med pogosto uporabljenimi besedami so nacionalna država, patriotizem, psevdo-Evropa itn. Za predsednika Klausa je Evropska unija predvsem rezultat lobiranja evropskih birokratov. ODS se počasi transformi-ra v desno politično stranko, ki se je znašla na robu ekstremizma in se tako bliža nekaterim zahodnoevropskim političnim strankam. Te politične stranke - npr. Haiderjeva Svobodnjaška stranka v Avstriji ali uspešna evroskeptična stranka Ch. Pasque - zavračajo idejo ravnotežja med nacionalno in evropsko identiteto in poudarjajo specifičen vpliv etnične identitete (Rizman, 1998). Tretji - proevropski - pol češke politike predstavlja tetrakoalicija, ki opozarja na kritično stanje v odnosih med Češko republiko in Evropsko unijo. Septembra 1999 so politiki tetrakoalicije naznanili spremembo naziva v Unijo za Evropo. Ta povezava, ki bi pomenila oblikovanje resne koalicije, na koncu ni bila uresničena. Politiki tetrakoalicije - zlasti Unije svobode - trdijo, da je obdobje nacionalnih držav v Evropi zaključeno ter da mora Češka republika aktivno sodelovati pri oblikovanju enotne Evrope in evropske identitete. Na ta način tetrakoalicija pridobiva podporo izobraženih slojev češke družbe in ima po raziskavah javnega mnenja trenutno najvišjo podporo med volivci. Češka politična arena se postopoma deli na dva pola. Na eni strani imamo ODS (predvsem njeno fundamentalno krilo oblikovano okoli V. Klausa) in socialdemokratsko stranko (predvsem levo krilo združeno okoli predsednika vlade in stranke Miloša Zemana). Ta pol, ki je trenutno - predvsem na institucionalni ravni - močnejši, relativizira vlogo Evropske unije in pričenja uporabljati nacionalno retoriko. Drugi pol predstavlja liberalna struja češke politike - tetrakoalicija, verjetno tudi liberalno krilo v ODS in notranja opozicija v socialdemokratski stranki. Noben od omenjenih polov še ni jasno formuliral, kaj je nacionalna ali evropska identiteta. Podporo vstopu v Evropsko unijo in oblikovanju skupne evropske identitete izražajo tudi nekatere organizacije civilne družbe. Ena od teh organizacij je iniciativa Impuls 99, ki kritizira politično stagnacijo v Češki republiki. Veliko vlogo v intelektualnih krogih igra še češka veja Panevropske unije in časopis Srednja Evropa, ki je že med komunizmom (v obliki samizdata) populariziral ideje enotne Evrope in evropske identitete. Raziskave kažejo, da vstop v Evropsko unijo konstantno podpira večina češke družbe - okoli 60 odstotkov (Večernfk, 1998: 319). Glede razumevanja češke nacio- nalne identitete je javnost liberalna - Čeh se identificira z jezikom in predvsem občutkom pripadnosti češki naciji. Manj pomembno je državljanstvo oz. dolgotrajno prebivanje na češkem ozemlju, zanemarljiv pa je odnos med češtvom in rojstvom v Češki republiki oz. krščanstvom. Prav poseben pa je odnos češke družbe do Slovaške, ki je obravnavana kot kulturno najbližja država in pomemben ekonomski ter politični partner. Podoben je tudi odnos do Nemčije, vendar jo polovica prebivalstva vidi kot nevarnost (Večernik, 1998: 330). Zanimivo je pogosto istovetenje Nemčije z Evropsko unijo. Zaključek Češka družba razume Evropsko unijo predvsem kot ekonomski raj, ki bo rešil vse ekonomske težave. Zaupanje v ekonomsko moč Evropske unije je tako izrazito, da se podpora za vstop Republike Češke v Unijo ni zmanjšala, čeprav niso bile izpolnjene želje po hitri vključitvi. Češka družba je vsekakor tako pasivna, da ni sposobna prisiliti politične elite k proevropski politiki. Oblikovanje institucij civilne družbe, ki bi lahko nadomeščale nesposobne politične elite, pa se odvija prepočasi. Češka republika kot majhna država in Čehi kot majhna nacija pogosto izražajo strah pred vstopom v Evropsko unijo, ki naj bi bila oblikovana kot evropska federacij;!. Ta strah se kaže predvsem v odnosu nekaterih političnih strank in približno polovice državljanov do Nemčije. Zgodovinski spomin češke nacionalne identitete je v tem primeru veliko močnejši kot umetna identifikacija z evropsko identiteto. Za oblikovanje občutka evropske identitete bo potrebno (ne samo) v češki družbi še veliko časti, predvsem pa nastop generacij s pozitivno evropsko izkušnjo. LITERATURA Agh, Atilla (1999): liarly and Mature Consolidation in Kast Central Iiurope: The Čase of Europeanization in Hungary, V V. Dvoyakova (ur.), Succcss or Failure? Ten Ycars After. 5. regionalna konferenca Srednjeevropskega politološkega društva, Bratislava, januar, 39-55. Praha: Češko politološko društvo in Slovaško politološko društvo. Belien, Paul (1995): Posvatne kravy Kvropske unie. Stfedni livropa, 49, 29-41. Cabada, Ladislav (1999): Razvoj strankarskega sistema na Češkem. Teorija in praksa, 2, 290-303. Cabada, Ladislav in lihi, Martin (1999): The Kosovo Crises and the Perspectives of Balkans. Pcrspectives, Praga, 13. Coudenhove-Kalergi, Richard N. (1993): Pan-Kvropa. Praga: Panevropa. Dahrendorf, Ralf (1991): Uvahy o revoluci v Evrope. Praga: KKK. Doležil, Tomaš (1999): Vybrane aspekty evropske politicke integrace. Politologicky časopis, 1, 61-71). Hnizdo, Bofek (1995): Mezinarodni perspektivy poIitickych regionu. Praga: Institut pro strcdoevropskou kulturu a politiku. Jurečka, Vaclav (1999): Česky rozmer v evropskem prostoru: ncuralgicka mi,sta malych zemi, V M. Potuček (ur.), Češka společnost na konci tisicileti II., 135-142. Praga: Karolinum. Klaus, Vaclav (1999): Pfcmyšlejme, mluvmc, pišmc važne o evropske integraci. Mlada fronta in Frankfurter Allgemcinc Zeitung, 9. novembra, 13. Klima, Michal (1999): A Hidden Silent Grand Coalition, V V. Dvora kova (ur.), Success or Failure? Ten Years After. 5. regionalna konferencija Srednjeevropskega politološkega društva, Bratislava, januar, 135-144. Praga,- Češko politološko društvo in Slovaško politološko društvo. Kučera, Rudolf (1995): Budoucnost Evropske unie. Stfedni Evropa, 47, 4-9. Kune, Jin (1999): Partics as the LoncIy Protagonists of the Czech Political Transition, V V. Dvorakova (ur.), Succcss or Failure? Ten Years After. 5. regionalna konferencija Srednjeevropskega politološkega društva, Bratislava, januar, 154-164. Praga: Češko politološko društvo in Slovaško politološko društvo. l.cwis, Bernard (1995): Kurocentrismus znovu aktualni. Stfedni Evropa, 47, 30-38. Mertes, Michael (1995): Patriotismus versus nacionalismus. Stfedni Hvropa, 47, 21-29. Novaček, Petr (1998): Odkaz nem* modla, ale vyx.va budoucnosti. Tyden, 44. Novak, Miroslav (1996): Volby do Poslanecke snemovny, vladni nestabilita a pcrspektivy demokracie v Češke republice. Sociologicky časopis, 32, 407-422. Paukovič, Vladimir (1997): Iitnickž identita a jej rola v politickom živo te slovenskcj spoločnosti, V Politicky stav Slovenskcj republiky (Stav - kontexty - perspektiva). Prcšov: Katedra socialno-političnih znanosti Univerze v Prešovu. Rizman, Rudi (1998): Ali sta nacionalna identiteta in suverenost v zatonu?, V D. Zaje (ur.), Evropeizacija slovenske politike, Slovenski politološki dnevi Portorož, 5.-6. junij, 17-25. Ljubljana: Slovensko politološko društvo. Rupnik, Jacques (1992): Jina livropa. Praga: Prostor. Večcrnik, Jih' (ur.) (1998): Zprava o vyvc>ji češke společnosti 1989-1998. Praga: Academia. Zahradil, Jan (1999): Stfizlivy pohled na rozšffeni. Hospodafske noviny, 10. 6. 1999. Žagar, Mitja (1998): Evropski integracijski procesi, supranacionalnost in nacionalnc identitete v Evropi, V D. Zaje (ur.), Evropeizacija slovenske politike, Slovenski politološki dnevi Portorož, 5.-6. junij, 27-33. Ljubljana: Slovensko politološko društvo. Lubomir BROKL, Zdenka MANSFELDOVA' prevod JAVNO MNENJE IN STALIŠČA PARLAMENTARNIH STRANK DO ČLANSTVA V EU V REPUBLIKI ČEŠKI Povzetek. Članek obravnava razvoj stališč na Češkem do članstva v EU. Po "žametni revoluciji" je članstvo v EU postalo eden od simbolov demokracije in nove politične usmeritve. Glede na razvoj notranje politike ter diferenciacije družbenih in interesnih skupin je mogoče stališča čeških državljanov v zvezi s tem razmejiti na tri obdobja. Prvo obdobje je trajalo do ločitve Češkoslovaške, drugo opredeljuje na eni strani nastanek Republike Češke, na drugi pa parlamentarne volitve leta 1996. Tretje, zdajšnje obdobje pa je mogoče zadovoljivo opredeliti z izstopajočimi gospodarskimi problemi, menjavanjem političnih oblek in dojetjem učinka, ki bi ga povzročil vstop v EU. Bolj ko je vprašanje konkretno (in bolj ko je pomembno za interese posameznih slojev ali skupin državljanov), večji so dvomi. Če pa se državljani morajo izraziti za ali proti članstvu v EU, se vseeno vselej odločijo v prid Evrope. Ključne besede: članstvo v EU, javno mnenje, vrednostna usmerjenost, strankarska politika Odnos javnega mnenja do vstopa v EU Oblikovat ijeja v 11 ega mnenja Privlačnost EU (ES) je bila po novembru leta 1989 za češko družbo bolj čustvenega značaja kot realistična. Evropska skupnost je simbolizirala uspeh in vrnitev v Evropo, pomenila je negacijo dotlej prevladujočega političnega sistema, življenjskih razmer in usmerjenosti na tuje. V prvih mesecih po prevratu so bile na češkoslovaškem političnem prizorišču poleg "vrnitve v Evropo" priljubljene tudi ideje "svobodnih volitev", "pluralistične demokracije" in lastne "demokratične tradicije". Ta gesla niso pomenila niti izrecno oblikovanega cilja niti programa. Časopisni članki, ki so se ukvarjali z mednarodnimi odnosi med Češkoslovaško in drugimi državami, so še dodatno dokazovali poenostavljene predstave tega časa. Tisk je svoje bralce prepričeval, da je Evropa enotna družina in da so "naša okna odprta v svet." Analiza volilnih kampanj, ki so jih za televizijsko občinstvo pripravile posamezne politične stranke, je prav tako ' clr. Lubomtr Brokt je predstojnik Inštituta za sociologijo pri Češki akademiji znanosti: dr. Zdenka Mansjehtovd je raziskovalka na Inštitutu za sociologijo pri Češki akademiji znanosti. Ta Članek temelji na nekaterih rezultatih projekta, ki gaje financirala Podporna raziskovalna shema OSI/I lliSP: 101/1996. pokazala, da so kandidati, svoje cilje predstavljali v odnosu do dogodkov v Evropi in svetu. Nekateri od ciljev, ki so jih obljubljali, naj bi po razrešitvi socialnih problemov in zagotovitvi ekonomske rasti kazali pot v Evropo in svobodni svet (Hudeček in Mansfeldova, 1991). S takšno opredelitvijo Evrope je bila mišljena Evropska skupnost. Usmerjenost v zahodno Evropo in Evropsko skupnost je postala očitna tudi med protielito disidentov, ki je po prevratu postala elita moči in je takšno politično orientacijo uvajala. Ta prva razvojna stopnja je temeljila na evforiji in idealnih predstavah. Posameznih stopenj v razvoju češkega javnega mnenja ni težko opredeliti, ker se ujemajo z razvojem stališč in vloge javnega mnenja, zlasti na področju notranje politike. Prva stopnja v tem razvoju zajema obdobje od 1990 do 1992 (druge volitve oziroma prve resnične volitve po padcu komunizma) ali morda do 1993, ko se je Češkoslovaška razdelila. Dejansko se je javno mnenje oblikovalo ob postopni obnovi demokratičnih institucij, kar je sprožilo procese demokratizacije političnih sistemov ter obenem tudi socialno in interesno diferenciacijo (v tem oziru je bila Češkoslovaška najbolj napredna in egalitarna izmed vseh evropskih komunističnih držav). Raznolike refleksije, presojanja in stališča, ki so osnova javnega mnenja, niti ne bi bile mogoče brez diferencirane socialne in interesne strukture. V tem prvem obdobju je bilo torej "javno mnenje" utemeljeno na nediferencirani negaciji preteklosti in nediferencirani idealizaciji prihodnosti. Enotna podpora javnega mnenja ni bila razčlenjena po dejavnikih kot so starost, izobrazba, poklic, velikost kraja bivanja in tako dalje, enako pa velja tudi za poznavanje in predstave o Evropski skupnosti. Zanimanje zanjo se je odražalo predvsem politično, manj ekonomsko. Ljudje so bili tedaj v ta namen pripravljeni celo na osebna odrekanja, čeprav jih nihče ni postavljal kot pogoj. Drugo obdobje zajema čas med letoma 1993 in 1996 (tretje volitve) oziroma 1997. To je bilo obdobje odčaranja, ki so ga povzročile predvsem delitev Češkoslovaške, rastoča neskladja med državnim vrhom in političnimi predstavniki (predsednikom vlade, predsednikom države, parlamentom), prepiri, ki so se zaradi učinka političnih in gospodarskih afer (privatizacija) ter ekonomskih problemov sprožali med predstavniki političnih strank. Še zmeraj je šlo za precej politizirano obdobje. Prebujeno javno mnenje se je pokazalo s "presenečenjem'" na volitvah leta 1996, ki so prinesle manjšinsko, desno usmerjeno vlado Vaclava Klausa in nenadoma okrepljeno opozicijo, v kateri so bili aktivni zlasti socialni demokrati. Vseeno je bila naklonjenost javnega mnenja prisotna vse do leta 1997. Zaradi poglabljajočih sporov med politiki, med političnimi strankami, ki so množili privatizacijske in politične afere, ter zaradi gospodarskih težav je prišlo do zasičenosti, do nezadovoljstva javnega mnenja in do vse večjega nezaupanja v politične predstavnike. Tretja stopnja v razvoju javnega mnenja se je začela leta 1997 oziroma malo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami leta 1998 in z imenovanjem socialnode- -' Direktorica Inštituta za javnomnenjska glasovanja jt povsem upravičeno dejala, da so nase osredotočeni politiki povsem zanemarili jasne signale, razkrile in objavljene v raziskavah njenega Inštituta in drugih agencij, o nezadovoljstvu javnega mnenja (nezadovoljstvo se dolgo časa ni izražalo neposredno v volilnih preferencah, pač pa prek drugih indikatorjev) (Rendlovd, 109V: 25-27). V njeni raziskavi je ugotovljena podobna razvrstitev stopenj razvoja javnega mnenja, kol jo navajamo zgoraj. mokratske vlade. Ta faza še vedno traja. Po kratkem začetnem vzponu, se je začelo splošno upadanje zaupanja v politične institucije, vključno s predsednikom Havlom. Upadati je začelo tudi politično zanimanje javnosti, kar se je v anketah pokazalo prek odgovorov "ne vem", "politika me ne zanima". Vendar takšni odgovori prej izražajo zasičenost s politiko kot nezanimanje, saj jo ljudje še vedno zelo pozorno spremljajo. Vseeno je to določen znak, za katerega pa politiki in analitiki, ki razumejo formulacije in vrednosti številk iz raziskav dobesedno, niso našli dobre interpretacije. Javno mnenje se je v odnosu do EU oblikovalo počasneje. Po podatkih raziskave Eurobarometer (1996) so ljudje podpirali hitro priključitev k Evropski skupnosti (24,9 % jih je podpiralo priključitev kar v obdobju petih let in le 1,5 % jih je ocenilo, da bi bilo bolje, če se država ne bi nikoli pridružila ES). Anketiranci so dajali prednost širšemu področju sodelovanja - v kulturi, kmetijstvu, industriji, visokem šolstvu, pri okoljskih vprašanjih, človekovih pravicah, strokovnem usposabljanju in izmenjavi mladih. Manj podpore je bilo na področju zunanje politike in še manj na obrambnem področju. Ljudje so si podobo o Evropski skupnosti oblikovali skladno z informacijami, ki so jih dobili v času pogajanj in priprav na prvi krog sporazumov z ES. ES nad vstopom novih držav ni bila navdušena, kar se je pokazalo zlasti leta 1991, ko so Češkoslovaška, Poljska in Madžarska v Bruslju podpisale pridružitvene sporazume. Izkušnje z nesimetričnim odpiranjem trga, z različnimi izvoznimi omejitvami, ki so škodile ključnim vejam industrije in kmetijstvu v pridruženih članicah, so sprožile dvome glede evropskega združevanja in češkega mesta v evropskih strukturah, prav tako pa tudi do usihanja zanimanja za ta vprašanja v češkem javnem mnenju. Prvega, "idealističnega" obdobja, je bilo konec, začelo pa se je drugo, bolj realistično. Javno mnenje v zvezi z EU je danes nekje na začetku druge faze svojega razvoja. Spodnja slika prikazuje ta razvoj. Slika 1: Gibanje javne podpore za vstop v EU (Glasovanje na hipotetičnem referendumu) 70,0% 60,0% 50,0% 40,0% 30,0% 20,0% 10,0% 0,0% iv/97 IV/98 lX/98 Gibanje javne podpore za vstop v EU V/97 VI/97 XI/97 XII/97 j—♦—za—a—ne vem proti Vir: Sofres-factum 1996-1999 Sedanji položaj Slika 1 prikazuje tri skupine stališč čeških državljanov glede vstopanja Češke v ES/EU. 1) Kaže, da se je po jeseni 1996 podpora priključevanju EU gibala med 50 in 60 odstotki. Stanovitno jedro te skupine predstavljajo ljudje z visoko izobrazbo, informirani, zaposleni in poslovneži z višjim življenjskim standardom, jDrebivalci velikih mest, mlajši, desno in sredinsko politično usmerjeni. Privrženci parlamentarnih strank vstop v EU odobravajo po naslednjem vrstnem redu: desno usmerjeni Državljanska demokratska stranka (ODS) in Unija svobode (US) v razmerju 60-70 odstotkov za, 5 odstotkov proti; Krščansko demokratska unija-Češkoslo-vaška ljudska stranka (KDU-ČSL) 39 odstotkov za, 7 odstotkov proti; Češka socialno-demokratska stranka (ČSSD) 29 odstotkov za, 16 odstotkov jDroti. Privrženci Komunistične stranke Češke in Moravske (KSČM) pa vstopu v EU nasprotujejo, in sicer v razmerju 4 odstotki za, 48 odstotkov proti' (IWM, št 90-04/13,16; 4. 5.1999). Predstavljena jjorazdelitev stališč je dolgoročno razmeroma stanovitna. ■> Manjkajoči deleži do 100 odsiotkovpredstavljajo liste, ki ne bi želeli glasovati ali so na hipotetičnem referendumu odgovorili "ne vem". 2) Skupina neodločenih volilcev predstavlja delež med 20 in 30 odstotki. Gibanje tega deleža je obratno odvisno od gibanja podpore za vstop v EU. Z drugimi besedami, tisti, ki prenehajo podpirati vstopanje v EU, se ne pridružijo nasprotni strani, nasprotnikom pridruževanja, ampak so v skupini neodločenih. To pomeni, da so zaradi nečesa postali negotovi iti da bi svoje odobravanje lahko obnovili. Kaže, da so v tej skupini pretežno državljani srednjega razreda, ki so nezadostno ali celo slabo obveščeni o EU. 3) Skupina nasprotnikov vstopanja v EU zajema okoli 15 do 20 odstotkov. Krivulja, ki v sliki 1 prikazuje te respondente, se precej razlikuje od obeh predhodnih. Njeno nihanje ni občutnejše. Verjetno predstavlja odločne nasprotnike, domnevno levo politično usmerjene, tudi volilce in člane komunistične stranke (KČSM), prav tako tudi državljane, ki so slabo informirani, ki so starejši od 60 let, ki imajo nizko stopnjo izobrazbe, delavce, tiste z nižjim življenjskim standardom in prebivalce manjših mest in podeželja (IWM, št 90-04/13, 16; 4. 5. 1999). Obravnavane sociodemografske značilnosti nosilcev različnih stališč do vstopa v EU, kakor tudi distribucija slednjih, so podobne kot v raziskavah, ki so bile opravljene v drugih državah. Opaziti je podobno razklanost. Niti pojav nasprotnikov vključevanja v EU niti upadanje podpore za vstop v EU s prvotnih 70% (v začetku 90-ih let) tu nista obravnavana kot problematična. Zastavljamo pa nekatera vprašanja glede gibanja krivulje neodločenosti. Razlogi za in proti vstopu v EU Na podlagi razlogov, s katerimi so se v hipotetičnem referendumu upravičevali pritrjevalni ali odklonilni odgovori glede vstopanja v EU, je mogoče podati splošno interpretacijo, ki je primerljiva tudi z ugotovitvami sorodnih raziskav v drugih evropskih državah. Upoštevaje primerljive podatke o razlogih, ki jih respondenti navajajo kot oporo za svoja stališča o vstopu v EU, je mogoče reči, da so razlogi v prid vstopu pretežno nujnost vključitve v demokratično Evropo, ekonomske pridobitve za Češko, prednosti, ki izhajajo iz sodelovanja s preostalo Evropo in nujnost glede na skupno prihodnost. Pomemben razlog, ki ga navajajo nasprotniki vključitve, je, da skupna prihodnost za Češko ni nujno potrebna in da bi prinesla izgubo njene suverenosti (IWM, št 90-04/13, 16; 4. 5. 1999). Opisana podoba idealne in koristne vrednote ni strukturirana. Na podlagi javnomnenjske raziskave (N=1024) in tematskega gradiva agencije Sofres-factum1 ugotavljamo, da so respondenti kot poglaviten razlog za podporo vključitvi v EU omenjali "izboljšanje gospodarskih razmer" (26,4 %) in obete za vzajemno sodelovanje in integracijo (25,2 %). S precejšnim razmikom sledijo še drugi razlogi, "občutek varnosti" (6 %), "prestiž" (4,2 %) in drugo (1,5 %). 36,7 odstotkov državljanov, ki podpirajo vstop v EU, je odgovorilo "ne vem". Nasprotno je bil osnovni razlog proti vstopu v EU "poslabšanje gospodarskih razmer" (21,5 %) in "odvisnost od razvitih držav" (15,2 %). Zopet po dolgem ' Gradivo je bilo oktobra 1998 predstavljeno in obravnavano na seminatju za člane češkega parlamenta. in sicer skupaj z rezultati raziskave o čeških poslancih (vprašanja o EU), ki sla /o tudi izvedla avtorja lega članka. razmiku sledijo še "strah pred priseljevanjem" (2 %), "strah pred neznanim" (1,4 %) in drugo (2 %). Več kot polovica respondentov, ki so nasprotovali vstopu v EU, ni našla nobenega razloga za svoje odklonilno stališče. 57,5 odsotokov je odgovorilo "ne vem" (Sofres-factum, Omnibus, September, 1998, N= 1024). Slika 2: Osnovni razlogi za in proti članstvu v EU Osnovni razlogi za članstvo v EU daga prestiž občutek varnosti sodelovanje, integracija gospodarska rast 13 1,50% i 20% 6% ® . - ~ 125,20% 26, «»4 I 36.70% 0% 5% 10% 15% 20% 30% 35% 40% Osnovni razlogi proti članstvu v EU drugo migracija strah pred neznanim odvisnost gospodarsko nazadovanje ne vem 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% J Ti Vi ■ j i | ] 1,40% | 15.2C % .. - i ,60% 1 21,90% L:,--' ■ I5i .......:...............i..... • ..... 4...............i...........-...........-............................. vir: Sofres-factum 1996-1999 Struktura pričakovanj, ki sledijo omenjenim razlogom za oziroma proti vstopu v EU, je prikazana v tabeli 1. Kljub splošnemu mnenju, da državljani nimajo predstav o morebitnih učinkih vstopa v EU, da so nezadostno informirani in celo navkljub samorefleksiji o svojem šibkem poznavanju (glej si. 2), pričakovanja državljanov niso niti napačna niti nestvarna. Tabela 1: pričakovani učinki članstva v EU Pričakovanja % delovna mesta in izobraževanje v tujini 69-2 (IV98) priseljevanje na Češko 65.5 rast ugleda Češke 69.3 boljši pogoji izvažanja 63 pridobivanje sredstev in kapitala 56.9 rast nezaposlenosti 52.6 občutek večje varnosti 45.8 (IV98) v zvezi s Češko bodo odločali drugi 45.7 večji pomen Češke v svetu 43.3 stabilnejša valuta 41.8 dotok cenejših proizvodov iz EU 39.6 (IV98) tuji vplivi na češko kulturo 26 Vir: SoJres-factum, Omnibus, september 1998, N=1024 Sodeč po rezultatih javnomnenjske raziskave lahko sklepamo, da so stališča ljudi, ki prebivajo v večjih mestih, še posebej tistih, ki živijo v Pragi, različna od ostalih. Praga tradicionalno vpliva tudi na parametre na nacionalni ravni. Usmerjenost Pražanov je bolj desna, tudi stopnja nezaposlenosti je v Pragi nižja, več je priložnosti za zaposlitev, plače so višje in prav tako tudi cene, večja je mobilnost in večja je odprtost do Evrope. Ker ne razpolagamo s specifičnimi podatki o javnih mnenjih prebivalcev Prage (z izjemo volilnih rezultatov in kategorije "velika mesta", ki jo srečamo v nacionalnih raziskavah javnega mnenja), navajamo primerjavo na podlagi rezultatov anketne raziskave Centra za Evropske študije pri Ekonomski univerzi v Pragi (N=6l0) med prebivalci različnih delov Prage jeseni 1998. Pri tem se zavedamo metodoloških problemov takih primerjav. Tabela 2:pričakovani učinki članstva v EU (prebivalci Prage) (Vprašanje: Kaj osebno oziroma nasplošnopričakujete od članstva v EU?) Pričakovanja "Da" v odstotkih boljši odnosi s sosednjimi državami 78 večja nacionalna (državna) varnost in varovanje miru v Evropi 77,8 večje tekmovanje na trgu delovne sile 77,6 možnosti v okoljski politiki 74,4 možnost selitve v drugo državo članico EU 69,6 krepitev demokracije na Češkem 60,2 več priložnosti za delo 59,7 večja varnost potrošnikov 52,6 višji življenjski standard 51,7 trdnejša socialna varnost (blaginja) 35,9 povečanje migracij iz držav, ki niso članice EU, na Češko 51,7 Vir: CES 1999:12-13 Kljub različnim formulacijam anketnih vprašanj (splošna formulacija vprašanja versus bolj osebna formulacija vprašanja v praški raziskavi) sklepamo, da so javna mnenja Pražanov bolj odprta in manj zadržana kot v preostalem nacionalnem vzorcu. Če pogledamo razloge češke javnosti za in proti članstvu v EU, ki jih ugotavlja hipotetični referendum, z vidika vrednotne orientacije in motivacije respondentov opazimo, da je podoben kot v državah članicah EU (Gabel, 1998). Sodeč po zgornjih podatkih (slika 2), bi se češka javnost uvrščala v materialistično vrednotno usmerjenost, če uporabimo Inglehartovo terminologijo (Inglehart, Rabier, Reif, 1991: 152; Gabel, 1998: 336). (Mnogo avtorjev meni, da je takšna tudi vrednotna usmerjenost v državah članicah EU.) Vendar druge raziskave na Češkem bolj poudarjajo politične vrednote - demokracijo, svobodo itd., se pravi značilnosti "post-materialistične vrednotne usmeritve" (ki daje prednost intelektualni izpolnitvi, samouresničevanju in tako dalje). Posebne raziskave, ki bi bila namenjena tej temi, še nismo opravili. Kar zadeva interpretacijo in razvrstitev vrednotne usmeritve češke javnosti glede na kakšen splošen vzorec menimo, da med vsemi nasprotujočimi interpretacijami ne obstaja ena sama prava. Različne interpretacije so posledica različnih formulacij anketnih vprašanj in raziskovalnih postopkov (Gabel, 1998). Ne da bi zapostavljali učinek raziskovalnih instrumentov na dobljene rezultate menimo, da je vrednotna usmeritev naše javnosti dandanes nekje na prelomu (ali ga je ravno prešla) od idealističnih "post-materialističnih" vrednot, značilnih za prvo, naivno fazo demokratskega preoblikovanja, k "materialističnim" vrednotam, ki jih na račun intelektualne izpolnitve in samouresničevanja nedvomno porajajo in krepi- jo procesi priključevanja k EU. Pri presojanju teh stališč moramo imeti v mislih, da so se državljani korakoma seznanjali z novo nastalim položajem, na katerega niso bili dovolj pripravljeni. Seznanjenost javnosti Leta 1998 je skoraj dve tretjini državljanov menilo, da javnost ne ve, kaj ji bo prinesel vstop v EU. Respondenti so na vprašanje "V naši državi ljudje dobro vedo, kaj jim bo pomenilo, ko bomo vstopili v EU," odgovorili sledeče. Slika 3: Samozaznavanje javnosti o lastni seznanjenosti z učinki članstva v EU (Vprašanje: Ljudje v naši državi kar dobro vedo, kaj bo zanje pomenila vključitev Češke v EU?) Samozaznavanje javnosti o lastni seznanjenosti z učinki članstva v EU .......................-.......-......................................................45,20%.......................................................................................................... ......r™ 24,10% • 18,00% .......9,50%.......:........ 3,20% I 1 popolnoma se strinjam se nestrinjamse nikakor se ne ne vem strinjam strinjam Vir: Sofres-factum, 1998 Javnost o sebi razmišlja zelo kritično, kar se sklada z dejanskim stanjem mobi-liziranosti javne podpore za vstop v EU. Vendarle pa so nekateri deli prebivalstva, na katere bo članstvo vplivalo skoraj neposredno (npr. poslovneži), sposobni pridobiti pomembne informacije. Prebivalstvo Češke je etnično homogeno.5 Zanj je značilna nizka stopnja prostorske mobilnosti (Nedomova in Kostelecky, 1997). V ISP nacionalni raziskavi za leto 1995 je 88 odstotkov vprašanih odgovorilo, da še nikoli niso izkusili življenja v tujini, 57 odstotkov vprašanih pa je preživelo večino svojega otroštva v mestu (ali vasi), kjer trenutno živijo. Glede na vsa vprašanja v zvezi z EU, sta Nedomova in Kostelecky podala strukturiran pogled na mnenja in stališča respondentov, Glede na njihov odnos do EU sta oblikovala pet skupin respondentov. skupina 1 (8 % respondentov): respondenti, ki spadajo v to skupino, zelo malo poznajo EU; menijo, da Češka ne bi nič pridobila s članstvom v EU; na priključitev k EU gledajo z nenaklonjenostjo in nimajo mnenja o tem, kako naj bi Češka vstopila v EU. skupina 2 (12 % respondentov): v to skupino se uvrščajo tisti, ki malo poznajo EU; ne vedo, ali bo Češka kaj pridobila z vstopom v EU; kljub temu so naklonjeni vstopu v EU, ko bodo izpolnjeni določeni vnaprejšnji pogoji; v EU naj bi nove članice vstopale posamično. skupina 3 (17 % respondentov); respondenti iz te skupine povprečno poznajo EU; menijo, da Češka ne bi nič pridobila z vstopom v EU; so ostro proti vstopu v EU; Češka naj bi storila vse, da bi obvarovala neodvisnost od EU; nimajo mnenja o tem, kako naj se Češka priključi EU. skupina 4 (11 % respondentov): EU poznajo povprečno; menijo, da bi Češka s članstvom v EU pridobila; so naklonjeni vstopu v EU, ko bodo izpolnjeni določeni predhodni pogoji. skupina 5 (52 % respondentov): respondenti iz te skupine sorazmerno najbolje poznajo EU; ocenjujejo, da bi morala biti Češka naklonjena vstopu v EU; Češka naj bi se EU priključila karseda hitro (Nedomov( in Kosteleckž, 1997). Zakaj podpora češke javnosti za vstop v EU niha? Omenili smo že, da upadanja podpore vstopu v EU od prvotnih 70 odstotkov, iz začetka devetdesetih let, do okoli 50 odstotkov ni težko pojasniti. Če izhajamo iz dvopolne razmejitve stališč do EU, na postmaterialistične in materialistične (Inglehart, Rabier, Reif, 1991: 152; Gabel, 1998: 336), in če upoštevamo dejstvo, da je EU bliže "profitno usmerjenemu razmišljanju" (Immerfal in Sobisch, 1997: 28), se pravi bliže materialističnemu kot postmaterialističnemu, potem lahko sklepamo, da med stališči prebivalcev EU deluje "zakon zmanjševanja abstrakcije" (Immerfal in Sobisch, 1997: 28). Odgovori so bolj pritrdilni, če so formulacije vprašanj o stališčih do EU manj konkretne in omejene. Danes je potreba po abstraktni ideji o združeni Evropi velika. Vendar pa so dvomi globlji in problemi težji, če gre za konkretnejša vprašanja, vprašanja, ki pomembno posegajo v interese posameznih družbenih razredov ali skupin državljanov. Če se morajo respondenti v svojih odgovorih jasno odločiti za ali proti članstvu v EU, se vselej odločijo za Evropo. Glede na številne raziskave je obveljalo mnenje, da se omenjeni zadržki izražajo obenem s splošno naklonjenostjo državljanov do združevanja Evrope (Immerfal in Sobisch, 1997: 28). 5 Popis prebivalstva iz marca 1991 kaže, tla se je 94,8 % prebivalcev izreklo za Čehe. 3.1 % pa za Slovake in 2.1 % za Člane drugih narodnosti (Nedomova in Kosteleckf, 1997). Podobno lahko razložimo tudi nenaden padec prvotne podpore češkega prebivalstva vstopu v EU, kot tudi nihanja te podpore. Ta niha okoli petdesetih odstotkov, in sicer glede na aktualne spodbude v posameznih obdobjih. Tudi razkorak in nasprotje med stališči glede EU nasploh in stališči glede vstopa v EU lahko na Češkem razumemo podobno kot v državah članicah. EU je kot ideja združene Evrope obravnavana postmaterialistično, vstop v EU pa se obravnava materialistično. Materialistično oziroma profitno usmerjeno stališče do EU ne vključuje zgolj negativnosti, izgub in pretenj, temveč tudi profite in obete. Pomembno vlogo igrajo pri tem interpretacije, ki jih posredujejo politiki in mediji, akterji in mnenj-ski voditelji. Njihove interpretacije kontinuirano učinkujejo na oblikovanje javnega mnenja. Javno mnenje samo oblikuje politično usmeritev le občasno, predvsem prek volitev in referendumov. Letošnji občuten "padec" podpore za EU (na 35 %) je bil sprejet kot senzacija, pojasnjen pa je bil "materialistično", in sicer kot deljen učinek "uvoza cenejših dobrin evropske konkurence," namreč svinjine, spora med češkim Ministrstvom za kmetijstvo in EU v zvezi s to zadevo in tudi kot učinek "odmevov afere v zvezi z odstavitvijo evropske komisije" (Respekt 1999/22). Podpora na ravni 50,8 % (oziroma 46 % kot sta ugotavljali dve drugi agenciji), v medijih oz. v javnosti ni bila omenjena. Čeprav ne podcenjujemo sooblikovalske vloge drugih dogodkov takšne vrste, moramo delovanje medijev, ki so prej negativistični kot informativni, uvrstiti med dejavnike, ki določajo upadanje in ne naraščanje naklonjenosti do EU. Na politični ravni sta trenutno pod udarom kritik zlasti desno usmerjena ODS in vladajoča soeialno-demokratska stranka. Preostali desnosredinski stranki očitata ODS, zlasti njenemu predsedniku Klausu, ki je znan po svojih zadržkih do EU, da se vsebolj oddaljuje od EU in od vstopa v EU, da se podaja na nekakšno neodvisno "češko pot", da uresničuje strategijo daljšega "vmesnega" obdobja, ki ga upravičuje s priložnostjo za boljšo pripravo na vstop in hkrati s čakanjem na boljše pogajalske pogoje, ki jih postavlja EU (Respekt 1999/ 23, 24). Nekateri vodilni politiki in mnenjski voditelji ob splošni naklonjenosti do EU izražajo svoje jasne zadržke, zaradi katerih se sorazmerno pozitivna usmerjenost državljanov krha. S tem verjetno vplivajo na nihanje stališč med podporo vključevanju v EU in zadržanostjo do tega procesa. Nekateri politiki kritizirajo vladajočo ČSSD in njeno manjšinsko vlado zaradi domnevne mlačnosti in celo nedejavnosti v zvezi z vstopom v EU, kar izhaja iz njene odvisnosti od dogovorjene podpore ODS, prav tako pa tudi iz usmerjenosti v levo, ki jo tovrstni kritiki povezujejo z levo usmerjenostjo komunistične stranke. Zaupanje državljanov v vlado je zelo nizko. Povprečni delež državljanov, ki vladi zaupajo, znaša okoli 30 % (1997 - 31 %, 1998 - 38.5 %, 1999 - 33.8 %). Je to dejstvo povezano z nihanjem in upadanjem podpore za vstop v EU? Kaže, cla je. M. Gabel v svojem članku navaja raziskave, ki dokazujejo, da "volilci povezujejo svojo podporo evropskemu združevanju s svojo podporo vladi", glede na svojo analizo pa zaupanje v vlado uvršča med dejavnike, ki vplivajo na stališče javnosti do vstopa v EU (Gabel, 1998: 339, 351). Sami smo poskusili hipotezo o tem razmerju preveriti s primerjavo poteka krivulje, ki predstavlja zaupanje državljanov v vlado, in krivuljo glasovanja za vstop v EU v hipotetičnem referendumu. Dobljeni rezultati, kot kaže slika 5, prav tako potrjujejo omenjeno zvezo. Slika 4: Primerjava zaupanja v vlado in glasovanja na hipotetičnem referendumu za vstop v EU Primerjava zaupanja v vlado in glasovanja na hipotetičnem referendumu za vstop v EU Vir: podatki mm Krivulja, ki kaže podporo vladi, tesno odslikava notranjepolitične zadeve in dogodke, zlasti gospodarske težave, dopuščanje teh težav s strani vlade in neuspešne ukrepe vlade ("paket ukrepov 1", "junijski paket 2", ki mu je sledilo kontinuirano padanje zaupanja, zatem poletne poplave na Moravskem in odločni vladni ukrepi, ki jim je sledila rast zaupanja). Ob prelomu med letoma 1997 in 1998, je javnost svoja pričakovanja o izboljšanju razmer očitno oblikovala na podlagi kritik, ki sta jih na račun najmočnejše koalicijske stranke ODS (V. Klaus), naslovili njeni koalicijski partnerici. Sledil je padec vlade, potrditev začasne tehnične vlade (februar 1998), ki jo je vodil predsednik Češke nacionalne banke. Kmalu se je izkazalo, da tudi ta vlada ne bo zmogla izboljšati razmer, njena jDodpora pa je upadla do poletnih predčasnih volitev, ko so zmagali socialni demokrati. Po kratkem obdobju obnovljenega zaupanja, je to spet upadlo, in takšen trend se nadaljuje vse do danes. Obravnavani krivulji sledi tudi krivulja podj^ore vstoj^u v EU. Ko pada zaupanje v vlado, pada podpora javnosti za vstop v EU. To j^ovezanost so pokazale raziskave v državah članicah EU in med drugim izvira iz prepričanja, da je jnocljDO- ra integraciji del naloge predsednikov vlad v teh državah (Gabel, 1998: 339, 351). Verjetno to drži tudi za Češko. V našem primeru lahko omenjeno vlogo ministrskih predsednikov nadomestimo z dejstvom, da imajo ministri in ministrski predsedniki vstop v EU zapisan v svojih političnih programih. V desetletju, ki se zaključuje, si ni bilo mogoče predstavljati, da bi kakšna stranka na volitvah kandidirala s programom, v katerem bi zavračala članstvo v EU, in bi lahko obenem zmagala na volitvah ter še celo po njih ohranila možnosti za sestavo koalicije. Parlamentarna stranka KČSM nima koalicijskega potenciala, ekstremna SPR-RSČ pa na volitvah leta 1998 ni uspela. To dejstvo verjetno kaže na bistveno tesnejšo povezanost med javnim mnenjem in vladanjem, kot jo obravnava funkcionalistična teorija integracije. V češkem primeru pa najbrž zavrača uveljavljeno in splošno razširjeno prepričanje, da je evropsko združevanje stvar vladajoče elite in da javno mnenje pri tem ne igra nobene vloge. Stališča političnih strank do vstopa v EU Združevanje z EU in Natom sta temi, ki sta za prihodnost Češke ključnega pomena in prav zaradi tega sta bili vključeni v programe političnih strank. Primerjava programov za leto 1992,1996 in 1998 jasno kaže na razvoj odnosa, ki ga imajo politične stranke, pa tudi na stanje pridružitvenega procesa. Pri volitvah leta 1992 so bili odnosi z EU in Natom pomemben del usmeritve v zunanji politiki. Članstvo v obeh organizacijah je predstavljalo strateško usmeritev, pri čemer naj bi evropsko združevanje pomenilo tudi večjo prihodnjo varnost države. Ne glede na podporo javnosti, so bili v programih političnih strank različni poudarki glede pozitivnih in negativnih vidikov združevanja. Stranke, ki so kasneje izoblikovale vladajočo koalicijo - Državljanska demokratska stranka (ODS), Državljanska demokratska zveza (ODA) in Krščansko demokratska stranka (KDS) -, so članstvo v EU in Natu poudarjale zgolj kot dolgoročen način stabilizacije političnega, gospodarskega in varnostnega položaja na Češkem. Četrta članica vladne koalicije - Krščansko demokratska Unija/Češkoslovaška ljudska stranka - pa si je želela prispevati k procesu združevanja skozi sodelovanje z drugimi krščanskimi in ljudskimi strankami v Evropi, saj slednje vnašajo socialni vidik v bogate države. Socialni demokrati (ČSSD) so leta 1992 nasplošno pozdravljali in podpirali vse korake, ki bi vodili k vstopu Češke v svet in v evropske politične, gospodarske in varnostne strukture. Levi blok (Levž blok), ki je bil večinoma sestavljen iz Komunistične stranke (LB-KSČM), je vključevanje v evropske strukture podpiral, vendar je poudarjal nujnost obvarovanja nacionalne identitete. Ob volitvah leta 1996 je bil položaj drugačen, saj je Češka že vložila prošnjo za članstvo v EU. Po našem mnenju gre v obdobju med 1993 in 1996 za proces dozorevanja političnih strank po delitvi nekdanje federalne države. Stranke so lahko bolj realistično presojale položaj in javno mnenje o tem vprašanju. Za Državljansko demokratsko stranko je bilo leta 1996 polnopravno članstvo v EU osrednji politični cilj zunanje politike. "Prepričani smo, da je evropsko zdru- ževanje obetaven proces, ki državam članicam zagotavlja mir, stabilnost, svobodo in gospodarski razvoj. (...) Vstop Češke v Evropsko Unijo pomeni pridobitev enakih pravic za naše državljane v drugih državah članicah in nadaljnji razvoj njene usmeritve" (Program stranke ODS, 1996: 11). Volilni program ODA je v celoti podpiral vstop v EU, ker je članstvo razumel kot branik pred uničujočimi vplivi socializma. Za KDU-ČSL je bilo evropsko združevanje eden ciljev zunanje politike. Vlada naj bi podpirala strukturne spremembe v gospodarstvu in ga usmerjala k EU. Pomembna točka v programu te stranke je bilo tudi vstopanje v "evropsko družino" krščanskih strank. Glede vstopa naj bi se ljudje odločili na referendumu. ČSSD je bila "prepričana, da je v najboljšem interesu Češke, da čimhitreje postane članica EU" in je zavračala negativistično gledanje na EU in nacionalistična stališča (Volilni program stranke SSD, 16-17). Pri ključnih vprašanjih, kakršno je vstop države v EU, je podpirala demokratično načelo: referendum. KČSM ni podpirala združevanja z EU, njen volilni program pa je poudarjal nacionalno suverenost. Opozarjal je pred trendom vse večje odvisnosti države od nadnacionalnega kapitala in zahodnih velesil. Glede vstopa v EU naj bi se odločalo z referendumom. SPR-ČSR v svojem volilnem programu ni podpirala vstopa v EU in v Nato in se do večine nadnacionalnih organizacij, kot so denimo ZN, opredelila odklonilno. Kot razlog so navajali nesmiselnost takšnih organizacij. Stranka je podpirala referendumsko odločanje o vseh pomembnejših državnih vprašanjih. Pri volilnih programih za predčasne volitve junija 1998 je opaziti določeno dozorevanje v primerjavi s predhodnimi volitvami, bolj izdelana razmišljanja in podrobnejšo obravnavo vključevanja v EU. Izražajo se tudi izkušnje, ki so bile pridobljene ob pogajanjih za vstop v Nato. Edini izjemi sta bila volilna programa ekstremističnih strank, "desničarskih" republikancev in levičarskih komunistov, ki sta bila napisana splošno in v okviru stereotipov iz obdobja hladne vojne. Volilni programi drugih strank so bili zastavljeni na bolj pragmatični ravni interesov, ki so jih posamezne stranke želele zastopati. Socialni demokrati (ČSSD), ki so bili glede na dolgotrajne volilne preference favoriti za zmago, so svoj dolg volilni program začeli z idejo o vstopu v EU. "Velika večina držav članic EU, organizacije, v katero si želimo vstopiti, ima socialno demokratske vlade." Tej ideji so namenili več prostora na drugih mestih programa in tudi v posebnem poglavju, ki je bilo naslovljeno z "Integracija Republike Češke v Evropsko Unijo". V primerjavi z drugimi strankami so socialni demokrati predstavili najbolj temeljito obravnavo Češkega vključevanja v EU. Državljanska demokratska stranka (ODS) je bila dolga leta najmočnejša vladajoča stranka v vladi Vaclava Klausa in o njeni podpori vstopanju v EU ni nobenega dvoma. Nadaljnji razvoj te usmeritve pa bo zanimiv zaradi pogostih kritičnih izjav v preteklosti, ki jih je V. Klaus namenil EU. Med drugim je izrazil tudi občutje, da se zdi, kot da ni Češka tista, ki bi si želela vstopiti v EU, pač pa, da je EU tista, ki hoče vstopiti na Češko. Članstvo v EU je bilo (v nasprotju z omenjenim skepticizmom) osrednji del strankine politike. Nova parlamentarna stranka, Unija svobode (US), ki se je januarja 1998 odcepila od ODS, je v svojem programu namenjala le obrobno pozornost vstopu Češke v EU, in sicer v zvezi z zunanjo politiko, vendar to ni bila njena podrobneje izoblikovana tema. Komunistična stranka (KSČM), parlamentarna stranka brez koalicijskega potenciala, je namenila vstopu Češke v EU prek 17 od 600 vrstic svojega manifesta. Vstopa v "evropske integracije pod pogoji, ki bi iz Češke naredili kolonijo," ni želela, zahtevala pa je "evropsko integracijo brez podrejanja interesom nadna-cionalnega kapitala in svetovnih velesil, brez izgube nacionalne suverenosti." Republikanci (SPR-RSČ), parlamentarna stranka desnih in levih ekstremistov brez koalicijskega potenciala, ki sebe obravnava kot desno stranko, so bili in so brezpogojni nasprotniki vstopanja v Nato, problematiko vstopanja v EU pa so v svojem volilnem programu v celoti preskočili. Podpora ključnih interesnih skupin Med ekonomskimi interesnimi skupinami (sindikati, delodajalci in poslovnimi združenji) je podpora za vstop v EU močna. Največji sindikat, Češko-moravska zbornica sindikatov (ČMKOS) je vključen v institucije Evropskega sindikata. Sodeluje tudi v procesu usklajevanja pravnih norm z evropskimi." ČMKOS je članica Evropskega združenja sindikatov in od leta 1997 tam deluje skupina za integracijo sindikatov na nacionalni ravni. Poskuša se vključiti v dejavnosti, ki so povezane z EU in se nanašajo na socialno politiko in zaposlovanje. Od leta 1995 si prizadeva vpeljati vprašanja, povezana s priključevanjem, na dnevni red tripartitnega telesa - Sveta za dialog med socialnimi partnerji (sestavljajo ga sindikati, delodajalci in predstavniki vlade). Ta zahteva je bila sprejeta šele novembra leta 1997, ko je bil sprejet nov statut (Svet za ekonomski in socialen dogovor). Ustanovljena je bila delovna skupina za priključitev Češke v EU, vodi pa jo glavni pogajalec Češke. Za članstvo v pogajalskem telesu so se zanimali tudi sindikati, predstavniki delodajalcev in poslovna združenja, vendar pri tem niso uspeli. Ta delovna skupina je ključnega pomena in predstavlja osrednje prizorišče za razpravo med delodajalci, sindikati in vlado glede problemov, ki so povezani s članstvom v EU. Delodajalci in poslovna združenja, skupaj z njihovo krovno organizacijo, Zvezo delodajalskih in podjetniških združenj, prav tako gradijo svoje stališče do problematike v zvezi z EU. Nekateri izražajo naklonjenost in so že pridobili strokovnjake za evropska vprašanja. Največje takšno združenje, Združenje za industrijo in transport, na primer sodeluje z vlado in ustreznimi ministrstvi glede usklajevanja pravnih okvirov z evropskimi. V UNICE zastopa tudi Češko združenje ' Usklajevanje zakonodaje, zlasil zakona o deluje trenutno prednostna naloga sindikatov. EMKOS pošilja svoje predstavnike v strokovne skupine Ministrstva za delo in socialne zadeve, kjer se s to problematiko ukvarjajo. EMKOS sodeluje tudi v mnogih projektih, ki se nanašajo na EU. in si želi biti dejaven v pripravljalnem delu. Pozornost namenjajo predvsem Evropski listini o socialnih zadevah. Socialnemu dialogu Val Duchess in raznim trodelnim svetovalnim telesom. delodajalcev. Druga združenja so bolj skeptična, kot na primer Kmetijska zbornica. To je mogoče povezati z omejevanjem s strani EU in slabšanjem njihovih razmer. Tudi delodajalska in poslovna združenja si prizadevajo seznanjati svoje člane s problematiko, in sicer prek informacijskih kampanj. Kot primer je mogoče navesti predavanja tujih strokovnjakov iz držav članic EU za člane teh združenj. Politična elita V vseh državah članicah EU so elite bolj zavzete za evropske integracijske procese kot prebivalstvo. Enako velja tudi za srednje- in vzhodnoevropske države (Agh, 1996: 15). Javno mnenje bo v vsakem primeru igralo pomembno vlogo, naj se češko prebivalstvo odloči z referendumom, kakor bi želele nekatere politične stranke, ali če se bodo odločile politične elite same (parlament in izvršna veja oblasti). Slednja možnost ni tako nestvarna, kajti rezultati naše raziskave kažejo, da se poslanci vidijo kot predstavniki volilcev svojih strank.7 Vloga politične elite bo v prihodnje mobilizirati podporo javnosti v prid vstopu v EU. Vendar lahko politična elita svojo vlogo razume tudi drugače, kot bi morda sklepali iz rezultatov naše raziskave o poslancih iz leta 1998; predstavljeni v tabeli 3. Tabela 3- Kdo naj bi državljane obveščal o problematiki integracije z EU (v%) (Vprašanje: Kdo naj bi po vašem mnenju državljane informiral o problemih, povezanih z vključevanjem v EU?) mediji 30,48% vlada 28,81% politične stranke 15,24% poslanci in člani senata 15,24% znanstvene in izobraževalne ustanove 5,64% predsednik države 3,97% Opomba: 0,62% je manjkajočih odgovorov Vir: L. Brokl in sodelavci. Češki parlament v svojem drugem mandatu. Empirična raziskava. 1998. Vir: Raziskava "Člani češkega/češkoslovaškega parlamenta", Brokl in Mansfeldovd, 1998 7 Odgovori poslancev na vprašanje, koga predvsem predstavljajo (svojo stranko ali vse državljane), kažejo, da se najpogosteje čutijo predstavnike volilcev svojih strank (50.4 %). Temu lesno sledi mnenje, da predstavljajo vse državljane (46,8 %). Vir: Raziskava "Člani češkega/češkoslovaškega parlamenta", opravljena v letih 1993 in 1996. Vodilno vlogo množičnih medijev in vlade kot javnih obveščevalcev v zvezi s procesom integracije v EU, je mogoče opaziti tudi v prevladujočih mnenjih poslancev glede svojega lastnega položaja in vloge parlamenta kot zakonodajne veje javne oblasti. Kaže pa tudi na določen razkorak med poslanci in njihovimi volilci. Nekaj zaključkov 1. Od leta 1990 se trend v mnenju splošne javnosti giblje od kar najhitrejše včlanitve v Evropo, ne glede na ceno, k včlanitvi pod določenimi pogoji. Češki državljani spoznavajo, da ima članstvo v EU dve plati. Spoznavajo, kaj bo članstvo dejansko pomenilo in vprašanje presojajo bolj racionalno. Sprejemajo prihodnost 111 prihodnji položaj Češke v Evropi. 2. Stališča čeških državljanov glede EU je mogoče razvrstiti na tri obdobja: prvo obdobje, ki je trajalo od novembra 1989 do ločitve Češkoslovaške je bilo idealistično, polno nestvarnih pričakovanj, in tudi stališča državljanov niso bila diferencirana. Drugo obdobje, ki je trajalo od ločitve clo volitev leta 1996, je mogoče opredeliti kot obdobje prepoznanja dejanskih razmer, nenaklonjenosti mnogih držav članic EU do sprejemanja novih članic in njihove trgovinske politike. To drugo obdobje je bilo obdobje streznitve, ponovne presoje in diverzifikacije stališč, hkrati pa je kazalo zadržani optimizem. Trenutno traja tretje obdobje. Začelo se je z gospodarskimi problemi leta 1997 in z ugotavljanjem učinkov, ki ga je imel vstop v EU na države, ki so le dosegle članstvo. Zazdaj ga smemo opisati kot obdobje bojazni in negotovosti. 3. Politične stranke in pomembne interesne skupine odražajo in izražajo javno mnenje na različne načine. Njihov pomen je velik zlasti pri sprejemanju evropske racionalnosti; javno mnenje pa je drugi pomemben dejavnik. Brez podpore splošne javnosti so možnosti za uspeh majhne. 4. Kot je videti iz njihovih volilnih programov, parlamentarne politične stranke in njihovi predstavniki večinoma podpirajo vstop v EU; z izjemo dveh ekstremistič-nih strank, ki ga zaradi svoje ideologije odklanjata. Razlogi, ki jih stranke navajajo za vstop, pa so med seboj tudi v navzkrižju. 5. Češka javnost nima dovolj informacij o EU, zato bi morale politične elite uvesti razpravo o prednostih in slabostih članstva v EU. 6. K upadanju podpore za integracijo je prispevalo tako prepoznanje stvarnih razsežnosti zadeve, kot tudi dejstvo, da EU ni delila enakega navdušenja, kot je bilo značilno za srednjeevropske države. LITERATURA Agh, Attila (1996): "The political development in the F.U and the acccssion of the KCR coun-tries." Budapest papers on democratic transition No. 182, Hungarian Center tor Democracy Studies Foundation. Budimpešta. Brokl, Lubomir, Zdenka Mansfcldova, Adčla Scidlova (1988): Vybrane problčmy souviscjid se vstupem FR do IiU očima poslancu. Delovno gradivo. Praga Brokl, Lubomir, Zdenka Mansfeldova (1993): The Dimension of Political Cul ture and Style and EC capability. Delovno gradivo. Institute for Kuropean Politics. Bonn. Čapova, Hana (1999): "Oba kone zdechli," Respekt, 1999/22. Gahel, Matthew (1998): "Public Support for Kuropean Integration: An Empirical Test of F i ve Thcories," The Journal of Politics 60 (2), str. 333-54. G a pes, Mike (1997): "NATO a evropska bezpečnost." V: Sbornik konference pofadane Vzdelavacim strediskem na podporu demokracie, Praha 7.12.1997. Hartl, Jan, Jaroslav Huk, Vera Haberlova (1999): Češka společnost 1998. Praga: Management Press. Houžvička, Vaclav (ur.) (1997): Rcflexe sudetonemeeke otazky a postojc obyvatelstva českeho pohraniči k Nžmecku. Delovno gradivo. Institut za sociologijo češke Akademije znanosti. Praga. Hudeček, Jaroslav, Zdenka Mansfeldova (1991): The press in election campaign 1990. Delovno gradivo. Institut za sociologijo češke Akademije znanosti. Praga. Immerfall, Štefan in Andreas Sobisch (1997): "Furopaische Integration und europaische Identitaat. Die Furopaische Union im BewufStsein ihrer Burger," Aus Politik und Zeitgeschichte, B 10/97. Inglehart, Ronald, Jacqucs-Rene Rabier, Karlheinz Reif (1991): "The Evolution of Public Attitudes tovvard Kuropean Integration: 1970-86." V: K. Reif in R. Inglehart, ur. Kurobarometer: The Dynamics of Kuropean Public Opinion. London: Macmillan. Različni avtorji (1997): Nazory a postoje pfedstaviteiu společenskych elit v Češke a Slovenske republice. Praga: Stredisko empirickych vyzkumu STKM. Nedomova, Alena in Toma.š Kostelecky (1997): "The Czech National Idcntity." Basic Results of the 1995 National Survey," Czech Sociological Review, 5 (1). Rendlova, Eliška (1999): "Vyzkum verejneho minent jako nastroj zrcadleni vyvoje češke společnosti." V: Tuček Milan, Eliška Rendlova, Miluše Rezkova, Alice Glasova, Jifi Černy, ur. Odraz společenskych zmžn ve vefejnem mineni 1990-1998. \Vorking Papers Sociologickčho ustavil AV ČR, 99:1. Praga. Reschova, Jana (1996): KU and the Czech Parliament. Budapest Papers on Democratic Transition, No. 197. Hungarian Center for Democracy Studies Foundation. Budimpešta. Rupnik, Jacques (1996): "The Kuropean dimension of dcmocracy does not work," Journal Ekonom 48, str. 11-13. Tuček, Milan, Eliška Rendlova, Miluše Rezkova, Alice Glasova, Jifi Černy (1999): Odraz společenskych zmen ve vefejnem minem* 1990-1998. \Vorking Papers Sociologickčho kstavu AV ČR, 99:1. Praga. Drugi viri: Central and Kastern Kurobarometer. Annual publication of the Kuropean Community Commission (1993,1994, 1995,1996). Evropska komisija: Bruselj. CF.S (1999): Information Needs Analysis: What do you want to know about the Kuropean Union?, Final Report of the Research Project. Centre of Furopean Studies at the University of Kconomics. Praga. Češka socialno demokratska stranka (1996): Volilni program: "človeškost proti sebičnosti". Državljanska demokratska stranka. 1996. Volilni program: "Svoboda in blaginja". Denni telegraf, 1997, 15. januar. Journal Ekonom, 1997, 15, str. 33- Factum non fabula (1997): Postojc k člcnstvi češke republiky v EU a NATO, št. 4. IWM 95-09, 2.10.1996. IVVM 96-03,10.3.1996. IWM 96-10, 24.10.1996. IVVM 96-11, 27.11. 1996. IVVM 97, 8.10. 1997. IVVM 97-04, 23.4.1997. Monitoring o vyzkumcch vcrcjneho minčni v tisku, 1996/17, IVVM. Monitoring o vyzkumcch vcrcjneho mineni v tisku, 1997/5, IVVM. Sofres-Factum (1998): Nazor občany na okolnosti provazejici vstup ČR do KU. Sofres-Factum (1999): Omnibus, hlasovani v hypotctickem rcfcrendu. PREVOD Thomas MEYER* TRETJA POT NA RAZPOTJU Pojem tretja pot je v najnovejšem pomenu skovala skupina svetovalcev Billa Clintona leta 1992. Pet let kasneje ga je prevzel Tony Blair in mu dal skupaj s svojimi svetovalci nove poudarke z namenom, da bi začrtal nov levosredinski pristop temu, kar je smatral za neizogibne nove izzive ekonomske globalizacije. Avtorji tretje poti razumejo pojem tretja pot kot začetek gibanja novega vala revizionizma, ki cilja na novo sintezo tradicionalne socialne demokracije in liberalizma na nekaterih ključnih področjih družbenih reform kot so upravljanje, država blaginje, izobraževanje, politična kultura in ustvarjanje delovnih mest v novi ekonomiji. Tretja pot je skupaj z novo usmeritvijo političnega mišljenja, ki jo zagovarja, izkazala visoko stopnjo kontroverznosti v zelo kratkem času, odkar je vstopila v politično areno kot vroča tema. Obnovljena sinteza socializma in liberalizma Ko se je pojavil prvi val revizionizma v zgodovini socializma na prelomu stoletja, je njegov glavni promotor Eduard Bernstein razglasil, da je bistvo revizionizma sinteza med dediščino socializma in liberalizma. Ta interpretacija je bila točna v treh pogledih: 1. revizionistična veja socializma, ki je kasneje dobila ime demokratični socializem ali socialna demokracija, je sprejela liberalno demokracijo kot politični okvir vsake nadaljnje družbene reforme. 2. Socializem je sprejel liberalna načela odprtosti, pluralizma, provizoričnosti in tolerance. 3. Demokratični socializem je ponovno pretehtal koncepta svobodnega trga in privatne lastnine produkcijskih sredstev in ju z dopolnilom trdnega okvira družbenega nadzora in odgovornosti sprejel med svoje temeljne vrednote in cilje. Bilo bi zelo pomembno in informativno, da bi ponovno pregledali celotno zgodovino socializma kot sekvence vedno vnovičnih korakov k udejanjenim oblikam sinteze liberalizma in socializma, ki so jih spodbudile spremembe družbene, politične ali ekonomske narave ali zgolj predstave o njih znotraj glavnega toka socialistov in stalno zavračanje takšne sinteze s strani dogmatičnih socialistov in komunistov. Revizionistični socializem sebe vidi v nasprotju z dogmatično različico marksizma vedno kot odprt proces učenja iz realnosti, iz rezultatov svojih lastnih prizadevanj na različnih področjih družbe, toda ostaja brezkompromisen pri temeljnih vrednotah svobode, pravičnosti in solidarnosti kot nespremenjenih vodilih svojih programov reform. Od začetka dvajsetega stoletja je vladala v očeh * Thonuis Meyer. profesor za politične vede na Univerzi v Dorlmundtt in vodja Akademije za politično vzgojo, iTieclricU-Iiberl-Stifliing-Boiin. glavnega toka revizionističnega socializma splošno priznana resnica, cla obstaja substancialna razlika med temeljnimi vrednotami demokratičnega socializma z njegovimi glavnimi cilji ter dejanskimi sredstvi in orodji družbene spremembe, ki bi lahko privedli družbo bližje tem vrednotam in ciljem. Celo Kari Kautsky, zagovornik demokratičnega marksizma v nemški socialdemokraciji, je leta 1919 v diskusiji z Leninom in z njegovo idejo komunizma povsem jasno vzpostavil to pomembno razliko. Mi smo, je dejal, za podružbljanje proizvodnih sredstev, ker smo prepričani, da so najboljša sredstva za ustvarjanje družbe enake svobode. Če nas bo jutri kdo prepričal, cla temu ni tako, bomo morali zavreči idejo podružblja-nja brez težav, če bomo želeli ostati trdni v svojih izvornih ciljih in temeljnih vrednotah.' V tem smislu se je politična filozofija socialdemokracije prelevila iz dog-matizma v z vrednotami vodeni pragmatizem. Godesberški program Socialdemokratske stranke Nemčije je leta 1959 to razliko postavil zelo jasno. Obstajajo nekateri organizacijski in institucionalni mehanizmi, ki so tako neposredno in neločljivo povezani s temeljnimi vrednotami, cla jih imamo lahko za prav tako temeljne in konstantne kot so temeljne vrednote same. To so npr. demokracija, pluralizem, človekove pravice, socialna varnost in delavsko soupravljanje. Na področju ekonomije je v socialističnem gibanju v skoraj vseh zahodnoevropskih državah potekal stalni spor glede družbenih omejitev privatne lastnine, oblik teh meja ter omejevanja tržne ekonomije in njenih oblik. Vedno je bilo jasno, da trg in privatna lastnina nista temeljni vrednoti na sebi, temveč samo v določenem okviru soupravljanja in družbene odgovornosti, torej v okviru mehanizmov, ki lahko služijo ciljem socialdemokracije bolje kot podružbljanje proizvajalnih sredstev in centralno državno planiranje. Tako zahteve sodobnih zagovornikov tretje poti, da je v dobi globalizacije napočil čas za novo sintezo med socialdemokracijo in liberalizmom oz. celo neo-liberalizmom, niso presenečenje niti deviacija od tradicije revizionističnega glavnega toka socializma v Evropi. Takšne težnje so v skladu s filozofijo revizio-nistične socialdemokracije. Vprašanje pa je, kakšna sinteza socialdemokracije in liberalizma v današnjem svetu lahko na najbolj ustrezen način služi ciljem socialdemokracije. Socialdemokracija v visoko kompleksnem in spreminjajočem se svetu ne bo znala preživeti, če bo zavračala ideje pragmatizma svojih projektov pri izbiri sredstev in ideje nenehnega revizionizma teorij in hipotez, ki vodijo njeno interpretacijo sodobnega sveta ter izbiro instrumentov in sredstev njenih politik. Tretje poti Pojem tretja pot evidentno nima dobro opredeljenega pomena. Celo v zgodovini socializma je bil v rabi v različnih situacijah za vrsto različnih namenov. Avstromarksisti so ga uporabljali med obema vojnama z namenom, da bi okrepili težnje po odkrivanju poti med boljševizmom in socializmom, ki naj bi vključeval ' K. Kaulskv: Die Diktatur cles Praleiariats, Wien 1918. S.4/. najboljše od obeh in hkrati pomenil strategijo za doseganje ciljev socializma v svetu, v katerem so prevladovale sile komunizma, fašizma in velikega kapitala. Po drugi svetovni vojni se je demokratični socializem razglasil za tretjo pot, boljšo pot med dvema ekstremoma, neukročenim kapitalizmom in dogmatičnim komunizmom. V času po drugi svetovni vojni je bil pojem pogosto uporabljen v pomenu vmesne poti med nastajajočima supersilama. V letu 1968, v času praške pomladi, je Ota Sick s kolegi razvil projekt tržnega socializma, ki je šel čez komunistično centralno planiranje in tržni model, ki mu dominira privatna lastnina, in ga poimenoval tretja pot. Pojem je bil v rabi predvsem v kontekstu demokratičnega socializma, vendar je zašel tudi v vrste takšnih ekstremnih nasprotnikov kot je bil Francov fašizem v apaniji, ki si ga je nadel kot primernega. V zadnjem času je Tony Blair, sledeč Clintonu in njegovim svetovalcem, prevzel iniciativo pri oživljanju pojma tretje poti z namenom, da bi ustvaril novo sintezo tradicionalne socialdemokracije in neoliberalizma, ki je predolgo, čeprav ne brez racionalne podlage, dominiral razpravam in v veliki meri tudi politikam v večini zahodnih držav v zadnjih dveh desetletjih. Pojem je uporabljen strateško z namenom, da bi socialdemokratsko mišljenje spet popeljal v ofenzivo, s tem da je prevzel nekaj najbolj atraktivnih idej neoliberalizma. Imena tistih, ki so pobrali pojem in ga vzeli kot izziv, se raztezajo od svetovalcev povezanih s Clintonovo administracijo v \Vashingtonu, prek tistih, ki so oblikovali intelektualno sporočilo Blairove politike, do nekaterih politikov in intelektualcev na kontinentu, ki so se pridružili projektu. V Nemčiji so nekateri znamko nova sredina (Die Neue Mitte) razglasili za povsem ekvivalentno tretji poti. Tako ne more biti presenečenje, da je projekt še nekoliko nejasen in, kot ga vidi Tony Blair, doslej opredeljen predvsem skozi temeljne vrednote in zavezan pragmatičnosti z namenom, cla bi našli ustrezna sredstva, ki bi jih uporabili v sodobnem svetu. To je povezano s prepričanjem, da bodo nekateri ideali neoliberalizma, ki zadevajo globalizacijo, dominantno vlogo trga in potrebe po premišljanju vladanja ter obnove države blaginje, igrali pomembno vlogo v tej novi pragmatiči mešanici sredstev in instrumentov, ki tvorijo temeljne vrednote sodobnega sveta.2 Nobenega dvoma ni, cla je to prizadevanje na sebi legitimno in nujno, saj gre za reševanje novih ekonomskih, družbenih in političnih problemov, ki se pojavljajo neposredno z globalizacijo in razkrojem tradicionalnih socialističih miljejev v vseh sodobnih demokratičnih družbah. Ključno vprašanje pa je, katera sinteza najbolje kombinira temeljne vrednote socialdemokracije s funkcionalnimi zahtevami današnjega časa. Sedanja diskusija o tretji poti se v Evropi vrti okrog uspešne zgodbe T. Blaira in njenega utemeljevanja. Do konfuzije je prišlo zato, ker je izostalo ustrezno razlikovanje med različnimi plastmi in dimenzijami Blairovega lastnega pristnega projekta, ki služi kot paradigma za to, kar naj bi ali bi lahko bila nova tretja pot. V zelo kratkem času je Blair uspel s troplastno revolucijo v Britanski Laburistični stranki, ki je do tedaj veljala za utelešenje tradicionalizma med različnimi evropskimi socialdemokratskimi strankami. T Blair: The Thircl \Vay. Nem Politicsfor llie Netv Century. Tabian Pam[ihlel 588. London 1998. Prvo plast Blairove revolucije predstavlja vzpostavitev Godesberške socialde-mokracije, v kateri so tradicionalne ideje podružbljanja sredstev za proizvodnjo zamenjane z obvezo do temeljnih vrednot, poleg tega pa se strankarski program odpre pragmatičnim idejam glede vloge trga, privatne lastnine in države v ekonomskem procesu. V britanskem kontekstu je bil to velikanski dosežek, ki je utrdil pot k ponovni množični sprejetosti in inovativni ter ofenzivni vlogi Laburistične stranke v politični areni. Drugič, ta preboj h Godesbergu je spremljala radikalna klintonizacija političnega komuniciranja s strani strateškega vrha Laburistične stranke, ki je podredil vse, vključno s partijskim diskurzom, vlogo stranke in celo parlamentarne skupine, pravilom zahtev uspešne medijske komunikacije imagea strankinega voditelja in njegovemu simbolnemu projektu. Pojem "designer socializem", ki so si ga izmislili kritiki te dimenzije Blairove revolucije, utegne biti pretiravanje, vendar pokriva dobršen del inovacije. Image heroja vodje, selekcija tem in design načina njihove predstavitve medijem, disciplina stranke in vseh akterjev pod strateškim vrhom ni ustvarila samo novega načina politike, temveč tudi nov tip razmerij med socialdemokratsko stranko, njenimi člani, njenim vodstvom in njeno povezavo z družbo v celoti. Zato je ne smemo gledati kot zgolj spremembo na marketinški ali komunikacijski ravni, temveč kot substancialno nov tip definiranja vloge stranke v procesu oblikovanja in izvajanja politike - prispeva k novemu tipu medijske demokracije. Tretja plast Blairove revolucije se ukvarja s temami, ki so bližje tretji poti: adaptaciji več substancionalnih delov neoliberalizma projektu socialdemokracije. Velika Britanija je poseben primer, kjer je skoraj dve desetletji deželo oblikoval neprimerno radikalnejši tip neoliberalizma, kar je zahtevalo tudi enkraten pogum, odločnost in morda celo volilno nujnost iti neizmerno dlje v to smer. Zato Blairova revolucija in njena prenosljivost v druge države potrebuje in zasluži temeljito razpravo. V okviru predstavljenega namena in globine Blairove revolucije ter ob upoštevanju vseh treh ravni, je Blairova zahteva po kreiranju New Labour z novo politično identiteto, ki se bo jasno in razvidno razlikovala od Old Labour povsem opravičena. Od ustanovitve I. socialistične internacionale leta 1864 je vedno obstjalo upanje v okviru demokratične levice, da bi organizirala svetovno sodelovanje posamičnih nacionalnih sil, ki jo predstavljajo, in ustvariti potrebno bližino na programski ravni z upoštevanjem ključnih vprašanj. Prav zato je v procesu globa-lizacije zelo primerno začeti svetovni diskurz na tretji poti za socialdemokracijo ne glede na razlike v začetnih položajih in tradicijah v različnih socialdemokratskih strankah in skupinah. Vredno se je učiti drug od drugega z namenom, da bi prišli do novega razumevanja tega, kar socialdemokracija pomeni v sodobnem svetu, da bi ponovno vzpostavili ofenzivno pozicijo v sodobnih razpravah. Takšno razumevanje utegne levosredinskim strankam zagotoviti skupno osnovo za usklajeno akcijo pri političnem ravnanju z izzivi globalizacije. Zdi se, da je vse to priložnost in obljuba diskurza tretje poti. Temeljne poteze Blairovega projekta Glavna poteza Blairove različice tretje poti je njena vkoreninjenost v temeljne vrednote. Takšne vrednote avtomatsko vključujejo določeno strukturo in institucionalne rešitve kot so demokracija, človekove pravice, pluralizem in podobno. Z upoštevanjem določenih detajlov družbene in ekonomske ureditve in s spoštovanjem okvira ekonomske, socialne in izobraževalne politike so odprte za različna mnenja, toda izbira med njimi je vedno podvržena presoji v luči temeljnih vrednot. Splošni pristop takšnega političnega koncepta je pristop načelnega pragmatizma: brezpogojna veljavnost temeljnih vrednot kombinirana s pogojno izbiro med alternativnimi politikami. To je v resnici godesberški pristop k socialdemokratskemu mišljenju. Ko je Tony Judt vprašal: "Tretja pot k čemu? Mi potrebujemo usmeritev,"1 je šlo za veliko nerazumevanje tega koncepta. Jasno je, da so v takšnem konceptu temeljne vrednote cilji, h katerim naj bi tekel proces in ki ga usmerjajo. Takšen koncept je pomembna orientacija za delovanje dokler so temeljne vrednote same opredeljene dovolj natančno, da zagotavljajo učinkovite kriterije za pragmatično napredovanje. V okviru teh temeljnih vrednot Blair verjame, da je treba na ravni posameznih politik preseči tradicionalna nasprotja kot so patriotizem-internacionalizem, pra-vice-dolžnosti, promocija podjetij-napad na revščino in diskriminacijo. Nič ni narobe s takšnim pristopom in tudi Blair je priznal, da bo potreboval desetletje ali celo več, da bo zapolnil ta okvir s potrebnimi detajli in tako vzpostavil delovni projekt leve sredine za 21. stoletje. Bližje k zemeljski ravni Blair - razglaša glavni pomen enakosti kot inkluzivnost, to je možnost za vsakega posameznika, da sodeluje v ekonomskem in socialnem sistemu, - favorizira partnerstvo med vlado in podjetji, - zagovarja močno in samozadostno civilno družbo, utemeljeno na pravicah in odgovornosti, ki je partner vladi, - poudarja nujnost, da se sprejme ekonomsko globalizacijo in tržne zakonitosti kot trdo življensko dejstvo, ki se mu morajo prilagoditi na vrednotah utemeljene in učinkovite politike. Vodila politikam, ki v projektu predstavljajo korake čez godesberški tip socialne demokracije, ki je prevladoval v Evropi zadnji dve ali tri desetletja, pa so: - neoliberalni pristop k makroekonomiji, - ekonomske politike, ki so utemeljene na ponudbi, - brezpogojno sprejemanje konkurence na trgu blaga in kapitala, - reforme socialne države s ciljem, da se maksimira zaposljivost namesto zagotavljanja zaposlenosti ali socialne varnosti kot državljanske pravice, - nejasno pristajanje na trajnostni razvoj. Kot dodatek se je Blair posvetil decentralizaciji političnega sistema Velike Britanije in bolj konstruktivnemu sodelovanju Velike Britanije v Evropski Uniji.' J T. Judi: The 'litini \Vay to \Vhat? \VeNeed Some Direclion. ' Cf.P.Robinson: Britain s Uibottr Government: a ttlird way far social democracy? Paper: Institute Jbr Public PoUcy Research, London 1998. Za širšo razpravo politike tretje poti v okviru globalne perspektive je treba razlikovati med tistimi potezami novega koncepta, ki so nedvomno vezana na britanski kontekst, in tiste, ki bi lahko bile prenosljive na druge družbe. Radikalizem, s katerim je Blair že prenovil tradicionalni projekt socialdemokracije, je vezan seveda na deregulacijo ekonomije, vključno s trgom delovne sile, ki ga je vpeljal režim Thatcherjeve. Način, na katerega je koncept oblikovan in povzet v Blairovo lastno osebno predstavitev, ima veliko opraviti z vlogo množičnih medijev in nagnjenostjo stališč novega srednjega razreda v Veliki Britaniji. Blaginjsko soglasje, ki je še vedno nedotaknjeno v večini kontinentalnih in skandinavskih držav, je v Veliki Britaniji popolnoma uničila Margaret Thacher, tako da Blairovim težnjam ne predstavlja več nobene omejitve. Jedro nove ga koncepta je strategija, katere cilj je inkluzivnost, možnost za vse (ne družbena pravičnost) in zaposlenost, ne na način strukturnih reform in makroekonomskih politik, temveč s kulturno revolucijo in ustreznimi spremembami socialne države, katerih cilj je v najboljšem primeru prilagajanje ljudi ekonomskim in družbenim strukturam kot so določene s sodobnim stanjem globalizacije. Ta premik k predvsem kulturnim strategijam simbolizirajo takšni termini kot so partnerstvo med vlado in podjetji, vlado in družbo, zaposljivost in možnosti za vse. Tarča je substancialna sprememba stališč in načina akcije, ne pa premodeliranje strukture. Partnerstvo pomeni, da ne glede na to, kaj se hoče doseči, mora biti doseženo samo s pogajanji, namesto uveljavljanja zgolj državne suverenosti v okviru etabliranih struktur. Inkluzivnost pomeni, da mora bili slehernemu posamezniku dana možnost, da se vključi v ekonomsko in družbeno življenje na nek način na katerikoli ravni in pod kakršnimikoli pogoji. Ostalo je v rokah posameznikovih sposobnosti in zaposljivost pomeni, da socialna država lahko pomaga ljudem dobiti nove delovne kvalifikacije, toda v zadnji instanci so ljudje sami odgovorni za lastno integracijo v ekonomsko in socialno življenje. Blair in drugi zagovorniki te posebne verzije tretje poti uporabjajo pojem kultura podjetništva, ki naj bi postal drža vsakega posameznika v novih družbah. Kulturna revolucija, ki je cilj te strategije, cilja na redefinicijo vloge vlade in odgovornosti posameznika. Končna tveganja trga dela so prenesena na posameznika, država pa je pri tem samo neka vrsta podpornika (welfare to work- blaginja do dela). V klasičnem konceptu socialne demokracije je posamezniku pripadala socialna varnost kot državljanska pravica zaradi socialdemokratske ocene, da prav tržna dinamika deluje napačno. To je substancialni prevzem kulturne pozicije neoliberalizma in implicira zmanjšanje vladne odgovornosti in ustreznih struktur. Ta sprememba ima velike posledice za ekonomske politike, socialne politike in za simbolno pozicijo socialdemokratskih strank v politični areni sodobnih družb. Nekatera od obravnavanih vprašanj so resnično kontroverzna. Teme tretje poti Globalizacija Začetna točka za Clintonovo in za Blairovo različico obnove tretje poti je sprejemanje ekonomske globalizacije kot trdega dejstva z vsemi njegovimi konsekven-cami za ekonomsko rast na visoko konkurenčnem svetovnem trgu in tipom zaposlitev, ki jih ta trg zagotavlja. Globalizacija je seveda zelo nejasen pojem. Je večdimenzionalen in hkrati prostisloven. Povsem jasno komunikacije, učinki ekološke destrukcije, bolezni, kulturna nasprotja in do določene stopnje migracije presegajo politične meje, ne glede na to, ali si posamezne nacije to želijo ali ne. Proces transnacionalizacije se na globalni ravni hitro širi. Finančni trgi so skoz in skoz že postali globalni. To seveda ni isto kot vsestranska ekonomska globalizacija. Trgi blaga in storitev, še zlasti pa trgi dela, so še vedno daleč od tega, da bi bili globalni, pač pa so selektivno transnacionalni. Nikjer ne obstaja en sam svetovni tržni prostor, na katerem bi tekmovale vse ekonomske enote med seboj. Veliki deli nacionalnih ekonomij, različno od države do države, niso vključeni v transna-cionalne trge in veliki deli transnacionaliziranih trgov so bolj regionalizirani kot pa globalizirani. V Evropski uniji npr. poteka več kot 80% transnacionalne trgovine članic med njimi samimi. Nerazlikovana neoliberalna raba globalizacije kot argumenta je močno ideološka. V glavnem je dizajnirana za delegitimiranje delavskih zahtev, makro-ekonomije in zahtev po prevzemu politične odgovornosti za posledice v ekonomiji, ne pa za natančen oris nove realnosti. Tako je eno glavnih razhajanj med neoli-beralno in socialdemokratsko politiko, kako opredeliti pojem globalizacije in katere posledice iz njega izhajajo. Za kritično uprabo argumenta, ki jemlje v pretres tudi svoje meje in pogoje, sta ključni dve konsekvenci. Prva je, da dejanska oblika in obseg globalizacije ne predstavljata makroekonomske politike in politične odgovornosti za celotno ekonomijo kot popolnoma zastarelo. Druga pa je, da se velik del političnega vpliva, ki je bil žrtvovan globalizaciji, da obnoviti in ponovno vzpostaviti na regionalni ravni, kar še posebej velja za Evropsko unijo. Poleg tega koncepti, po katerih se da razviti bolj razumne in učinkovite transnacionalne in celo globalne režime za regulacijo globalne ekonomije, niso več nobena iluzija. GATT in podobne organizacije kažejo, da obstaja prostor za oblikovanje političnega okvira, ki utegne biti predmet nadaljnih dodelav, če bo le obstajala politična volja, da se to naredi. Celo za obnovljeni socialdemokratski projekt ni nobene potrebe, da bi kar v enem kosu zavrgli koncept makroekonomije, tržne regulacije in naravnavanje političnega okvira. Prostor za kompenzacijo izgube politične učinkovitosti na nacionalni ravni obstaja na ravni transnacionalnega sodelovanja. Partnerstvo vlade in družbe Ponovno premišljanje ali celo ponovno odkritje vladanja v okviru političnih vlog vlade in družbe je eden od osrednjih impulzov tretje poti. Ta koncept ima dve dimenziji. Prva je funkcionalna in izhaja iz izkušnje, da je v visoko kompleksnih modernih družbah neizmerno težko in celo nefunkcionalno poskusiti krmariti razvoj družb iz strateškega političnega vrha, ki predstavja vrh piramide družbe in je nesposoben učinkovito voditi in nadzirati njeno delovanje, probleme in funkcije. Izrazita je postala ideja, da moderno vladanje zahteva nove oblike sodelovanja med političnim sistemom in civilno družbo, ali z drugimi besedami novo delitev dela med državo in družbenimi dejavniki (actor). Vlada vse bolj postaja partner družbenim dejavnikom (agents), sama pa postaja broker, ki navdihuje, nadizira in pospešuje. Za sodobne kompleksne post-industrijske družbe je delni prenos oblasti funkcionalna nujnost. Dokler je nadzorna funkcija političnega sistema nedotaknjena in omogoča, da politični sistem prevzame odgovornost za družbo in njene posameznike vzdolž linij skupnih temeljnih vrednot, kjerkoli mreža civilne družbe spodleti, je ta pristop k delegiranju politične moči alternativa privatizaciji in pospešuje demokratizacijo in avtonomijo družbe. V nasprotnem primeru imamo opraviti z vlado, ki se v neoliberalnem duhu preprosto znebi vse več politične odgovornosti in jo kar prepusti posameznikom, da se ubadajo s konsekvencami tržne dinamike. Preprosta privatizacija nekdanjih političnih odgovornosti tvega, da se bo vzpostavila situacija iz 19. stoletja, v kateri so nenadzorovane privatne oblasti vladale življenjem in možnostim velike večine ljudi, kar je v zadnji instanci vodilo v množično politično alienacijo in družbene nemire. Druga dimenzija prenosa političnih funkcij na civilno družbo je kulturna. Utemeljena je na potekajočih procesih in deklariranih potrebah, da bi v modernih družbah ponovno vzpostavili ravnovesje med individualnim občutkom za pravice in obveznosti. To dimenzijo je poudaril komunitarizem. Ponovna okrepitev individualnega občutka za obveznosti lahko ojača državljanovo nagnjenje k temu, da najprej pogleda, ali lahko sam reši probleme, ki se pojavljajo v njegovem vsakodnevnem življenju, s spontanim sodelovanjem in se le v primeru, ko to ni mogoče, obrne po učinkoviti rešitvi na politični sistem. V tej dimenziji nova delitev dela med državo in družbo ni najpoprej vprašanje zgolj zavržka nekoč državnih funkcij in prepuščanje njihovega izvajanja diskreciji privatnih akterjev. Gre za to, da država opusti dobršen del nepotrebnih intervencij, ker so pač opravljene v sami družbi na prostovoljni osnovi. Celo v državi kot je Nemčija, je več kot četrtina ljudi vključenih v pobude družbene samopomoči za dlje časa. Današnji izziv je, razširiti pripravljenost za takšne angažmaje na novih področjih in spodbujati ustrezen duh skupnosti z javnimi strategijami kot so pogovori, prepričljivi primeri, partnerstvo ipd. Koncept in praksa komunitarizma lahko kar dobro nadomesti socialdemokratsko filozofijo in politiko, vendar le, če ni mišljena zgolj kot strategija za legitimiranje reprivatizacije javnih odgovornosti. Razlika med neoliberalnim konceptom preproste reprivatizacije obveznosti javne politike in socialdemokratskim konceptom politizacije civilne družbe, z namenom da se prevzame nove odgovornosti, je krucialna in jo je treba zarisati jasno ne le na teoretski ravni, temveč tudi v konkretnem prostoru praktičnih projektov in vladnih konceptov. Tiste politične naloge, ki jih ne opravijo prostovoljci v družbi sami, morajo še vedno ostati v obsegu vladne odgovornosti. Za spopadanje z novimi izzivi vladanje potrebuje domiselno prenovo. Država blaginje Nobenega dvoma ni, da je za sodobne socialdemokrate nujno prestrukturirati nekatere ključne dele države blaginje. Spremembe družbe zahtevajo ustrezne spremembe v strukturi države blaginje. Naj omenimo zgolj nekaj najvažnejših: - raven medicinske tehnologije se stalno povečuje in s tem kot neogibna posledica tudi stroški za sistem zdravstvenega varstva. Sistem, ki vsakemu posamezniku zagotavlja popolno medicinsko obravnavo v skladu z njegovo boleznijo, bo stalno povečeval delež dohodka, ki ga bo treba nameniti zdravju, kar se že na kratki rok zdi premalo; - delež delavne populacije v primerjavi s staro generacijo se stalno manjša. To zahteva nove rešitve za trajnostni splošni pokojninski sistem; - v nekaterih državah blaginje je zavarovanje za primer brezposelnosti ustvarilo posebno past brezposelnosti s tem, da se 100% ali bolj obdavčuje nizke dohodke. Potrebni so novi načini povezovanja sistema blaginje in trga dela. Čeprav je država blaginje krvavo potrebna reform, mora biti to narejeno na takšen način, da bodo ohranjeni temeljni cilji, za katere so bili vpeljani in oblikovani kot del socialdemokratskega projekta pred več kot sto leti. Neoliberalno zdravilo je še vedno isto: zmanjšanje države blaginje ter odstopiti moč in modrost trgu. To bo, tako so prepričani liberalci, na hitro olajšalo breme javnega proračuna in slej ko prej prilagodilo pričakovanja in stališča delavcev trdim dejstvom trga dela. Ker ima neoliberalno mišljenje trg za brezprizivni mehanizem, za racionalno odločanje in hkrati kot temeljno vrednoto, se na teoretični ravni spregleda družbene stroške takšne strategije, na praktični ravni pa se jih tolerira. Mišjenje tretje poti ima popolnoma prav v svoji temeljni predpostavki, cla bi bilo neodgovorno in noro zateči se predvsem v obrambo tradicionalne države blaginje, ko se napada neoliberalno neodgovornost. Prenova stare strukture države blaginje je neizogibna, toda samo v toliko, v kolikor to pomaga k njeni trajnosti. To velja za vse klasične stebre države blaginje. Ob upoštevanju starostnih pokojnin, je treba ponuditi več prostora za izbiro. Posameznik naj sam odloči, koliko dohodka želi hraniti sedaj z namenom, da ga bo lahko porabil kasneje, pri tem pa je treba ohraniti spodnjo mejo, ki zagotavlja dostojno življenje po upokojitvi. Ugodnosti za brezposelnost je treba pogojevati s sprejemanjem ponujenih služb. Poleg tega bi bilo treba ugodnosti odpraviti tako, da bi postopno zrasli dohodki tistih, ki so vzeli manj plačane službe. Vse to je treba in mora biti narejeno. Obstajajo številne poti, da se to doseže. Potrebni so pragmatizem, ustvarjalnost in inovativni duh. Sporočilo socialdemokracije mora biti prenova ideje, da je vsak državljan upravičen do dostojnega življenjskega standarda, ko so vsi njegovi napori spodleteli. Zagotovilo za spodobno življenje ni odvisno od ekonomskih vrednot, temveč je človekova pravica. Najbrž je bolj nujno kot v preteklosti, da posameznik lahko dokaže, da je storil vse, kar je možno, da bi skrbel za svoje življenje. Toda v primeru, da mu spodleti, ima pravico do družbene solidarnosti in ima pravico, da krivda za tržne napake ni naložena le na njegova pleča, tako da bi ga povrhu tega, da je padel v revščino in nevarnost, stigmatizirali kot človeka z napako, mu to očitali in ga zasramovali. Zaradi vseh teh razlogov bo tretja pot dokazala pomembnost koncepta za prenovo socialdemokracije samo do tiste mere, do katere bo ponudila pomembne reforme države blaginje, ne da bi zavrgla zagotovila za socialno varnost. V nasprotnem primeru ne bi le omadeževala javno identiteto socialdemokracije in zanikala njeno pripadnost temeljnim vrednotam, marveč bi prispevala tudi k družbenemu razkroju. Morebiti bodo morale socialdemokratske stranke plačati politično ceno za to. Dva nasprotnika socialdemokracije bi bila glavna zmagovalca: tisti neolibe-ralci, ki so celo bolj konsekventni kot polovičarska neoliberalna socialdemokraci-ja, in tiste desne sile, ki obljubljajo bolj komunitarno družbo in popolno podporo tistim, ki trpijo zaradi družbene izključenosti. Socialdemokratski napori po preoblikovanju države blaginje morajo upoštevati dejstvo, da ne obstajajo samo meje ekonomske globalizacije državi blaginje, temveč tudi meje države blaginje globa-lizaciji.5 Ko bo država blaginje oskrunjena, lahko pričakujemo povečevanje političnega nasprotovanja svobodni trgovini. Zato mora prenovljeni socialdemokratski projekt vztrajati ne le pri konceptu možnosti za vse, temveč socialni pravičnosti, kar vključuje zagotavljanje minimalnega standarda materialne dobrobiti. Seveda takšno zagotavljanje zahteva tudi obveznost posameznika, da izkoristi vsako priložnost, ki mu jo ponudi trg ali družba, da samostojno živi. Tako je zaposljivost lahko eden od uporabnih ciljev reforme države blaginje, vendar ni zadostni pogoj za prenovljeni projekt socialne demokracije v času, ko ni na razpolago dovolj delovnih mest za vse. Fleksibilni človek in temeljna varnost Ena od najbolj spornih potez projekta tretje poti, kot ga je ponudil Tony Blair, je njegov koncept splošne kulture podjetništva za vse pripadnike modernih družb. Meri na odpravo razširjenega stališča po upravičenosti in posledično upošteva velik porast fleksibilnosti na trgu delovne sile, redukcijo države blaginje in ustrezno povečanje samoupravnih prostovoljnih družbenih dejavnosti. Ta koncept v temelju verjame v preseganje globoko zakoreninjenega konsenza blaginje, ki je prevladujoč v večini evropskih družb. Nekateri od uglednih promotorjev tretje poti kot so Blair, Giddens in v Nemčiji Bodo Hombach, so večkrat razglasili, da se mora posameznik ne glede na stopnjo izobrazbe, poklicno usposobljenost ali družbeni položaj začeti videti kot podjetnik, ki je popolnoma odgovoren za svojo lastno usodo v svetu trgov.0 Vsakdo naj bi razvil zavest, da so tveganja na trgu dela v zadnji instanci lastna tveganja posameznika in ne napake, ki jih ustvarjajo napačne strukture družbe, kar naj bi posamezniku zagotovilo tudi močno družbeno podporo. Takšna velika kulturna sprememba, ki pomeni sprejemanje substancialnega dela neoliberalne kulture, bi imela resne posledice na dveh ravneh. Na strukturni ravni bi zmanjšala podpore države blaginje namenjene zaposljivosti. Na družbnopsihološki ravni bi posamezniki nižjega sloja družbe dobili občutek, da za omejeno podporo ni nobene resnične socialne varnosti, do 5 CJ. Riegerji./I.eibfried, S.: Welfare Stale l.imils lo Globalisation, in: Politics & Socielr. Vol.26, št.3. September 1998. '• A.Gicldens: 'lite 'lhird Way. 'lite Re ne t val o/Social Democmcy. Cambridge 1998: H.llombach: Aufrttch. Die Politik der Neuen Mine. Munchen 1998. katere so upravičeni, ne glede na izide njihovih naporov na trgu dela v zadnji instanci. Posamezniki bi morali sprejeli skoraj neomejeno stopnjo ekonomske in družbene fleksibilnosti. Pred nedavnim je Richard Senett orisal nekatere vidike takšne transformacije v smeri nove kapitalistične kulture in preusmeril pozornost k družbenim mejam fleksibilnosti zato, da ne bi moderne kapitalistične ekonomije generirale korozije značaja, posplošene negotovosti, strahu in družbene nestabilnosti v širših razsežjih.7 Družbene meje fleksibilnosti zaskrbljujejo nižje in višje sloje družbe. Oba sloju se morata iz različnih razlogov zavedati, da skoraj vsaka zaposlitev lahko preide in da bodo morali posamezniki sprejeti degradacijo pri zaposlitvi in plačilu. Celo če lahko pričakujejo, da bodo stalno upravljali delovno biografijo, bodo morali biti pripravljeni na deset do dvanajst sprememb svoje zaposlitve in celo kraja bivanja v času svojega življenja. Tako njihova življenja postajajo vse bolj nepredvidljiva, dolgoročna vpetost v skupnost, življenje s prijatelji, sosedi in podobno izginja kot značilnost njihovega življenja. Oznaka "fleksibilnost" ima, vzeto površinsko, predvsem pozitivno konotacijo. Seveda obstaja velika razlika, če se nekdo nahaja na finančno varnem družbenoekonomskem položaju in jemlje nase dodatna tveganja z namenom, da bi si pridobil dodaten dohodek, ali če je fleksibilnost na nižjem koncu trga dela enakovredna grožnji, da si porinjen v revščino, odvisnost in pomanjkanje in prisiljen vzeti katerikoli delovni ali življenjski položaj, ki ga ima spreminjajoča se tržna usoda na zalogi zanj ali zanjo. Prisilna fleksibilnost te vrste ustvarja frustracije, nestabilnost, negotovost in strah. Fleksibilnost je tako daleč stran od tega, cla bi pomenila isto za uspešnega in neuspešnega. Jedrnato sporočilo klasične socialdemokracije je bilo vedno, da obstaja in da mora obstajati zagotovilo za dostojno življenje za vsakega posameznika ne glede na ekonomsko srečo, ker so tveganja na trgu dela v glavnem posledica načina delovanja trga in ne napak posameznika. Koncept posplošene podjetniške kulaire, kot je bil razvit doslej, nekako končuje s takšnim temeljem socialdemokratske filozofije. V kolikor so to posledico avtorji projekta vzeli namerno v račun, je treba pristaviti tri ugotovitve: Prvič, takšna konsekvenca bi definitivno šla proti temeljnim vrednotam socialdemokracije, ki celo v konceptu tretje poti ostajajo neizpodbitni temelj prenove in družbene spremembe. Seveda je možno opredeljevati temeljne vrednote socialdemokracije v različnih družbenih in kulturnih kontekstih, vendar vedno zahtevajo solidarnost za zagotavljanje dostojanstva vseh državljanov ne glede na njihove ekonomske rezultate. To je natančno to, kar pomeni klasični termiti "socialne pravičnosti". Ta standard mora označiti spodnjo mejo družbene varnosti, dokler socialdemokratske temeljne vrednote ostajajo v veljavi. Seveda obstaja velika fleksibilnost pri interpretaciji te norme, vendar pa obstajajo hkrati tudi jasne meje takšne fleksibilnosti. Drugič, pretirane zahteve po fleksibilnosti, ki sprožajo splošni občutek negotovosti, in izguba posameznikovega nadzora nad življenjskimi tveganji, silijo ljudi 7 RSeimel: 'lhe Corrosion ofCamcter. New York 1998. k skrajnim desničarjem, ki se pretvarjajo, da ponujajo varnost, jasno orientacijo in socialno zaščito. Tretjič, takšna strategija bi nujno zabrisala politične razmejitvene črte med prenovljeno socialdemokrati|p in neoliberalizmom ter posledično poslabšala njene volilne možnosti. Tako mora biti politično sporočilo na ravni strateških vodil politik in na ravni simbolne identitete prenovljene socialdemokracije fleksibilnost s socialno varnostjo. Kulturna prenova, ki jo zahtevata družbena modernizacija in ekonomska glo-balizacija, naj bi ciljala na novo kulturo odgovornosti, kar pomeni novo ravnotežje pravic in odgovornosti posameznika, ne pa na posplošeno držo podjetništva. Alternative na križišču Prvič doslej je diskurz tretje poti odprl možnost za svetovni politični dialog med levosredinskimi silami, ki zaradi globalizacije delijo več izzivov, problemov in možnosti kot kdajkoli prej. Mnogi od njih se vse bolj zavedajo, da bodo nove oblike transnacionalne koordinacije delovanja eden od pogojev za učinkovito reševanje problemov v globalni dobi. Seveda ni presenetljivo, da se vzorec socialdemokratske prenove razlikuje od države do države, glede na različne družbene in kulturne tradicije posameznih družb, volilnih tekmecev v politični areni in glede na relativno moč levosredinskih sil. Doslej so se razvile tri razločne smeri tretje poti. Razvrščajo se od radikalne pozicije, ki je posvojila substancialne dele sodobnega liberalizma, do zmerne pozicije z veliko bolj previdno držo pri premišljanju vloge trga in odgovornosti posameznika. Idealno tipsko novi demokrati ZDA predstavljajo radikalni pristop tretji poti, medtem ko si večina socialdemokratskih strank kontinentalne Evrope prizadeva za zmernejšo usmeritev, novi laburisti pa zasedajo sredino. Ob spoštovanju skoraj vseh ključnih konceptov, ki tvorijo gradbene bloke prenovljenega socialdemokratskega projekta, so nekatere konsekventne alternative površinske, čeprav se nahajajo znotraj okvira nekaterih temeljnih skupnih potez. Zahtevajo in zaslužijo si previdno politično razpravo med tistimi, ki želijo spodbuditi uspešno in trajnostno obnovo socialdemokracije in hkrati tudi do določene mere upoštevajo preostale različice.8 Idealno tipski položaj in njihovi različni pristopi do posameznih zadev v razpravi o tretji poti so razvidni iz tabele 1. Temeljne vrednote, politične kulture in človekove potrebe Kot smo že poudarili, obstajajo dobri razlogi za splošni ponovni vzpon političnih projektov socialdemokratske politike v dobi globalizacije. Kot se je v zgodovini že zgodilo, utegnejo ponovno nastopiti v obliki nove sinteze med izvornimi teorijami demokratičnega socializma in liberalizma. V takšni novi sintezi morajo temeljne vrednote ostati vidne in učinkovite, ne glede na to, kakšen bo njihov vzorec v posnieznih državah, tudi če bi prišlo do temeljnih sprememb v zagovarjanih poli- " Posamezni prispevek, v: R. Cuperus/J. Kaniiel: Transformation in Progress: Sociai Democralic Think Tanks lixptore the Magicat relarn of Sociai Democracy in a l.iberal Ura. Amsterdam 1998. tikali. Med temi temeljnimi vrednotami je najbolj pomembna vrednota socialne varnosti kot državljanska pravica, v primeru ko na trgu ni na razpolago ustrezne zaposlitve, vrednota, ki se je ne da pogrešati vse dotlej, dokler lahko pojem socialdemokracije v nasprotju z (neo)liberalizmom sploh še ohranja kakšen smisel. Če bi bila ta vrednota enkrat odpravljena, potem bi tudi izvorna ideja socialdemokratskega projekta v svoji substanci izginila iz politične arene, ne glede na to, kakšno poimenovanje bi se ponudilo. V tistih evropskih državah, kjer imajo dolgo tradicijo blaginjskega konsenza in kjer so razvili ustrezne politične programe, bi močna doza neoliberalne "medicine" najverjetneje prinesla tri neželene posledice: - izgubo socialdemokratske identitete vis a vis neoliberalizma, - naraščajočo socialno dezintegracijo in odtujitev, - volilne izgube v korist liberalno in desno usmerjenih ekstremističnih strank. Ta tveganja očitno zarisujejo zunanje meje za spremembe. Zelo je verjetno, da bi v visoko razvitih kapitalističnih demokracijah do četrtina volilnega telesa, kot se je pokazalo v Avstriji in Franciji, lahko razumela ponudbo desnega populizma in ekstremizma kot edino upanje za sprejemljivo življenje v svetu skoraj neomejene fleksibilnosti, do katere socialdemokracija, če bo sledila tretji poti radikalne linije prenove, ne bo mogla ponuditi prepričljive alternative. Ni jasno, kako daleč lahko gre v tej smeri družba kot so ZDA. Toda zgodovina in sodobne izkušnje kažejo, da bi večina evropskih družb kmalu postala plen naraščajočega vpliva desnega populizma. Na današnji ravni razvoja modernih družb in njihovega pritiska v smeri brezmejnih stopenj fleksibilnosti v vseh sferah družbenega življenja se zdi vredno priklicati dejstvo, cla v zadnji instanci obstajajo učinkovite antropološke meje kulturni spremembi, negotovosti in fleksibilnosti. Očitno so temeljne antropološke potrebe, kot sta npr. komuniciranje ali potreba po varnosti, do določene mere kulturna omejitev. Toda celo kulturna sprememba ne more spregledati izvorno substanco teh temeljnih potreb. Lahko jih gnete, oblikuje, razširja in zmanjšuje, ne more pa jih vseh skupaj obiti. Socialdemokracija mora ohraniti ustrezno raven socialne varnosti, ne glede na to, kako obsežne se bodo na koncu izkazale nove oblike fleksibilnosti. Tabela 1: Razvrstitev drž tretje poti Pojem Zmerna drža Radikalna drža Temeljna vrednota Pravičnost Možnosti za vse Kultura politik Fleksibilnost in temeljna varnost Duh podjetništva Ekonomska globalizacija Politično vodljiva Mora biti sprejeta Ekonomska politika Makroekonomska regulacija, na strani ponudbe in povpraševanja Stran ponudbe Vlada v razmerju do podjetij Suverena in posredniška Partner Vlada v razmerju do družbe Poudarek na odgovornosti vlade Poudarek na dolžnosti družbe Komunitarizem Politika dopolnjevanja Moralna kampanja Država blaginje Ponovna izgradnja Aktivirajoča država temeljne varnosti za zaposljivost (državljanske pravice) Modernizacija Mnogodimenzionalni Ekonomska koncept (ekonomski, racionalizacija kulturni, družbeni) Ekologija Ključna ekonomska vloga Nejasna obveza Vloga stranke Ključna za družbeno Najprej nacija, razpravo in legitimiranje obrobna stranka Strategija Strukturne spremembe, Kulturna kampanja, preudarna razprava na medije naravnano komuniciranje POLEMIKA Bojan BUGARIČ* USTAVNO SODIŠČE NA PREPIHU (M. Krivic: Ustavno sojenje in politika, TiP, 5/1998) Z zamudo (v šolskem semestru 1998 sem predaval na tuji univerzi) se odzivam na zgornji prispevek mag. Matevža Krivica, v katerem se je odzval na moj članek "Ustavna sodišča v srednji in vzhodni Evropi" objavljen v TiP, št.2/1998. V prostoru, kjer manjka robustna strokovna polemika, bi za avtorja kritiziranega članka takšen odziv moral predstavljati neke vrste kompliment, še posebej zaradi obsega Krivičeve kritike. Na žalost pa Krivičev odziv vsebuje preveč pavšalnih, slabo argumentiranih in tudi napačnih trditev, da bi lahko bil podlaga za resno razpravo. Njegov pokroviteljski odnos do "nepravniškega bralstva" TiP gre tako daleč, da se postavi v nekakšno skrbniško vlogo edinega pravilnega interpreta ustavne teorije in dela ustavnega sodišča pri nas in gre mirno mimo ne samo argumentov v članku samem, ampak tudi mimo vse strokovne literature in referenc, s katerimi so podprte teze v članku. Krivic v večjem delu secira moje besedilo po svoji poljubni razlagi, ne da bi ponudil kakšne druge teoretične ali dejanske dokaze, oziroma navajal resne strokovne vire. V njegovi kritiki ni niti enega samega strokovnega vira ali reference. Zaradi tega bom odgovoril karseda na kratko in v izogib pavšal-nosti, značilni za Krivičevo kritiko, pri svojih odgovorih še enkrat (v članku sem to že storil) navedel strokovne vire. 1. V prvem sklopu kritike mi Krivic očita, da izkrivljeno in napačno predstavim primerjavo pristojnosti ustavnih sodišč. Pri obsegu pristojnosti ustavnega sodstva Krivic opozarja, da so med evropskimi državami razlike in da je zato moja teza "površna". V svojem prispevku raznolikost pristojnosti evropskih ustavnih sodišč seveda upoštevam. Zato Krivicu tu lahko le ponovim svoje stališče: pristojnosti so širše od večine evropskih ustavnih sodišč. Kaj pomeni večina pa je najbrž jasno.' 2. V drugem delu kritike Krivic ocenjuje mojo tezo o prisotnosti sodnega aktiviz-ma med ustavnimi sodišči srednje in vzhodne Evrope. Namesto utemeljenih argumentov (edini primer, ki ga navaja, to je odločba nemškega ustavnega sodišča o abortusu, je zgrešen, saj po mojem mnenju ni problem aktivizma v sprejemanju "pravcatih uredb", kot piše Krivic, pač pa v odločanju o problemih, ki enostavno niso rešljivi s pravnimi argumenti)-' Krivic napiše, da o tem problemu takorekoč ni "Dr. Bojan Bugarič. Pravna fakulteta v Ljubljani. ' lina od najboljših študij primerjave pristojnosti ustavnih sodiščje A.R.Bretver-Carias.Judical Revietv in Comparative Lato (1989); glej tudi I.Kavass, ed, Supranational and Constitutional C.ourts in P.urope: 1'unaions and Sources (1992). /.a države srednje in vzhodne P.vropeglejIl.Schtvartz. The New Courts: An Overvieiv, Pasi P.uropean Constitutional Revieiv, vol.2 (1993); Il.Schmarlz. The Neiv liast liuropean Constitutional Courts, v A.Dick Hoivard, ed., Constitution Making in Iiastern P.urope (1993); S.Prankoivski:, P.Slephan, eds., Lega! Reform in Post-Comniunisl P.urope: The Viewfront \Vilitin (1995). ' Več o tem glej B. Bugarič, Courts as Policy-Makers: Lessonsfrom Transition. neobjavljen tekst, 1999, na voljo pri avtorju prispevka (bojan.bugaric@uni-lj.si). strokovne literature, "kolikor tega pri nas poznamo" (str. 931). Res je, da sodnega aktivizma ni mogoče "meriti" tako kot gospodarske rasti ali inflacije, je pa o tem že več kot dovolj literature, da o tem lahko resno strokovno razpravljamo.' Ob tem ko se Krivicu zapiše ta neresnična trditev (upoštevam pa možnost, da Krivic enostavno nima dostopa do te literature in zato napiše, da govori le o tisti literaturi, "kolikor jo pri nas poznamo"), v nadaljni kritiki povsem spregleda bistvo mojih argumentov. Prvič, prav nikjer ne trdim, da so vsa srednje in vzhodno evropska ustavna sodišča aktivistična, drugič, za primere, za katere to trdim, obstaja dovolj znanstvene literature, ki potrjuje takšno tezo1, ter tretjič, v tekstu pojasnim tudi kakšne vrste aktivizem se mi zdi problematičen. Zato tu ne vem, ali Krivic polemizira z mano, s samim seboj ali s kom drugim? 3. Tretji sklop, ki ga Krivic ocenjuje, se dotika vprašanja, ali je sodni aktivizem primeren ali ne. Glede na to, da nikjer ne dajem posplošene ocene o tem, ne vem na koga leti Krivičeva kritika. V svojem prispevku se izognem takšni splošni oceni in poudarim, da je sodni aktivizem problematičen le pri določenih strukturnih vprašanjih tranzicije, ne pa kar počez. Krivic pa mirno napiše, da sicer v mojem prispevku ni nikjer ta teza zapisana eksplicitno, da pa "veje" iz članka kot celote. Žal je Krivic potem članek ali površno ali pa napačno prebral. To kar sam kritiziram so prav "ekscesi", kot on pravi, in ne aktivizem kar počez. J' Glej temenske številke 'Symposiiim: Judicial Revietv and Public Polic)' in Comparative Perspeclive'; Policy StudiesJournal, vol. 19. n.l (1990): tematska številka lVest Ettropean Politics, št. 15 (1992); tematska številka "The New Constitutional Polilics o/Jiiirope", Comparative Political Studies, vol.26. n.4 (1994);glej tudi C.Neal late. T.Vallinder. eds„ The Global Expansion of Jutlicial Potver (1995); D.Pinck. Jitclicial Revietv: The United States Sttpreme Court Versus the German Constitutional Court. 20 Boston College International& Comparative t.aw Revietv (1997); U.Jacob, EBlaukenburg U.Kritzer, D.Provine. J.Sander. eds., C.ourts, Utw& Polilics in Comparative Perspeclive (1996).. ' Glej npr.l/.Schimrlz, liaslern Europes Constitulional Courts, Journal of Democracy. vol.9, n.4 (1998); Constitulional Courts on Trial (tematska številka), Past Ettropean Constitulional Revietv. vol. 6. n. 1 (1997); CSitnslein, Inlrodnction: The /.egilimacv of Constitulional Courts: Notes on Theory and Praclice, East Europcan Constitutional Revietv. vol.6. n.l (1997): S.\Vrighl Slieive. Central and Eastem Europcan Constitutional Courts and the Anlimajorilariau Objecliou lo Judicial Revietv, 26 Uuv& Potic)' in International Business 1201 (1995); E.Kliugsberg. Judicial Revietv and IIungary's Transi/ion front Communism lo Democracy: The Conslilulional Court. the Continuilv ofI.aw, and the Redefinition of Propertv Rights, Brigham Young University l.aw Revietv 41 (1992); E.Kliugsberg. Contextualizing the Calculus of Consenl: judicial Revietv of Legislative Weallh Transfers in a Transition to Democracy and Beyond, C.ornell International l.aiv Journal, vol.27 (1994); M.Brzezinski. The limergence of Judicial Revietv in Pastem Ettrope: lite Čase of Polaud. '1'he American Journal of Comparative l.aw 41 (1993): P.PaczolarJudicial Revietv of the C.ompensaiion iaws in Ilungarv, Michigan Journal of International Lam (1992); A.Sajo. Reading the Invisible Constitution, 15 OxfordJournal of I.egal Studies (1995); A.Sajo, I lotu the Rule of ta to Killecl Ilttngarian \Velfare Reform, East Europcan Conslilulional Revietv, vol.5 (1996); S.IIolmes, C.Sttnslein, '1'he Polilics of Conslilulional Revision in Pastem Ettrope. v S.I.evinson, ed.. Responding to Imperfection (1995); S.IIolmes. Back to the Dratving Board: An argument for conslilulional postponemenl in Pastem Ettrope, East Ettropean Conslilulional Revietv. vol.2 (1993): S.IIolmes. Conceptions of Democracv in lite Draft Consiitiilions of Post-Commtinisl Countries, v B.CraivJbrd. ed.. Markets, States, and Democracv (1995); M.Brzezinski. Conslilutionalism \Vitliin l.imils, 2 Kast Kuropcan Constitutional Rcvievv 42 (1993),' M.Brzezinski. LGarlicki. Judicial Revietv in Post-Communist Poland: 'lite limergence ofa Rechlsstaal?, Stanford Journal of International Lato, vol.31 (1995). Krivic vidi v tranziciji okoliščino, ki narekuje potrebo po "razumni dozi sodnega aktivizma". To je sicer povsem legitimno stališče, a v strokovni literaturi tudi predmet ostre kritike. Sam se strinjam z avtorji, ki kritizirajo omenjeno tezo in zagovarjajo previdnost pri sodnem aktivizmu v tranziciji. Sam v prispevku še dodam razliko med različnimi vrstami vprašanj, kjer je aktivizem različno pomemben ali koristen. 4. Sledi sklop, kjer Krivic kritizira mojo predstavitev "strukturnih" ustavnih vprašanj. Krivic pravi, da je to "najpomembnejša slabost" mojega pristopa. Pri kritiki spet pokaže površnost pri poznavanju primerjalnega prava, saj zapiše, da je slabost mojega argumenta posledica "nekritičnega prenašanja ameriških konceptov v evropski pravni prostor". Različne tehnike neodločanja so prisotne v praksi različnih evropskih sodišč in ne samo v glavah teoretikov, kot misli Krivic, zato tu Krivic polemizira z nečim, kar že obstaja oziroma dokazuje, da nekaj kar je dokumetirano v strokovni literaturi ne obstaja (sic)!5 Pod različnimi imeni in doktrinami je to, kar Američani imenujejo "political question doctrine", prisotno tudi v Evropi že kar nekaj časa, le da Krivic tega očitno ne razume oziroma ne pozna. Če bi to bolje poznal, potem ne bi pisal o nekakšnem nekritičnem prenašanju ameriškega prava na evropska tla. Jasno, cla je ameriško pravo drugačno od slovenskega, tako kot je nemško pravo drugačno od avstrijskega. To pa seveda ne pomeni, da med pravnimi redi ne prihaja do določenih zbliževanj in podobnosti. Vendar to že spada v posebno razpravo, v katero se žal z mag. Krivicem ne morem spuščati, saj je njegovo izhodišče o ameriškem pravu kot o nekem povsem tujem sistemu, v modernem komparativnem pravu že zdavnaj preseženo. 5. Sledi polemika o doktrini političnih vprašanj. Krivičeva dolga polemika samo še potrjuje, da zadeve ne pozna dovolj natančno. Jasno je, da se ta doktrina v Evropi drugače uporablja in da ima različna imena, to pa ne pomeni, da ne obstaja. Ali temu rečemu odločanje o neodločanju ali zadržanost pri razveljanju je le stilistični 5 Več o nemški praksi D.Currie. The Constitulion of ihe Federal Republic of German)' (1994), sir. 170-171. Currie npr.zapiše, da je razprava o tem ah nemško sodišče tudi uporablja doktrino političnih vprašanj bolj stvar semantike kol vsebine in v nadaljevanju navede rezlične primere, kjer je nemško sodišče uporabilo svojo "verzijo" le tehnike "ne-odločanja" (primeri 2RverfGli 213 (1953); 4 RverfGli 157, 174 (1955); 25 RverfGli 353, 361-63 (1969): 66 RverfGli 39. 60-62 (1983) in drugi primeri). Currie navede tudi zanimiv podatek, da to dejstvo priznava tudi eden od vodilnih komentarjev k nemški ustavi. AK-GG (Reilie Allernativkommenlare 1984). Currie navaja tudi mnene Fridericha Kleina, ki pravi, da so politična vprašanja tista, ki jih ni mogoče razsoditi z uporabo pravnih norm. Glej F.Klein, Rundersverfassungsgericlil mul richterliche Beurleilungpolitischer Fragen (1966). Glej tudi novejšo študijo, C.Rau. Selbst enttvickelte Grenzen in der Rechlsprechung (les United States Supreme Court and des Bundesve/dssungsgericlus (1996). Ran navaja številne druge primere, kjer je sodišče uporabilo določene tehnike samo-omejevanja. ki po svojem bistvu niso daleč od doktrine političnih vprašanj. Glej tudi odlično študijo Kommersa, D.Kommers, 'Ihe Constitutional Jurisprudence of Ihe Federal Republic of German )' (1997), str.50-52.; glej J.I.imbach, The I.cuu-Making Poiver of Ihe I.egislature and tile Judicial Revietv, v B.Markesinis, ed. I.aw Making, Uttv Finding and l.aiv Shaping: The Diverse Influences (1997); o praksi drugih evropskih držav glej LFavoreu, Constitutional Revietv in F.urope, v Lllenkin, A.Rosenthal. eds, Constilulionalism and Rights: Ihe Influence oftlie United States Constitulion Abroad (1990); LFavoreu, American and F.uropean Models of Constitutional Justice. v gradivu za seminar prof M.A.GIendon. Comparalive Constitutional l.aiv, Ilarvard l.aiv School (1994). problem, če parafraziram Currieja, ne pa vsebinski, saj oba inštituta delujeta podobno. Da Krivic problema res ne razume, kaže razprava, ki ji je dal naslov "Vezanost na ustavo in zakon- ali na teoretične doktrine", kjer povsem napačno zaključi, da se pri doktrinah o nedoločanjit sodniki sklicujejo na teorije in doktrine, ki ignorirajo ustavo in zakon. Resnica je prav nasprotna, gre za povsem praktične doktrine sodišč, kjer se le ta ne sklicujejo na nikakršne "teorije", pač pa izhajajo iz povsem pragmatičnih ocen sodišč, da je določene zadeve le bolje prepustiti zakonodajalcu in ne odločati čisto o vsem. Na zelo nizek nivo se Krivic spusti pri trditvi na strani 940, kjer pravi, da mu namesto odgovora ne njegovo vprašanje iz prejšnje polemike ponudim nekaj, kar "(baje) piše v taki študiji, ne kakšna ta avstrijska ureditev v resnici je". Krivicu v pojasnilo: gre za najboljšo študiju o teh probemih, ki je danes na voljo. Če je ni prebral ali ima probleme z navedbami v študiji, potem naj piše avtorjem študije ali založniku, ne pa da meni pripisuje nekakšno površnost. Kot da bi Krivičevo poznavanje avstrijske ureditve pomenilo "kakšna v resnici ta avstrijska ureditev je". V tej točki se najbolje kaže površnost Krivičeve kritike: polemizira z vrhunsko strokovno literaturo, kot glavni dokaz, da se ta literatura moti, pa navede samo to, da on meni drugače. S tem je tudi povezana njegova trditev, da "preveč nekritično sprejemam vse, kar je napisala kakšna pravna avtoriteta". Sam imam ravno nasprotni občutek: da je prav Krivic tisti, ki nekritično povzema iz različnih mnenj "pravnih avtoritet", ne da bi pri tem dovolj premislil o praktičnem pomenu takšnih mnenj v povsem določenem kontekstu. Za inštitut, ki je dokumentiran in opisan v eni vodilnih študij, Krivic trdi, da ne obstaja! Naj potem bralec sam presodi kdo nekritično sprejema pisanje različnih "pravnih avtoritet". Vse ostale navedbe (str. 940-941) vsebujejo povsem površno in ad hoc secira-nje in premetavanje mojega teksta, brez dovolj razvitih in tehtnih argumentov. Kažejo le to, da Krivic teksta ali ni razumel ali pa da ga ni natančno prebral. Ko bo tem nametanim pripombam na straneh od 940 do 941 dodal še kakšen tehten argument, bom nanje odgovoril. PRIKAZI, RECENZIJE MacaJOGAN Zdenka Šadl Usoda čustev v zahodni civilizaciji Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1999 Avtorica v celotnem delu, ki obsega 261 strani, sistematično in podrobno preverja in utemeljuje nosilno tezo, po kateri so čustva družbcno-kulturno oblikovana. V tem okviru je smiselno razčlenila snov na tri dele, ki ■se medsebojno dopolnjujejo in povezani prispevajo k integralnemu razumevanju čustev kot predmeta teoretskih razlag, pa tudi kot praktičnih sestavin zgodovinsko spremenljivega urejanja medčloveških odnosov. V najobsežnejšem prvem delti (Zahodni konstrukti o čustvih, 17-144) predstavlja najprej zgodovinsko prevladujoče različice redukcionističnih razlag čustev v zahodni misli, ki jih je razčlenila v več modelov (mitov ali "konstruktov"). Čeprav bi i/, zaporedja lahko sklepali o enotnem ključu razvrščanja konstruktov na najbolj splošni ravni, avtorica uporablja pravzaprav dvoje meril. Najprej se lahko seznanimo s konstrukti, ki so razvrščeni glede na razlago izvora in bistva pojava tako, da prehaja od zunanjega okolja do posameznikove intime. V ta sklop sodijo konstrukt o čustvih kot neobvladljivih strasteh, konstrukt o anima-ličnosti čustev, o čustvih kot fizioloških procesih ter konstrukt o čustvih kot individualnih in notranjih pojavih. Druga vrsta konstruktov pa je v bistvu razčlenjena glede na vodilne lastnosti, ki so bile kot stalnice navzoče v njihovem nastajanju in uporabi od starogrških časov do konca 20. stoletja. To so: konstrukt o nasprotju med razumom in čustvi, konstrukt o "dobrih" čustvih, konstrukt o destruktivnih in nevarnih čustvih ter konstrukt o čustvih kot ženskih lastnostih. Avtorica upravičeno opozarja na medsebojno prepletenost različnih konstruktov, ki pa ni ostajala zgolj na duhovni ravni, temveč jc bila vir in opravičilo praktičnega urejanja čustev. Zato ni naključje, da so se poenostavljene predstave o čustvih globoko vsidrile v "zdrav razum" in vzorce vsakdanjega obnašanja, kjer bolj ali manj nenadzo- rovano in kot samoumevnosti delujejo tudi v sodobnosti, kar avtorica tudi primerno in obilno ponazarja. Takšni konstrukti pa so zaradi globoke in trdne ukoreninjenosti v določanju pomenskega sveta po svoje določali tudi način znanstvenega zajemanja in pojasnjevanja tega pojava do sredine druge polovice 20. stoletja. Kot sociologinja je avtorica v nadaljevanju podrobno in večplastno analizirala samo sociologijo, ki sc do najnovejšega časa ni izvila iz racionalistične tradicije zahodnega načina mišljenja. Spoznavna usmeritev sociologije se je opirala na kartezijansko epistemološko držo, ki jc razumevala čustva kot motnje v spoznavnem procesu in zahtevala osredinjenost le na "čisti razum", lino-dimenzionalnost sociologije kot discipline "hladnega razuma" in neustrezno, obrobno in/ali le delno ter enostransko vključevanje čustev na podlagi androcentričnega zdravo-razumskega pojmovanja, je avtorica razkrila in utemeljila z analizo ustreznih del treh klasikov sociologije: M. \Vebra (ki jc prispeval k potiskanju čustev za meje racionalnega delovanja), li. Durkheima (ki je čustva obravnaval kot pomembno sestavino kolektivnega delovanja - "vrenja") in G. Simmla (ki je v zasnovi že izoblikoval "eksplicitno" sociološko teorctizacijo čustev). Izredno pomembno je avtoričino spoznanje o umeščenosti čustev v odnose moči ter o vlogi dualizma razum/čustvo pri ohranjevanju gospodovanja in socialne ter spolne hierarhije. K polarizaciji in celostnemu reproduciranju večkratne hierarhije - tudi ali predvsem s pomočjo vplivanja na urejanje čustev - je v zahodni civilizaciji skozi stoletja prispevala krščanska religijska razlaga. Zato avtorica prvi del smiselno dopolni s sociološko analizo ključnih religijskih virov krščanstva glede čustvovanja, pri čemer opozarja na prevladujočo ambivalentnost v tej "politiki čustev", ki jo prepričljivo prikaže ob biblični razlagi ter navodilih za reguliranje jeze (zlasti str. 116 -117). Obsodbe jeze (v kateri jc krščanstvo "prepoznalo zahteve po družbeni pravičnosti in težnje po družbenem izenačevanju") se dopolnjujejo z dopuščanjem tega čustva, vendar le v primeru boja zoper zlo, torej boja zoper tiste dejavnosti, ki niso v skladu z obveznimi vzorci in normami - slojno in spolno diferenciranega -obnašanja in delovanja posameznikov. Zato je npr. jeza mož normalna in dopustna, če bi kdo posegal po njihovi lastnini (npr. ženi). S podrobno analizo prevladujoče katoliške "emocionalne kulture" na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih 19. in v začetku 20. stoletja avtorica nudi zgled praktične uporabe socioloških teoretskih znanj o čustvih, hkrati pa so njeni izsledki izredne vrednosti za razumevanje vsakdanjega "zdravega razuma" in - pogosto tudi še v sodobnosti samoumevnih - vzorcev obnašanja in delovanja. Na podlagi analize vsebine del A.M. Slomška, A. Mahniča in 15. Jegliča ter svetovalne literature drugih avtorjev v času prvega vala rekatolizacije osvetljuje obravnavo ("pravilnih" in "nepravilnih", "svetih" in "grešnih") čustev in razkriva stopnjo politizacije čustev, oziroma izrabo urejanja čustev za utrjevanje obstoječega družbenega reda in za boj zoper družbeno "zlo". Na primerih uravnavanja nekaj ključnih čustev (zlasti jeze, dopolnilno pa še sramu, strahu, ljubezni) avtorica zelo prepričljivo prikaže spolno in slojno pristranskost družbene konstrukcije čustev. S tem tudi utemeljuje spoznanje o vpletenosti diskurzov o čustvih "v igro moči in v procese zgodovinskega spreminjanja sistemov družbene hierarhije" (139), ki ga sintetično osvetljuje v zadnjem poglavju ("Diskurzi o čustvih") prvega dela knjige. V drugem delu knjige (De-konstrukcija tradicionalnega pojmovanja čustev, 145-210) avtorica najprej osvetljuje okoliščine (npr. fragmentacija, "inflacijski kognitivizem"), ki so od sredine 70. let dalje vplivale na to, da sc je izoblikovala sociologija čustev, ki jc v sodobnosti postala eno najbolj privlačnih in spoznavno plodnih področij. Avtorica zavrača možnost gctoizacije te subdscipline in se zavzema za vključitev proučevanja čustev v samo jedro integralne sociološke teorije in sociološkega raziskovanja, zato poudarja: "V prvi vrsti se postavlja zahteva po artikulaciji povezave med mikro in makro družbenimi strukturami in procesi..." (149). Seveda pa "sociološka optika" avtorici nikakor ne predstavlja pristajanja na "trdo varianto družbenega konstruktivizma", temveč umešča čustva v križišče delovanja družbenih in bioloških ter psiholoških procesov. Speci- fično sociološko videnje čustev upošteva "družbeno naravo čustev", torej, da so čustva prilagodljiva in gnetljiva glede na objekt, vzroke, okoliščine in njihove izrazne vzorce" ter hkrati "vzročno učinkovanje čustev v družbenem življenju...", to, da predstavljajo enega ključnih dejavnikov vzdrževanja in trdnosti družbenega življenja" (151). V nadaljevanju po kritični presoji rcdukcionis-tičnega kognitivnega modela čustev in po obsežnem odgovoru na vprašanje o specifični diferenci čustev, pri čemer poudarja, da so človeška čustva "bistveno odvisna od značilno človeških zaznav sveta, vključenosti posameznikov v družbeni svet in naučenih vzorcev odzivanja na situacije in dogodke'' (180), avtorica obravnava kompleksno temo o povezanosti med čustvi in razumom ter končno ponuja prepričljiv odgovor na vprašanje o spolnih razlikah v čustvovanju. S tretjim delom knjige (Dvojnost sodobne emocionalne kulture: kontrola in de-kontro-la čustev, 211-242) avtorica smiselno zaokrožuje obravnavo v prvem in drugem, ko sc v celoti usmerja na sedanjo "visoko moderno družbo", v kateri prevladuje komercializacija čustev in naraščanje pomena emocionalnega dela. Med okoliščinami, ki spodbujajo takšen razvoj, avtorica poudarja izrazito tržno usmerjenost: "Racionalnost maksimalizacije dobička in pogoji konkurence na trgu vedno bolj silijo organizacije in podjetja, da izpostavljajo in poudarjajo emocionalno delo"... (213). V takšnih razmerah postaja emocionalno delo vedno bolj institucionalizirano, to pomeni, da zaposleni urejajo izražanje lastnih čustev v delovnem okolju v skladu s pravili čustvovanja, ki jih postavlja organizacija. Po avtorici ta pravila "predstavljajo obliko organizacijskega nadzora, katerega namen je povezati delo zaposlenih z interesi delodajalcev" (214). Kljub temu, da je sodobna emocionalna kultura heterogena, pa po avtorici, ki sc opira na mnoge sodobne raziskave in očitne primere iz vsakdanjega življenja, ni mogoče sklepati o avtonomiji različnih emocionalnih stilov, kajti "instrumentalna racionalnost in odnosi moči v organizaciji od emocionalnih delavcev zahtevajo, da se prilagodijo organizacijsko določenemu emocionalnemu stilu storitev..." (220). Skratka, avtorica utemeljeno sklepa, da "norm emocionalnega omejevanja na delovnem mestu ni mogoče razumeti brez upoštevanja odnosov moči med delodajalci in delojemalci" (221). Medtem ko v tem pojavu avtorica nc odkriva bistvenih novosti v sodobni družbi, pa osvetljuje tudi nov, vzporeden proces razkrivanja in emancipacije čustev ter iskanja užitkov v zasebni sferi pripadnikov in pripadnic potrošniške družbe "obilja", ki pa ne poteka pod strogim nadzorom. Vendar to še nc pomeni, kot jc prepričana avtorica, da bi "človek razuma" odhajal, prihajal pa nov "človek čustev", kajti "sodobne družbe ustvarjajo tako (nove) omejitve in izgube kot (nove) možnosti čustvovanja - v zasebnem in (tudi) v javnem svetu (dela)." (242). Še bi lahko naštevali spoznanja, ki spodbujajo večplastno (pre)mišljcvanje o specifičnosti civilizacije, v kateri smo, in o nas kot posameznikih/cah samih, o naših čustvenih stanjih, liodi dovolj! ee to, kar je omenjeno o knjigi Z. Šadl, gotovo vabi k branju nc lc so-ciologc/injc, temveč širši krog beročega občinstva. Ob tem vabilu naj še posebej poudarim, da jc ta knjiga izvirno znanstveno delo tako z vidika splošnega stanja sociološke teorije kot glede na empirično raziskovanje družbene konstrukcije čustev v slovenski družbi. V prvem smislu je izvirnost v integralnem zgodovinskem pristopu, ki se pri obravnavi konstruiranja čustev kaže v razkrivanju medsebojnega učinkovanja vseh relevantnih sestavin človeškega (individualnega in kolektivnega) delovanja od makro do rnikro družbene ravni in povezanega s spolno ter socialno hierarhijo. Izsledki analize regulacije čustev v omenjenem obdobju na Slovenskem pa predstavljajo pionirski prispevek k sociološkemu pojasnjevanju dinamike slovenske družbe in hkrati doka/, spoznavne plodnosti avtoričinega pristopa. Kljub vsem vrlinam knjige, vendarle ne morem mimo obrobne opazke (založniku), da bi se ob skrbnem lektorskem in korek-torskem delu lahko odpravile nekatere majhne napake - končno tudi ta proizvod nastopa na trgu kot blago. Ne glede na to, na knjižnem trgu jc delo, ki ga bo v bodoče potrebno upoštevati tako pri ustvarjanju novega znanja kot pri prenašanju tega znanja na vseh ravneh izobraževanja. Blaž LENARČIČ Ida Hojnik Zupane Samostojnost starega človeka v družbeno-prostorskem kontekstu Znanstvena knjižnica FDV, l.jubljanal999 V dvajseto stoletje je človeštvo vstopilo s prepričanjem, da bo v populacijskem smislu to stoletje otroka. Že v sredini stoletja pa jc postalo očitno, da smo na pragu staranja prebivalstva, ki bo v razvitih deželah doseglo svoj vrhunec v prvi polovici enaindvajsetega stoletja, ko se bo postarala tako imenovana baby-boom generacija, rojena v desetletju po drugi svetovni vojni. V 21. stoletje vstopamo z globalnim družbenim problemom staranja prebivalstva, pred katerim si ne more zatiskati oči nobena moderna država. Populacijski problemi povezani s staranjem in starostjo so postali vse bolj prisotni in očitni, kar zahteva izgrajevanje novih družbenih in medgenera-cijskih odnosov. Glede na to, da je delež stare populacije vse večji, pa smo priča tudi njenemu osamosvajanju. Tako je kot prvi večji mednarodni korak k urejanju teh problemov Organizacija združenih narodov razglasila leto 1999 za mednarodno leto starejših ljudi, ki se je pri nas zaključilo /. izdajo najbolj celovite sociološke preučitve temeljnih vprašanj organizacije bivanja ostarelih. Knjiga Samostojnost starega človeka v družbeno - prostorskem kontekstu žal že pokojne Ide Hojnik-Zupanc predstavlja temeljne prostorsko sociološke osnove za uveljavljanje socialne gerontologi-je pri nas. Glavna izhodišča za nastanek pričujočega dela jc v predgovoru predstavil avtoričin mentor Zdravko Mlinar. Prvo izhodišče je povečevanje strukturnega deleža populacije stare nad 65 let, ki nakazuje povečevanje deleža odvisnih prebivalcev v času, ko postaja vse večja vrednota samostojnost. Drugo izhodišče je prostorsko-sociološke narave, kajti s tem, ko avtorica izpostavlja dolgoroč- ne procese družbeno-prostorske preobrazbe in obenem povečuje možnosti predvidevanja sprememb v prihodnosti, omogoča teoretsko poenoteno pojasnjevanje številnih fragmentiranih obravnav problematike ostarelih. Zadnje izhodišče pa izvira iz njene osebne motiviranosti, ker, kot pravi Mlinar, problematika ostarelih ni bila zanjo le ena od številnih možnih tem preučevanja, ampak je že vseskozi predstavljala njeno temeljno poklicno prcokupacijo. Teza, na kateri avtorica utemeljuje svojo razpravo je, da so razvojni procesi spodbudili in omogočili osamosvojitev ljudi na individualni ravni, medtem pa je na sistemski ravni njihova osamosvojitev neuravnovešena z njihovo globalno odvisnostjo. Po njenem mnenju se je sistem v večji meri odzval na funkcionalne potrebe starejših kot pa na izkoriščenost njihovih delovnih potencialov, ter tako staro populacijo priznal kot družbeno kategorijo s posebnimi potrebami. Na ta način se staremu prebivalstvu povečujejo možnosti za funkcionalno osamosvajanje v bivalnem okolju, pa se povečuje globalna odvisnost od sistema. "Večja individualna samostojnost na eni strani terja večjo globalno povezanost na drugi strani" (str.18). Na ta način stara populacija pridobiva posredne ali neposredne možnosti vplivanja na sistem in tako postaja integrativni element sistema. Teoretična izhodišča samostojnosti in povezanosti v družbeno-pro-storskem kontekstu so ključna za razumevanje problema, s katerim se avtorica ukvarja. Samostojnost se zaradi omejenosti telesnih funkcij v starosti zelo zmanjša. Individualno zaznavanje upadanja telesnih sposobnosti pa je v veliki meri odvisno tudi od prostorsko-družbenih pogojev. Kajti okolje, ki deluje spodbudno in podporno, popolnoma drugače vpliva na posameznika kot okolje, ki se sploh ne odziva na zmanjšanje individualnih možnosti za samostojno življenje. Pojem družbeno-prostorski kontekst oziroma prostorsko-družbeni kontekst, kot osnova te razprave, ima svoj izvor v dveh razlogih: prvič, v starosti je fizična dimenzija prostora življenjsko pomemben dejavnik individualne samostojnosti z vidika bivanjskih pogojev ter z vidika premagovanja pro- storskih ovir in razdalj. Punkcija prostora se spreminja v dveh smereh, ena smer je fizično preoblikovanje, druga pa je uvajanje telekomunikacij in informacijske tehnologije v vsakdanje življenje, zaradi česar fizične ovire izgubljajo pomen v vsakdanjem življenju. Drugo izhodišče pa je v družbenih dimenzijah prostora, ki se nanašajo na odsotnost in hkrati vključujejo družbene entitete, s katerimi posameznik stopa v bolj ali manj neposreden odnos z raznimi institucijami, sistemi ter drugimi posamezniki. Sledi vprašanje, ali sta samostojnost in individualizacija različna ali enoznačna pojma, na katero avtorica poskuša odgovoriti s primerjavo socioloških in psiholoških opredelitev teh dveh pojmov naših ter tujih avtorjev. Za boljše razumevanje osamosvajanja stare populacije je neizbežen pregled družbe-no-razvojnega trenda njenega osamosvajanja od tradicionalne lokalne skupnosti prek moderne v postmoderno družbo. V tradicionalni družbi je stara populacija zelo vplivna, kar ima po avtoričinem mnenju izvor predvsem v posesti materialnih sredstev, s predajo teh sredstev mlajši generaciji pa izgine tudi moč odločanja, čemur sledi sprememba statusa. Z upokojevanjem je družba institucionalizirala starost in v taki družbi lahko govorimo o starih ljudeh kot o družbeni kategoriji. Sedanje stanje v družbi, ki ga zaznamujejo predvsem družbena ne-ravnovesja, je opredeljeno kot prehod v postmoderno družbo. Odnos posameznika do fizičnega prostora avtorica razkriva skozi družbeno-pro-storsko interakcijo. Ta odnos posameznik -prostor se s starostjo spremeni, predvsem zaradi oteženih gibalnih sposobnosti ter zmanjšanja intenzivnosti medosebnih stikov. Takšne razmere pripeljejo do omejitve življenja posameznika le na bivalno okolje, posledica tega pa je osamljenost. Posebna pozornost je posvečena analizi individualne (ne)samostojnosti, ki jo v starosti pogojuje posameznikovo zdravstveno stanje ter osebnostna zrelost kot rezultat osebne zgodovine. Kajti osebna zgodovina je tista individualna sestavina, zaradi katere je različnost posameznikov v starosti najbolj izrazita, je namreč izraz spleta ponotranjene kolektivne identitete in pomembnih dogodkov v posameznikovem življenju. V prikazu dejavnikov i/, okolja, ki spodbujajo (ne)samostojnost, so posebej poudarjene formalne (storitve) in neformalne (družina) mreže pomoči v bivalnem okolju. Dodana pa je tudi empirična študija organiziranih storitev na primeru mesta Ljubljane. Na koncu avtorica razpravlja o novi tehnologiji, ki ima funkcijo odpravljanja omejene samostojnosti v starosti, po drugi strani pa jc pripomoček medicini za podaljševanje življenja. Zlasti se posveti procesu uvajanja alarmnih naprav kot implementacije socialne inovacije. Knjiga vsebuje 28 tabel in 7 slik ter obsežen seznam uporabljene literature, kar je za pričakovati, saj je to delo avtoričina doktorska disertacija. Samostojnost starega človeka v družbeno -prostorskem kontekstu se ukvarja s problemi, o katerih nas večina mladih sploh ne razmišlja ali pa jih niti ne opazimo, kar pa se bo v prihodnosti moralo spremeniti. Kajti dejstvo jc, da je Slovenija prestopila rob demografskega praga, saj je delež starejših od 65 let dosegel že 13% celotnega prebivalstva. Ta delež pa se bo, po napovedih strokovnjakov, v manj kot dvajsetih letih povečal na 19%. Z različnimi aktivnostmi ob mednarodnem letu starejših smo bili deležni sporočila, da si moramo v prihodnje vsi prizadevati za družbo, ki bo oblikovana po meri vseh generacij. Matjaž URŠIČ Barbara Verlič-Christensen Revitalizacija mest skozi teorijo vrednostnih razlik Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1999. 132 str., št. enot (viri in literatura): 72. Prostorske spremembe predstavljajo enega ključnih izzivov s katerimi se sooča družba na pragu novega tisočletja. Politične spremembe, v povezavi s tehnološkimi, ekonomskimi in kulturnimi, tvorijo konglomerat vplivov, ki se izražajo v spremenjeni prostorski strukturi. Produkt teli delovanj so tudi novo nastala vrednotna razmerja v prostoru, s katerimi prihaja do reorganizacije nekaterih socialno-strafikacijskih praks. To problematiko nam skuša avtorica približati s pomočjo analize teorije vrednostnih razlik v urbanem prostoru. Omenjeno teorijo aplicira na ravni mikro nivoja (analize stavb, poslovnih zgradb in predvsem stanovanj) v prvem delu knjige, ki jo pozneje razširi na makro nivo širšega mestnega prostora (drugi del knjige) in se osredotoči na njegovo prenovo in razvoj. Zaradi izredno kompleksne narave problematike, je tematika povsem ustrezno zožena na obravnavo socialne in gospodarske revitalizacije mestnih površin ali stavbne strukture skozi prizmo teorije "gentrifikacije" oziroma socialne revitalizacije. V nekaterih tekstih poznana tudi pod imenom "urbana rcciklaža" (urban rccycling) in čiščenje (filtering tip), gentri-fikacija predpostavlja obnovo - regeneracijo cenenih, nevzdrževanih in posledično ne-profitnih območij, ki se jim na ta način močno poveča ekonomska vrednost. Ta pojem ima lahko v določenih kontekstih tudi negativen prizvok, saj tako vrsto prostorskih sprememb spremljajo tudi različne oblike špekulacij - malvcrzacij, na račun nižjih slojev prebivalstva. Metoda, uporabljena v knjigi, sloni predvsem na dveh konceptih, ki sta predstavljena v prvem delu knjige z naslovom Revitalizacija mesta skozi razsežnosti najemnih in vrednostnih primanjkljajev - "gentrifikacija skozi rentni razkorak in vrednostni razkorak". Gre za takoimeno-vana analitska pojma "rent gap" (preveden kot najemniški razkorak, primanjkljaj) in "value gap" (preveden kot vrednostni razkorak, primanjkljaj). Prvi je opredeljen s pomočjo Neil Smithove definicije rentnega razkoraka, ki naj bi skušal izraziti razliko med dejanskim ter možnim donosom neke lokacije in zgradbe glede na njeno izrabo in kakovost v prostih tržnih pogojih. Drugi pojem (povzet po Crisu Hamnettu) pa ocenjuje razliko med vrednostjo zgradbe ob določeni funkciji namembnosti in zaščiti njenih uporabnikov ter zgradbo, če ti ukrepi nc bi obstajali, torej prazno. Posebej velja poudariti izvor pojmov, saj njuna razlika, vsaj delno, nakazuje tudi razliko v pravnih, političnih in ekonomskih strukturah držav v katerih sta nastala (prvi se je razvil v ZDA, drugi pa v livropi). Avtorica navedena pojma nadgradi z množico lastnosti in elementov, ki sc vežejo na njuno operativno uporabo. Tako govori o ideoloških vidikih aplikacije koncepta vrednostnih primanjkljajev, opozori na pomembnost okoliščin, v katerih sc je izoblikoval modus operandi določene teorije vrednosti (v podpoglavjih: "Vrednost in uporaba zemljišč v dinamičnem urbanem okolju" in "Razlike med genezo in uporabnostjo rentnega in vrednostnega primanjkljaja"), ter izpostavi zgodovinski razkorak med trgom in državo; ta lastnost med drugim narekuje tudi dinamiko razvojno-pro-storskih sprememb v državi. Pojma nato razširi v časovno projekcijo treh življenjskih ciklov objekta, kjer problem zastavi pragmatično in ga umesti na raven medsebojnih razmerij, kamor so vključeni tako uporabniki kot tudi gospodarstvo in država. Nenazadnje sledi tudi aplikacija v slovenski prostor, kjer so uporabljeni predvsem primeri iz Ljubljane. Bolj podrobno je obdelano območje ob Vilharjevi cesti, umeščeno med železnico, Dunajsko in Linhartovo cesto ter Topniško ulico, omenjeni pa so tudi nekateri drugi predeli mesta kot npr.: Čopova ulica, Vodnikova cesta itd. V zadnjih poglavjih prvega dela knjige načne problem tranzicije sistema z analizo zgodnjih oblik privatizacije poslovnih stavb v Sloveniji v poznih 70. letih tega stoletja, ki jo nadgradi s kratkim opisom političnih in pravnih preobrazb (poglavje: Politična in pravna tranzicija). Prvi del zaključi z razglabljanji o temeljnih pogojih uporabnosti teorije razkorakov. V drugem delu knjige z. naslovom Modeli revitalizacije mest problematiko razširi na področje celotnega mestnega prostora. Za začetek koncept vrednostnih primanjkljajev in rentnih razkorakov predstavi na primeru mestnega središča - stare Ljubljane in nadaljuje z oceno sprememb na mestni periferiji, dotakne pa sc tudi širših infrastrukturnih transformacij ( v poglavju: Prometne zagate Ljubljane). V teh poglavjih so povsem utemeljeno uporabljeni večinoma primeri iz Ljubljane, kjer so procesi urbane transformacije nedvomno najaktivnejši in najopaznejši in jim zato velja nameniti največ pro- stora. Dileme tranzicije so v tem delu še močneje izpostavljene, privatizacija družbenega fonda prinaša pravi plaz prostorskih sprememb, ki jih je nemogoče povsem ustrezno artikulirati. Avtorica se tega zaveda in omenjeni diskurz začenja z pojasnitvijo pojava rizične rente, v katerem se zrcali vsa tveganost novih kapitalskih razmerij. Ko v naslednjem poglavju razpravlja o "Perspektivi tržnih vrednosti nepremičnin v Sloveniji", počasi žc prehaja na analizo sodobnih globalizacijskih procesov. Ti vplivi naj bi bili opazni tudi na območju Slovenije; v ta namen avtorica razdela procese mobilnosti prebivalcev v Sloveniji (med letoma 1974 in 1994) in jih naveže na problematiko nedorečene stanovanjske politike (predvsem poglavji "Stanovanjska politika najemnin v Sloveniji - Stanovanjska politika najemnin in odsotnost koncepta splošne stanovanjske politike v Sloveniji" in "Razočaranje in upi neprofitnega stanovanjskega sektorja"). Poglavje Tranzicija, transformacija, globalizaci-ja sklepnih ugotovitev pa je že področje širših družbenih sprememb, ki segajo prek meja Slovenije. Tudi ko v nadaljevanju govori o vrednotenju prostora glede na urba-nizacijskc vzorce, ostaja na ravni makro družbenih sprememb, a si obenem tudi zastavlja vprašanje realnih posledic spremembe političnega sistema. Izredno zanimivo poglavje, ki je prihranjeno za konec, nam ponuja koncept novih povezovalnih praks, ki se kažejo predvsem na ravni številnih medmestnih povezav; tako jc med drugim predstavljena tudi "evropska infrastrukturna banana" (potekala na bi od Londona - prek Nemčije - in se zaključila nekje pri Madridu) in nekaj drugih primerov aglomeracije mest (npr: Amsterdam - Haag - Rotterdam). Knjiga se zaključi s prilogo, v kateri je avtorica strnila opis sodobnih političnih sprememb in jih prenesla na področje prostora. Ta dodatek je tudi ponazoritev kompleksne narave tranzicije v Sloveniji. Avtorica ugotavlja, da iz teh osnov izhaja tudi nezmožnost postavljanja kakršihkoli predikcij ali podajanja konkretnih zaključkov in ugotovitev. Knjiga predstavlja nekakšno sintezo dosedanjega avtoričinega dela (doktorirala je z delom Nasprotja prenove mestnih središč in urbanega razvoja leta 1989). Omeniti velja tudi njeno sodelovanje pri pomembnem ciljnem raziskovalnem (stanovanjskem) projektu z naslovom Revitalizacija zgradb ter mesta skozi dimenzije najemnih in vrednostnih primanjkljajev (Kkonomska fakulteta, 1988) ter članek v reviji IB (št 5/6,1997), kjer govori o "Mobilnosti prebivalcev Slovenije med leti 1974 in 1994 - analiza urbanega razvoja v Sloveniji s perspektive rezidencial-nih mobilnostnih tokov". Tema je izrazito aktualna, saj posega na področje najbolj eksistencialnih življenjskih dobrin vsakega posameznika. Sredi množice različnih dejavnikov se vpogled v dejansko stanje prostora izgublja in zamegljuje, kar dodatno otežuje ustrezen opis razmer. Pristop do tematike je zato večplasten, vendar obenem tudi nekoliko preveč preten-ciozen, saj na nekaterih mestih umanjka nujno potrebna širina, ki bi bila potrebna za ustrezno predstavitev problematike (predvsem pri opisu praktičnih primerov, ki jih je v knjigi sicer veliko, a so predstavljeni zgolj ilustrativno in jim zato manjka globine (oziroma, še podrobnejšega opisa). Pohvaliti velja predvsem navezavo teorij vrednotenja prostora na sodobne globalizacijske trende (uporabi Manuela Castellsa, Neila Brennerja, Chrisa Jensena Butlerja itn.), ki jih ustrezno aplicira na aktualna dogajanja v slovenski družbi. Tu gre iskati tisti konceptualni presežek , ki knjigo bogati in jo postavlja med boljše slovenske knjige s to tematiko. Kljub dejstvu, da študija ne ponuja nekih konsistentnih zaključkov in ugotovitev, saj je dinamika sprememb enostavno prekom-pleksna, da bi bilo mogoče izdelati popolno analizo stanja v prostoru ali postaviti stabilno časovno projekcijo, je njen prispevek k boljšemu razumevanju sodobnih prostorskih sprememb nedvomno koristen in uporaben. Gre za knjigo, ki ni zanimiva le za družboslovce, temveč je zaradi svoje raznovrstnosti primerna tudi za ekonomiste, urbaniste in arhitekte. Sergej FLERE Max Kaase in Kenneth Nevvton Zaupanje v vlado Niko Toš Zaupanje Slovencev v demokratični sistem Ljubljana (Liberalna akademija in knjižnica FDV), 1999, str. 362. Izkustveno družboslovje, povezano z anketnim raziskovanjem, je v novejšem času soočeno z izzivi, ki jim je težko kos. Prihaja do različnih oblik tehničnega izpopolnjevanja anketnega raziskovanja in zlasti do mednarodnega povezovanja raziskovalne dejavnosti, kar pripelje do primerjalnega anketiranja, hkrati pa v Fvropi prihaja do združevanja, zlasti v okvirih Evropske unije, kar terja dvojno raziskovanje: na ravni nacionalnih vzorcev in na ravni "Evrope." Avtorja Kaase in Nevvton sta se spopadla s temi izzivi, zlasti kar zadeva vprašanja, ki se nanašajo na legitimnost politične oblasti, zaupanja vanjo itd. Morda nam več kot ugotovitve o zaupanju v oblast povedo ugotovitve o tem, koliko narodi ELI zaupajo drug drugemu: bogat nabor izsledkov avtorja strneta v en sam kazalec, ki kaže postopno povečanje zaupanja: od 1,55 v 1. 1976 na 1,75 petnjast let kasneje (str. 156). Tendenca je pozitivna in kaže na postopno integracijo. Težave današnjih družboslovcev se kažejo zlasti pri pojasnjevanju podatkov, ki se nanašajo na isto vprašanje, prihajajo pa iz različnih držav in okolij, kjer se lahko pojavijo v popolnoma različnih okoliščinah. Kako si razlagati zahteve, da se tro.ši za kulturo več ali manj v posameznih državah EU (112). Kaj pomeni, da je 1.1985 36% Nemcev zagovarjalo več sredstev za kulturo, pet let kasneje pa celo vsak drugi? Zakaj je ta številka v Avstriji veliko nižja? To tolmačenje predpostavlja poznavanje kulturne politike in kulturne situacije v vsaki od njih in v vsakem trenutku zibranja podatkov (kadar lahko situacijske okoliščine vplivajo na izsledke). Hkrati pa nam avtorja predstavita obravnavo političnega življenja, kakor jo dojemajo današni evropski politologi. Večina teorij o sprembah v političnem življenju postmod-ernega časa je sociološkega porekla. Družbeni dejavniki naj bi pojasnili, zakaj se npr. ljudje man j zanimajo /a politiko. Tako dobimo knjigo, ki se nanaša na veliko število empiričnih zaznav in indikatorjev in veliko število pojmov in teorij, ki se v politologiji pojavljajo, vključno z Inglehartovim postma-terializmom, Huntingtonovimi civilizacijami in njihovim usodnim bojem, Fukuyamovo zmago liberalizma in koncem zgodovine, pa tudi starejše teorije kot I.ipsetov "politični človek". Morda je najpomembnejše razmišljanje, ki se nanaša na trdnost in prihodnost demokracije na zahodu. Ali jc ta zagotovljena? Čeprav institucionalno zadeve izgledajo nevprašljive, pa tudi legitimnost ni hudo vprašljiva, se vsiljujejo dvomi (193, 197). Nanašajo se na nezadostno reprodukcijo prebivalstva na zahodu, ki pravzaprav kaže na krizo civilizacije. Drugi dvomi izhajajo iz nezadostnega zanimanja ljudi za politično udeležbo in iz individualizma, ki pomeni izoliranost posameznika in odsotnost pripravljenosti za solidarnost in žrtvovanje. Družba je postala družba v Toenniesovcm pomenu (gesellschaft, ni naključno, da so Američani to prevedli kot "združenje", asso-cicition), skupnost, gemeinschaft pa izginja. Tudi dejstvo, da je komunizem izginil pomeni, da je zahodna civilizacija izgubila tekmeca, izzivalca. To tudi lahko pelje k njenemu nadaljnjemu mehkuženju. Vendar v knjigi s takšnim naslovom in ciljem manjkata dve vrsti odgovorov: prvič, ali še kakšen soeiopsihološki dejavnik lahko pojasni politično vedenje Evropejcev: kako delujejo spol, izobrazba, razredni položaj itd. Ali je res prišlo do the decith of clciss (avtorja sicer omenjata Pakulskega in Waltersa, vendar se v zadevo ne spuščata). Drugi niz odgovorov, ki manjka, se nanaša na tipologijo: ali obstajajo tipi političnih orientacij in političnih osebkov: ali se oblikujejo volivci, ki so hkrati usmerjeni k določeni strani, k nekim političnim in nepolitičnim gibanjem, imajo praviloma določene psihološke in družbene lastnosti, praviloma kažejo določeno orientacijo do religije. Ali pa smo zares soočeni z nekim postmoder-nističnim "kolažem" ali "patchvvorkom," kar bi ustezalo tezi the death of class. Prispevek dr. Toša presega v tem smislu knjigo Kaasa in Nevvtona, ki je sicer bolj am- biciozna, vendar manj zaokrožena. Avtor dopolnjuje prvi prispevek z umeščanjem Slovenije tako v srednje-vzhodno evropske države kot v zahodnoevropske. Glede na kritično vprašanje zaupanja in legitimnosti oblasti, opredeljenosti za demokracijo, avtor ugotavlja, da se Slovenija nahaja med zahodnoevropskimi in srednje/vzhodnoevropskimi državami. Vendar kaže, da niti v Sloveniji, še manj pa drugod v srednji in vzhodni Evropi, ni moč trditi, da jc demokracija zagotovljena, da nedemokratične rešitve niso možne. Niti je institucionalni sistem stabiliziran niti je njegova legitimnost gotova, zanesljiva. V Sloveniji bi 19% izprašancev podprlo ali zelo podprlo ukinitev parlamenta in političnih strank, kar jc več kot na Češkem, v Romuniji in na Hrvaškem. Je pa veliko manj kot v Bclorusiji (40%) in Ukrajini, kjer jc to večinsko mnenje (61%). Morda jc to bolj veljaven kazalec trdnosti demokratičnih ustanov kot izpraševanje o ugledu posameznih političnih ustanov. Frekvence stališč o ugledu so zanimive, ker so longitudinalne in nedvomno kažejo na to, da je cel institucionalni aranžma doživel 1. 1995 svojo najnižjo točko od osamosvojitve. Od takrat se postopoma, po odtenkih, dviguje, vendar se ni približal osamosvojitveni ravni. No, morda nobena kvantitativna študija ne more izraziti gotovosti legitimnosti družbenih in zlasti političnih institucij. Bolj se pa približamo temu problemu po kvantativani poti, če opazujemo zaupanje v institucije, kjer ima program SJM lepo tradicijo. Sergej FLERE P. Nolan in G. I.cnski Human Societies. An Introduction to Macrosociology VIII. izdaja, New York (Mc Graw Hill College), str. 479 V slovenski sociologiji ima t.i. Haralam-bosov učbenik sociologije vidno mesto (Haralambos jc izdal več različic z različnimi soavtorji, v slovenščino pa je pred kratkim prevedena IV. izdaja, ki jo jc napisal skupaj z M. Holbornom). Ta učbenik jc upravičeno na dobrem glasu. Poleg sistematičnosti ima še to vrlino, ki jo jc sicer pri pisanju učbenikov težko uveljaviti, namreč zoper-stavljanje različnih stališč do posameznih pojavov, ki tvorijo predmet standardne sociološke analize. Kljub temu nc smemo spregledati, da jc na angleškem jezikovnem področju še obilica drugih učbenikov (npr. A. Giddensa), Med klasiko s tega področja sodi tudi Lcnskijcv učbenik (najprej pisan v koav-torstvu s soprogo, v zadnjih izdajah pa s P. Nolanom), opremljen z. didaktičnimi pripomočki (priroročnik za predavatelje in berila za študente). Lenski je eno najbolj uglednih imen v ameriški sociologiji (Power and Privilcge, The Religious Factor). Vendar je njegov učbenik ločen od teh dveh raziskovalnih podjetij. Gre za drugačno besedilo v primerjavi s Haralambosom. Haralambos pušča odprta vrata študentovemu in učiteljevemu razmišljanju: marksizem, funkcionalizem in simbolni interakcionizcm so enakopravni nazori, ob njih pa šc praviloma omenja "ideološka stališča" o posameznih družbenih pojavih. Lenski se razlikuje prvič po tem, da strukture družbe ne obravnava tako natančno in analitično kot se to običajno počne v učbenikih sociologije. Sicer so obdelani problemi kot so družina, politika, religija, vendar je to vedno umeščeno v okvir, ki sc mu pravi družba, oz. tip družba. Prav družba pa je pojem, ki se ga danes številni sociologi izogibajo, saj naj bi predstavljal "popredmetenje", "postvarjanje" družbenega življenja in družbene interakcije. Zelo jc vprašljivo, kam pelje sociologijo takšno stališče, ki je prisotno tako pri Haralambosu kot pri Giddensu. Ali ni to šc en dejavnik, ki prispeva h krizi sociologije, saj ji odvzema predmet? Morda je še bolj tehtno vprašanje, ali jc brez pojma družbe (globalne, totalne družbe) družbeno življenje sploh možno ustrezno razumeti in pojasniti. Lenski torej analizira tipe družb in sicer v evolucionistični perspektivi. Je pod precejšnjim vplivom cvolucionizma in to stališče razvija v analizi družbe in zgodovine. Njegovo prizadevanje jc vsekakor uspešno, saj je v proučevanju družbenega razvoja pri- šel do mnogoterih pravilnosti in nepregledne kompleksnosti uspel /.reducirati na nekatere razvojne preme, ki jih je težko izpodbijati. Da bi prišel do takšnih rezultatov, je Lenski integriral kulturno difuzijo, in v neki meri tudi pojem družbenega konflikta v splošnejši determinizem intcrsocietalne sclekcije. Predvsem pa je v ta okvir integriral tehnološki determizem. Tehnologija, ki dominira v neki družbi kot "tehnologija preživetja", determinira družbene pogoje, vendar je vse to podvrženo intersocietalni izbiri, kjer zmagujejo tiste družbe, ki uveljavljajo popolnejše tehnolgije in sisteme znanstvenih informacij. V družbenem življenju prihaja do izumov in inovacij, vendar delujejo neki deter-mistični mehanizmi izbire. Niso toliko pomembni notranji družbeni mehanizmi, kolikor meddružbeni mehanizmi izbire. Ti potekajo tako, da s pomočjo izpopolnjenih tehnoloških znanj in tehnologij samih zmagujejo večje in tehnološko bolj dovršene družbe (62). Tehnološka znanja so tista, ki determinirajo institucionalno strukturo, slo-jevitost in samo kulturo družbe. Kljub temu v novi izdaji Nolan in Lenski trdita, da zavračata "tehnološki determinizem." (82-84) Čeprav navidezno protislovna, ta trditev je smiselna znotraj splošnejšega okvira cvolucionizma, kjer gre za organski razvoj in selekcijo. Vendar ne bi bilo zmotno niti trditi, da Lenski in Nolan uveljavljata tehnološki determinizem. Iz. klasičnih Murdockovih ugotovitev izpeljeta sociološke sklepe o družbeno zgodovinskem razvoju. Razvoj človeške družbe obsega časovno obdobje več zadnjih 12000-15000 let. Večino tega obdobja gre lovskim in nabiralniškim družbam, kasneje pa sc vrstijo vrtnarske, agrarne in od 1. 1800 industrijske družbe. Poleg teh osnovnih tipov obstajajo tudi tipi stranskega pomena: ribiške, živinorejske in pomorsko-trgovske družbe. Vsak tip je posebej predmet sociološke analize. Od najbolj enostavnih tipov družb (glede na tehnologijo preživljanja ), postopoma raste število družb s kompleksnimi sistemi družbenih položajev, do industrijskih družb (100%) (80). Torej slojcvitost postaja vse bolj pogosta in sistemska, kakor se pač izpopolnjuje tehnologija. Hnako zanimive ugotovitve se nanašajo na religijo (kjer l.enski zlasti slovi kot izvedenec): prisotnost vrhovnega boga stvarnika in moralnega razsodnika se dviguje od najpreprostejše družbe (od 4%) do agrarne družbe (64%) navzgor (81). Industrijska družba v tej analizi (evolucije religije) ni zajeta: šele kasneje nam avtorja povesta, da v industrijski družbi prihaja do spremembe tendence: prihaja do upadanja vpliva teistične religije (262-3). Namesto teistič-ne religije, pomembno vlogo dobijo posvetne ideologije. Med temeljnimi tendencami, ki jih l.enski ugotavlja, je tista, ki se nanaša na slojevitost in neenakosti. l.enski je že v prejšnjih izdajah poudarjal, da industrijska družba pripelje do temeljne spremembe v tendenci rasti premoženjskih neenakosti. Avtor te recenzije je zlasti pričakoval, kaj bo l.enski dodal v novi izdaji svoje knjige, v luči trditev, da naj bi se v ZDA premoženjske neenakosti krepile v zadnjem desetletju, l.enski pa ni spremenil osnovnega sklepa. Čeprav navaja zgovorne podatke o tem, da 1% tistih, ki imajo v ZDA imajo najvišje prihodke, zaslužijo kar 13% vseh prihodkov in ima 1% najbogatejših v lasti 31% vsega premoženja, v relativnem in zgodovinskem merilu to pomeni, da so premoženjske razlike v ZDA manjše kot v drugih sodobnih, neindustrijaliziranih družbah in manjše kot so bile v predindustrijskih družbah. Izhaja iz tega, da ima nekolikšno povečanje premoženjskih razlik v ZDA konjunkturni značaj, ne pa značaj spremembe temeljne tendence (294). Pojmovni in deterministični okvir I.cnskiju in Nolanu omogoča tudi analizo drugih sodobnih pojavov, vključno z etatizmom, družino, ekološkimi problemi, omejitvami itd. Vendar nikjer ne vstopata na negotova tla modnih pojmov kot sta postindustrij-ski ali postmoderna. Tukaj in tudi drugod si lahko zastavimo vprašanje, če ne zaostajata za časom. Kot Parsonsu pojem moderne družbe tako I.cnskiju pojem industrijske družbe omogoča, da uspešno analizira sodobno družbo in tudi tendence prihodnosti. Moramo se vprašati, ali je tip učbenika Lenskija in sodelavcev primernejši uvajalni učbenik sociologije na univerzitetnem študiju v primerjavi z drugimi, ki jih avtorja imenujeta "mikrosociološki" (poudarek je pred- vsem na analizi posameznih vrst družbenih pojavov). Verjetno je ustreznejši tip učbenika, ki ga je napisal Haralambos, saj bolj odpira vpogled v posamezna področja problematike sociologije (zajema več problemov, npr. odkloni skoraj sploh niso predmet analize pri I.cnskiju in soavtorjih). Pri Haralam-bosu tudi več zvemo o posamenzih stališčih in njihovih utemeljitvah, l.enski pa nudi predvsem sintezo oz. eno stališče. Gre pa sicer za stališče, ki je morda res nezadostno uveljavljeno v standardnih učbenikih. Sodobno družbo umešča v daljši zgodovinski tok, bolj poudari temeljne razvojne tendence, ki so v učbenikih tipa Haralambosa nezadostno jasne. Milica ANTIČ GABER Sabrina P. Ramet (ur.) Gender Politics in the Western Balkans Pensylvania State University Press, Pensylvania Delo bi upravičeno lahko podnaslovih s Kratka zgodovina ponujenih in zapravljenih možnosti emancipacije žensk. Kar nekaj študij, zbornikov in konferenc je bilo v zadnjem času posvečenih ženskemu vprašanju v državah, ki so v procesu tranzicije. Interes za ugotavljanje in razpravljanje o tem, kaj se dogaja na tem področju, je zares izjemno velik, zato tudi toliko konferenc in publikacij. Zbornik Gender and Politics in the Western Balkans se od podobnih razlikuje po tem, da je urednica in ena od avtoric, Sabrina P. Ramet, dobra poznavalka družbenih razmer v državah v tranziciji, o katerih govori, saj je med drugim tudi avtorica knjig Balkan Babel (letos je izšla že tretja izdaja), Whose Democvac)'?, NaUonctlism, Religion and the Doctrine ofCollective Rights in Post -1989 Rastem Europe, Nihil Obstat: Religion, politics and Sociai Change in East-Central Europe and Russia in drugih. Zato so ji mnogi pojavi in procesi na teh tleh znani do podrobnosti in ji je najbrž laže razumeti tudi dogajanje v zvezi z ženskami v tem delu sveta. Kaj pa se dogaja na zahodnem Balkanu oz. na tleh nekdanje Jugoslavije? Zbornik obravnava to dogajanje v dveh zgodovinskih obdobjih: prvi tematizira obdobje med obema vojnama, med drugo svetovno vojno in v obdobju socializma, drugi pa v postso-cialističnih naslednicah nekdanje Jugoslavije. Obravnavo žensk na tleh zahodnega Balkana zgodovinsko umestita uvodni tekst urednice Sabrinc P. Ramct in razprava antropologa Andreia Simiča o tradicionalni družini. Posebna pozornost je v zborniku namenjena tudi vlogi literature in religije pri oblikovanju podobe (balkanskih) žensk, ki ga bomo v tem prikazu pustili ob strani. Obdobje med obema vojnama je bilo zagotovo eno najbolj razgibanih - a še vedno ne dovolj raziskanih - obdobij ženskega gibanja na tem delu Balkana. Tako v Srbiji kot v Sloveniji so nastajale ženske organizacije in društva, izhajali so razni ženski listi, organizirani so bili mnogi javni protesti, ki so opozarjali na težak in podrejen položaj žensk... Videti pa je, da jc že tu t.i. ženski subjekt razpadel v dva dela. lini ju imenujejo feministično in proletarsko žensko gibanje, drugi meščansko in revolucionarno. Bistvena razlika med tema dvema pa je bila predvsem v tem, da sc je del tega gibanja ukvarjal s temeljnimi vprašanji podrejenega, zatiralskega odnosa do žensk v družbi, drugi pa se jc omejil predvsem na socialno, humanitarno in razsvetljevalsko - izobraževalno delo med ženskami. Obema deloma je bilo skupno prepričanje, da jc treba žensko ozavestiti njenega (podrejenega) položaja. Ozaveščanje naj bi izvedle posebne ženske organizacije oz. društva. Na nek način lahko rečemo, da so ta društva odigrala vlogo "dvigovanja zavesti" (self-con-sciousness raising groups, kakršne mnogo kasneje najdemo v Ameriki). Prvo žensko društvo je bilo v Srbiji ustanovljeno leta 1875, v Sloveniji pa če nc štejemo Društva slovenskih učiteljic (1887), leta 1901 ustanovljeno Splošno žensko društvo, ki jc brez prekinitev obstajalo in delovalo v prvih desetletjih tega stoletja. Žal ni mogoče reči, da so bile aktivnosti žensk v obdobju med vojnama posebej učinkovite pri doseganju novih pravic. Tisto kar je mogoče pripisati temu gibanju jc, poleg že omenjenega dvigovanja zavesti, šc: spodbujanje izobraževanja žensk, omogočanje vstopanja v javnost pišočim ženskam in javno tematiziranjc vprašanj, ki se do takrat niso zdela pomembna. Takratna oblast se ni kaj prida ozirala na ta dogajanja. Pravni položaj žensk sc ni bistveno spremenil in kar je s stališča konstituiranja žensk kot političnega subjekta šc posebej pomembno jc dejstvo, da si ženske kljub glasnim zahtevam in mnogim organiziranim dejavnostim niso uspele priboriti volilne pravice. To jim jc uspelo šele med drugo svetovno vojno, ko so lahko volile narodnoosvobodilne odbore na nekaterih osvobojenih ozemljih, oz. po njej, 1«) jim je bila ta pravica zagotovljena /. novo ustavo in po tem, ko so se kot enake z moškimi dokazale v njihovem skupnem boju in v njihovi posebni organizaciji AFŽ. Za to organizacijo Barbara JancarAVebster kritično ugotavlja, da ni bila ženska organizacija, katere namen bi bil predstavljati ženske, da jc bila hierarhično organizirana od zgoraj navzdol in da je s formiranjem lokalnih odborov in republiških organizacij dokončno zapravila možnosti za nemoteno komunikacijo med članicami. Socialistično ali Titovo obdobje Sabrina P. Ramct označi za obdobje polno notranjih nasprotij in samo soglašamo lahko z njeno predstavitvijo in argumentacijo. Zanimiva je njena ugotovitev, da se "Titov feminizem" in feminizem Zillah Fisenstein v bistvenem razumevanju odnosa med socializmom in enakostjo spolov ne razlikujeta. Sprašuje sc pa, kaj je uspelo Titovi vladavini na tem področju spremeniti in česa ne. Uspehe vidi predvsem na tistih področjih s katerimi sc jc socialistična oblast vedno hvalila in sicer: na področju šolstva, dela in liberalne politike v odnosu do razveze zakonske zveze in pravice do abortusa. Toda uspehi na teh področjih niso prispevali tudi k temu, da bi sc ženske uveljavile v pomembnih strokah kot so na primer novinarstvo in sodstvo, pod-reprezentirane pa so bile tudi na univerzi in v državni administraciji, iie posebej kritična jc avtorica do takratne avantgardne sile (Komunistične partije), ki kljub deklariranim načelom o enakosti moških in žensk v svoje najvišje organe ni vključila prav veliko žensk. Avtorica takšno stanje, odnos do aktivnosti žensk, v obdobju po drugi svetovni vojni (čeprav se je njihov delež v različnih organih odločanja gibal med 19 in 33 odstotki) označi za politično stagnacijo. Položaj žensk v obdobju post-socialistične Slovenije Vlasta Jalušič označi kot obdobje, ko so ženske družbeno (socialno) prilagojene, politično pa marginalizirane. Avtorica izhaja iz ugotovitve, da koncept emancipacije žensk v Jugoslaviji ni vključeval tudi politične emancipacije žensk in obenem pokaže, da se je žensko vprašanje v Sloveniji začelo politizirati šele v drugi polovici osemde-stih let, ko so začele nastajati posebne ženske sekcije, klubi, društva. Obdobje med 1978-1988 pa velja, po njenem mnenju, za najbolj živahno aktivistično obdobje. Devetdeseta leta so v naslednicah nekdanje skupne države zaznamovana z redefini-ranjem vrednot, med katerimi dobita pomembno in izpostavljeno mesto nacionalna identiteta ter novo pojmovanje družine in materinstva. Te procese je na Hrvaškem in v Srbiji, kot ugotavljata Tatjana Pavlovič in Žarana Papič, spremljalo izoblikovanje sovražnika v podobi Drugega, kreiranje kulta pravega moškega (tip Rambo), nestrpen odnos do homoseksualnosti, ki da ogroža hrvaško nacijo, umik žensk v privatno sfero in njihovo samožrtvovanje za dobro oziroma preživetje družinskih članov (Srbija) ter izrinjanjc žensk iz sfere političnega odločanja v vseh državah naslednicah. Vendar bi bilo napak razumeti, da so se ti in podobni procesi začeli šele v devetdesetih. Pomembni premiki na tem področju so se zgodili že v sredini osemdesetih let predvsem zaradi obujenih diskusij o nizki stopnji rodnosti npr. v Sloveniji (Jalušič). Proces dezintegracije, ki so ga spremljale ugotovitve o ogroženosti Srbov s strani Albancev, Hrvatov s strani Srbov, Slovencev s strani "Neslovenccv", pa je te diskusije samo še poglobil. Ob tem se je pojavilo organizirano gibanje za življenje (pro-life) na eni strani in gibanje za svobodo izbire (pro-choice) na drugi strani, ki je kulminiralo ob zahtevah za črtanje člena ustave, ki zagotavlja pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otrok v dobro organiziranem shodu za ohranitev te pravice 11. decembra 1991. Prvič po mnogo letih pride do tega, da so ženske "vzele stvar v svoje roke" in se organizirale v boju za svoje pravice ter v tem tudi uspele -ob - in to še posebej poudarjam - pomembni podpori takratnih poslank in parlamentarne komisije za žensko politiko. Pri ugotavljanju pomembnih podobnosti pa je vendarle mogoče iz prispevkov omenjenih avtoric ugotoviti tudi pomembne razlike, do katerih je prišlo v državah, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije. Čeprav se je v vseh tematiziralo vprašanje abortusa in neproduktivnih pravic, pa se je na Hrvaškem in v Srbiji, predvsem zaradi razlik v političnih orientacijah vladajočih koalicij in vojnih razmer izoblikoval kult materinstva, omejilo pravico do abortusa in rojevanje otrok je postalo nekakšna nacionalna dolžnost. V Sloveniji se to ni zgodilo. Na Hrvaškem je vladajoči režim prek popularne kulture razširil kult pravega moškega (homo balcanicus, močan in vedno pripravljen braniti svojo domovino) in prave ženske (spolno bitje, katere dolžnost je zadovoljiti svojega moškega in domovino, tudi tako, da zanjo rojeva). Kdor je od te idealizirane podobe odstopal - npr. "nepravi, pomehkuženi moški" homoseksualec (v ljudskem jeziku - peder), je bil pojmovan kot Drugi, kot nezaželen element, kot izdajalec naroda. V Sloveniji tako daleč ni šlo. V Srbiji so ženske skoraj popolnoma potisniti v privatno sfero; postale so, kot ugotavlja Žarana Papič, zakonsko, ekonomsko in institucionalno skoraj popolnoma nemočne. Tudi to se v Sloveniji ni zgodilo. A da ne bo napak razumljeno: čeprav se Slovenija v teh razmerjih kaže kot "normalna država", je daleč od tega, da bi v njej prepoznali neko posebno ženskam naklonjeno situacijo. V vseh omenjenih državah pa so se ženske uspele posebej organizirati in delovati in so pri tem bolj ali manj uspešne. Na Hrvaškem pa so najbolj izpostavljene med njimi (Jelcno I.ovrič, Rado Ivckovič, Slavenko Drakulič, Vesno Kesič in Dubravko Ugrešič) proglasili za državne sovražnice. Povod so našli v njihovem feminističnem razlaganju posilstev. Omenjene avtorice so namreč posilstva v vojni analizirale v kontekstu razmerij med spoloma in jih niso pojmovale kot izključno posledico srbske agresije, kakor je to videla takratna hrvaška oblast. In če je bilo skorajda povsod mogoče (čeprav ponekod z velikmi težavami) organizirati posebne ženske organizacije, klube in zveze, jc bilo posebno delovanje Albank na Kosovu videno kot "frontalni napad na patriarhalni red"; svojo dejavnost (opismenjevanje žensk s strani žensk) so morale zato prikazovati kot prizadevanje za napredovanje celotne nacijc, kot ugotavlja Julie Mertus. Gender and Politics in thc \Vestern Balkans prinaša večplasten prikaz spolnih razmerij v tem delu sveta, še posebej razmerja spol - nacija - država - Drugi. S tega vidika je predvsem za bralce zunaj naših meja dragocen prispevek k razumevanju omenjene problematike. Naj končam z besedami Branke Magaš: knjiga vsaj v določenem smislu pokaže, cla ni mogoče razumeti neke države "brez ustreznega poznavanja družbene in politične zgodovine njenih žensk". Alojzija ZIDAN Marko Ferjan Organizacija izobraževanja Založba Moderna organizacija, Kranj 1999, str. 197, skripta Vse več jc publikacij, ki jih avtorji posvečajo razmišljanju o tako zanimivem ter dinamičnem družbenem pojavu kot jc prav izobraževanje. atevilni izobraževalni teoretiki sodijo, da je danes izobraževanje ujeto v zanke globalizacije, saj prav globalizacijski procesi dajejo izobraževanju drugačno podobo. Od izobraževanja zahtevajo vse bolj učinkovito odzivanje na vedno hitrejše ter dramatične družbene spremembe. Upravičeno se zastavlja vprašanje, kako danes izobraževanje organizirati, da bo le to imelo kar najbolj kakovostne praktične učinke. Prav o slednjem razmišlja dr. Marko Ferjan v delu z naslovom "Organizacija izobraževanja", ki ga je v letu 1999 izdal pri založbi Moderna organizacija v Kranju. Omenjeno delo prinaša bralcu številne koristi, saj obogati s pedagoško, andragoško, didaktično in sploh družboslovno terminologijo. Bralca vpeljuje v svet uporabe sodobne izobraževalne terminologije kot npr.: sodobna izobraževalna politika, izobraževalna kvaliteta, učeča se organizacija, vsež.iv-ljenjsko učenje, management v izobraževanju, sodobno ugotavljanje izobraževalnih potreb, izobraževalna evalvacija, komunikacija v izobraževanju itd. Delo bralca seznanja z veliko različnih vsebin, opozorim pa naj le na nekatere, morebiti najbolj aktualne. Avtor si zastavlja vprašanje, zakaj se je danes tako nujno izobraževati in odgovarja, da zaradi zelo številnih vzrokov, od pojava neverjetnih sprememb, ostre konkurence in želje po večji kakovosti življenja ter boljši izobrazbi itd. Razvoj našega izobraževalno-edukativne-ga sistema moramo gledati v kontekstu razvoja evropsko izobraževalno - edukativnih sistemov. Izobraževalno-edukativni sistemi številnih evropskih držav so in niso medsebojno primerljivi. Primerjati jih je mogoče v postavljanju njihovih ciljev, v trajanju izobraževanja, v možnostih prehodov v različne smeri izobraževanja, šolskem koledarju, v tedenskih obremenitvah udeležencev in tako dalje. Med njimi pa ni mogoča primerjava zaradi njihovih razlik v tradiciji in izobraževalnih politikah. Vsem različnim evropskim izobraževalno-edukativnim sistemom pa je vendarle skupno to, da postavljajo osnovno šolo za človeka kot obvezno, nujno, primarno. V večini držav evropske skupnosti sta danes na izobraževalnem področju prisotni dve bistveni značilnosti, decentralizacija sistema javnega šolstva ter večanje socialne participacije na šolskem področju. O šolstvu se odloča na različnih ravneh, a tudi vse več dejavnikov: učenci, učitelji, starši, delodajalci, različni socialni partnerji itd. Načrtovanje izobraževanja, ki je tako zelo pomembno za krepitev demokratičnih družb, pa nikoli ne predstavlja lahkega opravila. Dolgoročne izobraževalne napovedi so zelo težavne zaradi naglih sprememb na mednarodnem trgu dela. V tujini sodelujejo pri načrtovanju izobraževanja sveti, komisije, raziskovalni inštituti, univerze, fon-dacije, socialni partnerji, posamezni strokovnjaki itd., saj so zmotne izobraževalne napovedi lahko zelo nevarne. Za človekovo vključitev (tudi) v izobraževalni proces pa je potrebna motivacija. Avtor v delu prikazuje zelo različne motivacijske teorije. Vsaka od njih drugače odgovarja na pomembno vprašanje, kaj človeka žene, motivira? Vedno mora biti izobraževalni proces organiziran ter izvajan tako, da s svojo dinamičnostjo zagotavlja relativno trajnost motivacije. Ustvarjalni motivacijski pristop zahteva obvladovanje psihologije "vzgojnega kontakta". Dosegati kvaliteto v izobraževanju ni lahkotno opravilo. "Kvaliteta pomeni skladnost s potrebami in pričakovanji" (Ferjan 1999, 140). "Kvaliteto v izobraževalni dejavnosti je težko natančno opredeliti, zato judje pojem "kvaliteta" v zvezi z izobraževanjem in izobraževalnimi dejavnostmi pojmujejo najrazličnejše, lahko celo na nasprotujoče si načine" (ibid: 141). Izobraževanje ni nikoli namenjeno samemu sebi. Potek izobraževalnega procesa je tudi potrebno znati opazovati in si o njem, zaradi možnega izboljšanja, šc bolj kakovostnega dela, pridobivati povratno informacijo. Ne glede na to, ali jc opazovanje poteka izobraževalnega procesa naključno ali sistematično, vedno mora biti izvajano profesionalno in natančno. V današnjem dinamičnem življenju je zelo pomembna posameznikova uporaba tako imenovane ABC I.OGIKH. Tudi na izobraževalnem področju. Se pravi, razvrščanje najpomembnejših opravil v skupino A, manj pomembnih v skupino B in tako dalje. Posameznika takšna logika navaja k racionalni izrabi delovnega časa. Uporaba takšne logike se mi zdi osebno šc posebej pomembna v učeči sc družbi. In takšna družba naj bi postala tudi naša, se pravi, razvijalka učeče se kulture. Njeni tvorci naj bi bili učeči se posamezniki, delujoči v učečih se organizacijah. "Učeča se organizacija jc organizacija, ki jc sposobna sc prilagajati naglim spremembam v okolju" (ibid.: 184). To potrjuje, da se avtor v svojem delu zadržuje pri obravnavi izrazito sodobnih izobraževalnih tematik kot so učeča sc organizacija, management v izobraževanju, tuji izobraževalni trendi itd. Dobra organizacija predstavlja vselej zelo zahtevno opravilo, zato jc tudi pomembno pridobiti si čim bolj kakovostne informacije. In delo, ki ga predstavljamo, jih vsebuje, zato jc tudi lahko zanimivo zelo različnim strokovnjakom: kadrovikom (za možno kakovostnejše izvajanje kadriranja); andragogom (za možno vzpostavljanje kakovostnejšega andragoškega kontakta); pedagogom (za možno uresničevanje kakovostnejših pedagoških delovnih prijemov); pravnikom (za možno spoznavanje pravne ureditve izobraževanja); družboslovcem (za možno čim bolj celovito spoznavanje izobraževanja kot družbenega pojava). Skratka prav vsem, ki jih izobraževanje zanima. In nas družboslovce bo šc zlasti v družbi tretjega tisočletja izobraževanje moralo zanimati. UDC: 316.32 : 316.422 Matej MAKAROVIČ: PROBLEMS WITH CO-ORDINATION OF MODERN SOCIETIES Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No. 1, pg. 5-18 Modem societies are characterised by an extremely high level of complexity and differentiation which becomes even more complicated in the globalisation con-text and requires a sensitive co-ordination. The author cliscusses the issue of co-ordination from two aspects: its centrality and its planning. This enables him to construct four ideal types of co-ordination, namely unplanned acentric, unplanned central, planned central and planned acentric. Tlirough the analysis of several problenis of modern globalising world, he attempts to demonstrate that -because of the limitations of each particular model - only the combination of ali four models may provide a proper co-ordination of complex societies. The planned acentric model, basecl on negotiations, however, seems to be the one with the greatest potentials, stili waiting to be released. Key words: modern society, co-ordination, planning, centrality, globalisation UDC: 339.923 : 061.1EU : 65.012:321 Danica FINK HAFNER: DILEMMAS REGARDING THE MANAGEMENT OF EXPANDING EUROPEAN UNION Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No. 1, pg. 19-37 The article deals with some problems and dilemmas of managing the expanding EU on the basis of certain theoretical findings and historical lessons on managing multinational states. The author argues that within EU, a rational approach to the question of managing the deepening and expanding EU has only started to gain an importance, in a form of internal, domestic issue. At the same time, it seems that acceding countries are stili focusing on integration into EU as an issue of interna-tional relations, comprehending EU as a growing economic and political world power. Key words: European Union, candidate states, managing multi-national states UDC: 339.923 : 061.1EU : 316.423(497.4) Marjan SVETLIČIČ: EXTERNAL DETERMINANTS OF SLOVENIAN DEVELOPMENT AND IMPLICATIONS OF FAST OR POSTPONED ACCESSION TO EUROPEAN UNION Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No. 1, pg. 38-70 Slovenian integration in to EU is taking plače in unpredictable, unstable condi-tions in the world. Slower gro\vth rates (particularly in industrial countries) are expected, further intensification of globalization and regionalization trends and tectonic technological changes. In spite of expected volatility of economic cycles, a Great crisis is not expected. Instability of political and security situation, makes the possibility of different non-menibership arrangements and not the full mera-bership a realistic option. Adapted SWOT analysis of fast and delayed membership in EU in selected 16 sectors has demonstrated that in general the acceleratecl membership until 2004 is better. Benefits of such a solution are exceeding costs even compared with the necessary erosion of negotiation position of Slovenia as a con-sequence of speeding up the membership. Among the most important benefits of accelerated membership are: better visibility of Slovenia, more FDI, improved security position, accelerated growth rates and productivity, economic restructur-ing and last but not least the opportunity to be a partner in creating a new European architecture. Major costs of accelerated membership are erosion ofbar-gaining position and closing down of un-competitive firms (activities). Main advantages of delayed membership are gaining time for adjustments, costs for adjustments are spread in the longer time span, improved readiness to obtain resources from different EU funds. However, costs are higher; a slow down of restructuring process and ali needed reforms, slower inflow of FDI, slower technological transformation, and the danger to miss a "historical enlargement train". Keywords: European Union, integration effects, integration benefis and costs, transformation, conjuncture, Europe, USA, Asia, effects according to branches UDC: 32.000.008(497.4):339.923:06l. 1EU Bogomir NOVAK: POLITICAL AND CULTURAL PARAMETRES OF EVALUATING SLOVENIAN SUITABILITY TO ACCEDE TO EUROPEAN UNION Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No. 1, pg. 71-81 The article deals with evaluation of political and cultural aptitude of Slovenia to become a full member State of the EU. The observation based on a comparative analysis is made from the point of Slovenian strategic position between political cultures of the Balkans and the Western European countries. Due to the fact that the Slovenian territory has been a part of four states in one century, the Slovenia has to prove great ability for adaptation to the new situation in international poli- tics. In order to join the EU and NATO integrations, Slovenia should create and realise the political and cultural possibilities. Frora the Western standpoint, democratisation of the political culture of Slovenia is on!y at the beginning. Dne to the fact that Slovenians are a small nation, they have an inferiority complex, although they are already overcoming it since the independence. There are some differences between Slovenian and Serbian political culture, considered from the following criteria: national identity and relation to other nationalities and ethnici-ties, xenophobia and xenophilia, myths and history, rationality and irrationality, diligence and military action, exclusivism and inclusivism, heterogeneity and homogeneity with hegemonism, autocratism and democratization. Key words: we and others, democratic political culture, balkanisation, integration, westernisation, ethnicity, nation-state, Yugoslavia, Slovenia, Serbia. UDC:339.923 : 061.1EU : 32 : 077.6(497.4) Danica FINK-HAFNER: EUROPEAN NETWORKING OF INTEREST GROUPS AND PUBLIC POLICIES IN SLOVENIA Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No. 1, pg. 82-95 The paper focuses 011 one of several aspects of the Europeanisation of Central Eastern European politics by looking at the Europeanising role of interesi groups in (re)shaping national policy-making processes due to influences of European Union actors, as well as European integration processes. Candidate-states' civil societies, crossing national borders with international networking, are developing into important factors of changing policy processes and policy contents within candidate-states. Research in Slovenia supports the hypothesis that European interest groups (both Euro-groups and kindred interest groups from EU member-states) have a significant impact on Europeanisation of Slovenian politics by trans-ferring their knowledge, experti.se and know-how to Slovenian interest groups as \\'ell as by supporting Slovenian interest groups in agenda-setting and ali other key stages in Slovenian policy-making and policy implementation. Key words: interest groups, candidats status, European Union, lobbying, political agenda, Europeanisation UDC: 339.923 : 061.1EU : 659.3 Tanja OBLAK: CRITICAL VIEW ON AGENDA-SETTING THEORY Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No 1, pg. 96-115 The article presents a formation and development of agenda-setting theory, which explains the media effects 011 audiences simply as: the more media report about certain issues, the more important these issues are. And vice versa, the less an issue is present in the media, the less an individual perceives it as an important. Author questions such relationship by taking a different approach to measuring the "fre-quency of media issues" - i.e. using the method of content analysis. She focuses 011 the question, which issues regarding joining the EU were in the forefront of news-papers and how often they were offered argumentatively. Additionaly, on the basis of a telephone survey it is shown which problems about the EU were fonnd most important to respondents and how their perceptions were related to the media agenda. Based on the results, the present čase rejects the hypothesis of direct causal media effect on the audience. Key words: agenda-setting theory, media effects, audience, content analysis UDC: 339.923 : 061.1EU : 316.356.4 : 3l6.63(473.1/.2) Ladislav CABADA- UNDERSTANDING NATIONAL AND EUROPEAN IDENTITY -THE ČASE OF CZECH REPUBLIC Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No.l, pg. 116-129 The process of connecting European countries and establishing unified European state may take many different ways. European Union was chosen to be the basis for forming federal Europe. It is transferring slowly from an economic organisa-tion to organisation with state attributes. The appearance of European state depends on whether the European Union succeeds in implementing basic pre-sumptions of federalisation - forming European identity and respecting national and regional identities. The process of forming common European identity will be a long process and its success depends on long-term economic and political pros-perity of European Union or state. Economic recession would mean renounce-ment of European identity and return of European citizens to national identities. Czech republic represents an example of a small country, being aware of impor-tance of accession to European Union. However, their political elite is not able to agree upon the political priorities. Pro-european politics thus stagnates and defenders of European politics are limited due to a great coalition of 'Euro-scep-tics'. Despite the real politics, a majority of Czech public supports accession to European Union. Key words: Europe, European Union, European identity, supranationality, Czech Republic. UDC: 316.653C473.1/.2) : 339.923 : 061.1EU Lubomlr Brokl in Zdenka Mansfeldova PUBLIC OPINION AND VIEWPOINTS OF PARLIAMENTARY PARTIES IN CZECH REPUBLIC REGARDING THE EU MEM-BERSHIP Teorija in praksa, Ljubljana 2000, Vol. XXXVII, No. 1, pg. 130-148 This article examines ihe development of attitutes towards EU membership in the Czech Republic. After the -Velvet revolution," EU membership became one of the symbols for democracy and solidified new political orientations. The attitudes of Czech eitizens towards EU membership can be distinguished into three periods according the development of domestic politics as well as according to social and interest-group differenciation. The first period lasted until the split of Czechoslovakia, the seconcl one is defined as beginning from the emergence of Czech Republic until the 1996 parliamentary election. The third period is contem-porary and could be characterised beneficially by economic problems, the exchange of political suits and recognition of the impact of entering the EU for the country. The more exact (and the more relevant to the interests of individual class-es and groups of eitizens) the question is, the greater are the doubts. If the respon-dents must decide in favor or against membership in the EU, however, they always decide in favour of Europe. Key words: EU membership, public opinion, value orientation, partv politics Novejše knjige založbe STUDIA HUMANITATIS Gaston Bachelard, Oblikovanje znanstvenega duha Pri analizi znanstvenega spoznavanja avtor ne izhaja več iz idealizirane podobe znanosti, kot je bilo do tedaj v navadi, temveč iz "psihoz-godovinske" geneze znanosti. Bachelarda zanima "psihološka pogojenost napredka znanstvenega spoznavanja". To napredovanje ne teče kot nepretrgano nizanje znanstvenih resnic in neproblematično vstopanje v sfero iste racionalnosti, temveč kot diskontinuirani proces formiranja in deformiranja pojmov in premagovanja spoznavnih ovir. Pojem epistemo-loške ovire zavzema ključno mesto. Znanstvena objektivnost ni začetek, marveč cilj znanstvenega spoznavanja, do katerega se pride po zmagi nad ovirami: prevzetimi verovanji, občimi predstavami in idejami, arhetip-skimi imaginacijami. Delo je v slovenščini izšlo natanko 60 let po objavi izvirnika. Cena: 3500 SIT. Walter Benjamin, Izbrani spisi Izbor obsega 10 spisov, ki sla jim zgodovina in raba že dodelila teoretski status in obvezo referenčnosti. V Benjaminovem delu se križajo vsi bistveni tokovi zlasti srednjeevropske kulture s preloma stoletja in prve polovice 20. stoletja z židovskimi izročili. Recepcija Benjamina je na Slovensko pljuskala v valovih. Prvič so ga pred vojno predstavili kot sijajnega teoretika otroške literature, drugič je spremljal Adorna in frankfurt-sko šolo. Nanj so se sklicevali tudi v razpravah o prevrednotenju estetskih vrednot marksizma in pri ocenjevanju množične kulture, subkulture. Pogosto so ga označevali za predhodnika, celo sodobnika postmodern-izma. Slovenski prevod prihaja pozno, vendar se z njim končno odpira možnost, da bo Benjamin postal bran in ne le citiran avtor. Cena: 3500 SIT. Pierre Rosanvallon, Ekonomski liberalizem. Zgodovina ideje o trgu Avtor, francoski zgodovinar, se sam označuje za praktika intelektualne zgodovine, kar lahko vzamemo za oznako zgodovine politične in družbene misli. Ukvarja se z vprašanjem o historičnem oblikovanju liber-alistične ideologije skozi preučevanje tržnih logik in zakonitosti in s spreminjanjem koncepta civilne družbe od 16. stoletja sem, oziroma od Hobbesa in Rousseauja, Huma in zlasti Smitha, prek Paina in Godvvina do Hegla in Marxa. Namen intelektualne zgodovine je, da poskuša razumeti oblikovanje in evolucijo političnih in družbenih racionalnosti, tj. sistemov reprezentacij, ki odločajo o načinu, kako kakšno obdobje, dežela ali družbene skupine izvršujejo svojo dejavnost in si predstavljajo prihodnost. Cena: 3400 SIT. Georges Guilie-Escuret, Družbe in njihove narave Avtor ugotavlja, da se je v desetih letih, ki so minila od izida tega multi-disciplinarnega eseja (sam združuje zlasti področje etnoekologije, evolucije in epistemologije) zmanjšal vpliv sistemske analize, da pa so sociobi-ologija in drugi redukcionizmi še vedno trdno v sedlu. Razmah kognitivnih znanosti se dogaja tudi s poskusom marginalizacije družbenih ved, dialog med ekologijo človeka in etnoznanostjo je potemtakem še vedno nemogoč. Razmerje med naravo in kulturo pa vendar zdaj prvič preučujemo na način klasične problematike etnologov in ne več na podlagi redefinicije, ki jo ponuja biologija. Temeljno sporočilo tega dela je, da med ljudmi in njihovimi okolji obstajajo trije tipi osnovnih relacij: biološke, jezikovne in tehnične in, drugič, da so ekosistemi, družbe in socioekološke celote neskladne koherence. Takšni sistemi so rezultat relacij, interpretacij in medsebojnih odvisnosti med organizmi, besedami in orodji, katerih protislovja porajajo zgodovine. Cena: 3500 SIT. Mihail Bahtin, Estetika in humanistične vede M. M. Bahtina, filozofa in literarnega teoretika, predstavljamo z izborom "zgodnjih intimnih filozofskih del" iz dvajsetih let, tj. z laboratorijskimi pripravami velikih raziskav, in s povzemajočimi pregledi "poznega" Bahtina. Bahtin je razmišljal o "diahroniji", "žanrskem spominu", "povezanem tekstu", o "izjavah" in "kontekstu". Posebno zanimiv je njegov "dialogizem", "dialoško pronicanje raznovrstnosti življenja v urejajočo sfero teorije" in dialoško naravo komunikacije. Bahtin je celotno č lovekovo življenje povezoval z odgovornostjo in, kot je dejal, z "ne-alibi-jem v bivanju", tj. z odgovornim odnosom do življenja kot neponovljivega dogodka v so-bivanju z drugim (so-človekom) in drugimi (narodom, č loveštvom). To svojevrstno Bahtinovo naravnanost so mnogi označili za drugo znanost. Cena: 4300 SIT. Eric R. Wolf, Evropa in ljudstva brez zgodovine I. in II. Pisanje antropološke zgodovine sveta je Eric Wolf razumel kot pisanje zgodovine sedanjosti in pisanje zgodovine oblasti (moči). V kontrastu s š tevilnimi današnjimi entuziasti, ki se ogrevajo za opustitev koncepta kulture v antropologiji (in štejejo v svoj krog tudi Wolfa), ni Wolf nikdar zagovarjal opustitve koncepta kulture (in tudi ne družbe in etničnosti), temveč le njegovo revizijo. Kultura je bila zanj vedno osrednji antropološki koncept, ki se privilegirano povezuje s konceptoma zgodovine in oblasti. VVolfov koncept kulture vsebuje naslednje medsebojno povezane elemente: 1) Kultura ni izolirana entiteta, je del širše celote, v zadnji instanci svetovnega sistema; 2) kultura ni zaprt sistem, ni ostro zamejena celota; 3) je zgodovinsko nastala; 4) je proces; 5) ne determinira človeškega vedenja; 6) je neločljiva od oblasti; 7) kulturne oblike so persistentne (iz spremne besede Bojana Baskarja). Cena: 6400 SIT (vsaka 3400]. apes Jure Mikuž, Kri in mleko. Sugestivnost podobe I. Avtor se poglablja v Kužno podobo iz cerkve Svetega Primoža in Felicijana nad Kamnikom, v fresko iz leta 1504, ki je daleč najboljši primer umetnosti tistega časa pri nas. Na njej vidimo razgaljene Marijine dojke, ki sugestivno prepletajo vizualne in psihološke silnice. Svetoprimoš ka aluzija na Marijino žensko funkcijo je omogočala, da je gledalec, dovolj izobražen v svetih resnicah, lahko temo dvojnega priprošništva dojel tudi kot pripoved o skrivnosti božjega rojstva, saj to najnatančneje pojasnjuje prav likovna umetnost. Celotna ikonografska zasnova izpričuje subtilen premik, ki se je predvsem v srednje- in severnoevropski umetnosti in miselnosti dogajal ravno ob koncu srednjega veka, in tako tudi posredniška tema potrjuje, da je mleko začelo nadomeščati kri, Marija spodrivati Jezusa. Cena: 3600 SIT Dubravko Skiljan, Javni jezik. K lingvisliki javne komunikacije D. Skiljan lingvistiko javne komunikacije koncipira kot disciplino, ki proučuje medsebojno tesno povezana predmeta: kontekst javne komunikacije in jezik, ki se v njem uporablja. Pokaže in argumentira ugotovitev, da je v okviru etike javnega komuniciranja moderna, racionalno konstituirana družbena skupnost resda promovirala nedotakljivost individualnih in kolektivnih identitet v temeljni etični imperativ, vendar pa tako praksa kot teorija javne komunikacije dokazujeta, da se javni jezik bolj pokorava pravilom, ki izhajajo iz porazdelitve družbene moči, kot pa etičnim načelom. Cena: 3200 SIT. Knjige lahko naročite na založbi: Beethovnova 2, 1000 Ljubljana tel.: 1250 475, fax: 1250 360 e-mail: studia humanitatis@guest.arnes.si Zavod za založniško dejavnost, Beethovnova 2, Ljubljana tel. + 38661 1250 475, fax. + 38661 1250 360 E-mail: studia.humanitatis@guest.arnes.si Rokopisi Članki. Besedila pošiljajte na 3,5-palčni disketi v ASCII kodi ali v programu WW ter v treh iztiskanih izvodih. Zaradi anonimnega recenziranja naj bodo imena avtorjev le na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in krajem zaposlitve, s polnimi naslovi avtorjev, s telefonsko številko ter z izjavo, da predloženo besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni prispevki naj bodo v obsegu 15-20 strani (1800 znakov na stran ali 30 vrst s 60 znaki); pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 10 strani; recenzije do 5 strani. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslovi naj nimajo več kot sto znakov. Besedila z več kot deset tisoč znaki morajo vključevati mednaslove. Mednaslovi prvega reda so pisani v posebno vrsto; od besedila pred medna-slovom in po njem jih loči prazna vrsta. Mednaslovi drugega reda so pisani kot prvi stavek v odstavku in pisani krepko; od besedila jih loči pika. Povzetki. Izvirni članki morajo biti opremljeni s slovenskim in angleškim povzetkom v obsegu 500 znakov (10 vrstic) in ključnimi pojmi v slovenskem in angleškem jeziku. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z izčrpnimi naslovi, v rokopisu pa naj bo okvirno označeno mesto, kamor sodijo. Recenziranje Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. Reference, opombe in citati Reference v besedilu. Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani uporabite (Novak, 1994:7-8). Če je več avtorjev citiranega besedila, navedite vse (Novak, Kolenc in Anderson, 1993:67). Za citiranje več referenc hkrati uporabite podpičje (Novak, 1994; Kosec, 1932; Kosec, 1934a; Kosec, 1934b). Opombe. Opombe so v besedilu označene z zaporednimi številkami od začetka do konca besedila, nadpisanimi na ustreznem mestu v rokopisu, in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Opombe uporabljajte tudi za neobičajne vire. Opomba o avtorju in zahvale vključujejo informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi članka. Seznam referenc iz besedila sledi opombam in je urejen po abecednem redu priimkov avtorjev. Reference knjig in prispevkov v zbornikih: Novak, Janez (1982): Naslov knjige, morebitni podnaslov, kraj, založba. Novak, Janez in Peter Kodre (1967): Naslov knjige, kraj, založba. Novak, Janez (1993): Naslov prispevka, v: P.Koder (ur.), naslov zbornika, 123-145, kraj, založba. Reference člankov: Novak, Janez (1991): Naslov članka, ime revije, 2, 265-287. Naš ključni sodelavec mmi vmdebmiuz^^ Narava. V Fructalu smo zavezani visoki kakovosti in naravnosti vseh naših izdelkov. Z dovršenim načinom predelave, znanjem in strokovnostjo zaposlenih ter predanostjo viziji in poslanstvu podjetja izdelujemo zdrave in naravne izdelke iz sadja in drugih plodov narave. V naših sadnih sokovih in nektarjih, v otroški hrani, sadnih pijačah in sadnih rezinah se zrcali bogastvo našega ključnega sodelavca: narave. MATEJ MAKAROVIČ PROBLEMI KOORDINACIJE MODERNIH DRUŽB DANICA FINK-HAFNER DILEME GLEDE UPRAVLJANJA RAZŠIRJAJOČE SE EU MARJAN SVETLIČIČ ZUNANJE DETERMINANTE RAZVOJA SLOVENIJE IN IMPLIKACIJE HITRE OZIROMA ODLOŽENE VKLJUČITVE V EU BOGOMIR NOVAK POLITIČNOKULTURNI VIDIKI OCENJEVANJA USTREZNOSTI SLOVENIJE ZA VSTOP V EU ČEŠKA IN EU CABADA, BROKL, MANSFELDOVA THOMAS MEYER TRETJA POT NA RAZPOTJU