Izhaja 1., 10. In 20. v mesecu. Cena 1*50 Din jygoslovenskih nacionalistov Letna naročnina znaša Din 40'—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova c. 14/11. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 22-07. Leto V. Ljubljana, dne 10. oktobra 1936. Št. 26 Naša državljanska zavest Ob drugi obletnici Dne 9. oktobra 1936 bodo romali vsaj v mislih vsi iskreni J »posloveni na Oplenac ter posvetili svoje misli Njemu, ki spi Svoje večno spanje. Pred dvema letoma je sprejela zemlja v svoje naročje Njegovo truplo, ostal pa je spomin na Njegovo osebo, na Njegovo delo, na Njegovo trpljenje in Njegove uspehe, zlasti spomin na Njegovo dosledno, preko vseh malenkostnih tradicij in okostenelih miselnosti usmerjeno, tudi smrt prezirajočo jugoslovensko ideologijo. Če gledamo gotove pojave današnjih dni, bi morali dobiti vsaj tu in tam vtis, da za gotove ljudi sploh ni živel, ker Ga niso nikdar razumeli in vsled svoje prikovanosti na prošlost sploh niso bili sposobni razumeti Njega in Njegovo delo. Koliko jih je, ki hočejo popravl jati, kar je zamislil in delal On, koliko jih je, ki si domišljajo, da bodo lahko ne samo ustavili, marveč okrenili v čisto nasprotno smer razvoj dogodkov, predpisan po zakonih^ narave. Naj si domišljajo in naj delajo, kar hočejo, razvoj dogodkov mora iti in bo šel v smeri, ki jih re zaslutil in izrazil blagopokojni Krali Aleksander, ki je kot pravi sin svojega naroda in poznavalec njegove prošlosti in sedan josti čutil in vedel, v katero smer mora usmeriti svoj polet beli orel, da povede svoj jugoslovenski narod v veliko jugoslovensko bodočnost. Ko se spominjamo ob tej žalostni drugi obletnici še bolj živo in toplo Njega, se zavedamo jugoslovenski nacijonali-sti, da je bilo treba neštetih žrtev, tekoin stoletne borbe, da smo zagledali luč svobode in ujedinjenja. Vsled tega se pa tudi zavedamo, da bo treba še mnogo dela, mnogo potrpi jen ja in mnogo žrtev, da bodo odstranjene vse ovire na poti k uresničenju Njegovih načrtov in Njegovih ciljev. Trdno odločeni, da ostanemo zvesti čuvarji Njegovih idej in misli in da vztrajamo brez ozira na ovire in žrtve na n jegovih potih, se klanjamo iugoslo-venski nacijonalisti spominu blagopo-kojnega Viteškega Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja, kateremu nar bo Večna Slava! Po itrajku v tekstilnih tovarnah Osemnajstdnevni štrajk v tekstilnih tovarnah dravske banovine je končan. Osemnajst dni je štrajkalo 14.000 delavcev, kar znese 252.000 dnevnic. Ce računamo dnevnice povprečno po Din 30.—, je zgubilo naše delavstvo 7 in pol milijonov dinarjev zaslužka! Sicer pa je močno oškodovana tudi tekstilna industrija in se računa ta škoda na 35 milijonov dinarjev! Dne 23. septembra je bila končno podpisana kolektivna pogodba, ki je največja v Jugoslaviji, saj obsega 12.000 delavcev. Pogodba je sklenjena do 31. decembra 1937 in se lahko avtomatično podaljša za eno leto. — Pogodba rešuje delovni čas, ki ne sme presegati 8 ur, nedeljski in prazniški počitek in mezde. Mezde so se zvišale zlasti za kategoriie nižje plačanega delavstva, saj je bilo koncem lanskega leta 4860 tekstilnih delavcev, ki so prejemali manj kakor 3 dinarje za delovno uro. Pogodba predvideva tudi sankcije proti kršitvi so-cijalnih predpisov in detajlno tarifo za vse vrste dela v tekstilnih tovarnah. S tem bi bil končan veliki štrajk, ki je sicer zboljšal socijalne razmere^ tekstilnega delavstva, istočasno pa povzročil za preko 42 milijonov škode narodnemu premoženju. Pri tej številki, ki pomeni nov hud udarec našemu že itak do kraja izčrpanemu gospodarstvu, ki pomeni 18 dnevni izpadek itak prebornega zaslužka našega delavstva, se vsiljuje vprašanje: Ali se ne bi dalo rešiti te zadeve brez štrajka? Radi solidarnosti štrajkujočega delavstva so bili prizadeti tudi delavci onih tovarn, katerili delavske razmere so bile že urejene in socijalno pravične in predvideva pravkar zaključena kolektivna pogodba mezde za vse vrste dela, ki ne dosegajo mezd, ki so jih plačevale nekatere tekstilne tovarne že pred Izšel je dijaški koledarček, namenjen za propagando Marijinih kongregacij med našim dijaštvom. Lep izdelek, ki ima sicer nekaj napak (za bitko na Kosovem nolju navaja na pr. letnico 1399 namesto 1389), ki pa kljub temu kaže vso skrb in vso premišljenost, s katero je bil urejevan. Prav zato je treba posvetiti njegovi vsebini polno pažnjo. Ta vsebina izraža miselnost onih, ki so ga izdali, izraža pa tudi namen, ki naj ga koledarček po želji izdajateljev doseže med dijaštvom. Nič zato, če posveča glavno pozornost papežu, poroča nato o škofih, ki «vladajo» našim Slovencem v Jugoslaviji, "H tudi izven nje (Koroška, Jul. Benečija) ali pa «vladiku-jejo v skoraj misijonskih krajih» na jugu naše države in prinaša šele za vsem tem sliko našega kralja s kratkim pristavkom, da je rojen 6. 9. 1923 in da ima brata Tomislava in Andreja, ki sta rojena takrat in takrat. List, na čigar prvi strani stoji kraljeva slika, pa ima na svoji drugi strani članek «Naša državljanska zavest», ki vsebuje očividno ofi-cijelno-katoliško razlago odnosov katoliškega državljana do države. Članek se glasi: «Nam katoličanom je država, narod, domovina od Boga hoteno občestvo. Bog nas je ustvaril kot socijalna bitja in hotel, da smo se rodili in razvijali v občestvu družine, naroda in države, v občestvu krvi, jezika in usode. Ker smo torej po volji božji z naravno nujnostjo postavljeni v ta občestveni red, je tudi volja božja, da spolnjujemo vse dolžnosti v njem. Naša domovinska, narodna in državna vzgoja je del naše verske vzgoje. Mi ne pravimo kakor mnogi drugi, da je narodna vzgoja potrebna poleg srčne, umske in verske vzgoje; mi trdimo več: ljubezen de domovine je naša nravna, verska dolžnost. Toda vprav radi tega ne deklamiramo na vseh vogalih in ob vsakem koraku: »Domovina, domovina* ... «Kdor razkazuje po križ-potih svojo pobožnost, je Judež; kdor je davi na očitni cesti prepeval hvalo svoji domovini, jo bo drevi zatajil®, je zapisal naš Cankar. Mi delamo, študiramo in klešemo svoj značaj : na takšno mladino je ponosna domovina. Naloga domovine, države je, da vodi svoje državljane do časne blaginje. Ker pa ni blaginje tam, kjer ne spoštujejo naravnih in božjih zakonov, utemeljenih že v človeškem bistvu, bo vselej naš klic: «P o v s o d B o g a!» Prav! Ljubezen do domovine je naša verska dolžnost, narodna in državna vzgoja je del naše verske vzgoje! Vse to bi bilo v redu, da ni v uvodu izrecno povdarjeno: «Bog je hotel, da smo se rodili in razvijali v občestvu družine, naroda in države, v občestvu krvi, jezika in usode.» Da je občestvo družine občestvo krvi in da je občestvo naroda občestvo jezika, o tem ne bo dvomil nihče. Da pa je občestvo države, obiestvo usode to pa ne gre v glavo nam in ne more iti v glavo nikomur, ki pozna, čuti in ceni razliko med vsiljeno državo kot nosilko nekih suverenih pravic nad njenimi podaniki in nacij*>-naino državo, katero sr je izvojeval narod v stoletnih borbah z največjimi krvnimi žrtvami in predstavlja le uresničenje stremljenj tega naroda po svobodi in lastni državi kot zunanjem izrazu te svobode. In zato se moramo ustaviti pri tem članku ter pobližje obravnavati njegovo vsebino. Fatum, kizmet — to je osnova mohamedanske vere. Alah hoče, tako je zapisal Alah in spričo tega nima smisla upirati se. Prav ta princip vsebuje trditev, da je občestvo države isto kot občestvo usode! Katerokoli državo ti nakloni usoda, pod katerekoli državne barve te vrže tok zgodovine, tam bodi in vztrajaj, kajti tam je tvoja domvina in tvoja verska dolžnost je, da ljubiš svojo domovino! Tako se glasi točen zaključek tako pojmovane državljanske zavesti! Če pa je naša verska dolžnost, da ljubimo vsako domovino, ki nam jo je naklonila usoda, potem je seveda popolnoma logično, da se ne smemo nikdar in nikjer upirati niti «do-movini» niti onim, ki jo upravljajo, pa naj nam bo še tako protinaravno, da smo postali, oziroma morali postati pripadniki prav te «domovine»! Kajti če bi se upirali čeprav taki «domovini», bi kršili svoje verske dolžnosti, bi torej grešili in riskirali poleg časnega tudi večno pogubljenje. Kratko povedano: Naša državljanska zavest sme po predpisih tega članka obstojati le v tem, da ljubimo vsako domovino, ki nam jo nakloni usoda! Če se zljubi usodi, da nam zamenja našo domovino, moramo po navodilih tega članka prenašati svojo domovinsko ljubezen nespremenjeno in nezmanjšano od bivše na sedanjo domovino, pa jo moramo imeti pripravljeno tudi že za bodočo domovino, ki nam jo bo usoda morda naklonila slej ali prej. Ne moremo in nočemo razvijati praktičnih posledic take vrste državljanske zavesti, zlasti s stališča nas Slovencev, ker bi prišli do naravnost poraznih zaključkov, n. pr. za čas od leta 1914. pa do danes. Rečemo pa lahko, da bi nas Slovencev že sploh ne bilo, če bi se n. pr. predvojna naša mladina ravnala po takih navodilih. Če je občestvo države isto kot občestvo usode, potem je treba pristaviti pač vsaj še princip, da ima vsako živo bitje pravico in dolžnost upirati se usodi, če je krivična in skušati doseči boljšb usodo, če ne že za sebe, pa vsaj za potomce. Ta princip obstoja, to nam kaže vsa dosedanja zgodovina, to nam kaže razvoj in nastanek nacijonalnih držav, ki so nastale vse le spričo odpora nacijonal-no zavednih pripadnikov dotičnega naroda proti usodi, spričo katere so prišli pod oblast tuje, nenacijonalne države, spričo katere so bili in mogli biti le podaniki tuje, nenacijo- nalne države (spričo katere so bili in mogli biti le podaniki tuje), ne pa državljani lastne države, če bi ne bilo tega principa, potem bi se katoliški^ Italijani ne bi smeli upirati nadvladi katoliške Avstrije in ne bi bili nikdar dosegli svoje lastne nacijonalne države! Še več! Tudi naši srbski bratje bi se ne bili smeli upirati nadvladi polumeseca! Hvala Bogu, da takrat še niso poznali takega načina državljanske zavesti, kajti kje bi bili potem mi Slovenci še danes! Težko je pisati take stvari danes v letu 1936 po rojstvu Gospodovem, še; težje pa je, če se navaja k takemu pojmovanju državljanske zavesti prav naša mladina. V svojem poročilu na občnem zboru Narodne Odbrane od 6. 9. 1936 sem med drugim ugotovil: Dočim dorašča v vseh državah, ki nas obkrožajo in imajo vse tudi teritorijalne aspiracije napram nam, mladina, ki je nacijonalno samozavestna in je že sedaj nosilka teh proti !J?m naperjenih teritorijalnih aspiracij, dora-šča naša mladina po velikem delu brez resnične nacijonalne samozavesti, brez zaleta, ki bi jo usposobil za ono borbo, ki se bo dala voditi in zmagovito končati za naše zasužnjene brate in za našo državo le ofenzivno. Se več, po velikem delu se vceplja naši mladini čut zaničevanja napram nacijonalizmu kot nesodobnemu, kulturnega človeka nevrednemu pojavu ter navdušenje za vse, kar prihaja od zunaj in nosi mednarodno značko. Ni kriva mladina, če je prišlo do tega, da dominirajo danes med njo vidiki raznobarvnih internacijonal, ki smatrajo popolnoma solidarno, pa naj so sicer med seboj še tako nasprotne, kot prvo svojo nalogo to, da vcepljajo tej naši mladini sovraštvo proti jugoslovenski ideji ter ji predstavljajo to idejo kot največjo sovražnico njihovih lokalnih občutkov in stremljenj. Vse internacijonale brez izjeme delujejo pri nas med mladino s plemenskim geslom, vse internacijonale predstavljajo naši mladini jugoslovensko misel kot najhujšo sovražnico vsega slovenskega, hrvat-skega in srbskega. Mislim, da kaj drugega ni treba dodati. I. C. Naše matere Na svoj rojstni dan je mladi naš Vladar, Nj. Vel. kralj Peter II. odlikoval pet naših mater, kojih sinovi so padli kot vojni dobro-voljci v borbah za svobodo in ujedinjenje. Samo pet, kajti vse druge so že pomrle, samo teh pet še predstavla one naše matere, ki so znale že v suženjskih časih vzgojiti svoje sinove v tako odločne in prekaljene jugoslo-venske nacijonaliste, da so se postavili odkrito proti svoji «domovini» ter šli na trnjevo pot vojnega dobrovoljca. Danes se marsikdo ne zaveda več, kaj je pomenila ta pot takrat, ko so še grmeli topovi in ko je avstroogrska monarhija obstojala vsaj na videz še vedno kot «mogočna, viteška velesila«, in je bila borba za njo domovinska in katoliška dolžnost nas Slovencev. Ne le za fantasta, ki se je spozabil tako daleč in se pridružil jugoslo-venskim dobrovoljcem, tudi za njegove svojce, zlasti njih matere, ki so jih mnogi označevali kot matere podlih izdajalcev in so jih mnogi zasramovali na vse mogoče načine! Tembolj pa smo dolžni iz zgodovine teh dni podčrtati like onih mater, ki so žrtvovale izbruhom štrajka. Časi so za naše gospodarstvo preresni, da bi se smelo v bodoče dopustiti štrajke takega obsega, pa naj bo krivec ali povzročitelj delojemalec ali delodajalec. Za štrajke, ki izbruhnejo kot plod podtalnega komunističnega rovarjenja in agitacije, ne bo imel v bodoče nihče več razumevanja. Tam pa, kjer je povzročil mezdno gibanje delo-dajalec-tovarnar s svojo nesocijalnostjo, tam naj tudi oblast najde primerna sredstva za uspešno intervencijo. O priliki zadnjega tekstilnega štrajka ie našla oblast efikasna sredstva in uspešno intervenirala, saj se je posrečilo izprazniti po delavcih zasedene tovarne in zaključiti kolektivno pogodbo. Zal pa nam je, da je bila oblast primorana intervenirati tudi v onih tovarnah, katerih inozemski lastniki so javnosti že dovolj znani kot izse-sovalci krvi in delovne sile našega tovarniškega delavstva. Skoraj bi privoščili tem ino- zemskim oholim gospodom malo hujšo kazen za njih nerazumevanje težkih socijalnih prilik našega naroda. Posebno nas boli, da se je nastopilo tokrat tudi v korist inozemskim pijavkam, dočim so nam v spominu štrajki iz polpretekle dobe v naših domačih podjetjih, kjer so bili delavci naščuvani od komunističnih agitatorjev in sploh niso vedeli, zakaj štrajkajo in tudi zaključki teh štrajkov niso dovedli do nikakih bistvenih mezdnih sprememb. V teh primerili oblast ni intervenirala, bo pa gotovo v bodoče energično pozvala krivce k redu. Mi ne potrebujemo tovarn, ki v svrho kupi-čenja prekomernih dobičkov izsesavajo naš narod in prav tako ne potrebujemo kubističnih agitatorjev. Oba elementa sta naši državi enako škodljiva. To naj si vzamejo k srcu zlasti komunistični agitatorji in gospodje tovarnarji iz inozemstva, katerih ni nihče vabil, pa so vseeno prišli. svoje sinove, morda celo edince na oltar svobode in ujedinjenja, pretrpele vse težke duševne muke v nadi, da njih žrtve niso zaman, ter nato srečne in sproščene zadihale v svobodnem, jugoslovenskem ozračju. če in koliko smo pripomogli mi Slovenci sami k svojemu osvobojenju, o tem se da mnogo razpravljati. Nihče pa ne bo zanikal, da so dali glavni res aktivni in krvavi prispevek k skupnim žrtvam za svobodo in ujedinjenje naši vojni dobrovoljci, oni naši fantje in možje, katerim se ni hotelo vztrajati v vrstah avstrijske vojske, pa se jim tudi ni hotelo životariti v ruskem ali italijanskem ujetništvu, marveč so se odločili za aktivno borbo, v kateri j‘e bil vsak kompromis izključen in iz katere sta bila le dva izhoda: pogin ali zmaga. Petorico še živečih mater teh juna-kot je sedaj odlikoval mladi naš Kralj' ter pokazal s tem, kako globoko ceni in pojmuje že sedaj pravo nacijonalno vzgojo in resnično, nobenih žrtev se plašečo ljubezen do resnične, nacijonalne domovine. Danes, ko iščemo na vseh straneh in na vse mogoče načine zaslužne in velezaslužhe osebe in brskamo po svoji in njihovi zgodovini, da bi zbrali čim več dokazov svoje nacijonalne veličine, je prav, da je mladi naš Kralj s temi odlikovanji okrenil našo pozornost vsaj za trenutek tudi na one žene in matere, katerim pripada prvo mesto, pred katerimi bi se morali klanjati vsi, katere bi morale predstavljati od vseh povdarjani in priznavanj izraz našega nacijo-nalnega ponosa in naše nacijonalne samozavesti. V svojih mirnih domovih so ždele te slovenske. jugoslovenske matere skoro pozabljene. Nihče jih ni več poznal, nihče ni cenil žrtev, ki so jih žrtvovale one za našo svobodo. Šele 29. 6. 1936 je javnosti predočil te matere, šele takrat, polnih 17 let po osvobojenju, so stopile pred oči naši javnosti. Sedaj ne smejo biti več pozabljene, kajti sramota bi bila, da bi jih pozabili mi, ko se jih je (Nadaljevanje na 2. sir.) O naših domačih in tujih zavarovalnicah Mnogo upravičenega ogorčenja v vsej naši javnosti je vzbudila Feniksova afera, ki predstavlja pravi polom za vse one, kateri so nasedali raznim vabam te družbe. Feniks se je posluževal vseh sredstev samo zato, da uničuje naše domače zavarovalnice in njih ugled in je sistematično zaviral brezhibno, pošteno, toda trdo delo onih, ki jim je denar zavarovancev prva in največja skrb na svetu. Tudi pisalo se je veliko o Feniksovih zadevah in še danes se pojavljajo po* raznih časopisih obširni članki, ki razsvetljujejo ozadje tega Feniksovega poloma. Ustanavljajo se skupine Feniksovih zavarovancev, da bi potom njih prizadeti oškodovanci dosegli zaščito vlog, ki so jih leta in leta vestno plačevali v ta zavod samo zato, da bi mogli dostojno dokončati življenja trnjevo pot. Vse te skupine in njih odbori posredujejo pri odločujočih činiteljih, da bi zaščitili varnost denarja zavarovancev.- Njih ne brigajo razne Lozingerjeve menice in razna zagotovila, da bo zopet vse v redu, ne, njih glavni cilj je, da se popolnoma zavarujejo njih prihranki, ki so jih zaupali Feniksu. To so upravičene zahteve, upravičene tem bolj, ker so s katastrofo Feniksa prizadeti naši državljani. Akoravno je zaenkrat zadeva Feniksa ovita še v neprodirno meglo, ki nam povzroča bojazen, da se bo afera kljub vsem protestom in prošnjam končala s katastrofalnim porazom, je naša dolžnost, da obravnavamo to stvar Še enkrat, tokrat s popolnoma nacionalnega stališča. Vež tulih kakor domačih zavarovalnic. Po uradni statistiki iz leta 1934. je poslovalo v naši državi 14 tujih in 11 domačih zavarovalnic. V veljavi je bilo 130.555 življenjskih polic z zavarovalnim kapitalom 3.49 milijarde dinarjev. Od tega je odpadlo 74.518 polic v vrednosti 1.64 milijarde dinarjev na domače zavarovalnice in 56.037 polic v vrednosti 1.85 milijarde dinarjev na tuje družbe. Že iz te kratke statistike je razvidno razmerje med domačimi in tujimi zavarovalnicami. Ako vzamemo, da je pri domačih zavarovalnicah število polic večje, zavarovalni kapital pa manjši, pri tujih zavarovalnicah pa Število polic manjše, zavarovalni kapital pa večji, tedaj pridemo do zaključka, da se denarno bolje situirani sloji obračajo rajši1 na tuje zavarovalnice in tem zaupajo svoja zavarovanja, dočim zaupa mali in preprosti človek, čeravno manjši zavarovalni kapital, toda tega v večjem obsegu domačim zavarovalnicam. Razmerje glede Števila zavarovanj in glede zavarovalne vsote ni nič kaj zadovoljivo, čeprav upošteva gorenja statistika kot domačo zavarovalnico vsako zavarovalno podjetje, ki je bilo v naši državi ustanovljeno ne glede na to, komu pripada osnovna glavnica in kdo ima v rokah vrhovno vodstvo. Po našem mnenju, ki je edino pravilno, pa se mora smatrati kot domače podjetje samo ono, pri katerem sta osnovna glavnica in vrhovno vodstvo v rokah naših domačih nacionalnih ljudi. Če presojamo zavarovalnice s tega stališča, nam nudi razmerje glede števila zavarovanj in zavarovalne vsote skrajno žalostno sliko, kajti v naši državi je samo Šest domačih zavarovalnic, vse ostale so po svojem bistvu tuje. Na osnovi te ugotovitve pridemo do zaključka, da je prav za prav le majhen del našega življenjskega zavarovanja v rokah res domačih zavodov, večji del pa v rokah tujih družb. Žal je med temi tujimi družbami prednjačil Feniks, saj ima v svojem jugosloven-skem portfeju zavarovanih 24.162 zavarovancev z zavarovalnim kapitalom 620 milijonov dinarjev. Da je to za tujo zavarovalnico lep uspeh, to moramo priznati. Seveda pa moramo takoj razčistiti tudi vzroke, ki so zavarovalnici Feniks pripomogli do takih uspehov. Brez vsakega oklevanja moramo ugotoviti, da je zavarovalna tehnika naših domačih zavarovalnic na zelo visoki, zavidanja vredni stopinji, da je kulantnost naših zavarovalnih zavodov nasproti zavarovancem zelo velika in da je poslovanje naših domačih zavarovalnic tako vzorno, da ga stavimo lahko za zgled mnogim drugim zavarovalnicam. Na vsak način so bile torej naše domače zavarovalnice glede upravnega in organizatoričnega dela na isti višini in so morda tudi prekašale slično delo pri zavarovalnici Feniks. Moramo torej iskati vzroke Feniksovemu uspešnemu delovanju drugje. (Nadaljevanje s L strani.) spomnil mladi naš Kralj. Njegovemu vzgledu moramo slediti, kult vojnega dobrovoljca in njegove junaške matere mora postati eden najvažnejših pripomočkov nacijonalne vzgoje naše mladine, pa tudi nas, ki smo že dorasli in si morda domišljamo, da so časi dobro-voljstva za vedno minuli. Bojimo se, da niso, bojimo se, da bo naša nacijonalna domovina še nujno potrebovala dobrovoljce, ki bodo prostovoljno storili vse za obrambo naroda in domovine, ne pa samo to, kar jim nalaga njih «dolžnost». Slava padlim, priznanje še živečim vojnim dobrovoljcetn, spoštovanje in vdanost njihovim materam, našim Špar-tankam! Odkod Feniksovi uspehi? Ni nam težko ugotoviti teh vzrokov, ako pomislimo, da je bil pri zavarovalni družbi Feniks eden izmed glavnih ciljev ta, da je treba onemogočiti za vsako ceno miren razvoj v polnem poletu nahajajočih se domačih zavarovalnic. Samo z imenom «Feniks» ni bilo mogoče prodreti med naše ljudstvo, torej se je morala ta zavarovalnica oosluževati onih sredstev, ki v današnjem času najbolj vlečejo in so se iskrila kot redek dragulj v časih splošne krize. Vsled tega je zavarovalnica ponujala svoje police na levo in desno ter pri tem konkurirala z neverjetno nizkimi premijami domačim zavarovalnicam, hoteč si prisvojiti ves jugoslovenski trg. Vse prizadevanje vodstva Feniksa je bilo osredotočeno samo na to, da z blazno konkurenco ubije vse ostale zavarovalne družbe, zlasti domače. Pri tem Feniks ni izbiral sredstev. Od podtarifiranja pa do zavarovanja nedopustnih špekulacij se je posluževal vseh sredstev samo zato, da pride čimprej do svojega cilja. Da se tako poslovanje ni moglo lepo končati, je samo ob sebi umljivo. Saj so ljudje, posvečeni v zavarovalno stroko, že zdavnaj šušljali, da Feniks ne bo dobro končal, ako bo nadaljeval s takim naravnost obupnim načinom zavarovanja. In kakor se je poslovalo pri nas, tako se je poslovalo tudi v vseh onih državah, nad katerimi je razprostrl Feniks svoje peruti. Bilanca tega delovanja je porazna in primanjkljaj 3.6 milijarde dinarjev je posledica nespametnega dela Feniksa, ki je hotel rušiti in uničiti vse, pa je zgorel in propadel sam. Nerazsodna miselnost naSega naroda Drugi vzrok Feniksovih uspehov, ki je za nas iz nacionalnega vidika najbolj važen, je miselnost naših ljudi, ki so nasedali Feniksovim vabam ter lahkomišljeno odklanjali realne ponudbe naših domačih zavarovalnic. Že od nekdaj naseda naš človek silno rad tujemu vplivu. Čim pride tujec in govori še v tujem jeziku, se naš sicer krepak in grčav človek poniža in upogne ter skuša v čim lepši luči prikazati svojo gostoljubnost in hlapčevsko ponižnost. Gostoljubnost je lepa lastnost, razširjena med našim narodom ter smo nanjo lahko ponosni, saj smo prav zaradi gostoljubnosti zasloveli potom raznih letoviščarjev in obiskovalcev naše zemlje po širnem svetu. Da bi se pa ta gostoljubnost pretvarjala v hlapčevstvo, to ni dostojno naroda, ki je v borbah za svoje osvobojenje neštetokrat dokazal, da ni hlapec, temveč svobodnjak, ki si zna svojo svobodo priboriti v odkriti borbi. Zbog tega se čudimo, odkod naenkrat to nasedanje našega naroda tujim agentom. Glavno vlogo igra v tem primeru miselnost našega naroda in ta miselnost se kristalizira v mnenju, da je vse tuje mnogo bolje kakor domače. Koliko truda, volje in izgube časa mora žrtvovati n. pr. zastopnik naše domače zavarovalnice, preden prepriča interesenta, da je domača zavarovalnica dobro stoječ zavod, da vodijo domače zavarovalnice možje, ki posvečajo vso svojo skrb razvoju teh zavodov, da imajo toliko in toliko zavarovancev, polic, glavnice, da imajo ves prosti kapital vložen v varnih hipotečnih posojilih, da imajo ne vemo koliko nepremičnin, stavb, palač itd., itd. Nadalje moramo z vso vnemo poudarjati, da so pri njihovih zavarovalnicah zavarovanci že mnogi imenitni gospodje, ki igrajo v političnem ali gospodarskem življenju vidno vlogo ter da predstavlja že zaupanje teh ulednih gospodov do domačih zavarovalnic popolno jamstvo, da je domača zavarovalnica dobro stoječ zavod, kateremu ne grozi nikaka nevarnost, nikak polom. Vse te stvari morajo zastopniki naših dobrih zavarovalnic naštevati našemu nezaupljivemu narodu, ako ga hočejo pripraviti do tega, da se zavaruje pri naši domači zavarovalnici. Ako ga v polni meri prepričajo z vsemi zgoraj naštetimi dokazi, tedaj se naposled ta naš nezaupljivi, človek uklone ter podpiše zavarovalno ponudbo, pri tem pa ne pozabi pristaviti še vseh mogočih pogojev in zahtev, ki privedejo često do tega, da se zavarovanje sploh ne da izvesti, ker zahtevki in pogoji niso v skladu s solidnostjo zavoda. Seveda je v takih primerih po mnenju našega nepoučenega naroda kriva «dobičkaželjnost» ali celo «oderuštvo» naših domačih zavarovalnic. Takšna je miselnost našega naroda nasproti domačim zavarovalnicam. NaSe hlapčevstvo Vsa drugačna pa je nasproti tujim zavarovalnicam. Že sam nastop tujega agenta mu vlije spoštovanje do dotičnega zavarovalnega zavoda. In ko agent še omeni, da se nahaja njegova centrala v tem ali onem inozemskem velemestu in nanese pogovor slučajno na «lepe cesarske čase», tedaj nastane v duši našega človeka popoln preokret. Tu ni več povpraševanja po sigurnosti zavoda, po veličini kapitala, kaj še le po političnih in gospodarskih osebnostih. Ne, tu igra glavno vlogo tujec in malikovanje vsega onega, kar je tuje. In ako pri vsem tem zastopnik tuje zavarovalnice iz popolnoma propagandnega stališča nudi še neke ugodnosti, pristavi kake klavzule, ki so pri naših domačih zavarovalnicah že samo ob sebi umljive in pri premijah že tudi vštete, tedaj se mu ta prikloni in ne najde dovolj zahvalnih besedi za pažinjo in darežljivost, ki jo je pokazala tuja zavarovalnica našemu človeku. Gorje potem zastopnikom naših domačih zavarovalnic, ako jih slučajno zanese pot, da prestopijo prag hiše, katero,pred nedavnim zapustil zastopnik kakega tujega zavoda. Cujejo slavospeve tujega, kar je domače, se pa omalovažuje. Za zastopnike naših domačih zavarovalnic ni več mesta v takšnih hišah in oditi morajo praznih rok osramočeni, ker jih je tujec potom «našega» človeka izgnal in onemogočil. To je miselnost našega naroda, miselnost, ki ga ubija in uničuje. Posledice brezposelnosti Ko pa pride do poloma, kakor je bilo to z zavarovalno družbo Feniks, tedaj nastopi jadikovanje in razočaranje. Ves aparat naših domačih zavarovalnic bi moral stati tedaj na razpolago tem obupancem za razne nasvete in rešitve. V takem primeru bi morale samo domače zavarovalnice pomagati. Nastane preokret, ki je tudi značilen za naš narod. V sili in potrebi naj mu pomaga domača zavarovalnica, to je tista, ki je bila še do nedavna zasramovana in omalovaževana! Prošnje za odkup tujih polic se vrstijo dan za dnem. V takih primerih bi morali pomagati po mišljenju teh zapeljancev domači zavodi, saj so to vendar domači zavodi, ki se morajo polakom-niti tujih polic. In ko domače zavarovalnice doseldno odklanjajo take neresne kupčije, tedaj bi morala po mišljenju teh zaslepljencev priskočiti na pomoč država, češ, država vendar ne bo dopustila, da bi zavarovanci izgubili vplačane milijone ter jih pripravila ob zavarovalne vsote. Vsi ti zahtevajo sedaj svoje pravice ter kolnejo čas, ko so se dali v svoji hlapčevski ponižnosti zapeljati vabam tuje zavarovalnice. In ko jim država ter domače zavarovalnice ne bodo pomagale, bo obup še večji in kletev še strašnejša, češ: Pustili ste nas na cedilu, dovolili ste, da smo prišli ob težke stotisočake in milijone! Le malo je izjem, ki hodijo okoli s sklonjeno glavo ter se trkajo na lastna prsa in iskreno priznavajo svojo lastno krivdo. Redke so izjeme, ki molče ter se ne brigajo za usodo vplačanih premij, ker jih je sram, da so plačevali svoje prihranke družbi, ki je potom svoje glavne centrale podpirala največje sovražnike naše države. Mnogo je pa tudi takih, ki so prevzeli izgubo nase, sicer s precejšnjim razočaranjem, vendar pa s tolažbo, da «za greh kazen mora priti» ter so demonstrativno sklenili novo zavarovanje pri domači zavarovalnici, Feniksu pa odpovedali nadaljnje zavarovanje v prepričanju, da je bolje izgubiti to, kar je izgubi zapisanega, kakor pa plačevati še naprej v negotovo usodo. Kdo naj poravna Škodo Vse to so dejstva, žalostna dejstva, ki jasno pričajo, kam lahko privede naš narod njegova nerazsodna miselnost in nezaupanje nasproti vsemu, kar je domačega. Šest sto dvajset milijonov našega zdravega, s trdim delom prihranjenega denarja je bilo vloženih v majajoči se zavod. Kdo naj krije to ogromno izgubo? Ali naj bodo Losingerjeve menice, ki jih Šele iščejo, ono jamstvo, ki bo vrnilo mirno spanje Feniksovim zavarovancem? Kakšno jamstvo naj nudi 68 milijonov dinarjev, ki predstavljajo današnje Feniksove vrednosti v naši državi nasproti Feniksovim obvezam, ki gredo v korist njenim zavarovancem in ki sp označene z zneskom 620 milijonov dinarjev? To so vprašanja, ki nas zanimajo, vprašanja, ki so važna za pomirjenje vseh onih tisočev žrtev, ki so nasedle tuji zavarovalni družbi. Saj vendar ni mogoče zahtevati od zavarovanca, da nadalje plačuje svoje premije zavodu, ki mu je do temelja omajal njegovo prej tako trdno zaupanje, dokler ni podano popolno jamstvo, da bo enkrat gotovo užival sadove zavarovanega kapitala. Kdo pa naj poda to jamstvo? Mar zavarovalna družba Feniks? Od te nekaj takšnega ne moremo pričakovati! Ali naj poda to jamstvo država? Od nje tega ne moremo zahtevati in dvomimo, če se bo v tem primeru kaj napravilo, kajti doživeli smo že razne druge polome, ko je ves denar ostal doma, pa država ni pomagala, ali zaradi principa ali pa zaradi pomanjkanja kreditov! Le eno bi v tem zapletenem primeru lahko zahtevali, in to je, da bi vlada popolnoma razsvetlila stanje zavarovalne družbe Feniks in da ne bi s posameznimi uredbami še bolj kom-plicirala že itak dovolj zamotanega položaja Feniksovih zavarovancev. Le to edino zahtevo naj bi postavljale skupine zavarovancev Feniksa, ki se zdaj organizirajo, da si bodo zavarovanci čimprej na jasnem, pri čem so, ter da se jih obvaruje nadaljnje škode, ki grozi, da se bodo premije še nadalje vplačevale. To so realne zahteve in te morajo biti izpolnjene! Svoji k svojim! Slučaj Feniksa naj bo resno opozorilo našemu narodu, da v bodoče zaupa našim zavarovalnicam ter da ne odklanja zastopnikov domačih zavodov. Feniksova afera naj bo resen in poslednji opomin našemu narodu, da se ubrani nadaljnjih izgub in ne veruje več v pravljice «o zlatih dolinah in palčkih», temveč vpraša za nasvet najbližjega zastopnika domače zavarovalnice, ki mu bo gotovo z največjo postrežljivostjo pribavil vse potrebne podatke ter mu svetoval in pokazal pravilno pot. Tako in le na ta način se bo narod obvaroval v bodoče vseh nadaljnjih razočaranj. Le v zaupanju do tega, kar je domače in z geslom «svoji k svojim* bomo lahko s pridom pomagali razvoju naših zavarovalnic, pa naj bo njih glavni sedež v Ljubljani, Zagrebu ali Beogradu. Naše so in zato jih moramo podpirati! S tem bo odpadlo vsako razočaranje, vsak sramota in vsaka izguba. Obenem pa bo vsakega zavarovanca tolažila zavest, da je izvršil svojo nacionalno dolžnost, katero je dolžan izpolnjevati v prvi vrsti nasproti domačim zavodom. Tako in na tak način združeni v eni celoti ter s podpiranjem samo tega, kar je našega in domačega, si bomo lahko ustvarjali trdne temelje ne le v gospodarstvu in denarstvu, temveč tudi v naši skupnosti in moči, katero neogibno potrebujemo v borbi proti vsemu, kar je tujega. Vsestranski napredek Turčije + Lanjsko leto je že itak napredujoča Turčija začela izvajati svojo petletko in je že v enem letu dosegla veliko uresničenje pametno zasnovanega načrta. V glavnih obrisih je zasnovana in deloma že za več ali manj popolno izvajanje pripravljena druga petletka, ki se bo z ozirom na dotlej uresničene načrte stare petletke začela izvajati leta 1938. V prvi petletki je Turčija poleg drugega posvetila važno skrb domači industrijski proizvodnji takih dobrin, ki jih je doslej primorana v veliki meri uvažati. Na prvem mestu je tekstilna industrija. Leta 1924. je Turčija uvažala še za 76'8 mil. turških lir tekstilij, leta 1934. pa samo še za 32-2 milijona. V najkrajšem pa bo turška proizvodnja krila vso domačo potrebo, izvzem-ši neznaten del glede najfinejšega tkanja. V dveh letih bo imela Turčija (z zasebno industrijo vred) 10.000 mehaničnih statev. Tkal-stvo je kolikor toliko že precej razvito, manjka pa predilnic. V Brusi bo že letos dograjena državna predilnica za kamgarn, ki bo z 23.000 vreteni takoj krila 80% vse potrebe, ostalih 20%, ki odpadejo na najfinejše izdelke, pa se bo začasno še uvažalo. Pridelovanje bombaža se širi po vsej Turčiji, proizvodnja volne bo kmalu izboljšana, ko bo forsirana reja merino ovac dajala dovolj. Položen je tudi temeljni kamen državni industriji umetne svile, ki bo dovolj proizvajala za potrebo Turčije, t. j. 1000 kg dnevno. Papirnice imajo proizvajati potrebni papir, ki se ga je doslej uvažalo (do 70%) za 3 milijone turških lir na leto. Predvidena je izgradnja kemične industrije, dalje plavžev, jeklarn, koksarnic in steklarn. V drugi petletki bo posvečena skrb (vodni in premogovni) elektrifikaciji, rudarstvu, ki naj pride popolnoma v nacionalno last ter prometu, predvsem paroplovbi in izgradnji luk. Za prevedbo vsega rudarstva v državno. odnosno nekaj tudi v zasebno nacionalno last, se pripravlja poseben zakon. Sladkorja Turčija danes proizvaja že nad lastno potrebo. Vse denarno poslovanje v teh ogromnih državnih podvigih se vrši po špecijalnih, prav zato, svrham in značaju vsake posamezne industrijske vrste ustanovljenih bankah. Vsi ti že izvajani in predvideni ukrepi so v deželo prinesli obilo olajšanja, ki se poka-zuje tudi v tem, da so se pocenile razne, doslej uvažane stvari, kakor sladkor, cement, premog, paroplovne in luške tarife i. dr. Iz tega je tudi razvidno, da turško državno gospodarstvo ne misli na brezobzirno izkoriščanje svojega monopolskega stališča napram narodu. Obvestilo Obveščamo vse člane in naročnike, da smo se 1. oktobra t. 1. preselili iz Šelen-burgove ulice 3 v svoje nove prostore v II. nadstropju palače Grafike na Masa-rykovi cesti 14. Naša začasna telefonska številka je 22-02. Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani Krajevni odbor NO Ljubljana-mesto Narodiio-obrambna tiskovna zadruga v Ljubljani Uprava in uredništvo «Pohoda» Uprava in uredništvo «Naše volje» Kupuj domače blago! Po naši zemlli O razstavi «Svoji k svojim« * v Beogradu čitamo v 28. štev. »Narodne Odbrane« tudi naslednje: «Letošnja «Razstava nacij on alne miselnost i», ki jo je organizirala gospodarska sekcija Narodne Odbrane, je še enkrat potrdila, kako koristne so tovrstne prireditve. Pričakovali smo, da se bo beograjska publika odzvala pozivu na svečano otvoritev razstave. In odzvala se je v lepem številu. Prav tako smo pričakovali, upravičeno pričakovali, da bodo svečani otvoritvi razstave prisostvovali tudi mnogi predstavniki državnih institucij in drugih korporacij. In prišli so. Prišli so: Odposlanec Nj. Vel. Kralja, kapetan fregate g. Denko Vukovič; odposlanec g. ministra vojske in mornarice, polkovnik g. Adolf Helmin; zastopnik upravnika vojne akademije, podpolkovnik g. Svet. Krejakovič, ter predstavniki mnogoštevilnih gospodarskih na-cijotialnih organizacij in ustanov. Ko podčrtavamo navzočnost odposlanca Nj. Vel. Kralja in vojske kot dokaz, kako visoko se ta razstava ceni in kak pomen ima naša domača delavnost za naše nacijonalno gospodarsko življenje in obrambo države, bi radi nadaljevali listo odposlancev. Toda njih ni bilo. Mogoče jih ne bo niti čez leto dni. Mogoče imajo tudi razloge. Kdo bi to vedel. Mi resnično ne vemo. Kajti vemo samo eno: gospodarsko življenje naše domovine se razvija, razvija se domača delavnost, vse bolj se uveljavlja domači kapital in vse bolj je domač delovna moč zaposlena. Na tem dela in za to se bori gospodarska sekcija NO «Svoji k svojim>\ Razstava je uspela. To nam, je naj več je priznanje, najboljše zadoščenje. Tisoči dobro mislečih državljanov so šli skozi prostore razstave in so odnesli iz te razstave upanje v boljšo bodočnost našega gospodarstva. * Ker nas mnogi, ki so hoteli posetiti Razstavo nacijonalne delavnosti vprašujejo, zakaj niso odobreni popusti na železnici, odgovarjamo, da smo za popust prosili, pa ga nismo dobili. Glavna direkcija odobrava popust 50% le posetnikom mednarodnih sejmov odnosno razstav. Ker naša razstava nima mednarodnega, marveč samo jugoslovenski značaj, se popust ni mogel odobriti. * Na podlagi rešitve g. ministra prometa je bil odobren popust 50% na državnih železnicah vsem posetnikom razstave psov v Ljubljani, ki se je vršila 19. in 20. t. m. Na Jesenice! Dne 11. oktobra bo odkril Savez Jugoslo-venskih Radnika «Kraljevič Andrej» iz Francije pred narodno šolo na Jesenicah spomenik Viteškemu Kralju Aleksandru Ujedinitelju. Pozivamo naše članstvo, osobito bližjih organizacij, da se polnoštevilno udeleži tega slavja ter s tem počasti spomin Velikega Vzornika. Ravnajte se po navodilih, ki jih bo izdal pripravljalni odbor na Jesenicah. Oblastni odbor NO v Ljubljani. Še en uspeh. Poleg ogromnih in čisto izrednih mednarodnih uspehov, ki jih je doživela Jugoslavija v zadnjih letih, je zabeležiti še tegale: Zadnja mednarodna radijska konferenca v Zurichu ni določila nikakili novih valovnih dolžin. To se pravi, da v doglednem času vendarle ne bomo imeli moderne radijske službe, pa naj reče in obljubi, kdor hoče, kar hoče! V Sovjetski Rusiji Je demokracija. * Te dni je izdana knjiga dr. Hermana Grei-feja v Berlinu o težkih delih, na katera so obsojeni politični izgnanci v Sibiriji. V tej knjigi je našteta masa primerov, v katerih se opisuje muka od strani boljševiškega režima prognanih Rusov. Dokumentiranje napravlja globok utis na čitatelja, ker je črpano iz službenih sovjetskih objav. Beda izgnancev je tako težka, grobost paznikov tako nečloveška, da samo naštevanje primerov zapusti najgloblji utis. V največji zimi, ko je 50 stopinj mraza, prenočujejo izgnanci v svojih temnicah skoro nagi. Na milijone je tako popolnoma propadlih in danes je okoli 6 milijonov takih mučenikov. Zanimiva debata. * Hitler je v NUrnbergu dejal: «Svarim danes vse nafode pred boljševizmom, boljševizem pa naj ve, da stoji pred vrati Nemčije nova nemška armada.» Vorošilov mu je odgovoril: «Sovjetska Rusija hoče imeti mir. Če bi jo pa kdo napadel, bo poskrbela sovjetska armada, da porazi svojega sovražnika na njegovih lastnih tleh!» Papež je pa zaključil: «če se danes ne izpolnjujejo načela ljubezni in pravice, tega ni kriva Cerkev, marveč tisti, ki so njeno delo in svobodo zadrževali in oviraliU «Kmetski list» na novi poti. * Sedaj, ko je vse propadlo in se je g. Pucelj pridružil JNS, postavlja uvodničar v zadnjem «Kmetskem listu» svoje zahteve, ki se glase takole: «Ker je zadruga gospodarska in socijalna oblika, ki je najbližja naravnemu redu, zato tudi slovansko kmetstvo zahteva, da država kot najvišja predstaviteljica organizirane družbe z vsemi sredstvi podpira zadružlno gibanje, zadružno vzgojo in zadružno misel- nost. Zlasti mi se ne moremo naslanjati niti na fašistični, niti na komunistični družabni red. Brez dvoma ima vsak od teh kaj dobrega v sebi. Te dobre lastnosti zajamemo in prevzamemo ali posnamemo, nujno pa jih moramo uvrstiti in podrediti zadružnemu okvirju, ako hočemo imeti kaj koristi od njih.» Hvala Bogu so kmetje Pucljevega kova toliko časa zajemali, prevzemali, posnemali, uvrščali in podrejali, da jim je enkrat za vselej odklenkalo. Tudi škrat ima včasih prav. * «Jutro» poroča, da je osnovan mladinski akcijski odbor JNS za Slovenijo. Ta odbor, ki je bil osnovan v soglasju s predsedstvom banovinskega odbora JNS, naj bi organiziral mladino JNS na področju Dravske banovine. V njem je nekaj mladih, na dnevnopolitičnem polju še neizkušenih akademikov, poleg že starih rutinerjev. Med temi je gotovo prvak dr. Marijan Zajec (upamo, da se ne motimo), ki ga je tiskarski škrat preimenoval v dr. Za-jeza. «Mlademu» odboru želimo mnogo sreče, pa veliko, veliko več delavnosti in akcij kakor jih pokazujejo njihovi starešine, med katerimi sedi tudi dr. Zajez. O kom je beseda? *«Kruševački glasnik* prinaša tele vrstice: «Prihaja nam naša kri in naš ponos. Prihaja tisto, kar je najboljše in najlepše, naj-jače in najbolj nadarjeno, tisto, kar je naš kraj nahranil, napital, vzgojil in odpremil v živlenje, da se bori za narod, za svobodo, za državno in narodno suverenost, za kralja in domovino... Veseli se, Lazarjeva prestolica! Obiskuje te najboljši sin, prepevajte vasi in naselja, odmevajte predeli in horizonti, jugoslovanski prvak obiskuje svojo očetnjavo!« Članek nosi posrečen naslov: «Največja kulturna poteza najboljšega otroka Lazarjeve prestolice za orjaške poti očetnjave.« Na Kočevskem ničesar novega. * Sedaj, pred občinskimi volitvami, se zopet pričenjajo sporazumevati, da bi prišli čim lažje do uspeha. Kajti sporazum je vedno umesten, če ne škodi splošnim interesom. Tega se držijo tudi predstavniki one stranke, ki je prevzela vse interese Slovencev v svojo zaščito in delajo po Kočevskem sporazume z Nemci za občinske volitve. Kajti tam so ponekod Nemci ali vsaj nemčurji v veliki večini in gre torej res le za interese splošnostf... V času Marušič-Pucovega vladanja, ki je tudi delala kompromise s kočevskimi renegati, pa so ptički med Ribnico in Kočevjem vse drugače prepevali. Res, na Kočevskem nič novega, kajti ponavlja se zopet stara pesem. Antifašistični sporazum. * Bukareštski «Universul» prinaša naslednje tehtne besede o naših bodočih skupščinskih volitvah: «Kar se tiče parlamentarnih volitev, se potreba slednjih v tem trenutku niti ne postavlja na dnevni red, kajti mandat sedanje skupščine še vedno traja. Za sedaj bo vlada brez dvoma nadaljevala delo s parlamentom 20. oktobra, čenrav ima v njem nasprotnika v fašističnih vrstah. V svoji antifašistični borbi ima za zaveznike vse privržence demokracije in — skoraj paradoks — celo, sicer opozicijski, Zagreb. Razumna politika Beograda nasproti Zagrebu je v teku preteklega leta tako spremenila odnošaje dveh bratskih plemen, da se v tej drugi etapi vlade dr. Stojadinoviča lahko pričakuje popoln sporazum vladne stranke z bivšo Hrvatsko se-ljačko stranko. Kajti vsi dosedanji poskusi tako zvane združene opozicije za ustvaritev bloka, v katerem bi bil Zagreb središče, niso dali rezultatov. Zagreb ni hotel biti odskočna deska malim opozicijskim strankam h Srbije, marveč želi sporazum le z najjačjo stranko, ki bo imela za seboj največ Srbov.* Kam z denarjem? * Spričo devalvacije francoskega franka smo prihranili 2.5 milijardi, spričo devalvacije švicarskega franka pa pol milijarde dinarjev. Ker bodo devalvirane še druge zlgte valute, bo narasel naš prihranek na kake 4 milijarde dinarjev. Kam z njimi? Da ne bo skrbi, se že sestavljajo razne komisije, ki bodo šle na lice mesta v Curih, Pariz in še druge kraje, da ugotove višino teh prihrankov in jih nalože na najbolj zanesljiv način, da bodo varni pred devalvacijo. Nekaj od teh prihrankov pa bodo dobili za nagrado tudi oni naši listi, ki so iznašli ta prihranek. Tiha in postopna likvidacija. * «Slovenija» nima drugega dela, kakor da stalno napada Narodno Odbrano in «Pohod». V svoji zadnji Številki je zopet poskusila podtakniti NO nekaj «peklenskih naklepov«, in sicer nič manj kakor «tiho in postopno likvidacijo pritisnjenega slovenskega naroda«. a najde dresiran pes zgubljene stvari in izvoha vsakega zločinca, to je že nekaj samoposebi razumljivega. Danes smo že tako daleč, da ločijo dobro dresirani psi denar po njegovi vrednosti, letnice aktov in podobno. Ubogi lumpje, vsak bo šel sedaj v luknjo. To je pokazala zadnja produkcija dresiranih psov. Častna izjema. X Seligmann se piše, torej je Žid. Kljub temu se zanima prav posebej za dravsko banovino, kateri je obljubil del blaženosti, ki jo nosi v svojem imenu. Kdor ne verjame, naj počaka, pa bo videl, če ne bodo takrat ze drugi položili svojih rok na to blaženost in jo vzeli zase. Podrobnejše podatke dobe inter-esentje pri podružnici Beligrajske borze v Ljubljani. Električna kap. X Pri napeljevanju elektrike za neko svečanost je prišel neki revež v neprijeten stik z električnim tokom in ga je zaradi tega zadela kap. Ker pa je zapustila kap sledove na obleki in perilu, kjer so se poznala ožgana mesta, so strokovnjaki pogruntali, da je zadela reveža električna kap. Priporočamo našim zdravnikom podroben študij te nove vrste kapi. Umestna varčnost. X Pri nas se je razpasla grda navada, da se vsakdo, ki organizira kako prireditev zateče k Mestni občini po razne stvari, ki bi mogle povzdigniti te prireditve. Mestna občina je na ta način imela v preteklosti ze prav občutno materialno zgubo. Da se napravi temu konec, je izdal gospod župan okrožnico, s katero se prepoveduje odsekom vsako posojevanje mestne lastnine kateremukoli društvu in za kakršnokoli prireditev. In da pokaže, kako je treba dosledno izvrševati odredbe te okrožnice, je gospod župan dovolil mestni elektrarni, da posodi sti-šketnu samostanu ob priliki njegovega 800-letnega jubileja 6000 žarnic. Pomožna akcija. X Za naše Slovence v kočevskih krajih se pripravlja velika pomožna akcija s sodelovanjem slovenskih katoliških organizacij z petih banovin kraljevine Jugoslavije. Načrt je že izdelan, oni srečniki, ki bodo deležni te pomožne akcije, so tudi že izbrani, se C^ c še na volitve od 25. decembra 193o, potem bo pa šlo. če ne bo na dan volitev kake zamere. Nemo propheta... X Haile v domovini ni mogel zmagati koščka Italije, «na tujih tleh», v Ženevi, pa je oni dan gladko zmagal nad vso Italijo. To bodi v spodbudo vsem obupajočim ala Puc, Marušič, Slovenska zemlja, itd. Na razstavi. X Nedavno smo videli krasno razstavo: »Dama s psom» so jo imenovala Kaj čude sicer, ali moderen je ta naziv! Kajti «Dama (mama) z otrokom*, no to m za Ljubljano, to bi bilo kvečjemu samo še za rajo... Beseda našega predsednika kmete in Na sadni razstavi na Viču X so imeli tudi klešče, ki odlično love voluharje, to škodljivo «podgano®, ki neprestano gloda korenine sadnemu drevju. In bas po tem modelu so narejene klešče, s katerim so g Aleksander Bodi, preprogar, nekateri gospodje iz Našičke in nekateri tajni korupcijo-naši že polovili vse lopove, ki obrizgujcjo korenine narodove «morale» in «poštenja». Zato je zdaj, zahvalimo Bogu in kleščam, v Jugoslaviji «vse v redu...» Počitnic Je konec. X Ne samo v Šolah, tudi v politiki se opaža, da je konec počitnic in da se otvarja nova » polna upov Innad Ker »7““ mlajša in žilavejša, se je odpočila prej ter je začela prva orati že precej zapleveljeno njivo napredne politike. Starejši voditelji se se niso odpočilii in čakajo, da bo mladina /asac'1.^ Diug Kadar bo brazda izorana, bodo stopili kot počitniško prenovljeni voditelji Zato mladina naprej, če nočeš zgubiti svojih priznanih in preizkušenih voditeljev jNS Oh, težko tni je ..., da bi le že skoraj umrla... 7Z7 Kaaaaj, kdooo da naj umre? 1 i, po- sestrima? S kom naj se potem borim. jNS - (kašlja)... da bi že skoro umrla. Prej pa si še želim napisati testament, poln kesanja in novih idej — o pridobivanju. Priobčujemo poročilo bivšega predsednika Oblastnega odbora NO, br. dr. Josipa Ce-pudra, podano na zadnjem občnem zboru, ki bo, čeprav okrnjeno, radi svoje razsežnosti priobčeno v treh nadaljevanjih: V svojem lanskem' poročilu sem povdaril, da je skušal OO očuvati popolno samostojnost in neodvisnost NO kot organizacije in da se mu ie to tudi posrečilo. Isto ugotovitev ponovim lahko letos, tudi sedaj s pristavkom, da to marsikdaj ni bilo lahko in je čuvanje popolne samostojnosti in neodvisnosti z naše strani izzvalo tu in tain očitke, da rušimo enotnost nacijonalne fronte, da hodimo svoja lastna pota in da s tem dejansko podpiramo nasprotnike jugoslovenske nacijonalne fronte. Mislim, da je potrebno, da spregovorim o tej točki prav na tem mestu jasno in odkrita besedo, ne avtoritativno kot oseba ali kot predstavnik tesra 00, marveč zato, da sledeča debata razčisti to vprašanje in ugotovi, ali je bilo postopanje sedanjega 00 pravilno ter v interesu jugoslovenske nacijonalne misli ali ne. Ce se moram pri razglabljanju tega vprašanja pečati tudi z našo dnevno politiko in njenimi nosilci, političnimi partijami ter njih predstavniki, ne storim tega s stališča dnevne politike, marveč samo s stališča jugoslovenskega nacijonalizma in nas kot njegovih partizansko neopredeljenih predstavnikov ter s stališča poseganja v področje cisto1 nacijonalne organizacije, kot je NO. s strani teh partij in njihovih predstavnikov. Kot v času lanske skupščine je tudi sedaj še na vladi kombinacija JRZ in mislim, da je bilo povsem točno ono. kar sem o tej kombinaciji izjavil v svojem lanskem predsedstvenem poročilu, ko sem rekel: (gl. odstavke 3—8 iz lanskega predsedniškega poročila, priobčenega v «Pohodu» št. 25 iz leta 1935). SLS ne obstoja vet . . . Vse to sem navajal doslovno lani 29. 6. 1935 in mislim, da se nismo mnogo zmotili. Imamo iziave merodajnih voditeljev bivše SLS. da te stranke ni več, ker je prešla z vsem svojim aparatom in z vsemi svojimi tradicijami v JRZ, torej v politično partijo, ki ni več plemenska, ker je vsedržavna in povdarja temeljni princip ne samo državnega, marveč tudi narodnega edinstva, pa tudi ni verska, ker povdarja princip enakopravnosti vseh priznanih veroizpovedi v naši kraljevini. Ce se pokažejo kedaj neskladnosti med stališčem, ki ga slovenski pristaši in voditelji JRZ zavzemalo in izpovedujejo izven Dravske banovine in stališčem, ki zazveni tu in tam še vedno iz lokalnih glasil JRZ v naši banovini in preveč navdušenih govorov nekaterih predstavnikov JRZ na lokalnih sestankih je to povsem naravno. Ali vendar se giblje, spričo tega gibanja se rušijo stare kule in napravljajo mesto, kjer bo mogoče zgraditi nove stavbe. Lahko Tečemo, da se vedno bolj kaže edina pravilnost teze. ki smo io pavzemali že od nekdaj, zlasti pa že pred 6. 1. 1929 mi, jugoslovenski nacijonalisti. to ie teže ne samo državnega, marveč tudi narodnega edinstva. Koliko psovk je bilo izbruhanih proti nam zaradi doslednosti, s katero smo zastopali to tezo! Kolikokrat in na kako ogabne načine se nam ie očitalo, da smo izdajice slovenskega npreda in vseh znakov njegove samobitnosti, njegove posebne kulture in njegovega jezika. »Dvignimo^svoie glave1' kajti bliža se ura našega odrešenja, bliža se ura odrešenja našega naroda in naše dv^"ve v našem, čisto jugoslovenskem smislu!» Samoslovenska gonja! Ta nam nudi najboljši dokaz, kako končujejo pokreti, ki niso nastali iz resnične notranje potrebe širokih plasti naroda, marveč so bili vrženi od posameznikov med narod le kot dnevnopolitične krilatice kot sredstvo dnevnopolitične borbe. Od jeseni 1931 dalje ie vedno močnejše divjala ta gonja, ki je vzela na muho predvsem nas, jugoslovenske nacijonaliste. Ostali smo mirni, nismo reagirali napram najbolj podlim in najbolj bedastim izrastkom te gonje, čeprav nas je bolelo, da se je pustila prav mladina, zlasti akademska, v tolikem številu speljati na led dnevnopolitičnim geslom. Kje je ta gonja danes? Še vedno jo opažate, še vedno se pojavljajo posamezni dokazi njenega življenja v govorih in listih, toda govorniki, ki jo zastopajo in listi, ki io izražajo, se omejujejo vedno boli na najbolj zaostale in najmanj pomembne. Kajti postala je baš ta samoslovenska gonja — privesek mačkovska in raznih internacijonal. Torej pač dovoli žalostna usoda za pokret. ki naj bi bil samo kulturen, pa je doživel svojo žalostno propast spričo tega, ker je bil vržen v maso kot politična krilatica in ie kot taka prešla v pozabljenje, kakor je pač usoda vseh takih krilatic. Seveda ne smemo biti lahkomiselni, ker se zavedamo, da so še vedno na delu sile. ki se poslužujejo te krilatice! Ce govorim o teh silah, moram predvsem citirati znani nemški izrek: «Die Geister, die ich rief, die werd’ ich nimmer los.» V tem oziru je usoda tkzv. samoslovenstva popolnoma ista kakor usoda mačkovstva, ki je toliko časa preplavljalo tudi velik del naše banovine in je brez dvoma tudi še danes močno zasidrano zlasti v srezih, ki meje na Savsko banovino. Veliki Stjepan Radič, ki ie bil kljub svojemu sunkovitemu temperamentu in svojim včasih kaleidoskopično menjajočim se nazo-roni vendarle velik in globok ter ni nikdar načel vprašanja državnega edinstva, Stjepan Radič, ki je šel sam na lice mesta v Sovjetsko Rusijo, pa po povratku domov svečano izjavil, da komunizem ni za nas in da se mu moramo upirati do skrajnosti, Stjepan Radič, ki je težko ranjen v Parlamentu postavil tezo «Kralj in narod*, ta Stjepan Radič ne bi bil nikdar dopustil, da bi se bilo razvilo tkzv. hrvatsko vprašanje v onem praven, kakor se ie razvijalo do danes in dovedlo hrvatskl del našega naroda v oni položaj, v katerem se naha.ia danes. Dr. Maček je bil prvotno velik spričo svojega molka. Tako so govorili in mislili o njem njegovi najbližji pristaši in njegovi največu občudovalci, toda število pristašev in občudovalcev, ki mislno tako o njem še danes, je padlo naravnost porazno. Pustimo ob strani vesti, ki se prenašajo iz političnih virov in so popolnoma subjektivne. Kdor pa ima priliko, da živi nekaj časa sredi tega mačkovstva na Hrvatskem samem, ta se mora prepričati, da molči dr. Matek, ker se govoriti ne upa ker govoriti ne sme. Njegovo ime je le še napisna deska lokala, v katerem se zbirajo vsi mogoči elementje. Kaj hoče dr. Maček? Ko je govoril na svoj letošnji rojstni dan desettisočem zbranih kmetov, ni vedel povedati drugega, kakor da je za socijalno pravdo, na koncu pa zakričal: «Živela slobodna Hrvatska!» Soc i ja ln a pravda? Kdo pa ni za njo. ko se vendar vsi zavedamo, da tiči ravno v rešitvi socijalnega vprašanja problem, ki ga bo treba brezpogojno rešiti, če naj ne pride do najtežjih pretresljajev našega nacijonalnega in državnega življenja. Ko se vendar vsi zavedamo, da bo morala biti rešitev socijalnega problema tako globoka in združena s tolikimi spremembami našega današnjega gospodarskega in družabnega ustroja, da se sočasno zavedamo, da teli sprememb ne bodo mogli sprovajati oni, ki žive v prošlosti in so v tej prošlosti stali na čelu našega naroda in naše države. Samo sveže sile bodo mogle biti tako odločne, da bodo izvršile vse one ukrepe, ki se izvršiti morajo, da se bo mogel naš narod čutiti v resnici zadovoljnega v svoji lepi, enotni in nedeljivi jugoslovenski Jugoslaviji. Ce govori to dr. Maček, mora že dopustiti dvom o tem. če je on sam primeren za izvajanje onih ukrepov, ki bi morali biti nujno v zvezi z reševanjem našega socijalnega problema. Svobodna Hrvatska? Tudi o tem dr. Maček molči. Kolikor govore njegovi ožji. zlasti njegov tajnik dr. Jelašič, tudi to je zavito v meglo. Dne 5. julija t. 1. je govoril dr. Jelašič na Sušaku o priliki proslave stoletnice hrvatske himne «Lepa naša domovina*. Govoril je v tem smislu: Mi ne zahtevamo ničesar drugega, kakor to, da bo Hrvat v resnici sam gospodar na svoji zemlji. Ves današnji problem bo rešen takrat, kadar bo Srb gospodaril na svojem in samo. na svojem, mi Hrvatje na svo^ jem in prav tako tudi Slovenci na svojem. Kadar se bo zgodilo to, takrat pa naj se vsedeio skupaj naši učenjaki in politiki, pa naj krstijo to državo kakor hočejo.* Lepe besede, a žal samo besede. Sicer pa ne gre za vprašanje, kaj hoče dr. Maček, kaj hočejo njegovi najožji ljudje, gre samo za vprašanje, v kakem pravcu se giblie razpoloženje naših hrvatskih bratov. Cemu torej še ves krik in vik, ko tudi vprašanje Mačkove socijalne pravde ni niti Mačkovo niti hrvatsko. marveč vprašanje vsega našega naroda in vse naše države. Čeprav morda to vprašanje ne zanima par tisoč naših socijalne pravice prav nič željnih gospodarskih in političnih gangsterjev, pa zanima celokupen naš narod in morda še mnogo bolj Srba ko Hrvata, ker je vsaj prošlo leto srbski del našega naroda v gospodarskem oziru prenašal vsaj tolike težkoče kakor hrvatski del, da o našem slovenskem delavcu, kmetu in obrtniku <—Ioh ne govorim. Razvoj sam gre v smeri popolne jasnosti in ni več daleč čas, ko bo morala biti izgovorjena jasna beseda ali s strani dr. Mačka ali pa s strani onih, ki se skrivajo za njim. Vso iskrenost vseh teh pokretov in gibanj, ki naj bi bila strogo kulturna, pa kaže dejstvo, da se vrše pod krinko demokracije. Ta uboga naša demokracija mora poginiti že samo vsled naporov, s katerimi se mučijo okoli nje njeni predstavniki. Preobilica slovenoborcev je ubila borbo za samo-slovenstvo. preobilica samohrvatov je skoraj že ubila hrvatsko nacionalno gibanje, preobilica zagovornikov demokracije pa bo ubila še zadnje zanimanje našega naroda za to jugoslovensko demokracijo. Največji demokrat v državi je brez dvoma dr. Maček, če mu verjamete to. kar piše in govori, če ne sam. pa po svojih prijateljih a la dr. Žiga Scholl. Kljub tej globoki ljubezni do demokracije, to je do enakopravnosti vseh ne glede na njih mišljenje, pa vlada ravno v hrvatski republiki doktorja Mačka «svoboda», o kateri mi kljub vsem lastnim nevšečnostim pri nas nimamo niti pojma. Kdor ni danes Mačkovec, ta je na Hrvatskem Jevtičevec, čeprav ni nikdar videl Jevtiča in se ni nikdar ogreval zanj. In tako doživljamo nonsens. da najltujii teror ustvarja najueijo demokracijo katere mora biti vesel sam Bog v nebesih. Mislim pa, da tako ustvarjena demokracija ne bo ravno demokratična in da bo izgorela v plamenih onega terorja, katerega je izzvala in vzplamtela sama. Sredi tega razburkanega vrenja pa stoji naša. jugo-slovenska misel, stojimo mi, ki smo jo in jo bomo predstavljali, ker se zavedamo njene izključne pravilnosti in ker vemo, da ta jugoslovenska misel ni nikako dnevnopolitično geslo, ni nikak proizvod enega ali dmgega političnega človeka ali političnega pokreta, marveč je produkt stoletne borbe za osvobojen je in ujedinjenje. Tekom te borbe je počasi vznikla misel jugoslovenskega narodnega edinstva in šele iz te misli, da smo Jugosloveni le sestavni deli enotnega in nedeljivega jugoslovenskega naroda, je izšla misel, da ie treba^ temu enotnemu narodu tudi enotno nacionalno državo. V razvoju te jugoslovenske misli tiči ona železna doslednost, ki manjka vsem drugim samo šlagerskim pojavom našega notranjepolitičnega razvoja izza 1. decembra 1918, ona doslednost, ki je onemogočila, da ie ta misel preživela svoje najtežje poraze, pa vstala po vsakem porazu še čistejša in borbenejša, ustvarila to državo, ostala pri življenju kljub vsem do-današnjim dogodkom in bo ostala zmagovita, pa čeprav so streli v Marseju uničili njenega prvega Borca in Predstavnika, našega mučeniškega Kralja Ujedinitelja. (Dalje prihodnjič.) Lep zgled za evropsko kulturo Narod, ki drugemu narodu kulturo uničuje ali onemogočil je, sam ni kulturen, Gesio evropskih kulturnih narodov. Te dni smo prejeli nekaj slik in razglednic iz Clevelanda. Tam so otvorili nov del obrežja ob Erijskem jezeru in priredili ob jezeru razstavo. Sezidali so nov nebotičnik in razne palače. kakor znajo to Američani. Novi dd mili-jonskega mesta so slavnostno otvorili. Narav no je bilo, da so se tega napredka veselili vsi prebivalci in Američani — o katerih kulturi časih dvomimo — so povabili vse narodnosti, da ob tej priliki nastopijo in pokažejo svoje kulturne in druge posebnosti. Tako je prišlo tudi do «Slovenskega dne», o katerem so poročali tudi naši časopisi. V Clevelandu živi okoli 30.000 Slovencev, ki imajo precej razvito tudi društveno življenje. Glede «Sloven-skega dne» baje niso bili tako pravočasno obveščeni, da bi nastopili kakor predlanskim v Cikagu. Kljub temu je «Slovenski dan» lepo uspel. Fotografije nam kažejo n. pr. skupino slovenskih narodnih noš in prav lepo je videti slovensko družbo v restavraciji, ki nosi jasno čitljiv naslov «Siovenska gostilna Ljubljana*. Nastopili so naši pevski zbori in je bil sploh ves dan posvečen našim naseljencem. Baje je bilo tam 8000 naših ljudi. Pozdravit so jih prišli župan in drugi predstavniki javnih oblastev. Pri pogledu na te slike in dopise smo se zamislili. Istočasno je naš radio preko Berlina oddajal proslavo pri odkritju Njegoševega spomenika v jugoslovenskem kulturnem vrtu. Kakor je znano, je dalo mesto Cleveland vsaki narodnosti, ki se nahaja v mestu, del tako zvanega kulturnega parka, da si tam postavi svoj narodni spomenik. Slovenci so hoteli postaviti spomenik Cankarju, radi raznih domačih intrig pa je prišel najprej na vrsto škof Baraga in bosta naknadno postavljena tam tudi kipa Ivana Cankarja in Simona Gregorčiča. Tako se postopa z narodi — naseljenci v Ameriki, deželi svobode in kulture. Poznamo državo v Evropi, ki se baha z 20001etno kulturo, pa ni toliko kulturna, da bi drugemu narodu dovolila pokazati svojo kulturo, dasi je ne morejo zanikati niti državni predstavi-telji. (Ko so leta 1922. potrdili naše prve fante v vojake, je ostrmel predsednik komisije, ko so fantje podpisovali listine svojeročno: Čudno, tu znajo vsi pisati, pri nas pa nobeden ali pa malokdo!) Ko bo v Trstu ali Gorici, kjer živi od davnih let naš narod na svojih tleh, mogoč «Slo-venski dan», kakor je bil avgusta t. 1. v Clevelandu, in ko bo v parkih teh mest prostor za slovenske spomenike, kakor je v Ameriki, kjer žive naši ljudje kot naseljenci, takrat bomo govorili o evropski kulturi in bomo spoštovali njene zakone. Ljubljanskemu članstvu n-rodne odbrane! Dne 9. t. m. poteče dve leti, odkar je padel nesmrtni Viteški Kralj Aleksander I. Ujedini-telj pod streli podlega, od naših sovražnikov plačanega morilca. Njegovo telo počiva na Oplencu, Njegov duh pa bdi nad nami in nas poziva, da stopamo nevzdržno po poti, ki nam jo je pokazal On, tja proti cilju, ki je bil njegov in je radi tega tudi naš. Oblastni odbor se bo oddolžil Njegovemu spominu s skupno komemorativno proslavo za vse ljubljanske krajevne organizacije NO dne 9. oktobra 1.1. ob 20. uri v dvorani palače Grafika na Masarykovi cesti 14, V. nadstropje. Pozivamo celokupno članstvo NO, da se ob drugi obletnici spominja Njega in Njegovega dela ter s svojo udeležbo na tej pietetni proslavi počasti spomin na Velikega Mučenika. Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani. Sklicujemo redni ob£ni zbor (§ 29) NARODNO! - OBRAMBNE: TISKOVNE ZADRUGE reg. zadr. z o. z. V LJUBLJANI. ki se vrši v sredo, 21. oktobra 1936 ob 18. uri v prostorih zadruge — palača Grafike, Ljubljana, Masarykova cesta 14-11. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva, 2. poročilo nadzorstva, 3. odobritev obračuna za leto 1935, 4. nadomestna volitev članov načelstva (§ 17), 5* nadomestna volitev članov nadzorstva Vo 6 • Ji 6. samostojni predlogi, 7. slučajnosti. § 31. Zadružniki se smejo dati na občnem zboru zastopati po drugem zadružniku, ki se mora izkazati s pismenim pooblastilom. En zastopnik pa ne more zastopati več kakor enega zadružnika. § 33. Občni zbor sklepa veljavno, če je navzočih vsaj 20 zadružnikov. Ako bi tega ne bilo, se vrši pol ure pozneje na istem prostoru in z istim dnevnim redom občni zbor, ki sme sklepati neglede na število prisotnih. V Ljubljani, dne 1. oktobra 1936. Načelstvo. Središnji odbor Narodne Odbrane v Beogradu je potrdil novoizvoljeno upravo krajevnega odbora NO na Lazah pri Rakeku: Upravni odbor: Predsednik: Komovec Franc, gost. in trg., Laze; tajnik: Rabič Jožef, žel. uradnik, Planina; blagajnik: Ozbič Alojz, šofer, Planina; odborniki: Andoljšek Andrej, mes. pom., Planina; Kušlan Janez, delavec, Laze; Moljk Vinko, delavec, Laze. Nadzorni odbor: Člana: Kristan Janez, lekarnar, Dol. Logatec; Smole Slavko, pos. in gost., Gor. Logatec. Potrebujem papir za zavijanje štrukljev. Ker so štruklji mastni, naj bo papir močan. Najljubši so mi uradni akti. Odgovor pod: «Dam sto tisoč». Ureja odbor. Odgovarja In izdala za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z. Miroslav Matelič. - Tiska Delniška tiskarna, d. d. (predstavnik Josip Štrukelj). Vsi v Ljubljani.