VI. Moije misli o preustTOjitvi našega šolstva so sledeče: 1. Naš načrt naj 0'bsega splošno Ijudsko izobrazbo z narodno vzgojo. Podtrobneje ga bo izgotoviti potem, ko bomo na jasnem glede dosege jugoslovamskega v deiMaraciji zasnovanega politiškega cilja. Sedaj samo to:le: Naroidni itn vzgaj! &ploh morajo biiti odmerjene p-osebne učne ure. Sedanja šola je preveč učitoica in preinalo vzgoijevalnica. Drugi deželni jezik se ne sme gojiti na račun materimščine kot doslej (posebmc na Kranjskem). Praksa mii je vcepila prepričanje, da je po sedanjeim šoilskem ustro'ju trirazrednica, kjer se na Rramjskem. še ne poučuje nemščina, večjega blagosloiva za ljudstvo kot pa štiri- ali petrazredniica. Vsaj po vseh šolah na deiželi bi moral biti uveden nerazdeljani papoldanski pouk in drugi deželni jezik naj dobi svoje iBesto šele po dokoečanili učniih urah, predpisanih v noirmalnih uonih niačritih. — Učiti pa bi se m.oral na vseh šolah, kjer starši to žele. Izkljmčeni naj bi bili atroci, ki niinajo za jezikovni poiuk nikake nadarjenosti. Koliko brezuspešnega truda stane v tem Oiziru marsikaterega učitelja in učenca. 2. ŠoJska O'b'veiZinoiSt ostani kako;r jc zahteva dosedanji šofski zako«, neiztpremenj&na. Le v toliko naj se predrugači, da bi biJi otroci po mestih in citiih krajih, kjer se ne uporabljajo za kmetijiska dela, dolžni obiskovati vsakdanjo šoJo oiseir let; na šolah, kjer itnaijo kimetiški oitroci večino, pa le šest Iet; a zato pa bi le-ti miOirali oibiskovati še dveletni nadaljevalni tečaj, ki bi moral obsegati vsaj tr&tjino več ur, kot doisedanje ponavljavrte šole po nekaterili deželah. (Osemletne oibvezmosti oibiiskavanja vsakdainje šo,le za kmetiške oitroke naš' politični voditelji vsaj tnnogo let po vojni ne bodo dovoJiili). ObiskovaJci nadaljevataiih tečajev naj bi dobili precej jasen vpogled o ustroju države, zlasti pa o oblastih, s katerirrni bodo.v žiivJjenijti prišli največikTat v stik, in znani naj bi jim bili osnoivini nauki — z vidika prakse — raznih panoig kmetijstva. Tudi nauk o higijeni, alkohoinem gibanju iai nalezljivih boleznih "bi ne smd manjkati. Kot učitolji teh tečatjev bi simele nastoipati samo starejše učne osebe, ki so obiiskovale tozadevni učni tečaj. Pomk naj bi bil posebno nagrajen. In ker so ti nauki temi spreoemJjivejši, čim starejši so otroci, je vsega vpoštevanja vredno mnenje tovariša Pahorja, naj bi trajala učna doba od 8.—14. leta (za vsakdanjo šolo), od 14.—16. leta posebej pa za ta tečaj. 3. Redna predavanja naj se vrše po posebnih, nalašč v to nastavljenih stroko-vTio izvežbanih učiteljih vsaj po emkrat na mesec v vsaki š&li in sičer po deželi ?d oktobra do aprila, ostali čas po oista- ih krajih. Predavanja naj bi bila nekako' nadaljevamje im pogfobljanje učne snovi v nadaljevalnih tečajih. Tudi bi rnorala biti obvezna za vse nad 181etne mladeniče — prihodnije gospodarje. Z dvema takima učiteljema v vsa'•ceim okraju bi se ijudska izobrazba laihko iako povzdignila. 4. Za vsakih 50.000 prebivalcev naj 5e ustanovi po ena štirirazredna mešoanika šoila. Vanjo bi simeli stopiti otroci po ^eistletnem obiskovanju ljudske šole. Sale laj bi bile strokovne ter odgovarjale inJividualnim potfebam dotičnega okraja. z njih naj bi se rekrutiral srednji stan. 5. Skrbeti bi bilo za to, da bi bilo /sakemu večjemu talentu, naj bi bil tudi ajrevnejših staršev, amogočeno iobisko/ati srednje in visoke šode. Tu tiči velik ledostatek v dofsedani&m šolskem ustrou. Na predlog šolskih vodstev naj bi se eim talentom podeljevale deželne, državle ali kakršnekoli ustanove. 6. Učiteijišča naj se razširijo na šest ^.tnikov; na njih naj se riastavijo najbo-lj- še učne moči, ki naj bi imele posebno isebno doklado, ki naj bi dajale princaijen-.u učiteljstvu 100% višjo naobrazbo lego doisedaj. Fr. Štefančič.