108 Politične stvari. 0 Miriditih. Na zemljevidih, celo najboljših, ki so se re3 le gori na Nemškem ali k vecemu na Dunaji na svitlo da-jali, je dežela Miri d i to V le površno zaznamovana. Temu se ne bo čudil nihče, kdor vč, da Nemški, Laški, Francoski in drugi neslovanski zemljepisci pač vsako vas svoje dežele v zemljevida natančno zaznamovajo, slovanske kraljevine in dežele pa, če prav obsegajo po več tisuč štirjaških milj, le s par imeni mest ali velikih rek izpolnijo. Nemci, Francozi, Lahi in drugi se namreč brigajo jako malo za dežele „tam doli na jugu, kjer bivajo narodi, ki mjila in robcev ne poznajo". Posa-mesni učenjaki, ki niso vneti toliko za narodnost, kolikor za učenost, niso imeli prilike, onih dežel na drobno pregledati, ker Turška vlada takim ljudem ni sla na roko, pa tudi sama ni sestavila natančnega zemljevida svojih dežel. Zato je iz zemljevidov Turške zemlje le toliko razvidno, da dežela Miri d i tov leži med malima, v Jadransko morje se stekajočima rekama Mati in Ržan; med tema je dežela polna gričev, divjih pustotin in razkosanih skalnatih sotesk ter visokih gora, na katerih je še v sredi poletja najti snegd. Zemljepisci še niso hodili po dolinah in v soteskah skritih vaseh tega kraja, tedaj se zarad tega in ker se Turčija ni popolnoma seštela prebivalcev, njih število more le površno določiti. Podlaga temu številu je število vojakov, katere je prejšnji Miridiški knez Bib-Doda pred 15 leti dal Omer-paši v boj zoper Črnogorce in Hercegovince. Teh je biio 10.200 mož. Ker pri tem gorjanskem narodu o vojnem času vsak mož od 18. do 60. leta mora biti vojak, bi potem znašalo število prebivalcev k večemu 100.000 ljudi. V tej številki so pa ne le pravi Miriditi, ampak tudi njihovi sosedje katoliške vere zapopadeni. jedro prebivalcev Albanije so „Arnavti", katerih prva domovina je na jugu Kavkaza, med Kaspiškim morjem in vreko Kur. V svojem jeziku se „Arnavti" imenujejo „Štipetari". Ločeni so na Krasaških gorah v dve stranki, ki se vkljub enake narodnosti in enacega jezika hudo preganjate: severni rodovi so rimsko-kato-liški „Gegi« , med katerimi so Miriditi najmočneji; južneji narod so grško-nezedinjeni Toski. Nekaj Toskov, pa tudi Gegov je pristopilo sčasoma k mohamedanski veri. To so večidel meščani in prebivalci primorskih Albanskih pokrajin, ki se Turškemu pritisku niso mogli umakniti. Ti mohamedanski Albanci, Gegi in Toski so dandanes pravi Arnavti, ki dajo Turku najboljše ba-šibozuke — prave zverine v človeški obliki. Renegati so po vsem svetu najbolj divji. Tudi o Miriditi h se govori, da so kruti, vsemu, kar je novo, nasprotni, vsakemu tujcu nezaupni, babje-verni in slepo vneti za vero. Al kateri narod, ki živi v svojih hribih, odločen od človeštva, je drugačen? Posebno ta narod obkoljajo iu zalezujejo sovražni, poželjivi sosedje neprenehoma že štiri stoletja in vedno se je moral boriti za svoje življenje, svobodo in vero. Se celo njihovi sovražniki — in sovražniki so jim vsi sosedni nekatoiiški narodi: Črnogorci, Toski (Arnavti), Srbi, Zinzari itd. — morajo hvaliti Miridite zavoljo njihove treznosti, zmernosti in hrabrosti do smrti. Turki so večkrat poskusili vsaditi polomesec v planine Miriditov, a zastonj! Mali narod branil se je s takim pogumom, da so dušmanini slednjič morali odjenjati od svojih poskušinj, da bi si podjarmili ta narod , morda tudi zavoljo tega, ker pri teh ljudeh ni kaj posebnega dobiti. Sedanji knez je sin Bib-Dodov, Prenk, katerega so Turki do lanskega leta imeli vjetega v Carigradu za poroka, da Miriditi v sedanjem boji ostanejo mirni. Vsled odločnega zahtevanja pa so ga spustili — in to je dokaz, da Turki imajo pred Miriditi velik strah. V sedanjih homatijah so bili Miriditi pri miru, še le zadnji čas je po svetu glas počil, da so prijeli za orožje ter Turške posadke po Puških gorah napadli. Čeravno so nekateri listi celo o bitvah v severni Albaniji pisali, vendar taka poročila niso zelč verjetna — že zato ne, ker katoliški Miriditi in pravoslavni Črnogorci in Srbi drug druzega zavoljo vere ne morejo trpeti. Mogoče, da se je to sovraštvo v najnovejšem času • nekoliko ohladilo, ker so Črnogorci razdjali trdnjavo ' Medun, katera je bila Miriditom zel6 na poti, če bi se bili hoteli združiti ž^ njimi. Ali pa bodo Miriditi sami ¦ od sebe potegnili s Črnogorci, to bo pokazala prihod-> nost, če Črnogorci ne sklenejo miru s Turkom. Velik vpliv do Miridiškega ljudstva ima duhovščina, • večidel frančiškani, ki se skoro vsi odgojujejo v Rimu v zavodu „collegium de propaganda fide". Cerkveno so vse duhovske službe odvisne od zedinjene nadškofije DuracioAlesijiski, nadškof ima Častno stopinjo general-vikarja papeževih misijonov v Albaniji. Po več cerkvah, kakor v Oroži, Kelmetu, Kotrijah , Mistji itd. se pri i maši moli za Njegovo Veličanstvo Avstrijskega cesarja in kralja Franca Jožefa I. Avstrijski cesar je res že večkrat obdaril cerkve in duhovščino po Albaniji, in misijoni se zavoljo revščine po deželi morejo ohraniti le po vnanjih podporah. Pridelka je v deželi komaj toliko, kolikor prebivalci sami za-se potrebujejo. Malo riža, ječmena, dinj, buč in divji žefran — to je vse, kar tu raste memo tobaka, ki se prav dober pridela. Konji so odlični po živahnosti in lepi rasti. Oslov se vidi veliko, po močvirnih krajih je mnogo bivolov. Za lovca je dežela bogata. Največ je orlov, povodnjih rac, kljunačev , ran- i garjev, divjih rac in po Matiški planjavi mnogo sokolov. Duševna izobraženost naroda je na nizki stopinji, t kakor pod Turkom povsod. Vendar popevajo v pesmah t Miridiškega junaka Jurija Kastriotiča kot „ščit Evrope zoper napade Turčinov". Druge pesmi slavč junaštvo kneževiča Muse iz Klisure, rojstnega kraja znanega paše Janinskega. Ljudski godci spremljajo svoje pesme s tamburicami, po piemenitaških hišah pa se sliši „gaval", bezgova piščalka. Miridit je srednje postave, močan, čokat. Velikih ljudi je le malo. Ženske so majhne^, ne lepe, umazane, moški ravnajo ž njimi tako, kakor Črnogorci. V obleki se ne razločijo od drugih Albancev. Narodno fustanelo, ozki životnik, plahtajoči plašč in rudeči fes (ne Turški, ampak s kapico na vrhu), so jim obleka. Turšični kruh je, kakor vsem prebivalcem Turških pokrajin, Miriditom vsakdanja hrana. S tem so Miriditi vsaj površno opisani. Morda bodo zdaj vsi ti južni narodi obrnili več pozornosti na-se, da bo tako mogoče, še kaj več izvedeti o njih. 109