------230   ------
Političine stvari.
Drugačne politike nam je treba.
Od kranjsko -štajarske Save. — Huda vojska razsaja na mejah cesarstva; topovi morajo rešiti pravico, ktere niso dogovorile države v poštenem, mirnem porazumu. Z vso silo moramo se vojskovati zoper dva predrzna sovražnika.
Kaj pa se med tem godi med mejami mnogona-rodnega cesarstva? Kako se porazumljamo narodje med sabo, zdaj, ko naši najlepši mladenči, sinovi vseh avstrijskih narodov, branijo pravico in meje domovine in cesarstva? Gotovo je treba, ako že ne odkritosrčnega mirii, vsaj tihega pomirja. To tirja in previdi vsak pameten človek, čeravno ni našinec in domorodec. Vendar kaže se nekaj mesecev in tudi zdaj , da ravno vtem pomenljivem času, ko vojska vihra na naših mejah, ko se zbirajo in sovražnikom nasproti postavljajo vse moči, ko sinovi vseh avstrijskih narodov složno branijo   cesarstvo   pod   edino   cesarsko zastavo,   — da
ravno zdaj naši in vsega slovanskega naroda sovražniki zopet proti nam dvigajo nepošteno orožje, o kterem smo menili, da bode vsaj v tem nevarnem času mirno na policah ležalo. — Kako je to mogoče!
Ko je nastopilo ministerstvo Beikredijevo, navzeli smo se Slovenci resničnega zaupanja. Zaupali smo njemu, da je mož v pravem pomenu besede, pravičen in kos svojemu opravilstvu; zaupali smo v moč časa, ko bi vendar enkrat zmogla, da se v ustavni državi godi vsem po pravici. Res, da to ministerstvo je storilo mnogo dobrega, a mnogo več smo pričakovali. Pričakujemo še , pa naše zaupanje je zdaj morebiti manje, nego je bilo poprej. Res je: en sam mož ne more storiti vsega , ne more pregledati vsega, in Belkredi je prevzel veliko pod njim stoječih uradnikov, ki jih ni mogel tako naglo odpraviti, čeravno so bili in so še njegovi sistemi nasprotni. Taki uradniki, ki so bili v javnem življenji, na priliko, v deželnih zborih, zoper sedanje ministerstvo, ga menda v svojem uradnem delovanji veliko ne bodo podpirali. Dalje je velik del Nemcev in nemških časnikov tudi zoper sedanje ministerstvo. Nekteri, se ve da, ne morejo pozabiti prazničnih dni sistiranega rajhsrata, ki je bil po njihovi volji zdaj oži zdaj širji, v kterem so počasi delali postave za vse, so druge kontumacirali, drugih ne poslušali in včasih pravičnim pritožbam tudi posmehovali se; nekteri pa mislijo, da je vsa nemška slava in omika, vsa prihodnost Avstrije v nevarnosti, ako Nemci vsaj pred Slovani niso predpravičeni,   gospodujoči  narod.
Misliti bi smeli, da so saj narodje med sabo pravični; a temu ni tako. Nekršansko načelo novoevropejske diplomacije, ki tako škodljivo še zdaj velja: država ali narod, ako skrbi za se prav, ne sme trpeti, da drug narod ali druga država napreduje ali se krepčd, šinil je tudi v narode. Ne pove se očitno, pa vendar je tako. Le poglejmo v zapisnike nemško-slovanskih zborov in ogerskega deželnega zbora. Slovenec, na priliko, ne sme napredovati na podlagi slovenskega jezika, ker njegova dežela mora biti domena nemške kulture , kakor smo culi iz ponosnih ust itd.
Je pa protivanje nekterih narodov, nekterih birokratov in nekterih vpijočih časnikov, kar zavira Beikredijevo ministerstvo, da ne more tako naravnost in stanovitno napredovati na napovedani ,,prosti poti." Tako je ostalo mnogo narodnih želj neizpolnjenih.
Bral sem v 163. listu letošnje ,,Politik-e" med drugim ta-le dopis iz Dalmacije: „Cudno se je zadelo, da je vaš Članek o laški sli po Dalmacii ravno tisti dan semkaj dospel, ko je birokratiški časnik ,,Il Dalmato" trdil: ^Dalmacija ni slovanska zemlja." Da, le preres je, da so poprejšnje vlade Meterniha, Bacha in Schmer-linga v Dalmacii italijanizem neprenehoma in stanovitno ter od dne do dne bolj razširjale in podpirale, da so gledč italijanizma v 50 letih več opravile, kakor je beneška vlada v 400 letih storiti mogla. Nikakor nočem dvomiti ne pri enem 400.000 Dalmatincev nad pokorščino in udanostjo proti cesarski hiši, pa poglavitna podpora italijanizma in najbolj odkrito protinstvo proti vsemu, kar je slovanskega, iskati se mora med birokrati, kterih je kakor listja in trave. Kar Avstrija v Dalmacii vlada, tirjala se je pri vstopnikih cesarske službe popolna znanost laškega in slovanskega jezika, in vendar je vsaka postava, vsaka naredba, ki bi slovanskemu jeziku pri javnih opravilih le količkaj mesta dovolila, pri uradnikih zadela na ovire in nasprotovanje. Govori se, da prihodnji zarod si bode v šolah potrebni uk slovanskega jezika pridobil; a med tem v šolah nočejo vpeljati slovanskega jezika kakor učni jezik, in tudi tam, kjer bi imel   biti  poglavitni jezik,   kakor   na kotarski
------    231    ------
gimnazii, ga odganjajo, kolikor mogoče. Izgovarjajo se pa s tem, da nimajo dosti vajenih učiteljev/' — Tako se piše iz Dalmacije. Imena spremeni, pa je vse, kakor pri nas. — Vkljub narodnim željam vlada v Dal-macii in na Primorji laski jezik namesti domačega slovanskega, ravno tako kakor med Slovenci v notranji Avstrii nemški namesti domačega slovenskega. Tega ravnanja škodljivi nasledki se že očitno vidijo. Razširjanje italijanskega življa v Dalmacii, Istrii in na Goriškem je Lahe napotilo, da si svoj6 Dalmacijo, Pri-morje in vso zemljo do julskih planin, naj je goriška ali kranjska! Nas Triglav, ki je od nekdaj stal sredi Slovencev, postal bi naenkrat „Trikorno" in slovensko-laški mejnik. Drugi Slovenci v notranji Avstrii pa so doma tako, kakor da bi bivali v nemški domeni; ako tirjajo ravnopravnost narodno, precej nastane hrup v kulturonosnih časnikih in oponaša se nam, da imamo „separatistične tendencije" in da smo sovražniki vsega, kar je nemško in omično. Po tolikem hrupu utegne celo pruski Pavliha enkrat reči, da je čul nemški „šinercenšraj" na jugu, in da mora proti surovim Slovencem braniti nemško im6, omiko in moč na obalih nemškega jadranskega morja, — kakor da bi bil veliki nemški narod v nevarnosti, ako sme in hoče mali slovenski narod biti to, kar je res, slovenski!
Kar je enemu prav, mora biti tudi drugemu. — Avstrija je iskala svojega upljiva v Nemčii posebno v imenu narodnosti. J7 tem imenu je združena s Prusom izpodila Dance iz Slezvik-Holštinske Vojvodine. Treba, da isto idejo, ki bi Avstrijo po vsem prerodila in ji dala neizmerno novo moč, goji tudi popolnoma v domači državi, ki je lepša in mogočneja nego nezvesta nam Nemčija. Tudi Belkredijevo ministerstvo je o tej ideji nekako svoje. Razvitku laške narodnosti dajala se je vsegdar popolna prostost; pred očmi vlade razširjal se je laški jezik celo v pokrajnah, ki niso laške. Popolnoma prosto se širi magjarski jezik tudi v nema-gjarskih krajih. Kako se dalje goji, podpira in širi nemški jezik v nenemških krajih, znano je, posebno Slovencem. Ni zdaj čas za to, da bi naštevali britke nam skušnje po mnozih okrajnah zemlje slovenske — lojalnost slovenska ni prazna beseda; zato zdaj, ko nevarnost preti na jugu in severji vesoljni Avstrii, ne odkrivamo ran slovenske notranje Avstrije, ki bi jih mogli po pravici, in to tem več, ker slovanstvu nasprotni časniki še zdaj ne mirujejo, da ne bi grizli poštenih Slovencev — in to celo v vladnih listih!
Menim, da Slovencem zopernih reči ministerstvo Belkredijevo ni ukazovalo, sicer bi ga centralistični listi ne grajali tako; al ministerstvo je vse to dopustilo, ker morebiti ni dosti pazilo ali pa preveč zaupalo sebi podložnim uradnikom. In tako se je utegnilo tu in tam kaj zgoditi, kar nam ni prav nič po volji bilo, in bi gotovo tudi ministerstvu po volji ne bilo, ako bi izvedelo, al prav izvedelo, kar se je godilo.
Centralistični nemški časniki in za njimi mestni odbori na Dunaji, Gradcu, Salcburgu tirjajo, naj se zopet vpeljejo naredbe, ki so v lanskem septembru ustavljene bile po pravi državni modrosti. Oni na vso moč izpodkopujejo sedanje ministerstvo, ker ni dosti centralistično, in vendar kako malo je federalistično, kako malo je še dosihmal Slovanom pravice izpolnilo! Mi bi lahko več vzroka imeli tožiti, al ne kamnjamo nikogar, ker zdaj še zaupamo.
Mi dobro vemo, kakošno butaro je prevzelo po Schmerlingu in da k nesrečni sedanji vojski s Prusom je Schmerlingovo ministerstvo kvas postavilo 1864. leta, ko se je vteknilo v Slezvik-Holštinsko pravdo. Zdaj je tisto seme strašen sad rodilo.   Naj vlada z   bistrim   očesom  pogleda   gori
na sever, kako nam Nemci povračajo našo „precar-tano" skrb za Nemčijo, pa tudi doli na jug, kjer se je namesti slovanskega življa ravno tako precartano gojil laški živelj, da Lahi zdaj Dalmacijo in Primorje prištevajo talijanski državi.
Naj tedaj ministerstvo Belkredijevo trdne volje popravi, kar so grešili predniki njegovi! Nalogo ima veliko, al Avstrija v resnici potrebuje drugačne politike !